Dva Matevža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dva Matevža
Jakob Žnidaršič
Spisal Nis Vodoran.
Izdano: Slovenski narod, 12/44–49 1879.
Viri: 44, 45, 46, 47, 48, 49
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. dno

Mrzlikarjev Matevž bi se bil rad oženil, a zdelo mu se je jako težko nevesto vdobiti. Star sicer nij bil še, pa tudi mlad ne več; lice mu nij bilo grdo, njegovo imetje mu je zavidal marsikdo, in vendar ženske nijso marale zanj, bil je – prepust. Nij se znal ž njimi razgovarjati, niti se jim dobrikati. Kolikokrat je mislil, kako bi se te ali one prijel, pa spodletelo mu je vselej, ker je bil preokornega jezika. Dolgo več pa ne bode mogel izhajati brez žene, to je izprevidel; imel je sicer staro deklo, katera je uže pri ranjcih starših njegovih služila, – a dekla je dekla, žena pa žena.

Premišljeval je dolgo, katere bi se lotil; naposled jo ukreni tako le: Marjeta mora biti moja, in to še ta predpust.

Marjeta je bila dvajset let stara, brdka in krepka, hči cerkvenikova. Kdor je videl njeno gladko lice, kdor je pogledal v njeno oko, ta je moral reči, da je lepa. Marsikateri fant je pogledoval za zalim dekletom, ali iz njenih očij je sijala in ljubezen le štiriindvajsetletnemu Matevžu, cvetočemu sinu logarjevemu, s katerim se, kar se tiče lepe postave in prijaznega obraza, nij mogel meriti noben mladenič daleč okrog. Le njega je vabila v svoje obližje, vsem drugim se je umikala, ali svojo ljubezen sta skrbno skrivala in le redko sta se sešla.

Denes ja najdemo skupaj. Marjeta je šla na polje, Mitevž pa je prišel iz gozda s puško na rami. Ne vem, je li bil slučaj, ali sta tako naravnala, – sešla sta se na stezi pol senčnatim drevjem.

„Zmirom hodiš streljat, a nič ne ustreliš; menim, da ne znaš zadeti", – nagaja mu Marjeta.

„Znam, znam; vrzi to-le jabolko kvišku, pa stavim, da je zadenem", – pravi Matevž, podajaje jej jabolko.

„Za kaj čem staviti, ker nič nemam", – meni Marjeta.

„O imaš, imašu , ugovarja Matevž, – „ustca imaš, stavimo za poljub." Na to jo prime za roko, ter jo popelje izpod drevja. Ona vrže jabolko na vso moč v višavo, – puška poči in jabolko pade prestreljeno na tla. Matevž pa vrže puško od sebe, objame Marjeto, ter jo krepko poljubi; ona mu se pa izvija, rekoč: „Kaj bi deial, ko bi naju kdo videl? Bog obvaruj, da moj oče zvedo! Pojdiva v senco!«

„Naj reče kdo kar hoče, jaz se ne bojim nikogar več, tudi tvojega očeta ne. Črez leto in dan, ali morebiti še prej vdobim logarsko službo, in tačas pridem te snubit k tvojemu očetu."

„Vendar ne bi rada, da oče uže zdaj zvedo za to najino ljubezen, ali kako bi rekla. Ne bi imela miru pred njimi, – jaz je uže poznam; gotovo bi me silili, naj vzamem koga druzega, da le moja ne velja."

„Pa kaj je, ako te tudi silijo; udala se menda vendar ne boš."

„Tega uže ne; tvoja bom, ali pa nobenega; ali – vendar ne bi rada očeta jezila. Vsaj veš, kako so bili zadnji predpust hudi na me, ker nijsem hotela Urbasovega Tineta; da bi bili vedeli, da sem se jim ustavljala zaradi tebe, spodili bi me bili od hiše. Da bi le še jedno leto nobenih snubačev ne bilo; ako pa kdo pride, bo pa sitnost."

„Leto nij večnost; boš uže prestala; ako te kdo pride snubit, kar srčno in odločno reci očetu: tega nečem. Črez leto pa pridem jaz, takrat pa reci očetu: Ljubi oče, le hitro pri pravite, kar je treba za ženitovanje, tega pa hčem!«

Bližali so se ljudje; zatoraj Marjeta nij hotela dalje ostati; šla sta vsak sebi.

II.[uredi]

Minola je jesen; sneg je pobelil polje, bližal se je pustni čas, a Mrzlikarjev Matevž se svojemu namenu še za pičico nij približal Vbijal si je glavo in premišljeval na vse strani, kako bi začel, da bi Marjeto bolj gotovo vdobil, pa nobena srečna misel mu ne pride na um. Neko noč se je skoro ves čas preobračal po samotnej postelji, kar mu proti jutru pametna misel prešine možjane. „O, jaz butec" udari se Matevž po čelu, »da ne grem k gospodu fajmoštru, oni mi bodo gotovo pomagali."

