Dunajske elegije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Dunajske elegije.[uredi]

I.
Jablana moja! sadu obetala si mi obilo,
Kader mi pride jesen, zlate darove deleč.
Oj kako si lepo mi cvela v veseli pomladi!
Cvet tvoj belo-rudeč bil je veselje očem.
V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo,
Ko prijazno je hlad s perjem se tvojim igral.
Roj neutrudnih bučel po tvojem se cvetji pasočih
Vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. —
Jablana moja! sadu sedaj ne vidim obilo,
In še ta, se mi zdi, mnogo prerano zori.
Krasno se zunaj žari, a červ ga znotraj razjeda;
Ta je že padel na tla, drug se že proži za njim.
Predno ko jutranji dan prisije, vse sadje, bojim se,
Bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. —
Žalost zaliva serce, solza oko mi zaliva,
Ko se oziram skerbno po domovini okrog;
Ko preštevam može, Slovenije zveste sinove,
Ki sem nanje svoj up stavil in vero vesel.
Ko nam cvela je pomlad, lepo jih je gledati bilo;
Manj jih od dne je do dne, ta je in oni odpal.
Serce se meni vselej, ko pade kateri, potrese;
Padanja konca ni, ne umiri se serce.
Oj samopašni ti červ, ti jim razjedaš oserčje,
Ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar.
Kar mi je od serca prijateljev palo nekdanjih,
Njih ne štejem, naj bo, kaj-li na svetu sem jaz?
Tebe milujem, moj dom, da so ti nezvesti sinovi;
To mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar!

II.
Žalostna od nekdaj zgodovina je bila slovanska;
Kamor ozrem se, razpor, sužne verige, tema
Rad blagoslavljal spomin bi vaš, pradedje, ponašal
Rad bi se z vami unuk, — bridki mu brani spomin'.
Vi najlepše zemlje, plodovite nekdaj ste orali —
Dalje ne govorim, da me ne zmaga bridkost!
Žalostna od nekdaj osoda je bila slovanska,
Žalostna zdi se mi zdaj, bolj ko je bila kedaj!
Naj na jutranjo stran, naj obernem na stran se severno.
Naj pogledam na jug, žalostno, tožno povsod!
Drugi narodi krepko, ponosno se spenjajo kvišku,
Solnce že zlato drugod sije, v temi je Slovan.
Draga-li vam je tema? Oči vam zbada svetloba?
Je-li prisojeno vam, biti terpinom sveta?
Drugi gradove grade, očesu stermečemu radost —
Kamen lomile so jim žuljave vaše roke!
Knjigo narave bero bistroumnosti svoje veseli —
Celo si križate vi, kader razlega se grom!
Pesmi vesele pojo, praznujejo praznike drugi —
V potu obraza terdo kruha si služite vi!
Bister vam um je in čile roke, povejte, Slovani!
Kaj nesreče je vam, kaj siromaštva je vir?
V zvezi je, v zlogi je moč, kdo vaše soštel bi število?
Brat je bratu neznan, skoraj umeta se ne!
Čudite vi se, da svet moči ne spoštuje slovanske?
Kje jo je videl? Kedaj ste pokazali mu jo?
Kje so vaši možje v veleumov sovetu čestitem,
Pesnikov vaših zakaj svet ne posluša stermeč!
Kje so slovanski možje, ki nove učijo nauke,
Nove resnice, modrost novo oznanjajo nam!
Po rešitvi zastonj se oko hrepeneče ozira.
Kakor brodnika oko išče rešilne zemlje. —
Pridi nam, odrešenik, zdihujoč te čakamo željno,
Kakor, ko sam je doma, matere čaka otrok.
Naj te oblaki rose, naj zemlja rodi te nam, pridi!
Tvoj nam zorni obraz rešnji privede naj dan.
Ne v viharji se nam, ti v rahlem se vetriči bližaj,
V roki junaški ti meč naj ne žari se kervav.
Teklo dovolj je kervi, zastonj nam kervi so potoki;
Miren nam pridi vladar, prorok, učitelj, poet!
Vstani! besede zlate visoke modrosti govori,
Sluša naj, čudi se svet, praša kedo in odkod?
Bratom govori najpred; iz težkega spanja jih drami:
Bratje! minola je noč, kvišku, na delo, na boj!
Ne na kervavi, na boj duhovni se dvignite, bratje
Čas je, da svoje moči svetu pokaže Slovan.
Žar ognjenih besed naj serca oterpla jim vname,
Sveto ljubezen naj jim vname do bratov v serceh.
Vname ljubezen jim naj do luči, pravice, svobode;
Vzor narodom Slovan, svetu naj bode vodnik!
Pridi nam, odrešenik, nikar se predolgo ne mudi!
Dan mi poteka za dnem, rad bi učakal te jaz!
Pridi! med tvojimi rad učenci bi zadnji jaz hodil,
Tvojih naukov vesel kose bi bratom drobil!