Drugačne počitnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drugačne počitnice
Ivan Malavašič
Spisano: Suzana Hodnik
Viri: Malavašič, Ivan (2007). Drugačne počitnice. Ljubljana: založba Koščak. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



DRUGAČNE POČITNICE

Založba Koščak 2007, Ilustriral: Ivan Malavašič


1. poglavje: OBISK

Novakovi so živeli v bloku, kakor so rekli tisti stavbi, ki je bila še najbolj podobna veliki škatli. Stanovali so v četrtem nadstropju, tako da je mama Metka, kadar je prišla z vrečami iz trgovine, komaj prisopihala do svoje rezidence.

Blok je stal v mestecu, ki se je imenovalo Brezovec. Krajev z imenom Brezovica, Brezje in podobnih je na pretek. Ker so mestecu omenjeno ime nadeli možje, je bilo pač moškega spola. Včasih se je kraj imenoval drugače, toda tedaj, ko je veliki poglavar – še v prejšnji državi – dočakal oseminosemdeset let, so zasadil tudi toliko brez. Poglavarja ni več, ime pa je ostalo in breze tudi, kolikor se jih ni že posušilo.

Bila je prva julijska nedelja in leto 1999 je bilo zapisano na stenskem koledarju, ki ga je ata Lojze pritrdil na vrata, čeprav kaj takega ni mogla biti zgledna meščanska navada. Toda ata Lojze je bil doma na kmetih in četudi je sedaj živel v mestu in delal v tovarni, mu je nekaj starih navad iz mladih let le ostalo v spominu, včasih pa tudi v dejanju.

Novakovi so sedeli pri kosilu, ki je bilo ob nedeljah ponavadi že opoldne. Ob delavnikih je mama čakala s kosilom na ata in na svoja dva šolarja, Jelko in Bineta. Jelki bo jeseni enajst let in je pred dnevi uspešno končala četrti razred osnovne sole. Bine je bil leto mlajši in je tako capljal razred za njo – tudi uspešno.

Ata je prijel zajemalko in si napolnil krožnik z juho ter obenem rekel: "Zdaj so izbruhnile počitnice; tako je kot vsako leto. Šole ni več, no pouka. Zdaj bosta Metka in Bine dva meseca brezposelna."

"Tako kakor jaz!" se je oglasila mama.

"Kaj moreš, je že tako! Za nekatere je še delo, za druge ga ni. Sicer pa boš še dobivala nekaj denarja. Menim, da je bolje nekaj dobiti zastonj kot se le za malo več truditi. Sploh pa menim, da bi morali moški toliko zaslužiti, da bi bile ženske lahko doma. Ker pa hočete biti enakopravne prav v vseh pogledih, je pač tako, kakor je. Ampak prav gotovo bi bilo več otrok, če bi bilo po moje."

"Saj imava dva, kaj pa še hočeš? Naj si zdaj, ko sem brezposelna, omisliva še tretjega? Zdaj ne bi dobila dopusta ...!"

"Saj nisem mislil nič hudega. Raje se pogovarjajmo o čem drugem, na primer o počitnicah, o tem, kako jih bomo preživeli. Že lani smo sklenili, da letos ne bomo ostali vse poletje doma, ampak si bomo privoščili tudi nekaj morja."

"Če bo denar ..."

"Nekaj ga bo že, moralo ga bo biti! Saj si lani rekla, da ti je nerodno, ko se sosede pogovarjajo, kako je bilo na morju. Ti pa moraš molčati, saj vse poletje nisi imela drugega razgleda kot na tovarniško dvorišče in pokopališče."

"Prav zato, da bi jim zavezala jezike, bi bilo res dobro, če bi se odpravili na naš lepi Jadran vsaj za nekaj dni. Bom lahko vsaj poskusila morsko vodo, če je res slana."

"Slana je!" se je oglasila Jelka. "Tako smo se učili v šoli. In če gremo tja, mi bo dolgčas!"

"Zakaj pa to? Lahko se zgodi, da bo tudi meni, toda nekaj je le treba žrtvovati, da se pozneje lahko pobahaš pred sosedami!" je rekla mama Metka.

"In tudi pred sosedi!" jo je dopolnil ata Lojze. "Zakaj naj bi bilo tebi dolgčas?" se je obrnil k Jelki.

"Zakaj! Zato, ker ne bom imela nobene družbe. Bine ni za noben pravi pogovor, to lahko rečem. Naj se pogovarjam le o nogometu in za spremembo o košarki ter teku čez drn in strn? Mojih sošolk najbrž ne bo tam, ker bodo šle s starši naprej proti jugu Jadrana in ne bodo obstale že ob prvem pogledu na morje. Ko bi vsaj Nežka ..."

"Kaj če bi vzeli s seboj še Nežko, sestrični sta?" se je spomnila mama.

"Že tako ne vem, kako bomo prišli skozi. Morda, če bi počitnice nekoliko skrajšali?"

"Prav gotovo bi za Nežko nekaj prispevali tudi Kamnarjevi, no, njeni starši."

"Kako pa naj vemo, če bi sploh šla z nami?"

"Vprašati jo bo treba, drugače ne bomo vedeli. Kaj če bi se danes popoldne zapeljali v Podhrast, obiskali kamnarjeve in se pogovorili o tem. Naj imamo avto le za to, da stoji pred blokom, ker nimamo garaže?"

"Tudi to je pomembno, da stoji pred blokom in priča, da ga imamo in da ga lahko vidijo tudi naši sosedje. Naj bomo slabši od njih?"

"Še vedno plačujem obroke!" je vzdihnil ata Lojze. Mama pa je kar nadaljevala: "Tudi na morje se bomo peljali z njim in se nam ne bo treba drenjati po avtobusih. Če gremo zdajle, no, se peljemo v Podhrast, ga bodo videli tudi Kamnarjevi. Menda ga imajo tudi oni?"

"Kdo pa je še dandanes brez njega? Janez ga potrebuje, da se z njim vozi v službo, saj mora večkrat delati v izmenah. Tako največkrat nima možnosti, da bi se peljal z avtobusom."

"Naj bo že kakor koli, to je njegova stvar! Sicer pa mi nismo kupili avta le zato, da se bomo z njim postavljali pred sosedi, ampak tudi zato, da se bomo včasih z njim kam peljali."

"To je navsezadnje res. Res bi bilo škoda toliko denarja vreči proč samo zato, da bi z njim dražili sosede. Pa se zapeljimo v Podhrast! Toda najprej pojejmo do konca, ne bi rad vozil s praznim želodcem."


"To pa je nekaj!" je vzkliknila mama Metka, ko so se peljali proti Podhrastu. "Do tja je peš dobro poldrugo uro, z avtom pa bomo tam v četrt ure. Sicer pa je vse drugače, če se nekam pripelješ z avtom, kot če prikrevsaš peš in ves prepoten. Tako je bilo nekoč, zdaj so drugačni časi."

"Seveda so, saj si brezposelna!" je zagodrnjal Lojze in pospešil hitrost, da bi bili čim prej tam in bi bil rešen njenih pripomb.

Molče so se pripeljali do sorodnikov. Izstopili so in mama je v imenu vseh pozdravila Kamnarjeve: "Dober dan in lepo popoldne želimo. Kako ste kaj? Kakor vidite, smo tudi mi kupili avto."

"Saj ga imajo tako rekoč že pri vsaki hiši. Tudi pri nas smo ga kupili, da se Janez lahko vozi na delo. Zdaj je tako, da je treba na službo še kako paziti. Res ne dela rad v treh izmenah, toda ko je nekaj godrnjal, so mu dejali: `Če ne moreš, bomo pa dobili drugega, ki bo to mogel.' Nekaj časa se je vozil s kolesom, pozimi pa je to skoraj nemogoče in avto je bil nujno potreben," je povedala mama Anica ter še vprašala: "Kje pa imate Bineta?"

"Oh, ni hotel z nami, ker sta s sosedovim, ki je enake starosti, š1a na neko tekmo. Pri nas avta nismo pot potrebovali zaradi prevoza na delo, saj je tovarna takoj zraven; kupili smo ga zaradi drugih vzrokov. Vsi v bloku ga namreč imajo in ne moremo biti nekakšne bele vrane, že zaradi ugleda ne. No, imeli ga bomo tudi za razne izlete, kakršen je na primer tale danes, ko smo obiskali vas. Peš prav gotovo ne bi prišli, čeprav je lepo vreme!"

"Mislim, da tudi s kolesom ne," je polglasno zagodrnjala Anica in glasno dodala: "Tamle pod brajdo je tako prijetna senca, sedli bomo in se pogovorili. Tudi nekaj pijače imamo in še kaj suhega se bo našlo."

Čeprav nekateri mestni ljudje zavihajo nosove, če beseda nanese na domače živali, posebno prašiče, ki jih še redijo tu in tam na kmetih, pa tega ne storijo v primeru posameznih delov teh živali, seveda primerno pripravljenih. Tako se je zgodilo tudi v omenjenem primeru. Sicer pa je bil Lojze doma na kmetih in tudi njegova žena Metka, Aničina sestra, je ugledala luč sveta tam, kjer so take živali imele domovinsko pravico. Zato je presneto dobro vedela, kaj naj bi bilo tisto suho, kar je omenila Anica. Najbrž bi bila zelo razočarana, če bi pred seboj zagledala suho sadje.

"Saj ne bi bilo treba, saj nismo zato prišli; pravkar smo pojužinali in tako, res ...! No, pa ker si že omenila, pa naj bo!" je zažvrgolela mama Metka in pogledala, če je stol čist.

V prijetni senci s steklenico in narezkom pred sabo se je ponavadi prijetno pogovarjati in tudi ob omenjenem obisku ni bilo drugače. Vendar prijetno govorjenje ni vedno tudi najbolj estetsko in pametno ter je bilo tudi tokrat, vsaj od začetka, na takem nivoju.

Prvo besedo je imela gostja in mama iz mesta. Vzela si jo je kar sama, sicer pa se je tako tudi spodobilo za meščanko! Le-ta pa je, ob obilici govornega programa, skoraj pozabila, zakaj so se sploh pripeljali. Tako je vsem na dolgo in široko razlagala, da soseda Suzi ne zna niti vode pošteno zavreti, kaj šele, da bi kaj dobrega skuhala; da pa imajo avto, ki ga menda Boris ne zna niti vžgati. Je že tako, da ga imajo nekateri samo za to, da ga imajo in se postavljajo z njim! Povedala je se vrsto podobnih in manj podobnih primerov, tako da je Kamnarjev ata zazdehal kakor ostareli krokodil in dejal Lojzetu: "Eh, ženske imajo svoje pogovore in ni potrebe, da bi jih motila. Če si za to, bi ti razkazal živali in okolico in, no, svoj pogovor bi imela!"

Lojze je bil sicer zgovornosti svoje žene navajen kakor kmet davkov in prispevkov, a je vseeno s hvaležnostjo sprejel omenjeno ponudbo. Hitro je zvrnil kozarec, da se med njegovo odsotnostjo vino ne bi ogrelo, in že sta se odzibala okoli vogala.

Vsak lastnik je ponosen na svoje imetje in tudi ata Janez se temu ni izneveril. Zato je Lojzeta najprej povabil na ogled hleva. V njem je krulilo prase in koza je zameketala, ko sta vstopila.

"Krave ni videti?" je pripomnil Lojze. "Pri nas doma smo jo imeli, v bloku pa je nima nihče. No, morda le Tilen, ker njegovi ženi nekateri rečejo krava. Bolj grobe rasti in govorjenja je – najbrž zato."

Janeza omenjena krava ni zanimala, Lojzeta pa ne koza. Zato sta se odpravila med njive in travnike, kjer so uspevali pridelki in plevel. Tam sta srečala Janezovega soseda Matevža.

"Vidim, da imaš danes obiske! Pozdravljena!"

"Tole je moj svak Lojze, mož ženine sestre Mete!" ga je predstavil Janez.

"Ja ja, se je spomnim! No, bolj zgovorna je bila!"

"Saj je še vedno!" je skoraj potožil Lojze.

"Je že tako na svetu, da nekateri govorijo preveč, drugi pa premalo, v povprečju pa se nekako izravna. Slišal sem brnenje. Ste se pripeljali z avtom?"

"Res je bilo tako. Metka mi ni dala prej miru, da sem ga moral kupiti. Da pa bi ga imeli samo za razstavo, spet ne gre. Malo se je dobro zapeljati na podeželje ..."

"Da se človek spomni na stare čase in kje so njegove korenine. Verjamem, da na to ni mogoče kar tako pozabiti," je menil Matevž.

"Kakor kdo," je precej negotovo dejal Lojze in se spomnil na svojo ženo.

Skupaj so si potem ogledali vse od fižola do krompirja in plevela. Nazadnje je Janez povabil na malico tudi soseda Matevža, saj je upal, da je je še kaj ostalo.


Lojzetove Metke ni prav nič motilo, da sta Janez in Lojze odšla s prizorišča in ubrala svojo pot in pogovor; niti to je ni motilo, da so k mizi prikorakali tudi Kamnarjevi otroci. Prva je prišla enajstletna Nežka, za njo pa lepo po vrsti Peterček, Nacek in dveletna Anica s svečko pod nosom. To je takoj opazila njena mama Anica in iz žepa potegnila robec in ji jo ugasnila.

Tako je Kamnarjeva mama Anica lahko izvedela vse o stanovalcih iz bloka, ki je stal v bližini tovarne v Brezovcu.

"Vsi imamo le po enega, največ dva otroka, Urh in Špela celo nobenega, kakor se pač spodobi v današnjem času. Le Lesnikarjeva sta kakor beli vrani!"

"Zakaj?"

"Ker imata kar štiri! Sicer pa – no kakor že kdo!" je dejala, ko je zagledala štiri tudi pred seboj.

"Je že tako!" je vzdihnila mama Anica. "Sicer pa najbrž tako mora biti, drugače bo Slovencev počasi zmanjkalo. Če bi imel vsak par le po enega, bi lahko izračunali, kdaj bi zadnji Slovenec nagnil kozarec."

"Naj bo že, kakor bo. Mi živimo v sedanjem času in moramo gledati nase in za sproti!"

Tedaj sta se vrnila možakarja in z njima je prišel tudi sosed Matevž.

"Dober dan in dober tek!" je lepo pozdravil, saj je videl, da je na krožniku še nekaj narezka in tudi kruh se je sušil zraven njega. Najbolj pa so se mu zasvetile oči, ko je videl, da je gladina v steklenici še dokaj visoko.

Mama Metka je zaslutila, da za možakarje, posebno še za Matevža, število otrok in rodnost ljudi v bloku najbrž ne bo primerna snov za pogovor. Ker se takoj ni mogla spomniti, kam naj usmeri svoje predavanje, je le rekla: "Z avtom smo se pripeljali, peš je pač predaleč."

"Pa vendar dandanes nekateri veliko pešačijo; no, ne ravno zaradi potrebe, temveč bolj zato, da bi ohranili vitko linijo. Prav lahko pa je tudi res, da je morda za nekatere že prepozno," je pomenljivo dejal Matevž.

Metka se je nemirno zganila na sedežu, ki je bil nekoliko ožji kot njen podaljšek hrbtenice. Toda to ji ni vzelo besede in je takoj nadaljevala: "Nekateri tudi telovadijo!"

"Nekateri pa se mučijo po njivah in travnikih in nabirajo gobe; tudi to je neke vrsta telovadba. Vreme pa imamo kar primerno za ta čas," je nepričakovano spremenil temo pogovora.

Ker je o vremenu mogoče razpravljati v nedogled in je Jelka to dobro vedela že iz domačega okolja, se je vse bolj dolgočasila. Ko pa sta se spogledali z Nežko, Kamnarjevo najstarejšo, se je odločila: "Nežka mi je že pred časom v šoli obljubila, da mi bo ob prvi priložnosti pokazala zajčke, ki jih menda redi. Ali lahko greva ...?"

"Ja ja, kar pojdita! Le kam dale ni treba hoditi, da te potem, ko bo treba domov, ne bomo iskali!"

"V hlevu imam zajčnike," je povedala Nežka in že sta odhiteli. Drugi otroci pa so ostali pri mami Anici in je tako lahko sproti ugašala svečke pri najmlajši in včasih tudi pri Nacku.


Dekleti nista bili v zadregi, saj sta bili že navajeni druga druge, ker sta v šoli sedeli skupaj. Tako sta sedaj, ko so bile šolske počitnice, pogrešali druga drugo. Čeprav je minilo le nekaj dni od tedaj, ko sta zadnjič sedeli skupaj, sta si morali veliko povedati. Obe sta srečno in z dobrim uspehom izdelali četrti razred in tako je obstajalo upanje, da bosta sedeli skupaj tudi prihodnje leto.

"Oh, ti odrasli! Tako sem se že naveličala poslušati njihovo čenčanje! Obljubila si mi, da mi boš pokazala zajčke in razkazala okolico. Zdaj sem tukaj in lahko izpolniš obljubo!" je Jelka spomnila Nežko.

"Res je. Če ti ne bi izpolnila obljube in me obiskala, tudi jaz ne bi mogla svoje. Ker je tako izpolnjen prvi pogoj, bo tudi drugi! Kar pojdiva v hlev, zakaj ven ti jih ne bom prinesla," se je zasmejala Nežka.

"Ti si vedno dobre volje in pripravljena za šalo."

"Ti pa veljaš za bolj resno in zadržano!"

"Mama mi vedno govori, da se moram lepo obnašati in paziti na vsako besedo!"

"Zdi se mi, da ona tega ne upošteva ... Eh, le kdo bi mislil na to, posebno sedaj, ko so počitnice. Jaz kar rečem, kar mi pač pride na misel. Menim, da je včasih to celo dobro, vedno pa seveda ne. 'Šice' ponavadi ne razumejo, če se človek pošali. No, zdaj se mi dva meseca ne bo treba ozirati nanje, potem pa bo že, kakor bo!"

Jelka se kar ni mogla načuditi vsemu, kar ji je Nežka pokazala: od zajčkov do koze in pujsa. Vsemu se je čudila, saj kaj takega v bloku pač ni mogla videti. Toda to niti ni bilo vse! Pozneje sta stopili še na vrtiček, kjer je imela tudi Nežka svojo gredico in na njej posajene razne rože, celo velik cvetoči mak se je šopiril na njej. Kar nagledati se ni mogla njegove lepote.

Potem sta odšli na hribček za hišo, odkoder je bil lep razgled na vas in okolico. "

Zvonik vidim. Ali imate tudi tukaj zvonove?"

"Mar misliš, da jih imate samo v mestu. Tudi tukaj imamo zvonove in tudi svojo mašo in pevce in pritrkovalce. Kaj ni lepa naša vas?"

"Pa je res lepo tukaj in lahko rečem, da bi bilo lepo biti tukaj na počitnicah. Toda mi bomo šli na morje, tako je odločila mama in tudi ata ni nasprotoval. Veš, iz našega bloka se vsi vozijo na morje. Nekateri, najbrž večina, kar na Hrvaško, mislim, da v Istro ali morda celo v tisto Dragamacijo, ali kakor se ji že reče. Gotovo je tudi tam zelo lepo."

"Naša mama pravi, da je najlepše doma."

"Naša pa ne. Tudi jaz priznam, da v bloku ni najlepše. Z našega okna je razgled le na tovarniško dvorišče in pokopališče ter še na nekaj bližnjih streh. Ni tako kakor tukaj, ko je vse naokoli toliko prostora in zelenja."

"Veš, Jelka, spomladi je bilo še lepše, ko je cvetelo drevje. Že zdaj se veselim, kako bo jeseni, ko bo listje na drevju porumenelo in pordečilo in bo vsa dolina, ko bo posijalo sonce, zažarela v tisočerih barvah. Se lepša bo od same mavrice!"

"Ti res znaš občudovati naravo, sicer pa imaš tukaj tudi kaj občudovati. Veš, na kaj sem se spomnila? Nekoč nam je učiteljica pripovedovala o raznih odkritjih na nekaterih krajih, o zgodovinskih odkritjih. Mnogi so menda odkrili stare grobove, orodje in orožje ter tudi razne dragocenosti. Morda je tudi v vašem kraju kaj takega?"

"Nič ne vem o tem in ne spomnim se, da bi slišala pripovedovati o čem takem ali vsaj podobnem."

"Morda ima kakšen kraj ali hrib značilno ime?"

"Ne vem, kaj misliš z značilnim imenom?"

"No, lahko bi se kraj imenoval Gradišče ali podobno, morda Britof, Selo ...?"

"Ja, to pa je morda res. Kar za dva hriba vem, ki se imenujeta Gradišče. Ne vem pa, da bi tam kaj nagli; niti tega ne, da bi tam razkopavali in iskali. Zdaj si videla vse, kar sem ti obljubila pokazati, in nazaj bova morali, da naju ne bodo iskali."


Ker so bili tedaj, ko sta se prikazali, še sredi bolj ali manj resnih pogovorov, ju niso niti pogrešali. Šele ko ju je Novakova mama Metka zagledala, se je spomnila, zakaj so se sploh pripeljali.

"Oh, kmalu bo treba domov, mi pa se nismo se nič pogovorili!"

"Saj se ves čas pogovarjamo," je dejal ata Janez.

"Nismo se pogovorili o tistem, zaradi česar smo sploh prišli. Kar pozabila sem, ko pa me toliko sprašujete."

"No no, saj to niti ni treba spraševati. Lahko bi rekel, da ne pridemo toliko do besede, da bi bilo to mogoče," je dejal sosed Robar, Matevž, ki je bil znan, da si upa reči, kar misli.

Pripomba je še kako pogrela brhko govornico, toda potlačila je svojo jezo. Le tako je pogledala neljubega soseda, da bi se takoj sesedel mrtev, če bi pogled lahko ubijal.

Nekaj časa so vsi molčali in prva je spet spregovorila Metka. Kako naj bi bilo drugače, ko pa je bilo poglavitno še pred njo. "Na morje se bomo peljali!"

"Vemo, saj si že večkrat povedala!" se je spet neprevidno oglasil Matevž.

"Marsikateri pa bodo ostali doma, ker so tako skopuški, da si ne privoščijo ali pa si ne morejo. Sicer pa nimam namena in ne želje, da bi se o tem pogovarjala, sploh pa ne s takimi, ki ne razumejo novih časov."

"Zakaj ste se torej pripeljali?" se je upal vprašati domači ata Janez.

"Zato, ker je Jelka rekla, da se boji, da na morju ne bo imela družbe."

"Premlada je še, da bi se že možila! " je spet Matevžu ušla beseda prej, kot je utegnil razmisliti o njej.

"Saj ji ne iščemo moške družbe, nesramnež! Zaradi Nežke smo se pripeljali. V šoli sedita skupaj, sestrični sta in še prijateljici. Zato bi bilo lepo, ko bi bili skupaj tudi na morju."

"Nič mi nisi povedala! " je Nežka šepnila Jelki.

"Mama mi je rekla, da bo to uredila ona."

"Takole smo se dogovorili, no, sem sklenila, da bi bilo lepo, če bi bili na morju skupaj. Seveda upam, da bi tudi vi nekaj prispevali za njeno vzdrževanje, zakaj morje je dvakrat slano."

"Najprej moramo vprašati njo, če sploh želi tja v tisto Dragamacijo ali kar že je, potem bi se šele pogovorili. Kaj praviš, Nežka?" je vprašal ata Janez. "Saj si bila na morju že s šolo. "

"No, zaradi Jelke bi šla, toda teto in strica ter Bineta pa komaj poznam.

"Tudi na to sem pomislila," se je spet oglasila Metka. "Kaj če bi že sedaj prišla Nežka za nekaj dni k nam, da bi se nas navadila. Morda bi šli skupaj celo v živalski vrt ali kaj takega, da bi se hitreje spoznali."

"To bi morali malo bolj razmisliti! Doslej ni nihče niti pomislil na kaj takega."

"Kaj pa je treba premišljevati? Enajst let je že stara, pa je šele enkrat videla, kakšno je morje! Kako se bo o njem učila v šoli, če morda niti ne ve, da je slano? V avtu je prostor in kar danes se lahko pelje z nami. Pri Jelki bo spala in tako ne bo nobene zadrege."

"Vsaj kakšen dan je potreben za premislek in tudi za pripravo, saj nekaj najnujnejšega le mora vzeti s seboj. V velikih skrbeh bom, dokler je ne bom spet zagledala. Kaj če utone?" je zaskrbelo mamo Anico.

"Oh, toliko pa nam že lahko zaupaš! Če bomo pazili na svojo, bomo se na tvojo. Če danes res ne more z nami, bo jutri ali pojutrišnjem popoldne prišel Lojze še enkrat sem in jo odpeljal. Saj si za to?"

"Kaj mi preostane drugega?" je zamomljal.

"Tako, zdaj smo se o tem pogovorili, pomalicali smo tudi in lahko se odpeljemo, da se bomo vrnili še podnevi. Tako nas bodo sosedje lahko videli in pomislili, da se vračamo z izleta."