Gospod fajmošter vedo v vsakej reči pomagati, če drugče ne, pa saj z dobrim svetom. Boljšega fajmoštra pa še nij bilo, kakor so gospod Florijan. Oni so poznali nadloge, skrbi in potrebe vsacega, kar jih je bilo v njihovoj fari, in kdor se je obrnil do njih, proseč pomoči, nij se kesal. To se ve, da tudi nikdo nij gledal na vejenico pšenice, kadar so gospod fajmošter pobirali.

Gospod fajmošter so ravno pri gorkej peči sedeli, ter brali „Zgodnjo Danico", ko nekdo na vrata potrka.

»Noter."

»Dober dan Bog daj, gospod fajmošter!"

„Bog daj, Bog daj, kaj pa dobrega Matevž?"

„E, nič kaj ne, slabo vreme imamo in hudo zimo."

„E, kaj če tebi zima, ti si premožen; z drvi si preskrbljen, živeža ti tudi ne manjka."

„Hvala Bogu, ne gre mi trda, lehko izhajam s tem, kar pridelam, in tudi kak kraj car denem na stran za hujše čase; ah vendar bi lehko bilo bolje, kot je; gospodinje nemam gospodinje, in marsikaj mi gre navskriž, kar bi mi dobra gospodinja spravila v red."

»Zakaj se pa ne ženiš?"

„To je ravno, za kar bi vas prosil pomoči, gospod fajmošter."

„Mislim, da tebi ne bo treba pomoči. – Kako pa, misliš-li uže na katero, kali?"

„Ta le mežnarjeva Marjeta se mi zdi pripravna, pa ne vem, kako bo.«

„Ti, Matevž, bi si pa uže lehko bolj bogato nevesto izbral."

„Bogata res nij, pa je pridna in poštena, in jaz bi rajši tako, ki bi pridno delala in marljivo gospodinjila, nego kako razvajenko, katera bi samo trositi znala, kar bi jaz pridobil."

„No, pa jo vzemi, – tudi jaz mislim, da...«

„Jaz bi jo uže vzel, – ali..., ali...«

„No kaj?"

„Ne vem, če bi me ona hotela ali ne, in kaj bi mežnar rekel."

„E, pa jo povprašaj in govori ž njim!"

„Častitljivi gospod in duhovni oče, jaz sem mislil tako, ko bi hoteli vi tako dobri biti, in bi mežnarja povprašali, ter mu svetovali, naj mi da Marjeto, vsaj se jej ne bo slabo godilo pri meni; meni bi jo znal odreči, vas bo pa gotovo ubogal."

„No, pa poskusimo! Ti govori ž njo, jaz hočem pa z očetom."

„Duhovni gospod, jaz bi bil prav srečen, če se to dobro steče, in hvaležen vam bom, dokler bom živ."

„Le pogum, Matevž! Še ta predpust boš oženjen!"

III.[uredi]

Cerkvenik je odzvonil v soboto popoludne delopust, počistil in počedil cerkev, kakor se spodobi za sveto nedeljo, ter hotel zopet otiti domov, kar mu dojde po farovškej dekli povelje, da se ima postaviti pred gospoda fajmoštra. On se gospoda fajmoštra nikoli nij bal, vsaj je vestno službo opravljal, in vedel je, da so gospod dobri „kot duša", ali tako prijaznega sprejema se vendar nij nadejal. Z njimi se je moral za mizo vsesti in rumeno, sladko vince piti. Gospod fajmošter so se pomenkovali z njim, kot s svojim bratom ali tovarišem. Potožiti so mu marsikako hišno nad Iogo. Cerkviniku se je jela duša tajati od tolike prijaznosti in zaupnosti, zato začne tudi on razkladati svoje reve in nadloge. Pripoveduje, kako težko izhaja se svojim zaslužkom, zlasti, odkar so letine tako slabe; kmet zrna več ne da, nego ima dati, njegova družina je pa velika; posebno se boji smrti, kor bi moral otroke nepreskrbljene zapustiti. „Kaj bi moji ubogi otroci počeli, ako me nenadoma smrt pograbi? In res, gospod fajmošter, od kar sem bil v zvoniku po stolbah padel, nijsem nič kaj trdnega zdravja."

„E, kaj boste," – tolaži ga gospod fajmošter – „le brez skrbi bodite, bo uže vse prav šlo; najstarejši fant je uže močan, lehko nam pomaga, ta ako bode treba, vas tudi lehko nadomestuje, enega vzumem jaz k sebi ako bo sila, Marjeto omožimo, za drugo bo pa Bog skrbel."

„Omožimo jo, omožimo. To se ve da, bi bilo najbolje, ali dekle je malo trdovratna, ne mara za vsacega."

»Prav ima, ali najti jej hočemo ženina, da bo zadovoljna z njim."

„To bo težko, gospod fajmošter, dote nema, in brez dote dan denašnji nij lehko privabiti ženina, ki kaj ima."

„Zanesite se na Boga in dobre ljudi, pa se bo vse vdobilo. Kaj pravite o Merzlikarjevem Matevžu, bili mu ne zaupali svoje hčere?«

„Merzlikarjevemu Matevžu? E, gospod fajmošter, ta pa nij za nas, on si poišče bogate, kaj bomo mi?"

