Dva bratca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva bratca.
Resnična povest.
Izdano: Slovenski narod 23. in 24. avgust 1881, (14/190–191)
Viri: dLib 190, 191
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jaka in Nande nijsta bila brata po rodu.

Prava brata pa sta bila, kadar sta sedela v onej starej, močno nagnenej in križem vse razpokanej bajti, kjer je točil smrdljivo žganje tisti Čadež, o katerem so ljudje mnogo pripovedovali in katerega se je varoval vsak pošten vaščan. Stisnila sta se tja v kot in slabotni Nande je položil močnemu Jaku glavo v naročje, obrnil proti njemu svoj koščeni, bledi obraz ter mu zrl v rujava, pikasta lica in po pijansko težko in sikaje mrmral mu o svojej ljubezni ter pravil, da je Bog Jaka le zato vstvaril, da varuje njega slabotneža, njega samega pa zato, da ima Jaka nekoga, katerega ljubi, ter da le-ta nij samoten in zapuščen na svetu.

In ko sta se dvignila iz Čadeževe bajte, oprijela sta se krog vratu ter počasi in opotekaje se stopala po poti navzgor, ki drži v vas in dalje pripovedovala si, kako neizrečeno da se imata rada in kako da bi ostali ne mogel in ne hotel več živeti, ako bi smrt vzela drazega mu druga.

Postala sta tudi večkrat ter sredi poti objemala in poljubovala ter — jokala se od same ljubezni.

Potem pa, ko sta ohladila si vroči srci v solzah in poljubih, omajala sta se zopet in s šibečimi se nogami lezla dalje v vas ter hripavo kričati jela kako pesen, navadno to le:

„V vrtci pa rastejo
Rožce lepé,
So pisane, bele,
Pa tudi plavé;“

ali pa:

„Da b' ga 'zvedel, da b' ga 'zvedel,
Kdo jo men' češp'ce obral,
S trsko b' ga natolkel,
Pa v keho b' ga djal.“

Znala pa sta tudi še mnogo druzih.

Kadar so so začuli v tihej noči taki hripavi, sovinemu vikanju podobni glasovi na vas, mislil si je vsak. kdor jih je slišal: „Pijanca gresta domov.“

Tam v onej visokej, višnjevo barvanej hiši sredi vasi pa je vselej vtrnilo solzo budeče oko — oko nesrečne ženske — žene Nandove.

Nande bil je jedini sin svojega očeta, ki pa je umrl uže v detinskih njegovih letih. Pozneje umrla je tudi mati in Nande je prevzel gospodarstvo in bogastvo svoje domačije ter se oženil.

Toda on nij ljubil dela in gospodarstva in ljubil tudi nij žene svoje. Ljubil je le Čadeževo pekoče žganje in svojega „bratca“ Jaka.

Jaka bil je sosed Nandov, a ne prvi, ampak drugi sin. Še v zibeli odločila ga je roditeljev ljubezen duhovskemu stanu. Ko je izpolnil šesto leto, peljali so ga v Ljubljano v šolo in mati je točila pri slovesu solze ter svojemu ljubljenemu polagala na srce mnogo lepih naukov. Uže od doma razvajenega Jakca pa se ti nauki nijso mnogo prijeli. Tudi poznejši učiteljev uki ga nijso veselili. K srcu prirasla so mu le tičja gnezda v bližnjem gozdu, igre „za vodo“ ter pohajkovanje „po Gradu“. Pri Stržišnikovih (tako je bilo ime Jakovemu domu) imeli so takrat staro očetovo teto. Ta je bila zelo ponosna na mladega študentka in rada je pripovedovala, da je Jakec rojen pod ono zvezdo, pod katero se porajajo sami škofje in papeži in vselej je še pristavila: „Naš Jakec bode še velik, velik gospod!“ Tudi je uže mnogo govorila o njegovej novej maši ter naštevala, koga vse bodo takrat vabili in tudi nikedar nij pozabila pristaviti: „Tega in tega sorodnika ne maramo na novo mašo, ker je — prereven.“ In ko je legla na smrtno postelj, dala je v oporoki zapisati Jaku dvesto goldinarjev, kateri naj se mu izplačajo, kadar stopi mej „gospode“.

