Dva brata (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Muk Dva brata.
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Poldrugi Martin
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


DVA BRATA.

Onkraj visokih gora, širokih voda je živel oče, je bil že v letih in je imel dva sina. Mlajši je bil zlatih las in zlate volje in vse ga je rado imelo; le ne starejši brat, ta ga je zavidal, s krajem očesa ga ni mogel videti.

Neki dan starejši reče mlajšemu: » Zlatolas, vzemi košaro, greva v gozd, da nabereva gob!«

Zlatolas uboga in gresta v gozd. Pa prideta do brezdna in starejši mu veli: » Zlatolas, glej jamo, vrzi kamen vanjo, da slišiva, kako je globoka!«

Mlajši je storil, kakor mu je velel brat, in je vrgel kamen. In da bi bolje videl in čul, kako bo padal, je pokleknil in se sklonil čez rob. Pa ga je hudobni brat iznenada prijel za nogi in ga potisnil v brezden in Zlatolas je zletel za kamenom in objela ga je tema.

Brat pa je bežal proti domu. Z ostrim zeliščem si je namazal oči, da so mu tekle solze, stopil je pred očeta in vekal in pravil, da je brata raztrgal silen medved: »Še mene bi bil kmalu, komaj sem mu utekel.«

Ubogega starčka je strašna vest pobila, zgrabil se je za sivo glavo in omedlel in omahnil na trda tla; nesli so ga v belo posteljo in je še tisti dan umrl.

Zlatolas pa je v temnem brezdnu padal in padal; padal je tri dni in tri noči in še ni prišel do dna in lačen je bil in žejen, drugo bolj ko drugo, in glava mu je šumela od dolge in nagle poti. Četrti dan pa mu na mah prevzame oči neznanska svetloba, zamežal je, da ne oslepi, in že se je znašel na tleh. Padel pa je na mehko in ni se mu zgodilo nič zlega; le truden je bil, da je zaspal pri tej priči.

Sam ni vedel, kako dolgo ga je držal spanec. Zbudil se je in začuden pogledal okoli sebe: bil je na drugem svetu. Ležal je na mehki blazini, ta blazina je bila prestrta sredi širokega trga. Ravne ulice so peljale na vse strani, visoke hiše so se vrstile druga za drugo, s svetlimi okni in rdečimi strehami: sami gradovi. Najlepša in največja je bila ona, ki je padel pred njo. Dolga črna zastava ji je visela s strehe, pa noben vetrič je ni genil. In po ulicah ni bilo videti človeka ne v zraku slišati ptička, povsod mrtvaški mir, mrtvaška tihota.

Zlatolas je odpiral oči in jih pasel na vse strani in oči so bile site, želodec pa ne, in mislil si je in rekel: »Žive duše ni na cesti, kaj če so vsi pri kosilu! Lačen sem, pogledam, morebiti še zame kod odleti drobtinica kruha in kaj poleg.« Pa jo ubere k palači, ki je z nje visela zastava. Visoke duri so bile odprte na stežaj in stopil je noter. Za durmi je stal košat ded v pisani obleki, opiral se je na visoko, svetlo palico, grdo je gledal kakor spak in ni trenil z očesom.

Zlatolas je prijazno pokimal dedu: »Boter, brez zamere, kod todkaj pelje bližnjica v kuhinjo?« Kosati ded se ni genil.

Ali je gluh ali ne sliši, je preudarjal Zlatolas in ga je rahlo prijel za suknjo. Glej čudo: ded je bil kamenit!

»Tega bi lahko dolgo izpraševal!« si je mislil Zlatolas pa ga je pustil in krenil naprej po stopnicah. Pod stopinjo mu je pel beli kamen, odmev se je lovil po dolgih vežah pa pride v sijajno dvorano. Polna je bila lepo oblečenih služabnikov in služabnic, Zlatolas se je oziral in gledal: vsi so bili nemi in mrtvi, vsi iz kamena kakor vratar.

