Dva junaka
| Dva junaka anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 2 (18. januarja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Napočilo je krasno jutro v gozdu. la koč* ob robu gozda pa se je prikazala mrtava postava gobovega, ki je zapustil avoje ležišče, da vživa jutranji zrak. Obličje gobovega je bledo, otožen smeh igru mu krog ustnic. Pasi mu ud za udom gnije, vendar je tudi gobovi bolnik človek in ima ludi svoje veselje, dan so ga ljudie zapustili in odločili iz človeške družbe. Veseli se na pol mrtvi mož božje narave, katere mu ljubi llog ni odtegnil in katero je stvsril tudi za trpečega. Pogled njegov upre »e nit divjo vrtnico, rastočo v gosti senci ob potoku. I'ri tem pa misli na svojo lastno lepoto, ki je ravno tako hitro zginila, kakor morda tudi ta vrtnica že jutri zvene.
Pazljivo poslu*« petje krilatih pevcev v gozdu. Kako so veseli, kako glasni, kuko zdravi! Pa njegovo srce ne pozna savidnosti, duši nima zdravja ne ognjišča, dati je trdo njegovo ležišče, katerega mu nobena ljubeča roka ne rahlja
ltai\jene ustnice se gibljejo, gobovi moli jutranjo molitev in pri tem spusti debelo gorjačo ia rok. Dobro mu denejo solnčni žarki in zadovoljno položi bolne ude po mebki travi, naslonivši se na bukov blod Nobena ura mu ne naznanja dneva in dolgo, dolgo sloni gobovi, zroč pred-se, veseleč se lepe narave. Ihpoma pa vzbudi glasno klicanje in smejanje gobovega
Zdi se mu, da sanja podobe davnih dnij; ko pa sliši surovi glas lovskega hlapca, spregleda. • Kneginja, varujte ae, tu je eden gobovih«, pravi tulad oproda. In drzno obrne ae k gobovemu, ki se je nehote zravnal po koncu, rekoč: »Poburi se, gobovi, da bi ti . . .! Kaj vendar počneš tu?«
Ni bilo dolgo od tegs, kar je bil gobovi še sam ponosen plemič; stari ponos vzbudil se je v njem in Mlisnil je pest, krčevito stiskajoč gorjačo in skoro grozeče dejal je oprodi: »Jaz sem tu doma Dolžnost živih je, du puste mrtve v miru.* Govoril je to s toliko samozavestjo, du je surovi oproda kur obstrmel.
»Nesramni*! ako bi se ne bal le prijeti . . . . !« — »Mirujte, Landri«, slišal seje vmes zvonki glas mlade gospodičine. »Ubogi mož ima prav.«
Osupel pogledal je gobovi ono, katera ga je braaila. Visoke in vitke postave, dragoceno a zlatom opravljena, s pajčolunom na gfavi bila je gospodičina bolj podobna kukemu nadzeineljskemu bitju, kakor pa človeškemu. Nje velike oči pa ao bilo vprte v gobovega. »Prav ima«, dejala je zopet in«e zravnala po koncu, •mi smo pridrli v njegovo tiho bivališče. Sicer je pa to jake grdo, Landri, zmerjati neoboroženega človeka.« Pri teh besedah pogledala je skoro zaničljivo po svojem spremstvu, ki je potem zaostalo, med tem ko je ona blite stopila k gobovemu.
Jako lepo opravljen gospod pa se ji približa ter reče: »Milostna kneginja, ne veste li, da je nevarno v taki bližini . . .«
»Da, da, nevarno je blizu mene,« čuje se zdaj boječi glas gobovega. »Odpustite mi. spozabil sem se. Pa je že šest let, skoro celo večnost, odkar . . . I Nikdo se tako brez strahu ni meni približal, kakor vi. In prvo človeško bitje, ki me gleda brez studa, sto Vi, tako lepi, tako dobri I Jaz sem mislil, da se nebesa . . ., pa jaa grem koj v svojo kočo.« Mlada kneginja je nepremično zrla bledo obkčje in solze so se ji pokazale na licu.
