Dva brata vojaka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva brata vojaka
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Častiželjen mladeneč odišel je na vojsko, kjer se je tako odlikoval, da so ga postavili za častnika.

V tem se mu je narodil doma brat Jurij; ker pa prvemu nihče z doma pisal ni, ni o mlajšem bratu nič zvedel. Ko so tudi mladega Jurija vzeli k vojakom, prišel je po naključbi k onemu polku, kjer mu je bil brat častnik. Ker je Jurij za brata od starišev zvedel, šel je k njemu. Radostno ga sprejme brat in želi, ko najhitreje povišati ga — kar se pa ni tako lahko dalo. Brat je bil nekoliko slabeje pameti in manj gibčen in je zaradi tega v vaji le slabo napredoval. Slednjič sramoval se ga je celo lastni brat, ker dozdevalo se je vsem, da je bil ta novinec od dne do dne okorneji. Jeze in sramote ni znal brat častnik kaj početi, a Jurija bi se raje rešil, ko po svetu gledal. Imeli so pa v tistem mestu pred staro grajsko sobano jako nevarno torišče za stražo; kolikorkrat je namreč ondi okolo polnoči stražar stal, našli so ga drugo jutro mrtvega. Tje pošlje častnik svojega brata. Nič hudega sluteč hodi Jurij pred vrati in trpežljivo čaka, da mu pretečejo nočne ure. Ob ednajstih v noči pa se odpre stena in iz nje stopi velik mož, ki vrže poleg straže težko vrečo penez na tla in reče: «Sedaj bom počil, ti pa me zbudi o polnoči!» Ko se polnočna ura bliža, strese vojak spečega, ki brž vstane in veli, naj mu pomaga vrečo na ramo. Jurij reče: To ni za cesarsko stražo, da bi komu kaj pomagala; sicer ti pa pomagam, če mi daš tako mošnjico, ki bo vedno polna penez.»

Ker mu vojak drugače ni hotel pomoči in je ura že polnoči bila, seže velikan v žep, mu da malo mošnjico in izgine.

Drugi dan se častnik hudo razjezi, ko vidi brata še živega; razčemeril pa se je še bolj, ker z ostalimi vojaki tudi nič ni mogel dokončati — bili so namreč vsi zapojeni: Jurij je vsem kupil vina, kolikor so ga hoteli. Zvečer mora v drugo na stražo. Tudi to noč prišla je ob ednajstih prikazen kakor prejšnjo noč. Tokrat zahteval je vojak za dar kapo, katera bi vsakokrat, ko bi jo obrnil, začela lepše gosti ko turški godci.

Oni mu jo da in odide.

Drugo jutro obrne Jurij na dvorišči pred vojašnico kapo nazaj in tako vesela godba se začuje, da kar začnejo vsi vojaki plesati.

Tretjo noč mora zopet Jurij v grad stražit. Častnik, njegov brat, mislil je, da mu nocoj morajo zli duhovi brata pogubiti. Pa vse se je zopet na dobro izteklo. Nocoj mu je prikazen, katero je bil se svojo neustrašenostjo rešil, dala čudno ključavnico s ključem vred; če je ključ obrnil, začeli so iz ključavnice leteti nebrojni mali vojaki, ki so pa v hipu postali veliki ljudje in so le Jurija vbogali; če je ta ključ obrnil v drugo stran, izginili so zopet noter.

Ko pride na dvorišče, obrne ključ in v trenutku napolni se vse dvorišče z vojaki, ki so samo na njegovo besedo porajtali. Potem jih pa zopet stira nazaj. Častnik to videti, misli, da ima vender nekaj vrednega brata — a med drugimi vojaki ga le ni prijazno gledal. Nagovoril pa ga je skrivoma, naj pobegneta od vojakov, češ, ker imata vedno dosta denarjev, godbo in neštevilne vojake, lehko stopita v tujih deželah v bogate službe. Jurij koj bratu pritrdi, ker v svoji priprostosti še dozdaj spoznal ni, da se ga je imenitni brat sramoval in ga sovražil. Skrijeta se iz tiste dežele in prideta pod drugega cesarja.

V prvem mestu gresta v krčmo, jesta in pijeta najboljše jedi, plačevala pa sta vedno iz tiste male mošnjice. Bistrodka natakarica zapazila je to. Ker je imela sama ravno tako mošnjico, napolni jo z denarji in jo skrivno zamenja z Jurijevo.

