Dva nesrečna človeka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva nesrečna človeka.
Fr. Rant
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (53. zvezek), 1901
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Žaloigre se dogajajo v naši solzni dolini. Svetla palača, ponosna kmetska hiša in borna koča jih gledajo. Tok časa jih preplavlja in zagrinja v morje večnosti, in mi jih pozabljamo, ne da bi se učili iz njih.

1. Klemenov France.[uredi]

Neke sobote popoldne so nakladali »balo« pri Klemenu; starejša Klemenova hči Katra se je omožila v Žabnico. Tri težke vozove so naložili. Na prvem sta bili dve omari iz črešnjevega lesa, štirje stoli, kad, čeber, dva škafa, polna kuhinjskega orodja, ploh, množica burkelj, malih in velikih, omelo, lopar, osem peharov in velik bujno pisan jerbas. Na drugem, je bila posteljna oprava in dva posteljnjaka, na tretjem pa skrinja, velika pobarvana skrinja, polna žita, na skrinji vreča soli; vzadi pa je bila privezana lepa cikasta krava. Trije žabniški fantje so prišli z ženinom po balo. Konji so imeli suhe šopke na komatih, na vsaki ročici je bila pribita smrečica z malo zastavo Fantje vozniki so pa imeli šope za klobuki, da so se jim obešali na stran.

Gledalcev ni manjkalo. Otročad je vršela okrog vozov in konj, smejala se, radovedno ogledovala naloženo blago in vlekla na ušesa primerne in neprimerne šale. Stari zasebnikarji, gostači in domači berači so sloneli ob zidu in plotih ali držali konje in čakali, kdaj jih doleti kak kozarček vina, kajti pijače ob takih priložnostih ne manjka. Izza oglov so bližnje in daljne sosede prodajale zijala, hvalile in grajale balo ter jo primerjale z nekdanjo svojo.

»Mislim, da bo dosti,« se oglasi prileten mož Klemen in reče proti ženinu: »Dobro si potresel Klemenovo hišo, v ponedeljek jo boš pa še bolj; dvanajst sto dote ni mala reč.«

»Zahvalim, oče, lepo balo in doto ste dali Katri; pa saj nevesta ne pride na prazno; pri Maticlju ne bo stradala.«

»Že dobro, že dobro, Bog daj srečo! Srečno vozite!« dé Klemen. »Hi, hi!« Konji se natezajo, a ne speljejo. Kako naj speljejo, ko jih vozniki držé za uzde in ne pusté naprej.

»Oče Klemen, ne gre in ne gre!« kličejo vozniki.

»Pa odložite, ne branim,« pravi Klemen.

»Slaba kola imamo, oče. Speljati bi se morda dalo, če še mi potisnemo, a po poti se nam zna kaj streti. ‚Petega kolesa‘ ni, oče Klemen,« hité praviti vozniki.

»Peto kolo, peto kolo,« kliče vse poprek in se smeje. Po stari kmetski navadi se pričkajo, seveda le na videz, za peto kolo.

V tem stopi na vežni prag čvrst mladenič s hlebom v roki, s hlebom velikim ko ribniška reta. Hleb položi na skrinjo. Bil je Klemenov sin France.

»Tu imate peto kolo; ali bo šlo zdaj?«

Poskusijo. Konji potegnejo, in šlo je. Vozniki zaukajo, da odmeva daleč tam po Brezju in Jekeljnu. France gleda za njimi. Ko zavijó na cesto, jim zauka v slovo.

