Dva brata (Josip Jurčič)
- Za druga istoimenska dela glej Dva brata.
| Dva brata Josip Jurčič |
| |||||||||||||
I
[uredi]Na pokopališču prifarne cerkve v hribih so pokopavali mrliča gruntarja Abranka. Malo pogrebcev je bilo, razen dveh sinov rajnkega samo še nekoliko starih babic in otrok. »Naj v miru počiva!« rekli so duhovnik, odmolili nekaj očenašev za njegovo dušo in duše vseh vernih, ki tukaj božje sodbe čakajo, potem so šli v cerkev razpravit se in vsi so se razšli. Samo mlajši sin France Abranek, osemnajst let star fant, le ta je še klečal na tleh pred grobom in jokal. Vsi drugi, celo njegov brat Tone, niso se veliko zmenili zanj ne za rajnkega. »Ko bi bil še kaj časa živel stari Abranek, zapravil in zapil bi bil vse do zadnjega klina svoje domačije; prav je, božja volja je, da je umrl,« tako je svet dejal. Le mlajši sin je vedel, da mu je bil rajnki vendar oče, da je kolikor toliko skrbel zanj, da ga zdaj ne bo nikdar več videl na tej zemlji.
Sonce je bilo že visoko, ko vstane France Abranek in počasi zapusti pokopališče ter jo krene proti domu.
Abrankova hiša je stala bolj samotno sredi vasi. Lesena je bila in opuščena, pa veliko zemljišča je spadalo k njej. Nekdaj je bila najboljša v vasi in Abranki so dobro in lahko živeli. Šele danes pokopani jo je spravil na nič, je zabredel v dolge, ker je pijančeval.
Doma najde France svojega starejšega brata sedeti pri orehovi polomljeni mizi, s komolcem glavo podprto in v mislih zadolbenega. Tiho se usede k peči in oba brata dolgo časa molčita. »Kaj bo pa zdaj?« pravi mlajši brat Franc čez nekaj časa.
»Naj bo, kar hoče,« odgovori starejši Tone osorno. »Očeta ni več, matere ne.«
»Prava reč, če takega očeta ni več, kakor je najin bil. To še oče ni bil,« pravi Tone. »Zapravil je vse, pil je po krčmah, na svoja sina še mislil ni. Jaz ga ne spoznam za svojega očeta. Lahko bi mi bil zapustil lepo domačijo, da bi bil živel kakor drugi ljudje, zdaj je pa pustil samo gole stene in dolgove.«
»Oh, Tone! Ne govori tako, to je greh; oče so oče, Bog jim bo grehe odpustil, spokorno in spovedarti so umrli. Če so nama dolgove pustili, ne smeva zato hudovati se na očeta, ampak gledati morava, kako jih bova plačala s časom. Bog bo nama gotovo pomagal.«
»Kaj govoriš: bova plačala,« odgovori Tone. »Kaj sam sebe šteješ? Ti boš figo plačeval, domačija je moja, jaz sem starejši. Tebi nič mar naša hiša in dolgovi ne, katere je stari naredil.«
»Saj vem, da je vse tvoje,« pravi France.
»No, tako pa tiho bodi, kaj pa golčiš. Kar ti bo gosposka spoznala iz hiše za doto, tisto ti bom vrgel pod noge, potlej pa idi, kamor hočeš, jaz te ne maram. Ti nisi nič boljši ko najin oče, ki je vse zapravil. Saj te je dobro poznal, zato te je pa rad imel, mene pa ne. To seveda, ti si mu potuho dajal, kadar je pijan prišel domov. Če sem mu jaz očital in zmerjal ga, kakor je zaslužil, brž si bil ti s svojim jezikom vmes in si ga skoraj zagovarjal.«
»Ti si četrto božjo zapoved čisto pozabil. Staršem se morajo slabosti prizanašati in prikrivati,« pravi mlajši brat.