Odpeljali so se. Ko so bili že precej daleč, je sosed Matevž počasi povedal: "Veš, Anica, če ne bi zagotovo vedel, da sta sestri, tega ne bi nikoli verjel. Na svetu se res dogaja marsikaj in tudi tega ne razumem, da bi nekdo iz tako lepega kraja, kot je naša dolina, odhajal drugam na počitnice ... Sicer pa vsaka glava ima svojo pamet, nekaterim se lahko zdi tudi moja neumna. Le kdo je včasih na kmetih pomislil na počitnice, in to ravno tedaj, ko je bilo na polju največ dela. Heh, ampak svet se vrti naprej in kar je bi to včasih neumno, je zdaj pametno in obratno!"


2. poglavje: PRI TETI

Pri Kamnarjevih so pričakovali, da bo v ponedeljek proti večeru k njim iz vasi prihrumel Lojzetov in seveda tudi Metkin avto, toda nič takega se ni zgodilo. Tako se je Nežkin odhod zavlekel vsaj za en dan. Sicer pa še sama ni vedela, ali naj se odhoda v mesto veseli ali boji, zato ji je bilo kar prav, da se stric Lojze ni pripeljal.

Stric pa je imel za to opravičljiv razlog, čeprav mama Metka tega ni priznala. Ko je prišel iz tovarne, je namreč zavzdihnil: "Tako sem utrujen, da bom kar legel!"

"Mar sem zastonj kuhala kosilo?"

"No, pojedel bom še prej, saj bi bilo škoda, če bi se zastonj trudila s kuhanjem."

"Tudi drugi moramo jesti!"

Sedel je za mizo in njegova utrujenost, ki ji je mama Metka rekla lenoba, ni prav nič prizadela njegovega teka. Ko je pospravil jed in si napolnil želodec, je vstal in se napotil proti spalnici.

"Ne pozabi, da moraš proti večeru še v Podhrast, da te ne bodo zaman čakali!"

"Bojim se, da se to lahko zgodi, če utrujenost ne bo popustila pravočasno."

Utrujenosti se je počasi pridružita tudi lenoba, kakor je že prej slutila Metka, in tako so Kamnarjevi zaman čakali na strica iz mesta.

Kar se ne zgodi danes, se lahko jutri. Tisti jutri pa je že bil torek in tudi tisti dan je Lojze potožil o utrujenosti. Toda mama je bila odločna in mu je tako tudi povedala: "Danes se boš odpeljal v Podhrast in s tabo bom šla, da morda ne boš pozabil, zakaj se pelješ tja."

"Prej bi se rad malo oddahnil ..."

"Le oddahni se, če že ne gre drugače. Toda vedi, da te bom vrgla iz postelje, ko bo prišel pravi čas. No, saj bo proti večeru res malo hladneje!"


Tako se je zgodilo, da so Kamnarjevi proti večeru zagledali Lojzetov in Metkin avto in pozneje, ko sta izstopila, tudi njiju.

"Dober dan! Vidite, kako držim, no, drživa besedo! Včeraj res nisva mogla, toliko dela je v stanovanju in sploh. Tudi v trgovino je treba in še kam. Kar naenkrat je konec dneva, čeprav je včasih takole poleti kar predolg. Ko bomo enkrat na morju, se ne bomo več jezili čez njegovo dolžino, čeprav nekateri pravijo, da je tam najlepše šele zvečer."

"V vodi najbrž ne!" je zamomljal ata Janez. "Drugačne zabave pa so najbrž še bolj slane, kot je morje."

Kar preslišala sta njegove besede in že je vprašala: "Kako, ste se odločili? Seveda ste se, le kako naj bo drugače! Še sreča, da se je Nežki ponudila taka možnost in bo spoznala, da se svet ne razteza le od Podhrasta do Brezovca in da sonce sije tudi kje drugje."

"Saj bo zdaj nekaj dni le pri vas v Brezovcu. Zato sem ji pripravila toliko, da se bo lahko preobleka. Ko bo in če bo na vrsti morje, pa bo že treba kaj več in tudi kakšen tolar se bo našel," je rekla mama Anica.

" Veseli me, da razumeš! Kje pa je Nežka?"

"V hiši čaka. No, malo jo skrbi, saj še nikoli ni šla od doma."

"Le zakaj bi jo skrbelo? Sicer pa je vsaka stvar enkrat prvič! Kar pokliči jo!"

"Jelke ni z vama. Morda bi šla lažje, če bi videla njo!"

" Na bazen je šla, da se bo njena koža vsaj nekoliko privadila na sončne žarke in je na morju sonce ne bo preveč opeklo. Saj bosta imeli veliko in še preveč časa, da se bosta lahko pogovorili o vsem! "

"To je tudi res!"

"Teh nekaj dni bo minilo mimogrede. Sredi meseca pa bomo šli že na morje in še kako nam bo hvaležna, ker ji bomo to omogočili. Vi se prav gotovo ne boste odločili za to?"

"Letos že ne, ker moramo popraviti streho na hiši, kar pa stane. Tedaj bo moral Janez tudi porabiti svoj dopust, da ne bo treba najeti toliko delavcev."

"Naš blok je skoraj nov, sicer pa drugi skrbijo, kdaj bo potreboval kakšno popravilo. Tudi zato me ne skrbi, Če bi puščala streha, ker nad nami stanujejo Urhovi in bi najprej močilo njih. Tako bi oni morali prvi zagnati vik in krik. Človek si mora pač izbrati stanovanje v pravi višini!"

Medtem je Nežka prišla iz hiše s culico v roki in solzami na licu. Prvič se je odpravljala od doma k skoraj neznani družini!

"Kar odpeljali se bomo!"

"Vsaj malo sedita, da se odžejata. V nedeljo tudi nismo vsega pojedli in se bo še kaj dobilo."

Takega povabila res nista mogla odkloniti, da se človek ne zameri. To sta upoštevala tudi Metka in Lojze.


Ko so se peljali proti Brezovcu, so v glavnem molčali. Nežko je skrbelo, kako bo tam. Lojze ni hotel, da ga kdo moti med vožnjo. Tako mama Metka ni imela nikogar, da bi ga lahko poučevala in je molčala tudi ona.

Minilo je komaj dobre četrt ure in že se je avto ustavil pred blokom, kjer so stanovali Novakovi. Jelka se je tedaj, ko sta se mama in ata prevažala po podhrastovški dolini, že vrnila z bazena, saj je sonce zašlo. Če pa ni sonca, se tudi sončiti ne moreš.

"Stanovanje sem kar zaklenila in prišla k vhodu, da bi vas pričakala. Dolgo vas ni bilo, zakaj?"

"Saj se ne moreš kar tako posloviti od sorodnikov, ne da bi malo sedel in se okrepčal! Če pa si težko čakala na Nežko, tukaj jo imaš! Le pogovorita se! Sedaj je res malo pozno, da bi ji razkazala mesto in okolico, jutri pa bo več kot dovolj časa. Zdaj ji razkaži le naše stanovanje in seveda sobo, kjer bosta spali!"

Zdaj se je tudi Nežka prvič oddahnila. V avtu se ji je zdelo vse nekam tako sodobno in uradno, da jo je bilo kar strah. Toda ko je zagledala Jelko in slišala mamino naročilo, je strah minil, čeprav še ne povsem.

Po večerji sta odšli na balkon.

"Veš, ponavadi takole v lepem vremenu malo posedimo tukaj na balkonu, da se ohladimo, kakor imamo navado reči, čeprav nam morda ni vroče. Toda taka je navada in večinoma vsi tako delajo. Saj veš, ne smemo biti drugačni!"

"Pri nas nimamo balkona, ker je hiša pritlična in lahko sedimo samo pod trto ali hruško. Kako delajo sosedovi, pa ne vemo in nas tudi ne zanima; toda v bloku so prav gotovo drugačne navade."

Malo stran od bloka je bila glavna cesta, po kateri so vozili in hrumeli ter ropotali avtomobili. Nekaj časa je bilo to za Nežko zelo zanimivo, počasi pa ji je začelo presedati neprestano ropotanje.

"Koliko časa bo še trajalo?"

"Kako, koliko časa? Veš, to traja venomer podnevi in ponoči."

"Kako pa potem spiš?"

"Oh, človek se na vse navadi in tega niti ne slišiš. No, v sobi se tudi manj sliši."

"Kdaj pa pri vas greste spat? Mislim, da je ura že kar precej."

"Kakor kdaj! Včasih ob takem času, včasih tudi pozneje, če je spored na televiziji. Če kakšen film dolgo traja, ga pač moramo gledati do konca."

"Pa ti ata in mama pustita, da ga gledaš tudi ti? Pri nas ne gledamo vsakega, ki je na sporedu."

"Pri nas je včasih tako, da bi radi gledali vsak svoje: ata poročila, mama film, Bine pa šport. Meni ne preostane drugega, kot da gledam tisto, kar ugaja drugim, ali pa grem spat."

"Pri nas pa je tako, da mama ni najbolj navdušena nad televizijo, češ da v glavnem prikazuje razne pornografske stvari, ki niso za mlade oči. Kadar je res na sporedu kaj takega, preprosto ugasne aparat. Mi boš jutri razkazala mesto?"

"Seveda ti ga bom, in to že takoj dopoldne. Zdaj pa le pojdiva spat, da bova zjutraj lažje vstali!"


Toda Nežka prvo noč pri Novakovih ni mogla tako spati kakor doma. Zvečer jo je dolgo motilo bučanje, ki je prihajalo s ceste. Čudila se je Jelki, ki je lahko hitro in trdno zaspala. Trudila se je, da se ni obračala, ker bi jo tako prebudila. Ko je pomislila, kako mirno je ponoči pri njih doma, se je počutila skoraj srečno. Tedaj je pomislila: 'Če se tudi na morju dogaja nekaj podobnega, to ne bodo posebno prijetne počitnice.' Bolje bo, če bo ostala kar doma. Toda kaj si bo potem o njej mislila Jelka?

Končno je le zadremala in sanjalo se ji je, da je doma in krmi svoje zajčke. Tudi Jelka je bila ob njej in se čudila, ko jih je gledala, kako so živahni in ljubki. Po glavi je pobožala največjega med njimi. Toda tedaj se je zgodilo nekaj, kar se ni še nikoli. Ugriznil jo je v prst, da je zacvilila in odskočila – ter se prebudila. Prebudila pa se je tudi Jelka in jo začudeno vprašala: "Kaj pa ti je, kaj se ti je zgodilo, da kričiš in poskakuješ."

"Zajec me je ugriznil, ne vem, zakaj je to storil, še nikoli se ni zgodilo kaj takega."

"Kje pa imaš zajca? Saj si jih pustila doma. Najbrž se ti je le sanjalo."

Šele tedaj se je Nežka povsem zavedla in spoznala, da ima Jelka še kako prav. Spoznala je tudi, da ni doma, temveč pri svoji prijateljici, ki jo je prebudila sredi noči, kar bi ji le-ta prav lahko zamerila: "Veš, Jelka, saj si nisem želela takih sanj in še manj, da bi s svojim kričanjem in poskakovanjem prebudila tebe! Oprosti! Toda kar je je in upam, da se ne bo več ponovilo. Veš, doma se mi kaj takega ni še nikoli sanjalo."

Jelka ji ni zamerila, le obrnila se je na drugo stran in kmalu je njeno enakomerno dihanje Nežki povedalo, da je zaspala. Nežka še dolgo ni mogla zaspati, toda ležala je nepremično, da ne bi vznemirjala svoje prijateljice. Čez čas jo je le obiskal spanec. Ko se je končno prebudila, je bilo v sobi že svetlo, saj se je že zdanilo. Čeprav je Jelka še vedno trdno spala, je Nežka vstala, ker je bila navajena zgodaj vstajati; tako kot vsi pri Kamnarjevih.

Oblekla se je, tudi na molitev se je spomnila, kakor jo je učila mama, ter potem čakala, da bi se prebudila tudi Jelka. Slišala je, da je vstal tudi ata Lojze in odšel iz stanovanja – gotovo na delo v tovarno. Nekaj časa je sedela na stolu, potem pa se je začela nemirno sprehajati po sobi. Celo okno je odprla, da je cestni hrup napolnil sobo. Upala je, da bo morda prebudil Jelko, pa se to ni zgodilo, saj je kljub temu mirno spala naprej.

Nekje iz daljave se je zaslišal zvon. Nežka je pomislila, da mora biti ura že sedem, ko je končno Jelka le odprla oči.

"Dobro jutro! Zakaj pa se že sprehajaš naokoli in celo oblečena si že! Kam se ti mudi, saj je še zgodaj!"

"Že dolgo je od tedaj, ko se je zdanilo. Doma vedno vstanem, ko se naredi dan in grem spat, ko se znoči."

"V mestu pa je drugače: mi bolj gledamo na uro kot na to, kdaj se bo zdanilo ali zmračilo. Ker si ti že vstala, bom še jaz, čeprav imamo sedaj počitnice. Si bova pa zdaj, dokler ne bo še prevroče, ogledali naše mesto in okolico. Mislim, da bosta tudi mama in Bine kmalu vstala in po zajtrku se bova lahko podalina ogled. Zdajle pa pojdiva na balkon. Lepo bo malo posedeti na jutranjem zraku."

"Vso noč je bilo slišati avtomobile."

"Poleti imamo okno le priprto, da v sobo prihaja nočni zrak, pozimi pa je okno zaprto in se hrup skoraj ne sliši."

Na balkonu je bilo res prijetno, toda Nežka se je spomnila, da je tak čas še prijetneje doma pri Kamnarjevih, kjer je mama ob tem času že na vrtičku, ona pa nabira travo in deteljico za svoje zajčke. Toda zdaj je, kar je. Le misel, da bo kmalu spet tam, jo je toliko potolažila, da se je z balkona lahko ozrla po novi soseščini.

"Ker smo v četrtem nadstropju, je z balkona kar lep razgled!"

Toda za Nežko razgled ni bil zelo privlačen, saj ni mogla opaziti nič takega, kar bi jo lahko navdušilo. Po tovarniškem dvorišču so se že sprehajali delavci in viličar je prevažal zaboje ter drugo. Iz dimnika se je dvigal dim in kvaril zrak, vsaj Nežka je tako ocenila. Njene oči so se kmalu naveličale gledati omenjeni prizor. Tudi ko je pogledala na drugo stran, tam ni opazila nič vzpodbudnega, zakaj tam je bilo pokopališče. Zato je rekla Jelki: "Meni pa se razgled z vašega balkona ne zdi preveč, kako naj rečem, no, veder! Saj je lepo, ker sva visoko, toda ..."

"Saj vem, kaj to moti! Gozdov pa ni tukaj in tudi rož ni videti z balkona. Toda saj bova po zajtrku šli na sprehod in ogled pa boš spremenila svoje mnenje."


Potem je vstala tudi mama Metka in pripravila zajtrk.

"Ali tudi pri vas zajtrkujete?" je vprašala Nežko.

"Tudi, le da nekoliko prej in ponavadi mama ocvre kakšno jajce, ki ga podarijo domače kokoši, in skuha čaj."

"Kdaj pa vstane mama?"

"Ne vem zagotovo, toda ko vstanem jaz, je že vedno pokonci. Če ata dela dopoldne, pripravi zajtrk tudi njemu, potem pa še meni, da ne grem lačna na šolski avtobus."

Nežka ni mogla vedeti, če je bila njena pripoved všeč mami Metki; nič ni pripomnila, niti ni nič vprašala. Molče so pojedli, kar je postavila na mizo. Potem sta se Nežka in Jelka podali na potepanje.

"Opoldne morata biti doma, da ne bom v skrbeh!" jima je se naročila in zazehala, kakor da se je premalo naspala ali pa ji je dolgčas in ne ve, kaj bi počela.

"No, nekaj si videla že z balkona, zdaj pa si bova ogledali vse tudi od blizu."

"Naju bodo pustili tudi na tovarniško dvorišče?"

"Tja niti ne bova šli. Kaj pa naj bi tam sploh videli? Najprej si bova ogledali spomenik našemu največjemu pisatelju."

Tako sta storili, potem pa je Jelka predlagala, da bi šli na hrib nad mestom, od koder se je lepo videlo skoraj celotno mesto. Nekaj časa sta ga občudovali in Jelka je Nežki razlagala, kaj in kje je to in ono, potem pa sta sedli na klopco, ki je bila pripravljena za sprehajalce, in se pogovarjali.

Dopoldne sprehajalcev se ni bilo veliko, zato sta lahko nemoteno žlobudrali. Seveda najprej o tistem, kar sta že videli.

"Spomenik pisatelju ti je bil prav gotovo všeč?"

"Seveda mi je bil in lepo je, da so mu ga postavili, saj je napisal veliko lepega, posebno o svoji materi."

"Brezovški meščani so nanj zelo ponosni in se z njim tudi postavljajo pred drugimi. Častijo in slavijo ga ..."

"Vem, vem, saj sem slišala v šoli. Toda že tedaj se mi je v glavo zapičila misel, da ga verjetno častijo in slavijo tudi zato, ker mu zdaj ni treba ničesar dati, saj je že davno mrtev. Ko pa je menda niso bili tako prijazni do njega, vsaj nekateri. Tudi to sem slišala, čeprav ne v šoli."

"Kaj vem, morda ga včasih niso vsi razumeli ...?"

"Ali pa jim ni ugajalo tisto, kar je povedal. Pa naj je že bilo,kakor je bilo, zdaj ne moremo veliko spremeniti ali pa nič. Zdaj ga pač vsi hvalijo, ker je to v modi, čeprav si marsikdo prav nič ne želi, da bi pisatelj oživel. Taki so pač nekateri, pravi naš ata, ki mi je povedal tudi za omenjene podatke. Menda je imel ob odkritju spomenika govor nekdo, ki je bil pisatelju za časa njegovega življenja najbolj nasproten."

"Pri nas se o tem nismo pogovarjali, sicer pa ata bere le tovarniško glasilo, mama pa članke o podražitvah in zadnje čase še o turističnih ponudbah. Tudi jaz zdaj med počitnicami ne bom buljila v knjige in časopise. Le zakaj bi? Saj bo še potem, ko se bo začela šola, tega več kot preveč. 'Šice' tudi spoštujejo pisatelja in ..."

"Včasih mi je prišlo na misel, da ga morajo že po službeni dolžnosti, ker je potrebno zaradi njihove službe. Nam ga morajo prikazovati v najlepši luči, kajti kako naj ga učenci in učenke spoštujemo, če ga one ne bi?"

"Jaz mislim, da je vsaj večina iskrena."

"Seveda je, saj so njih prav tako učili, kakor zdaj one učijo nas. Pa kaj bi zdaj o tem. Glej, nekdo prihaja! 0, kakšen velik trebuh ima, to pa mora imeti dober tek in prebavo! Ga poznaš?" je vprašala Nežka.

"Nekajkrat sem ga že srečala, ne vem pa, kje je doma in čigav je. Res ga je veliko skupaj. Jaz mu pravim kar Trebuhar."

"Tam blizu nas je hiša, kjer se po domače reče Pri Trebubarju. Toda njihov ata je suh kakor trska in čisto po krivici nosi tako ime. Pomislila sem že, da je morda imel kakšen njegov prednik nadnaravno velik trebuh. Tistega trebuha ni več, ime pa je ostalo in dela krivico zdajšnjemu lastniku Trebuharjeve hiše. Kdaj bova šli na bazen?" je nenadoma spremenila temo pogovora.

"Popoldne, zdajle je še prezgodaj, no, ni še tako vroče, da bi lahko skakali tam okoli samo v kopalkah."

"Huš, jaz kopalk niti nimam, še pomislila nisem na to!"

"Saj imam jaz dvoje in ene lahko posodim tebi."

Dopoldne sta si ogledali še vse, kar je Jelka menila, da je pomembno in treba pokazati Nežki. Tudi v cerkev in na pokopališče sta stopili, ko pa sta zaslišali, da zvoni poldne, sta se odpravili proti domu, no, proti bloku.


Ker je bilo pri Novakovih kosilo šele tedaj, ko se je ata Lojze vrnil iz tovarne, sta imeli še dovolj časa, da sta posedeli na balkonu.

Pogovarjali sta se, kako sta preživeli šolsko leto, koliko nalog sta preplonkali ter se še na druge načine znašli, da sta lahko uspešno dokončali razred.

Po kosilu se je tudi mama Metka odločila, da bo šla z njima na bazen: "Dobro bo, če že zdaj vsaj malo privadim svojo kožo na sonce in zrak, da se ne bo počutila preveč presenečeno, ko se bo znašla na morskem soncu in v slani vodi! Človek mora biti le prej pameten! Ko je enkrat rdeč kakor kuhan rak, je prepozno. Ali naj tam na morski obali iščem le senco? Kdo pa mi lahko zagotovi, da bo v bližini sploh kakšno drevo? V sobi lahko ždim doma!"

"Saj si nekoč rekla, da bomo šli zaradi sosedov?" jo je opomnila Jelka.

"Kdo te je kaj vprašal? Navsezadnje tudi zato, lahko pa združimo oboje, prijetno in potrebno! Če ne greš na morje ali vsaj v planine, veljaš za čudaka in skopuha. Gremo! Kaj pa praviš ti, Lojze?"

"No, nikoli nisem bil kakšen izreden prijatelj vode. Upam, da imajo ob Jadranu v senci skrito tudi kakšno točilnico, kjer bom našel prijeten kotiček in mir."

Mama je le zamahnila z roko in stopila v spalnico, da bi si oblekla kopalke. Kmalu se je vrnila in njen obraz je bil tak, kot da je pravkar zvedela za novo podražitev.

"Kaj pa se je zgodilo?" jo je vprašala Jelka, ata Lojze pa se je le škodoželjno nasmehnil.

"Oh, te kopalke! Ne morem jih obleči! Lani so mi bile kar prav, letos pa ... Le kako so se mogle čez zimo tako skrčiti?"

"Jaz pa bi rekel, da se niso zmanjšale, ampak se je najbrž povečalo tisto, kar naj bi se stlačilo vanje. Saj si že lani, ko si šla nekajkrat na bazen, tožila, da so ti premajhne. Veš, slišal sem, da si tudi kače zamenjajo kožo ali kar že, ko jim postane stara pretesna. Nekaj takega boš morala storiti tudi ti."

"Ja, nove si bom morala kupiti. Sicer pa so tele že prav gotovo iz mode in bi jih lahko imela le tukaj za na bazen. Za na morje moram kupiti nove, ki so zdaj v modi."

"Morda take zgoraj brez?"

"Oh, Lojze Lojze, le kaj ti pade na pamet! Da bi se mi tile tukaj, ki me poznajo, smejali. No, ne rečem tam na morju in med tujimi ljudmi ..."

Tako so se odpravile od doma vse tri: mama Metka v blagovnico, Jelka in Nežka pa na bazen.

"Uf, tukaj pa voda ni tako mrzla kot v našem potoku. V njem je mrzla kot sladoled in kar čudi me, da rib ne zebe, saj so v njem noč in dan, poleti in pozimi."

Ker je Nežka znala plavati toliko kot kamen, se na glavni bazen sprva ni upala in je raje ostala med najmlajšimi v malem bazenčku. Kmalu je ugotovila, da je največja med njimi. To je opazila tudi Jelka in jo odpeljala na veliki bazen.

"Saj je na enem koncu bolj plitev in boš z nogami lahko dosegla dno, jaz pa te bom naučila plavati. Kolikor vem, je morje precej globoko in zato pride človeku kar prav, če zna plavati."

Učili sta se tako vztrajno, da bi skoraj spregledali, kdaj je zašlo sonce. Čas je bil, da bi šli domov. Nekaj koristi pa je le bilo: ni se bilo treba hladiti na balkonu!

"Jutri bom šla z vama tudi jaz! Našla sem pravo številko kopalk."

"Gotovo je kar precej večja!" se je zasmejal ata Lojze.


3. poglavje: ŽIVALSKI VRT

Tudi drugo noč je Nežka bolj slabo spala, vendar vseeno nekoliko bolje kakor prejšnjo. Toda počasi se je začelo pojavljati nekaj, česar dotlej ni poznala. Že sredi noči se je spomnila na mamo, na Peterčka, Backa in Anico ter tudi na ata. Podnevi, ko sta se pogovarjali z Jelko, je nanje kar nekoliko pozabila, toda tedaj, ko je Jelka spala – kako ne bi, saj je bila doma in v svoji postelji – pa je bilo drugače. Ko je za kakšen trenutek zadremala in se prebudila, se ji je sprva zazdelo, da je doma. Že naslednjih hip pa jo je bučanje avtomobilov, ki so hiteli po cesti tudi sredi noči, spomnilo, da je v mestu, in to celo na nekakšnih počitnicah. Hja, kakšne počitnice pa naj bodo, če poleg nje ni tistih, ki jih ima rada?

Kmalu se je zavedla, da ji je dolgčas, ko sama – saj je Jelka spala – posluša bučanje in premišljuje, kako je v Podhrastu pri Kamnarjevih. Tam vsi spijo in jim je lepo, čeprav se morda tega niti ne zavedajo. Tudi drugo jutro je vstala veliko prej, kot se je zbudila Jelka.

