Dunajska zapisa (Ivan Hribovšek)

O TRAGIKI SMEHA

Ljudje se neprestano sučejo okoli prepadov, ki jih ne poznajo. To neznanje ni nujno hoteno in je prav prikladno naši naravi. Kje dobiš človeka, ki bi z mučnimi razmišljanji iskal spoznanja o samem sebi? In vendar bi moral vsakdo priti v svojem življenju enkrat do tega. Ne približevanje svoji podobi, ne tipanje v središče, ampak beg iz sebe je pravi izraz za duhovno razpoloženje današnjika. Življenje nam teče samo po obodu. Dogodki in dejanja, čeprav še tako pomembna, ne izvirajo iz človekove zbranosti, torej iz ustvarjalne inspiracije, ampak iz gona po silnem in veličastnem, ki mu je podlaga obupanost nad lastno ustvarjalno močjo. Seganje za zvezdami pristoji samo orjaškim naravam. Vsak drugi je glumec. Nemoč, ki je današnjemu človeku lastna, je vzrok, da se ne vrača vase, kakor so se vsi veliki ustvarjalci, ampak teži za razbitjem vseh utesnin, da bi sproščen sinil soncu naproti. Koliko stoletij bo še prešlo, da bomo spet prišli do svoje umetnosti? Kar današnji človek dela, je akt obupa. Da je to pot, ki ji vrnitve ni, tega ljudje ne vedo in v tem je tudi vsa tragika današnjika. Košček te tragike bi rad pobliže opazoval na prav drobni stvari, na našem vsakdanjem smehu.

1

Zakaj se pravzaprav smejemo? Tega vprašanja si navadno sploh ne postavljamo. Človek, ki bi si delal skrbi iz tega in bi o tem dolge dneve premišljeval, bi bil morebiti res klavrna postava. Razmišljati o vzrokih žalosti in joka se nam na primer ne zdi nič posebnega, kajti navadno dosti lahko ugotovimo, kje ležijo vzroki naše žalosti, nerazpoloženja, slabe volje in kar je podobnih negacij življenjskega občutja samozavesti. Če pa nam le niso takoj razumljivi in si ne moremo razložiti, od kod ta razpoloženja izvirajo, si domišljamo, da smo odkrili nekaj misterioznega, ali pa se zadovoljimo z ugotovitvijo, da smo zadeli na nekaj temnega, do česar nimamo dostopa. Dokler opazujemo te pojave na drugem, jih odpravljamo s čudaštvom, kakor vse, kar nam v obnašanju sočloveka ni po volji; če pa jih opazimo na sebi, jih najrajši ne raziskujemo, ampak nam je všeč njih iracionalnost in jih imenujemo, če drugače ne gre, metafizične bridkosti. Ta izraz naj zaobseže vse stopnje našega čustvenega doživljanja, ki nam je več ali manj nerazumljivo. S podrobnim opazovanjem bi se vendar dalo izslediti, da tiče na dnu vsemogoče zavesti. Na eni strani se dotikajo čisto osebnega sveta in se hkrati prenašajo v svet naših razmerij. Po svoji kvaliteti so mogoča občutja, ki segajo od skritega egoizma do mističnega strahu in obupa ob dotiku s prvimi in zadnjimi življenjskimi problemi, ki to pot nimajo racionalne podobe. Čisto nekaj drugega je zavest in misel o bitnih človeških vprašanjih, ki se postavljajo človeku-filozofu, in podzavestni dotik z njimi, čemur bi mogli reči slutnja ali čustvo v pravem pomenu besede ali prastrah. Na prvi pogled so človeku ta občutja nekam tuja in le s težavo si pojasnimo, da gre tu nazadnje za naše razmerje do samega sebe, za naše razpoloženje do sveta okoli nas in za stališče, ki bi ga imeli imeti do naših primarnih vprašanj, kakor je na primer skrivnost rojstva in smrti, bistvo ljubezni, smisel življenja, predmet našega brezkončnega iskanja in podobno. Prav tukaj se nam jasno kaže, da človek kljub temu, da je občudovano razumno bitje, v te globine ne prihaja. Kakor bi se utegnilo zdeti idealno, da bi si vsakdo našel svojo filozofijo o teh vprašanjih, je vendar gotovo, da bi velika večina nujno morala biti nezadovoljna z njo. Površneži, ki bi utegnili biti srečni ob njej, imajo pa itak toliko sreče, da se tudi brez nje popolnoma dobro počutijo. Reči hočem, da je uspešno racionalno odkrivanje teh temnosti objektivno nemogoče, raziskovanje emocionalne zveze z njimi pa bi nasprotno utegnilo biti sila poučno. Po moji misli bi pri razmišljanju o smehu, njegovem bistvu in njega vzrokih morali izhajati iz spoznav, ki bi jih črpali ravno iz opazovanja nerazložljivih mračnih človeških občutij. Kajti še vedno je z nami tako, da bolje vidimo v temo kot v luč.