•Sest let«, ponavljala je počaai; »šest dolgih let samotnega trpljenja in bolesti! Ubogi mož! Le ostani, ne pojdi proč; če rad govoriš zopet z bitjem tebi jednakim, zakaj naj bi bežala?«
»Zakaj V Saj se vam jo povedalo, da je že moja bližina nevarna za vašo mladost, lepoto, zdravje, življenje?« • Kar je samo nevarnost, tega se ne bojim. Jaz mislim, da nas liog bolj varuje, nego vsa naša previdnost. — Povej mi le, ali je mogoče pomagati tebi in te ozdraveli? I.e odgovori mi. Jaz imam moč in bogastvo in jaz bi je rada dala, da ti olajšam bolečine.«
Gobovi skril je obraz z rokama in ječč je odgovoril: »Ne, nič ne morete storiti zame. Le to Vas prosim, pojdite proč! Poprej sem bil s seboj vendar zadovoljen . .. a zdaj? Prosim, ne govorite več, ne maram več slišati vašega glasu, da se mi potem ne bo več tožilo po ljudeh. Ali le še jedno besedo prosim. Naj vem ime tiale, ki je jokala jeden trenotek nad mojo revo!«
Solze so se zopet prikradle iz očij deklice in močilo nje bledi lici. Naglo se je sklonila k njemu in i mflobnim glasom dejala je: »Ime mi je Gizlena«. Potem se je pa naglo vspela na konja, ki so* ji ga bili pripeljali in odjahala, ne meneča se za spremstvo.
Gobovi pa ae je zaprl v kočo in premišljeval, kar se mu je danes prigodilo. Z bolestjo mislil je na to naglo dobrohotno prikazen. — »Vendar ao »e ljudje na svetu, ki vedo, da smo tudi gobovi ljudje in da potrebujemo človeške tolažbe in pomoči!«
II.
[uredi]Vojvodinja Gizlena je bila v svoji domači kapeli (udi zatopljena v miali. Premišljuje, kako je to, da kar je na avetu, druzega ni poznala ko arečo in le aopet srečo. Stari vojvoda Gerhart Rusiljonaki, njen atari oče in varuh, ne misli druaega, kakor apolnovali njeno voljo. On aicer vlada v vojvodstvu, pa amehljaj drage mu vnukinje mu je ljubši ko vaa udanoat podlotnikov. Nedavno obljubil je njeno roko Ferdinandu, princu Aragonskemu. in kmalu se bo lesketala kraljeva krona na glavi njegove Gialene.
Tako sročna je torej, pa vendar je danes nekaj otožna. Pa zakaj neki? Zato, ker je prvikrat v svojem življenju vidola bedo in revščino in bolesen. — Mislilaje vedno le ne gobovega, katerega je dane« videla v gozdu' /.akuj pat ni ta ubožec te blizu groba, da bi mu ne bilo treba toliko trpeti' In ona mu je dane* kalila njegov sladki mir. Skong tuli, da JI to vest očita. Med tem pa atopi tudi vojvoda (ierhart v kapelico. Ni ga opazila tiizlena in Sele ko ji na ramo poloti roko, ozre se nagloma.
•Kaj ti je, draga, da ai tako ototna?«. nagovori jo vojvoda »Kaj se ti je pri|»etilo neljubega V«
• »Nit hudega. ote«. odgovori (iizlena. *amp«k lo sem sedaj premišljevala, zakaj je poleg bogatinov tudi toliko revetev na svetu Mi mi Ii mogel to razložiti?«
• IIu«, deje na to vojvoda, »to mora* pa te vpratati na«eirti učenega kaplana, on ti bo povedal Sn-er pa jaz mislim, da ao bogati zato ne svetu, dn podpirajo revete.s
• Saj res«, re<*e vojvodinja »Kako sladko mora biti pat lo delo. uboge (>odpirati •
• Praga, li ima« dobro arce. Jutri ukatem, da pridejo revni starčki. potrebne vdove, nbofp eirote in drugi reveti, lebi pa dam mo*njo denarjev, dn jih med nje razd^L Ali ti je vleč?« »n da da, dragi o te,« dejula je (iizlenn z veselim glasom, (ako da je vojvoda res zadovoljen odlel.
III.
[uredi]Bilo je drugo ju(ro. (iizlena je ravnokar delila da* rove. obilne darove med uboge. Njeno ljubezen poplačal je maraikak bvaletm nasm« hljaj ubozib in marsikako dobro ieljo izrekle ao blede ustnice obdarovancev. Koliko grenkih aolz je peč blaga vojvodinja obrisala ono jutro v odeh mater ki so videle svoje otroke nasitenc in obdarovane? Okusila je (iizlena, kako sludko je dobro dejanje, pa to veselje vendar ni bilo pri njej tisto Kajti mmlilaje, naj Ii ostane j e d n a vrata revetev brez tolatbe, le j e d n a boleti oa brca leka?
Ne dolgo potem stala je pred svojim starim otetom in ga prosila, da bi smela na botjo pot k Materi bo^ji tolalnici, katere milostne podoba je bila v oltarju blitnje opaujske cerkve
Vojvoda je sicer ugovarjal, ker »e je bal, da bi se ne izgubila, v temnem gozdu. Ko mu je pa (Iizlena povedala, da ne misli iti same, ampak da vzame Se kako spremljevalko seboj, dovolil je vojvoda.
