Dva gospoda gresta
| Lila mesto Dva gospoda gresta Peter Svetina |
| |||||||||||
Dva gospoda gresta
Dva gospoda gresta, gresta,
gresta, gresta tjakaj v mesto,
to počneta sila često.
A ker je prav dolga cesta,
ura pa že bije šesta -
cesta vije se kot presta -,
dva gospoda presto jesta.
ceste je pa zmeraj manj,
ni je več. In sta že tam.
V mestu živijo same dame in gospodi. Zato
jih je polno vepovsodi. Spat hodijo na
vrt, vsak pod svojo posteljo, da jih
ne zmoči dež. Zjutraj pritečejo copati in se
obujejo. Gospodom in damam postane v noge toplo in gredo lahko na sprehod. Vsak s
svojim balonom. Če piha, hodijo raje po
obiskih, da jim veter ne odpihne prijaznih misli.
Gospod je imel prelepo misel,
da dami rože bo odnesel:
in je zavil v papir drevo
in ga odnesel k njej domov.
Gospa se mu lepo zahvali
in v vazico drevo postavi:
"Najlepša hvala za cvetice.
Zdaj bom imela v sobi ptice!"
In cela jata prileti,
na veje sede, žvrgoli.
Ker dami všeč je njihov ton,
takoj izključi gramofon.
V mestu se ob torkih sestaja krožek
visokih dam, vsako sredo in soboto klub
gospodov s klobuki in vsako
jutro je v mestnem parku vsesplošno
jutranje umivanje zob.
Včasna društva
se sestajajo občasno in samo včasih.
Trije gospodi so se domenili,
v mesto na sokec da bodo stopili:
prvi zabredel je vanj do kolen,
drugi do gležnjev - ta bil je bolj len.
Ko tretji opazi kočljiv položaj,
obema pogumno zakliče: "Nazaj!"
Dame in gospodi se vozijo s skiroji.
Dame po desni in gospodje po njihovi levi.
Vozijo se kar tako in vsako jutro v službo.
Zato stoji ob jutrih v križišču župan in usmerja
tiste, ki gredo v krasilnico oken, na levo,
tiste, ki gredo v čistilnico zobnih krtačk, na desno,
tiste, ki gredo v krojaški salon za žive meje, naprej.
In tako naprej.
V mestu so imeli parket
in okrgo njega sobo,
v kateri so uslužbenci brali novice:
kje se kupi balone,
kako ješ čokoladne bombone
in kdaj si zavežeš copate,
da te ne zebe v podplate.
A na vsem lepem nekoč
so novice šle proč -
raztresle so se po parketu.
Še zdaj jih iščejo po svetu.
Zvečer dame in gospodje
spustijo balone,
parkirajo skiroje
pa copate
in okrtačijo zobne krtačke.
Ko gredo spat, še
pod blazino razmigajo nožne palce
in se hitro pokrijejo čez glave, da jim ne bi izhlapele sanje.
Dva gospoda gresta, gresta,
gresta, gresta ven iz mesta,
to je njuna prksa česta.
A ker je prav dolga cesta,
ura pa že bije šesta -
cesta vije se kot presta-,
dva gospoda presto jesta.
Ceste je pa mzeraj manj-
le še za drobtino sanj.