Drvar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Drvar.
Janko Leban
Izdano: Slovenske večernice 44. zvezek (1890)
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Glej, temna že noč nad naravo leži,
Zatisnil k pokoju je človek oči;
I Mihec že spavá, pobožni drvár,
Rodé se mu sanje, ko preje nikdár:

Tam v senčnatem gozdu je sekal drevó,
Pri tem pa iz duše vzdihaval takó:
»Drvarju, siroti, gorje je stokràt,
Kaj jaz bi le maral, ko bil bi bogàt!« 

A komaj to reče, pred njim že stojí
Prekrasen fantiček, se v zlatu blišči,
V desnici on paličko íma zlató
Ter Mihca, drvarja, tolaží takó:

»Oj Mihec, resnično ti reven si mož,
A kar le zahtevaš, od mene dobóš;
Jaz angelj sem rajski, pošilja me Bog,
Da — ker si pobožen — te rešim nadlog!« —

Neverno iz prva mož angelja zrè,
A kmalu prositI ga milo začnè:
»Oj rajski poslanec, daj to mi samó,
Da, česar se taknem, bi bilo zlató

Fantičku zaziblje krog ust se smehljaj,
Drvarja dotakne se s paličko zdaj:
»Jaz mislil sem, Mihec, da drugo želiš;
A kar si me prosil, to tudi dobiš!« 

To rekši izgine fantiček takoj,
Drvar govoriti sam začne s seboj:
»To moč čudotvorno poskusiti čem,
Al' bodem res srečen, pri priči naj zvem!« —

Dotakne se hrasta — oj čudež! poglej:
Ves v zlatu od debla blišči se do vej!
Naš Mihec zauka, razlega se v les:
»Qj hvala, oj hvala ti, angelj z nebes!« 

»Zdaj konec je mojih morečih skrbij,
Več vkvarjati z delom se treba mi ni;
Pečenko jaz jedel, pil vince le bom,
Sezidam priležen in krasen si dom!« 

»K slovesu še enkrat naj jem ovsenjak
In vode napravim požirek krepak!« —
Takó-le naš Mihec se je veselil,
Vrč prime lončeni, da vode bi pil.

A glej! pri ti priči vrč tudi je zlat,
In k ustom ga nagne naš Mihec bahat,
A ustnice komaj omoči v vodó,
In voda je trdo bliščeče zlato! —

Čudéč se zagrizne zdaj kruh, — pa gorjé:
Ob zlatu si trdem odkrhne zobé!
Od silnih bolestij se Mihec je vil
Ter v svojem obupu takó-le je vpil:

»Oj, kam me je speljal po zlatu pohlep!
Kaj meni pomaga zlatá poln žep!
Saj jesti in piti ne dá se zlató,
Od glada in žeje bom šel pod zemljó!« 

A čuj! iz zvonika zdaj zvonec glasàn
Zapoje — napodil spet beli je dan;
Naš Mihec iz sanj se pretežkih vzbudi,
Z olehčanim srcem tako govori:

»Oj, hvala nebesom, da zgodba ta vsa
Nič kakor nedolžna je sanja bilà;
O človek, po zlatu ne hlepi nikdár,
Ker mnogokrat isto bi bilo ti v kvár!«

»Če Bog ti podaril je zdrave roké,
Če bije ti v prsih pobožno srcé:
Veliko srečnejši si v koči selján,
Ko kralj je pri zlatu sred širnih soban
!« —