„Le tiho, jaz vas le vprašam, hočete-li dati Matevžu svojo hčer, recite: dam ali ne dam, za drugo ne skrbite!"

„Z veseljem, gospod fajmošter, bi jo dal, da bi le povprašal po njej, bolje bi ne mogla preskrbljena biti, kakor pri njem, to vem."

„Vaša hči bo nevesta še ta predpust."

Pri teh besedah so gospod fajmošter vstali izza mize, v znamenje, da je zdaj razgovora konec. Cerkvenik bi rad še kaj povprašal, pa se ne upa fajmoštra še dalje nadlegovati. Črez malo trenotkov korakal je iz farovža smehljajočega obraza premišljevaje nenadno hčerino srečo.


IV[uredi]

Cerkvenik je bil mož, kateremu mej farani nikdar besedij nij zmanjkalo, doma je bil pa večjidel le redkih besedij, govoril je le za potrebo. Ko pride domov, pokliče Marjeto k sebi v sobo. Marjeta je vedela, da to nekaj posebnega pomeni, – ali nij časa imela rasmišljevati, ubogati, nemudoma ubogati je morala, ako nij hotela skušati očetove jeze. Nekoliko trenotkov molčita oba, potem pa oče prične:

„Jaz sem tvoj oče, jaz moram skrbeti za te, in preskrbeti te moram, da po mojej smrti ne boš kruha prosila po tujih hišah, temuč, da boš gospodinjila v svojej hiši in se mene hvaležno spominjala, kadar me več ne bo. Uže lani se ti je prilika ponujala, da postaneš gospodinja poštene hiše, pa tvoja svojeglavnost je podrla vse. Odnehal sem bil, da kdaj ne porečeš, da sem te prisilil, ako bi ne bilo vse po tvojej volji. Zdaj pa ne odjenjam, ker tretjikrat sreča ne pride tako lehko. – Le tiho, ne odgovarjaj. Zadnjič sem ti popustil jaz, zdaj moraš pa ti poslušati, razumeš? – omožiš se še ta pust!"

„Za božjo voljo, oče, jaz, jaz – se nečem možiti."

»Kaaaj, ti so nečeš možiti? Bomo videli, se-li hočeš ali ne.«

„Lepo vas prosim, oče..."

»Tiho mi bodi, pravim, ti se omožiš, skleneno je, pa je mir; ako nečeš Matevževa biti, pa se mi poberi od hiše, ter se mi poberi, pa hitro, ti nesnaga svojeglavna, ti!"

Matevževa? Kaj pa to pomeni? To ime Marjeti kaj prijetno zvoni. V hipu se jej rodi prijetna misel: Matevž je službo dobil, predno se je nadejal, hotel me je iznenaditi, in me je – ne da bi bil meni kaj prej povedal – pri očetu snubil. Dozdaj strahu bledo lice, jej veselja zarudi. Njeno srce le enega Matevža pozna, od druzega Matevža ona nič ne ve. Ko se Marjeta v tej sladkej misli ziblje, oče zopet povzame: „Odgovori, hočeš-li Matevža, ali ga nočeš?"

„ Hočem, oče, – če vi tako želite."

„Tako je prav, vsaj sem vedel, da se ne boš ustavljala svojej sreči; – jaz uže vem, kaj delim in kaj je za te prav, kaj ne. Matevž bo pošten in časti vreden mož, in ti boš še ta predpust njegova žena. Pojdi, zahvali Boga za to srečo, pa vesela bodi, – Bog ima rad vesele ljudi."

Poslednjega jej nij bilo treba ponavljati; skakala je od veselja in prepevala od jutra do večera. In zakaj li ne? Že misliti si nij upala prej, da bi jej oče njenega izvoljenega Matevža sam tako silil.

Prešlo je nekaj dnij; Marjeta je željno pričakovala, da se Logarjev Matevž pokaže, a njeno čakanje je bilo zastonj.

Kako rada bi govorila ž njim, koliko vprašanj ima pripravljenih, a Matevža le nij. Skoro, da se je jela malo jeziti nanj; čuden je ta Matevž, – ženi se, pa še blizu ne pride. To mu jih pove, kadar prilika nanese! Ta nekoliko nepovoljna okolnost jej vendar ne prežene popolnem veselja; še se raduje, še prepeva.

V.[uredi]

Merzlikarjevemu Matevžu so bili – kakor vemo – gospod fajmošter rekli, naj govori z Marjeto. Matevžu se je pa ta naloga jako težavna zdela, zato je njeno izvršitev odlašal, da prej izve cerkvenikov odgovor. Kaj mu tudi pomaga govoriti ž njo, dokler cerkvenik v ženitev ne privoli? Ko so mu pa gospod fajmošter povedali, kako so s cerkvenikom opravili, jel mu je rasti pogum in zmislil se je, da se spodobi, da tudi on sam s cerkvenikom o ženitvi in ženitvenej pripravi pametno besedo izpregovori, in priložnosti poišče, da se snide se svojo izvoljeno nevesto, in pristojno ž njo pomeni. Sicer se še malo boji sam sniti se ž njo, in skrbi ga nekoliko, kaj bi jej rekel, kako govoril, da bi jej bil všečen in ne dolgočasen, ali to mora biti prej ali pozneje, temu se ne more ogniti, zatorej – pogum!