Ne le v Bitnu, pod vsem šentjoškim zvonom je bil Klemenov France najzalši mladenič. Visokorasel, krepek, a vendar ne trščat, malce podolgastega obraza, temnorjavih las, modrih očij in precej močnih brk — to je bil Klemenov France. Pred tednom je doslužil vojake. Vojaška čepica na glavi se mu je krasno prilegala. Ni se še udomačil v kmetsko življenje, ni še pozabil, da so mu pri vojakih rekali »gospod korporal«. Vsak korak, vsak gibljaj je kazal njegovo žilavost in njegovo moč, in na to svojo moč je bil ponosen Klemenov France. Imel je pa slabost, da je rad ponočeval. Seveda, ko mladenič odraste očetovi šibi, méni, da je sramotno, če gre v soboto zvečer spat in ne na ponočevanje. Tako je mislil nekdaj tudi Klemenov France. Oče ga je sicer opominjal, a odločnosti ni kazal nikoli. Ko so pa Franceta potrdili v vojake, ga niti opominjal ni več. Dosluživši vojake, tudi ni opustil ponočevanja. Kaj se vse dogaja na ponočevanju ali, kakor sami pravijo, na fantovanju, si vsak lahko misli; dobrega gotovo nič. Mladeniči se privajajo pijančevanju, ugonabljajo svoje zdravje, zapravljajo svoje poštenje in drugim kratijo počitek. Z mogočno pipo v ustih ti modruje in možuje osemnajstleten fantič, kakor da je prvi občinski svetovalec. In pri tem modrovanju si pridejo navzkriž, zavihté polena in nože — in žalostnim starišem nosijo ranjene in mrtve sinove na dom.

Tudi Klemenov France se je pri ponočevanju rad pobahal s svojo močjo in s svojim korporalstvom ter zbadal slabejše tovariše.

V nedeljo zjutraj pa so ga pripeljali domú. Nezaveden in krvav je ležal na razvezanem otepu slame na vozu.

Kako se je to zgodilo? No, takó-le:

Pri odhodu je bil ženin povabil Franceta v Žabnico k Farončku, kjer se to noč poslovi od fantov tovarišev. Klemenov France in Tomažev Jurij se odpravita zvečer v Žabnico. Ženin je fantom plačal vina, da je teklo raz mizo. Prijateljsko sedé okoli mize, prepevajoč in uganjajoč svoje burke.

»Vino rado baha,« pravijo modri možje. Ko je začelo iti fantom v lase, je hotel vsakateri več vedeti, vsakdo je bil izkušenejši in — močnejši. No, beseda da besedo, tu malo zabavljivo, ondi rezko. Pa gotovo bi se bili pomirili, da ni bilo med Žabničani treh znanih pretepačev; saj so Žabničani v obče dobri in pošteni ljudje. Gózdarjev Jurij, Anškov Tomaž in Križnarjev hlapec so bili trojica, katere se je ogibala vsa vas. Zaprti so bili že večkrat zaradi tepežev.

»Bitenca bosta pa tekla nocoj,« pravi Križnarjev hlapec, ki je bil najbolj vinjen, »primojdunaj, da bosta!«

»Bosta, bosta,« pritrjujeta mu Gozdarjev Jurij in Anškov Tomaž.

»Jaz pa pravim, da ne bosta, posebno pred takimi srakami ne, kakor ste vi trije,« ga zavrne Klemenov France.

»Fantje, pamet, pamet, pijmo ga, veseli in prijatelji bodimo!« jih pogovarja ženin.

»Kdo je sraka, kdo?« kriči Križnarjev hlapec in sili v Franceta. Treznejši fantje ga potisnejo na klop in pogovarjajo. Ženin prisede k njemu, ga miri, mu natoči kozarec in pravi: »Štefan,« tako mu je bilo ime, »trčiva na tvoje zdravje! Veseli bodimo in ne kregajmo se, saj ti Klemenov ni hotel ničesar in brat moje neveste je.«

»Ne trkam s teboj. Jurij, Tomaž, pojdimo! Sam pij svojo kislico, mi pa gremo k Bučkarju.« Pri Bučkarju je bila razvpita žganjarija.

»Saj res, tja pojdimo!« pritrjujeta mu onadva. Odšli so.