Le-ta je kmalu spoznala, da je Nežki dolgčas in ji je to tudi omenila. Na balkonu sta sedeli, ko je rekla: "Veš, občutek imam, da ti je pri nas dolgčas, zakaj?"

"Saj podnevi mi ni, le ponoči, ko ti spiš, jaz pa ne morem. Tedaj poslušam le tisto bučanje spodaj na cesti; da, tedaj mi je pa res, no, vsaj malo dolgčas."

"Zakaj pa ne spiš, tako kakor jaz?"

"Če pa ne morem! Še sama ne vem, zakaj je tako; mogoče zato, ker nisem v svoji postelji, ki sem je navajena. Priznam, da je pri vas mehkejša in prijetnejša, toda je drugačna od moje."

"Vsak začetek je težak! Privadila se boš in kmalu ti bo vse tukaj postalo domače in tudi spala boš kakor doma. Jaz tistega bučanja niti ne slišim, tudi ti ga kmalu ne boš."

Tudi tisto dopoldne sta se sprehodili po mestu, čeprav Nežki ni bilo več tako zanimivo in je že opazila stvari, ki mestecu niso bile ravno v okras. Tako je bilo ob potočku, ki je tekel sredi mesta, kar precej nesnage in na ulicah je opazila smeti. Tudi zrak se ji je občasno zazdel drugačen, kot je bil v Podhrastu.

"Ravno tako diši, kot bi smrdelo!" je rekla, ko sta šli mimo tovarne.

"Tukaj je vedno tako, sicer pa greva naprej in tja, kjer izvira reka. Tam je zelo lepo in prav je, da si to ogledaš. Kaj takega gotovo nimate pri vas."

"Reke res nimamo, potok pa je bolj čist kot ta, ki teče skozi mesto."

"Če bi bilo ob njem toliko hiš, kot jih je ob tem tukaj, tudi ne bi bil tak, kot je."

"Saj verjamem!"

V stanovanje sta se vrnili še precej pred poldnevom in sedli na balkon.

"Zdaj sem ti že dodobra razkazala mesto!"

"Res je in lepo se ti zahvaljujem za to! Zdaj pa, kako naj rečem, ja, zdaj bi se lahko vrnila domov."

"Nisi se še privadila, sicer bi ponoči spala tako kot jaz."

"Veš, bojim se, da se tudi ne bom. Morda kdaj pozneje ..."

"Pozneje bo prepozno, saj gremo sredi poletja že na morje. Če hočeš, da te vzamemo s seboj, se moraš privaditi na nas."

"Saj nate sem že navajena ..."

K njima na balkon je prišla mama in vprašala, kaj se pogovarjata tako zaupno. "Meni se zdi, da je Nežki malo dolgčas!" je povedala Jelka.

"Saj mi podnevi ni, le ponoči, ko ne morem spati."

"Saj bo minilo! Ko boš dobro spala, tudi ne boš premišljevala o domačih. Sicer pa pomisli, da si tukaj le za nekaj dni. Na morju ne boš imela časa premišljevati. Prejle sem mislila, da bi bilo morda lepo, če bi se popoldne peljali v živalski vrt, saj tam še nisi bila. Mi smo sicer že bili, toda če gremo še enkrat, bo še vedno zanimivo; enkrat si res ne moreš vsega ogledati in morda imajo celo kakšne nove živali. Danes je tudi nekoliko oblačno in zato manj prijetno za kopanje. Saj si za to?"

"Jaaa, lepo bi bilo! Bomo res šli?"

"Seveda in z avtom se bomo peljali, zato ga imamo!" se je pohvalila.


Sredi kosila so bili, ko je mama dejala: "Veš, Lojze, dopoldne smo se dogovorile, da se bomo zapeljali v živalski vrt. Nežka ni bila še nikoli tam, pa tudi meni se je zahotelo, da se spet enkrat znajdem sredi zverin."

"Jaz sem vsak dan ob njej!" je tako tiho zamrmral Lojze, da ga niso mogle slišati, na glas pa je dejal: "Mar ni prevroče za tako pot?"

"Kaj bo prevroče, bolje tako, kot da bi nas zeblo. Sicer pa bo popoldne vedno manj vroče in tudi nekaj oblakov je na nebu, ki nam bodo delali senco. V živalskem vrtu je tudi veliko drevja, saj se gotovo se spomniš. Takrat smo se peljali še z avtobusom in smo morali kar precej pešačiti, zdaj se bomo lahko peljali prav do tja."

"Ja, peljali se bomo že, tako lahko pa tudi ne. Ve tri in Bine že, jaz pa bom moral vrteti volan in paziti na razne znake in ..."

"Odpeljali se boste brez mene, saj sem bil tam že trikrat. Pa tudi trening imamo in ne bi ga rad zamudil."

"Nehaj, Lojze! Kaj pa poklicni vozniki, ki vozijo vse dneve in dan za dnem? Kaj naj pa oni rečejo? " je bila vztrajna mama Metka.

"Njim ni treba v tovarno! No, že vidim, da moram pokimati, kaj pa mi preostane drugega. Gremo takoj?"

"Lahko se še za pol ure uležeš, da se malo oddahneš, kot imaš navado reči."

"In če bom zaspal?"

"Naj te ne skrbi, te bom že prebudila. Da le ne boš zadremal v avtu."

Čez dobro uro so se odpeljali.

"Zakaj pa tako počasi voziš, da nas vsi prehitevajo?"

"Bi raje videla, da bi se kam zaleteli, še preden bi videli tistetvoje zverine. Zavedaj se, da sem komaj pred tedni naredil izpit in še nisem vajen volana. Mar ni bolje priti pet minut pozneje kot pa nikoli?"

"Že vidim, da bom morala tudi jaz na tisti tečaj ali kar že je, da te ne bo treba za vsako vožnjo prositi in še potem ne pridemo tja, kamor smo namenjeni, dosti prej, kot če bi šli peš."

Tako in podobno sta se pogovarjala in prerekala vse dotlej, ko so se ustavili pred živalskim vrtom.

Takrat je bila navada in je še vedno, da je treba plačati vstopnino. To so uredili oziroma je plačala mama, ki je imela denarnico.

"Vstopnino je treba plačati?" se je začudila Nežka.

"Seveda, kaj pa misliš, le kako naj bo drugače! Zverine morajo tudi jesti, kar pa stane. Prav gotovo niso vse zadovoljne z regratom, pozimi pa še tega ni!"

"Ste plačali tudi zame?"

"Saj te ne nameravamo pustiti zunaj. No, se bova že z mamo pogovorili."

"Doma lahko gledam živali zastonj in ne samo zajčkov in koze, temveč tudi srne, ki se včasih pasejo v sosedovi detelji."

Potem pa je Nežki zmanjkalo besed, saj je prvič v svojem življenju videla živali, ki jih je dotlej gledala le na fotografijah ali pa še to ne.

"Joj, kako ima tale dolg vrat!" se je začudila, ko je zagledala žirafo. "Gotovo je nesrečna, kadar je prehlajena. V šoli pa bi takle vrat prišel še kako prav."

"Zakaj pa v šoli?" je vprašal Lojze.

"No, da bi lahko prepisovala od sosede pred seboj."

Hodili so hitro, da bi obhodili in videli čim več. Lojze je celo predlagal, da bi nekatere oddelke kar obšli, toda Jelka in Nežka se s takim predlogom nista strinjali. Posebno od opic se kar nista mogli ločiti in Jelka je celo polglasno, da je nista mogla slišati ata in mama, zašepetala Nežki: "Kaj ni tista nekoliko podobna naši 'šici'?"

"No, le pojdimo naprej, da ne bodo živalskega vrta zaprli prej, kot bomo prišli do izhoda. Noči ne bi rad preživel med temi zverinami! In jutri bi zamudil še službo."

"Kam pa dajo zvečer vse te živali?" je vprašala Nežka.

"Kam pa naj bi jih dali? Tu ostanejo, kjer so podnevi," se je vprašanju začudila mama Metka.

"Kaj bi pa ti naredila z njimi?"

"Kaj, spustila bi jih v gozd? Pri nas se srne svobodno sprehajajo, le če zaidejo v sosedovo deteljo, jih sosed napodi."

"Le pomisli, kaj bi se zgodilo, če bi vse te zverine spustili na prostost! Bi ti morda rada srečala nekje za domačo hišo leva ali tisto veliko kačo?"

"No, to najbrž res ne!"


Tudi nazaj se niso peljali nič hitreje, saj ata Lojze ni nameraval zapraviti svojega vozniškega dovoljenja. Kdo ve, kje te čakajo policaji z balončki in drugimi pripomočki in te oglobijo ali še kaj hujšega.

Srečno so se pripeljali na domače dvorišče. Mama je izstopila z visoko dvignjeno glavo, saj je bilo nekaj sosedov in sosed na dvorišču. Tako so lahko videli, da se vračajo z izleta.

Tisti večer je Nežka spala že malo bolje, saj se ji je sanjalo, da se sprehaja med zverinami, ki jih je videla popoldne. Nič ji niso storile, tako da se je zjutraj čudila, zakaj so zagrajene in zaprte.

Ker ji ni bilo dolgčas ponoči, pa ji je postalo podnevi. Prejšnja dva dneva si je namreč ogledala mesto, prejšnje popoldne še zverine in drugo golazen. Kaj naj torej še počne v Brezovcu? Z Jelko bi se lahko pogovarjala, njima res ne bi zmanjkalo snovi. Če bi se to slučajno le zgodilo, bi pač začeli od začetka.

Sredi dopoldneva sta sedeli na balkonu in se pogovarjali, da je poleti vroče, pozimi pa mraz, da ima sosed Matevž brke, Smrekarjev ata pa je plešast kakor globus in še o podobnih stvareh. Ugotovili sta tudi, da je poletje in sta zato žejni.

"V kuhinjo grem, da nama bo mama pripravila malinovec. Kmalu bom nazaj, kar tukaj me počakaj!"

Ker je odšla, je Nežka ostala sama. Če pa je človek sam, ga ponavadi obletavajo različne misli in tako se je zgodilo tudi Nežki. Kar naenkrat je zagledala pred seboj – v mislih, seveda – domačo hišo, ata in mamo ter Peterčka, Nacka in Anico, celo njeni zajčki so se pasli na trati pred hišo. Ob tem jo je zaskrbelo, če mama dovolj skrbi zanje, da niso lačni in so vsaj ponoči na varnem v kletkah. Kar naenkrat je tudi spoznala, da ima vso domačo druščino rada, celo zelo rada, tako rada, da so se ji po licih udrle kot lešnik debele solze. Preden pa si jih je utegnila obrisati, se je vrnila Jelka z malinovcem in jo začudeno pogledala: "Kaj pa ti je Nežka, kaj se je zgodilo medtem?"

"Nič mi ni in nič se ni zgodilo! Le na naše sem se spomnila in na zajčke tudi ter me je zaskrbelo – ja, rada imam vse!"

Tedaj pa je radovednost pripeljala na balkon tudi mamo Metko, ki je kmalu ugotovila, da je Nežki dolgčas, drugače pa da je najbrž popolnoma zdrava.

"Veš, z vsakim, ki gre prvič od doma, se zgodi podobno. To ni nič hudega in ponavadi kmalu mine ter ne pusti nobenih hujših posledic! Sploh pa ni v nevarnosti zdravje, kaj šele življenje."

"A res, teta?!"

"Ja, sicer pa, če te tako skrbi in ti je dolgčas, morda bo Lojze pri volji, da te bo za kakšne pol ure zapeljal domov, da se boš o vsem prepričala."

"Joj, to bi bilo pa zelo lepo!" so se Nežki v trenutku posušile solze. Kar na hitro bi se stisnila k atu in mami, zlasala Peterčka in Nacka ter pobožala Anico, potem pa bi se odpeljala nazaj."

"Prav zagotovo ne morem obljubiti, ker ne vem, kakšne volje bo Lojze. Že včeraj je godrnjal, ko smo se peljali v živalski vrt. Tudi vidva z Binetom se bosta lahko peljala v Podhrast, če le ne bo imel kakšnega treninga."

"Naj ga kar ima, nič ga ne bomo pogrešali! Kaj pa ti, mama?"

"Ne ne, že včeraj mi je bilo dovolj vožnje in vročine; jaz bom kar lepo ostala doma. Sicer pa moram pomeriti kopalke, še ene sem kupila, da se bom lahko preoblačila; kar nekajkrat bi šla rada na bazen, preden se bomo odpeljali na morje. Popoldne bo zato lepa priložnost, ker bom sama. Lojze vaju bo moral že zato odpeljati v Podhrast."

Zdaj so se Nežki že povsem posušile solze. Sicer pa je čez tovarniško dvorišče pihljala vroča sapica in prinašala razne vonje, ki jih Nežka ni bila vajena.

Še kako težko je čakala na tisti čas, ko se bo vrnil ata Lojze. Tedaj ji niti kosilo ni teknilo; izgovarjala se je, da ni lačna, in da njena mama pravi, da ni zdravo jesti na silo.


4. poglavje: SOSED

0 sosedu Robarju, Matevžu, so v Podhrastu krožile govorice, da nima dlake na jeziku. Tega niti ni skrival, saj je dostikrat rekel: "Kar mislim, tudi povem! Zdaj zato niti nimam sitnosti, včasih pa je bilo drugače. Takrat ni bilo zdravo kritizirati katerega od vladajočih, še toliko manj najvišjega na lestvici. Kar nekajkrat sem se moral zagovarjati zaradi predolgega jezika. Tudi nekaj ka¬zni sem plačal in nekaj dni celo presedel v državni 'gajbi'. Zdi pa se mi, da me vse skupaj ni prav nič spametovalo in sem ostal stari Matevž." Ljudje so se navadili na njegovo obnašanje in govorjenje in mu tega niso zamerili. Vedeli so namreč, četudi včasih njegov jezik tudi njim ni prizanesel, da njegovo blebetanje ne nastaja iz hudo-bije. Navsezadnje je bil le bolj odkritosrčen od drugih, ki so znali svojo nejevoljo in prepričanje skrivati kakor gad noge. Tisto popoldne se je Matevž potepal po svojem gozdu in iskal drevesa, da bi mu jih na jesen gozdar "zabil" in bi jih posekal za drva. V hiši je sicer že imel napeljano centralno ogrevanje, toda slutil je, tako kot drugi, da bo nafta vedno dražja in tako tudi kurilno olje. Navsezadnje bi prišla prav tudi drva. "Kje povsod so te nosile noge?" ga je vprašal Kamnarjev ata Janez, ko je prikrevsal mimo hiše. "Po gozdu! Veš, danes nisem vedel, kaj bi počel, saj smo seno že zbalirali, na njivah se s plevelom spopada žena – meni to delo nekako ne gre od rok – in v gozdu tudi ni tako vroče. Si že doma?" "Ja, zdaj, odkar imam avto, pridem precej hitreje. Tudi ko delam popoldne ali ponoči, ni več tistih težav kot prej." "Jaz menim, da je dan za delo, noč pa za spanje ...!" "Saj tudi jaz tako mislim, toda je že tako, da se vsi ne moremo ravnati po tem. Veš, Matevž, za ljubi kruhek je treba potrpeti." "Saj te razumem! Je že tako, da mi nimamo pravih počitnic oziroma jih sploh nimamo, no, vsaj pri nas."

   "Tudi jaz prav nič ne razmišljam, da bi se za spremembo kam peljali. Vsako leto, ko se z ženo pogovarjava o tem, skleneva, da bova šla drugo leto in tako leto za letom. Prav lahko se zgodi, da bodo otroci prej odrasli, kot pa videli morje, če ..."

"Kaj, če?" "No, če si ne bodo sami pomagali, tako kot si je Nežka." "Kje pa je, nič je ni slišati? Ponavadi je še kako zgovorna?" "Na nekakšnih počitnicah je ali vsaj na pripravah nanje. " "Kje pa?" Mama Anica, ki je tedaj prišla izza vogala in slišala zadnje vprašanje, je povedala: "V mestu pri moji sestri, da bi se privadila na njihovo družino, preden se bodo odpeljali na morje." "V mestu, in to celo v bloku naj bi bila na počitnicah ali se vsaj pripravlja nanje, kakor si rekla? Nikoli se nisem slišal česa podobnega! To bodo res čudovito nenavadne počitnice! To je nekaj takega, kot bi se šel sončit na severni tečaj? S kmetov, no, s podeželja, kjer ne manjka dobrega zraka, sonca, cvetja in zelenja, pa naj gre človek na počitnice v tisto betonsko škatlo! Hahaha!" "Saj se bodo čez nekaj dni odpeljali na morje."

  "Tudi tam na morju, no, na obali, ni vse tako, kakor nas

prepričujejo razne turistične reklame in vse tisto, s čimer nas dan za dnem bombardirajo časopisi in televizija. Radia niti ne poslušam." "Otrokom pač privoščim! Naj vidijo nekaj sveta in navsezadnje tudi morje je del tega. Mi se kar ne moremo odločiti." "Ne verjamem, če vama bo kdaj žal, da se niste odločili. Tudi tam na morju se ne cedita le mleko in med, človek naleti tudi na manj prijetne tekočine. Včasih je delavce pošiljal na morje sindikat ali nekaj podobnega. Tudi jaz sem bil tam, in to celo dvakrat, toliko, da sem se naučil za silo plavati, kar mi zdaj pride še kako prav." "Kako, saj tukaj nimamo bazena, kaj šele, da bi nam šumljalo morje!" "No, zdaj vsaj znam plavati od prvega do prvega s svojo skromno pokojnino. Ampak če mi ne bi stala ob strani žena in ne bi obdelali tistih nekaj njiv, bi presneto tenko piskali vsi skupaj. No, starejša dva že hodita po svojih potih, le najmlajši je še doma. V nekakšno gimnazijo se vozi, kjer pa se ne učijo o krompirju in repi ter podobnih rečeh in tako bo najbrž tudi on nekega dne odfrčal iz rodnega gnezda in bova s tastaro ostala tako sama ka¬kor Aljažev stolp sredi zime. Vajini so še majhni in dokler jih še pitata, se vaju bodo držali za roke. Potem pa – no, kakor že bo! Praviš, da je Nežka v Brezovcu?" "Lojze jo je prišel iskat z avtom, da bo njihova Jelka imela družbo." "Lojze? No, zadnjič sem videl, da mu je začel rasti kurji britof. Verjetno mu hrana tekne." "Morda, kaj vem ... To pa vem, da dela le dopoldne. Ima pač srečo." "Morda ima sreča tudi ime in priimek in mu je celo v sorodu ali pa je vsaj dober znanec. Pa naj bo, kakor koli že, le spomnil sem se, kako je bilo včasih. Torej, Nežka gre na morje? Če bi ji bilo za morje toliko, kot je meni, bi najbrž raje ostala doma. Meni je namreč zanj toliko kot za lanski sneg. Vesta, čevapčiče, ki jih pečejo tam, imam se kar rad; da bi pa sam postal nekakšen čevapčič in se pražil na tistem soncu, nak! Zadnje čase se vse bolj širijo govorice, da preveč sonca celo škoduje in obenem priporočajo tiste dišeče vodice, ki menda od človeka odženejo vse strupene žarke ali kar se že vsiplje izpod neba."

   "Zaščitne kreme pravijo tistim mažam …" 

"No, mislim, da je z njimi nekaj podobnega kot z zobnimi kremami!" "Kaj misliš s tem?" "Po reklamah sodeč so vse najboljše!" "Torej je navsezadnje vseeno, katero kupiš, tako bo tista najboljša! Misliš, da to velja tudi za tiste zaščitne vodice – no, kreme? "Po mojem mnenju je že tako! Ali sta kupila Nežki kaj takega in ne bo prišla domov rdeča kakor kakšna Čivepejka?" "Ne, doslej še ne, saj misliva, da se na to bolje razume sestra Metka."

  "Ja, ona je tako rekoč gospa, ker je meščanka, čeprav Lojze ni kaj prida podoben kakšnemu škricu. Ampak tega, da bi Nežka dalj časa ostala tam, kar ne morem verjeti. Če drugega ne, jo bo domov prignal dolgčas. Še nikoli ni bila zvečer in v postelji drugje kot doma in zato … Bosta videla, da bo kmalu doma. No, zdaj pa moram domov, da ne zamudim malice; se bom pa proti večeru spet oglasil, da bomo še malo pokramljali. Saj bosta doma?"

"Kam pa naj greva!" Ni minila dobra ura, že je Matevž pridrsal nazaj na Kamnarjevo dvorišče, ki ga je prav tedaj pometala mama Anica. "Kje imaš pa Janeza?" "Z otroki je šel na rob gozda, da se malo razvedrijo." "Je tudi Nežka že z njimi?" "Neee. Ona je v Brezovcu, saj smo se prej pogovarjali o tem." "Vem, da smo se! Govorili pa smo tudi, da bo kmalu doma in kar čudim se, da je še ni." Tedaj se je vrnil Janez z otroki; najmlajšo je držal v naročju, fanta pa sta poplesavala okoli njega. Ste bili na sprehodu?" Ja, lahko bi tako rekel. No, veseli so, če si človek vzame nekaj časa in se z njimi poigra." "Jaz si ga včasih nisem, pa mi je zdaj žal. Morda sta starejša prav zato odšla od hiše, kdo naj ve? Anica mi je rekla, da Nežke še ni ..." "Saj je niti ne pričakujemo, vsaj ne že sedaj." "Kaj se ve, vse je mogoče. Prejle sem prišel domov ravno pravi čas; tudi Reza se je naveličala spopadati s plevelom in sva se raje spravila k malici. Le-ta človeku dobro de, posebno še, če pride iz gozda. Reza je sicer potožila, da ji ni veliko za jed, ker ji je vroče in se je raje odžejala. Jaz pa sem si kar saj v gozdu ni bilo vroče. Ker je dopoldne v trgovini kupila tudi par klobas in jih je prihranila za malico, sem jo seveda 'pomlatil' – klobaso namreč. Reza pa je ni mogla, zato sem jaz še njeno, no, tisto, kar ji je os¬talo. Presneto, zdaj sem pa žejen!" "Prinesla ti bom kozarec vode, če hočeš?" "Kaj vem … bojim se, da ne bo dobro za želodec, če jo nalijem na tisto maščobo!" "Saj je v shrambi na polički še pol steklenice vina, bi morda raje tistega?" "Presneto, da res! Tisto mi prav gotovo ne bo škodovalo." Pohitela je v shrambo in prinesla steklenico in kozarec ter mu natočila. Na dušek ga je izpraznil in ga, to pot kar sam, spet na-polnil in tudi spet poslal na klobaso. "Zdaj se bo pa dalo živeti! Lahko bi rekel, da si mi tako rekoč rešila življenje!" "Oh, daj no! To pa res ni nič takega. Janez ga tako ne pije, ker vsak dan vozi avto, jaz še manj, o otrocih pa ni vredno niti govo¬riti. Še skisalo bi se nam in bi ga morali zavreči." Komaj si je Matevž dodobra oddahnil in si obrisal brke, že so zagledali avto, ki je vozil iz vasi. "Kaj nisem prejle rekel, da bo kmalu doma?"

