Pojdi na vsebino

Duša Ljubica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Dušica Ljubica.
Pravljica.

Vladimir Levstik
Izdano: Slovenski narod, 57/184–185, 1924
Viri: dLib 184 185
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Živela je deklica Ljubica, ki je imela dobro mamico; bili sta siromašni da nikoli tega, a hčerka je rada slušala in mamica je skrbela zanjo noč in dan in tako sta si pomagali, kakor sta vedeli in znali. Edino, kar sta imeli dragocenega, je bila prečudno lepa cvetka, ki je cvela na oknu v stari lončeni posodi. Ko je deklica zagledala luč sveta, so bili cveti te rastline živo rdeči; kmalu pa so jeli bledeti, vsako leto so postajali belejši in vsako leto jih je bilo manj. Nazadnje je pognalo steblo samo en cvet, bel kakor sneg in ves nebogljen in otožen.

»Kako je ime tej cvetki, mamica?« je vprašala Ljubica nekega dne.

»To je cvetlica življenja,« je odgovorila mati, ki je sedela trudna in žalostna v kotu za pečjo.

»Cvetlica življenja?« se je zavzela deklica. »A zakaj ima zdaj samo en cvet in še ta tako bled in slaboten, ko je bila nekdaj vsa polna cvetov, samih rdečih kakor ogenj in kri?«

»Takrat« je kašljaje odgovorila mamica, »takrat, hčerka moja, je bila tvoja mati še krepka in zdrava; čim bolj ji je trpljenje razjedalo moč, tem manj cvetov je poganjala cvetlica življenja in tem bledejši so bili. Kadar se osuje poslednji cvet, poneso tvojo mater v črno gomilo in ti sirotica ostaneš sama na svetu in nihče ti ne bo pomagal, ako se te ne usmili dobri Bog!«

»Ne, ne, mamica, to se ne sme zgoditi!« je vzkliknila Ljubica in planila materi okrog vratu. »Moliti hočem k Bogu, da mi ostaneš še dolgo, dolgo, in cvetlico življenja bom zalivala po sedemkrat na dan, da se okrepi in bo cvela spet tako bujno in rdeče kakor nekdaj.«

Zaihtela je mati, zaplakalo je dekletce in dolgo sta molili obe: »Ne daj, o Bog, da bi ovenela cvetlica življenja!« Molili sta vsako jutro in vsak večer in deklica je zalivala cvetko po sedemkrat med zoro in mrakom; toda stebelce je hiralo in venelo in cvet je čedalje bolj žalostno pobešal glavico, kakor bi se hotel vsak trenutek osuti ...

In neko noč se deklica zdajci zbudi in vidi, kako stopi v čumnato bela žena tiho, da je nihče ne čuje, krene k oknu, kjer stoji na polici cvetlica življenja, in se je dotakne z belimi rokami rekoč: »Dovolj si cvela!« Ljubica se prestraši in hoče zavpiti, a žena je v tem izginila, ni je več ... In ko je deklica zjutraj vstala, so se bleščale na cvetu tri kapljice rdeče rose m listki so mu viseli velo nizdol nekaj pa se jih je že osulo. Mamica je tisto jutro obležala v postelji vsa bleda in bolna in vroča in deklica se ji ni upala povedati, kaj je videla.

Drugo noč se je bela žena vrnila. Stopila je k cvetlici življenja in vnovič kanila nanjo tri kapljice rdeče rose. Zjutraj je bil cvet malone suh in rjav in spet se je osulo nekaj listkov; mamica pa je ležala v postelji, težko je dihala in bledla in ni poznala hčerke nič več. Ljubica je plakala ves dan; zvečer je od joka zaspala. O polnoči so se zopet odprla vrata, vstopila je bela žena in je kanila spet tri rdeče kaplje na cvet. Tiho se je smehljala pri tem, deklica pa je premagala strah in zavpila:

»Kaj delaš? Kakšna je tvoja zločesta rosa, da vene od nje cvetlica življenja?«

»To je usmiljenje božje,« je rekla tujka. »Ali nisi videla, kako se je trudila tvoja mamica in koliko je trpela? Trudna je, da bi se jedva naspala do sodnjega dne. Bog mi je ukazal, naj jo odvedeni v hladno kamrico in jo položim v pretiho posteljico pod zeleno travico; tam naj počiva po mili volji.« To rekši je izginila in deklici se je zdelo, kakor bi nekdo odhajal z njo.

