Dva božiča sorodnih duš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva božiča - sorodnih duš
Pavel Bobnar
Izdano: Vigred 16/1 (1938), 9-14
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Roza je bila tretja hči premožnih staršev. Ni bila posebno lepega lica, ali je imela prekrasno telo, in značajni sanjarski čar, ki daje »rožam gorenjskih planin« neodoljivo privlačnost. Čelo visoko z lahnim prehodom do gostih črnih obrvi. Pri tankih stisnjenih ustnah se opaža značilna poteza, katere izraz tolmačijo nekateri za dobroto, drugi za trmoglavost. Tajna njenega čara so ažurne oči v ovalu dolgih svilenih trepalnic. Ni bilo videti, da je Roza v resnici preprosto kmetsko dekle. Vedla se je v družbi kakor rojena meščanka iz bogate gosposke hiše.

Zavedala se je, da lepa zunanjost odpira vrata sreče ... Hrepenela je po mestu in višji izobrazbi. Kako naj se ji izpolni ta želja? Vedela je, da bi ji starši ne dovolili pod nobenim pogojem. Zato ji je včasi bilo pri srcu kakor onemu, kateri se prebudi še v somraku in nekoga pričakuje, da ga pokliče s seboj na pot v življenje ...

— — —

Bližali so se božični prazniki. V dneh, ko je vse belo in mrzlo, kadar sneg pokriva spečo naravo, mora človek verovati v dobroto srca in lepoto ljubezni ... Tiste dni je Roza prejela lepo božično razglednico z naslednjo vsebino:

Draga!

Božansko Dete —, novorojeni veliki Kralj, ki je iz ljubezni do nas postal siromak in ustvaril najlepši dvorec na svetu — srce ljudsko, naj Ti donese obilo blagoslova v teh dneh! Ko odmeva v naših srcih božično hrepenenje in jim čudovita skrivnost šepeče obet sladke tajne ...

Tvoj Ivan.

Roza se je dobrovoljno nasmehnila. V srce se ji je razlilo sladko-opojno čustvo.

Prva ljubezen ...

Prišla je sveta in dolgo pričakovana božična noč. Snežilo je ... Praznično razpoloženje vsepovsod ... Roza je bila ta večer izredno vesela. Stala je sredi tople in svetle sobe in zrla na betlehemski hlevček. V mislih na tiho ljubljenega je občutila v srcu največjo življenjsko radost. Saj je božič rojstvo Ljubezni ...

Na sveti večer so odklenjena vsa vrata. Roza ni takoj opazila postavnega mladeniča, ki je stopil v sobo. Bil je Ivan.

»Srečen božični večer!« pozdravi prišlec in stopi k jaslicam.

»Bog daj!« odgovori dekle in zardi, ko se sreča njen pogled s črnimi očmi zalega fanta. Nekoliko zmedeno pokaže na razsvetljene jaslice in takoj povzame: »No, Ivan, kako ti ugajajo naše jaslice? ... «

»Lepe so« — pohvali Ivan in se nasmehne — »prav kakor pravi pesem: O, jaslice svete, kako ste lepe ... «

»Sedi, Ivan! Se bomo kaj lepega pomenili nocoj, na sveti večer« -— pravijo mati in postavijo krožnik narezane potice in pijačo na mizo.

Družina je posedla okrog belo pogrnjene mize. Razvil se je živahen pogovor. Menili so se o prošlih dneh, o Rozinih starejših sestrah, — Neži, ki se je pred tedni poročila v sosednjo faro, Majdi, ki je umrla v cvetu mladosti od neizprosne bolezni, o zemlji naših očetov, o Kristusovem rojstvu v štalci betlehemski in o prebujenju duha v spremstvu tega vedrega dogodka. Zanos je vse prešinil. Vse se je pozabilo: skrbi in nevolje, muke in trpljenje. V njih dušah je vladal mir pod vtisom veličastva božje Ljubezni ...