Vdari jo naravnost v cerkvenikovo hišo. Očeta cerkvenika naleti doma; vsedeta se za mizo in razgovarjata se o vremenu, kmetiji, gospodarstvu in nazadnje o najvažnejšej stvari – o ženitvi. Treba je bilo mnogo ukreniti. Kdaj bo slovesna snubitev, kdaj bodo šli pismo delat, oklice zapisat, kdaj bo ženitovanje, kdo bo povabljen itd. – vse to je treba kmalu ustanoviti, kajti predpust se je bližal kraju. Marsikaj sta uže določila, ko Marjeta pevaje v sobo stopi. Malo se prestraši nenavadnega gosta, pa kmalu se jej vrne prirojena veselost in šegavost.

„Kaj ti pri nas Matevž? Kdo bi si bil to mislil?"

Oče cerkvenik pa hitro vstane, ter jo pobriše iz sobe, rekoč:

„No, pa se z dekletom kaj pogovori, Matevž!"

Čudno je prihajalo Matevžu pri srci, ko je bil tej mladej, krepkej, veselej in šegavej devi sam nasproti. Želel si je na tihem daleč proč biti, – bal se je, da bi jej ne bil všeč, in kako bi začel razgovor z njo! – da bi ju vsaj ta poredni cerkvenik tako naglo zapustil ne bil! Toda zdaj se položaj spremeniti ne da. Govoriti mora. Da le začne, bo uže kako šlo.

„Ti si vesela, Marjeta, pripela si v sobo.«

„Zakaj bi ne bila vesela ? Mlada, zdrava sem, in – možim se."

„Se-li rada možiš?"

»Rada, ker očetu voljo izpolnem in veselje storim."

„Tako? Samo očetu na ljubo se možiš. ženina pa nič ne maraš?"

„Tega nijsem rekla, pa vendar bi se ne možila še, ako bi oče ne želeli."

„Prav je, da očetovo voljo spoštuješ, ali ženina moraš tudi malo rada imeti."

„Mislim, – da se ne bo mogel pritožiti črez me."

„Tako je prav Marjeta; zagotovljam te, da bo tudi ženin lepo ravnal s taboj."

„Jaz mislim; sicer bi pa tudi jaz ne trpela, da bi me mož žalil; ženska je ravno tako človek, kakor moški, eno in tiste pravice imata."

„Sv. pismo pravi, da je mož ženina glava, in da mora žena možu biti podložna."

„Kdor tako misli, naj ne poskuša pridobiti si žensko z dobrimi besedami in obljubami, temuč čaka naj, da se mu pridejo ponujat, in izmej njih naj si zbere – pokorno deklo."


V.[uredi]

Ta nepričakovani odgovor je Matevža v veliko zadrego spravil. Take besede slišati od svoje neveste, to je bilo preveč! Marjeta nij mislila tako, kakor je govorila, hotela mu je le malo nagajati; ona pač nij slutila, da so njegove besede njej namenjene bile, – preveč je bila zamaknena v svojega ljubljenega Matevža.

„Kako bi še le govorila, ko bi moja žena bila, če uže zdaj tako govori", – misli si Mrzlikarjev Matevž. Zastonj išče odgovora, s katerim bi njene besede pobil, – zapusti ga ves pogum, in sram ga je. Ne vem, kako bi se bil na lep način iz tega neprijetnega slučaja izvil, da mu ne pride na pomoč slučaj. Na ulici se zasliši strašen hrup in vrišč, – Marjeta plane ven, Matevž pa za njo. Kaj je bilo? Dva cigana sta poskušala mladega prašička odpeljali, pa zasačili so ja; na to se je cela vas zgrnila skupaj, in mlado in staro bije po ciganih mej nesrečenim vpitjem. Uboga cigana! Prav naravne želje so se jima vzbudile po prašičjej pečenki, – pa morata zdaj tako pokoro trpeti.

Matevž se nij vrnil k cerkveniku, šel je k gospodu fajmoštru, ter se jim milo potožil, kako ga je Marjeta sprejela. Gospod so pa dejali: „Pameten bodi Matevž, jaz poznam Marjeto, ona se je šalila s tabo; ne zameri jej za to.« Matevž je gospodu fajmoštru verjel in se potolažil.

VI.[uredi]

Kar je logarjev Matevž pričakoval, izpolnilo se mu je: dobil je logarsko službo. Zdaj si lehko družinsko življenje ustanovi, – zdaj lehko ljubljenej Marjeti roko v zakon poda. Kako prijetno bodeta živela! On bo hodil po zelenem gozdu, vžival naravo, in ko se po opravljenej službi vrne domov, sprejme ga vesela, prijazna ženka, ki ga je željno pričakovala, in ves čas mislila, kako bi ga sprejela, kako mu postregla, da ne najde uzroka novoljnemu biti.