"Oh, kje pa! Z avtom se je lahko pripeljal kdo tudi k vam ali pa je namenjen na Podskalo ali v Rovte." "Meni se zdi ravno tak, kot ga ima Lojze." "Saj ima lahko še kdo takega." Toda avto je zavil h Kamnarjevim in iz njega je skočila Nežka ter pohitela k mami in ji rekla: "Oh, mami, dolgčas mi je postalo po vseh, najbolj pa po tebi! In na zajčke sem se spomnila. Saj jim nisi pozabila dati regrata in detelje?" "Nisem nisem! Še celo nekaj korenčkov se je znašlo v gajbicah." Medtem sta se iz avta skobacala tudi ata Lojze in njegova nadebudna na hčerka Jelka. Lojze je stopil v senco pod brajdo in dejal: "Jelka mi je najprej povedala, da je Nežki dolgčas po zajcih in po drugih domačih. Tudi žena je ugotovila nekaj podobnega in predlagala, naj se zapeljemo v Podhrast na nekakšen obisk. Ona je morala ostati doma, saj se s sončenjem pripravlja na letovanje oh Jadranu. Jelka pa je prisedla v avto in zdaj je tukaj, saj ji je Nežka obljubila, da ji bo pokazala zajčke in okolico. No, saj ju že ni nikjer! "Gotovo sta v hlevu ali pa gori v bregu, odkoder se tako lepo vidi vas. Lojze, najbrž si žejen, saj je bilo v avtu gotovo vroče?" "No, kolikor toliko!" "V steklenici je še nekaj vina!" "Saj ne bi smel, toda težko se je ubraniti … Nerodno je zavr¬niti, če ti nekdo ponudi. Če človek potem še nekaj poje, da mu ne diši iz ust, se mu ni treba bati policajev. Seveda pa mora paziti, da ne naredi kakšne neumnosti." "Saj bom prinesla tudi nekaj za pod zob." "No ja, ga bom pa poskusil." Nekaj Časa je molčal in drugi tudi, saj se ne spodobi, da bi ga motili pri jedi, premalo so se še poznali. Toda Matevž ni dolgo zdržal in je kmalu vprašal: "Torej ste se odločili, da boste šli na morje?" "No ja, lahko bi se tako reklo, čeprav je to bolj Metkina zamisel. Navsezadnje pa: vsi gredo, zakaj ne bi šli tudi mi!" "In zakaj bi zato morala z vami tudi Nežka?" "No, Jelka se je bala, da bo tam osamljena, z Nežko pa v šoli sedita skupaj, vsaj letos je bilo tako, in še sestrični sta. Tako smo se lažje odločili; posebno še potem, ko sta Janez in Anica privo¬lila, da bosta poravnala stroške za Nežko." "Se nič ne bojiš, da bi te osmodile meduze?" "Ne vem, če bom šel kdaj tako daleč od obale, da bi jih srečal. Kolikor pa mi je znano, jih v točilnici ni." Matevž in Lojze sta se zelo hitro razumela in Matevž se je lahko prepričal, kdo je tisti, ki pri Novakovih nosi hlače in odloča o proračunu ter podobnih zadevah. Podobno so kramljali še toliko časa, da se je sonce že skrilo za rovtarske hribe in so bili pod brajdo že dvakrat v senci. "Kje pa sta onidve, ves čas ju nisem videl?" je zaskrbelo Lojzeta. "Ne bosta se izgubili, najbrž Nežka razkazuje Jelki okolico. Zdaj, ko se bliža večer, ju bomo prav gotovo kmalu zagledali!" Nežka je že med vožnjo po Podhrastovški dolini obljubila Jelki, da ji bo razkazala domačo vas in vse lepote v njej in okoli nje, seveda, kolikor bo pač časa. Ker pa sta vedeli, da ga ne bo ravno na pretek, sta takoj po prihodu začeli uresničevati omenjeno obljubo. Najprej sta se kakšne četrt ure zadržali v hlevu pri zajčkih, tudi koza in pujs sta zanimala Jelko, potem pa je Nežka dejala: "Rekla si, da bi se rada malo sprehodila po okolici? Zdajle je priložnost. " "Morda bi šel ata rad kmalu nazaj ..." "Brez tebe se že ne bo odpeljal in tudi če bi se, boš pa spala pri meni, tako kakor sem jaz pri tebi." Taki argumenti so popolnoma prepričali Jelko. Nežka jo je odpeljala v breg za hišo, od koder se je lepo videlo vas, cerkev in širne gozdove, ki so obdajali dolino. Nežka je Jelki hitela pripovedovati, kako se po domače reče pri tej ali oni hiši, čigava je ta ali ona njiva in kje se največkrat pasejo srnjaki in srne, ki tod niso ograjeni kakor v živalskem vrtu. Zgodilo se je, da sta res zagledali srnjaka, ki se je pasel na robu gozda. Jelka se je vsemu, kar si je lahko na hitro ogledala, zelo čudila, tako, da ji je kar vzelo besedo. To pa se ni dogajalo ravno pogosto. Šele čez čas je spregovorila: "Tukaj je pa veliko lepše kakor v mestu! Res je tam veliko zanimivosti: tovarne, spomeniki, parki; toda vse je nekam izumetničeno, umetno ustvarjeno in narejeno. Tukaj pa je vse tako naravno, domače in prijetno. Še srne niso ograjene. " "Veš, Jelka, niso svobodne le srne, tudi divje zajce sem že videla in lisjaka. Toda to še ni vse; ata pravi, da so v gozdu še druge živali,ki jih ne vidimo vsak dan. Seveda pa se ne smemo sprehajati skozi gozd in glasno govoriti, ker bi jih preplašili. " "Kaj pa kače, da niso tukaj tudi one?" "Seveda so in kar nekaj sem jih že videla, posebno ob potoku. Toda ata me je potolažil, da niso vse strupene; menda je strupenih celo manj kot tistih drugih. Saj veš, v šoli smo se učili, da je modras zelo strupen in tudi ata mi je povedal, da je tako. Toda on se zadržuje bolj na sončnih krajih in v goščah ter na skalah. Vendar če ga pustimo pri miru, nam nič noče." "'Šica' je pripovedovala, da so zavarovani." "Kaj vem, morda je res tako, toda tukaj niso! Če namreč kdo katerega sreča, ga ubije in odnese na mravljišče, da ga oglodajo mravljinci." "V šoli so nas učili, da tega ne bi smeli storiti." "Saj sem to rekla tudi atu in sosedu Robarju, ko sta upihnila življenje nekemu modrasu. Pa sta le vprašala, če bi raje videla, da ga kdo od bratov ali celo jaz sama pohodim in bi me pičil. No, atu sem pozneje rekla, da bi ga moral odnesti na kakšen samoten kraj. Vendar je dejal, da je zdaj že, kar je in imajo mravljinci gostijo, da pa tudi nima nobenega veselja, da bi prenašal golazen, ki bi se navsezadnje morda celo vrnila." "To je najbrž tudi res. Lahko je nekomu, ki je na varnem v pisarni, govoriti o prizanesljivosti in ohranitvi strupenjače. drugače pa je za tistega in tiste, ki se z njimi srečujejo in se bojijo za svoje otroke. Tudi jaz ne bi hotela, da bi se modrasi sprehajali okoli hiše!" "Veš, kaj sem si pravkar domislila. Ti si meni tako rekoč do podrobnosti razkazala mesto, zdajle pa je premalo časa, da bi tako storila tudi jaz. Tudi tukaj je mnogo zanimivosti in rabili bi kar nekaj dni, da bi si vse ogledali. Zdaj sem bila jaz nekaj časa pri vas, kaj če bi zdaj zamenjali in bi prišla ti k nam?" "Saj bi rada ostala, toda le to imam s seboj, kar imam na sebi. Morda bom pregovorila mamo, da bi prišla jutri. Zdaj pa bi se odpeljali nazaj." "No, kako naj rečem: če res prideš jutri, lahko s seboj pripeljeta tudi tisto, kar je mojega pri vas. Veš, jaz bom najbrž ostala kar doma, saj se bova jutri spet videli." "Le kaj bo rekla mama, če se vrnem brez tebe?" "Kaj pa naj reče, saj ne bo mogla ničesar spremeniti. Jaz sem bila tam zaradi tebe in zdaj te vabim, da mi vrneš obisk. Ata bomo lahko že danes pregovorili in prosili, naj te jutri pripelje." "Ja, ata bo že za to ... Kaj pa vaši. Kaj pa vaša ata in mama?" "Z njima se bom že jaz pogovorila. Saj so vendar počitnice." "Veš, jaz se jih kar malo bojim; bojim se počitnic in morja." "Kaj pa vem ... No, videla sem fotografije natrpanih plaž, kjer je sam pesek in ljudje ležijo drug ob drugem in se pražijo na soncu. Prav nič si ne želim biti med njimi!" Še dolgo sta se prijetno pogovarjali in skoraj začudili sta se, ko sta zagledali, da je sonce že zašlo. "Joj, domov morava, da ne bodo v skrbeh, kam sva izginili!" je vzkliknila Nežka. "Ata te prav gotovo že išče, da bi se odpeljala. Jaz, bom ostala kar doma, saj prideš jutri nazaj, kajne?" "Če bosta ata in mama dovolila." "No, o tem pa ne dvomim!" Prav tedaj, ko so se pod brajdo starejši spomnili nanju, sta prihiteli. "Mi o volku, volk iz gozda!" se je zasmejal Matevž. "Volku pa že nisva podobni!" se je postavila Nežka. "Kako moreš to vedeti, saj ga še nisi videla!" "Pa sem ga! V tisti slikanici, ki mi jo je prinesel Miklavž, je naslikan. Tudi živega sem videla, ko smo bili v živalskem vrtu. Saj ni nič posebnega in celo Smrekarjevemu psu je podoben. Ste ga vi že videli?" "Koga? Smrekarjevega psa?" se je skušal izmotati Matevž. "Volka vendar, pravega volka?" "Eh, kaj vem ... Pa kaj bi zdaj o tem. Saj zdajle verjetno ne greš nazaj v Brezovec.” "Peljala bi se — pa se ne bom, ker bo jutri Jelka prišla k nam in bova spet skupaj. Mislim, da tudi to spada med človekove pravice, da si vsak sam izbira, kakšne počitnice želi imeti. Treba bo razmisliti ..." "Zdaj pa vidim, da je res!" se je zasmejal Matevž. "Kaj pa," so ga vprašali. "No, kako naj rečem, no, da so včasih otroci pametnejši kot njihovi starši! Pa brez zamere! Domov moram, da me stara ne bo čakala z večerjo!" Tako se je tisti dan zgodilo, da sta se Lojze in Jelka sama odpeljala nazaj v Brezovec, Nežka pa je tisto noč spet spala v svoji postelji. Vso noč se ni prebudila in zjutraj je ugotovila, da se ji ni ničesar sanjalo — vsaj ne, da bi se spomnila.


5. poglavje: NA KMETE

Mama Metka, je kar malo izbuljila oči, ko je videla, da sta se vrnila sama. "Kaj je ona ostala kar doma? In kako naj se potem bolje spoznamo?" "Oh, mama, saj sva se z Nežko pogovarjali, da bi šla zdaj jaz za nekaj dni k njej, da bi ji tako vrnila obisk in bi videla, kako je tam. Nekaj sva si ogledali že danes in lahko rečem, da sem videla veliko zanimivega; morda se več, kot je ona tukaj." " Kaj posebnega ne more biti ..." " O, pa je! Srnjaka in srne sva videli, ki niso zagrajeni in se prosto sprehajajo naokoli. Pa vas sva si ogledali od daleč ..." "Ki je od daleč gotovo lepša, kot če bi si jo od blizu." "Tudi zrak je tam ves drugačen in veliko drevja je vsepovsod. " " Gozd se temu reče, toda to ni nič posebnega. Tudi tukaj je nekaj dreves. Koliko je samo brez!" " Zato pa smo v Brezovcu. Toda veliko se jih je že posušilo, najbrž jim zrak ni pogodu, a si ne morejo pomagati, ker se ne morejo preseliti. To je tako, kakor da bi človeka pregnali nekam, kjer bi se počutil nesrečnega, a ne bi smel nazaj tja, kjer je njegovo mesto. " " Daj no, kaj sanjaš!? Sicer pa se bova o tem pogovorili jutri, zdajle se počutim utrujeno. Sončila sem se in sonce me je tako prevzelo, da bom šla čim prej v posteljo! Mislim, da sem se mu preveč časa izpostavljala, celo zadremalo se mi je na ležalniku.

Zdaj čutim rahlo skelenje. Najbrž me je opeklo in jutri bom mo rala ostati v senci." Jelka pa ni hotela iti spat, ampak je odšla na balkon, da bi se malo shladila. Ko je odšla tja, je opazila, da se na zgornjem balkonu hladijo tudi sosedovi, Urhovi. Tudi oni so jo opazili in ata Urh ji je dejal: "Danes si pa sama. Tudi popoldne te ni bilo videti." "Seveda ne, ker je ata naju z Nežko peljal v Podhrast. Nežki

je tukaj postalo dolgčas, pa smo se dogovorili, da bo odšla malo domov na obisk. Toda potem je ostala kar tam. Celo mene je pregovorila, da se ji bom morda jutri pridružila." "Nisi povsem prepričana?" "Nisem, ker ne vem, če bom lahko pregovorila mamo, da bi mi to dovolila, in ata, da bi me odpeljal tja." "Koliko časa pa nameravaš ostati tam?" "Dotlej, ko bomo šli na morje." "Ti ne bo dolgčas?" je vprašala mama Julka. "Ne bo mi ne, saj je tam toliko zanimivega, da si v nekaj dneh niti ne bom mogla ogledati vsega. Navsezadnje se mi zdi, da je tam še lepše kot na morju." "Kako moreš trditi kaj takega, saj še nisi bila na morju, razen s šolarji, seveda." "Na fotografijah sem videla tisti pesek in gnečo, ki vladata na plaži ali kakor že rečejo tistemu prostoru, kjer ni nobenih dreves. V Podhrastu pa je veliko drevja." "Toda morja, no vode, pa ni tam!" "Videla sem, da je tam potok, celo dva. Vem tudi, da brez vode ni mogoče živeti, da tam živijo ljudje in živali, ki niso ograjene kakor v živalskem vrtu. Pri Kamnarjevih imajo kozo in puj¬sa, Nežka pa ima zajčke. Tudi muco imajo, ki me še ne pozna in se mi ni pustila prijeti, Nežki pa se je. Najraje bi bila kar tam na počitnicah." "Kako pa bi se potem pred sošolci in sošolkami lahko pohvalila, da si plavala v slani vodi." "Nežka mi je pripovedovala, da se tam nekateri kopajo kar v potoku. Tudi jaz bi se lahko; v usta bi si dala zrnce soli in tudi vstopnino za na plažo bi prihranila." "Tukaj je zdaj tako, da veljaš kar za zaostalega, če se ne znaš prilagoditi sodobni dobi, če ne greš na morje. Vsaj v našem bloku je tako, kako je drugod, ne vem. Mi bomo šli, pa kakor že bo, da ne bomo nekakšne bele vrane!" "Slišala sem, da je tam precej drago!" je vzdihnila mama Julka. "Saj ti ne preostane drugega, kot da plačaš, kolikor zahteva¬jo, ali pa greš naprej. Toda pri naslednji hišici ni okrepčilo nič cenejše," je vzdihnil ata Urh. "Toda kaj hočemo, taki so časi in če prestanejo eni, zakaj ne bi tudi drugi! Vse bo minilo in verjetno si bom kar oddahnil, ko se bo približala zima. Pa kaj bi o tem, ko je že vse nekako odločeno! Najbolje, da gremo spat in pozabimo na vse potrebne in nepotrebne težave! " Ker so tako storili sosedovi, je enako storila tudi Jelka. Vse, kar je popoldne doživela v Podhrastu, pa jo je le nekoliko motilo med spanjem. Najprej je dolgo ležala budna in premišljevala, kako bi lahko mamo in ata — predvsem mamo – pregovorila, da bi ji vsaj za nekaj dni dovolila na obisk k Nežki. Ko je končno le zaspala, pa se ji je sanjalo, da z Nežko krmita divje srnice in se z njimi sprehajata po gozdu. Celo modrasa sta srečali, pa sta mu ukazali, naj se pobere med grmovje in skale. In glej ga šmenta, ubogal ju je! Ker je bilo tako, je zjutraj vstala precej prej kot ponavadi. Sprehajala se je iz sobe v kuhinjo in iz 'nje na balkon in potem je začela spet od začetka.

"Kakšna mora te tlači, da ne moreš spati? Saj imate vendar počitnice in če si morala bolj rano vstajati vse šolsko leto, si vsaj zdaj privošči malo razkošja!" je zagodrnjala mama Metka, ki je pokukala iz svoje sobe, ker jo je prebudilo peketanje Jelkinih nožic. "Ne morem več ležati, saj ne morem spati, ker premišljujem, kako je bilo včeraj." "Kako pa je bilo? Sama sta se vrnila, to vem. Toda zakaj? Kaj smo se tako zamerili Nežki, da ni hotela nazaj?" "Tako bi rekla, da se ji nismo nič zamerili, le rada je doma. Sicer pa lahko rečem, da je tam veliko lepše in zanimivejše kakor tukaj." "Kje pa si pobrala te besede?" "Kar same so mi prišle na misel! Veš, mama, tam ni tako, ka¬kor je tukaj, kjer moraš mučiti noge po stopnicah, da sploh prideš ven in potem je se daleč do prvih dreves in trave. Pri Kamnarjevih je vse takoj okoli hiše." "In kaj hočeš s tem povedati?" "No, nič posebnega – le zdi se mi, da bi bila rada tam vsaj nekaj dni. To bi bile tudi ene vrste počitnice ali vsaj priprava nanje. Upam, da bo na morju lepo in ne tako, kakor je videti na fotografijah. In navsezadnje, če bi šla za nekaj dni v Podhrast, kaj za to? Saj je bila tudi Nežka tukaj." "Res je bila tukaj in še v živalski vrt smo jo peljali in zanjo plačali vstopnino ... Pa jesti je tudi morala, le kako naj bo drugače. Menim, da so nam Kamnarjevi celo nekaj dolžni. Verjetno so na to kar pozabili in tako bo kar prav, če greš za nekaj dni tja. Saj razumeš?" "Razumem že, toda ravno lepo se mi pa ne zdi; saj smo jo vendar mi prosili, naj pride k nam, ne ona nas!" "Eh, naj bo že kakor koli. Sicer pa ne vem, če so bo atu ljubilo, da bi te še enkrat peljal v Podhrast." "Saj se mi ne mudi in to lahko stori šele prod večeru, ko ne bo več tako vroče. Sicer pa poleti mora biti vroče. Ali se spomniš, kako je bilo pozimi mraz? Naj bo to nekakšno opravičilo za vse tiste nevšečnosti!" "Tebi ni mogoče priti do konca! Se bomo že pri kosilu pogovorili, ko bo zraven tudi ata in ..." "Prav gotovo ne bo imel nič proti, da bi me proti večeru odpeljal k Nežki. Potožil je, da se še ni popolnoma privadil na avto. Takole vožnjo po stranski cesti bi lahko imel za trening, da bo v pravi kondiciji, ko se bomo peljali na morje." "Morda imaš celo nekoliko prav!" Vse mine in tako je minilo tudi tisto dopoldne in prišel je čas, ko se je ata Lojze vrnil iz tovarne in zavzdihnil: "Presneta vročina, tako me je zdelala, da mi ni niti za jed. Najraje bi se kar ulegel in malo podremal." "Potem pa ponoči ne bi mogel spati," se je oglasila Jelka. "Saj že tako ne morem, ker je tako soparno! Te betonske stene se ne shladijo vse do jutra, tedaj pa moram vstati." "Če bi bil brezposeln, kakor je mama, bi lahko spal tedaj ..." "Od česa bi pa potem živeli in celo šli na morje!" "Nekaj pa le dobivam, nekakšno pomoč ali kakor že rečejo tistemu. In za počitnice na morju bomo vzeli posojilo." "Posojilo, ki me bo vse leto spominjalo na počitnice. Mar misliš, da posojila ne bo treba vrniti?" "No, tega nisem rekla – na počitnicah na morju pa le bomo in tako ne bomo manj vredni od drugih!" "O tem bi se pač lahko pogovarjali. Toda zdaj je, kar je!" Kljub tarnanju je sedel za mizo in pokazalo se je, da mu tek, kljub vročini, ni usahnil. "Jesti je pač treba, četudi na silo, da človek ne opeša in je kos vsakdanjemu delu. Malo pa se bom res odpočil!" je milo pogledal na divan.

"Ja, toda le malo!" ga je opomnila žena. "Zakaj pa le malo in ne toliko, kot človek potrebuje?" "Jelka mi je dopoldne pripovedovala, da ste se včeraj pogovarjali, da bo šla danes za nekaj dni k Nežki. Navsezadnje se to tudi spodobi, ker je bila tudi ona tukaj in še v živalski vrt smo jo peljali!" ni pozabila omeniti. "Sploh pa ti bo vožnja koristila, da se boš povsem privadil na vozilo in potem, ko se bomo peljali na morje, ne boš imel težav." "No, nekaj je res tudi na tem … Toda nič dokončnega se nismo dogovorili in tako ne vem, če naju bodo sploh pričakovali." "Saj imamo telefon in ker ga imajo tudi pri Kamnarjevih, ne bo nobenih težav. Telefoniral jim boš in povedal, da prihajata; ali še bolje: kar jaz jim bom telefonirala, ko se bosta odpeljala!" Najbrž je vročina omamila tudi mamo Metko, zakaj zavalila se je na posteljo in zasmrčala. Ura pa se zaradi tega ni ustavila, ampak se je mirno pomikala naprej. Tudi sonce se je spustilo že dokaj nizko, tako da so kopalci že začeli odhajati z bazena. To ni sicer nič nenavadnega in se dogaja dan za dnem, toda tisti dan je bil izjemen. Jelka se je namreč začela bati, da bosta ata in mama preganjala vročino to¬liko časa, da bo prepozno, da bi že tisti dan videla slavni Podhrast in nekatere njegove prebivalce: no, Kamnarjeve, posebno Nežko. Če pa hoče človek nekaj doseči, se je za to treba potruditi in najti pravi način, ki je potreben za dosego cilja. Ko je sedela na stolčku ob divanu in čakala, da bi se ata prebudil, je v sobo prišel Bine. Popoldne so menda imeli trening, vsaj tako je povedal pri kosilu, če ni morda treniral kar na bazenu. Tedaj se je v Jelkini glavi rodila imenitna misel, tako rekoč ideja poletja. "Muzike pa že kar nekaj časa nisi poslušal?"

"Ko pa ata vedno godrnja, da ne mara tistega razbijanja; vsaj tako reče ponavadi." "Zdajle spi in mama tudi, jaz pa bi rada poslušala muziko. Kaj če bi vstavil kaseto in bi malo poslušala?" "Zbudil se bo!" "In kaj zato? Nekaj časa bova pa le poslušala!" Pregovorila ga je. Jelka je bila vztrajna kakor diplomat, ko z največjim zanosom razlaga in ponuja tisto, o čemer niti sam ni prepričan. Tranzistor je bil že v sobi in Bine je le vtaknil kaseto. V hipu je zažvrgolela in zaropotala vesela melodija neznane narodnosti, da je šopek rož sredi mize vztrepetal, kakor bi ga zasačil vihar. Ni pa vztrepetal le šopek, temveč je kmalu za njim enako sto¬ril tudi ata Lojze. Najprej je zastrigel z ušesi kakor lisjak, ko zasliši mišje cviljenje, potem pa skočil pokonci in zatulil: "Kaj se je zgodilo?! Kje pa sem?" Bine je hitro utišal muziko, toliko, da se je bilo mogoče pogovarjati, in jelka je rekla: "Ata, nič se ne boj, doma na divanu si in najbrž se ti je kaj groznega sanjalo. Tale vročina je res neizprosna in nam povzroča težave! " "Sanjalo? Potem se mi še vedno sanja, saj še vedno slišim tuje zvoke. " Včasih pa je bil tudi Bine pameten. Tako se je tedaj domislil, da bo še najpametneje, če zapre tranzistor in muziko prihrani za tedaj, ko ata ne bo doma. Tako je tudi storil in ata navsezadnje niti ni vedel, kaj ga je prebudilo. Jelka pa je le dosegla svoj namen in nedolžno vprašala: "Ata, saj se spomniš, da smo se pri kosilu pogovarjali, da bi me proti večeru zapeljal v Podhrast. Kovček imam že priprav¬ljen!" "Hm, pa je bilo o tem res nekaj slišati … Kaj praviš, če bi to pot odložila na jutri."

"Jutri bo do tja prav tako daleč, kot je danes. In navsezadnje: četrt ure tja, četrt nazaj in bo opravljeno." Povedati je morala še nekaj stavkov, da ga je prepričala, da se je dvignil in zagodrnjal: "No ja, pa naj bo, če že ravno želiš! Le mama naj najprej telefonira, da se ne bova pripeljala tja popolnoma nenapovedana." "Saj Nežka ve, da bom prišla." "Drugi pa najbrž ne." Poklicala sta jo in obljubila je, da bo to storila. "Kar odpeljita se, da te nazaj grede ne bo lovila noč. Bom že telefonirala, da prihajata!" Ker pa je bila še kolikor toliko zaspana, je na to pozabila in legla nazaj ter nadaljevala s preganjanjem vročine. Nežka je bila že resno v skrbeh. Sonce se je zelo približalo hribom na zahodu in če je še tako poslušala, ni zaslišala nobenega bučanja, ki bi naznanjalo, da tja v osoje prihaja avto, v katerem sedi Jelka. Skozi vas so sicer hiteli avtomobili, toda nobeden ni zavil na stransko pot, da bi razveselil Nežko. "Ne bo je, vsaj danes ne!" je obupala, a vendar je šla na križišče, kjer se je pot odcepila h Kamnarjevi hiši. Sedla je na kamen, ki je preprečeval, da bi neresni vozniki širili križišče na račun Robarjeve senožeti. Prestrašila se je, ko je za seboj zaslišala Robarjev glas: "Zdi se mi, kot da nekoga pričakuješ?" "Saj je res tako. Jelka mi je včeraj obljubila, da se bo danes pripeljala in ostala nekaj dni pri nas." "Ne bodo šli na morje in ti z njimi?" "Bodo bodo! Saj bo Jelka le nekaj dni pri nas." "Tebi pa je bilo tam gotovo dolgčas?" "Samo ponoči, če nisem mogla spati. Podnevi sva se z Jelko sprehajali po mestu in si ogledovali zanimivosti. V dveh dneh sva obšli tako rekoč vse, dvakrat pa ni več zanimivo."