Ko se je zjutraj zbudila, je ležala mamica bleda in mrzla kakor marmornat kip in se ni več ganila; njene prsi niso več dihale, srce ni več utripalo in ljudje, ki so prišli pogledat so rekli deklici da je mrtva.

Ljubica je plakala, da bi se kamen usmilil, toda mati je ni slišala. Mirno in nemo je ležala na postelji in tretji dan so prišli tuji možje in so jo odnesli. Deklice pa so se usmilili dobri ljudje, ki niso bili dobri ljudje. Kadar so rezali sami svoji hčerkici kruh, je smela sirota pobrati drobtinice, kadar je dobila ona novo obleko, so vrgli tej kako raztrgano krpo; njihova je spala v mehki beli postelji, Ljubica v stelji, in dočim so svojo božali, so rejenko tepli in lasali ter ji očitali, da jo krmijo zastonj. In tudi njihova malopridnica jo je tepla; kako je ne bi, ko je tepla še svojo mater!

Dobra Ljubica je prelivala solze in klicala mrtvo mamico, ki je ni mogla pozabiti. In neko noč je vstala ob dvanajsti uri in se je tiho ukrala s svojega ležišča. Ko je prišla do brajde za hišo, je zdajci ugledala nekaj rdečega; mahalo je na moč strašno in skakalo in koracalo proti nji, da bi jo ujelo.

»Kdo si?« je vprašala deklica. »Kaj hočeš od mene?« 

»Krvavo Stegno sem; že sedmo noč čakam nate, da te pograbim in odnesem s seboj. Kam ležeš ob uri duhov?«

»K mamici hočem; umrla je, tam pri cerkvi leži. Pusti me k nji in ne stori mi žalega.«  Krvavo Stegno je izginilo in Ljubica je krenila dalje. A glej, izza žive meje se je zagnalo nekaj ostrega in belega in je klestilo proti nji, da bi jo uklalo.

»Kdo si?« je vprašala sirotica. »Kaj hočeš od mene?« 

»Dolgi Zob sem; že sedmo noč čakam nate, da ti pregriznem vrat. Kam se klatiš o polnočij«

»K mamici hočem tam pri cerkvi mi v grobu leži. Pusti me in ne stori mi žalega.« 

Dolgi Zob se je umaknil, Ljubica je hitela naprej in je pritekla do cerkve. Toda pod cerkvijo je bila globoka jama. iz jame se je vzdignil sam Mrzli Strah in je hlastal po ubožici, da bi jo pogoltnil.

»Kdo si?« je vprašala deklica. »Kaj hočeš od mene?«

Mrzli Strah se je utrnil v noč in čakam nate, da te požrem. Kam greš ob dvanajsti uri?«

»K mamici hočem, ki tukaj v grobu leži. Daj mi k nji in ne stori mi žalega.« 

Mrzli Strah se je utrnil v noč in Ljubica je prišla do velike stare lipe ob vhodu na pokopališče. Tedajci so prhnile iz dupel drevesa ostudne sove in netopirji in druga nagnusna živad in so se jele zaletavati vanjo, vreščeč:

»Oči ti izkljujemo, srce ti iztrgamo! Kam greš, kdo si?« 

Deklica je povedala, da je sirota Ljubica in da hoče na materin grob: grde pošasti so se razletele in je prišla na pokopališče. Sredi pokopališča je bil materin grob, na grobu lesen križ, okoli križa je rasla zelena travica, pod travo je spala mamica. Sirota je pala na kolena in je zajokala iz dna srca in zaklicala:

