Dva prijatelja (Oskar Hudales)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva prijatelja
Oskar Hudales
Izdano: Jutro 10/71, 10/87, 10/93 1929
Viri: dLib 71, dLib 87, dLib 93
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prav za vrhom, tam, kjer so se dvigale v nebo strme, visoke skale in kazale svoje mračno, sivo in razorno lice prosti koroški strani, je stala lesena koča. Prislonjena je bila na skalovje, zgrajena iz močnih lesenih brun. Ženske so bile zamazane z blatom in praprotjo. Po oglih je plezal bršljan, streho je bil zarasel mah. Nedaleč od koče je stal sredi majhne goličave črn, venomer se kadeč kup – ogelnica.

Oglar Miha je bil pravi hrust, močan človek v najlepših letih. Košata brada mu je padala do srede prsi. Mnogo let je že živel v tej samoti. Ljudje v dolini niso prav vedeli, kdaj se je tam naselil, niti odkod je prišel. On sam je le redko prišel mednje. Tudi k njemu je malokdo zašel. Trikrat na leto je prišel vaški kovač, da mu je odkupil oglje. Včasih so ga ljudje najeli, da jim je v gori sekal les in ga po drčah spuščal nekoliko nižje s hriba. Za to delo navadni ni zahteval denarja. Rad pa je sprejemal živež. Stradal ni nikoli, le v hudih zimah je moral nekoliko varčevati s svojo zalogo. Včasi so se mu čudili, kako more živeti v taki samoti. Na take besede je samo skomignil z rameni in zatrdil, da mu je boljše nego njim, ki iz dolgega časa posedajo v vinskih družbah po gostilnah. Da ima v svoji samoti zvestega prijatelja, ni povedal nikomur. In tudi če bi bil tega prijatelja kdo videl, ne bi bil mogel verjeti v kako prijateljstvo. Mihov prijatelj je bil namreč medved, dobrodušna kocasta mrcina, ki se je bila naselila v brlogu pod skalami, nedaleč od njegove koče.

Seznanila sta se bila čisto po naključju. Neko pomlad, komaj je sneg skopnel, se je bil Miha odpravil, da poseka nekaj dreves. Med zimo je pasel lenobo, spal več ko po navadi, zato ga je toplo pomladno solnce kmalu utrudilo. Sedel je v mah, potegnil iz malhe doberšen kos kruha in krepko ugriznil. Ni še požrl prvega grižljaja, ko je v svoje največje začudenje in strah zagledal nedaleč od sebe kocastega medveda. Ker je veter pihal od medveda, ta še ni bil zapazil Mihe. Približal se mu je še za nekaj korakov – tedaj ga je zagledal.

Medved je bil šele dveleten neizkušen mladič. Pojav človeka ga ni posebno vznemirjal, najbrš ga je videl prvikrat. To je v njem zbudilo tako radovednosti, da je sedel v mehki mah, nagnil glavo postrani in mirno opazoval čudni dvonoži stvor. Miho, ki v prvem strahu ni vedel, ali naj beži ali se naj vrže na zver, je spravilo medvedovo vedenje v dobro voljo. Posebno zato, ker je videl, da dobrodušnež nima slabega namena. Iz same objestnosti mu je zalučal košček kruha. Zver se je zdrznila, povohala kruh in ga požrla. Ta poizkus je ponovil Miha še drugič in tretjič, vselej z uspehom. Medved je postal še bolj zaupljiv ter se približal oglarju. Miha mu je zmetal že ves kruh in bi bil vesel, če bi bil medved odšel. Toda zverini to ni hotelo priti na misel. Prihacala je čisto k njemu in ovohala drvarjevo torbo, nato še njenega lastnika, ki se je zdrznil, ko je začutil toplo medvedovo sapo na svoji koži. Kaj, če bi se kocinar mahoma premislil in hlastnil po njegovi glavi? Mrzla zona ga je spreletela in nehote je segel po sekiri. Še dihati se ni upal. Vendar se ni zgodilo nič hudega. Medved je zadovoljno nekaj pomomljal in počasi odkoracal v breg. Čez nekaj časa ga je zelena pomladna odeja skrila Mihovim očem.