Bilo bi na mestu, da se spustim o v premišljevanje o iracionalnosti v žalosti. Ker je to tema zase in nikakor ne preprosta, se ji zaenkrat odrečem in bom poenostavil vprašanje na iracionalnost v čustvu sploh. Če si hočemo nam reč pojasniti, od kod izvira smeh, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj je čustvo. Dajati nam je odgovor na same nejasne stvari, ki niso same iz sebe razvidne, in lahko se zgodi, da pojme več ali manj zmedemo ali pa jih racionalistično zakoličimo in ostanemo na mrtvi točki. Oboje bi bilo neplodno delo, in ker nimam namena pisati filozofije in tudi ne za smeh in kratek čas, mi zadostuje, da se izpišem o svojih spoznanjih, kakor se mi odpirajo. Tudi to je svoje vrste iracionalna muka. Od kod prihaja čustvo in kaj je čustvo? Navadno si pod to besedo nič pravega ne vem o predstavljati. Mešamo čustvo in občutje in razpoloženje in doživetje. Čustvo je v resnici zelo širok pojem, mnogo preširok, da bi ga mogli z mesta določiti. Primarno duševno stanje je razpoloženje. Rekel bi, da je celo bolj duševna sposobnost ko stanje. Zavest do njega nima dostopa. V razpoloženju so skrite vse naše bistveno osebne sposobnosti, vanj je položena ostrina našega dojemanja. Razpoloženje je sprejemnik čutnih vtisov. V razpoloženju, ki je vsakemu posamezniku svojsko, je usedlina naše duševnosti na nerazumljiv način povezana z delovanjem čutov. Naše razpoloženje so nad resonančnim prostorom napete strune. Kadar zanihajo, se zavemo dogajanja v samem sebi. Kdaj in zakaj se tako dogajanje začne, kako bruhne podzavest v zavest, o tem bi surrealizem mogel umetniško odgovoriti, ko bi bil imel finejše čute.

Podzavestno dogajanje, ki vodi do tega, da dojemamo svoje nihanje, bomo komaj kdaj razumeli. Vsekakor imamo razlogov dovolj, da premišljamo o vsebini in obliki našega doživljanja, preden se ga je dotaknila naša zavest. Morda bi tej stopnji se najbolj upravičeno smeli reči čustvo. Kakor hitro se dogajanja, ki je v nas, zavemo, zavemo s tisto jasnostjo, ki je prvemu srečanju lastna, čeprav se nam upirajo izrazi, kadar hočemo poseči po njih, moramo govoriti o občutju. Tokrat je udeležen pri vsem eden od naših šestih čutov, samo njegovo delovanje, bi rekel, je prevedeno v njemu tujo govorico. V toliko je pa občutje manj iracionalno, da se ga zavedamo. Naša duševna doživljanja se stopnjujejo dalje po vsakem u lastni doživljajski moči. Tako pridemo do različnih končnih oblik, ki jih imenujem o bodisi z ozirom na njih razumsko destilacijo spoznanje, bodisi z ozirom na njih predstavno jasnost videnje, bodisi doživetje kot posebno zaključeno emocionalno napetost.

Tukaj je rojstvo sm eha. Njegova génesis je prav taka kot slehernega drugega čustva, le da se v tem primeru imenuje veselje ali podobno. Smeh je torej zunanji izraz notranje doživetemu čustvu radosti in je znak, da telo hrepeni po sproščenosti. Kakor se čudno sliši, ponavljam, da telo hrepeni po sproščenosti. Zakaj bi nam bil sicer potreben tak zunanji izraz? Naša duševnost je prijetno razdražena in želimo si razvezanosti in prijetnega pretresa. Vsako resnično čustvo povzroči v človeku neke vrste pretres in se več ali manj tudi telesno izrazi. Naša čustva v resnici hrepenijo po utelešenju in ne govorim o zaman, da nam srce poskakuje, kadar doživimo kako veliko veselje. Da se nam usta razvežejo in razširijo, da moramo v banalnem primeru ugotoviti, da imamo premajhna usta ali da se nam čeljusti nočejo dovolj odpirati, vse to so sam o refleksi našega doživljanja, in sicer zelo obodni refleksi.

