Dva mrliča – ena luč
| Dva mrliča – ena luč Iv. Suša |
| |||||||||||||
V grobnem snu počiva zemlja pod debelo sneženo odejo. Slovesna tišina je povsod kakor ob mrtvaškem odru. Le tulenje ostrega vetra odmeva kakor otožna pesem pogrebcev iz daljine. O, kako je pač sedaj prijetno tičati za gorko pečjo pod varno streho!
A glej! Po zameteni gazi, vijoči se po ravnem polju, koraka zakasnel potnik. Sneg mu hrešči pod nogami in udira se mu, da komaj leze naprej. Oprtiv nosi veliko culo, z desnico pa opira se na močno palico. Kam se mu neki mudi? Kam hiti neznanec ? Toda – tiho! – Odkod ta vzdih? In zopet, in še enkrat! Čuj, neznanec govori polglasno sam pri sebi:
»Anka! – Bog ve, te-li še dobim? Bog in Marija pomagajta mi, da ne opešam! Le enkrat, le enkrat še da bi jo videl živo! Pred štirimi leti sva se uzela, in sedaj da bi se vže ločila!
Ne, Bog ne dopusti tega. Ne. Da dobim vsaj živo! Prislužil sem si nekaj, pomorem ji lahko, da ozdravi. In potem bova zopet srečna da, da, srečna, zopet srečna.
Rajna mati dejala mi je na smrtni postelji: Ničesar nimam, da bi ti zapustila, le strah božji. Sin, Boga se boj in srečen boš. Tako je dejala mati in materin blagoslov je tudi božji.
Ne, ne, ne umrje
Tako vzdihuje potnik sam pri sebi in podviza dalje. Slednjič pa umolkne. Nemo stopa naprej zroč pred se v sneg. Ne moti ga niti veter, ki mu brije v ušesa, niti lajanje lisice, potikajoče se po bližnjem grmovju. Razne misli roje mu po glavi, jasne in mračne, vesele in otožne.
Koncem dospe do široke reke. Votlo buče valovi po skalnati strugi. Zdi se potniku, da čuje zopet rakve drseče po vrveh v grob. Onkraj reke je kup bornih ribiških kolib. Iz malega okenca neke kolibe sveti bleda luč.
»Tam je!« vsklikne potnik in spusti se nizdolu k vodi. »Luč gori,« nadaljuje stopivši na skalo tik vode. »Bog ve, sveti-li živemu ali mrliču? O, Bog, ne pahni me v nesrečo! Ne daj, da bi bil opravičen moj strah! Glej, le reka je mej menoj in njo. Hoj, ladijo, Martin!« kliče neznanec brodarja, da bi ga prepeljal. A nikdo se mu ne oglasi na prvi klic. Šele na tretji klic odvrne mu globok, raskav glas: »Ne vozim, voda je premrznena!«
Kakor strela iz jasnega presunejo te besede potnika. Tresoč se stopi niže k reki in glej! – krije jo trd led. Potnik osupne iz prva, a takoj užge se mu nov up v potrtem srcu. »Ravno prav,« misli si »po ledu pojdem.« Koj poskusi stopiti nanj in glej, drži ga. Rešen je.
Napravil je vže nekaj korakov po svitlem tlaku, kar pozvoni v vasi onstran dušam v vicah. Potnik pade na koleni, sname klobuk, pokriža se in prične moliti. Dolgo moli in ganljivo. Solze teko mu mej molitvijo po licu, solze ginenja in gorečnosti. Tako od srca ni mu še prišla molitev nikdar v življenju.
Odmolivši pokriža se, dene klobuk na glavo in ustane. »Moj Bog, v Tvojih rokah sem; zgodi se Tvoja volja!« vzdihne polglasno in nastopi nevarno pot. Srce mu utriplje in trese kot list v vetru. Večkrat postoji in pomišlja, bi-li šel dalje ali bi se vrnil, ker pot je nevarna. In vrnil bi se gotovo, da ni onstran medle lučice, ki ga osrčuje in vabi k sebi. Pride skoraj do srede. Jezno buče mu valovi pod nogami. A on jih ne čuje. On gleda le lučico, ki mu tako milo miglja onstran, in stopa dalje. Pa groza! Led se prične udirati. Potnik se zave nevarnosti, a prekasno. Led se niža in niža. Voda stopi nadenj. Potniku se z vrti. Pade. Začuje se lahek plesk valov žalosten klic: »Jesus Marija, usmili se, usmili,« ponovi jek od obrežnih skal. In potnika zakrije mrzla voda pod ledom! Veter, žvižgojoč skozi golo barovlje ob bregu, in sova, skovikajoča v žlambori (duplu) stare bukve, pojeta smrtno pesen nesrečnemu utopljencu. Luč mu pa sveti iz kolibe na produ.
Drugega dne zapojo zvonovi vaške cerkve. Ljudje dero v kolibo ob produ ter krope bledo, mlado ženo – potnikovo Anko. Umrla je isto noč. V tem pa prineseta dva moža na lesenih nosilnicah mrtveca. Črn je ves in obleka mu je mokra. Neseta ga v tesno izbico na desno stran Anke. Tu sta sedaj, ki sta se tako ljubila: oba mlada, oba – mrtva. Na oknu še vedno brli medla lučica, brli obema.