»Le prikrivaj jih, če hočeš, zdaj se lahko prikrivajo. Popred je bilo pa treba drugače in morda bi vendar tako ne bilo. Zato pa molči! Kar ti gre, to boš dobil. Kakih petnajst goldinarjev ti bodo prisodili namesto dvesto ali tristo, potlej pa pojdi. Jaz bom že sam gospodaril, bolje ko oče in ti, ki si ga zagovarjal.«
»Ne bom ti napote delal, svet je velik,« pravi France in začne tiho jokati. Da je brat tako trd in kamnitega srca, da še po smrti očetu ne odpusti, da ga precej od praga goni: to ga je bolelo.
»No, še tega je treba, da boš tu cvilil in jokal kakor mlada mačka. Kajpak!« reče Tone. Oba sta bila dolgo zopet tiho.
Bilo je poldne, nobeden ni še jedel. Tone vstane, gre za peč, veliko skledo vzame s police in dve žlici. Bil je ostanek sinočnje večerje. Postavi na mizo in začne jesti.
»Pojdi jest, če hočeš,« pravi Francetu.
»Ne bom, Bog ti žegnaj!«
»Tudi prav, joka se boš nasitil.«
Koj potem mlajši brat vstane in odide iz hiše. »Pojdi, kamor češ,« godrnja Tone, pogloje skledo in jo zopet na staro polico postavi prazno. Kake pol ure potem se vrne France v hišo. Imel je culo pod pazduho.
»Kaj boš?« vpraša Tone.
»Grem,« odgovori France.
»Kam?«
»Svet je velik, Bog je povsod. Doma vidim, da sem ti nadležen, da me podiš, zato grem.«
»Kdo te podi? Jaz sem le hotel reči, da ti ne boš gospodaril. Pri hiši si pa lahko, dokler ti dote ne dam. Potlej lahko greš služit ali pa oženiš se ali kar ti bodi. Tega nisem rekel, da pojdi precej.«
»Čim pred je, tem bolje, ker mora biti. Daj mi roko za slovo, Bog te obvaruj!«
Tone da roko, pa gleda stran, ne stisne je nič, ne reče ničesar kakor: »Saj menda te ne bo vrag daleč ponesel?«
»Daleč grem. V Trst naprvo in potlej še kam dalje morda. Če se več ne vidiva, moli zame, jaz bom pa zate,« pravi France in si solzo obriše.
»E, mar že vsak zase moliva, kaj bi to! Kadar boš hotel doto imeti, pa pridi ponj o. Spomladi, če lan ne pozebe, morda ti bom že vrgel tiste krajcarje.«
Rekši, odide Tone na vrt, vzame motiko v roke in začne kepe tolči po brazdah novo izorane njive. Še mar mu ni, da je danes očeta pokopal in da je brat šel bogve kam. Prav je, da ju ni več — obeh, misli samopašnik in samopridnež. Oče je zapravljal, brat pa je pri hiši. Delam lahko sam, jem lahko sam. To bom vsaj zopet kaj naprej prišel v gospodarstvu.
France pak je s svojo culo postal vrh hriba zunaj vasi, ozrl se najprvo proti cerkvi, kamor je od otroških let hodil molit, proti pokopališču, kjer oče in mati v miru počivata, potem proti domači rojstni hiši, kjer je trdosrčni brat ostal. Za hip ga jeza popade in misli si, takega brata kakor jaz nima nihče na svetu. Ni vreden, da bi se ga kdaj domislil, ni vreden, da bi ga kdaj iskal. Nikoli ga ne bom ničesar prosil, naj ima tisto doto, lakomnik, naj ima domačijo sam; pa tudi pomagal mu ne bom nikdar. Koj pa zopet pravi: Brat je moj, tiste matere sin kakor jaz. Naj bo tak ali tak, brat je. O mati, ljuba mati, kaj bi vi rekli, ko bi bili to doživeli. Prav je menda, da ste umrli, in vendar bi vas rad videl živih, rajši kakor da bi imel vse bogastvo tega sveta.
Bog te obvaruj, domača vas! Bog te obvaruj, brat, Bog ti daj srečo! Težko da bi me kdaj videl.
II
[uredi]Tone Abranek je bil zdaj nadalje sam pri hiši. Najbolj priden in delaven kmet je bil v celi vasi. Delal je dan na dan ko črna živina, storil toliko kakor trije drugi. Privoščil si je malo, ni se upal ne enkrat do sitega najesti, nikdar ni vina ali druge drage pijače pokusil.