Na vsak način moramo imeti smeh za nekaj silno zdravega. Nisem še premišljal, ali so prvi ljudje znali jokati in se smejati. Za dolgo jim ne bi rad odrekal teh sposobnostih, kajti samo kulturi jih ne morem pripisati. Smeh kakor jok sta nekaj pozitivnega v tem smislu, da človek teži za tem najti svojemu občutju primeren izraz. Kar se joka tiče, smo ljudje naravnost genialni. Vsak otrok, ki še nikoli ni slišal človeške besede, izraža z jokom stvari, ki se jih prav nič ne zaveda. Velik umetnik je bil, kdor se je prvi začel smejati. O tem sem sveto prepričan. Sicer pa smo ljudje pri smejanju precej opičji. Estet bi moral zavreči dobro polovico tega, kar imamo za smeh. Sicer pa ne smemo gledati nanj s stališča umetnostne kritike, prav tako kot na jok ne moremo, ker bi bilo pač nemogoče in nesmiselno, da bi se učili po teatrsko smejati. Kakšne lutke le bi bili! Nič ni bolj zoprno, kakor poslušati smeh, ki je narejen. Hvala Bogu, da joka ni mogoče kar tako brez nič improvizirati, razen seveda pri romantičnih ženskah.

Smeh je torej izražanje, zgovorno na vsak način, ne pa popolno. Kajti vsak izraz je lahko dober ali slab. Za esteta, ki bi hotel biti dosleden, je življenje nemogoče. V smehu torej ne bomo iskali, ali je estetski ali ni, pač pa, ali je zadosten in pristen izraz našega doživetja. Predvsem pa je važno, v koliko je smeh potrdilo naše osebne svojskosti in v koliko je negacija osebnosti.

2

Smeh je božanska reč. Ljudje pravzaprav nimamo pravega odnosa do njega. Morda je to ostanek božanstva v nas, samo od sile smo ga profanirali. Najhujše je to, da se z nobeno stvarjo toliko ne varamo ko ravno s smehom. Smeh more biti tudi zlagan, s smehom lahko potvarjamo svoja razpoloženja. S tem smeh preneha biti izraz našega doživetja, izgubi svoj smisel in pomen. S tem nehamo biti iskalci svoje podobe. Joku je mnogo bolj zaupati ko smehu. Naša človeška svojskost in naša osebnost je najčisteje ohranjena dotlej, dokler je naša zunanjost v skladnem razmerju z našo notranjostjo. Ni rečeno s tem, da bi se vedno morali režati, kadar koli bi se nam zbudil kak prijeten občutek, pač pa, da se ne bi smeli nikoli kar v prazno ali pa s postranskimi nameni, ki zaslužijo, da jih uvrstimo v duhovno kriminalistiko. Vprašanje, za katerega zdaj gre, je vprašanje iskrenosti in potvarjanja. Ne gre za to tukaj, ali smo iskreni do drugih, gre za to, ali smo iskreni do sebe.

S tem prihajam k našemu vsakdanjemu smehu. Kaj naj rečemo njem ? Dovolj je lepote v njem, dovolj privlačnosti, celo nekaj ganljivosti (da zadostim njim, ki znajo ironizirati), pa tudi klavrnega in smešnega precej. Ker naj bi bila najpopolnejša vrsta smeha kolikor moči popoln izraz duševnega dogajanja v nas, torej resničnih občutij, je jasno, da je tak smeh v življenju redka prikazen. Enostavno se ne znam o smejati, vsaj po bogovsko ne, ker smo daleč od bogov. Bogovski smeh mi je znan samo v treh oblikah. Na obrazu spečega otroka, na ustih srečnega ljubitelja in na obrazu smejočega se mrtveca. Ta smeh je najpopolnejši zato, ker v nobenem slučaju ni hoten ali narejen, saj je skorajda nezavesten izraz duševnega doživljanja, marveč je vedno izraz življenjsko polnosti, izraz radosti nad življenjsko močjo in bogovsko srečo, izraz človeka, ki mu ni treba ničesar več, ker je sam v sebi zaključen in dovršen. Pri Herkulu, če nič drugega je to vredno življenja, da se utegneš nekajkrat po bogovsko smejati! Navadno smo vse preveč zahtevni in iščemo od življenja nemogočih stvari, sanjamo o idealih, ki jih ni, zraven pa gremo z zaprtimi očmi mimo lepote, ki nam je vendar dana, da nasitimo z njo svojo duhovno lakoto. In niti ne vemo ne, kako blizu nam je. Čudno, da je v smehu tako malo najdemo. Kajti tudi druga vrsta smeha, ki je izrazito človeški smeh, bi nam mogla posredovati neizmerno lepega. Svoj izvor ima v vseh različnih človeških občutjih. Iz veselja izvira in iz dobre volje, iz naklonjenosti in iz želje po norčevanju. Veselost nad samim seboj in radovanje s sočlovekom, upanje v življenje in smejanje nad človeško nesrečo, vse nam je dano. Ironiziranje spada sem, humor spada sem in oboje je treba imeti za veliki dobrini. Niti bogovi se ne morejo norčevati iz življenja ali se smejati nesrečnim skazam (bodisi da jih ni, bodisi da so sami odgovorni pri vsem in jim pripisujemo toliko sam oljubja, da se ne bodo norčevali sami iz sebe). Najbolj pogosta vrsta je pač tista, ki bi ji najrajši rekel opičji smeh, in kakor bi navdušeno pel hvalnice prvima dvema, tako moram s prezirom govoriti o zadnji. In kakor bi človek najrajši pisal o blaženosti in sreči, ki nam je dana s tem, da se znam o spodobno smejati, tako mora toliko bolj o nesreči, ki jo hrani v sebi opičji smeh. Ta smeh namreč opominja človeka, da je v njem mnogo tragike, toliko bolj, čim pogostejši je.

