Dunajski soneti I - XIII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

I.[uredi]

Ne bo še konca? Zdaj mi je zadosti!
Do verha jeza mi je prikipela.
Quos ego! da bi vse vas grom in strela!
Posluh! jaz eno hočem vam zagosti.

O da imel bi človek roki prosti!
Gorjača bi okrog ušes vam pela;
Doklej, druhal ti černa, boš norela?
Dovolj je sleparije in norosti.

Sramota, sveta jeza me pretresa;
Slovenci smo poterpežljivi osli,
Ne pride se prehitro nam do mésa.

A zdaj počivajo naj drugi posli,
Zagosti čem v kosmata vam ušesa,
Potem razbijem vam ob glave gosli.



II.[uredi]

Človekov sin pač bil je duša zlata;
On križ za nas je vzel na svete rame;
A ko mu oskrunjala božje hrame
Menjalcev, kupcev je druhal nosata,

In kar jih sploh živi o kervi brata —
Serd, sveta jeza v persih se mu vname,
Bič v svojo blago, krotko roko vzame,
In zdajci, glej! preozka so jim vrata!

Oj pridi, rešenik, druhal razpodi
Nesveto nam, ki se redí in pase,
A ljudstvo lačno po puščavi vodi.

Kaj bo terpelo to vse večne čase?
Oj žalost, vbogi narod je na škodi,
Po verhu pa še svet mu krohotá se.





III.[uredi]

Vsak svoje zakrament imá kreposti:
Ta množi milost, tá nam vliva nove;
Zakonske možu lajša tá okove,
Tá zopet mašniku pomaga v posti.

Drugod je sedem jih ljudém zadosti,
Pri nas še osmi, nove je osnove,
Ki „sveto poperváčenje" se zove;
Obilost v njem prejema se modrosti.

O blagor njemu, ki je med pervake,
Ki v brátovščino je sprejet izbrano,
Med strijce, zete, kume té in svake!

Kakòr bi trenul vse je njemu znano,
Omite v hipu vse so mu napake,
Preskerbljen z dušno je, telesno hrano.



IV.[uredi]

Vse zna pervak, umé in vé, kar hoče;
Poet besedne korenine puka,
Na plesu, odru z grácijo se suka,
Komedijant s koturnom nam klopoče.

Na glavo položi roké mu Oče
In Platon je Andrej, in Kant je Luka;
Kaj truda treba njemu je in uka,
Ko je pervak, vse njemu je mogoče!

Aposteljni možjé so bili prosti,
Dokler jih sveti duh ne predrugači;
Po tém pa vséga vedeli so dosti.

Ti v glávo učenosti si ne tlači;
Obilost podelí se ti modrosti,
V Ljubljano pojdi ter se—popervači.




V.[uredi]

Oj ljudstvo tí slovensko zlata vredno!
Pošteno, umno, kakoršnih je malo;
Kakó si tem sleparjem v róke palo,
Ki te v pogubo vodijo dosledno?

Pred svétom sramoté, gerdé te vedno,
In ti za vse jim to še daješ hvalo;
S čestjó poprej si se imenovalo,
Zdaj si ne upaš v družbo več sosedno.

Kakó ti z blagom tvojim gospodari
Ta zarod, samopriden in nesramen,
Ki prid le in dobiček mu je mari!

Ti prosiš kruha — on ti daje kamen;
Kaj ti še dosti dolgo ne slepari?
Bog te odreši tega zlega — amen!




VI.[uredi]

„Naučni slovnik" hočete izdati,
Kakóršne drugi imajo narodi.
Pervaki, kaj se vam po glavi blodi?
Pri strehi hišo jamete zidati?

Kedó ga hoče izmed vas pisati?
Pomagati si hočete s prevodi;
A moje ni, kar sosed mi posodi,
Na svojih nogah mož poskušaj stati.

Drugod nikjer ne bere maš cerkóvnik,
Pri nas pa mora vse narobe biti,
Takó da se nam smeje sam Germovnik.

Veliko mora sam se prej učiti,
Kedor pisati če „naučni slovnik";
Oj slavni vi slovenski Abderiti!





VII.[uredi]

Ab Jove! — S tabo záčnem, sveti „Oče”!
Sè strehe vrabec nam na tla ne pade,
Brez tebe, v zbor nihče se ne prikrade;
Vse vidiš tí, nič ni ti nemogoče.

Oblast od Drave tvoja je do Soče,
V tó stavijo Slovenci svoje nade,
Ti milosti deliš jim, ti „nagrade”,
Do tebe vsak pošilja prošnje vroče.