Pri fari je zazvonilo k polnočnici. Oče in mati sta odšla v zgornjo sobo, da se pripravita za pot v hram božji sredi doline ... Med tem časom sta ostala Roza in Ivan sama ... Prežeta nežnih čustev svetonočnega razpoloženja in sladke slutnje prve, čiste in idealne ljubezni sta se ljubezni željni sorodni duši približali.

»Ljubezen je najbogatejše, kar življenje more darovati,« reče Ivan z mehkim glasom. »Zato je božič rojstvo ljudske sreče ... «

Dekle se zazre s srečnim nasmehom v njegove oči:

»Da, življenje brez ljubezni je pomlad brez cvetja ... « Kakor v polsnu nasloni glavo na njegovo ramo.

Fant prevzet neizmerne sreče pritisne vroč poljub na opojne ustne — — Poljub usoden za vse življenje dveh sorodnih duš — —

— — —

Leto pozneje ...

Na široke ulice in visoke palače mesta Zagreba pada sneg ... Neprestano pada ... Beli drobni kosmiči napravljajo vse dostojanstvenejši plašč ponosni hrvatski metropoli, ki jo hoče obvarovati silnega mraza.

V vojaški bolnišnici leži Ivan v globoki nezavesti ... Mehki povoji mu zakrivajo grozno razmesarjen obraz ... Pred tedni so ga poklicali pod vojaško suknjo; bil je dodeljen vozarskemu eskadronu v Zagrebu. Pri vojaških vežbah se je splašil iskri šarec, ga podrl na pločnik in mu s kopitom prebil lobanjo in razmesaril lice ... S težavo je v presledkih šepetaje narekoval brzojavko, ki naj ponese srčno ljubljeni žalostno novico s pozivom, naj pride takoj v Zagreb, če ga hoče še videti živega ... Zaprl je oči in glava mu je omahnila na blazino ...

Negibno leži med tovariši-bolniki, podoben mrliču ... Včasih se začuje iz njegovih prs težak vzdih.

Pred dnevi se je veselil božičnega dopusta: Na sveti večer bom stopil v prijazno sobo, kjer se širi vonj dišečega kadila, tajinstveno pozvanja zvonček nebeškega angela, in ob ljubkih jaslicah bleste pestre lučke ... Družina kleči zamaknjena pred njimi, na ustih ji drhti sveta pesem: »Rodilo se je Dete ... « Pozdravil bo kakor lani ... Roza ne bo več zardela, zrla ga bo z otroško nedolžnimi očmi in se mu smehljala ... Njegovo srce bo koprnelo od prečudnega nemira in hrepenenja ... Posedejo k belo pogrnjeni mizi ... Dolgo, dolgo bo tekla beseda, saj bo vedel marsikaj zanimivega povedati. Ob svečanem trenutku zasnubi Rozo ... Mati se iznenadi, oče premišlja ...

Naposled oče prikima. — On objame Rozo in poljubi temnordeči soj njenih ustnic ... O kako mu bo lice žarelo od veselja in srce poskakovalo od sreče!

Ko prestane vojaško službo — obhajajo ženitnino ... Presrečni čas! ... Odsihdob ne bo več sam na tem božjem svetu ... Res, — na svatbi bo pogrešal svoje starše, ki jih je izgubil, ko je bil še čisto majhen ... Oba sta izginila v temnih globinah Tihega oceana ... Njega so mornarji rešili, da ga ni pogoltnilo morje ... To se je zgodilo na Pacifiku, takrat, ko so se iz Tampica v Mehiki vračali v rajskolepo Slovenijo ... Davno je že od tega, tako davno, da je skoraj pozabil na strašno tragedijo ... Sedaj mu je misel samo ona, ki mu je vdana z vsem srcem: Roza ... hči gorenjskih planin ... Zarja sreče njegove se svita pred njim kakor nov dan, poln sreče in zadovoljstva ... Roza — bodoča mila ženica — mu bo s svojo nežnostjo in dobroto ožarjala življenje ...