Šel je naprej, da je prišel v drugo dvorano, še večja je bila in lepša kakor prva. Notri so sedeli sami ministri in general, z zlatom in srebrom bogato oportani, nobeden se ni genil, pa si ga lahko prijel za nos in potegnil: vsi okameneli. Stopil je se v tretjo dvorano, ta se je kar bleščala od zlata, srebra in žlahtnega kamenja. Sredi dvorane je stal zlat prestol, na prestolu je sedela mlada kraljična, lepa ko angel, bleda ko smrt, na licu ji je bilo zapisano neznansko trpljenje. Po stopnicah njenega prestola je spalo dvanajst prekrasnih devic. Kraljična in device, vse so bile iz, kamena, Zlatolasu je zastajala sapa, počasi je šel bliže. Kaj vidi: v snežnobelih prsih premile kraljične je globoko tičalo svetlo bodalo! Stresla ga je groza, ali gnalo ga je srce in ni preudarjal in ni odlašal, stopil je h kraljični in ji ročno izdrl bridko ostrino.

Zdaj je kraljična globoko vzdihnila. V bleda lica se ji je pričela vračati kri, kakor bi prihajala jutranja zarja, izpregledala je, kakor bi zasvetili zvezdi. Začudena je uprla svoje mile oči v mladeniča in ko je videla svetlo bodalo v njegovih rokah, je izpregovorila in rekla: »Moj rešitelj! Zakleta sem bila in z menoj vred kraljestvo, — mene si rešil, rešil si vse. Kako te naj zahvalimo! Če te je volja, ostani pri nas in bodi moj mož, kraljeval boš čez devet dežela in čez devet morja!«

Zlatolas je bil nem od prevelike sreče, lepa kraljična pa mu je dala belo roko; kraj dvorane je bila sveta kapela, semkaj ga je peljala in pred samim Bogom sta si obljubila vero za vse žive dni. V kapelici pa je visel zvon izi čistega srebra, rahlo ga je kraljična zazibala in zvon je zapel.

Pel je zvon in razlegal se mu je čisti glas po dvoranah in vežah, po trgu in po cestah. Zbudilo se je dvanajst kraljičinih devic, zbudili so se vsi ministri in generali, zbudili služabniki, hišne in kuharice in košati vratar. Po trgu in po cestah pa so zašumeli ljudje. Namesto črne zastave je visoko zaplapolala bela, ptički so zažvrgoleli po zraku. Vse se je veselilo novega življenja in na glas dajalo hvalo mlademu rešitelju.

Zlatolas in prelepa kraljična sta bila mož in žena in v ljubezni in sreči jima je bezal čas, dan jima je bil kratek kakor ura, mesec kratek kakor dan.

Tako jima je poteklo leto in se drugega pol, pa se je Zlatolas spomnil gornjega sveta in lotilo se ga je silno hrepenenje. Vprašala ga je mlada kraljica, kaj mu hodi po mislih, da je toliko otožen.

Zlatolas je odgovoril: » Očeta imam na onem svetu, ljubega, starega; rad bi vedel, kako se mu godi.« Je rekla kraljica: »Nikar ne žaluj! Hodi po očeta in ga pripelji semkaj, naj pri naju dveh uživa ostala leta, kar mu jih je odmerjenih! Ali pot na oni svet je dolga, skrita je in zavita; vzemi tale prstan, on ti jo bo kazal tja in nazaj!«

Prelepo sta se poslovila in razločila in kralj je šel, koder ga je vodil prstan. Hodil je devet dni in devet noči po suhem in prek voda, čez gore visoke čez reke globoke; deseti dan je prišel v svoj rodni kraj in prestopil prag domače hiše. Brat se ga je ustrašil. »Mrlič je vstal!« mu je zavekala vest.

Zlatolas pa mu je prijazno ponudil roko, kakor da ni bilo nikdar nič krivice med njima, le vprašal je po očetu. Brata je bilo sram resnice pa se je zlegal, da je šele mesec dni, kar so oče umrli in so jih deli v grob. Zlatolas se je razjokal, -najrajši bi se bil kar vrnil, od koder je prišel.

Ali brat ga ni pustil. Zvijal ga je žolč, ko je gledal Zlatolasa v dragoceni obleki. Hlinil in slinil se mu je in ga prosil odpuščanja in dobri Zlatolas mu je verjel in se je pomudil pri bratu in še mu je razložil od konca do kraja, kako se je nesreča obrnila v srečo, da je zdaj mogočen kralj čez devet dežela in devet morja.

Dalj ko je pravil, bolj ga je brat zavidal in ko sta sedela pri južini, mu je skrivaj kanil strupa v vino in mu napil. Zlatolas je nesel kupo k ustom, komaj je posrebal srago, že je padel znak in bil kakor mrtev. Hudobni brat pa mu je ročno snel prstan in že je šel in hitel, da si poišče enake sreče.