Toda Jakca nij mnogo brigalo tetino volilo in brigala ga tudi nij ona zvezda, pod katero se porajajo sami škofje in papeži. Ostal je zvest svojim tičjim gnezdom v gozdu, igram „za vodo“ in pohajkovanju po „Gradu“. A zato pa so mu v prvej latinskej šoli zapisali v spričevalo težko trojko ter ga postavili na zadnje mesto.

Vrnil se je potem domov. Mati je jokala, oče grozil in hudoval se. A vse nij nič pomagalo. Jakec ostal je stari Jakec. V šolo nij hotel več nazaj, saj doma ga tudi nikako delo veselilo nij. Za tovariša izbral si je Čudijevega Nanda, kateremu nij trebalo vaditi se dela, ker je bil roditeljem jedini otrok in je Čudijevo posestvo bilo največje skoro v celej fari. Nande je bil mehkega srca in jako odvisen. Ker očeta nij imel več in se mati nij posebno bavila ž njim, Jaku nij bilo težko pridobiti ga za-se. Kar je prej počenjal v mestu, nadaljeval je zdaj z Nandom po vaških hribih in pašnikih. Tičala sta vedno skup, in pogovarjala se o vsem, kar je kdo slabega videl na katerem vaščanu in sklepala sta, kako da bodeta sama živela, kadar bodeta velika. Jaka je posebno rad omenjal Lovričkovega Štefana, ki vedno popiva pri Čadeži in po okolici ter se vselej pijan primaje na vas. Tako je prišlo, da sta pozneje poskusila z žganjem in kmalu zabredla v strastno pijančevanje.

Jakovemu očetu nij bilo dano doživeti cvetú izprijenosti svojega sina. Poldrugo leto potem, ko je Jakec vrnil se iz šol, umrl je ter prepustil gospodarstvo svojemu prvemu sinu, Jaku pa zapisal četrtino vsega zemljišča. Ta pa je bil odslej še bolj prost ko poprej, kajti oče je bil jedini, ki ga je tu pa tam strahoval.

Ko Nande doseže osemnajsto leto, umrje mu mati in zdaj je bil prisiljen oženiti se. Žena njegova, da-si ga je ljubila, očitala mu je vender pikro, da se bavi z Jakom, popiva ž njim pri „Čadeži“ ter lehkomiselno zapravlja imetje. Mehkočutnega Nanda pa je le žalilo tako očitanje in zato je še bolj oklenil se Jaka. Žena pa je mnogo prejokala, videč, kako gine bogastvo iz hiše. Kmalu potem, ko se je oženil Nande, lotila se je tudi Jaka misel na ženitev. Zahteval je svojo četrtinko zemljišča ter sklenil sezidati si svojo hišo in v to je tudi navlekel uže mnogo kamenja in lesa na odmenjeni prostor. A ker je bil uže od nekdaj privajen le lahkemu, brezdelnemu življenju, pustil je bratu svoj kot ter pogodil se ž njim, da ostane do smrti v njegovej hiši, in da ga bode le-ta preskrboval tudi s potrebnimi rečmi ter vrhu tega dajal mu še določeno letno svoto v denarjih. Odslej je živel le za Nanda in za Čadeževo žganje.

Neko noč se zopet opotekata iz žganjarije domov in Jaka vedno nekaj pravi in se smeje, da si jezik noče biti kaj pokoren njegovej zgovornosti in se le leno in ustavljaje se premika.

Nande pa nocoj vedno molči.

„Oj Nandek! zakaj se mi držiš nocoj, kakor na vernih duš dan. Bodi no, bodi!“ — „V vrtci pa rastejo rožice lepe,“ Hej Nande moj! „V vrtci pa rastejo. Ju, ju, hu!“

„Ali nocoj pa res nijsi vreden, da si moj prijatelj; še peti nečeš. Tudi prav, tudi prav! bom pa sam. „Da b' ga 'zvedel, da b' ga 'zvedel“ — Sam ne morem in Nandek! tip pa nečeš. Kako si vendar pust! Bodem pa še jaz molčal.“ — „Pa menda nijsi pijan? bratec moj! O vsaj res, pijan si, pijan! Lej ga no, komaj da lezeš. Ho, ho, ho! Nandek! ti si prav tako pijan, kakor je bil lani o Šentjanži tvoj hlapec, tisti Tone izpod Brda. Vsaj še veš kaj ne da!“