Sredi stisnjene doline leže polja tiho in mirno, pokrita s snegom ... Čakajo nanj, da pride in jih razorje ... Z ljubeznijo in skrbjo bo oral in delal na svoji zemlji, ki jo je že dolga leta rosilo s svojim potom tako srčno ljubljeno bitje ... Zemlja v sončnem svitu pomladnega neba, a on orje in seje in posluša pesem škrjančka, ki trepeta nad njim ... Te misli so mu vzbujale neutešljivo hrepenenje po ljubljenem dekletu in polju v pomladni lepoti.

Uničene so lepe sanje! ... Zarja umira, kakor po sončnem zahodu ... Strta je mladost, strto življenje ... Strežnik se sklanja nad posteljo, gleda, posluša ... Še tli iskrica življenja v mladem, močnem telesu, ki leži pred njih nepremično kakor v gori hrast, podrt pod silo viharja ...

Na vratih se prikaže Roza v spremstvu polkovnega zdravnika. Prišla je v hrvatsko prestolnico k bolnemu ženinu ...

Zdravnik ji je molče pokazal posteljo, na kateri je ležal Ivan, in se s poklonom poslovil.

Zajokala je na glas. Polagoma so se bolniku odprle trudne veke in se z boječim pogledom srečale za hip z njenimi solznimi očmi.

»Ivan, moj Ivan!« je zaklicala in se sklonila k njemu, a on je ni slišal — —

Tiho jokaje je sedla na stol poleg postelje.

»Ne jokajte, gospodična!« jo je tolažil strežnik. »Gospodje zdravniki upajo, da ozdravi. Nevarnost za življenje je bila, a sedaj se obrača na boljše.«

Žarek upanja ji je posvetil v srce, ko je slišala te besede. Vendar so tekle solze nevzdržno.

Ko je prejela brzojavko, se je onesvestila ... V skrbni materini negi se je kmalu zavedla in pretresljivo zajokala. V bolnišnici je. Ali ga bo še našla živega? Ali ... ? Oblekla se je za pot in v koprnečem strahu in negotovosti odpotovala v Zagreb ...

Zdaj je pri njem ... Vsa velika ljubezen je zažarela z nepremagljivo močjo v njeni duši. Ni videla drugih postelj, na katerih so tuintam ležali bolniki, ni čutila težkega zraka v sobi, močnega duha po raznih zdravilih, ki je plaval po njej, ni slišala kako nekateri bolniki vzdihujejo v svojih bolečinah. Molčala je in nepremično zrla v ubogega Ivana. Ena sama misel, ena sama želja je bila v njenem srcu: da bi ozdravel ...

Zazvonil je električni zvonček. Strežnik je pozdravil in ganjen odšel s tihimi koraki iz sobe.

Roza je ostala sama pri Ivanu.

Sredi sobe je gorela motna luč, bolniki so večinoma pospali, le tuintam se je kdo brez miru premetaval po postelji in vzdihoval. — Zunaj je padal sneg ... Bogato razsvetljene ulice se bleste. Radost je prišla v vsak dom. Vse slavi rojstvo Boga, vse se raduje ...

V hiši žalosti, kamor hodi smrt tolikokrat v goste — ni prelestnih čarov božičnega večera — —

Žalostno, samotno je bilo v duši ubogega dekleta, ki je čulo ob postelji težko ranjenega. — Bog ve, ali se še vzdrami iz težke nezavesti? Bog ve ali ozdravi?

Ni vedela odgovora na ta vprašanja. Vzela je rožni venec v roko in začela moliti, da bi novorojeni božji Sin v bornem hlevčku na betlehemski poljani — pred zidovjem ponosnega mesta Herodovega — ublažil njegovo bol, popravila dragemu odejo, rahlo prijela njegovo negibno desnico in poslušala, ali še diha ...

Počasi je potekala v koprnečem nemiru ura za uro.

V vseh cerkvah so zadoneli zvonovi, vabili so, peli pesem zahvalnico Detetu — Kralju; njihova pesem je vabila »ljudi dobre volje« v prelestno razsvetljene hiše Gospodove, da se poklonijo — svojemu Odrešeniku.

