Dva dijaka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva dijaka
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bila sta nekdaj dva dijaka, ki skleneta k vojaškemu stanu prestopiti. Nesreča je hotela, da v kratkem nastane hud boj. Prijatelja si obljubita, da pokoplje tovarša po krščanskem, kteri bi živ ostal. V bitki zadene krogla staršega v srce. Mlajši poprosi svoje višje, da bi mu dovolili, tovariša pokopati. Napoti se tedaj na bojišče nazaj in odnese mrtvega prijatelja na hrbtu proti bližnjemu obrašenemu griču. Na podnožji počne kopati jamo, pa začuje nekje v zemlji žensk glas. Posluša natančneje, pa čuje, kako neka ženska kliče: «0 Bog v nebesih, ne morite me!» — On se prestraši in hoče zbežati, pa vender še ostane in koplje dalje. Kar prikoplje do podzemeljskega hodnika. Stopi vanj in vidi, da pelje v roparsko stanovanje, kjer je gorel velik ogenj. Hitro hoče nazaj, a že ga roparji pograbijo in peljejo pred poglavarja. Pred tem je klečala mlada, bleda žena, ki je prosila tolovaja za svoje življenje. Ta se obrne zdaj k mladenču in reče, da mora umreti, ker bi znal drugače ovaditi njihovo skrivališče. Mladeneč mu priseže, da hoče vse svoje živIjenje molčati in mu tudi razloži, zakaj je isto jamo kopal. Tako zvestemu prijateljstvu se tolovajski glavar močno začudi in mu življenje pusti. Zdaj pa počne tudi za dekle prositi, rekši, da niti njim, niti njemu njena smrt kaj ne koristi. Tolovaj mu tudi njo da.

Z dekletom gresta ven in pokopljeta mrtvega tovariša. Dekle pa mu pripoveduje, da je bogatega štacunarja hči, da so jo roparji že v dvanajstem letu odvedli in da je že ravno toliko časa v tej temnici morala bivati, da bi postala kedaj žena glavarjeva. A ko ni nikakor privolila, hoteli so jo umoriti; tedaj pa je ravno on tje prišel in jo rešil.

On piše njenim staršem in ti se pripeljejo po njo, ob enem pa tudi njega oprostijo vojaščine. On ostane tri leta pri njih; v tem času se je vse pripravljalo na veliko gostovanje, ker oče rešenega dekleta mu jo je obljubil za ženo.

Bil je pa pri štacunarji hlapec, ki je nevošljivo meril tujega mladenča ter sebi samemu želel lepo dekle. Sklene tedaj odstraniti tujca, na kakeršni način si bodi.

Blizo hiše bilo je veliko jezero, tu se je nekdanji dijak rad vozil v čolnu. Nekega dne ponudi se mu hlapec, da ga hoče za kratek čas voziti po jezeru. Ko odrineta od brega in se daleč pripeljeta, plane ljubosumni sluga nad začudenega mladenča in ga vrže v vodo. Hitro obrne čoln in odvesla z vso močjo nazaj.

Mladeneč plava daleč, pa močij mu zmanjka. Na veliko srečo naleti na veliko blanjo, leže na njo in plava dalje. Na smrt zdelan dospe na skalovit otočec. Na celi skali ni bilo nič živega kot on sam in neka čudovita jablana, ki je na eni strani cvela, na drugi strani so pa že jabelka dozorevala, a na tretji strani padalo je listje raz vej.

Tu je živel tri leta in se vedno hranil od sladkih jabelk. V tretjem letu pa se počne jablana sušiti. Prišel je čas, ko je vse listje popadalo raz vej, ko se več noben cvet prikazal ni in ko je poslednje jabelko stresel z drevesa. Velika žalost se ga polasti in lačen leže, da bi umrl. V spanji prikaže se mu mrtev tovariš in mu naroči, kje najde potreben čoln za prepeljavo in ga tudi pouči, naj si na kopnem vreže v prvem grmu beraško palico, v drugem bo našel beraško obleko in v tretjem beraško torbo.

Nesrečni mladeneč prebudivši se gre iskat čolna in v veliko veselje ga kmalu najde. Brž sede vanj in se srečno prepelje. Na suhem si vreže v prvem grmu palico, v drugem se obleče in v tretjem najde torbo. Hvaležen pomoli za ranjega tovarša. Na to se poda proti štacunarjevi hiši. Ko pride bliže, sliši veselo godbo. Stopivši med družino, ga nikdo ne spozna, on pa zahteva govoriti s hčerjo. Družina mu reče, da je to nemogoče, ker sneha, ki se bo prihodnji den se starim hlapcem možila, ne govori z nobenim. On pa le sili in prosi, tako da pride slednjič bleda sneha k njemu. Gresta v posebno sobo in ondi jo vpraša dozdevni berač, ali ni imela že kedaj drugega ženina. Ko ona pritrdi, pokaže ji prstan, kterega je še imel od nje. Pove ji kako ga je nezvesti hlapec hotel končati, kako se je na čudni način preživil na pustem otoku in kako se mu je prikazal pokojni prijatelj, pri kojega pogrebu je rešil njo.

Ona mu reče čakati, sama pa gre v gorenje sobe h gospodi. Te ogovori tako-le: »Gospodje, presodite sedaj! Če bi imel kdo dober ključ, pa bi ga zgubil ter si dal novega narediti, zatem pa bi se zopet našel stari ključ — razsodite: kteri bi zdaj po pravici rabil se, novi ali stari?» — Vsi gospodje enoglasno rekli: Stari.

Zdaj povzame zopet sneha besedo: «Prvi moj ženin je uni berač v spodnji sobi, on, moj rešitelj; ta pa, s kojim me zdaj silite, je nesramnež, ki je hotel umoriti mojega ženina v jezeru.»

Berač stopi v izbo in vsi v njem spoznajo mladega vojaka, ki je otel nesrečno dekle iz rok tolovajskih.

V pravični jezi ' obsodijo zanikernega hlapca k smrti — štirje junci so ga raztrgali.

Mnogo skušani dijak pa vzame zopet veselo in cveteče dekle za ženo.