Ti si ga vzel za hlapca, ko je prišel z majhno culico v roki in z raztrgranimi hlačami na vas, ter si ga napojil pri Čadeži. Pri njem pa je imelo žganje to slabo navado, da ga je vleklo vedno le nazaj in ga metalo na zadnjo stran in ne na sprednjo, kakor nas druge ljudi. Ha, ha, ha! Kaj ne? Midva sva ga pa obrnila tako, da je z zadnjim koncem naprej rinil tod-le gori vkreber. Tako je vselej, kadar je padel sedel prav nizko in se nij čisto nič pobil. Ha, ha, ha! Ko pa bi pustila, da bi šel s sprednjim koncem naprej, ubil bi se nama, ker bi padel vedno vznak in nizdol. In tudi domov bi ga spraviti ne mogla, ker bi ga zanašalo vedno le nazaj in bi z vsakim korakom bil zopet bliže Čadežu. Potem pa, ko sva ga tako z vzadkom spredaj pritiščala domov, kakor kak polomljen voziček, sede v veži v nizek čeber, ter si ohladi žganje. Hé, he, he! Kaj ne, kako sva se mu smijala takrat. - Ju, ju, hu! „V vrtci pa rastejo.“

„Nocoj pa res nij nikamor s tabo. Sram te bodi, ljubi Nandek moj, da se tako napiješ! Glej mene! Spil sem ga več ko dvakrat toliko kakor ti, pa znam še vedno govoriti in tudi grem še, kakor bi vrv vrgel po cesti.“

Nande molčé počene ob robu poti.

„Ho, ho, bratec moj! A te je vrgel? Lej ga, lej ga! Kako si čuden, da mi tu-le padati misliš. — Vstani, Nandek, vstani! Še vselej sva ga pošteno prinesla domu, pa naj bi naju nocoj metal? Te sramote pa ne, Nandek! Čuj! te bom pa nesel. Podaj mi roki, da te dvignem! — Hud brinjevec ima res ta Čadež. Nu, vsaj tudi nij čuda, če vselej, kadar ga kuha, pripre na poveznen kotlov pokrov gada za rep. Veš, Nandek! pila sva gadovca. Ha, ha, ha! Vender pa se mene nij čisto nič prijel. Le poglej me, kako ravno še stojim pred tabo! Ju, ju, hu!“

„Oj, bratec! Kaj pa ti je, da se ti tako iz ust kadi? Ti revica! ali si bolan? — A kaj bi Nandek! Le kar vstani, vsaj nijmava daleč domov in mej potjo pa še katero zapojeva — „Čižmarjev Pavle po travniku gre“, ju hu hu!“

Jaka oprijemlje svojega nezavestnega tovariša ter ga vleče kvišku, a pri tem se opoteka sam in vedno bolj leze v tla.

Ne vemo, je-li Nande tako krčevito vlekel ga nase, ali pa so ga razburjeni duhovi tako zelo tlačili k tlam, da je omahnil ter padel Nandu čez prsi. Ležeč tako na prijatelji, mrmral je zadiraje se in jecljaje še vedno nekaj, časi pa tudi bolj glasno, a vender težko in zaspano zaječal: „V vrtci pa rastejo“.

Končno pa vtihne in zaspi.

Ko se na jutro prebudi, je ravno solnce pogledavalo izza gora. Začne klicati svojega tovariša in vleči ga kvišku — ali ta se ne gane. Jame ga stresati, da bi ga zdramil — a Nande je ves bled in mrzel. Pade mu iz rok in Jaka vstrašen strmi vanj.

Po poti iz vasi pa priteče deček, bosopet in razoglav. Ko ugleda Jaka, najedenkrat obstoji in se ne upa dalje. In kako tudi, ker tam stoji Jaka, katerega se on tako zelo boji. Vest mu očita, da pride zdaj zaslužena kazen za vse hudo, kar je storil Jaku in Nandu. Zakaj je vender takrat, ko sta ležala „pijanca“ kraj poti, vzel Jaku klobuk in lasuljo, s katero je pokrival le ta svojo plešasto glavo in oboje skril za grm, da je moral Jaka potem gol priti na vas? In zakaj ju je vedno oponašal ter pačil se jima, kadar sta se po dnevi pijana zaletavala po vasi? O, ko bi vender nikdar ne bil kaj tacega storil! Kako bi šel zdaj lehko z mirno vestjo mimo njiju.