Črez polnoč sta ostala Klemenov France in Tomažev Jurij pri Farončku. Ko odhajata, jih hoče ženin s tovariši spremiti; bal se je namreč, da bi jih oni trije ne napadli, a nista pustila.

»Teh treh se ne bojiva, sama pojdeva. Lahko noč, fantje!« pravi France. Zaukata in pevaje stopata proti Bitnu. Še na misel jima ne pride, da bi jima upal kdo storiti kaj žalega.

Izza Bučkarjevega ogla pa planejo tri črne postave nenadoma na njiju. Bliskoma udari jeden Franceta s težko jeglico po glavi, da se zgrudi na tla. Tudi Jurij jih dobi nekaj s poleni. Ko vidi svojega močnejšega tovariša kakor mrtvega na tleh, zbeži in teče, kolikor ga noge nesó, nazaj k Farončku. Se nekaj žabniških fantov dobi ondi. Tem pové, kaj se je zgodilo. Ženin je bil že odšel.

Prestrašeni hité na lice mesta, kjer dobe Franceta v mlaki krvi nezavestnega. Skličejo Bučkarja. Dasi nerad, dovoli vendar, da neso ranjenca v njegovo hišo. Ondi ga močijo po glavi, kličejo po imenu, a France se ne gane.

Takega pripeljejo v nedeljo jutro domu. Prestrašen pošlje oče po duhovnika in zdravnika. Duhovnik mu podeli sveto poslednje olje, potém ga preiskuje zdravnik, resno odkimava z glavo in pravi: »Črepina prebita, možgani pretreseni, smrtna nevarnost.«

Še le proti večeru se zave bolnik, a le toliko, da začne blesti v vročici. Sam bled, kakor sin njegov, bdi stari Klemen pri jedinem sinu vso noč. In to noč se je postaral za nekaj let.

Žalostno in tiho je bilo ženitovanje, nevesta je pa bleda in žalostna sedela za mizo. Popoldne so peljali orožniki Gozdarjevega Jurija, Anškovega Tomaža in Križnarjevega hlapca zvezane v ječo; oni so bili napadalci.

Polagoma se je Francetu celila rana. Okreval je toliko, da je mogel sedeti na postelji. Govoril ni veliko, a kar je govoril, je bilo — neumno. Z grozo je spoznal stari Klemen, da se sinu meša, da ni več pri zdravi pameti. Upal je še, da se mu sčasoma vendarle zopet posveti v glavi, hodil je okrog zdravnikov, prosil pomoči, a nikdo ni mogel pomagati. France je pač vstal, hodil, a pamet se mu ni vrnila. Strašna nesreča zanj, tolika, če ne še večja za vso Klemenovo hišo! Kaj je pomagalo, če so bili oni trije pretepači obsojeni v posebno ostro kazen?

France za delo ni bil več. Če je pasel krave, jih je jahal in komandiral, kakor da sedi na vojaškem konju. Poleg drvarnice je posekal najlepšo hruško, ko bi imel cepiti drva. Mimoidoče je zmerjal, kamenje lučal za njimi in otroke podil, da so se sosedje jeli pritoževati. Zaprli so ga torej v čumnato in ga niso več izpuščali. Oče mu je nosil hrano, on sam je stregel svojemu nesrečnemu sinu. Gotove čase je bil France miren kakor ovca, včasi pa je rjul, klel in razbijal, da so ga morali zvezati. V takem stanju je nekdaj tolkel in dušil svojega očeta, da so mu ga poklicani sosedje komaj še iztrgali živega.

Župan svetuje Klemenu, naj ga dá v norišnico, a oče se ne more ločiti od sina. Zagovarja ga, da ni nevaren, da je že mirnejši, in da hoče še nekoliko počakati, predno ga dá od hiše.