"Jaz pa menim, da je tukaj veliko več zanimivega. Če se bo pripeljala, ji boš imela kaj pokazati." "Nekaj sem ji že včeraj. Vendar se mi zdi, da je ne bo. Kaj se ve, morda ji mama ne dovoli ali pa je ata noče prevažati." "Ne smeš prehitro obupati, saj sonce niti ni zašlo. Prav gotovo se bo ata Lojze raje podal na pot zdaj, ko se je že malo ohladilo. Sicer pa, no, poglej! Zdi se mi, da se približuje avto našemu koncu." "O, saj res! In poznam ga, saj sem se že vozila v njem! Jelka je držala besedo, je že tukaj." "Če bo ostala tukaj, pa se kdaj oglasita tudi pri nas, da bo vsaj videla, kakšna je krava." "Bova, seveda bova prišli!" Lojze je na križišču ustavil avto in povabil Nežko, da je prisedla in se peljala tistih nekaj metrov do domače hiše. "Tako sem se že bala, da te ne bo. Pa so te le pustili in tudi kovček imaš s seboj!" "Nekaj obleke je v njem, da se bom lahko preoblekla, če bo potrebno, saj ne morem letati naokoli le v tej, boljši obleki. Gotovo ne bova samo v hiši?" "Seveda ne! Notri bova morali biti le, če bo deževalo, kar pa sedaj prav nič ne kaže. Zdaj si bova lahko ogledali vso bližnjo in tudi malo bolj daljno okolico. Časa imava vsaj do nedelje, če ne še dlje?" Mama je rekla, da bo že kakšen dan prej telefonirala, kdaj me bodo prišli iskat, da se bomo skupaj odpeljali na morje. Seveda boš šla tudi ti z nami!" "Ne vem, zakaj, toda nič se ne veselim tega. Da bi bila kar en teden od doma? Ko sem bila dva dni pri vas, sem spoznala, da mi je rado dolgčas." "Saj bova skupaj!" "Ponoči, ko boš ti spala, pa ne bo nikogar, da bi se pogovarjala."

"Veš, najbolje bo, če boš tudi ti spala. Sicer sem pa zdaj tudi jaz stran od doma in se bom morala privajati na življenje v tujem kraju." "Pojdiva v mojo sobico, da boš videla, kje boš spala!" Atu Lojzetu pa se potem, ko se je skobacal iz avta in se usedel na klopco pod brajdo, ni nič mudilo domov. Z Nežkinim atom Janezom sta se začela pogovarjati o vremenu in potem počasi prešla na vsakdanje stvari, ki so se dogajale v domovini in tudi po svetu. Seveda sta ugotovila, da bi se onadva obnašala vse drugače, če bi jima bilo le dano, da bi lahko odločala o drugih. Če bi ju kdo poslušal, bi prav lahko ugotovil, da smo Slovenci silno pameten narod, le vedno bi morali biti nekoliko pod paro, kot pravimo. In ker jima je mama Anica prinesla steklenico, ki seveda ni bila prazna, sta kmalu dosegla nivo, ki je potreben za razcvet pameti in duhovičenja. Mrak se je že začel spuščati na Podhrast, ko se je Lojze šele spomnil, da mora domov. Malo ga je zaskrbelo, a se je hitro potolažil: "Navsezadnje bo kar prav, da se privadim tudi na nočno vožnjo, saj tam na morju prav gotovo ni venomer dan. Če si bo stara zaželela, da bi šli zvečer na kakšno prireditev, bo še kako prav, če bom znal voziti tudi tedaj, ko bom malo pod paro — ta¬kole, kot sem zdaj. Morda sem ga res spil kakšen kozarec preveč. Nekaj takega moram dati v usta, da ne bom dišal kakor star sod, če me slučajno ustavi kakšen 'policajzel'. Imate kaj česna?" Nežka in Jelka sta se pogovarjali še dolgo v noč. Zgodilo pa se je, da se je Jelka zazrla v okno in vzkliknila: "Zvezdo vidim! Pa ne le eno, kar več jih je. In kako lepo svetijo. V mestu jih skoraj ni videti, ker jih odganjata svetloba obcestnih svetilk in smog, kakor tistemu rečejo nekateri."

"Tukaj pa je zrak čist, no, skoraj vedno, če le ni oblačno!" Zvezde sta opazovali še dolgo v noč. Mladi in tudi nekoliko manj mladi to radi počnejo, starim pa se zdi nekoliko neumno, pa še sami ne vedo, zakaj!


6. poglavje: OGLEDOVANJE

Sonce je posijalo skozi okno in prebudilo skoraj obe hkrati. Spogledali sta se in Nežka je vprašala: "No, kako si spala, ko si bila prvo noč tukaj?" "Niti enkrat se nisem zbudila. To se še spomnim, da si ti zaspala, toda kmalu za tem sem morala tudi jaz, saj se nič ne spom¬nim, da bi ležala budna in premišljevala. Tako prijetno hladno je v tvoji sobici in morda je tudi to pripomoglo k dobremu spanju." "Sinoči sem pustila okno odprto, da se je hladnejši nočni zrak lahko sprehajal po sobi. Saj te ni zeblo?" "Ne ne, kje pa! Prav prijetno mi je, ne zebe me in tudi vroče mi ni." "Veš, tukaj smo blizu gozda in tudi potok ni daleč. Zato ob jutrih ni vročine; le-ta se priplazi šele pozneje, ko je sonce že visoko." "Saj res, okno je odprto in neki glasovi se slišijo, kot nekakšna muzika?" "Naš poglavar kokoši prepeva in jih budi ter naznanja nov dan!" "Tega še nisem slišala. Pa še nekaj je ...?" "Tudi koza se oglaša in kliče mamo, naj ji prinese kaj dobrega za njen želodec." "Zajčkov pa ni slišati?" "Ne, oni se ne oglašajo. Ponavadi pa so zelo veseli ko me zagledajo, še posebno, če jim prinesem deteljo ali kakšen korenček. Zdi se mi, da se je ata pravkar odpeljal na delo, tudi mamo slišim ropotati v kuhinji. Kaj pa midve? Bova še malo poležali ali ..." "Veš, tako me zanima, kako je tukaj zjutraj, da bi kar vstala." "Da bi videli sončni vzhod, je danes že prepozno, za to se bova morali odločiti kakšen drug dan. Če pa bi si rada natančneje ogledala našo hišo in njeno okolico ter vas in hribe, bo še dovolj zgodaj. Veš, zdajle zjutraj bo veliko prijetneje kot sredi dne, ko bo vroče kot v Afriki." "Kaj pa potem se čakava?" Mama se je začudila, ko sta prihiteli v kuhinjo: "Kaj ne moreta spati? Malo dlje bi pa le lahko poležali, saj imata počitnice." "To je že res, toda nočeva jih preživeti v postelji. Za poležavanje je primernejša zima. Zdajle bom Jelki razkazala hišo in okolico, ker se ne bi radi sprehajali po opoldanskem soncu." "Toda brez zajtrka se bosta hitro utrudili, zato sedita za mizo, mleko sem že zavrela. Res je kozje, toda če ga Jelka ne mara, bom šla k sosedu Robarju po kravjega." "Če je dober za Nežko, bo tudi zame!" Nalila ga je v skodelici in zraven priložila kos kruha ter postavila na mizo se krožnik piškotov in zaželela: "Dober tek in Bog vama blagoslovi!" Kar na hitro sta pojedli, saj se jima je mudilo, vsaj tako sta bili prepričani. Najprej sta se napotili v hlev in poskrbeli, da zajčki tedaj, ko bosta ogledovali in raziskovali okolico, ne bodo lačni. V kotu je ležalo še nekaj detelje, ki jo je mama prinesla kozi in tudi zajcem, saj je včasih Nežka – kdo bi ji to zameril – na to pozabila. Ker je krma že bila tam, jima ni bilo treba ponjo na njivo. lzruvali pa sta nekaj korenčkov, česar so se zelo razveselili. Koza ju je precej začudeno gledala, saj ni bila navajena, da bi naenkrat videla kar dve skoraj enaki deklini. V hlevu je bilo zelo zanimivo, da pa bi se tam zadrževali dlje, bi bilo nenavadno! Ljudje so pač taki, posebno mladi in mlajši, da se hitro naveličajo biti na enem mestu. Naveličajo se celo igrače, ali – če so že malo starejši – tudi knjige ali klobuka in še bi lahko naštevali. No, nekako tako je bilo tudi z našima junakinjama. Naveličali sta se buljiti v zajčnike. Se preden so se zajci dodobra najedli, sta pohiteli iz zatohlega hleva. Zunaj je bil lep poletni dan, tak, kakršnih je morda le nekaj na leto. Nebo je bilo kristalno jasno in sončni žarki so se že sprehajali med cvetjem in zelenjem ter se poigravali s tisočerimi svetlobnimi odtenki, ki jih je povzročal rahel jutranji vetrič. Le-ta je pozibaval veje dreves in se sprehajal po njivah in travnikih. Sonce in vetrič sta pozdravila tudi Jelko in Nežko, ko sta stopili iz hleva. Jelka je kar obstala, ko je zagledala nenavaden prizor; nenavaden seveda zanjo, ki ga ni bila navajena, tako kot ga je bila Nežka. "Takega jutra še nisem doživela! Doma sem ponavadi, kadar mi ni bilo treba v šolo, takle čas še poležavala. Če pa sem šla v šolo, se mi je vedno mudilo in se nisem ozirala okoli sebe. No, pa tam tudi ni tako lepo, ni toliko cvetja in zelenja; lahko bi rekla, da ga ni ravno v obilju!" "Veš, Jelka, zdajle bova šli na sprehod, kakor temu rečete v mestu. Ko bova prišli v gozd, se boš šele začudila." "Bova danes tudi videli srnice?" "Tega ne morem vedeti. Včasih jih vidim zgodaj zjutraj, da se pasejo tamle ob robu gozda, vsak dan pa ne! Morda bova imeli srečo, le previdni morava biti, da naju ne bodo opazile!" Ko sta prišli na plano, sta jih res zagledali. Tri so se pasle ob gozdu, toda kmalu so ju zavohale in se umaknile v gozd. "Greva za njimi?" je vprašala Jelka. "Ne, danes jih ne bova več videli! Veš, zelo so previdne, pozimi so pogumnejše in če je veliko snega, pridejo bliže, ker iščejo hrano. Večkrat so že prišle kar pod Robarjev kozolec in se posladkale s suho deteljo. Sam Robarjev ata mi je to povedal." "Saj res, včeraj naju je povabil, naj se oglasiva pri njem, ker nama bo pokazal krave. Ne spomnim se, da bi že kdaj videla živo." "Kakšno pa si videla – morda mrtvo?" "Ne, le tako na fotografiji in televiziji." "Zdajle, ko se ni vroče, lahko greva na Podskalo, da ti pokažem tisto ogromno lipo, ki raste tam. Spotoma, ko bova šli skozi gozd, boš videla še marsikaj zanimivega in nenavadnega. Popoldne, ko bo vroče, bova šli pa k potočku." Dobre četrt ure sta rabili, da sta prišli skozi gozd. Potem se je pred njima odprl pogled daleč naokoli: vse tja do Krima in dolenjskega gričevja; celo za Ljubljano je Nežka vedela kje je, čeprav je bila tam nekakšna siva meglica in je ni bilo videti. Ko sta hodili skozi gozd, je Jelka slišala vsak glas, ki je odmeval med mogočnimi drevesi. Za Nežko so bili nekaj tako navad¬nega, da jih skorajda ni slišala. "Kukavice pa ni slišati ..." "Ne, ona poje le do kresa. Potem pa je treba čakati na drugo pomlad, če jo hočeš spet slišati," jo je poučila Nežka. "Le šoja se oglaša vse leto; pravijo, da druge ptice opozarja na pretečo nevar-nost. Čudno, da naju ni že kakšna opazila!" Komaj je Nežka to izrekla, že se je ena oglasila nekje čisto blizu, da se je Jelka prestrašeno zdrznila. Čez hip se je prestrašila še bolj, ko sta zaslišali nekakšno trkanje. Tok, tok, tok je odmevalo med drevesi. " Kakor da nekdo trka na vrata!" je zašepetala. "Daj, no! V gozdu ni vrat, to bi pa že lahko vedela. Le žolna je, ki trka na drevesa, posebno, če so trhla, ker išče ličinke in drugo golazen, s čimer se hrani." Medtem sta prispeli na vrh hriba in Nežka je Jelki razkazovala bližnjo in daljno okolico. Še posebno z navdušenjem ji je pokazala mogočno lipo, ki se je šopirila na samem, sredi hriba. "Veš, tam pod njeno orjaško krošnjo bova lepo v senci, ko bo postalo pošteno vroče. Kar od tam si bova lahko ogledali vso okolico in se pogovorili. Spotoma, ko bova šli domov, se bova lahko ustavili še pri sosedu in si ogledali njegove krave. Ko je Jelka gledala lipo od daleč, ni bila videti tako velika. Toda ko sta se ji bližali, je postajala vedno večja in nazadnje je bila ogromna, kakor je že prej rekla Nežka.


Najprej sta sedli v njeno senco, da bi si oddahnili od poti, ki je nekoliko bolj utrudila Jelko kot Nežko. Potem pa ji je slednja začela opisovati njeno okolico. "Veš, Podskalo imenujejo tale hrib in njegovo okolico, ker je nekako pod skalo oziroma pod skalami tam zgoraj, saj lahko vidiš." "Res se nekoliko vidi. Kaj pa šumi za hribom, vsaj občasno se mi tako dozdeva ..." "V dolini med tem in onim poraščenim hribom onkraj soteske teče Potok. Ker pada prek skal in dela slapove, je slišati, kadar od tam zapiha veter. Veš, kadar je večje deževje, je bučanje še bolj slišno, ker je več vode. Tudi podzemeljska jama je menda tam nekje, vsaj ata mi je o njej pripovedoval, saj je že bil v njej. Jaz je nisem videla in najbrž bi me bilo strah iti vanjo celo tedaj, če bi bil ob meni ata. Sama ne bi šla vanjo za noben denar!" "Jaz tudi ne, Bogve, kakšne pošasti lahko gnezdijo tam notri! Ampak tukaj je pa zares lepo! Kako se imenuje tisti goli hrib, vrh katerega ni drevja?" "Ulovka mu pravijo in dolgo so tam poskušali urediti smučišče, ter uganjati turizem, vsaj tako je rekel ata. Potem pa so prišle tiste zime, ko je bilo malo snega ali ga sploh ni bilo in vse skupaj je padlo v vodo." "Kaj, tudi voda je tam?" "Ne, ni je. Le naš ata pravi tako, ker se tisti načrti niso uresničili." "Brezovec pa se od tukaj najbrž ne vidi?" "'Tam za tistim gozdnatim hribom se skriva, vidijo pa se vasi, ki so raztresene po Barju." "Ja, vidim jih! Kako se imenuje tisti goli hrib tamle na vzhodu? " "Tisto je Gradišče. Veš, še en hrib je, ki se prav tako imenuje, a se ga od tu ne vidi, ker je za gozdovi na zahodu." "Hm, Gradišče ...? To ime najbrž ni nastalo kar tako. Prav gotovo je moralo biti na tem hribu nekaj, po čemer je dobil ime; nekakšen grad ali utrdba. Zagotovo morajo biti tam še kakšni ostanki. Ali se spomniš, da smo se učili v šoli, da se marsikje po naši deželi še vedno skrivajo razni zgodovinski predmeti. In kje drugje naj bi jih iskali kot prav na hribih s takim imenom! So tod že kaj raziskovali?" "Kje misliš?" "No, tukaj po teh hribih s temi imeni?" "Ne da bi vedela … Morda so, morda niso. Me niti ne zanima." "O, Nežka, pa bi te moralo. Saj je to vendar silno zanimivo! Če še niso raziskovali, potem je mogoče, da bi lahko kdor koli še kaj našel – morda celo midve?" "Daleč je do tja … Saj lahko vidiš." "To je res, sicer pa so lahko najdišča tudi kje drugje. Tale lipa je že zelo stara, Bog ve, kdaj so jo zasadili in kaj vse je že videla?" "Jaz mislim, da se je zasejala kar sama." "Daj no, takole osamljena sredi hriba? Tega pa res ne morem verjeti! Nekoč, davno so jo zasadili in okoli nje uganjali razne stare obrede. Prav gotovo je tod okoli pod rušo marsikaj, česar še niso videle sodobne človekove oči. Ali bi ne bilo lepo, če bi se prav nama posrečilo, da bi kaj izgrebli in bi se jeseni s tistim lahko postavljali v šoli. Seveda bi pozneje dali v muzej." "In tako midve ne bi imeli nič od tega, razen truda, seveda." "No, saj ni rečeno, da bi pokazali prav vse! Če bi na primer našli kakšne lepe uhane, bi jih lahko prihranili zase." "Ne vem, če bi bilo to pošteno?" "O tem bova premislili potem, ko bova kaj našli." "Če sploh bova!" "Če ne bova iskali, gotovo ne; toda nekoč sem slišala reči, da kdor išče, ta tudi najde. Kakšna škoda, da nimava s seboj motike in bi lahko začeli razkopavati. Morda se kakšna zgodovinska zapuščina skriva tik pod površjem, pa se ni še nihče domislil, da bi malo pobrskal po zemlji. Škoda, ker je danes že petek in se bom morala kmalu vrniti v Brezovec. Kakšna škoda, da nisem vzela s seboj mobitela in bi lahko vprašala mamo, če lahko os¬tanem tukaj še nekaj dni." "Saj imamo pri nas telefon." "Jaz pa bi ji rada telefonirala kar zdajle in od tukaj. Toda kar je je in bom pač morala telefonirati potem." "Torej si kar prepričana, da bi se tukaj splačalo malo natančneje preiskati ..." "Vidiš tisto skalo tamle nasproti. Ali ne bi bila primerna za kakšne poganske obrede? Kdo ve, morda je nekoč celo služila takim namenom in so na njej Svarunu in Morani darovali razne nekrvave, morda pa tudi krvave daritve." "Kar srh me spreletava, ko te poslušam!" "Zakaj naj bi te, saj so že vsi tisti mrtvi in morda celo sediva na njihovih kosteh." "Daj no!" "Nikjer se temu ne moreš izogniti. Vsi stari Slovani so pomrli in še mnogi drugi in nikoli ne bomo vedeli, kje so vsi pokopani. Menda so včasih imeli navado, da so v grobove polagali razne dragocenosti, ki pa so najbrž veliko bolj zanimive kot njihove kosti. " "Najbolje bi bilo, da bi iskali to, če bova že kaj iskali ..." "Seveda bova iskali, saj je zdaj pravi čas za kaj takega, ker imava počitnice. Ko bo spet treba v šolo, ne bo več časa." "Popoldne bo vroče. Se bova tedaj vrnili semkaj?" "Popoldne res ne bo primeren čas, bolje bi bilo jutri dopoldne." Zdajle pa bo najbolje, če se podava proti domu, da se ne bova sprehajali po največji vročini! Spotoma ti bom razkazala vse, na kar sem prej pozabila. Veš, tam kjer pride pot iz gozda, se tako lepo vidi na vas; tam se bova malo ustavili in si ogledali dolino in hiše." Nazaj grede Jelke ni bilo več strah, če se je zadrla šoja ali pa je žolna potrkala po votlem deblu. Ko sta si tam, kjer se pot izvije iz gozda, ogledali vas in dolino, sta zagledali soseda Robarja, ki je na travniku obračal seno. "Včeraj je obljubil, da nama bo pokazal živino. Na, zdaj pa ne bo s tem nič!" je vzdihnila Jelka. "Bo bo, saj vidim, da je že končal z delom in da se vrača proti domu. Šli bova tja, saj gotovo ni pozabil, kar je obljubil!" Vseeno sta nekoliko plašno stopili na njegovo dvorišče. Zagledal ju je in vzkliknil: "No, pravkar sem pomislil, da verjetno še nista vstali ali pa sta tako utrujeni, da sta me pozabili obiskati." "Ne ne, ne eno ne drugo ni res! Na Podskali sva bili in ogle¬dali sva si tisto orjaško lipo, ki raste sredi hriba in seveda tudi vse drugo, kar je mogoče videti od tam. Morda bi celo raziskovali, če bi imeli s seboj motiko." "Kaj pa bi lahko raziskali z motiko? Zadnjič sem gledal neke zemljemerce ali kaj naj bi že bili, ki so nekaj merili tam, kjer bo Kramarjev Tine zidal hišo. Različne inštrumente so imeli v rokah. Nazadnje pa so le zabili nekaj količkov, kar bi vsak pame¬ten človek lahko naredil tudi brez tistih inštrumentov. Ko so zidali našo hišo — stari oče mi je to povedal — so kar sami zabili količke ter začeli zidati. Občutek imam, da naši hiši ničesar ne manjka. Če slučajno začutim, da bi bila dobrodošla kakšna izboljšava, jo pač uresničim, če le imam toliko denarja. Če sta se že potepali po Podskali, sta gotovo žejni, saj je tudi danes vroče kakor sredi poletja!" se je zasmejal in zaklical: "Hej, Reza, no, mama, pripravi jima malo malinovca, da se odžejata, preden jima razkažem najin ranč." Mama ju je postregla, potem pa ju je Robar najprej povabil v hlev: "Ti, Nežka, si že večkrat videla krave, Jelka pa jih gotovo ni? "V mestu jih nimajo in mleko kupujemo v trgovini." "Vem, da je tako, zato ti moram nekaj povedati, da se v hlevu ne boš bala. Veš, krave nikomur nič nočejo, čeprav imajo rogove in rep; tega le zato, da odganjajo muhe, ne pa tudi radovednežev." Medtem ko za Nežko pogled na krave niti ni bil pretirano zanimiv, pa je Jelka obstala, kakor da je hipnotizirana in je zamaknjeno strmela v doslej tako rekoč neznane živali. Šele čez nekaj časa se je toliko opogumila, da je vprašala: "Drugačnih pa nimate?" "Kakšne pa naj bi še imel?" "Tukaj so le rjavasto belo lisaste, ni pa vijoličastih!" "Hahaha!" se je zakrohotal Matevž, da so se še krave prestrašeno zganile. "Veš vijoličaste imajo le na televiziji in morda še v kakšni risanki ali na zavitku čokolade. Živih pa takih ni, vsaj jaz jih še nikoli nisem videl, čeprav sem videl že veliko krav!" "A tako je to!" "Tako ja! Lahko pa rečem, če bo šlo tako naprej, kakor se obeta, kmalu res ne bo več drugačnih kakor vijoličastih. Tukaj sva zdaj z ženo tako rekoč sama za delo. Kmalu bo prišel čas, ko se nama bodo začela tresti kolena. Tedaj bova imela samo še eno kravo, in to le zaradi mleka — dokler jo bova pač imela. Najini otroci so si izbrali boljše poklice, gosposke poklice, in jim ni in ne bo treba riti po ilovici. Tako je dandanes! Gašperčkov Jože bi se rad oženil, toda vsaka, za katero je pogledal, mu je rekla: `Saj bi te rada vzela, če ne bi bil kmet. Da bi jaz postala kmetica, ne, to pa ne.' Še dobro, da sem se oženil prej, kot se je razpasla taka moda. Zdaj sem prestar, da bi spreminjal poklic in bom ostal kar kmet, pa četudi je to ime postalo že kar psovka. Če hoče nekdo nekomu reči, da je zaostal in neumen, mu reče: `Zarukan si kakor kmet!' Ampak nekje pa le morata zrasti krompir in pšenica, pa četudi to pridelujejo zaostali ljudje. Nekaj me pa le čudi! Vem, da ste se v šoli učili, kje so bili doma vsi pomembni slovenski ljudje: pesniki, pisatelji, jezikoslovci in drugi. Kako pa so bili vseeno pametni, čeprav jih je rodila kmečka mati? Pa kaj bi o tem. Kaj vse sta si ogledali danes?" "Na Podskali sva bili pri tisti veliki lipi. Kar precej časa sva sedeli v njeni senci in se pogovarjali ter si ogledovali okolico. Tudi Gradišče nad Vrtačo se od tam lepo vidi. Kaj mislite, stric, bi se tam našlo kaj zgodovinskih ostankov?" je vprašala Nežka. "Kaj pa vem ... No, o tem nisem nikoli razmišljal in lahko rečem, da me niti ne zanima. Že zaradi pomenljivega imena pa bi se prav lahko kaj našlo. Toda jaz gotovo ne bom nikoli brskal po tistem hribu. Zakaj sprašuješ?" "No, kako naj rečem, Jelka se zanima za te stvari in pogovar¬jali sva se o tem." "Da bi šli tja in poskušali kaj najti?" "Ne, to ne, predaleč je. Toda tam okoli lipe, ker je že tako velika in stara, pa je morda tudi kaj, vsaj Jelka je prepričana." "Tudi velika skala je tam. Morda so jo nekoč pogani rabili za žrtvenik; gotovo morajo biti tam kakšni ostanki!" se je oglasila Jelka. "O tem pa kar resno dvomim. Prvič: tedaj, ko so se tod sprehajali pogani, tiste lipe prav gotovo še ni bilo. Drugič: okoli tiste lipe so bile včasih njive, ki so jih tudi orali in obdelovali; nikoli pa ni nihče omenil, da bi našli kakšno nenavadno stvar." "Morda se niso niti pozanimali, kaj naj bi bilo, če se je že kaj prikotalilo na dan in so nevede zasuli nazaj. Midve pa tega ne bi storili in morda bi se nama posrečilo." "No, veselja in upanja vama nočem vzeti. Kaj se ve, morda pa bosta le imeli srečo!"