Po tem dogodku se Miha ni več čutil tako varnega v svoji samoti. Zvečer, preden je legel spat, je vselej preizkusil zapah pri durih. V gozdu pri delu se je večkrat ozrl in zelo mu je bilo neljubo, da je izgubil svoj mir in zadovoljnost. Večkrat se ga je polastila misel, da bi mrcino poiskal in jo ubil. Pa se je še vsakokrat premislil, saj mu žival še ni bila storila nič hudega.

Tako je minil teden dni. Medveda ni bilo več na izpregled in Miha se je že pomiril. Neko popoldne, ko je bil ravno zaposlen pri gradnji nove oglenice, je kosmati gost zopet prišel. Poset se je končal s tem, da je Miha izgubil svojo južino, pa tudi svoj strah. Medveda se ni več bal. Izpredvidel je, da mu kosmatinec ne bo storil žalega, dokler ga bo pustil pri miru.

Od tistih dob ga je medved poiskal večkrat na teden, nekoč celo prav pri koči. Ker Miha ni imel ničesar drugega pri rokah, mu je ponudil košček sladkorja. Kdor ve, kak sladkosnedež je medved, bo takoj razumel, da si ga je oglar s tem darom popolnoma pridobil. In res je kosmatinec odslej prihajal vsako popoldne ob določeni uri po svojo slaščico. Naposled sta se drug drugemu tako privadila, da jima je bilo dolgčas, če se nista delj časa videla. Včasi je Miha po opravkih odšel v dolino. Pred odhodom z doma je vselej položil sladkor na klop pred kočo. Medved je prišel ponj in kje v bližini tako dolgo čakal, da se je drvar vrnil. Bil je vesel, da ga je zopet videl! Pomomljal je nekaj in zopet odklobuštral v gozd.

Miha je ostal ljudem v dolini vedno le čudna uganka. Ker ni zahajal med nje in ni nikoli govoril o sebi, so razširjali o njem čudne govorice. Nekateri so pravili, da je bil svoje dni razbojnik, da si je naropal kup denarja, ki ga hrani v svoji koči. Drugi so zopet menili, da je v grajskih razvalinah izkopal zaklad in vsak večer prešteva zlate cekine. Zato so mu zavidali, čeravno niso prav verjeli ne tej ne oni govorici.

Našla pa sta se dva delomrzneža, ki sta hotela čez noč obogateti. Sklenila sta, da poiščeta Mihovo kočo in mu ugrabita namišljeni zaklad. V bojazni, da bi utegnile ponoči pomagati Mihu kakšne pošasti, ki bi ju požrle s kožo in kostmi, sta se zmenila, da okradeta Miho podnevi. Za dne bi se tak posel bolje posrečil. Počakala bi, da Miha odide na delo, nato bi vdrla v bajto, eden bi iskal, drugi pazil. Preden bi se oglar vrnil, bi bila z njegovim zakladom že Bog si ga vedi kje. Rečeno – storjeno. Toda človek obrača, Bog obrne. Tisti dan je slučajno medved obrnil. Zgodilo se je takole:

Potepuha sta se zgodaj odpravila na pot. Dolgo sta iskala samotarjeve koče in najbrž je niti ne bi bila našla, da že od daleč nista zavohala dima in nista naposled tudi zagledala, kako se je v tankem curku vil iz ogelnice. Miha je bil še doma. Skrita v gošči, sta ga opazila, kako je nekaj šaril po kolibi. Ni jima bilo treba dolgo čakati. Drvar je kmalu stopil s sekiro v roki čez prag. Zaklenil je duri, poizkusil, če zapah drži, in počasi odkorakal v gozd. Oba nepridiprava sta čepela v grmovju tako dolgo, da so utihnili Mihovi koraki, nato sta oprezno splazila k vratom.

»Butni vanje!« je rekel starejši mlajšemu, ki je bil videti precej močnejši.