Dasiravno je bil samosvoj in ni govoril ne pečal se s sosedi, hvalili so ga vendar, da je ves drugačen kakor oče njegov, da pridno dolgove plačuje, živino redi in kmetuje.
Čez šest let je bila Abrankova domačija zopet dobra, brez dolga. Tone je bil trideset let star in mislil se je ženiti. Ker pa je bil nekako oduren, neljuden in neroden, spodletelo mu je povsod, kamor se je obrnil, nobena ga ni marala.
Ker se v obližju ni dalo, šel je Tone Abranek v daljno sosednjo vas. Tam ga ljudje niso poznali. Razložil je svoji nevesti, da je kmet brez dolga, da ima dobro zemljišče itd.; tako mu je šlo nazadnje vendar srečno izpod rok, oženil se je in nekaj stotakov dobil z mlado ženo.
Pa v tem kupičku je dobil mačka v žaklju. Deklice pred ni poznal, spoznaval je šele ženo zaročeno. Bila je huda, delala ni rada, rada pa dobro živela. Dobila ga je čisto v pest, vse je moralo tako biti, kakor je ona hotela. Pregovor pa pravi, da gospodinja tri ogle hiši podpira, gospodar samo enega. To se je pri Abrankovih kmalu pokazalo. Vse je šlo nekaj le nazaj, dolgovi so se povračali, v hlevu je bilo manj živine, na dvoru manj gnoja, na polju slabejši pridelek, davki pa vedno večji.
Bog je bil Abrankov zakon na drugi strani z obema rokama požegnal, podelil mu je celo kopico otrok, vsem tem pak je bilo treba očetu za opravek in za jed skrbeti, dasiravno so bili še premladi, da bi bili česa pridelali, pridobili in pripridili. Tako se je naredilo, da je imel Tone Abranek skrbi čez glavo, da ni mogel mirno spati in se mu je hudo godilo.
O svojem bratu ni nikdar ničesar slišal. Ni pisma ni poročila ni bilo o njem. Sploh so mislili vaščanje, da je umrl. Tone Abranek se je nekatero krat domislil njega, dasiravno je bil ta spomin malo grenak.
Ker je otroke imel in ženo, spoznal je, kaj je ljubezen. Spoznal je, da do svojega brata in do svojega očeta nekdaj ni imel nobene ljubezni. Mislil je, kako hudo bi pač bilo, ko bi moj otrok mene tako imel, kakor sem jaz očeta pred smrtjo in po smrti, ko bi eden mojih otrok svoje brate in sestre tako zgrdo odpravil od hiše, kakor sem jaz svojega brata.
Tako je včasih mislil in vest ga je pekla. Ker je videl, da nima nikjer sreče, da gre vse od leta do leta na slabše, prišla mu je misel, da ga Bog kaznuje. Ta misel je bila strašna, noč in dan se je ni mogel iznebiti. Dostikrat se mu je sanjalo, da vidi očeta, kako mu očita, da je grdo ravnal ž njim, da brata vidi, kako je pri tujih ljudeh onemogel in na smrt bolen, brez postrežbe.
Jame bolj pogosto moliti, da bi se utolažil in skrbi pregnal, pa ni se dalo. Vest je bila še hujša. Da bi jo ukrotil, vda se tisti pregrehi, katero je očetu tako brezsrčno očital, pijančevanju.
Pozno ponoči je bilo nekega dne, ko pride vina poln domov. V hiši si ne upa, tam je žena, huda bi bila. Tam so otroci, grdo bi ga gledali, kakor je on nekdaj očeta gledal, če je v enakem stanu domov prišel. Zleze tedaj v lopo pred hlevom v slamo in pade, kakor bi ga ubil. Tobak je kadil, žareča pipa mu pade iz ust na slamo. Preden je še zaspal, razsveti se okrog njega, slama je v ognju. Naenkrat je pijanost proč, preplašen zakriči, vstane in jame z rokami in nogami ogenj teptati in teptati. Ali prepozno je, kakor blisk naglo je vsa slama v ognju, cela lopa gori.
