Dunaj poleti
| Dunaj poleti Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Debel pijan filister leži pod Golovcem v sami srajci; na čelu potne kaplje, potne kaplje pod nosom; časih se izvije težek vzdih iz ožganih pljuč; oči so zaprte, samo trepalnica desnega očesa se je nekoliko vzdignila, in kalno oko gleda v spanju trudno in neumno. ... To je danes Dunaj.
Nebo je jasno ali nad Dunajem visi velik oblak, razprostira se od vzhoda do zahoda. Cestni prah in tovarnski dim se dviga in se gosti in plava nad mestom, in se dviga in pada, in lega na prsa, na obraz, na oči. In skozi ta svetli oblak šivajo milijarde kakor bodalca ostrih, žgočih in bleščečih sončnih žarkov. Kdor hodi po cesti, nosi težko breme. Hrbet je sključen, roke vise potne in zatekle navzdol, oči gledajo zaspano in brezizrazno.
Ali o mraku! — O mraku se odpre tisoč oken in pol že zaspani, pol še utrujeni, veselo sentimetalni obrazi se prikažejo ob oknih. Odpre se tisoč vrat, in ljudje prihajajo na cesto, v parfumiranih toaletah, v pisanih telovnikih, pisanih kravatah, pisanih bluzah. Samo še nekoliko utrujenosti je v očeh; ta utrujenost je mehka, sanjava in vlažna; nekaj pregrešnega in pohotnega je v nji. Pohotnost in pregrešnost se polagoma širi, plazi se iz sladko lene krvi, iz sladko lenega srca v možgane, v roke, v uči in na ustnice. In ustnice se napenjajo in trepečejo.
V »Benetkah« igrajo »Krasotico iz Njujorka.« Jaz sem gledal, ali »krasotice« nisem videl. Videl sem samo velikansko žival, ki je vzdihovala ter se tresla in kričala od poželjenja. Ta žival je imela 400 rok in 400 nog in vse roke in noge so bile polnage, duhteče in mlade. V taktu so se napenjali in zibali vroči, polni udje, in v starikave, splahnele obraze tam v parterju je stopala zadnja kaplja zastrupljene krvi . Vse te ljudi za odrom, na odru in pred odrom je vezala neka tajna vez; razumeli so se jako dobro. Lepo in ganljivo je, kadar vidi človek, kako se ljudje razumejo in ljubijo ...
Strašen je ta žgoči oblak nad mestom. Zidovje je ožgano in od ožganega zidovja puhti suha, tiha vročina. Okna so zagrnjena ali tista tenka, ostra bodalca sikajo skozi zid, skozi strop, skozi tisoč nevidnih luknjic. ... Na divanu leži do popka razgaljena usoda nemške umetnosti, gospodar in genij staroslavnega Dunajskega dvornega gledališča, leži zaspani doktor Schlenther.
»Grrrm—m—m ...«
In za mizo sedi gospa Baudius njegova žena.
»Smešno je, kako gre vse navzdol, baš pod tvojim ravnateljstvom. Navadni Striese bi se vêdel bolj pametno ...
»Grrrm—m—m. ...«
»Pride par neznanih berolinskih igralcev z golobradim direktorjem, in ob najhujši vročini napolnijo gledališče. Naše je prazno celo v svečanu. ...«
»Grrrm—m—m. ...«
»Igrajo Kleista, ki je na dragih repertoarjih že blizu sto let in dosežejo kolosalen uspeh; igrajo Hamsuna, k i dremlje že pet let v tvoji miznici, in ljudje te zasmehujejo. Nisi za nobeno rabo; prišel si na Dunaj ter v par letih srečno miniral najimenitnejše nemško gledališče. ...«
»Grrrm—m—m. ...«
Ali o mraku! — O mraku vstane doktor Schlenther, usoda nemške umetnosti, ter se napoti s premišljenimi koraki proti prijetno zidani hiši s prijetnim napisom: »Löwenbräu«! ....
