Dva popotnika
| Dva poptnika Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Potovala sta nekoč dva popotnika po svetu. Dospevši v jedno krčmo, pila sta polič vina, a nista ga mogla plačati, ker sta imela premalo denarja. Zaradi tega jima je krčmarica vzela klobuka ter ju zapodila iz hiše. Nista vedela ni kod ni kam, pa sta prišla na pokopališče. Ker je pa hudó dež lil, stopila sta v mrtvašnico. Jeden se je vlegel v rakev, drugi pa je vsel v kot ter se tam naslonil. O polunoči je dospelo dvanajst roparjev, ki so prinesli dosti denarja.— Glavar reče unemu, ki je na novo prišel ž njimi in prinesel največ denarja, podavši mu svoj meč: „Ako unemu v kotu sedečemu na mah odsečeš glavo, boš od danes naprej ti moj meč nosil!" Ropar z mečem zamahne, popotnik pa, ki je sedel v kotu, skoči pokonci in zavpije: „Pomagajte mi vsi mrtvi!" Njegov tovariš v rakvi se vzbudi in vrže pokrov doli na tla;roparji se prestrašijo in zbeže in ves denar pustijo v mrtvašnici. Čez nekoliko časa pošlejo jednega nazaj pogledat, kako da je. In ravno med tem pogovarjala sta se popotnika, kako srečna bodeta in koliko denarja bo jima ostalo, ako roparjev ne bo nazaj. „Kako sva midva srečna zaradi tistega krajcarja, ki nama ga je manjkalo pri računu in zaradi katerega naju je krčmarica spodila !" In to je slišal ušesa nastavljajoč ropar, pa je razumel vse narobe. Povedal je svojim tovarišem, da je toliko mrtvecev prišlo skupaj, da pride od njihovega denarja na vsacega samo pol krajcarja, ker ravno so sklepali račun. — Od tistega časa še zmiraj roparji okolu kradejo, bogatinom pa ni treba potovati. J. Podzemeljski.