7. poglavje: ČARANJE

Morda bi se pogovarjali še nekaj časa, pa se je tedaj v zvoniku vaške cerkve oglasil zvon in naznanil, da je ura poldne. "Joj! Že poldne je, kako hitro mine čas, če človek vidi toliko zanimivosti!" je vzkliknila Jelka. "Odkar imamo poleti drugačno uro, je dopoldne še krajše. Ali imate kosilo opoldne?" je vprašala. "Ponavadi je tako ali pa kakšne pol ure pozneje, kakor sva že z delom. Če grozi ploha, seno pa je razstlano, mora kosilo počakati. No, danes je seno res razstlano, ploha pa ne grozi, zato bo kosilo najbrž kar zdajle!" je dejal Matevž in se poslovil z besedami: "Pa se še kaj oglasita!" "Nama se še ne mudi?" je vprašala Jelka. "Pri nas je kosilo vedno tedaj, ko se vrne ata; seveda, kadar dela dopoldne," ji je pojasnila Nežka. "Saj je tudi pri nas tako." "Naša mama ponavadi začne pripravljati kosilo šele tedaj, ko odzvoni poldne. Včasih ji tudi jaz pomagam." "Pa ti dovoli? Naša nič kaj rada ne vidi, če jo gledam, ko pripravlja kosilo." "Seveda mi dovoli, še vesela je, če se spomnim na to. Zadnjič sem skoraj povsem sama spekla palačinke." "Kaj če bi ji danes pomagali kar obe? Praviš, da znaš peči palačinke! Mogoče bi to uspelo tudi meni. Nekoč sem namreč skrivaj opazovala mamo, ko jih je pripravljala." "Odlična zamisel! Tako danes mami sploh ne bo treba skrbeti za kosilo!" Pohiteli sta domov in videli, da je mama pravkar vstopila v kuhinjo. "Veš, mami, kaj sva se dogovorili?" "Ne, nič še ne vem!" "No, ti bom takoj povedala. Veš, z Jelko sva se dogovorili, da bova danes namesto tebe skuhali kosilo. Tako boš imela tudi ti nekaj od počitnic!" "Pa bosta znali?" "Saj sem tudi zadnjič jaz pekla palačinke. Če ne bova znali, te bova pa vprašali za nasvet?" "Seveda lahko! Kar zraven bom sedela in uživala na dopustu!" Najprej jima je morala povedati recept za pripravo testa, povedati, da je treba namazati ponev, in še to in ono. Toda pekli pa sta jih le sami. Res je bila kakšna palačinka malo preveč pečena in je izgubila pravo barvo, toda obljubili sta, da bosta tiste pojedli sami in bodo za ata in zanjo ter za preostale tri le tiste, ki so se jima res lepo posrečile. "Palačinke so za kosilo!" se je razveselil ata, ko se je pripeljal iz službe. Si se pa potrudila!" "O ne, danes se nisem potrudila jaz, temveč tile dve. In kar dobro jima je uspelo, mar ne. Celo kompot iz češenj sta pripravili." "Kje sta jih pa dobili." "Na našem vrtu jih je nekaj dozorelo ravno pravi čas." "No ja, pa naj bo, ker je že tako. Mislil sem, da bi jih poskusil, ker je letos češnja rodila prvič." "Saj jih boš, le da v kompotu!" Jelka in Nežka pa sta pozabili, da je po kosilu treba tudi pomiti posodo in jo zložiti na svoje mesto; vendar kdo bi jima to zameril. Do kosila je imela dopust mama, po kosilu pa oni dve! Dopoldanski sprehod in ogled sta ju kar nekoliko utrudila, posebno Jelko, ki je zato predlagala, da tisto popoldne še ne bi začeli z raziskovanjem, no, iskanjem zgodovinskih najdišč. "Veš, Nežka, čeprav je sosedov ata rekel, da okoli lipe najbrž ni ničesar, pa mu tega le ne verjamem. Bolje bo, če se bova sami prepričali. Zdajle res ni primerno, da bi šli še enkrat tja. Precej vroče je in tudi sonce je že precej nizko. Bolje, da bova šli jutri; več časa bova imeli. Kaj praviš?" "Se bova pa danes o vsem pogovorili in naredili načrt." Sedli sta v senco pod brajdo, kamor sonce ni imelo dostopa, vsaj ne v popoldanskem času. Tudi Petrček in Nacek sta se jima hotela pridružiti, pa sta jima svetovali, da bo bolje, če delata družbo mami, ki se je prav tedaj odpravljala na njivico. Tako sta tudi storila, čeprav mama tega niti ni bila vesela, saj je imela dovolj dela že z malo dveletno Anico. Počitnice pač zahtevajo svoj red in tudi svoje običaje. "Danes niti ne bi mogli raziskovati okoli tiste lipe," je čez čas rekla Nežka. "Zakaj?" "Zato, ker je mama vzela motiko, ko je šla na njivo." "Ali imate samo eno?" "Ne, več jih je, toda tista je najboljša in najmočnejša. Z njo bi bilo mogoče razkopavati tudi tršo zemljo. Zdaj je suša in ruša je trda, ker pa že dolgo niso orali, še toliko bolj." "Toda zakaj ne orjejo?" "Ker ni nikogar več, ki bi to počel. Ljudje so se postarali in pomrli, nekateri so odšli v svet in zdaj že celo po njivah raste grmovje."

"To je po eni strani tudi dobro! Nihče naju ne bo motil, če bova grebli po zemlji, ki zdaj nikogar ne zanima. Kaj ni na Podskali nobenih ljudi več?"

"Menda živita le dva starejša človeka, kakor sem slišala. Njo sem včasih tudi videla iti tod mimo, ko je šla v trgovino. Zdaj že nekaj časa gre zelo poredko, če sploh še hodi. Ne bosta nevarna in bova lahko zbežali, če bo treba, saj naju ne moreta ujeti, ker sta stara in zato počasna." "Veš, bojim se, da bo samo motika le premalo. Kakšno boljšo opremo bi si morali zagotoviti." "Kaj pa naj?" "No, nekaj takega, kot imajo tisti uradni raziskovalci, pa še oni nimajo posebne sreče, saj ponavadi večino najdišč najdejo slučajno; največkrat se to zgodi, ko delajo kakšno novo cesto." "Tista oprema je gotovo draga in si je midve ne moreva privoščiti." "To bo pa najbrž kar res! Si bova pač morali pomagati s tem, kar imava in kar je dosegljivo nama." "Ne vem, kaj je dosegljivo, toda občutek imam, da nimava ničesar – no nič takega, kar bi nama lahko trenutno koristilo." "Našega soseda v bloku sem slišala reči, da tisti, ki obupa že ob prvi oviri, nikoli ne doseže ničesar. Res nimava ničesar, morda pa se bo le kaj našlo. Le kako, da se tega še nisem spomnila!" "Česa pa?" "Veš, ko so nekoč prekopavali cesto ob našem bloku in niso vedeli, kje je položena vodovodna cev, so se pa bali, da bi jo poškodovali, sem videla, kako so si pomagali. Nekdo je stopil do grmovja in odlomil kos veje ter naredil bajalico." "Kaj pa je to?" "Ata mi je povedal, da je to primitivna priprava, s katero so nekoč iskali vodo, ko so v sušnih krajih kopali vodnjake." "Pa jim je to pomagalo?" "Za vodnjake ne vem, toda v mestu pa le niso poškodovali vodovodne cevi. Če jim je pri tem pomagala bajalica, ne vem. Videla pa sem, kako je s tistim predmetom hodil sem ter tja po delovišču in iskal vodo." "In kaj naj bi nama to koristilo?" "Kaj ne razumeš? Tudi midve si lahko narediva bajalico in morda nama bo kaj pokazala. Že danes jo lahko narediva, saj sem tedaj videla, kako jo je naredil, jutri pa z njo poskusiva pri tisti lipi." "Tam najbrž ni vode?" "Saj je tudi ne bova iskali, le kaj naj nama bo! Toda mar ni mogoče, da bi bajalica pokazala tudi kaj drugega. Morda kosti, grobove starih ljudstev?" "Pa ja ne bova izkopavali mrličev?" "Seveda ne, saj so že davno strohneli in morda je kje le še kakšna kost. Toda tisto, kar so njihovi svojci položili z njimi vred v grob, pa je najbrž še vedno tam, seveda, če niso pobrali že drugi." "Kdo?" "No, tisti, ki so orali in sadili tam okoli lipe." "Zvedelo bi se ..." "Še raje pa ne. Prav gotovo niso želeli, da bi jim tiste zaklade, ali kar so že našli, vzeli in vtaknili v kakšen muzej." "Pa bi bilo to pošteno? Če je bilo, seveda?" "Tega pa ne vem, ker ne vem, kako je bilo včasih. Veš, naš ata pravi, da je sedaj pošten le tisti, ki ničesar nima, in da je ves svet ena sama lumparija ter da je večina ljudi pripravljena stopiti drugim na glavo, če bi le imeli od tega korist." "Saj je naš tudi podobnega mnenja." "Zakaj bi se torej morali bati, če bi v kakšnem pozabljenem ajdovskem grobu našli kup cekinov in si jih razdelili? Saj ni treba, da bi o tem pripovedovali drugim! Nekaj časa bi bili lahko tiho, potem pa bi se sčasoma že ponudila priložnost, da bi se okoristili s tistim. Tako se menda dela dandanes." "Najbrž bi me venomer skrbelo, če sem zaklad dovolj skrila, da mi ga ne bi kdo ukradel. Zdaj ko nič nimam, tudi skrbi ni." "Saj vem, da je res tako, toda kaj naj narediva. Zdaj je priložnost, da ga poiščeva, potem pa se bova že pogovorili, kako naprej! Najprej je treba nekaj najti, potem se bova šele lahko pogovarjali, kako s tistim ravnati. Če se bova le pogovarjali, bo najbrž premalo. Zato je najbolje, da se kar lotiva dela. Tukaj grmovja ne manjka in lahko narediva bajalico! Imaš nož?" "Peterček ga ima in ker ga ni vzel s seboj, ko je šel z mamo na njivo, si ga lahko sposodiva." Sposoditi si je najlažje, če tistega, od katerega si želiš nekaj sposoditi, ni zraven in tako ne more ugovarjati. Tega pa se ni zavedala le Nežka, ampak še mnogi po širnem svetu, in to celo za veliko večje stvari, kot je navaden pipec. Odšli sta v bližnje grmovje in se lotili dela oziroma je delo v glavnem opravila Jelka, ki je pač že videla bajalico. "Bo tole delovalo?" je bila nekoliko nejeverna Nežka. "Moralo bo, saj drugega nimava. Kar tukaj jo bova skrili, jutri pa jo bova vzeli s seboj." "Kaj pa motiko?" "Seveda, tudi motiko! Če bova z njo odgrnili rušo, bo bajalica delovala še toliko bolje." Drugo jutro, sobota je bila, sta vstali že zgodaj. Obe sta bili namreč radovedni, kako bo delovala bajalica in kaj bosta odkrili, če bosta sploh kaj. "Kako to, da ne moreta spati, saj je še zgodaj. Tudi ata se še ni prebudil, no vstal, saj ima danes prosto soboto?" "Kaj vem ... Ja, Jelka bi rada videla, kako pride sonce izza tistega hriba, ki je kriv, da se ne vidi na Vrtačo." "Imata res srečo, zakaj ponoči je bilo oblačno, celo nekaj kapelj dežja je padlo, proti jutru pa se je zjasnilo." Jelka in Nežka sta se veselo spogledali, saj sta obe hkrati pomislili, da se je morda zato tudi zemlja okoli lipe nekoliko zmehčala. Toliko sta res še počakali, da je mama zavrela mleko in da je sonce prilezlo izza Zavrha, kakor so imenovali hrib, ki je zakrival Vrtačnico. Potem pa sta se podali na pot: Jelka z bajalico v roki, Nežka pa z motiko na rami. Že na poti sta doživeli razočaranje, saj je bila pot pod drevjem popolnoma suha, ker so tistih nekaj kapelj dežja prestregle krošnje dreves in so se že tam posušile, ko so sončni žarki pobožali drevje. "Tudi tista zemlja se gotovo ni veliko zmehčala, če se je sploh kaj," je bila črnogleda Nežka. "To je res, toda na kakšno večje deževje pa nimava časa čakati. Naredili bova, kar bo mogoče, kajti že jutri me lahko pridejo iskat in potem bo treba na druge počitnice spet čakati eno leto. Ne ne, danes nama mora uspeti." "Če pa nama ne bo?" "Bom pa popoldne ali zvečer telefonirala domov, da bom ostala tukaj kar dotlej, ko se bo treba naslednji dan odpeljati na morje." Na žalost sta morali tisti dan spoznati, da bajalica morda res pokaže, kje je voda, za kaj drugega pa ni primerna, posebno ne za grobove in zaklade. Kar precej časa sta se sprehajali okoli lipe in iskali primerna mesta ter razkopavali rušo z motiko, toda bajalica ni pokazala ničesar. Zato sta potem, ko je postalo vroče in sta bili mokri od potu, saj sta se resnično trudili, morali odnehati in se podati proti domu. Tedaj se jima ni nikamor mudilo, saj se opoldanski zvon še ni oglasil in lahko sta prisluhnili gozdnim prebivalcem. "Kakšna grda žival pa je to?" je vprašala Jelka, ko je zabevskal srnjak. "To je srnjak, kako naj rečem, no, mož od srne." "Kaj, tako lepa žival, ima tako grd glas?" "Tudi Korenčkova Julka je lepa, glas pa ima tak, da je niso hoteli sprejeti v pevski zbor, čeprav si je menda to zelo želela." Zdaj je Jelka nekatere glasove že poznala in tako je ni mogla več prestrašiti kakšna šoja ali žolna.

"Drugi ptiči se redkeje oglašajo." "Oni najbolj pojejo v pomladanskem času, ko gnezdijo." Med pogovorom sta počasi prišli iz gozda, kjer se jima je, ka¬kor na dlani, pokazala s soncem obsijana vas. "Ali ni lepa!" se je pobahala Nežka. "Ne morem reči, da ni! Toda veliko manj hiš pa ima kot Brezovec." "Seveda, saj je vas! Če bi jih imela toliko kot Brezovec, bi bila mesto." "Toda zakaj se imenuje Podhrast in ne kako drugače? Za Brezovec vsi vemo, zakaj je dobil tako ime." "Vidiš, tamle na hribu sredi vasi stoji cerkev, jutri si jo boš lahko ogledala, zraven nje pa raste orjaški hrast. Saj vem, da ponavadi na takih krajih rastejo lipe, tukaj pa je drugače; ne vem, zakaj in najbrž tudi drugi ne. Morda ga je nekdo posadil ali pa se je zasejal sam; naj bo že kakor hoče, vas je tako rekoč pod njim, zato se imenuje Podhrast. Sicer pa je navsezadnje vseeno; ni pa vseeno, da danes nisva ničesar našli. Kaže, da tvoja bajalica ne deluje tako, kot si pričakovala." "Je med tistim grmovjem potok, o katerem si mi pripovedova¬la?" je vprašala, da bi pogovor obrnila v drugo smer. "Res je, potok je tam in v njem je toliko vode, da jo pošiljamo naprej po dolini in z njo celo okrepimo reko, ki izvira v Brezovcu." "Zdaj sem se spomnila, zakaj danes nisva imeli nobenega uspeha; zdaj mi je jasno." "Nebo je res jasno, kaj pa je jasno tebi?" "Spomnila sem se, da so tedaj delavci iskali vodo, ne pa kakšnih skal ali železa, da o čem drugem raje niti ne govorim. Ja ja, bajalica najbrž pokaže le, kje je voda." "Če bova šli popoldne k potoku, je nama ne bo treba iskati, saj jo bova lahko videli tudi brez bajalice." "To že, ne rečem … Toda kolikor vem, pri vas ne hodite po vodo k potoku?"

"Včasih smo to počeli, odkar imamo vodovod, pa tega ni več treba." "Spomnila sem se, da vodovod ni zastonj, no, mislim na vodo, in jo morate plačevati." "Krajevna skupnost je zgradila vodovod." "Potem pač plačujete njej, vsaj ob koncu leta, če ne še vmes. Toda pod temle hribom je prav gotovo tudi voda in če bi jo midve odkrili, bi jo pri vas lahko imeli zastonj. Presneto, že kar popoldne bova poskusili in verjamem, da bova uspešni!" "Tudi zjutraj si upala!" "Premalo sem premislila, zdaj bo drugače." "Kdo pa naj nama to zagotovi: kakšna čarovnica ali čarovnik?" "Ko bi imeli tisti aparat, detektor ali nekako tako se imenuje, potem bi morda imeli srečo že dopoldne ... No, glede čarovnic pa saj se spomniš, da je `šica' rekla, da jih ni." "Tudi v mestu jih ni?" "Ne, za nobeno ne vem!" "Kaj pa, Jelka, če bi tista naprava, ki zazna kovino, zaznala tudi kakšno pozabljeno bombo? Med zadnjo vojno so se namreč bojevali tudi tod okoli in prav gotovo je kakšna ostala kje v zem¬lji." "Bomb ne bova iskali, ker jih ne potrebujeva. Sicer pa jih pod drevjem ni." "Kako moreš vedeti?" "Razpočila bi se med vejami in sploh ne bi priletela do zem¬lje. Mislim, da se jih nama pod tisto lipo ni treba bati." "No ja, sicer pa bova popoldne iskali vodo, ki pa ni nevarna. Greva zdaj domov?" "Saj se ni zazvonilo poldne, lahko še malo posediva." "Morda bi mama rabila motiko, pa je ne bo našla?" Zdajle bo kmalu kuhala kosilo, pri čemer pa ne rabi motike. Kaj pa je tamle spodaj, kjer ni drevja?" "Tam je zemlja bolj slaba in tisto seno ni kaj prida. Nekakšno močvirje je tam in ljudje se mu izogibajo." "Tudi to si morava ogledati. Kaj se ve, kaj vse se lahko skriva tam. Morda je zato tako mokro, ker je spodaj nafta. Če bi jo našli, bi kar na hitro obogateli, zakaj dandanes ima visoko ceno." "Kaj pa bi rekel Brenčin?" "Kakšen Brenčin?" "No, lastnik tistega močvirja." "Kaj pa bi imel on pri tem?" "Tisti svet je njegov in morali bi se pogovoriti tudi z njim." "Se bi že nekako. Toda to bi storili šele tedaj, ko bi zagotovo vedeli, da je tam res nafta." Še bi se pogovarjali, vendar je tedaj zazvonilo poldne in odšli sta proti Kamnarjevi hiši. Odločili sta se, da bosta popoldne za hišo in tam pod bregom iskali vodo, kar bi Kamnarjevim omogočilo, da bi lahko imeli svoj vodovod in jim ne bi bilo treba plačevati vodarine kot sedaj, ko uporabljajo vaški vodovod. Toda pri omenjenem opravilu so se pokazale težave, ki jih nista pričakovali. Ko je namreč začela Jelka z bajalico v roki hoditi sem ter tja, sta to prva opazila Nežkina brata Peterček in Nacek ter seveda o tem obvestila ata in mamo. Slednja je pohitela na prizorišče in začudena vprašala Nežko: "Kakšne čarovnije pa uganja Jelka? Da se ji ni morda zmešalo?" "To niso nobene čarovnije in tudi zmešalo se ji ni, le vodo išče. "Zakaj, je mar žejna? Saj je pipa v kuhinji in si lahko natoči vodo." "Ne, mama, saj ne gre zato, le radi bi poiskali kakšen izvir, ki je skrit pod zemljo."

"Kaj pa vama bo?" "Ne le nama, vsem nam bi prišel prav, saj nam ne bi bilo več treba plačevati vodarine vaški skupnosti. Svoj vodovod bi imeli, no, bomo imeli." "Nič kaj preveč ne verjamem temu, toda le imejta svoje veselje!" Čeprav se je mama vrnila v hišo, ata pa se ni niti prikazal, je bilo za tisti dan konec iskanja vode. Peterček in Nacek sta se namreč pridružila Jelki pri njenem iskanju vode in sta skupaj z njo tekala sem ter tja in zraven vriskala od veselja, da lahko pomagata pri nečem, česar nista razumela. Če kaj takega počnejo še odrasli in resni ljudje – vsaj za take se štejejo – zakaj tega ne bi smela tudi onadva?" "Motita me," se je Jelka ustavila pri svojem raziskovalnem delu in sedla v travo.

"Kaj pa sploh iščeta?" se je Peterček obrnil k Nežki in Jelki. "In zakaj vama ne bi smel pomagati?" "Premlad si še, da bi razumel, s čim se ukvarjava." "Sedem let mi je že in celo sosed Matevž je rekel, da sem za svojo starost nenavadno pameten. Ja, tako pameten, da ne iščem vijoličastih krav kakor nekateri, no, nekatere." Seveda sta Jelka in Nežka lahko ugotovili, koga misli, zato je Nežka vprašala: "Kje pa si slišal za kaj takega?" "O sem sem! Sosed Matevž je o tem pripovedoval naši mami, jaz pa sem bil slučajno tam blizu in sem vse slišal. Saj me nista videla, ker sem bil skrit za grmom. Ja, vem pa le! In tudi prejle, po kosilu, sem slišal, kako sta se vidve pogovarjali, da bosta šli na močvirje po nafto ali nekaj takega. Tudi jaz bom šel z vama. Le zakaj ne bi smel? Vedro bom vzel s seboj, da si jo bomo lahko natočili!" Pa ni šel z njima, ker sta se odločili, da je za tisti dan dovolj raziskovanja in bosta z njim nadaljevali kdaj v prihodnjih dneh, in to že zgodaj zjutraj, ko bodo taki tečneži, kot sta na primer Peterček in Nacek, še spali.


8. poglavje: ODKRITJE

Naslednji dan nista šli nikamor. Kar dva vzroka sta bila, ki sta ju zadržala, da sta se odpovedali načrtu. Prvič je bila naslednji dan nedelja, ko so Kamnarjevi oblekli boljše obleke in šli v cerkev in z njimi tudi Nežka in Jelka, drugič pa je tisto nedeljo deževalo. Zato sta svoj odhod na raziskovanje morali odložiti na ponedeljek, če bi ponehal dež. Jelka se je celo bala, da bi jo njeni prišli iskat in jo odpeljali v Brezovec, čeprav je bila prepričana, da še nekaj dni ne bodo šli na morje. Za vsak primer pa je vseeno kar dvakrat telefonirala domov, da želi ostati še nekaj časa v Podhrastu, ker ji je tod všeč in se z vsemi lepo razume. Celo to je zaupala mami, da je ugotovila, da na svetu ni vijoličastih krav, pač pa so le-te samo na televiziji in čokoladi. "Pa naj bo tam še te dni, če so jo že pripravljeni hraniti, bomo pa prihranili nekaj makaronov in kakšen zrezek. Na morju nam bo prišlo vse še kako prav, saj si bomo kuhali sami!" je ugotovila mama. Tako je bila Jelka rešena in lahko je še nekaj dni raziskovala staroslovanske in rimske ali kakršne že grobove. Da bi se jima le nasmehnila sreča. V nasprotnem primeru bi bili zadovoljni tudi z nafto. V ponedeljek se jima je sreča nasmehnila že zelo zgodaj. Ko sta namreč odprli oči, se je na vzhodu že prikazalo sonce in pokukalo v njuno sobico. "Vstati bo treba!" je dejala Jelka in se obrnila na drugo stran, da ji sonce ni sijalo v obraz.