Gresta v drugo mesto, kjer tudi obiščeta prvo krčmo. Tu jima nenadoma zmanjka denarjev, in oba sta imela duha, ki je bil mošnjo dal, za sleparja. «Če še le kapa kaj velja!» reče Jurij bratu ter jo obrne. Ta hip začuje se od njegove glave prijetna godba, častnik pa je vender godrnjal, rekoč: «Čas nama je, da se vrneva k vojakom nazaj; se sama godbo se ne moreva preživiti!»

Tudi tu videla je natakarica čudodelno kapo ter jo po noči z drugo slično zamenjala.

Drugo jutro gresta dalje in prideta v tretje mesto. Ker nista imela več penez, hoče Jurij z godbo kaj prislužiti. Začne tedaj kričati, da njegova kapa gode in res se je dosti ljudi zbralo. Slednjič obrne kapo — pa nikaka godba se ni zglasila, obrnil jo je drugič in jo je obračal še več časa, toda zastonj. Ljudje pa so se mu smejali ter se razisli.

Šla sta tudi v tem mestu v krčmo. Mlajši se domisli čudežne ključavnice. Obrnil je ključ in prišlo je vojakov, da se jih je vse trlo, čez malo časa pa zopet vsi zginejo. Za to čudo dobila sta večerjo. Častnik pa je vedno bolj silil, da bi se vrnila k vojakom nazaj, češ, da v dveh dneh ostali še zapazili niso njijinega pobega. Mlajši pa je menil, da še lahko prideta z vojaki pri novem cesarji v veliko milost.

Drugega dne tudi ključavnice ni več bilo, vkrala jo je krčmarica.

Ko še to zgubo zapazita, skrije se starejši od Jurija in odide ko najhitreje v domačo deželo k vojakom nazaj.

Jurij še ni obupal. Potoval je dalje po svetu in slednjič v neki hosti zašel. V noči vleže se v grm in zaspi. V spanji prikaže se mu tisti duh, katerega je bil v gradu rešil, in mu reče: «Tvoje tri reči vkradle so ženske v krčmah in zamenile za druge, ki pa nimajo moči. Ob robu tega gozda raste lep vrt; idi vanj, tam najdeš pomoči!

Zarana hiti vedno proti eni strani in dospe v krasen sadovnik. Pobere prvo zrelo jabolko in je začne jesti. Pa, oj čuda! kolikorkrat je v jabolko vgriznil, prirastlo mu je nosa za pedenj in predno je vtegnil jabolko povžiti, vlačil se je že nos za njim. «Kaj naj zdaj storim?» misli Jurij in gre pod drugo drevo. Ondi pobere drugo jabolko in je začne jesti — in novo čudo — nos skrčeval se mu je vedno, in ko je pojedel jabolko, bil je nos kratek ko prej. Jurij si nabere več sadja od obeh dreves in gre nazaj. Pride v prvo krčmo, kjer so mu vkradli mošnjico in da dekli škodljivi sad. Brž ji zraste tak nos, da ji seže do nog. Jurij gre v drugo in tretjo krčmo, pa še tam tako napravi. Potem pa čaka nekaj dni, da bi se nepoštene ženske s tako smešnimi nosi spokorile. Potlej gre zopet v prvo krčmo in reče dekli, da jo zvrači, če mu da mošnjico nazaj. Vsa preplašena mu jo da, on pa njej drugo jabolko.

Pride v drugo krčmo, tam pa dobi nazaj kapo in zvrači zato natakarico. V tretji krčmi pa je ozdravil krčmarico, za kar je dobil čudno ključavnico nazaj.

Odšel je v svojo domovino nazaj. Tu je zvedel, da so brata imeli zaprtega, ker je prej pobegnil od vojakov. Jurij to slišati, odpre ključavnico in pozove nebrojne vojake, kterim zapove, da morajo brata rešiti, ječo pa razkaditi.

Rešil je tako brata in mu rekel: «Glej, dasiravno si me nerad imel in me v stiski prvi zapustil, rešil sem te vender iz ječe, ktero si po pravici zaslužil. Sedaj pa si bodiva dobra ko prava brata in v miru in veselji prežlviva ostale dni — ker zopet imava vedno polno mošnjo denarjev, veselo godbo in čvrste podložne!*