V tem pride zima. Skrb in žalost položita starega Klemena v posteljo. Francetu streže njegova mlajša sestra Mina. Boji se ga sicer, a sestrina ljubezen premaga strah, saj brat je brat. In čudo, bolj je ubogal svojo šibko sestro kakor očeta.

Žalost se je naselila v Klemenovo hišo. Oče je v zadnjih vzdihljajih, sin pa, ki bi imel prevzeti gospodarstvo, norec, zaklenjen v čumnati. Mina gospodinji in gospodari sama.

Na svečnico so pokopali starega Klemena. Mina je ostala sama z nesrečnim bratom. Gospodarstvo je šlo rakovo pot. Kako ne bi? Hlapca delata po svoje, kolikor se jima ljubi, dekla pa vasuje pri sosedah. Rada bi jih spodila mlada gospodinja, a kaj, ko se dobri posli bojé hiše in norca. Rada bi poslala brata v norišnico, a še na smrtni postelji je obljubila očetu, da ga obdrži domá. Kako je reva molila in prosila Boga, naj se je usmili in ji pomaga nositi toliko gorjá.

In Bog se je je usmilil. Žalostno je končal Klemenov France. Nekega popoldne ga je zopet prijelo. Rjul je v svoji sobici, razbijal in divjal, da je bilo groza. To je trajalo pozno v noč. K njemu si niso prav upali, no, in nadejali so se, da pojenja kakor drugekrati.

Zjutraj pa je bilo mirno, popolnoma mirno v njegovi sobici. Ko mu Mina prinese zajutrk, s strahom opazi, da Franceta ni, in da je mreža pri oknu odtrgana. Ušel je.

Sled po snegu je kazal, da je divjal v gozd, daleč tja v Zakladnik. Tam ga najdejo sosedje zmrzlega. Bos in golorok je divjal v mrzlo zimsko noč in tam sklenil.

Slučaj je nanesel, da sem prišel ravno tedaj domú in videl nesrečnega Franceta, ko so ga pripeljali iz gozda.

Nikdar ga ne pozabim! Trd, zmrzel, divje zmršenih las in odprtih očij je ležal na saneh. In te oči, te oči! Noge so bile odrgnjene od trdega snega tako, da so bile do kolen le jedna jedina strašna rana. Ni čuda, udiralo se mu je, ko je gazil za dobro uro hodá po zmrzlem snegu.

Mina je jokala, jokala. »Kaj je z mojim bratom, kaj je z njim,« je vzdihovala v jednomer. »Ne jokaj, Mina; Bog je milostljiv,« jo je tolažil star sosed, a tudi on je imel rosno oko.

Kaj ne, slovenski mladenič, večje nesreče, žalostnejše smrti si skoro misliti ne moreš, nego je bila ta? Res!

Spomni se Franceta, kadar te vabijo nerodni tovariši na ponočevanje, na pretep; spomni se ga in — ostal bodeš domá.

2. Jakopičev Boštjan.[uredi]

Pa niste poznali Jakopičevega Boštjana? Gotovo ste ga poznali, saj ga je poznal ves okraj.