Komaj je dohajala spremljevalka svojo kneginjo, ki ja urnih nog hitela proti blitnjemu gozdu. Ko ste dospeli v mnogo obiskovano svetiftče Marijino, pokleknili sta obe pred milostno podobo in se zatopili v molitev. Cez nekaj čaaa pa (iizlena vstane, veli evoji spremljevalki, naj jo počaka v cerkvi, sama pa biti na prosto. Urno bili po gozdni poti proti robu gozda in glej! Tam stoji znana ji koča io pred njo se solnči -- gobovi bolnik, e katerim je bila zadnjič govorila. Na njegovem obrazu bera se luga in Gizlena ei akoraj ne upa ogovorili ga Kaj naj pač navede kot vzrok svojega obiska? OjaA ee in stopi k njemu Tedaj pa alili mrmranje: »In vedno zopet te sanje, ki me zasledujejo! Ta blaga (iizlena !• — »Niao ne sanje,« reče (iizlena. »Hotela sem (e obiskali Misel na tvojo zapuatenosl, na Ivoje bolečine, mi ne dft miru Ali vidi* kedaj kacega tloveka?«
• Včasih tujem lovske rogove, lajanje psov, peke'anje konjakih kopit; med drevesi vidim lovce, ki zasledujejo ubozega jelena. potem pa je zopet vse tiho. Vtaaih pa tudi od daleč opazim kmete in drvarje, ki hite v mesto Potem pa prinese ludi opat blitnje cerkve o botitu, Veliki noči in na Veliko (iospojnico sv. obhajilo. Moji dnevi veselja so redki, pa so lepi.s Nekoliko tasa molti (iizlena. potem pa reče: «lmal li «e mater?« .
• Ko bi tivela, gotovo me ne bi bila zupuaMa. An ne veste, da se materinska ljubezen ničesa ne ustroj ••
• Moja mati mi je umrla v zgodnji mladosti, njo on pa nadomestujc zdaj stari o te ki me ravno tako ljubi, kakor najboljfta mali. Ali ti je Uog dal bratov in sester M
• Le dva brala sem imel, pa ta dva sta me zapustila v moji bolezni«.
• Nesnimneta! Sestra gotovo kaj tacega ne bi bila atorila. Ker pa ti nima« sestre, naj li bodein jaz sestra*. Iznenaden pogledal je bolnik svojo dobrotnico, ia «am sebi ni verjel, jeli je prav sliftal, zalo pravi Glzlt na dalje:
Povedala sem li te, da sem silno bogata. Lahko bi ti dala zlata, pa to te ne more osrečiti. Zato li ps hotem dati svoje srce Pogosto te bodem obiskovala, in govorila bodeva o lepi preteklosti, katero si bil ti vlival (iovjrila bodeva tudi o prihodnosti, ker Bog pusti do zadnjega dne v dufti nesretnikovi velik zaklad, upanje namret. Ali li je po volji tako?«
• Kaj bi mi ne bilo prav, ali to je nemogoče Vi postanete kmalu kraljica in potem vas pa jaz gotovo nikdar več ne vidim in to bi bilo meni *e hujAe. ta spomin na pretekle lepe dnia.
Jaz sicer zdaj grem. ker stari oče pričakuje me tetko, pa povrnem se zopet, to ti obljubim. Povej mi pa vendar se tvoje ime«.
• Ko sem bil Ae med tivimi in zdravimi, rekli so mi Itogers, odgovori gobovi.
•Z Bogom, torej Hoger«, naglo rete knegtnja in inu poda roko, katero Itoger naglo poljubi. Hitrih nog oddalji se (iizlena.
IV.
[uredi]Velika dvorana v gradu vojvoda (ierharta se je ravnokar spraznila Le (iizlena ostala je s svojim starim očetom »uma v sobi. Ko ao se poizgubili glasovi po hodniku stopejočih mot, poklekne (iizlena pred starega očeta in naaloni zlatolaso glavico v naročje dobrega starčka.
»Draga hči, kako skrivnost mi hoče* razodeti?« Milostni gospod«, vprafta (iizlena bolj tiho, »ako bi se s princem Ferdinandom omotila. tedaj bi jaz nu mogla ostati pri vas«.
Ne, ne«, reče zamolklo vojvoda, »nova dcteln, nove razmere bi se U odprle . . . Le jaz ostanem talosten in v samoti v tem starem gradu. Pa ti, (iizlena, bode* srečna, kajti princ te ljubi . . .«
On« stresne i glavo in vpraSa dalje: »Ko bi ga pa jat ne ljubila, bi me Ii vi ailili, vzeti ga za moža ?« •Tebe siliti? Misli« li Gialenu. da bi jaz to poskuail. Ako li Ferdinand več ne dopoda, damo mu besedo nazaj in mi smo prosti. Ce bi moralo biti, dali bi mu tudi mest in dežel, da bi le tebe ne ailili.« .Vi ste dobri, predobri, oče. Kaj pa n. pr., ko bi jaz stopila v kak samostan? Bi mi li vi dovolili?. >l)a le najde* v samostanu svojo srečo, gotovo bi ti ne branil«, reče vojvoda nekuko žaloatno. • In ko bi hotela |>os(ati usmiljenka in bi tla v bolnišnico, da oskrbujem gobove, kakor je to storila grofinja av. Klizabeta po smrti svojega moža. Bi mi vi tudi v to dovolili ?