V bolniško sobo je prišel službujoči asistent pogledat Ivana. Ko je delo opravil, ga vsa v solzah vpraša Roza:

»Gospod zdravnik, ali je kaj upanja?«

»Njegova močna narava lahko mnogo pripomore,« odgovori prijazno zdravnik. »Opozoriti vas moram, gospodična, da se lahko bolnik vsak trenutek prebudi iz nezavesti. Vaša navzočnost in hipno razburjenje je lahko usodno za njegovo življenje. — Vem, da to ni namen vašega obiska, zato prosim, da pustite bolnika samega. Bodite prepričani, da storimo kar je v naših močeh, da ne pride do najhujšega!«

Roza je razumela migljaj. Zamišljeno se je dvignila ... gledala nekaj časa s povezami zastrto obličje in blede ustne, ki so s prvim poljubom osvojile njeno srce, pripeljale skupaj njiju pot: in zvezale njiju duši ... Mislila je na pretekle dni, ki sta jih skupaj preživela, na veselje in žalost, ki ju je spremljalo v njih, na življenje, ki ju je tako čudno združilo in ju zdaj ločuje ...

Prepolna hrepenenja, a v junaški samoodpovedi je pritisnila na njegove smrtno blede ustne dolg poljub, zajokala bolno in krčevito, saj je njen pogled zaman iskal odseva njegovih pokojno zaprtih, sedaj nemih očeh — —

Sneg pada, pada ... Močna svetloba uličnih svetilk prodira skozi fantastični pajčolan, pretkan s padajočimi snežinkami, ustvarja sliko, kakor bi okrog visokih oken monumentalnih zgradb viseli beli akacijini cvetovi ... In ljudje, zbrani v toplih sobah ob razsvetljenem božičnem drevesu, slave največje čudo sveta — rojstvo deteta Jezusa. Nocoj gore sveče vso noč, ker je prišla Svetloba Svetlobe. Celo noč skozi okna velikih palač kakor tudi siromašnih koč na periferiji mesta sije svetloba, ker je pod vsakim krovom božič.

Roza se je opotekla na ulico ... Prestala je izkušnjo, kakor jo še ni nikdar čutila v življenju. Vendar je skušala varati samo sebe s prirojenim čutom ljudi, ki morajo računati z najhujšim ... V njej je še tlela iskrica upanja, da pride lepega dne pismo, v katerem ji bodo zdravniki izjavili, da je ozdravljenje gotovo ...

Napotila se je dalje, ne da bi se ozrla nazaj na bolnišnico. Preveč bridkosti je bilo v nji, da bi mogla gledati nemo, osorno poslopje. Božični zvonovi so povzdignili svoj klic, lovili se nad svetlim in ponosnim Zagrebom in mu peli mogočno pesem. Roza je hitela naprej — pred jasli nebeškega Mesija jo je gnalo srce ... Njemu bo potožila svojo veliko bridkost ...

Po zasneženih ulicah so vrveli ljudje, zaviti v gorke obleke, obuti v gumijaste škornje. Vse je vodila pot v isto središče, v hram božji — pred oltar Novorojenega —.

Roza je neizrečeno trudna pritavala v notranje mesto. Svetlobne reklame so se utrinjale in prižigale, pestro so mežikale v vseh barvah. Ne — to ni vzbujalo njene pozornosti. S pojemajočimi močmi se je opotekala naprej, kamor hiti toliko drugih ... Pred očmi, ji je kot zadušen krik neprestano lebdel privid — strahovito razmesarjen obraz v soju brlečih božičnih sveč ... Ali bo usmiljeno božje Dete blagoslovilo iskro upanja z neomajno vero v ozdravljenje njenega Ivana? ... Ali bo — —? Saj bi v svoji globoki, iskreni ljubezni zanj rada potrpela najhujše muke ... Oh, da bi ga Bog čudežno obvaroval! —

Sveta noč.