»Ali si neumen,« mu je ta odgovoril. »Da že kar v začetku narediva tak ropot, da se bo slišalo kdo ve kako daleč. Ali nisi videl, kje je pustil ključ?«

Segel je v luknjo pod prag in privlekel ven velik, okoren ključ ter previdno odklenil:

»Ti se bolj pri vratih drži in poglej katerikrat ven, da jo za časa odkuriva, če naju iznenadi,« je povzel mlajši, ko sta stopila v kočo. »Jaz bom med tem premetal ta brlog.«

Starejši se je lotil lesene skrinje, ki je stala tik poleg vrat, in premetaval Mihovo obleko, ki je bila spravljena. Drugi je prevohal vse police, stensko omarico, razmetal posteljo in prebrskal celo kup pepela pod ognjiščem. Vsako toliko časa sta molče prisluškovala, če se morda kdo ne bliža, in nato zopet s tem večjo vnemo pričela iskati. Toda zaman! Zaklada nista mogla najti. Od trenutka do trenutka sta bila bolj razburjena in vznemirjena zaradi svojega neuspešnega iskanja.

»Najbrže ima kje zakopanega,« je rekel mlajši, toda, kje? Morda pod podom.

Ostro je pričel opazovati deske na tleh.

»Tule bo!« je vzkliknil čez nekaj trenutkov in pokazal na kratko desko pri ognjišču, ki je bila nekako sumljivo vdelana v tla.

Ni dolgo premišljeval. Zagrabil je sekiro, ki je slonela v kotu, in skušal dvigniti desko. Pa ni šlo tako izlahka. Deska je bila pribita z močnimi žeblji.

Grdo je zaklel in rekel tovarišu: »Ne zmorem je sam. Pojdi mi pomagat. Prekleto trdo je pribita. Prav gotovo ima tu spodaj denar.«

Starejši je previdno pogledal skozi vrata in ker ni zapazil ničesar sumljivega, je brez odlašanja skočil pomagat. Vlekla sta in vlekla, deska je hreščala, pot jima je lil po obrazih in ko je deska naposled popustila, je pred njima zopet zijala praznota. Oba sta v en glas zaklela od jeze in razočaranja. Še huje pa sta bila razočarana, ko se je tisti mah prikazal na vratih Miha in ves divji zaklical: »Kaj iščeta, lopova?«

V gozdu se mu jej bilo pri podiranju debele bukve zlomilo toporišče, zato je takoj odšel domov, da si vzame drugo sekiro. Že iz gozda je opazil, da so bila vrata odprta. To ga je vznemirilo in stekel je proti bajti. Stopivši na prag, je ugledal dva tuja človeka in vse pohištvo razmetano, razbrskan pepel in utrgano desko. Takoj je vedel, da tujca nista prišla z dobrimi nameni. V sveti jezi, ki se ga je polotila, je zgrabil težak stol in ga zagnal proti njima. Zadel je mlajšega v rame, da se je ves omamljen opotekel v kot. Starejši je videl, da se Miha nikakor ne misli šaliti, in je zato silovito navalil nanj. Drvar ni mogel vzdržati sunka in oba sta se prevrgla čez prag na plano.

Vendar je bila borba precej neenaka. Miha je bil močnejši. Kmalu je dobil tatu podse in ga neusmiljeno obdeloval s pestmi. V svoji jezi ni niti opazil, da se je mlajši rokomavh med tem nekoliko osvestil, da je s sekiro v roki hitel kričečemu tovarišu na pomoč.

In kdo ve, kaj bi se zgodilo, da se ni tisti mah s stahovitim renčanjem prikazala izza ogla ogromna postava. Bil je medved. Najbrž se je klatil kod blizu koče in ga je nenadni hrup privabil. Ko je ugledal živ, kričeč klopčič, ga je to spravilo v tako slabo voljo, da se je postavil na zadnje šape in renče pokazal svoje zobovje. Miho je medved tako presenetil, da je tatu izpustil, a ustrašil se ni. Tem bolj pa sta se ustrašila oba potepuha. Mlajši je obstal nekaj trenutkov ko kip, žvenketaje mu je padla sekira iz rok. Starejši je bil takoj pokonci in oba sta v najhujšem strahu divje zbežala čez drn in strn.

Miha se je glasno zasmejal. Ta smeh je tatovoma še bolj podkuril pod petami, saj sta bila prepričana, da se ne smeje Miha, ampak pošast, ki mu je prišla na pomoč.