Preden na njegov krik sosedje vkup prilete, vnela se je že slamnata streha na hiši, na hlevu, na skednju, vse gori, vse je suho, pomoč je zastonj.
Kakor iz uma se je valjal Abranek po vrtu. Proč je bilo vse, kar je imel, v pepelu je bila hiša, v pepelu njegov poljski pridelek, hrana za zimo. Ostala je še zemlja, polje in gozd.
Gozd je bil že rajnki oče obropal in posekal, zdaj je rastlo majhno mladovje, veliko ni bilo vredno. Polje pak je bilo zadolženo, ni bilo več njegovo.
»Vse je proč, Jezus pomagaj!« kričal je Abranek. Pomagalo ni vse nič. Kar je, to je. Naenkrat je postal berač.
Da je Abranek svojo domačijo sam iz lastne nerodnosti zažgal, tega ni nihče vedel. Nikomur ni upal povedati, celo ženi ne. Ravno zato, ker je to sam vedel, peklo ga je še bolj. To je očitna božja roka — dejalo mu je nekaj. Ti si svojega očeta pisano gledal, če je prišel v svoji slabosti domov, ti si ga zmerjal, ti si mu smrti želel. Zato te je šiba božja zadela. Ti si podoben tistemu Noetovemu sinu Kamu, o katerem se v pridigi sliši in v svetem pismu bere, da je pijanega očeta zaničeval in sramotil in zato ga je oče preklel in Bog zapustil. Ti si podoben Jožefovim bratom, ki so mlajšega sobrata od doma v tuji svet prodali.
Tako mu je vest govorila in potrt je bil tako, da ni mogel ničesar začeti. Še bi bil novo hišo sezidal s pomočjo dobrih sosedov, ali ni si upal lotiti se, mislil je, da ga je Bog zapustil. Dolžniki se oglašajo zavrstjo. Kar je ostalo, to prodajo in razdele med seboj. Ne gledajo in ne poslušajo prošnje uboge žene, ubogih otrok. Neusmiljeni so, vsak hoče svoje imeti.
Eden Abrankovih sosedov je bil dober mož. Vide tako nadlogo in revščino, ponudil je svojo stransko bajto Abrankovi družini za stanovanje. Drugi pa so mu dajali živeža, tako da je spomlad prišla.
Bilo je več dobrih letin zavrstjo. Ta spomlad pak je prinesla s seboj slano, slana je poparila zimno setev, za slano je prišla suša in je požgala jaro žito. Krompir je gnil že na njivah. Huda letina je bila. Za hudo letino prihaja lakota in res je prišla.
III
[uredi]Zima je bila, sneg debel. Kmetje, ki so včasi žito prodajali, hodili so letos v mesto ponj, tam so imeli kašče. Ker večidel niso imeli gotovega denarja, jemali so ga tudi od oderuhov in bogatinov na upanje, obetali o prihodnji novini drago plačilo.
Tone Abranek je imel obilo otrok, vsi so hoteli jesti; denarja pak ni imel, tudi zemlje svoje ni imel, upanja ni imel. V dar mu ni mogel dati, kdor bi bil rad dal; kdor bi bil pa lahko dal, ta ni imel navade vbogajme dajati. Bil je v hudi stiski revež Abranek. Kaj, če je bil sam lačen, on je trpel. Ali otroci niso znali trpeti, ven in ven so hoteli imeti kruha — jesti.
Žena je bolna ležala od strada in glada. Otroci so lačni okrog nje jokali. Abranek je zamišljen sedel in ugibal, kako, kje bi se dobilo kaj za v mlin.
»Oče, le majhno kruha!« joče mlajši sin.
»Le počakaj, dobili ga bomo, zdaj ga ni,« odgovori oče.
»Lačen, strašno lačen,« pravi drugi sinek in prime očeta za koleno.
»Jaz tudi, oče!« oglasi se deklica.
Abranek popade svojo kučmo, naroči ženi, ki je na slami v kotu bolna ležala, naj otroke utolaži, in pravi: »Na vsak način bom kaj prinesel, naj izprosim ali po sili vzamem ali ukradem; če ne, pa me ne bo več nazaj. Poginil bom, pa poginite potlej še vi vsi.«
In beži iz koče.
