Dva lokvanja v mraku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva lokvanja v mraku
Ernest Tiran
Izdano: Kres, 2/1 (1923), 13
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zadnjega solnca soj in ljubavi lokvanjev opoj gre z menoj nocoj ...

»Pridi, ljubi! Daj, izpij poljub, na ustnih žgoč, pridi, da bom
tvoja vso to mrzlo noč ...«

Zvezde so v ribniku vztrepetale.
Ž njimi so misli se moje kopale.
Zadnjega solnca tajnostne sile v dva lokvanja cveta so jih
spremenile.

V ribniku brez brega cveta sta sama. Sluz zelen vodo preprega.

In je vzljubil lokvanj brata, vzcvel:
»Pridi, ljubi! V tej samoti sredi blata mraz je; rad bi se ogrel.«

Lokvanj, brat, vzdrhtel:
»Čez le kaluže — poljane, ki naju dele, lokvanj ne sme.
Če se oškropi, več brat ti ni. A čist in svetal bo nama ostal
ljubavi opoj, če ljubiš z menoj.
Svetal obraz ljubi in ne sebe, ker ti je mraz.
Mrazu kljubuj, ljubi me, kakor te ljubim jaz in — zdravstvuj ...«

Meni se zdi, da ni bilo nič zvezd.
Tudi lokvanjev povest ni bila.
Samo moja misel nocoj se je zadnjega solnca napila.