Naš vsakdanji smeh je smeh konvencionalnosti, toposti, pretvarjanja, samozadovoljstva. Smejemo se zato, da se smejemo. Kadar smo sami, ostaja naš smeh še v skromnih mejah. Na tihem se smejemo, ker ugajamo sami sebi, strašno dobro se nam zdi, da smo vse naredili po svojih željah, svojemu egoizmu se priklanjamo in sploh se nam zdi, da ni pomembnejšega človeka na svetu od nas. Kadar smo v družbi, postane ta smeh glasnejši. Tako se smejemo, ker se nam zdi primerno ali ker morda knjiga o lepem vedenju predpisuje sem in tja graciozne nasmehe ali ker se nam koristno zdi v tem ali onem oziru ali pa kar tako. Včasih se smejemo zato, da se delamo važne in da zbujamo pozornost, včasih hočemo biti duhoviti in svetski in družabni. Največkrat hočemo biti boljši, kot smo, da, navadno bi bili radi drugačni, kot v resnici smo. Ni večjega hinavca, kot je smeh. Ta kuga, ki jo je srečati v različnih družbah, končno niti ne zasluži, da se pečamo z njo, dokler je samo maska za druge, ker nas trenutno prav nič ne briga, kaj drugi o smehu razumejo. Mnogo pomem bnejša stvar je, da smeh nam samim zapira oči. Še enkrat je vredno poudariti, da je vse časti vreden tisti smeh, ki je nujen izraz dogajanja v nas samih. Smeh pa, ki nima svojega nujnega razvoja in ni utemeljen v človeku, ampak prihaja od zunaj, človeka s svojo prijetnostjo samo uspava. Kadar slišim ljudi, ki se krohotajo, ne da bi vedeli zakaj, imam vtis, da se smejo blazniki, ki bodo čisto gotovo pozabili zapreti usta, ko jim bo glas že zamrl.

Smeh ima svoje emocionalno in racionalno ozadje. Prvo nam je tuje dovolj, da si predstavljamo pod njim najrajši vse, česar v prvem hipu ne razumemo. Drugo pa nam je ljubo, ker odkrivamo zadnje vzroke naših emocij in varamo sami sebe. Res je, da ni vselej lahko izluščiti tako čustveni kot umski kompleks in vzrokov, ki vodijo v smeh. Ker je smeh volja po izrazu in priča o neki polnosti, rodovitnosti in stvarjalni volji v človeku, bi bilo zanimivo opazovati, katera čustva in katere miselne osnove se nam najrajši sproščajo, kateri del naše duševnosti najbolj teži za izrazom, kje je največ moči v nas. Že samo s psihološkega stališča bi bilo to zanimivo, ker bi se večkrat po tej poti šele našlo pravo predstavo o človekovi duševni strukturi; zanimivo pa bi bilo tudi zato, ker bi na pretkan način mogli dognati, koliko je v človeku življenja in koliko je v njem umetnostnega čuta. S tem seveda ni rečeno, da bi bil človek, ki se zna smejati, že umetnik, prav tako bi se mi zdel čisto mogoč umetnik, ki bi se sploh ne smejal vse življenje. Resnična življenjska sila bi se dala slutiti za njim, ker bi vedeli, kakšno olajšanje smeh komu pomeni. Tu gre za stopnjo intenzivnosti doživljanja sploh in za zunanjo obliko, ki jo posamezno doživetje dobi.