»Vstani, mamica, in pomagaj meni ubožici, bedni siroti Ljubici! Ti si mi rezala dobrega kruhka, oni mi še drobtinic ne privoščijo; ti si mi šivala pisana krilca, oni mi dajejo umazane krpe; ti si me devala v mehko posteljo, oni me gonilo v steljo spat!«

Njene grenke solze so kapljale na zeleno gomilo. Kanila je prva solza, pognala je bela lilija, kanila je druga, zrastla je rdeča vrtnica, kanila je tretja — grob se je odprl in iz groba je vstala mamica, vsa lepa in mlada. Njena obleka je bila sama bela tenčica kakor lahna meglica, s srebrnimi zvezdicami pretkana, in zlati solni na njenih nogah so bili zapeti z demanti. Nežno je objela hčerico in jo je pritisnila na srce:

»Ne plakaj, detece moje; doslej si bila sirotica, poslej boš dušica Ljubica in nič naju več ne loči.«

Še tisti mah je odlegla Ljubici vsa njena žalost in beda. Mamica jo je počesala z bisernim glavnikom, splela ji lase in jo oblekla v prav takšno tenčično haljo, kakor jo je imela sama.

»In zdaj na pot,« je velela nato; »povedem te tja, kjer ni tepeža, ne drobtin, ne krp, ne stelje, ne drugačnega trpljenja, ampak zgolj sreča brez konca in večen sijaj …«

Prijela jo je za ročico in šli sta. Pot jima je ginila izpod nog, a bila je vendarle dolga, dolga in sivi mrakovi so ju obdajali spredaj in zadaj, na desni in na levi. Tako so dospeli v neizmerno puščavo; sredi puščave je plakalo dete in zraven njega je stal angel z ognjenim mečem in ga je stražil.

»Zakaj plaka?« je vprašala dušica Ljubica.

Angel z mečem je odgovoril:

»To je duša otroka, ki ni slušal svoje mamice; zdaj se mora kesati in plakati deset tisoč let.«

»Ali mu ni pomoči?« je vskliknila Ljubica.

»Pač,« je odvrnil stražar; »ako bi prišlo dobro dete in bi radevolje plakalo namesto njega deset tisoč let, bi bil odrešen.«

»Jaz hočem trpeti zanj!« je dejala deklica in je pokleknila na otrokovo mesto. Odrešena dušica je zletela v nebeški raj in Ljubica je zaplakala. Toda ostri pesek pod njenimi koleni se je izpremenil v dišeče cvetje in solze, ki so lile iz njenih oči, so bile sladke in blažene kakor solze najčistejše sreče; in preden se je osvestila, kako in kaj, je začula glas:

»Vstani in pojdi, deset tisoč let je minilo!« Mamica je prijela dušico Ljubico za roko in šli sta dalje. Prispeli sta v strme gore med golo skalovje; nevidno solnce je ljuto pripekalo od nekod in k razbeljeni skali je bil prikovan otrok, poln gnusnih ran, ki je stokal in kričal od strašne bolečine.

»Zakaj vpije?« se je zavzela deklica.

In angel, ki je stal zraven njega in ga je stražil z žarečim mečem, je odgovoril:

»To je duša otroka, ki je zmerjal svojo mater; zdaj mora trpeti sto tisoč let.«

»Ali mu ni rešitve?«

»Odrešen bi bil, ako bi prišlo dobro dete in bi vzelo njegovo muko nase.«

»Jaz bom trpela zanj!« je vskliknila dušica Ljubica in je poprosila angela, naj odkuje otroka in prikuje njo. Nebeški stražar se je dotaknil verig, verige so popokale, odrešena duša je zletela v nebo in Ljubica je legla na njeno mesto. Tedajci so se izpremenile skale v mehko travico, vročina v hladno vejanje pomladnih sap in skelenje ran v sladko srečo, kakor bi jo božale premile čudodelne roke. In že se je začul iz višave glas:

»Vstani in pojdi, stotisoč let je minilo!« 

Mamica je odvedla deklico dalje. Prišli sta do ozke brvi, pod katero je pljuskalo ognjeno valovje. Sredi valovja se je premetavalo neznano dete in je tulilo ob brezmejne muke, zakaj gorelo je že Bog zna koliko časa in vendar ni moglo zgoreti; nad njim pa je plaval angel s plamenečim mečem in ga je stražil.