"Danes je priložnost, da končno najdeva, kar iščeva, čeprav ne veva, kaj iščeva!" je zaspano dejala Nežka in storila enako kakor pred njo Jelka. In sta še enkrat zaspali in bi se morda prebudili šele sredi dopoldneva, če po vratih ne bi poropotal Peterček in zaklical: "Zaspanki, zaspanki! Bosta spali kar ves dan? Hoho, jaz sem mlajši, pa sem že pokonci. Ata se je že zdavnaj odpeljal v tovarno, saj tudi danes dela dopoldne, mama pa je že pripravila zajtrk. Bosta kar v postelji počakali na kosilo?" "Da bi naju dražil takle smrkavec, si pa že ne smeva dovoliti!" se je razjezila Jelka, Nežka pa je zavpila proti vratom: "če takoj ne nehaš razbijati in kričati, ti bom tako navila uro, da se me boš za večno zapomnil!" Grožnja ga je pregnala od vrat, tako da sta slišali njegovo kričanje nekje od daleč in tudi, da se je vmes oglašal še Nacek. Tako jima ni kazalo drugega, kot da sta vstali. "Že prej bi morali to storiti!" je vzdihnila Nežka. "Saj bi, če ne bi bilo v postelji tako prijetno. Navsezadnje pa imava počitnice in med počitnicami se menda ne vstaja tako zgo¬daj kot tedaj, ko moramo v šolo." "To pa je tudi res. Toda ali se nisva dogovorili, da bova danes nekaj raziskali?" jo je spomnila Nežka. "Saj res! No, potem pa kar vstaniva, da navsezadnje ne bo dan prekratek. Ko kaj iščeva, dan tako hitro mine:" "In sklenili sva, da bova odšli od doma prej, kot se bosta zbu¬dila Nacek in Peterček, Anica pa nama tako ali tako ne bi delala težav." Ko sta že zajtrkovali, je mama rekla: "Vem, da hodita po svojih potih in z vama tudi najboljša motika. Toda danes bi želela, da bi ostala doma, ker jo bom rabila, saj nameravam spodkopati tisti plevel, ki na njivi ovira rast!"

"Bova pa si danes le ogledali teren in skušali ugotoviti, kje se bo splačalo kopati. Kaj Če bi š1i najprej na močvirje?" "Včeraj je kar močno deževalo in ker je tam že tako mokro in še rosa se ni posušila, bo tja bolje iti šele popoldne ali pa jutri." "Potem bova raje šli na Podskalo in si ogledali okolico tiste lipe. Jaz sem kar prepričana, da je tam gotovo kakšen nenavaden hribček, pod katerim so grobovi." "Ali ni grobove najbolje pustiti pri miru?" "To vem, toda tisti morajo biti tako stari, da zanje to ne velja več. Saj jih tudi razni zgodovinarji in arheologi, ali kakor koli se imenujejo, razkopavajo in se zato nihče ne razburja. Tudi če bi se, mu ne bi nič pomagalo." "Zakaj ne?" "Ker naš ata pravi, da dandanes nihče nikogar ne posluša in dela vsak po svoje, posebno kdor ima tako možnost. Ata tudi večkrat pripoveduje, da nekateri nosijo maske vse leto in si jih, po potrebi, celo menjajo. Tega nisem povsem razumela, toda nekaj že mora biti na tem, drugače ne bi o tem pripovedoval in bil jezen." "Tega tudi jaz ne razumem, morda bom tedaj, ko bom velika. Torej bova šli na Podskalo?" "Če se bova le lahko izmuznili, da naju ne bi opazila Peterček in Nacek." Z njima ni bilo težav, saj sta bila tako zaverovana v nekega hrošča, ki je nenapovedano prilezel na dvorišče, da sta lahko smuknili mimo in že sta bili na poti, ki vodi na Podskalo. "Predolgo sva spali, zdaj je že vroče!" je potožila Nežka. "Seveda je vroče, saj smo sredi poletja. Ali misliš, da tistim raziskovalcem ni bilo, ko so odkrivali Afriko. Brala sem o tem!" "Ali mora biti zato tudi nama?" "No, ravno nujno ni, toda če hočeva kaj najti, je pač treba tudi nekoliko potrpeti." "Kaj pa naj najdeva pod tisto lipo?" "Ne bom ti še enkrat pripovedovala, saj sem ti že večkrat! No, danes se bova le malo natančneje razgledali, jutri pa bova lahko začeli s pravim delom." Najprej sta posedeli v senci stoletne lipe, kakor jo je imenovala Jelka, da sta si oddahnili, potem pa je rekla: "Lahko pa je bilo tako, da so pod tole lipo imeli le plemenske posvete in je bilo pokopališče nekje drugje, nekje v bližini. In prav tako je bil lahko nekje v bližini tudi žrtvenik, oltar ali kakor so že imenovali tisto. Okolico morava raziskati in ker danes mo¬tike nimava s seboj, bova jutri poskusili kaj odkopati." "Kje pa?" "No, tam, kjer se bo nama zazdelo, da bi lahko kaj bilo. Lahko bi bilo pod kakšnim nenavadnim hribčkom, ki se mu bo videlo, da ni nastal naravno, morda kakšni pomenljivi skali." "Pri tisti tamle ni bilo nič ..." "Saj ni edina v tej okolici! Če bi našli že kar pri prvi, kar iščeva, bi bilo pa le malo preveč preprosto. Ali ne bo lepše, če bova nekaj našli šele po velikem trudu?" "Kaj pa sploh iščeva?" "Tega še ne vem; vedeli bova, ko bova našli. Toda ta kraj se mi zdi tako nekam nenavaden, da je prav gotovo povezan z davnimi časi. Se ne zdi tudi tebi?" "Nič posebnega ne vidim … Če pa želiš, da se malo bolj razgledava, potem bo najbolje, da kar začneva, da ne bo prej za¬zvonilo poldne, kot pa bova stopili izpod lipe!" Prišli sta na drugo stran hriba, kjer se je travnik končal ter se je začenjal gozd in se je svet spuščal navzdol v dolino. Šumenje je bilo slišati od tam spodaj in Nežka je rekla: "Potok je spodaj, priteče pa iz neke podzemeljske jame. Tako je nekoč pripovedoval ata, ki je že bil tam. Mene nič kaj ne veseli, da bi se spustili v tisto dolino." "Tudi mene ne, morda kdaj drugič, čeprav je mogoče, da bi se tudi tam kaj našlo. Kar pojdiva nazaj in si danes raje oglejva okolico lipe." Potem sta krožili okoli nje v čedalje večjih krogih in potem … Kar nenadoma sta, ko sta stopili skozi grmovje, v dolu pred seboj zagledali majhno in staro hišo, obdano z nekaj drevesi. "Morda so v njej ljudje?" je zaskrbelo Jelko. "Prav gotovo so, sicer pa je višje gori še nekaj hiš. Ta je res precej osamljena. Morda pa v njej živi tista nenavadna ženska, ki jo včasih vidim iti v trgovino. Glej, pravkar je prilezla iz hiše. Morda je coprnica in bo zdajle priklicala nevihto, da bova mokri." "Vidim, da je stara in nekam nenavadno oblečena. Toda samo zaradi tega ni coprnica ali še kaj hujšega in ne bo naju začarala, da bi naju ujela nevihta in bi umrli ali pa bi se nama zgodilo še kaj hujšega." "Saj tudi jaz ne verjamem v čarovnice, toda če jo takole vidiš, pa te le stisne v prsih." "Najbolje bo, če jo nekaj časa opazujeva, da bova videli, kaj bo počela. Morda je čisto navadna ženska, čeprav stanuje na samoti. Tudi v šoli sva slišali, da coprnic ni." Res se ženska ni obnašala tako, kakor bi se morala – vsaj po njunem mnenju – prava coprnica. Videli sta, da ima v rokah motiko in da je stopila na vrtiček ob hiši in začela nekaj okopavati. Toda kmalu je bilo videti, da se je utrudila, zakaj odložila je mo¬tiko in počasi odšla v hišo. "Ko bi si upala tja, da bi se z njo pogovorila, to bi bilo nekaj imenitnega!" je vzkliknila Jelka. "Zakaj pa?" "Zato, ker živi tukaj in so ji najbrž znane vse skrivnosti tega kraja. Toda ne upam si! Prav gotovo veliko ve, vprašanje pa je, če je tudi pripravljena kaj povedati. Morda hrani skrivnosti zase in zaklade tudi." "Če bi že kdaj našla kakšen zaklad, bi si prav gotovo kupila novo obleko in tudi hišo bi si popravila." "Kakor že, morda pa je le zato v tisti hiši in tako napravljena, da ljudje ne bi ugotovili, kako je z njo v resnici. Danes se najbrž tudi midve ne bova mogli prepričati o tem. Najbolje bo, če za danes končava opazovanje. Morda bi bilo dobro, če bi o temle odkritju povedali vaši mami. Mogoče kaj ve o njej. Če ne ona, ata pa prav gotovo." Čeprav sta se prepričevali, da jima ženska ne more in ne bo storila nič žalega, ju je vendar minilo navdušenje, da bi tisti dan še naprej raziskovali okolico. "Najbolje bo, če za danes končava z raziskovanjem. Morda pa bi popoldne lahko obiskali močvirje, kaj praviš?" je vprašala Nežka. "Res bo najbolje tako. Sicer pa mora biti že blizu poldneva." Počasi sta se napotili v dolino in se spotoma pogovarjali, kako bi se pogovorili s skrivnostno žensko, ki prebiva v stari hišici. Gotovo bi vedela povedati veliko zanimivega. Tiho sta se približali domači hiši, tako da mama ni niti opa¬zila, kdaj sta prišli in se je začudila, ko ju je zagledala v sobi, kjer sta prelistavali neko pobarvanko. "Tukaj sta, jaz pa sem se bala, da se potepata Bog ve kje! No, pravkar je zazvonilo poldne in najbolje bo, če ne gresta nikamor več, dokler se ne vrne ata, da bomo skupaj pojedli kosilo. Potem bom jaz šla pomagat grabit k Robarju, ker je pokosil še nekaj trave med grmovjem. Sama sta in v letih ter tako delo zaostaja. Če hočeta, lahko gresta z menoj?" "Ne, neke načrte imava in ..." "No, le pojdita po svoje, počitnice so in kar hitro bo jesen, ko bo spet treba vsak dan v šolo." Pri kosilu ju je vprašal ata: "No, kako sta preživeli dopoldan? Sta bili kje daleč ali sta se motali okoli hiše?" "Na Podklancu sva bili, najprej pri tisti lipi, potem pa sva si ogledali še okolico." "No in?" "Ja, zagledali sva tudi neko hišo, no, hišico bi lahko rekla," je povedala Nežka. "Prestrašili sva se." "Zakaj pa?" "Zato, ker je iz nje prišla neka nenavadna ženska, podobna tisti, ki gre včasih tu mimo, morda le še nekoliko bolj čudno napravljena." "Najbrž ni prav nič nenavadna, le nekoliko po stari modi je oblečena, saj obleče tisto, kar pač ima. Kakor sem slišal, je bolj slabega zdravja, prav tako kakor njen mož." "Tudi moža ima?" "Včasih sem ga videl, ko je prišel v Podhrast, zdaj ga že nekaj časa ni bilo. Morda je bolan. Pustita ju pri miru in se raje izogi¬bajta tisti hiši, saj imata drugod dovolj prostora." Kljub nasvetom sta pozneje le sklenili, da si bosta tisto hišo še ogledali. "Zdi se mi, kakor da ata ni povedal vsega, kar ve. Tista ženska, ki sva jo opazovali dopoldne, najbrž le ni čisto običajna ženska. Gotovo ve marsikaj, kar je drugim skrito. Veš, tudi v našem bloku je ena taka, ki je malo starejša in osamljena. Sicer ima majhno pokojnino, nekoliko pa si pomaga tudi tako, da prerokuje dru¬gim." "Kaj pa?" "Dobro ve, kdaj bo koga obiskala sreča in mu to pove, če jo kdo vpraša." "Kako pa to dela?" "Nekakšne karte premetava, ki ji menda povedo. Nekatere gospe ji zelo verjamejo, strici pa ne. Tudi naša mama ne hodi k njej in si za tisti denar, ki bi ga dala njej, raje kupi lak za lase," je povedala Jelka.

Ker so po kosilu š1i vsi, ata in mama sta s seboj vzela tudi otroke, k sosedu Robarju, sta ostali Nežka in Jelka sami. "Če bosta kam šli, zaklenita hišo. Ključ daj na skrito mesto, saj veš kam!" "Vem in tako bom tudi storila!" Komaj so odnesli pete, že je ključ zaškrtal v vratih in se potem znašel na skritem mestu. Jelka in Nežka sta se že prej dogovorili, da bosta popoldne raziskali močvirje in tako pomagali rešiti naftno krizo.

Misliš, da bo zemlja še vedno mokra, ker je včeraj deževalo?" je zaskrbelo Jelko. "Tam je vedno mokro, saj je tisto močvirje nižje, kot pa teče potok in tako tam vode na manjka." "Dobro bi bilo, če bi s seboj vzeli tudi motiko, saj zdajle je mama ne bo rabila." "Ne, zdajle bo rabila grablje, ki pa jih ima sosed Matevž, saj jih pozimi naredi sam." Ko so Kamnarjevi prišli na Robarjev travnik, sta bili tudi Nežka in Jelka poleg močvirja. Jelka je kakor največji strokovnjak kmalu ugotovila, da nista prišli zaman. Ko je namreč ogle¬dovala vodo, ki je stala v nekaterih kotanjah, je opazila, kako je mavričasto blestela. "Nežka ali vidiš tole? Nisva prišli zastonj! Glej, nafta plava kar na vrhu vode; seveda, saj smo se učili, da je lažja od vode. Čudi pa me, da ni tega še nihče opazil. Morda bi bilo treba le malo pogrebsti in že bi nafta brizgnila iz nahajališča." "Potem pa dajva, saj imava motiko s seboj!" Na vso moč sta se trudili, toda napovedanega uspeha ni bilo. "Malo bolj naprej bi bilo treba poskusiti," je že vsa upehana rekla Jelka. In sta poskušali, toda tudi tam neuspešno. Toda močvirje ima svoje muhe in navade in kar naenkrat je Jelka začutila, da ji noge lezejo nekam v globino in prestrašeno je kriknila: "Nežka, pomagaj!" Pomolila ji je rovnico in s težavo se jima je posrečilo, da sta se spet znašli na trdnih tleh. Toda nekaj pa je bilo drugače kakor prej. Tisto sivo črno blato ju je kar pošteno umazalo; pa ne le nog in rok, temveč tudi obleko in celo po obrazu sta bili umazani. "'Zdajle bi bilo lahko res nerodno!" je rekla Nežka. "Zakaj pa? No, sicer pa je že.... Še dobro, da nisem oblekla boljše obleke." "Veš, če bi bil zdajle mraz, se ne bi mogli umiti drugje kot doma. Ker je kar toplo, da ne rečem vroče, najbrž ne bo tako hudo. Prestrašili sva se pa pošteno! Odslej bo najbolje, če pustiva tole močvirje in nafto pri miru." "Kaže, da z motiko res ne moreva do nafte! Najbrž bi potrebovali drugačne priprave. Toda če se drugi ne zanimajo za to, zakaj bi se trudili midve?" Potok je bil sicer precej hladen, ker izviri niso bili daleč. Toda ker je sonce prijetno grelo, sta se kmalu znebili sledov neuspešnega raziskovanja ali z drugimi besedami: blata iz močvirja. Tudi obleko sta si oprali in jo posušili na poletnem soncu, ki je tisti dan radodarno grelo Podhrast in njegovo okolico ter tako tudi obe junakinji, ki sta se dogovorili, da bosta o prigodi raje molčali. "No, kako sta preživeli popoldne," ju je zvečer vprašal ata Janez. "Malo sva se sprehajali, tudi v potoku sva se umili; precej hladna je tista voda." "Seveda je, ker ni daleč do izvirov in še grmovje preprečuje, da bi jo ogreli sončni žarki; je pa čista, da jo človek lahko zajame in pije. V potoku, ki teče skozi vas, je toplejša, zato pa tudi umazana zaradi vseh odpadkov in greznic. Včasih smo se v tistem potoku kopali, zdaj pa je voda popolnoma neprimerna." "Zdaj se ljudje vozijo na morje," je pripomnila Jelka. "Ki pa ponekod ni dosti ali pa nič bolj čisto kot potok v Podhrastu. Sicer pa kakor kdo! Jaz se bom še naprej kopal le v naši kopalni kadi!" Kako sta se morali umivati v hladnem potoku in zakaj je bilo potrebno, pa sta Nežka in Jelka raje molčali. Če namreč molčiš in te še nihče ne sprašuje, ne moreš priti v zadrego. Izučilo ju je, da je lahko tudi raziskovanje nevarno, posebno če nimaš prave opreme in znanja. Pa vendar sta potem, ko sta odšli v Nežkino sobico, že delali načrte za naslednji dan. "Zadevo z nafto bo treba čim prej pozabiti, prenevarno je tam, tudi ata ju je posvaril, naj se močvirju raje izogibata, ker je tam že marsikdo imel težave. "Vsako leto so namreč, kolikor je bilo pač mogoče, pokosili močvirsko rastlinje, da so ga imeli za steljo, je nekoč pripovedoval ata," se je spomnila Nežka "Nekoč se je neki kosec komaj rešil na trdna tla. Pozabila sem na to ..." "Tako kakor danes jaz!" je vzdihnila Jelka. "Najbolje bo, da v prihodnje raziskujeva le vodne vire in tisto hišo na Podskali ter njeno skrivnostno prebivalko."


9. poglavje: STRAH IN ČEŠNJE

Naslednje jutro sta vstali tako zgodaj, da se Peterček in Nacek še nista prebudila in tudi mama še ni pripravila zajtrka. Tako sta morali celo nekoliko počakati. "Kdaj pa ti vstaneš, mama, da si vedno pokonci, ko se jaz prebudim?" "Tedaj kot ata, če dela dopoldne. Ko se odpravlja, mu pripravim zajtrk, da ne gre tešč od doma. Tako je bilo tudi danes." Ko je zvonilo sedmo uro, sta bili že na pol poti na Podskalo. "Misliš, da je pametno, da sva s seboj vzeli tudi dve rjuhi. Prav gotovo ju bo mama pogrešila in ne vem, kako naj se izgovorim, če me bo vprašala, kam sta izginili." "Saj ju bova prinesli nazaj! Veš, če se bova ogrnili z njima, naju ne bo mogla prepoznati in morda ju bova z njima celo prestrašili." "Kaj če je z raznimi prikaznimi v dobrih odnosih in se z njimi dobro razume ter bo ugotovila, da nisva pristni?" "Saj veš, da prave prikazni živijo le v pravljicah in bova tako midve še bolj pristni od tistih, ki jim praviš prave!" Čeprav sta na začetku hiteli, da bi bili čim prej na mestu, pa sta, kolikor bolj sta se bližali vrhu hriba, hodili vse počasneje. Navsezadnje pot tudi ni bila čisto brez nevarnosti; tako kakor prejšnji dan ni bila brez nevarnosti pot na močvirje. Toda tokrat sta se nevarnosti zavedali in sta bili previdni, ne pa tako kot prejšnji dan, ko bi Jelko skoraj zgrabilo močvirje; no, vsaj njen čevelj. Nista šli takoj tja za hrib, odkoder je bilo mogoče videti tisto hišo, ki je komaj zaslužila svoje ime. Usedli sta se v senco pod lipo, da bi še enkrat vse premislili in se odločili tako, kakor bi bilo najbolje. "Rjuhi bova skrili v grmovje in najprej skrivaj opazovali, kaj se bo dogajalo okoli hiše. Šele potem se bova odločili, kaj bova storili. Morda bo še najbolje, če bova do ženske prijazni." "Zakaj tako misliš?" "No, tod živi in prav gotovo ve za vse tukajšnje skrivnosti. Morda bo tako prijazna in nama bo povedala, kje naj iščeva." "Včeraj si bila drugačnih misli?" "Človek se mora pač prilagoditi! Naš ata je nekoč dejal, da nekateri ljudje to še kako znajo. Kar danes grajajo, jutri hvalijo, če jim le tako ustreza." "Za take stvari sem že slišala! Naš ata pravi, da so to ljudje z dvema obrazoma, če jih nimajo še več. Mama ne govori tako naokoli in jim pravi kar hinavci." "Tudi naša, čeprav se mi zazdi, da si tedaj, ko nas obišče atova mama, tudi ona spremeni obraz. Ponavadi staro mamo kritizira, ko pa pride na obisk, jo ima zelo rada — vsaj dela se tako." "Kaj bi zdaj o tem, ko se morava odločiti, kako bova opazovali hišo in njeno okolico. Zato sva vstali tako zgodaj, zdaj pa sediva tukaj in čakava!" "Greva!" se je odločila Jelka. Vstali sta in se počasi napotili proti tisti strani, kjer je stala stara hiša. Se bova zavili v rjuhi, da naju ne bo prepoznala, če naju bo slučajno videla?" je vprašala Nežka. "Mene prav gotovo ne pozna, saj me ni še nikoli videla, tebe pa je lahko, če hodi mimo vas v trgovino. Toda saj zdaj še ne veva, če jo bova sploh videli. Najbolje bo, če zaenkrat skrijeva rjuhi v tisti grm. Sprva bova le ogledovali, kaj se bo pri hiši dogajalo, kaj bo počela ženska."

Počepnili sta za nizek, a košat grm in opazovali hišo. Toda tam se ni nič zganilo; vse je bilo mirno, le kozje meketanje se je slišalo. "Kozo ima! Bog ve, zakaj?" je zašepetala Jelka. "To pa ni težko ugotoviti. Prav gotovo zaradi mleka, tako ka¬kor pri nas. Kaj če bi kar šli tja, no, kakor na obisk." "Kaj se ti meša? Najprej se morava prepričati, kaj sploh je tam in kaj počne ženska. Prav lahko, da bi nama storila kaj hudega, nikoli ni človek dovolj previden." Še bi se šepetaje pogovarjali in opazovali hišo, pa sta nena¬doma prestrašeno skočili pokonci, ker sta za seboj zaslišali glas: "Kaj pa tako vneto opazujeta? Pa ja ne tole napol podrto bajto?" Sprva od strahu in presenečenja nobena ni mogla spregovoriti, saj je pred njima stala ženska, zaradi katere sta opazovali hišo. Toda bila je povsem drugačna, kot sta jo pričakovali. Čeprav je bila nekoliko nenavadno napravljena, pa je bil njen obraz videti prijazen in celo nasmehnila se jima je. To je Nežko toliko opogumilo, da je dahnila: "Nikogar ni videti tam ..." "Seveda ne, ker sem tukaj! To pa gotovo vesta, da človek ne more biti na dveh krajih naenkrat. Res je tako, pa čeprav me imajo nekateri za nekakšno coprnico ali nekaj takega. Mogoče imam res nekoliko nenavadno obleko in rada bi oblekla drugačno — če bi jo imela! Toda o kakšnem copranju nimam niti pojma. Navsezadnje bi bilo kar lepo, če bi znala kaj takega, toda to so le pripovedke. Če pa bi mogla, bi si najprej sama sebi pričarala marsikaj, kar pogrešam, med drugim vsaj spodobno obleko, pa tudi toliko denarja, da bi lahko šla brez skrbi v trgovino. Tako pa moram preštevati in hraniti tistih nekaj tolarčkov, da nisva brez soli in najnujnejšega." "Je še kdo tukaj?" "Ja, Jernej, moj mož. Toda on le redkokdaj prileze iz hiše, ker je bolj slabega zdravja. Tako moram večino dela postoriti jaz, kolikor pač morem." "Kje, kje pa ste bili sedajle?" "Malo sem šla naokoli, da sem nabrala nekaj priboljškov za kozo, saj lahko slišita, kako meketa. Gotovo me že težko pričakuje!" "Bolj malo imate." "Težko se pripogibam in kmalu se utrudim. Pa kaj bi o tem. Če si res hočeta ogledati hišico, pojdita z menoj, da si jo bosta od blizu. Če mi bosta pomagali nesti tole vrečo, v kateri imam nekaj deteljice in regrata, tudi ne bom jezna." "Malo je v njej. Midve nimava težav s pripogibanjem in lahko vam še nekaj nabereva, da bo koza bolj vesela." "Ne samo koza, tudi jaz bom vesela!" Tako sta storili in potem so se počasi odpravile proti hiši. "Sta bili morda že prej ob njej?" " Ne ne, kje pa sva si upali!" "No, pa pojdita zdaj z menoj, da bosta videli tudi Jerneja. Že kar nekaj časa ni videl nobenega drugega človeka, razen mene!" Sicer sta se še vseeno malo bali, toda šli sta za njo in nesli vrečo. "Ko pridemo blizu hiše, jo bova kar spustili in zbežali, saj naju ne more ujeti, ker težko hodi," je zašepetala Jelka. Prišle so že blizu hiše, ko je Nežka nenadoma obstala in vzkliknila: "Joj, češnje, in koliko jih je!" Res, poleg hiše je stala velika češnja in polna je bila rdečih sadežev. "Letos je res bogato obrodila, toda kaj nama to pomaga, ko pa ne moreva do njih!" "Zakaj ne?" sta vprašali.

"Saj vidita, kako je visoka, midva z Jernejem sva pa stara in okorna. Najbrž še lestve ne bi mogla sama prisloniti, kaj šele, da bi šla med veje, Jernej pa še toliko manj. Ptiči jih bodo pozobali, pa je škoda. No, tudi oni morajo živeti. Kaj pa če bi ...!" se je ne¬nadoma spomnila." "Kaj, teta?" "No, če bi si vidve upali nanjo. Lahko bi se jih najedli, kolikor bi hoteli in morda bi še katero vrgli v travo za naju z Jernejem." "Ja, upali bi se, seveda, če le dovolite. Le do prvih vej bi bilo malo težko priplezati."