Prileten, majhen, medel možic, nekako blaznega, a čudo živega pogleda. Upadel njegov obraz je bil pravo rženo strnišče. Brado si je namreč postrigel, kadar mu je dobra roka vsilila škarje, bril je pa ni. Skoz prevrtan klobuk so radovedno pogledovali zmršeni, tu in tam pobeljeni lasje v lepi božji svet. Za trakom mu je vihralo dolgo petelinje peró, in pod peresom je bila zataknjena in z iglico pripeta podobica sv. Jurija na konju. Srajce je gledal mal robček izza vratú, tako da si dvomil, je li to srajca ali ne. Suknja pa gotovo ni bila njemu umerjena, saj je bila po gosposko prikrojena in vzadi na dolgo preklana. Kakšne barve je bila nekdaj, tega ti pa ne morem določiti. In hlače, oh, te hlače! Široke, da širjih ni nosil svoje čase noben mestni gizdalin, a še širje so se ti zdele, ko so plale ob tankih Boštjanovih nožicah. Pa da bi bile vsaj jednoiste barve! Zaplata poleg zaplate, ta siva, ona črna, ta bela platnena, ona bujno rdeče pisana, gotovo od kakega starega ženskega krila. Sevéda hudomušni ljudje so mu dajali nalašč tako blago, da je bolj vpilo. Zašival je pa Boštjan hlače sam, pa kako! No, zanj je bilo vse dobro. Spodaj ob gležnjih so pa hlačice cvetele, kakor trobentice ob zgodnji pomladi. Po letu je Boštjan hojeval bos, po zimi pa v neznanskih škornjih, ki so mu jih dali »Golobov stric«. Gori za vasjo, tam gori za Stražiščem pod Šmarjetino goro, je živel v lični hišici stari gospod Golob, bivši kanclist, v pokoju; on je dal Boštjanu večkrat kaj obleke, ker se mu je smilil revež. Slučajno pa je imel gospod Golob veliko nogo, Boštjan pa precej majhno. Kako je hodil in štorkljal v teh velikih škornjih, si lahko misliš; pa saj si ga poznal in videl. Takega sem jaz videl prvič.

Še nekaj ne smem pozabiti. Na prsih mu je visela okrog vratú privezana stara švicarska stenska ura. Šla seveda ni drugekrati, kakor tedaj, ko sta šla oba z Boštjanom. In koder je hodil, je govoril sam s seboj: tika-tika-tika-tika. Obhodil je pa veliko, a jednega kraja se ni držal dolgo. Prosil ni, čemu neki, saj so mu ljudje sami dajali. Kako to, se čudiš. No, vstopil se je zunaj pred vežnimi vrati, stal ondi ko pribit, dromljal v jednomer svoj tika-tika-tika-tika ter pritrkaval z levo nogo. Ogledoval in preobračal je uro ter se ji ljubko nasmehaval. Tako ti je stal večkrat po ves poldan pred kako hišo. Kaj so hoteli? Dali so mu kaj, pa je šel naprej.

Le nekdaj se mu je trda godila. Na svojem potovanju je prišel zgodaj zjutraj gori v Čepulje h Kosmu, lačen seveda. Pred Kosmovo hišo se ustavi; da so bila vrata zaprta, kaj to njemu mar? Stoji in stoji in dromlja svoj tika-tika. Pri sv. Joštu odzvoni poldne, Boštjan še stoji. Odbije dve, tri. Še nič! Kako se ti je tedaj pod telovnikom godilo, Boštjan, če si ga imel, tega ne boš pozabil. Odzvoni »Zdravo Marijo«, še vedno nič. Še le v mraku pridejo Kosmovi s polja domú. Boštjan dobi opoldanjega ričeta, da si potolaži sitni želodec, in takoj nató zaspi na klopi. Truden je bil; seveda ves dan stati na mestu in povrh še lačen! Zjutraj na vse zgodaj vstane, stopi pred hišo, pazno ogleduje tla pred hišo in godrnja: »Tu ni bilo, tu tudi ne; kje pa je vendar bilo? Saj bi morala vendar biti luknja v tla.«

Pa je bil navihan Boštjan, boš dejal. O ne, ni bil navihan, a pameti, zdrave pameti ni imel. Od tedaj še postaja pred hišami, a pri Kosmu ga ni bilo nikdar več.

Otroci so imeli pravo veselje z njim. Tudi Boštjan jih je imel rad; saj je bil sam tudi otrok, dasi velik in star. Brž jih je bila cela tropa okrog njega.

»Boštjan, frči, frči!« Menite li, da jih ni takoj ubogal teh razposajenčkov? Postavi uro na tla, jame mahati in opletati z rokami, privzdigovati noge, da so opletale hlačice po njih, in odskakovati od tal in vriščati: vžvžvžvž! No, mislil je morda, da res frči.