»Zakaj trpi?« se je zgrozila dušica Ljubica.

In stražnik je odgovoril:

»To je duša otroka, ki je dvignil roko zoper svojo mater in jo je udaril; milijon let mora goreti za to.«

»Naj gorim jaz namesto njega!« je zaprosila deklica,

»Ali bo potlej odrešen?«

In ko je angel prikimal, je ponudila nesrečnemu otroku desnico in ga je potegnila iz ognjenega valovja. Odrešena duša je zletela v paradiž. Ljubica pa se je spustila v goreči ogenj; toda plameni so ji bili kakor sveža kopel, in preden se je osvestila, kako in kaj, je ukazal glas iz višine:

»Vstani in pojdi, milijon let je minilo!«

In dušica Ljubica se je odpravila z mamico dalje. Kmalu sta uzrli pred seboj veliko bleščanje in sta dospeli v mesto iz samih zlatih in srebrnih dvorcev; nad mestnimi vrati je bilo zapisano »Nebeški raj« in ob vratih so stali angeli in so trobili na trobente in piskali na piščalke. Prekrasne rože so se obešale na pot. ljubke dišave so se prelivale po ulicah in po sijajnih stebrenikih so rajali drobni krilatci okrog lepih žena, ki so jih z blaženim smehljajem zbirale okoli sebe.

»Kdo so ti malčki?« je vprašala dušica Ljubica. »Ali se smem igrati z njimi?«

In mamica je odgovorila:

»To, dete moje, so duše otrok, ki so ljubili in slušali svoje matere, in te lepe žene so srečne duše njihovih mamic. — Dospeli sve v nebesa, dušica Ljubica; tudi ti boš zdaj bel krilatec in se boš veselila z menoj in z angelci božjimi na vekomaj.«

In že so prileteli angeli ter so pripeli Ljubici rajske peruti in so odvedli njo in mamico pred Gospoda. Bog Oče je razprostrl roke in je stisnil deklico in mamico k sebi, in glej. Še tisti mah sta pozabili vse zemeljsko gorje. Mati Božja jima je narezala rajskih potic in jima je dala piti nebeške medice in godci paradiža so jima prelepo zaigrali v pozdrav.

Dušica Ljubica je zaplesala s tovariši krilatci in je priplesala do zlate ograje, izza katere se je videl globoko spodaj črn prepad. Ta prepad je bil pekel. Žar in smrad sta puhtela iz njega, slišalo se je sikanje strupenih kač in plazenje gnusne golazni, vmes pa obupen jok in škripanje z zobmi. Ljubici se je zdelo, da čuje tudi otroške glasove; zelo se je prestrašila in je zletela naravnost pred božji stol.

»Oče,« je vskliknila, »kdo so nesrečna deca, ki trpe v tem strašnem peklu?«

Obraz Vsemogočnega se je zresnil. »Ti pogubljenci!«, je dejal, »so otroci, ki so zatajili svoje matere. Sramovali so se jih in so jih prezirali; odrekli so se njihovi ljubezni, poteptali so svojo zibelko in prokleli besedo materinih ust ...«

Bogu samemu se je tresel glas, ko je povedal neizmerni greh pogubljenih, in tudi krilata Ljubica se je zgrozila; a vendar jo je premagalo usmiljenje, da je sklenila roke in vprašala:

»Ali zanje ni odpuščanja?«

»Ne!« je svečano odvrnil Gospod. »Kdor zataji ljubezen in besedo svoje matere, tistemu ni pomoči, zanj ni odrešenja; proklet je in njegova kazen je večna, kakor je večen nebeški raj!«

In tako se raduje dušica Ljubica v nebeškem sijaju božjega paradiža, nezvesti otroci, ki so zavrgli svoje matere, pa trpe na dnu pekla in njihovih muk ne bo konca ne kraja na vekomaj.