»Dobro sva opravila,« je dejal oglar proti medvedu, ki se je med tem momljaje zopet spustil na vse štiri. »Le kaj sta lopova iskala tu v moji beračiji? Ko bi ljudje bili za delo tako dovzetni, kakor so za takele neumnosti, marsikateri bi prej našel svojo srečo. – Kako pa naj tebe nagradim, prijatelj?« Pobožal je medveda po glavi. »Življenje si mi rešil.«

Skočil je v kočo in prinesel kosmatincu pest sladkorja. »Za danes vzemi tole. A današnje tvoje usluge ne pozabim nikoli.«

Medved je zadovoljno pohrustal sladkor in zopet odkobacal v gozd. Miha pa se je lotil pospravljanja.

Oba rokomavha sta med tem v nezmanjšanem diru bežala skozi gozd. Drevesne veje so ju teple, praskalo ju je grmovje, a nista se zmenila za vse bolečine. Ustavila sta se šele v dolini, kamor sta prišla na smrt upehana in trdno uverjena, da je prišel drvarju sam peklenšček na pomoč.

Odslej je Miha medveda vzljubil. Če mu je bilo dolgčas po njem, ga je poiskal pred brlogom in mu kaj prinesel. V jeseni mu je nabral lesnik in gob in medved si je to zapomnil. Včasih je spremljal drvarja ves dan kot zvest pes in izražal svoje zadovoljstvo z zamolklim: »Vof, vof.« Ako je kak dan zgrešil svojega človeškega prijatelja, ga je tako dolgo iskal, da ga je našel. Njegove majhne oči mu pri iskanju sicer niso mnogo služile, pač pa njegov izvrstni voh, ki ga tudi v velikih razdaljah ni varal. Ob hudem deževju, ko Miha ni zahajal na delo, ga je poiskal v koči. Na svoj sladkor ni nikoli pozabil. Le v kočo ni hotel iti. Obstal je vedno na pragu. Mirno je pustil, da ga je Miha praskal za ušesi in po hrbtu. Včasi se je vzpel na zadnji nogi in se smešno zibal sem in tja. Igral bi se ko mlado mače ...

Bilo je že sredi jeseni. Gozd je rumenel. Solnce je zgodaj ugašalo, vsak dan so bile sence bolj hladne. Drevje je bilo nastlalo po gozdu mehko, šumečo odejo. Življenje v šumi je bilo vsak dan tišje, mnogo njenih pernatih prebivalcev je zbežalo pred prihajajočo zimo daleč na jug, siničke pa so se odpodile nekam v dolino.

Miha je prodal svoje oglje, le nekaj drv bi bil še moral spraviti na drčo. Za zimo bi se bilo tudi treba preskrbeti. Lepega jesenskega popoldneva se je spravil na delo. Rad bi ga bil dokončal še ob lepem vremenu, zato je hitel, da mu je kljub hladnemu vetru pot lepil srajco ob hrbtku. Drva so bila temeljito suha in lahka. Nosil in vlačil je, čim več je mogel.

Bil je tako zatopljen v svoje delo, da je skoraj preslišal šum korakov za svojim hrbtom. Ko se je okrenil, je za seboj zagledal gospodskega človeka v lovski obleki. Miha v svoji samoti ni maral ljudi. Tudi če so prišlo po opravkih, je skrbel, da jih je čim prej odpravil. Lovcev, ki jih je kratko označeval s postopači, še posebno ni maral. Vzljubil je bil svojo divjino. Vsako drevo, vsaka travica, vsaka najmanjša živalica mu je bila draga. Z njim vred se je veselil življenja in dela. Zato ni mogel razumeti, da se najdejo ljudje, ki s kruto roko posegajo v to življenjsko pesem. Pogledal je lovca s strani in mu obrnil hrbet. Komaj da mu je odzdravil.

»Hej očka,« je povzel gospodski človek, »ali je tu pri vas dobiti kaj pred puško?«

»Nič,« ga je kratko in osorno odvrnil Miha.

»Oho,« je menil lovec. »Tega vam pa ne verjamem. Tu mora biti divjačine cele trume.«

»Pa če tudi je je cele trume,« se je razhudil Miha, »vas to nič ne briga. Pustite živali na miru! Saj vam ni nič na poti. Še meni ni, ko sem vedno tu v gozdu. Svetujem vam, gospod, da se vrnete, od koder ste prišli, in svoj čas uporabite v koristnejše svrhe.«

Lovec se je začudil tem besedam, ki jih očividno ni pričakoval. Odvrnil ni nič več. Nekoliko osramočen je nejevoljno zamahnil z roko in počasi odkorakal v goro.