Najedenkrat pa mu izgine vsa žalost z obraza in vesel pravi sam sebi:

„Ej, vidva me pa uže ne bodeta vjela, ne.“

Potem vtakne levo roko v žep, desno pa zavrti v koló ter v skokih zdirja po rebru nizdol mimo Jaka in Nanda.

Ko priteče zopet na pot, obrne se in začne obraz čudno namrdávati in opotekati se po poti. A ker se Jaka čisto nič ne zmeni zanj, temveč vedno le zre v svojega Nanda pred sabo, pa začne kričaje oponašati:

„V vrtci pa rastejo rož'ce lepe, so pisane bele pa tudi plavé.“

Ker ga tudi zdaj Jaka ne pogleda, razjezi se in še bolj glasno vpije:

„V vrtci pa rastejo,“ Stržišnikov Jaka! „V vrtci pa rastejo,“ Jaka! Jaka! — „Tam za goró, škrjančki pojó.“ — „Čižmarjev Pavle po travniku gré.“ — „Da b' ga 'zvedel, da b' ga 'zvedel.“ — Jaka! Jaka! Jakapuc!“

Zdaj malo poneha in ker vidi, da se Jaka le ne gane, obrne se zopet, ter tiho koraca dalje in se časi tudi še ozré, če morda ne teče Jaka za njim. A ker vidi, da je ta še vedno tam, kjer je bil, ne zmeni se tudi on več zanj.

Jaka stoji še vedno poleg Nanda, ki mrtev leži pred njim. Vžgalo se mu je po noči žganje v želodci in umiral je v velikih bolečinah mej tem, ko mu je tovariš ležal na prsih in trdo spal.

Jaka je bil zdaj sam in tudi ne več oni veseli Jaka v veselih urah, kakor nekdaj.

Kadar je šel od Čadeža domov, bil je vedno tih in otožen. Čutil je, da je z Nandom izgubil skoro vse, kar mu je bilo drago na svetu. Le Čadeževa bajta mu je še ostala in tja je zdaj še bolj pogosto zahajal, da-si je sedel sam in žalosten tam.

S časoma pa mu je žganje tako zelo raznelo možgane, da je oblaznel. V treznosti je bil čisto zdrav, a v pijanosti je toliko huje divjal.

Večkrat je po dnevu pritekel na vas in se plašno oziral za sabo ter blazno kričal: „Glejte jih! cele trume se jih podi za mano in kako imajo ostre kremplje in dolge repe. Čujte! vse bodem pobil.“

Potem je pobiral kamenje ter ga metal tja, kjer se mu je zdelo, da reži vanj cela tropa pošasti. Ljudje pa so se plašno ozirali vanj ter dejali: „Hudiča vidi.“

Drugič je zopet metal se po poti, poklekal, vzdigoval kvišku roké ter vzdihval: „Oj, ljubi bratec Nandek! kako si vender srečen! Vse je zlato in bliščeče krog tebe in svetniki ti stojijo ob strani. Nandek moj! jaz ne pridem nikdar k tebi.“ Potem se je še huje zjokal.

Ljudje pa so pomilujoč gledali vanj.

Vender ga take prikazni tudi v pijanosti nijso vedno mučile. Povračale so se mu navadno čez leta dni.

Nekdaj po zimi pa so ga našli v potoku, ki je tekel mimo vaške poti, blizu tam, kjer je umrl Nande. Bil je na led primrznen in s snegom rahlo prekrit. Nekaj korakov od njega ležala je v klobčič zvita suknja, nekoliko dalje jeden čevelj, drugi pa v snegu na robu poti.

Ubožec je prej ko ne po noči vračajoč se od Čadeža jel blazneti ter bežeč pred onimi trumami prikazni zašel s poti v potok, padel na ledu ter obležal. Naletavajoč sneg pa ga je rahlo prekril. V blaznosti je braneč se onih pošasti slekel suknjo ter izzul čevlje in v obrambo zmetal vse to v navidezne trume.

Zdaj stojita tam ob poti dva križca, in če vprašaš vaščane, kaj da pomenita, odgovorili ti bodo: „Tu je umrl Nande Čudijev, tam pa je zmrznil Jaka Stržišnikov. Bila sta čudna bratca v življenji.“

Ivan K.