Varno ga je vodil prstan, hodil je devet dni in devet noči po suhem in prek voda -- deseti dan je prišel na drugi svet.

Povedal je, da je kraljev brat, in so mu pokazali pred samo kraljico.

Kraljica je bila lepa kakor mlado jutro, velela mu je sesti na svojo desno stran in še ga je vprašala, kake ji prinaša novice. Pa ji je pomolil prstan, zakril si je lice z rokami in se na glas razjokal, da je Zlatolas umrl in kako mu je na smrtni postelji ukazal, da nese to žalostno pošto kraljici in jo prosi, naj namesto Zlatolasa vzame njega za moža.

Ubogi kraljici bi od žalosti kmalu počilo srce. Oblekli so jo v črno in z njo vred je žalovalo vseh devet dežela. Bratu pa so dali prelepo hišo in služabnikov in vsega dovolj in preveč.

Zlatolas je bil za strupom padel znak kakor mrtev, ali ni bil mrtev. Znašli so se dobri ljudje, da so mu stregli v hudi bolezni, in predno se je luna mladila drugič, že so ga spet nosile noge. Tačas pa ni več strpel in krenil je na pot, kamor ga je gnalo hrepenenje po zeljni njegovi kraljici.

Pa gorje, prstan mu je bil ukraden in dolgo pot, skrito in zavito, je zgrešil. Devet je hodil dni, hodil jih je deset in še sledu ni našel svojega kraljestva. Zablodil je v temno hrastovino, naprej ni vedel, nazaj ni znal in pešala mu je noga. Že je noč padala na zemljo, slednjič je ugledal daleč v gozdu svit rdeč in rumen. Šel je za svitom in prišel do ognja, ob ognju je sedel star puščavnik, do prsi mu je segala siva brada, grel se je ob plamenu, poleg je žuborel živ studenec.

Puščavnik se je razveselil tujca. »Že sedem let nisem videl človeškega lica,« je rekel, »daj, sedi, odpočij se in okrepčaj!« Zlatolas je bil žejen, pa ni pil, in je bil truden, pa ni sedel. Povedal je puščavniku, kdo da je in odkod in da mu ne bo miru, dokler ne najde spet svoje željne kraljice. In še ga je vprašal, ali ve pot na drugi svet.

Puščavnik mu je odgovoril, da je ne ve, ima pa obilno družine, ki križem bega prek dolin in planin, kaj, če je izmed nje kateremu znana!

Zažvižgal je na drobno piščal in završelo je po gozdu. Šumelo je listje in pokale so veje in vso noč in od vseh plati so drevili in se zbirali štirinožci, od miške do medveda; in ko se je storil beli dan, jih je bilo vse živo, kakor daleč je segalo oko. Poslušali so puščavnika in Zlatolasa, ali o drugem svetu in o potu tja ni bil slišal še nobeden.

Zlatolasa bi potrla žalost, gospodar štirinožcev pa mu je z blago besedo svetoval naprej čez devet planin in devet planot, da pride na ptičje brdo, tam biva starček, ki gospodari krilati živali, morda ve ta, kod pot pelja na drugi svet.

Spet se je Zlatolasu zbudilo upanje, lepo se je zahvalil za svet, usmiljena žival mu je kazala kam, šel je čez devet planin in devet planot, res je prišel do starčka na ptičjem brdu.

Še starejši je bil od prvega puščavnika, bela brada mu je padala do pasu, sila se je razveselil tujca, »že štirinajst let nisem videl človeškega lica,« je rekel, »daj, sedi, odpočij se in okrepčaj!«

Zlatolas ni maral ne okrepčila ne odpočitka, le izpraševati je hitel, kod gre pot na oni svet, drugega mu ni bilo mar.

Puščavnik ga je poslušal in mladi kralj se mu je smilil. Odgovoril je, da sam ne ve poti; ima pa nešteto družino, ki križem preletava gore in morja. Zažvižgal je na drobno piščal in bučalo in klicalo je po vrheh in od vseh plati so se zgrinjali ptice, od orla do stržka vsi. Ali zastonj je bilo vprašanje: o drugem svetu so že culi glas, poti vanj ni poznal ne eden. Obupoval je Zlatolas, puščavnik pa ga je z blago besedo poslal naprej čez devet planin in devet planot na divji vrh, h gospodarju vseh vetrov. Spremljali so ga ptiči, huda je bila pot, zmagal jo je in prišel do tretjega puščavnika.