Strašen je Dunaj, kadar dežujejo iz oblaka razbeljene kaplje. In vjednomer dežujejo razbeljene kaplje, padajo v prah in prah vstaja in polni usta in oči in ušesa, seda na lica in na lica leže težka siva krinka. Tako je padal razbeljen dež na Sodomo in Gomoro, in kolikor je bilo poštenih ljudi v Sodomi in Gomori so otresli prah od svojih podplatov. Bilo pa je poštenih ljudi samo pet. Na Dunaju jih je bilo več in po vseh stoterih cestah, ki vodijo iz Dunaja, so se vile dolge procesije ob tisti strašni uri, ko so padale v cestni prah prve kaplje razbeljenega dežja. Sredi dolge procesije pod posvečenim baldahinom je romal pošteni Lot, kozavi ljubljenec krščanske gospé Ružičke, dunajski župan dr. Lueger.
Na Dunaju pa je ostal nepošteni podžupan, debeli kramar Jožef Strobach. O mraku sedi ob oknu, v lepem okraju Margaretinem, in gleda na cesto. Po cesti prihajajo čudni ljudjé. Obrazi temni, surovo klesani, oglodani od znoja; roke žuljave in umazane, umazane in zakrpane obleke. V dolgih trumah prihajajo iz tistih neizmernih poslopij iz katerih se v ali neprestano črn dim, — kletve izsesanih in prevaranih ljudi. Prihajajo s težkimi, trudnimi koraki, in debeli kramar Jožef Strobach sedi ob oknu in mrmra:
»Oes G'sind'l!« ...
Življenje je umrlo. Kolikor jih je ostalo sredi tega gorečega kamenja, spé in sanjajo in v sanjah govore in kolebajo neumni in polpijani po smradljivem tlaku. Nekateri izmed njih sanjajo za zagrnjenimi okni, komolce na mizi, glavo na komolcih. V veliki sobi, krog zelene mize, sanja na komolcih častita družba častitih ljudi, sanja pod predsedstvom ministra Koerberja. To je ministrski svet. Slovesna ura v slovesnem črnem okviru tiktaka ob steni; samotna muha trepeče nad sedmerimi glavami, zatrepeče ter sede nalahko, oprezno in udano na nedolžno plešo Koerberjevo. In ekscelenca se strese v mučnih sanjah ...
Ali o mraku! — O mraku se dvigne pobožni Call, v polsanjah odpre zamišljene oči ter čita:
»Ministrski svet je sklenil v svoji zadnji seji, da hoče prej ko slej posvečevati vso skrb in pazljivost svojo razmišljanju in premotrivanju zamotanega položaja. ...
In v sanjah prikima šestero častitih glav. ...
Ceste so prazne; žive duše ni daleč naokrog po teh prostranih trgih. Po tistem bulevardu, ki se razprostira nad pokopano Dunajčico, hodi en sam človek. Z vročega neba dežuje, kot ni deževalo še nikoli; razbeljene solčne kaplje mu padajo na obraz; tista tenka bodalca ga zbadajo v trepalnice, v ustna, naravnost v oči. Ali on se za take neumnosti ne meni, zakaj ta človek sem jaz. Prišla je na Dunaj Minka, ta čudovita ženska ta ženska vseh žensk, in v meni samem je toliko gorkote, da bi se jako prehladil, če bi ne deževale z neba razbeljene kaplje. Mnogoterim častivrednim Slovencem se bo zdelo čudno, da pripovedujem take stvari. Ali če pripovedujejo z ginjenimi očmi in resnimi nosovi, da se je obrnil doktor Koerber z desnega komolca na levi komolec in da je ekscelenca Call premišljeval o položaju, — zakaj bi ne pripovedoval jaz isto tako ginjen in resen, da je prišla Minka na Dunaj? Moja nevesta in jaz sva storila za slovenski narod na vsak način več nego minister Koerber ali pobožni Call. ...
Jaz hodim po gorečem tlaku, ali ona stoji ob tem času v salonu pred ogledalom okrenila je glavo na levo, nagnila se čisto blizu k gladkemu steklu, da bi videla, če je še ostala na vratu tista velika rdeča lisa od mojega zadnjega poljuba. Pot ni več dolga in moje roke hrepené in moje ustnice trepečejo. Jaz hodim po gorečem tlaku, pod gorečim nebom, ali v tistih zapuščenih sobah je mrak in o mraku – –
O mraku sedi ob oknu debeli kramar Jožef Strobach in mrmra:
»Oes G'sind'l!« ....