»Boštjan, mašino, mašino!« Pograbi uro s tal, jo obesi okrog vratú, se čudno namrda, zacvili, da gre skoz ušesa vsakemu, le tem našim paglavčkom ne, začne hropeti buh-buh, buh-buh, bhbhbh — — in teči, teči, kolikor ga nesó noge. Otroci vriščé za njim, on pa hrope buh-buh — dokler ne omaga. In kolikrat je vse to ponavljal! Vendar

jednoistim otrokom in na jednoistem kraju nikoli ne. Otroci se mu zlepa niso mogli zameriti.

Znanec moj, dokaj mlajši od mene, mi je pravil, da je bil Boštjan nekdaj vendarle hud na otroke, prav zeló hud. No, znanec moj je vedel to, saj je bil tedaj med njimi. Boštjan je bil zaspal za Hrovatovim skednjem. Štefucov Tonček, Mihčev Franček in Bednikov Janezek, ti malopridneži, kaj storé Boštjanu? V žepe in v uro mu natlačijo fig, no, pa ne pravih, ampak — konjskih. Potém ga cukajo za rokave in vpijejo: »Boštjan, jej fige! Boštjan, jej fige!«

Ko Boštjan izpregleda in vidi, kaj so mu storili, tedaj pa je bil hud, prav zelo hud. Bednikov Janezek, ki je pa sedaj že Janez, mi je pravil vse to. Plane kvišku, pograbi uro, jo zadega za otroki in kriči in vpije, da joj! Ura se razleti, sem in tja se takajo kolesca. Boštjan pa se togoti in — joka za uro. Imenovani znanec mi je pravil, da so se sramovali oni trije paglavci in kesali, ter da se jim je Boštjan smilil. Verujem, saj vendar niso tako hudobni ti naši malčki, ampak le razposajeni so.

Izza onih let je preteklo dokaj časa, od tedaj namreč, ko sem poznal Jakopičevega Boštjana, in popolnoma sem pozabil nanj. Lansko leto pa mi piše sestra, da ga je pod Drulovko povozil vlak. »Vlaka sta se trčila,« boste dejali, saj je bil Boštjan tudi »mašina«. Tudi naši ljudje so rekali tako, a ne vsi; nekateri so ga pomilovali. Še bolj sem ga pomiloval jaz, pomiloval sem njega in njegovo borno življenje.

Pa čemu sem pravil vse to? Norec je bil pač! Dà, dà, norec, a zakaj je bil norec?

Pomiloval sem nesrečnega Boštjana zato, ker sem pozvedel o njegovi mladosti in poznal vzrok njegove nesreče.

Rodil se je na Dobračevem pri Žireh. Oče mu je bil precej trden kmet, ki je imel četvero otrok. Boštjan je bil najstarejši. Bil je zal in umen dečko in iz žirovske šole je nosil najboljša izpričevala. Le nekako samosvoj je bil in delal ni rad. Na paši so mu uhajale krave v škodo, ker jih ni dovolj pazil. Ob potoku, ki namaka Jakopičev pašnik, je postavljal mlinčke, kakor jih ni znal nihče njegovih vrstnikov; celó stope jim je napravil. Voziček, ki ga je naredil svoji sestrici, je bil prav čisto tak, kakor očetov poljski voz. Delo na polju mu pa ni dišalo; zato so ga stariši večkrat trdo prijemali, posebno oče; bil je zadnji med Jakopičevimi otroki, vse ga je suvalo in pehalo. Očeta in mater je skrbelo, kaj bo z njim. Posestvo je bilo že nekako odločeno mlajšemu bratu.