Na zemljo se vrtinči sneg, osiplje se kot brezpregledna jata drobnih belih cvetov ... Zvonovi slovesno pritrkavajo ... Jezus se rodi v štalici — ljudem v odrešenje ... Velika stolna cerkev z bajno razsvetljenimi okni poziva k sebi ... Pridite ...

Roza se je s poslednjimi močmi privlekla do veličastne katedrale. Žgoča bolečina in strah jo je prevzel, mračna slutnja ji je zakljuvala v sencih ter okrutno zadušila v očeh zapoznele solze. S stisnjenimi ustnicami je hotela zajeziti v sebi žalost, ki se je pekoča zagvozdila v srcu ... Pohlevno je obstala pred portalom svetišča, kamor so se nenehoma stekale gruče meščanov, ki so prišli k polnočnici. Vsi so hiteli mimo in nikdo se ni zmenil za blado, komaj vidno drgetajoče dekle, pogreznjeno v val grenkobe ... Naslonjena na marmorni steber je izgledala kakor okamenel lik ... V cerkvi so zabučale orgle, zapeli so drobni zvončki. Takrat je stopil v bogatem ornatu služabnik božji pred oltar, da ob številni asistenci sobratov daruje polnočno mašo v slavo in čast Gospodovo.

Roza onemogla stoji na svojem mestu. Trepeče. Misli: Sanje so. Bridke in neusmiljene. Ah, ne — ne tako ... Za pustimi, polumračnimi zidovi leži mladenič v povojih bele tkanine. Svetli kodrasti lasje so mu padali na jasno čelo. Črne oči so gledale veselo v svet, ustnice, kakor dva draga kamena, so se nasmihale. — Bog ve, morda že leži mrtev, in nikogar ni pri njem, da bi zmolil zanj očenaš in mu želel večnega počitka. In zopet ji je zadrhtelo srce v nejasni slutnji: Morda pa se je zavedel, odprl oči in zašepetal: »Kje si, Roza — moja prva ljubezen!« ... Odgovora ne bo. Kakor v sanjah je slišala odmev svete pesmi:

Radujte se narodi
ko čujete glas,
da se Jezus porodi
v blaženi čas! — —

Visoka pesem cerkvenih pevcev se je zlila z božjo besedo iz ust njegovega služabnika: Rodil se je Sin božji — spočet od svetega Duha.

Po končani polnočnici se je usulo iz cerkve ogromno ljudi. Vse je radostno odhajalo domov k sladkemu počitku. Roza se je ponovno znašla na ulici ... Ni vedela ne kod ne kam ... Gazila je celec; globoko v snežno mečavo so se vdirale otrple noge. Vse se je porazgubilo v tople sobane, le ona je sama, zapuščena, pozabljena ... Zatopljena v težke misli je zašla v stransko ulico, kjer je vladal mrk in tesnoben mir ... Ledene roke noči so jo sprejele v svoj objem ...

O, saj ni mogoče, o, ali je res vse izgubljeno ... ?!

Starodavna božična pesem »Sveta noč, blažena noč — —« je uspavala »rožo gorenjskih planin«, kakor mila materina uspavanka. Še malo časa in ona je trdno zaspala, odeta z belim snegom — —

Policijsko porodilo je bilo kratko: Danes za časa zornice najdena je nedaleč od Kaptola zmrznjena mladenka, katera je bila prepeljana v mrtvašnico na Mirogoju. Pri sebi ni imela nikakih dokumentov in njena identiteta ni ugotovljena.

— — —

Ko so Rozo pokladali v belo mrtvaško krsto, je v tihi sobi vojaške bolnišnice ugašalo življenje vojaka, ki je umirajoč izrekel poslednjo, edino besedo:

»Roza!« — — —

Samaritanska roka mu je zatisnila oči, katere so z medlim pogledom iskale njo, katere ime so izgovorile osinele ustnice, preden so se zaprle v smrtnem molku ...

Sorodni duši sta se strnili ko plahi snežinki in pohiteli v večnost — —