Iz teh prijetnih misli o njinej prihodnjosti vzbudi ga nenadna vest, da se Marjeta moži, moži z Mrzlikarjovem Matevžem. Torej je pozabila nanj, mu nezvesta podala. Skoraj ne more verjeti, alli govorica odločno trdi, da je sam cerkvenik se hvalil, da bo ženitovanje še ta predpust! Hudo ga potare ta novica, služba ga ne veseli več; on si je le zavoljo nje želel, kar je dosegel, ako pa nje ne dobi, kaj mu je mari vso drugo? Klaverno in molče je hodil sem ter tja, a našel nij nikjer miru. Da bi se razvedril, vzame puško, ter se obrne proti gozdu. Ne gre dolgo, ko sreča žensko, rad bi se jej bil izognil, pa nij bilo več mogoče. Marjeta je bila; šla je v dve uri oddaljeno vas k teti. Kako različne občutke sta imela v tem hipu: Marjeta je vesela, da ga vidi, – Matevž pa žalosten in bojujoč se sam saboj, ali bi jo ogrdil in ozmerjal, kakor nezvesta ljubica zasluži, ali bi jej odpustil in se ne zmenil čisto nič več za njo.

Marjeta ga nagovori, on pa molče zre pred se, in solza mu zaigra v očesu.

„Za božji čas, kaj ti pa je, da si tako otožen; tako sem se veselila govoriti s taboj, pa te najdem tacega," pravi Marjeta.

„Ti si se veselila z manoj govoriti?"

„Glej ga no, kako je čuden; kako bi se tega ne veselila?"

„Ti se norčuješ z manoj, to nij lepo, veš!"

„Jaz, da bi se norčevala s taboj? To mi še nikdar na misel nij prišlo; kaj ti je denes, da tako čudno govoriš?"

»Ti me hočeš še žaliti vrhu vsega."

„Matevž, jaz ne vem kaj govoriš, gotovo da ne."

»Ne veš? Se li nič več ne spominjaš svoje obljube?"

„Dobro, dragi Matevž; jaz jej bodem vedno zvesta."

»Vedno zvesta", ponavlja Matevž. Čudno se mu zdi; kaj, ko bi se varal? ko bi govorica neresnična bila?

„Da, da vedno zvesta; a ti se mi tako čuden zdiš, – vsak dan te pričakujem k nam, pa te nij izpregledati; ženiš se, pa neveste ne obiščeš.«

„Jaz se ženim? Kje? S kom?«

„Kaj nijsi govoril z mojim očetom, in vprašal za mene?"

„Jaz govoril s tvojim očetom? vprašal za tebe? O tem jaz nič ne vem. Jaz le to vem, da si ti nevesta – Mrzlikarjevega Matevža."

Zdaj je ubogej Marjeti v hipu več jasno; torej ne njenega ljubega Matevža, temuč pustega Mrzlikarjevega Matevža jej oče ponuja, in ona se je udala, – udala brez mnogo obotavljanja v sladkej misli da se jej spolne najsrčnejša želja. Misel, da je ona kriva tej zmešnjavi, jej je grozna. Tema se jej dela pred očmi, obledi, da so zidu podobna njena sicer tako krasna lica, ustnice se jej tresejo, rada bi govorila, pa ne more. Precej časa je trpelo, predno je zbrala svoje dušne moči, in začela strmečemu Matevža pripovedovati, kaj se je dogodilo. Zdaj je nastalo vprašanje, kaj je storiti, da se zmedeno pasmo zopet razmota. To je bilo gotovo , da Marjeta nikdar ne bode Mrzlikarjevega Matevža, ali kako se ga na lep način znebiti, kako očeta potolažiti? – Marjeta sklene ostati pri teti, dokler se stvar povoljno ne uravna. Matevž jo spremlja do vasi. Mnogo se še pogovarjata in drug druzega hrabrita. Potolažena, pomiijena in okrepčana za boj, ki ju čaka, se poslovita.


VII[uredi]

Teta – sestra cerkvenikova – morala je biti zdaj pomočnica in posrednica. Marjeto je rada imela ko svojo lastno hčer, zato je nij bilo treba dolgo prositi, rada je stopila na Marjetino stran, ter obljubila jej svojo pomoč. Takoj drugi dan se napravi k svojemu bratu. Cerkveniku se je čudno zdelo, da Marjete nij domov, ker se je imela vrniti še tisti dan, ko je šla. Za to je njegovo prvo vprašanje sestri:

„Kam si pa Marjeto dela?"

„Marjeta ostane v mojej hiši, dokler...«

„Kaj? V tvojej hiši ostane? Nijsem li jaz več gospodar ž njo, jaz njen oče?«

„Da, ti si njen oče in njen gospodar, in ravno zato, ker si njen oče, moraš skrbeti za njeno srečo, ne pa siliti jo...«

»Kaj siliti? koga siliti? Uže vidim, da me je šla tožit k tebi; no, čakaj mi Marjeta, še prideva skupaj!«

„Tako ne govori! Marjeta je tvoj otrok, in gotovo ne zasluži ostre besede od tebe."

