Drvar
| Drvar. Janko Leban |
| |||||||||||||
Glej, temna že noč nad naravo leži,
Zatisnil k pokoju je človek oči;
I Mihec že spavá, pobožni drvár,
Rodé se mu sanje, ko preje nikdár:
Tam v senčnatem gozdu je sekal drevó,
Pri tem pa iz duše vzdihaval takó:
»Drvarju, siroti, gorje je stokràt,
Kaj jaz bi le maral, ko bil bi bogàt!«
A komaj to reče, pred njim že stojí
Prekrasen fantiček, se v zlatu blišči,
V desnici on paličko íma zlató
Ter Mihca, drvarja, tolaží takó:
»Oj Mihec, resnično ti reven si mož,
A kar le zahtevaš, od mene dobóš;
Jaz angelj sem rajski, pošilja me Bog,
Da — ker si pobožen — te rešim nadlog!« —
Neverno iz prva mož angelja zrè,
A kmalu prositI ga milo začnè:
»Oj rajski poslanec, daj to mi samó,
Da, česar se taknem, bi bilo zlató.«
Fantičku zaziblje krog ust se smehljaj,
Drvarja dotakne se s paličko zdaj:
»Jaz mislil sem, Mihec, da drugo želiš;
A kar si me prosil, to tudi dobiš!«
To rekši izgine fantiček takoj,
Drvar govoriti sam začne s seboj:
»To moč čudotvorno poskusiti čem,
Al' bodem res srečen, pri priči naj zvem!« —
Dotakne se hrasta — oj čudež! poglej:
Ves v zlatu od debla blišči se do vej!
Naš Mihec zauka, razlega se v les:
»Qj hvala, oj hvala ti, angelj z nebes!«
»Zdaj konec je mojih morečih skrbij,
Več vkvarjati z delom se treba mi ni;
Pečenko jaz jedel, pil vince le bom,
Sezidam priležen in krasen si dom!«
»K slovesu še enkrat naj jem ovsenjak
In vode napravim požirek krepak!« —
Takó-le naš Mihec se je veselil,
Vrč prime lončeni, da vode bi pil.
A glej! pri ti priči vrč tudi je zlat,
In k ustom ga nagne naš Mihec bahat,
A ustnice komaj omoči v vodó,
In voda je trdo bliščeče zlato! —
Čudéč se zagrizne zdaj kruh, — pa gorjé:
Ob zlatu si trdem odkrhne zobé!
Od silnih bolestij se Mihec je vil
Ter v svojem obupu takó-le je vpil:
»Oj, kam me je speljal po zlatu pohlep!
Kaj meni pomaga zlatá poln žep!
Saj jesti in piti ne dá se zlató,
Od glada in žeje bom šel pod zemljó!«
A čuj! iz zvonika zdaj zvonec glasàn
Zapoje — napodil spet beli je dan;
Naš Mihec iz sanj se pretežkih vzbudi,
Z olehčanim srcem tako govori:
»Oj, hvala nebesom, da zgodba ta vsa
Nič kakor nedolžna je sanja bilà;
O človek, po zlatu ne hlepi nikdár,
Ker mnogokrat isto bi bilo ti v kvár!«
»Če Bog ti podaril je zdrave roké,
Če bije ti v prsih pobožno srcé:
Veliko srečnejši si v koči selján,
Ko kralj je pri zlatu sred širnih soban!« —