Kam bi se obrnil? Povsod je že bil, nihče ni hotel ničesar dati. V mlinu ima največ, mlinar bo dal, moral bo dati. Tjakaj jo krene.
Mlinar je bil bogat mož, žita je imel dosti, nekateremu ga je dal že to zimo za denar in brez denarja na upanje.
»Lepo vas prosim za pet ran božjih, dajte mi žita ali moke ali kar je. Gotovo ga vam bom plačal,« prosi Abranek.
»S čim ga boš plačal, ki nimaš nič?« pravi mlinar z zaničljivim smehljajem.
»Dajte mi kaj, da mi otroci od lakote ne pomrjo. Plačal bom, če krvavo zaslužim. Dajte za božjo voljo, usmilite se!«
»Ne morem,« odgovori mlinar in se proč obrne.
»Če le hočete, lahko daste.«
»Saj si imel hišo, njive in dosti žita, kaj si pa zapravil in zagospodaril. Le drugam pojdi, jaz nimam.«
»Domislite se tistega Lazarja v evangeliju in bogatina, ki je bil neusmiljen.«
»Kaj meni mar tisti bogatin! Jaz nisem bogatin, sam sem revež. To bom menda sam bolje vedel ko ti! Pa vendar samo malo moke mi dajte, nikdar vas ne bom pozabil,« prosi Abranek.
»Ali me slišiš, da nimam, pravim, sliši, če imaš ušesa,« vpije mlinar. »Vse sem razdal in poprodal. Če mi cekin daš za četrtnik, ne morem dati. Pridi čez dva dni, pa ti bom en bokal moke zastonj dal, ker si že ravno tako siten in nadležen. Da človek nima miru!«
Tako rentači mlinar in gre v izbo. Abranek pak se žalosten obrne in odide po stezi.
»Skopuh! Ima, pa ne dá. Neusmiljen je, O, prav mi je! Da bi vsaj jaz sam umrl; da bi le otroci kaj jesti imeli!«
Šel je k drugemu žitnemu kupcu, pa tudi ni ničesar dobil, tudi ne pri tretjem. Vsak mu je drugam svetoval in rekel: oni laže da kot jaz.
Mrak se je delal, ko je šel Abranek potrt in pobit po cesti proti domu. Prazen se ni upal k otrokom, dobiti pa si ni upal nikjer nič, povsod je bilo pomanjkanje ali pa neusmiljenje.
Obupavati začne, v glavi se mu jame vrteti, oči se zabliskajo in kleti začne zdaj, zdaj zopet moliti.
»Meni ni več živeti,« reče zamolklo.
Pri cesti na samotni trati je rasla kriva hruška. Sneg je visel na vejah, sneg je bil na debelo okrog debla. Na vršičku pak je sedela vrana in kavkala, kakor da bi bila tudi ona lačna. Ko pa je Abranka na cesti stoječega ugledala, zletela je frfraje čez polje vrh vasi in zginila v plavih oblakih tam daleč.
»Obesil se bom, pa bo vse proč. V peklu menda ni huje, kakor je meni,« pravi Abranek, ki se mu je že v glavi mešalo.
Angel varuh ga je zapustil. Res gre k stari krivi hruški, odpne svoj jermenasti pas in naredi zanko. Potem spleza na drevo, natakne zanko okoli vratu in na štrcelj odlomljene veje ter se spusti. Visel je med zemljo in nebom, zakričal, sape mu je zmanjkalo, temno se mu je storilo pred očmi in nič več ni vedel, kaj je.
IV
[uredi]Ravno ob tistem času, ko je Abranek sam nad seboj v svojem obupu strašno pregreho storil, pridrsele so majhne sani po cesti. Vprežen je bil majhen, suhoten konj, na saneh pak je sedel kmečki voznik, za voznikom pak gosposki človek srednje starosti, v plašč zavit.
»Kaj pa je tamle?« vpraša gospod voznika, kazaje proti stari samotni hruški.
»Jezus pomagaj!« zavpije voznik, »človek se je obesil. Ravnokar menda, še ziblje se.«
»Brž brž ustavi, morda ga rešiva,« pravi gospod ustrašen in hitro oba poskačeta z voza. V hipu sta bila pri drevesu in voznik naglo prereže jermenasti pas, na katerem je visel nesrečni Abranek. Truplo pade v sneg.