Obličje starega vojvoda postalo je bolj belo nego sivi njegovi lasje in njegova brada. .To bi se reklo posnemati vzgled velike svetnice,, reče na to Gcrhart lahno in solze mu silijo v oči. .Jaz bi ti ne branil. Neizrečeno sem tc ljubil, pa vedel sem, da te boin moral jedenkrat zgubiti. Naj bo v imenu Božjem. Vendar pa mi povej Gizlena. kuj namerava* storiti?«
MUtda vojvodmja *<• je vzravnala kviftku in nekako svečano govorila je naslednje besede: »Milostni gospod! Hoteli ste me v zakon dati Ferdinandu, pa visoke goro bi naju ločile. Hoteli ste me pustiti tudi v samostan, kjer sestram ne ostane druzega nego Bog.— Oče. s princem aragonakim so ne morem omožili, ker ga ne ljubim. Tudi v samostan ne morem vstopili, ker ne morem reči Bogu. da njega samega ljubim. Imam pa ljubezen v srcu, ki obsega največje nesrečneže med nesrečnimi. V trpečih Hobratih v dim trpeče obličje svojega Izveličarja. Moje srce vleče me k nesrečnikom, ki nimajo ni očeta, ni matere, ne bratov, ne sester, ne družine, ne domovine, ki so obsojeni v počasno amrt. Ti nesrečniki so gobovi. Jaz vem. dragi o£e, da vi svoje vitežke besede, katere ste mi dali, ne boste oporekli, in zato vas prosim, da bi mi dali denar, katerega ste mi hoteli aati kol doto, dajte mi zeleni gozd pri opatiji Marije Tolažnice, potem bom sezidala tam bolnišnico in jo odprla za uboge gobove, katerim hočem potem biti muli, sestra in VBe. Gotovo bom dobila tudi pobožnih sester, ki bodo radovoljno z menoj opravljale delo krftčanskega usmiljenja«.
Ko je Gizlena prenehala, stal je vojvoda Oerhart kakor potrt in ni se mogel odločiti. Nemirno suče se njegovo oko in pri tem zagleda na nasprotni steni križ iz oljkinega lesa, ki ga je prinesel seboj iz svete dežele. Spomin onih dnij, ko je na klic: Bog hoče! vzel križ in se podal na križarsko vojno, zapuativSi doma ženo, otroke in drugo rodovino. Zdelo se mu je, kakor da alisi zopet klic: Bog hoče in sicer iz ust Gizleninih. Stari vojvoda akloni se k vnukinji, ki je zopet klečala pred njim, poljubi jo na čelo, vzdigne jo in reče: Stori Gizlena, kar ai aklenila«.
Kakor ljubeči angelj biva Gizlena pri svojih gobovih kateri so akoro pozabili avoje bolečine. Kajti nje pogled «umiri bolno arce marsikaterega gobovega, njene mile besede pa hladč hudo bolezen kakor olje. Vedno je med njimi, ali v velikih svetlih dvoranah, kjer ležč gobovi na mehkih posteljah ali pa v senci viaocih dreves, kjer se ubogi ljudje sprehajajo in veael6 gorkega aolnca. Njen poseben ljubljenec pa je Boger, gotovo zato, ker je Gizlena najprej pri njem videla stratne rane. Ona sama ga vodi na vrt, ona sama postilja mu postelj, ona sama mu daje jedi. Boger pa časti svojo dobrotnico kakor svetnico in njegovo oko jo vedno apremlja. — Zal, da je oko kmalu ugasnilo, kajti bolezen prišla je do srca in dokončala je Rogerju neizmerno trpljenje. Gizlena zrahljala mu je tudi mrtvaško posteljo ter ga v solzah in molitvi spremila do groba. Tam pa je vsadila križ na novi grob, v znamenje, da tukaj počiva junak, ki je s Križanim trpel mnogo na svetu, a se sedaj z Vstalim raduje mnogo v nebesih. Potem pa je Gizlena junakinja hitela zopet nazaj v svoje veselje, med svoje bolnike I — Blagor ji I Kako lahka jej bo smrt tako bogati v dobrih del ih 1
Tako je Gizlena iz ljubezni do gobovih v nemar pustila kraljevo krono, vse veselje sveta in je vse svoje življenje posvetila krščanskemu usmiljenju. Pač veliko junatlvo!