Dva gospoda gresta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lila mesto
Dva gospoda gresta
Peter Svetina
Spisano: Nastasia Končina
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Dva gospoda gresta


Dva gospoda gresta, gresta,

gresta, gresta tjakaj v mesto,

to počneta sila često.

A ker je prav dolga cesta,

ura pa že bije šesta -

cesta vije se kot presta -,

dva gospoda presto jesta.

ceste je pa zmeraj manj,

ni je več. In sta že tam.


V mestu živijo same dame in gospodi. Zato

jih je polno vepovsodi. Spat hodijo na

vrt, vsak pod svojo posteljo, da jih

ne zmoči dež. Zjutraj pritečejo copati in se

obujejo. Gospodom in damam postane v noge toplo in gredo lahko na sprehod. Vsak s

svojim balonom. Če piha, hodijo raje po

obiskih, da jim veter ne odpihne prijaznih misli.


Gospod je imel prelepo misel,

da dami rože bo odnesel:

in je zavil v papir drevo

in ga odnesel k njej domov.


Gospa se mu lepo zahvali

in v vazico drevo postavi:

"Najlepša hvala za cvetice.

Zdaj bom imela v sobi ptice!"


In cela jata prileti,

na veje sede, žvrgoli.

Ker dami všeč je njihov ton,

takoj izključi gramofon.


V mestu se ob torkih sestaja krožek

visokih dam, vsako sredo in soboto klub

gospodov s klobuki in vsako

jutro je v mestnem parku vsesplošno

jutranje umivanje zob.


Včasna društva

se sestajajo občasno in samo včasih.


Trije gospodi so se domenili,

v mesto na sokec da bodo stopili:

prvi zabredel je vanj do kolen,

drugi do gležnjev - ta bil je bolj len.

Ko tretji opazi kočljiv položaj,

obema pogumno zakliče: "Nazaj!"


Dame in gospodi se vozijo s skiroji.

Dame po desni in gospodje po njihovi levi.

Vozijo se kar tako in vsako jutro v službo.

Zato stoji ob jutrih v križišču župan in usmerja

tiste, ki gredo v krasilnico oken, na levo,

tiste, ki gredo v čistilnico zobnih krtačk, na desno,

tiste, ki gredo v krojaški salon za žive meje, naprej.

In tako naprej.


V mestu so imeli parket

in okrgo njega sobo,

v kateri so uslužbenci brali novice:


kje se kupi balone,

kako ješ čokoladne bombone

in kdaj si zavežeš copate,

da te ne zebe v podplate.


A na vsem lepem nekoč

so novice šle proč -

raztresle so se po parketu.

Še zdaj jih iščejo po svetu.


Zvečer dame in gospodje

spustijo balone,

parkirajo skiroje

pa copate

in okrtačijo zobne krtačke.

Ko gredo spat, še

pod blazino razmigajo nožne palce

in se hitro pokrijejo čez glave, da jim ne bi izhlapele sanje.


Dva gospoda gresta, gresta,

gresta, gresta ven iz mesta,

to je njuna prksa česta.

A ker je prav dolga cesta,

ura pa že bije šesta -

cesta vije se kot presta-,

dva gospoda presto jesta.

Ceste je pa mzeraj manj-

le še za drobtino sanj.