Ta puščavnik je bil star, da mu je mah rasel po glavi, brada mu je segala do tal, že sedemdeset let ni videl človeškega lica. Prijazno je poslušal Zlatolasa, potem je zažvižgal vetrovom.

Ni trajalo dolgo, pritulil je ledeni Sever. Mršav je bil in po licu in rokah razpraskan, ker je prevlekel vsak grm, vsak trn. Ogrel si je mrzle ude, zmil si je kri, potem ga je vprašal puščavnik, ali jo pozna pot, ki gre na drugi svet. Sever je mislil in mislil; zmajal je z glavo: ta pot mu je bila tuja.

Pritepla sta se za njim vedri Vzhodnik in mokri Zahodnik, kričala sta in se pričkala, kateri več zmore; o poti na drugi svet pa ni vedel ne ta ne drugi.

Le Juga še ni bilo in čakali so ga tri dni in tri noči, da je prisopihal rdečega lica, žarečih oči, ovenčan z vinsko trto. Puščavnik ga je vprašal, odkod tako kesno in židane volje, in Jug je odgovoril: »Na drugem svetu sem bil, mlada kraljica se tam moži. Prvi mož ji je umrl, žalovala ga je leto in dan, bridko se jokala, lica si močila leto dni in dan na dan, zdaj so jo prisilili ministri in generali, da si vzame drugega. Čez tri dni bo poroka.«

Kralj je strepetal, povedal je Jugu, kdo da je, in še ga je vprašal, kako daleč je na drugi svet.

»Tri dni in tri noči zame,« je rekel Jug, »trikrat leto in dan zate.«

»Preljubi Jug,« je prosil kralj, »daj, ponesi me na drugi svet!«

Zasmilil se je Jugu in je odgovoril: »Zakaj ne, če dovoli gospodar.«

Puščavnik je privolil in še je rekel: »Le požuri se, Jug, moj sinko, da prideta še pravi čas!«

Jug je vzel kralja pod svoj plašč, vzdignila sta se in kralj ni videl nič, ni slišal nič, tako hitro sta letela.

Tretji dan se je znašel kralj na drugem svetu v svojem glavnem mestu. Hiše so bile vse v cvetju in v zastavah, peli so zvonovi, bučale so godbe, skoz vrata gradu so v pisani vrsti prihajali svatje, za njimi preljuba kraljica, ki je bleda povešala glavo. Ob strani ji je stopal brat.

Kralj se je preril do nje in ji padel pred noge. Od bolezni in hude poti je bil črn in reven in niso ga spoznali ne služabniki ne ministri ne generali ne rodni brat. Spoznala ga je pa njegova ljuba kraljica. Vzdignila ga je s tal in ga presrčno objela, svitle njene solze so mu sprale črn obraz, z ram si je snela dragocen plašč in z njim ogrnila njegovo revščino in zdaj so ga vsi spoznali in zavladalo je veselje in ga ni bilo ne konca ne kraja.

Hudobnega brata so prijeli in sodniki so ga obsodili, da bodi privezan divjim konjem za repe, naj ga živega raztrgajo na štiri strani sveta.

Zlatolas je zanj prosil in mu niso smeli odreči, da so izpustili brata in ga poslali domov. In še bogato so ga obdarovali.

Dali so mu silno skrinjo z železom okovano in mu ukazali, da je ne sme prej odpreti kakor doma. Eden mu je kazal pot, tako je hodil devet dni in devet noči po suhem in prek voda in s sabo vlačil težki dar in vroče mu je bilo, da je kar luža tekla od njega. Upehan in ubit je prišel domov, pa ni imel časa, da se odpočije, gnala ga je radovednost, zaklenil in zapahnil je duri, zaprl in zastrl je okna, potem je odklenil skrinjo. V skrinji je bila druga manjša skrinja, trdo zaklenjena kakor prva. Odklene jo, zagleda tretjo, še manjšo, tudi ta je bila zaklenjena. Bolj in bolj mu je rasla radovednost, kako dragocen mora biti zaklad, ki je tako varno spravljen. Odklene tretjo, prikaže se četrta skrinja, odklene četrto, prikaže se peta, tako je odklepal vso noč, devetindevetdeset skrinj je bilo druga manjša od druge, zadnja je bila komaj tolika kakor oreh in ko jo je odklenil, je bil v njej gadov repič in drugega nič.