„Ako je Marjeta otrok, kakor mora otrok proti očetu biti, mora ubogati, in očetu hvaležna biti, da se za njeno srečo trudi, ne pa po svojej volji ravnati. Kaj pa ti je natvezla o meni?"

»Marjeta se nij pregrešila zoper otroško ljubezen, in nij besede izgovorila, katera bi kazala, da te ne spoštuje. Kar je govorila, govorila je, ker je morala. Prav stori, da govori, dokler je še čas; boljše je zdaj govoriti, kakor celo svoje življenje črva nezadovoljnosti in kesa v srci nositi."

»Glej, glej, kako modro in lepo denes govoriš! Uže vidim, kam pes taco moli. Marjeta nij zadovoljna z ženinom, kateri jej je numenjen. Razloži mi pa, kako se to sklada z otroško ljubeznijo in spoštovanjem, da Marjeta meni obljubi, da hoče Matevža vzeti, potem pa leti k tebi mene tožit in tebe zoper mene na pomoč klicat."

„To uganjko je Iehko uganiti. Ti si jej ponujal Mrzlikarjeviga Matevža, a ona je imela v mislih logarjevega."

„A tako? Torej za mojim hrbtom si ona fante zbira! Dobro me pomni, – iz tega ne bo nič!«

„Ztkaj ne? Nij-li logarjev sin mladenič, da mu ga nij para v celej okolici. Vrhu tega vdobil je zdaj dobro službo, tako, da se nij bati, da bi se jima slabo godilo."

„Zemljišče, pošteno zemljišče brez dolgov, trdna kmetija to je najboljša služba. Služabnik mora plesati, kakor mu se gode, – denes se gospodi zameriš, jutri si uže brez kruha."

„K, dragi moj, kmetu nij treba zavidati. Saj vemo, kako je: večno delo, večno trpljenje, večne skrbi; boljša je logarjeva služba; lehko delo, malo skrbij in vsak mesec gotov denar, naj toča pobije polje ali ne."

»Boljša ali slabejša, jaz sem oče, mene mora poslušati; jaz sem Mrzlikarjevemu dal besedo, – pa mir besedij!"

Dolgo sta še besedovala, ali končna beseda cerkvenikova je bila vedno: Marjeta mora očeta ubogati.

Teta torej nij nič opravila. Poguma sicer nij izgubila, misle si: kar denes nij, pride lehko jutri; ali izprevidela je, da bi denes vse daljne poskušnje brezvspešne bile, zato se je napravila zopet domov. Pri odhodu jej je cerkvenik trdo zabičeval: „ Precej mi pošlji dekleta domov!"

VIII.[uredi]

Prešli so za tem trije dnevi, – Marjete še nij domov. Cerkvenik se je sam sáboj bojeval. Neizrečeno ga je jezilo, da se mu hči ustavlja. Najraje bi bil šel sam po njo, ter jo pripodil domov, kakor se z neubogljivo potepenko stori, ali sram ga je bilo, da bi se po vasi izvedelo, da njegova beseda pri hčeri več ne velja. Uže tedaj so si ljudje marsikaj šepetali na uho, kaj bi še le potem bilo, ko bi moral silo rabiti, da Marjeto upokori.

Pa še nekaj je bilo, kar ga je od sile odvračalo. Začel je premišljevati sestrine besede in oba Matevža primerjati. Kar se mladosti in lepote tiče, se Mrzlikarjev Matevž ne more meriti z logarjevim. Kmetija tudi nij več, kir je bila prejšnje čase; davki so zmirom večji, delavci vedno dražji, a letine vedno slabejše. Ako bi se logarjev Matevž pošteno obnašal in pridno svojo službo opravljal, ne bilo bi naopačno za njegovo ženo, morebiti bolje nego pri Mrzlikarjevem, vsaj toliko težkega dela in gospodinjskih skrbi ne bi imela. Tako je nazadnje cerkvenik ukrepal, ali obljubil je gospodu fajmoštru in dal je svojo besedo Mrzlikarjevemu, – ne more se več umakniti.

Četrti dan pride zopet sestra njegova, a brez Marjete.

Tedaj jo cerkvenik ostreje poprime: „Kje je dekle? Zakaj je ne pošlješ domov? Zakaj mi delaš to sramoto? Jaz tega ne morem vet trpeti, domov mora priti! Le čakaj, jo uže zopet navadim pokorščine."

„Ako misliš, da z vpitjem in jezo kaj opraviš, motiš se. Bodi torej miren ter me poslušaj. Kako bi se mogla Marjeta domov vrniti? Ako uže nad manoj tako razsajaš, kaj bi še le ž njo počel? Marjeta se tvoje jeze boji, in – kakor vidim – po pravici. Dobro me razumej: dokler stvari ne uravnamo, se ti Marjeta ne vrne v hišo. Odločila se je rajši takoj po svetu iti, kakor gospodinja Mrzlikarjeve kmetije biti. Ako imaš kaj srca do svojega otroka, odnehaj, ne sili je, ne goni je po svetu. Da ti vse povem: prišla sem denes zadnjikrat k tebi prosit te in omečit, ako je mogoče; ako ostaneš trdovraten, in se ne usmiliš svojega otroka, potem gre Marjeta jutri v mesto; pripravljena je uže, – le mene čaka, da zve tvojo zadnjo besedo."