Ti nam germiš, ti delaš dež in jasno,
Ti pišeš veliko in malo „pratko";
Slovenija te moli enoglasno.

Kar hočeš, vse se ti izteče gladko,
Če tudi časi zdí se nam počasno;
Češčeno tvoje nam imé presladko!




VIII.[uredi]

Tí jeze bog si, nijsi bog ljubezni;
Gorjé mu, kdor v nemilost tvojo pade,
Ker pozabiti nemaš ti navade,
Ti maščevanja bog, neskončno jezni!

Strašní ukazi tvoji so železni;
Ti v strahu stare imaš vse in mlade,
In duše vérne molijo ti rade:
V nevolji svoji tí nas ne pogrezni!

Začetek vse modrosti je „bojazen",
Otrokom šiba poje novo mašo,
Za tó si mladim malo tí prijazen.

Izvoljenim le hraniš sladko kašo;
A koger vdari roke tvoje kazen,
Zapreš telesno mu in dušno pašo!





IX.[uredi]

Pušica tretja naj „Sinú" zadene.
Ti, ki imé ti je italijansko,
In v žilah sókervco imaš germansko,
Kaj tebe je prineslo med Slovene?

Med Nemci nijsi nášel svoje cene,
Zató blagó vse svoje pravdoznansko
Prenesel sem v deželo si slovansko,
Češ, veselí otrok se zlate pene.

Neumen nijsi, to se mora reči;
Oh! le predobro si Slovence sodil,
Ti znaš očitno „več ko hruške peči”.

Prej z blagom si okrog po hišah hodil,
Zdaj jeli vsi samí so k tebi teči;
Kako še dolgo boš za nos jih vodil!





X.[uredi]

„Zet"! tudi tí si na kurulskem stoli.
Kedor otrok je „priden", vse doseže;
Ti mirno pervakuješ brezi teže,
Zboruješ, kakor ko sedel bi v šoli.

Ne vbrišeš se, če se ti ne dovoli,
V besedne tí ne vrivaš se tepeže;
Če ti jezika „Oče" ne razveže,
Molčé sediš, ne šepetaš nikoli.

Ročico kvišku pomoliš, učenček!
Ko hočeš ven, ter tiho greš iz klópi,
Izvoljeni očetov ti rejenček!

Očetu hvalo poj in ženski jopí;
Naj milosti ne vsahne ti studenček,
Ter vsako leto v višji razred stópi!





XI.[uredi]

Tí med slovenske štet si literate,
Ker v knjigi nas učiš, kakó se kuha,
Pekó se piščeta, solí se juha,
Kakó se razne mešajo salate.

Ti znaš najbolje peči karbonate,
Nij čudo, ako nijsi brez napuha,
Okusa tebi tréba nij in duha;
Da le jedila ga imajo zate.

Visoke misli svoje in globoke
In vzore, ki rodé se v tvoji glavi,
Zavil si vse v pastete svoje roke.

Ne bom zabavljal; pater, oh! peccavi!
Kaj dé, da nam le delaš dobre cmoke,
Če cmok si sam, ki se težkó prebavi!




XII.[uredi]

Bog plati Vam nauke literarne,
V podlistku razložene mi „Naroda";
Kaj je roman, novela; kdaj je pesem oda,
In več modrosti take suhoparne.

Kazali pote meni ste nevarne,
Vaš nauk, upam, nij mi bil brez ploda;
Privrela ž njim na mlin mi spet je voda,
Ter zavertila kamne mu nemarne.

Lepó sem pesem hotel Vam zapeti
Za hvalo, ki iz serca mi izvira;
Zdaj vidim, prave nijsem znal zadeti.

Kar rekel sem, vse pesem tá podíra,
Končano skoraj kam je tréba šteti?
Ne vém, je oda, ali je satira!





XIII.[uredi]

„Dolina solzna", če mi nij po godi,
Naj grem iz nje, velevate mi, spešno!
Ták svèt mi dajate? — to je pregrešno,
Oj kristijan pobožni, sram vas bodi!

„Dolina solzna" — sama cerkev sodi
Tako — in vam, gospod se zdí to smešno?
Svetá gorjé tajite vi nevtešno,
Ki vsi pod njim zdihujejo narodi!

Vam dobro se godí— lepó! jaz tudi
Potrebne ravno ne pogrešam hrane;
Kaj dé, če drug se póleg naju trudi!

Kragulja, ki človeštvu kljuje rane,
Gospod profesor! — ne bodite húdi —
Ne preženó nam „šalice" neslane.