Ko govorimo o izpraznitvi in olajšanju, ne smemo preiti radosti, ki jo človek pri takem rojstvu občuti. Saj je še z žalostjo tako. S solzami izjoka človek tudi občutje. Napetost preneha in človek občuti olajšanje in srečo. Ko se dodobra nasmeješ, si zdrav. Ne morem si misliti lepšega razvedrila, kot če bi se mogel, recimo, vsaj enkrat v mescu celo popoldne smejati. Bil bi naravnost fizično srečen, vse telo bi oživelo. S smehom dvigne človek iz sebe, kar je v njem, s smehom stopi preko sebe in pozabi, da je človek. V tem je mnogo slasti, pa tudi mnogo tragike. Kajti s smehom tako rekoč izgubimo sami sebe, zaidemo v svet, ki ni naš. Vsako vračanje je težko. Ko že mislimo, da smo bogovi, smo pahnjeni v temo, kjer je jok in škripanje z zobmi. Po večini se tega niti ne zavedamo in prav je tako. Ko bi se zavedali, kako zelo smo sužnji trenutka, ko bi slutili, kako sami sebe izdajamo, bi morali obupati nad življenjem. Smeh je zlata koprena, ki skoznjo gledamo svet. Veliko čudo je smeh, čeprav je žalostna stvar. Žalostno je v resnici to, da smo ljudje tako brž prazni. Pa kljub temu natakamo iz sodov, v katerih že dober čas nobenega vina ni.

Tako se nam godi: o tragiki smeha sem mislil govoriti, pa pišem skorajda apologijo smeha. Bo tudi prav tako. Kdor vse domisli, bo moral dati Katulu prav. Dečko piše, smejmo se, kar nam usta dado. Je tragično, pa ravno zato. RIDETE, QUIDQUID EST DOMI CACHINNORUM.

VIRI: Idejo so mi dala prva opazovanja na Dunaju sredi maja 1943, ko sem tudi napisal uvod. Ostalo sem napisal doma 1. avgusta 1943 in je očitno, da je domač zrak od sile zdrav.

POSVETILO: To govorjenje naj bo posvečeno moji sošolki in tovarišici Stani Puhar.

V Radovljici, 2. avgusta 1943.

BESEDA K NAŠIM SLOVARJEM

Z letnico 1943 sta izšli pri založbi Hartleben dve knjigi, ki naj spopolnita zbirko tujejezičnih vadnic in slovarjev. To sta slovenski-nemški in nemško-slovenski slovar. Podpisan je neki nebodigatreba dr. Konstantin Mandrovič. Ta Hrvatar (ali kaj že je) je sam najlepše priporočilo za knjigo. Žolč me zaliva, če samo odprem to nečednost. V uvodu pravi, da hoče nuditi po možnosti mnogostranski besedni zaklad, zato je sprejel poleg besed vsakdanje rabe tudi mnoge strokovne izraze in je upošteval celo novejše tvorbe. O zadnjih ni sledu, strokovne izraze je iskal po bogve kako starih slovarjih in besedni zaklad dnevne rabe ni slovenski, marveč hrvaški. Mož nima pojma o slovenskem jezikovnem razvoju, nima pojma o pravopisu, nima pojma o slovenskem naglasu. S svinčnikom sem pregledal prvih deset strani slovensko-nemškega dela: nekaj strašnega je to, kakšna zanikrnost vlada v tej knjigi. O količkaj znanstvenem delu ni duha ne sluha. Takole skrpucalo (te besede še ni odkril, je preveč »nova«) more sestaviti res samo človek, ki ne čuti nobene odgovornosti za svoje delo. Smešno in odveč je, da bi navajal zglede (prepisati bi moral domala pol slovarja), povedati pa moram nekje, da je ta slovar žalitev našega naroda in njegovega kulturnega duha. In če je avtor Hrvat, kot se mi zdi, je nesramnost še večja. Ravno Hrvati, ki se z vso njim lastno samoljubnostjo trudijo ločiti svoj jezik od srbskega in ga očistiti vsega tujega, bi morali imeti razumevanje za čistost in pristnost našega jezika. Seveda, ne pozabimo: naš jezik je neprimerno bolj snažen in oblikovan ko hrvaški; in drugo: našega je oblikoval slovenski ustvarjalni duh, hrvaškega oblikuje vsemogočni režim.

Tako je: tujci nas hočejo učiti že našega lastnega jezika.