»Gorek je še in srce bije,« pravi voznik.
Oba ga začneta s snegom drgati po čelu. Kmalu Abranek debelo sape vase potegne in začne dihati. Gospod mu vlije iz velike steklenice vina v usta in koj potem obešenec pride k sebi, oči odpre in čudno gleda okrog.
Pomagata mu na noge.
»Kaj pa je?« vpraša Abranek, ki v tem hipu ni čisto nič vedel, kaj se je ž njim zgodilo.
»Pijte tukaj še malo, slabi ste,« pravi tuji gospod ter mu pomoli steklenico z žganjem. Potegne nekaj požirkov, to ga pokrepča.
»Bog vam povrni,« pravi.
»Od kod ste? Iz vasi?« vpraša tujec.
»Iz vasi.«
»Pojdite z nama na voz, hoditi ne morete, peljali se boste.«
Dasiravno Abranek ni vedel ni kam ni kako, šel je vendar ž njima do ceste. Voznik ga je za ramo držal. Tam se zavali na sani.
Šele po poti se mu povrne vsa pamet. Domisli se, kaj je mislil storiti, kaj ga doma čaka in vse. Stresne se, samega sebe ga je groza.
Tudi tujec je menda opazil, kaj premišlja. Začne ga izpeljevati in izpraševati ter zve vzrok, zakaj se je mislil sam ob življenje pripraviti. Ko ga tujec bolj natanko pogleda, sprelete ga barve in naglo ga vpraša, kako se piše.
»Tone Abranek.«
Tujec se zgane. Precej časa molči, potem ga jame zopet izpraševati, kako je ob domačijo prišel itd. Obenem mu obljubi, da bo skrbel za to, da on in njegova družina živeža dobi še danes. Abranku so solze v oči prišle, zahvaljeval se je gospodu, da ni bilo ni konca ni kraja, roke sklepal in molil, vse obenem.
»Ali imate kaj staršev še?« vpraša ga gospod.
»Nič, oče so umrli že dolgo tega, Bog jim daj nebesa.«
»Tudi bratov nimate, da bi se v sili obrnili nanje?«
»Nobenega nimam. Enega sem imel. Menda je že umrl, po svetu je šel; ne vem kam.«
»Kako je to?«
»O, nikar me ne povprašujte; če je nesrečen, ni nihče kriv tega ko jaz, zato me je Bog udaril.«
»Kako nesreča človeka prenaredi,« dejal je tujec sam pri sebi.
V vasi se voz ustavi. V mali krčmi nakupi tujec kruha in vina in drugega ter izroči Abranku, naj nese brž domov. Obljubi mu, da bode prišel za njim.
Čudno je bilo gledati otroke v nečedni koči, kako so poželjivo lomastili kruh. Oče je v veži pred pečjo kuhal, mati je sedela na postelji. Na polomljenem stolu pak je sedel njihov tuji dobrotnik, imel najmlajše dete v naročju, veselo gledal, kako se mu dobro je, ter govoril ž njim prav po otročje. Žena pak ga je čude se gledala s postelje sem; ko ne bi bila vina pred seboj videla in jedočih utišenih otrok okoli sebe, mislila bi bila, da so vse to le sanje. Ko bi bil tuji gospod malo mlajši, mislila bi bila, da je sam angel varuh iz nebes, tako pa ni vedela kaj in kako.
Abranek prinese skledo gorke jedi. Otroci so posedli okrog nje, oče pa ni mogel veliko jesti, približal se je tujcu in mu hotel roko poljubiti.
»Brat bratu tega ne stori,« pravi tujec. »France!?« zavpije Tone Abranek in se ga oklene. »Da, tvoj brat France sem!«
Nekaj časa pozneje je imel Tone Abranek zopet lastno domačijo, boljšo in lepšo ko pred. Postal je bil ves drug človek, dober sosed, revnim podpora in vsem možem zgled. Nadloga ga je bila predrugačila. Vsako leto pak je potoval z enim svojih sinov v Trst k svojemu bratu, kupcu.