Tega ubogi cerkvenik nij pričakoval, to ga je poparilo! Molčal je, dolgo je molčal; mej tem je pa sestra njegova še jedenkrat z vso svojo žensko zgovornostjo poskusila dokazati, da Marjeta pametno dela, ako svoje srce posluša, katero jo drugam vleče, ne k Mrzlikarjevemu Matevžu.

Cerkvenik je bojeval sam sáboj hud boj. Strašno hudo bi mu bilo, ako bi ga Marjeta zares zapustila, ako bi res šla po svetu s trebuhom za kruhom zoper njegovo voljo, brez njegovega blagoslova. Da bi ne bil dal svoje besede gospodu fajmoštru in Mrzlikarjevemu Matevžu! Ko bi se ta vozel tako dal razvozlati, da bi bilo vsem prav, pripravljen bi bil odjenjati, – ali bati se je, da pri gospodu fajmoštru nikdar več onega zaupanja ne doseže, katero je vžival doslej.

In zdaj precej se mora odločiti, jutri bi uže prepozno bilo; ne, to je preveč; starega moža so skoraj solze oblile, kar se od smrti njegove ranjke žene nij zgodilo.

Nič več se nij zadiral, nič več nij vpil, – krotek in miren je bil njegov glas, ko je naposled sestri odgovord: „Privedi mi dekle domov! Te sramote mi ne storite, da bi se moja hči, ki je vedno za ubogljivo, pridno in pošteno veljala, Bog ve kam po svetu sklatila. Domov naj pride, – mene se nij treba bati, – in potem se bomo pogovorili, kaj in kako bi bilo bolje."

Iz tega odgovora je sestra cerkvenikova spoznala, da se je stvar po njenej volji zasuknila, zato nij dalje tiščala vanj, rekla mu je le: „Ako hočeš resnično po očetovski z njo ravnati, ako hočeš vse mirno premisliti in pametno ravnati, hočem jaz dekle ustaviti, da nikamor ne gre, ter privesti jo jutri sem, drugače pa ne, – hočeš?"

„Naj pride!"

Drugi dan se je Marjeta vrnila domov. Teta jo je spremila. Oče cerkvenik se sicer nij mogel vzdržati, da bi je ne bil pokaral, toda njegove besede nijso bile preostre, in videlo se je, da jih je zato govori, da bi svojo očetovsko oblast nasproti hčeri izkazal.


IX.[uredi]

Cerkvenik je bil tih in zamišljen; žalost mu se je brala na obrazu. Marjeta si je prizadevala očeta zopet razveseliti, a sama tudi nij bila vesela; nij več pevala. Mrzlikarjev Matevž je zopet prišel, a Marjeta se mu je umaknila. Tudi cerkvenik nij bil več tako prijazen in zgovoren z njim, kakor prej; govora o ženitvi se je ogibal, kolikor je bilo mogoče, tako da je Matevž svoja vprašanja ponavljati moral. Cerkvenik je kmalu sprevidel, da mora Matevžu resnico odkriti, se ve da rahlo po mogočnosti. Ko ga Matevž sili, naj se odloči dan, da bodo šli pismo delat, odgovori mu cerkvenik: »Veš, ljubi moj, tega dneva ne moremo še odločiti; ženske so ti čudne stvari na svetu; v začetku sem mislil, da je Marjeta popolnem zadovoljna, da bi bila poroka še ta predpust, – zdaj pa vidim, da se nekako umiče, ter pravi, da odložimo ženitev, da se ne mara še možiti itd. Matevž, jaz si nikogar bolj ne želim za zeta, kakor tebe, ali siliti dekleta vendar ne morem. Odložimo ženitev; jaz bom hčeri prigovarjal, naj ne zameta svoje sreče, in če bo moja beseda kaj veljala pri njej, tvoja bo, sicer pa naj se zgodi božja volja."

Matevžu nij bilo všeč, kar je zvedel, ali kaj je hotel? Šel je žalosten domov, in prvo noč potem je jako slabo spal.

Drugo jutro, ko so gospod fajmošter sv. mašo opravili, stopil je cerkvenik za njimi v farovž. Potožiti jim je hotel neubogljivost Marjetino, ki hoče rajši po svetu iti, kakor vdati se očetovej volji, – in prositi je sveta in pomoči. „Naglost nij pridna" – rekli so gospod fajmošter – „morebiti smo se prenaglili, zatorej moramo vse še jedenkrat prevdariti, predno dalje delamo."