Pri Jakopiča so imeli staro stensko uro. Ko se je ista tu in tam hotela malo oddahniti, snel jo je gospodar s stene, dejal jo narazen, obrisal in namazal kolesa, sestavil jo zopet, in šla je. Najvernejši njegov gledalec in učenec je bil vselej Boštjan. Kar trenil ni z očmi od teh kolesec, ki jih je oče po vrsti nastavil po mizi. Glej, in ravno ta kolesca so mu bila v nesrečo.

Dopolnil je že trinajsto leto. Nekega popoldne je bil Boštjan sam domá. Mati mu je stresla na mizo pehar fižola, da ga prebere. Prebiral ga je pač, a ne dolgo. Na steni je tako vabljivo tikala stara ura, da je pozabil na fižol. Tako uro mora imeti! Sname jo s stene, dene narazen, ogleduje in primerja kolesca. Ko meni, da pozna njene skrivnosti, sestavi jo, in zopet je šla.

Odslej pa Boštjan ni imel nujnejšega opravila, kakor delati uro. Iz trdega bukovega lesa izrezuje kolesce za kolescem. Črez tri tedne je bila ura gotova. Nekaj pa je bilo njegovi leseni uri, iti ni hotela. Kje je napaka? Pogledal bo še enkrat ono, ki tako veselo tika v hiši. Sreča mu je kmalu mila, zopet je sam domá. Stenska ura leži narazen na mizi pred njim, kolesce pri kolescu, bitje in itje, in Boštjan gleda in gleda; dà, tako je zamaknjen v njene skrivnosti, da ne opazi očeta, ki je bil ravnokar stopil v hišo.

Ne rečem, da je bil Jakopič čuden mož; no bil je pač tak, kakor jih je premnogo med nami. Za otroke se ni menil kaj prida; a kadar je bil hud, kadar ga je kaj grizlo, tedaj jih je pretepaval za vsako malenkost brez pomisleka, brez meje, dasi tudi jim je včasi vse izpregledal. Danes pa je imel Jakopič slab dan. Birič mu je zjutraj izročil poziv od sodnije. Tožil je sosed, ker mu je Jakopičeva živina popasla jaro rž. Pastir je bil tedaj seveda Boštjan. Že samo to bi bilo Boštjanu nakopalo klobasasta pleča, a sedaj pa leži še razdrta ura na mizi. To Jakopiča do cela razjari. Plane po fantu, ga bije, tolče in lasa in ne gleda, ali padajo udarci na hrbet ali na glavo. Še le tedaj se zavé, da je preveč, ko se Boštjan vsled težkega udarca na glavo opoteče v kot in ondi zleze na kup. No, kmetska roka je težka in koščena. »Oče, ura, ura!« je viknil in obležal kakor mrtev.

Od tedaj se je Boštjanu zmračilo. Ni bil več prejšnji povzetni in prebrisani dečko. Delal ni in tudi silil ga oče ni več k delu. Suvati in pehati ga tudi ni pustil več. Živel je pri hiši tako, kakor živé stari užitkarji. Očeta je vselej nekaj speklo, kadar se je ozrl na sina. Spoznal je, kaj je bil storil.

Leta so tekla, in tekom petnajstih let se je mnogo izpremenilo. Pri Jakopiču je gospodar mlajši Boštjanov brat. Oče je bil Boštjanu pač izgovoril kot in kosec kruha do smrti, a Boštjan ni ostal domá. Hodil je od vasi do vasi, kamor ga je privedla pot. Najbolj ga je razveselil oni, ki mu je podaril kako staro uro, katero je bil poiskal zanj iz stare šare pod streho. Kako je živel, sem bil povedal že poprej.

Kaj praviš na vse to, dragi čitatelj? Ali bi ne bilo moglo postati Boštjanovo življenje vse drugačno? Kaj bi bil ti storil na Jakopičevem mestu? Jaz bi ga bil dal učit urarstva. Mislim, da Jakopičev odgovor, ki ga je dajal svojemu Sodniku, ni bil lahek, in z drugim se ni mogel zagovarjati kakor s svojo nevednostjo.