Tudi Miha ni nič več rekel. Lovčev prihod ga je spravil v slabo voljno in na tihem je iskreno želel, da ne bi lovec ničesar ustrelil. To bi mu bilo v zadoščenje. Neka temna slutnja pa mu ni dala miru. Pogosto je pogledal v ono smer, kamor je odšel lovec. Bil je čedalje bolj nemiren. Hipoma je opustil delo in odšel za tujcem. Prestrašila ga je misel, ki se mu je pravkar porodila: Kaj, če se srečata z medvedom? Če ga lovec ustreli? Da mu ubije najboljšega prijatelja? Ne, tega ne sme dopustiti!

Sopihal je v hrib in sledil lovca po stopinjah. Kaj naj mu reče, ko ga dohiti? Ali naj pove, da mu je medved prijatelj? Ne: Smejal bi se mu in mu ne bi verjel. Sklenil ga je zlepa pregovoriti. Pa saj ga ne bo ubogal. – Dobro: Pojde na zgrda! Nažene ga, ko kakega šolarčka.

Ni še prav skončal teh misli, ko je počila puška. Pok se je odbijal od dreves in presunil oglarja kakor električna iskra. Z vso silo se je pognal skozi grmovje. Ko se prisopihal na jaso, mu je od strahu zastal korak.

Nekaj korakov od njega je stal lovec s puško ob licu in meril na medveda, stoječega kakih dvajset metrov dalje. S prvim strelom najbrže ni pogodil in je kocinarja samo spravil v divji srd. Kazal je zobe, renčal in jezno zibal glavo. Miha je vedel, da se gre za sekunde. Zakričal je na vse grlo:

»Pustite medveda!«

Lovec se je nenavadnega klica prestrašil, se zdrzni. Puška je sicer počila, a krogla je zgrešila cilj in se zarila v drevo na nasprotni strani jase.

Miha je skočil z grmovja in ko je medved zagledal svojega prijatelja, se je takoj pomiril in se spustil na vse štiri. Lovec, ki ga je ta nenavaden dogodek popolnoma zbegal, ni vedel, kaj naj stori.

V drvarju pa je rasla jeza. Prijel je tujca za rame in rekel še dokaj mirno:

»Žival mi je nekoč rešila življenje. Razumeli boste, da je zato ne morem dati ubiti.«

»Kaj to meni mar,« je jezno odvrnil lovec. »Jaz se zverini tudi ne morem dati požreti.«

»Lažete,« se je razhudil Miha. »Prvič dobro vem, da vas medved ni napadel, ker je preveč dobrodušen. Drugič sem vas že malo prej svaril, da ne hodite v goro.«

Čedalje bolje je kipela jeza v njem.

»In da vas ne bo več skominalo po nedolžnih živalih,« je nadaljeval, »vam dam tale nauk.« Prijel je lovčevo puško in jo z vso silo treščil ob bližnje drevo, da se je prelomila na dva kosa.

»In zdaj glejte, da izginete!«

Lovec ni rekel nobene besede več. Kdo ve, ali se je zbal obeh robatih nasprotnikov, ali je tako močno delovala nanj veličina tega nenavadnega prijateljstva, da je pomaknil klobuk na oči in se hitro spustil po hribu navzdol.

Miha je stopil k nepremično stoječemu medvedu in mu segel s težko roko v topli kožuh. Medved je rahlo drgnil kosmato glavo ob drvarjevo hlačnico. Dolgo sta stala tako sredi veneče jase in gledala v zahajajoče solnce.

Naposled je Miha spregovoril:

»Danes sem ti plačal svoj dolg prijatelj ... Le tega ne morem razumeti: zakaj morajo ljudje vedno ubijati in moriti. Ti si zver brez duše, kakor pravijo, a vendar si boljši in plemenitejši od onih, ki so si doli v nižavi zgradilo svoje bele domove.«

Solnce je poslednjič poljubilo vrhove dreves, ko sta odkorakala vsak proti svojemu domu. Jesenska sapica je šumela skozi listje ...