Še tisti dan pokličejo gospod fajmošter Marjeto v farovž. DoIgo jo izprašujejo, in na zadnje se prepričajo, da ona Mrzlikarjevemu Matevžu ne bo podala roko v zakon. Drugi dan pride na vrsto Mrzlikarjev Matevž. „Poklical sem te" – nagovore ga gospod fajmošter – „da se pogovoriva o tvojej ženitvi. Zvedel sem, da Marjeta nema prave volje tvoja žena biti. Oče bi jo morebiti prisilil, ali vsaj ves, da sila nij dobra, posebno pri ženitvi ne. In morebiti je prav, da se te brani, morebiti je božja volja tako. Pravijo, da Marjeta na nekega druzega oči obrača; ako je to res, bi ti ne bil srečen z njo. Razen tega sta si v letih malo navzkriž. Ne rečem, da si star, ali vendar je ona nekoliko premlada za te; v njej še vse vre, ona še nema tiste mirnosti, pohlevnosti in dostojnosti, katere so gospodinji v kras. Morebiti je tvoja sreča, da ti je spodletelo pri njej."

„Jaz bi nič ne maral" – odgovarja Matevž, ne toliko iz prepričanja o istini gospodovih besedij, temuč da sploh nekaj odgovori in pokaže, da je mož, kateri se ne briga mnogo zato, ako mu ženska izbegne – „jaz bi nič ne maral, ko bi pust ne bil uže tako blizu. Ali pust je skoro tu, in jaz nijsem več tako mlad, da bi lehko rekel: e, kaj, če zdaj nij nič, bo pa pozneje."

»Poslušaj me Matevž! Jaz ti ne ponujam nobene, in te ne silim, ali dati ti hočem prijateljski svet, ti pa stori, kakor ti je drago. Moja dekla Neža bi se po želji svojega očeta, mojega brata, rada omožila. Ona služi pri meni deset let, nekaj si je prislužila pri meni, nekaj dote jej bo dal oče, – prazna ne bo prišla v hišo, naj uže pride kamor hoče; poštena je tudi in delavna, to z dobro vestjo potrdim; tudi v kuhinji se zna dobro obnašati in dobra gospodinja bo. Ako ti je Neža všeč, vzemi jo! Zadovoljen boš z njo. Pomisli!"

„Nič ne bom mislil, gospod fajmošter, vzamem jo, gotovo jo vzamem, ako me le ona hoče".

„No, to precej lehko izvemo" – pravijo gospod fajmošter, ter pokličejo sicer ne več mIadostno cvetočo, a vendar urno in krepko Nežo. „Dal sem besedo tvojemu očetu" – začnejo gospod fajmošter – „da te ne bom zadržaval, ako bi se ti merila srečna možitev. Matevža tu le poznaš; poštenjak je in lepo kmetijo ima; pripravljen je vzeti te za ženo, ne bo ti slabo pri njem, povej, ali hočeš biti njegova."

Noža postane pri teh besedah rudeča, kakor kuhan rak. Sama nij vedela, kam bi obrnila oči.

„Neža! – poprime besedo Matevž – „vem, da se ti ne godi slabo pri gospodu fajmoštru, ali gospodinja pa vendar nijsi, pri meni pa boš gospodinja. Ne premišljuj dolgo, vsaj me poznaš; roko mi podaj pa moja bodi!"

»Če gospod strijc tako žele, gotovo ne bo napak."

Gospod fajmošter so precej poslali po brata. Lehko so se dogovorili do kraja, in pustni ponedeljek je postal Mrzlikarjev Matevž srečen mož.

X.[uredi]

Ko se je pri cerkveniku zvedelo, kaj se jo v farovži splelo, oživelo je veselje v njegovej hiši. Marjeta je zopet skakala in prepevala. Tudi cerkvenik nij več klavrno hodil, vesel je bil, da se je stvar tako hitro in srečno rešila. Malo dnij potem prišel je logar s svojim sinom Matevžem Marjeto snubit. Cerkvenik se nij upiral. „Če mu je uže namenjena pa naj jo ima", je dejal. Vesel večer je bil to; tako veselega cerkvenik nij doživel, od kar se je bil oženil.

Vse je bilo dobro, vse v redu, vse dogovorjeno, le o času poroke so bili različnih mislij. Matevž, ki je bil svojo službo uže nastopil, je želel, da bi bila poroka še pred pustom, a modra Marjetina teta, katera je bila tudi zraven pri posvetovanji, povzela je besedo, rekoč: „Ker sem tudi jaz pripomogla, da se je stvar tako zasukala, kakor danes stoji, zato imam pravico zahtevati, da mi dovolite vam še nekaj svetovati. Do pusta je premalo časa; pripravljeni še nijste in teško bodete s pripravami gotovi; in tudi, ko bi vso pripravljeno in prigotovljeno bilo, nekako čudno bi se videlo, ko bi bili poroki obeh Matevžev ob jednem, ali hitro druga za drugo. Potrpite, naj so stvar malo pozabi, – babji jeziki bodo imeli manj opravila, vi se boste pa lažje pripravili.«

Tetin nasvet je obveljal. Poroka je bila po velikej noči, – ljudje so pa dejali: „Lep par je to".