"Tam za hišo je lestev in bo to hitro rešeno. Ker sta si zjutraj oblekli hlače, s plezanjem ne bosta imeli težav. Lahko pa tudi vidita, da so veje kratke in močne. No, če si upata?" "Seveda si! Če imate morda kakšno košarico in kljukico, bi jih nabrali tudi za vaju." "Oboje se bo našlo. Jernej je to zimo še spletel nekaj košaric, zdaj jih najbrž ne bi mogel več. Odšla je v hišo, da bi jima pri¬nesla, kar sta, kar sta želeli. Pod češnjo sta ostali sami in Nežka je rekla: "Saj se mi zdi, kakor da sanjam in ni resnica, kar se dogaja. Toda ko sem se uščipnila v lice, me je zabolelo. Zdaj vem, da je resnica, kar vidim." "Če jim bom v mestu pripovedovala, kaj vse sem doživela tukaj, mi prav gotovo ne bodo verjeli! No, kar pojdiva po lestev, da bova lažje prilezli do vej!"

Komaj sta dobro prislonili lestev, je teta, tako sta jo imenovali, že prišla in prinesla kar dve košarici in precej dolgo vrv. "Da bosta lahko košarici spustili z drevesa v travo ali meni v naročje in vaju ne bo ovirala, ko se bosta spuščali z drevesa." Čeprav sta bili vse dotlej, ko sta se povzpeli na češnjo, še nekoliko nezaupljivi, pa je ves strah minil, ko sta se znašli sredi številnih rdečih plodov. "Toliko jih je, da kar ne vem, kje naj začnem," je rekla Jelka. Sem ter tja sem že videla kakšno češnjo, tudi v Brezovcu jih imajo pri nekaterih hišah, toda kaj takega, kot je tukaj, pa še nisem videla. In tam jih zdaj že ni več." "Mi tukaj smo bolj v hribih in so zrele nekoliko pozneje. Ravno pravi čas sta prišli." "Teta, kako pa vam je ime?" je vprašala Nežka, ki ni mogla skrivati svoje radovednosti. "Saj tudi jaz še ne vem za vajini imeni. Kar prav bi bilo, da bi se predstavile druga drugi, če smo se že tako slučajno srečale. Mogoče bomo postale celo prijateljice; no, lahko rečem, da smo že. Meni je ime Matilda. Jernej me je včasih klical drugače, toda zdaj sem stara in sem pač Matilda. Zdi se mi, da je za tako, kot sem jaz, kar primerno." "jaz pa sem Nežka!" "In jaz Jelka!" Najprej sta se najedli češenj, šele nato sta začeli polniti košarici. A stara Matilda se je večkrat nasmehnila, ko je videla, kako pogosto padajo pečke v travo. Nazadnje sta le napolnili tudi košarici in jih po vrvi spustili na tla. Ko sta prišli z drevesa tudi sami, je teta Matilda predlagala: "Zdaj pa le pojdita z menoj v hišo, da si jo bosta ogledali še od znotraj in spoznali tudi Jerneja. On ima zelo rad češnje, meni pa ni toliko zanje. No, ne rečem, da ne bom katere pojedla. Ne smeta biti razočarani, ker je vse tako skromno – tako je pač prišlo." Jernej se je zelo razveselil, ko sta vstopili.

"Pozdravljeni! Že kar precej časa nisem videl drugega človeka kot mojo Matildo. Slišal sem govorjenje in silno sem si zaželel, da bi tisti, ki se pogovarja z njo, stopil tudi v hišo. Ker sem zdaj zagledal dva mlada obraza, sem še toliko bolj vesel." Po njegovem obrazu sodeč sta se lahko prepričali, da je mislil resno, kar je povedal. "Joj, postreči bi vama morala, vedno je bila pri naši hiši taka navada, toda nič primernega nimam. Mleko bi že lahko pogrela, toda ker sta se najedli češenj, to ne bi bilo pametno. Če se namreč v želodcu srečajo češnje in mleko, ima ponavadi človek težave s prebavo." "Oh, teta, saj nama ne bi mogli z ničimer bolj ustreči kot s češnjami. Če pa jih človek še sam natrga, je toliko prijetneje. Veste, v mestu jih imajo samo na tržnici, a niso tako sveže kakor tukaj." "Seveda, saj ne morejo biti, ker jih prevažajo sem ter tja in so nabrane že prejšnji dan. Tudi ko sem bila jaz mlada, sem najraje imela tiste, ki sem jih sama utrgala. Vesela sem, da sta jih nabrali tudi za naju, toda prav gotovo bi z njimi razveselili tudi domače. Midva z Jernejem jih imava eno košarico dovolj. Če jih pretreseta v tole skledo, jih lahko nabereta še enkrat. Seveda, če se vama ljubi še enkrat splezati na drevo?" "Preveč bi vaju oškodovali." "Oh, dajta no, če jih ne bosta potrgali vidve, jih bodo pa ptiči." Vendar se nista takoj podali na češnjo, saj sta videli, da bi se Jernej rad pogovarjal. Res je kmalu vprašal: "Sta morda obe iz mesta?" "Ne, le Jelka je od tam, jaz pa sem doli iz Podhrasta. K nam je prišla – no, kako naj rečem – no, na počitnice." "In tako sta šli malo na izlet, kot se reče." "Tudi, toda še druge načrte imava!" je povedala Jelka. "Gotovo kaj zanimivega. Morda tudi kaj iščeta?" "Kako pa veste?"

"Saj ne vem, le kar tako sem rekel. Če pa bi vedel, bi vama morda lahko pomagal z nasvetom, saj drugače ne morem." "Morda bi nama res znali svetovati." "Potem pa kar na dan z besedo. Ko sem bil sam v vajinih letih, sem venomer upal, da bom kaj našel. Celo o skritih zakladih sem sanjal. Morda je tudi z vama nekaj podobnega. Sta kaj takega brali ali ste se celo učili v šoli in zdaj sanjata?" "Ja, o tem, da bova našli kakšne zgodovinske znamenitosti, da bova kaj izkopali, kar je že dolgo v zemlji in pozabljeno." "Morda celo iz rimskih časov, saj se je ponekod že našlo veliko takega: grobovi, spomeniki, orodje in orožje ter tudi kakšni dragoceni predmeti. Da bi bilo kaj kje tukaj, pa še nisem slišal." "Midve sva upali, da je morda kaj tam pod tisto veliko lipo." "Lipa je nekakšno slovensko in tudi slovansko drevo. Morda so se včasih res zbirali pod njo, posebno, če je bila sredi naselbine ali vsaj blizu. Toda tale je preveč na samoti in najbrž tudi tistih časov ni videla, čeprav je velika in zato tudi stara. Ker tam nista nič našli, sta se podali še v okolico in tako ugledali tudi tole hišico. K sreči je ob njej tudi češnja, ki je prav sedaj polna sadov. Tako vsaj nista iskali popolnoma zastonj. Navsezadnje sem tako tudi jaz prišel do njih. Sveže nabrane imam rad. Potem, ko nekaj časa stojijo, niso več tako dobre, pa tudi črvive rade postanejo." Še veliko jih je na drevesu in če želite, bi prišli še jutri in vam jih nabrali!" je rekla Nežka in pri tem pomislila, da bi se jih obenem tudi sama lahko še enkrat najedla. "Joj," je naenkrat vzkliknila Jelka. "Čisto sva pozabili. Gotovo je že veliko ura in mama bo v skrbeh, ker naju toliko časa ni od nikoder. Zdaj se morava pa zares posloviti!" "Ne bosta šli še enkrat na češnjo?" je vprašala Matilda. Spogledali sta se in Nežka je povedala: "Če bova prinesli češnje, se mama prav gotovo ne bo jezila, ata pa še manj. Koliko je ura?"

"Mislim, da je tam okoli dvanajstih, okoli poldne. Kdaj pa imate kosilo?" "Tedaj, ko se vrne ata, to pa je okoli pol treh." "Ne bosta ga zamudili in lahko še nabereta košarico češenj, da bosta imeli vsaka svojo." Tako sta storili, potem pa se na hitro poslovili in odhiteli v dolino. Ko sta se bližali Kamnarjevi hiši, sta slišali, da je v vaškem zvoniku ura odbila dve. "Presneto, če ne bi imeli češenj, bi me kar malo skrbelo," je rekla Nežka, preden sta stopili v hišo. "Kje vse sta se pa potepali toliko časa? Tako me je že skrbelo, da sploh ne vem, kdaj in kako sem skuhala kosilo." "Kje sva bili, ti lahko dokaževa. Glej, na češnji sva bili!" "Na češnji? Na čigavi pa? Je lastnik vedel za to?" "Seveda je vedel, no, sta vedela, saj sva jih nabrali tudi zanju. In še povabljeni sva, naj prideva tja tudi jutri. Sicer pa sta nama onadva posodila obe košarici, da sva jih lahko nesli tudi domov. Vrniti jih morava, čeprav nista rekla, naj jih prineseva nazaj." "Da jih le nista rabutali, kakor nekateri rečejo temu, da jim ni treba priznati, da kradejo. Mislila sem, da sta se tako vživeli v tisto vajino raziskovanje, da sta pozabili, kdaj je poldne." "Saj sva mislili najprej raziskovati, toda potem sva srečali Matildo, na češnji pa pozabili na čas. Jutri bom vzela s seboj uro, čeprav mi je mama svetovala, naj jo puščam tukaj, da je ne bi kje izgubila. Saj nisem več tako majhna, da ne bi znala paziti na svoje reči! Še nekaj let in bom velika kot mama in tudi štirje razredi so že za mano. Pa s televizijo znam ravnati in ata mi je pred tedni kupil celo računalnik. Jeseni ga bom nagovorila, da bo poskrbe1 za internet. Pri vas ga še nimate?" "Saj si videla, da imamo le televizor."

Še bi se pogovarjali, a je zunaj zabrnel avto. Mislili sta, da bo mama povedala atu, kako pozno sta se vrnili domov. Vendar tega ni storila, saj ga je želela presenetiti s češnjami. Ko so pojedli ko¬silo, jih je postavila na mizo. "Od kje so pa te prifrčale?" "Nič niso prifrčale, midve sva jih prinesli!" "Kje pa sta našli tako lepe in toliko? Vidve sta pa res pravi raziskovalki!" In je vprašal, tako kakor že prej mama, če je tisti, čigar je češnja, vedel, da sta bili na njej. "Seveda je vedel, no, sta vedela, saj sva jih nabrali tudi njima, ker sama ne moreta na drevo!" Potem pa sta pripovedovali o vsem, kar sta doživeli dopoldne. O tem, da sta najprej mislili raziskovati, pa sta potem opazovali tisto staro hišo in se srečali z Matildo in češnjami, se pogovarjali z Jernejem. Povedali sta tudi, da sta oba bolj slabega zdravja, saj niti češenj ne moreta obrati, in da se v glavnem preživljata s kozo." "Kako se preživljata s kozo?" "No, mleko jima daje, Matilda pa nabira deteljico in regrat, da jo preživi. Ne vem, kaj ji bo dajala pozimi?" "Nimata nič sena?" "Kdo bi ga pa pripravil? Sama sta pa preslaba, da bi ga napravila, Jernej je menda skoraj večino časa v postelji." "Videti je, da sta velika reveža! Ni prav, da smo nanju kar nekako pozabili. Pogledati bo treba, kako je tam!" "Midve bova šli k njima že jutri, če le ne bo deževalo, tako sva jima obljubili. Tudi košarici morava vrniti!" "No, deževalo ne bo, vsaj nič ne kaže in tudi na televiziji sem videl in slišal, da bo lepo vsaj še nekaj dni. Le pojdita k njima in povprašajta, kako živita in če jima česa primanjkuje." Šele ko sta zvečer šli v svojo sobo in zagledali posteljo, sta se spomnili:

"Joj, rjuhi sta pa na Podskali, kaj pa zdaj?" se je ustrašila Nežka. "Kaj pa moreva? Zdajle ponoči si res ne upam tja. Jutri ju bova vzeli in prinesli domov. Sicer je pa nocoj toplo in naju ne bo zeblo." "Da ju le ne bi raztrgali kakšni lisjaki ali medvedi." "Kaj pa naj z njima? Lahko noč!"


10. poglavje: MATILDINA IN JERNEJEVA ZGODBA

"Veš, Nežka, ponoči se mi je sanjalo, da sva bili spet na Matildini češnji. Toda na njej niso bile le češnje, temveč tudi nekakšni čudni starinski predmeti, ki jim nisem vedela imena. Vprašala sem jo, kaj vse je tisto, pa je rekla, da je vse našla tam okoli lipe in obesila na drevo, da je dež opral vso nesnago, ki se je držala predmetov. Kaj če bi se res zgodilo kaj takega?" "No, to se ti je le sanjalo. Sama veš, da včeraj, razen češenj in listja, ni bilo na drevesu nič drugega." "Saj vem ampak vseeno bova morali paziti, da česa ne bova spregledali. Kaj se ve, morda je tam marsikaj, česar tudi Jernej in Matilda nista našla ali pa tistemu, kar sta videla, nista namenjala nobene pozornosti. Verjetno se niti ne zavedata, da je tisto veliko vredno." "Kaj pa vem, kako je. Sicer pa bova šli danes še enkrat tja in mogoče se nama bo nasmehnila sreča; no, če ne drugače, pa vsaj v obliki češenj!" "Prav bi bilo, če bi šli čim prej, dokler se ne prebudita Peterček in Nacek, gotovo bi hotela z nama. Že včeraj je Peterček rekel, da bi tudi sam splezal na tisto češnjo. Kaj bi bilo, če bi mu spodrsnilo¬ in bi padel s češnje in ne bi mogel hoditi, ker bi ga bolela noga? Naj ga nosiva vse do doma?" "Prav imaš! Kar potiho se bova zmuznili iz hiše. Le mami bova povedali, kam greva, da je ne bo skrbelo." "Kaj pa zajtrk?"

"Saj se bova tam najedli češenj. Sicer pa je včeraj Matilda rek¬la, da mleko in češnje ne gredo skupaj." "Ja, spomnim se!" Storili sta, kakor sta se dogovorili. Ko je zvonilo sedem, sta bili že na poti, ki vodi na Podskalo. "Nekaj me pa le skrbi!" je vzkliknila Nežka. "Kaj če sva tako zgodnji, da bosta Matilda in Jernej še spala in bo hiša zaklenjena? Naj greva nazaj?" "Ko bova že tam, nama pač ne bo kazalo drugega, kot da bova počakali, da bosta vstala. Da bi trkala na vrata, se mi ne zdi primerno. Bova pa tisti čas malo pogledali po okolici. Res je včeraj Jernej dejal, da ni nikoli videl ničesar takega, kar iščeva. Toda kaj se ve – morda pa je spregledal." "Ali pa ni želel povedati!" "Zakaj naj bi tajil, saj ne bi imel nobene koristi od tega? In star je – no, stara sta oba – in prav gotovo nimata nobene želje, da bi obogatela. Če bi res našla kaj dragocenega, mar bi še stanovala v tisti revni hišici?" Tako in podobno sta se pogovarjali vse dotlej, ko sta pred seboj ugledali mogočno lipo, ki je tako navdušila Jelko. "Včeraj sva kar precej časa sedeli tukaj in morda bo prav, če tako storiva tudi danes. Prej si rekla, da te skrbi, če bova prezgodnji in še ne bosta budna. Če nekaj časa posediva pod lipo in opazujeva lepoto okoli sebe, bo čas hitro minil." "Če pa bo hiša še vedno zaklenjena, ko bova prišli do nje, kaj pa potem?" "Kaj naj drugega, kot da postaviva košarici pred vrata in greva domov. Da bi kar brez dovoljenja splezali na češnjo, tudi ne bi bilo prav!" "Jaz se tudi ne bi upala." Okoli njiju je bilo tako lepo, da se jima je zazdelo, da bi lahko sedeli v nedogled in se ne bi nagledali vsega. Mogočna drevesa na robu gozda so sicer zakrivala pogled na vas v dolini, toda videli sta hribe onstran doline, ki so jih krasile bele cerkvice in obrobljali stoletni gozdovi. Po dolini pa sta se proti mestu, ki se je skrivalo za hribom, na katerem je kraljevala cerkev svetega Miklavža, vila bela cesta in potok. Na Barju so se na osamelcih svetile vasi, za¬daj pa se je razkazoval mogočni Krim. Levo od njega sta bolj slutili, kakor pa videli glavno mesto in prosojna meglica je ovijala Dolenjsko gričevje. Vsepovsod pa je bilo mnogo cvetja in zelenja, da je Jelka vzkliknila: "Saj je tudi v mestu marsikaj lepega, toda s temle tukaj ni mogoče primerjati. Šele takole, ko se človek povsem posveti tistemu, kar zaznajo oči, ko ne misli na nič drugega, lahko zazna lepoto narave. Tukaj na jesen prav gotovo ni toliko megle kakor spodaj na ravnini, posebno v mestu." "Prav imaš, res je tako! Do Podhrasta se pogosto privleče, semkaj pa silno redko. Ko sta mesto in Barje zavita v meglo, tod sije sonce in drevesa žarijo v tisočerih barvah. Videla sem to, zato lahko govorim." Zagledali sta se v velikega čmrlja, ki je letal od cveta do cveta in nabiral med in obnožino, da bi oboje ponesel v svoje gnezdo, ki je bilo skrito nekje v mahu. Počasi se je oddaljil in tedaj je rekla Nežka: "Že kar precej časa sva tukaj. Morda je že pravi čas, da pogle¬dava tja za hrib?" "Skoraj bi pozabili, ko pa je vsepovsod toliko zanimivega. Zdajle mi želodec svetuje, da bi bil pripravljen sprejeti nekaj češenj. Poglejva, če je Matilda že vstala!" Vzeli sta košarici v roke in odšli iz gostoljubne sence stare lipe. "Najprej bova pogledali, če sta rjuhi še na svojem mestu. Danes ju ne smeva pozabiti!"

"Včeraj so naju zmotile češnje, ki sva jih nesli domov." V grmu pa ni bilo ničesar in preplašeno sta se spogledali. "Kaj pa zdaj?!" Obstali sta, trdi od strahu in ob misli, kaj bo rekla mama. Čez čas pa se je spomnila Nežka: "Morda pa tale grm ni tisti, v katerega sva skrili rjuhi? Zdi se mi malo drugačen. Tisti tam mu je bolj podoben!" Pogledali sta še tja in res sta ju našli ter si oddahnili: "Zdaj spet lahko misliva na češnje! Kar pojdiva, prav gotovo je Matilda že vstala!" Pokukali sta izza grma in jo ugledali. Ne daleč stran od hiše je sedela na starem panju in na vrvi držala ter pasla kozo. Ne da bi pomišljali, sta pohiteli do nje in pozdravili: "Dobro jutro! Prišli sva, kakor sva obljubili včeraj; košarici sva prinesli nazaj in ..." "Radi bi šli še enkrat na češnjo, kajne? Najbolje bo, da to storita kar takoj, dokler ni preveč vroče. Zdaj so češnje še hladne in zato tudi boljše. Tudi obe košarici lahko še enkrat napolnita: enkrat za naju in enkrat za vaju. Potem bomo stopile v hišo, da nas sonce ne bo preveč grelo, in se bomo pogovorili. Včeraj je kar zmanjkalo časa. Danes mama prav gotovo ve, kam sta šli?" "Seveda ve, saj sva ji včeraj prinesli češnje, ki jih je bila zelo vesela in drugi tudi. Peterček je celo hotel iti z nama, pa sva šli tako zgodaj od doma, ko še ni vstal." "Lestev je se od včeraj prislonjena na češnjo, zato se lahko kar povzpneta! Tudi vrv je tam nekje. Nič nisem pospravljala, le čemu? Vaju pa sem pričakovala in vstala sem prej kot ponavadi, da ne bi morda odšli nazaj!" Tisti dan je prišel iz hiše tudi Jernej. Matilda mu je prinesla stol, da je lahko sedel v senco in ju opazoval, kako sta se gibčno premikali med vejami. "Ej, kje so že časi, ko sem tudi jaz lahko takole telovadil! Vse mine! Danes imam tak občutek, da bo kmalu deževalo. Trga me v nogi in ramenu. Tudi ko sem prejle poslušal radio, sem slišal, nogi in ramenu. Tudi ko sem prejle poslušal radio, sem slišal, da se obeta sprememba. Ker je zdaj lepo, se lahko spremeni samo na slabše; no, na dež. Za nekatere stvari bo tudi dobrodošel, ne pa za češnje." "Zakaj?" "Zrele so in če bo deževalo, bodo razpokale in potem gnile. Le čim več jih potrgajta! Bolje, da jih pojemo mi, kot da jih poberejo ptice ali uniči dež!" Tokrat sta se počutili že kar domače in sta se selili z veje na vejo, tja, kjer je bilo pač največ češenj ter so bile najdebelejše in sočne, tako da je Matildo zaskrbelo: "Preveč pogumni pa le ne smeta biti, da katera ne pade in se polomi! Kam naj hitimo po pomoč! Jaz občasno komaj prilezem v vas, da nakupim najnujnejše. In koliko se zamudim! Stavim, da vidve lahko prehodita pot vsaj trikrat, ko jo jaz komaj enkrat!" Pa se je vse srečno končalo, tudi košarici sta bili že drugič polni in tedaj je dejal Jernej: "Naveličal sem se sedeti tukaj. Moja revma hoče, da grem nazaj v hišo in malo sedem čez ves hrbet. Tudi vama ne bo škodovalo, če bi se malo odpočili. Tako nekam osamljena sva z Matildo in lepo je slišati človeške glasove. Vidim, da je žena že odgnala kozo v hlev in bo zdaj lahko pomagala meni." Ko so sedli okoli mizice v kotu sobe in je Jernej legel na posteljo, je Matilda začela pripovedovati: "Tale soba je dnevna soba in obenem tudi spalnica – saj se lahko vidi – ker druge preprosto ni. Ta hiša ima le tole sobo in majhno kuhinjo in to je vse. Človek niti ne potrebuje veliko, če je skromen in z malim zadovoljen. Toda pride čas, ko je moči vse manj … Jernej že zdaj ne more nikamor, jaz le z največjo težavo in včasih me postane strah, kaj bo z nama. Pa nisva stara le midva, tudi koza je preživela svoja leta. Vsi trije smo na koncu svojih poti, tako je pač na svetu. Že ko se človek rodi, je obsojen na smrt, pa naj to pride prej ali malo pozneje."

Nekaj časa so vsi molčali, kot da jih je pretresla resnica. Že čez nekaj časa je Nežka vprašala: "Bosta kupila mlado kozo?" "Nisva premišljevala o tem, saj nimava denarja. Ne vem, kaj bo, če nama ta zboli ali celo umre? Ne morem si zamisliti, kako bi preživela brez mleka. Z nekom se bo treba pogovoriti ..." "Kar povejte, teta, kaj mislite! Naša mama vedno pravi, da je človeku bolje, če se z nekom pogovori, če nekomu zaupa svoje težave." "Kaj bi o tem pripovedovala vama, ki sta še tako mladi, polni življenja in upanja; pripovedovala najine žalostne stvari …" "Le pripovedujte, teta! Veste, naša mama tudi pravi, da se veselje ponuja že od daleč, žalost pa se skriva v srcih! In še to je rekla, da je človeku veliko bolje, če nekomu zaupa svoje težave, četudi mu ta ne more veliko pomagati." "Dobro mamo imaš in lepo je, kar je povedala. Če bi bili vsi ljudje taki, bi bilo drugače na svetu!" "Povejte, kaj bi najbolj potrebovali!" "Oh, najbolj me skrbi, kaj bo, če ne bom mogla več obdelati tiste njivice tam za hišo in posaditi krompirja. Doslej mi je še vsako leto lepo in obilno obrodil, tako da sva ga imela dovolj za svoje potrebe. Tukaj sta zanj pravi kraj in zemlja. Letos sem to storila le z veliko težavo. Tudi krme za kozo še nimava – na zimo mislim. Pa bo že nekako, bo že Bog dal, da bova preživela do smrti. Vesta, najbolj pa me skrbi, če ne bom mogla priti v trgovino, da bi kupila najnujnejše. Pozimi je tod veliko snega in ker že zdaj pridem v dolino le z največjo težavo, kako bo šele tedaj ..." "Sta že dolgo tukaj?" je vprašala Jelka. "Ne ne, nisva! Dolgo sva živela v vasi za hribi; saj ni pomembno, kako se imenuje. Lepo je bilo tedaj, ne smem se spomniti!" "Kar povejte, teta, kako je bilo. Morda vam bo potem lažje!" "Morda res. Toda tako težko je pripovedovati o žalostnih stvareh vama, ki vama v očeh žari pomlad in komaj vstopata v življenje. Zakaj bi vama grenila mlada leta, zakaj bi morali spozna¬ti, da na svetu ni vse tako, kakor kaže televizija in pišejo časopisi. Niso samo svetle strani življenja, je tudi senčna stran in midva z Jernejem sva v tej senci. Zakaj bi vama pripovedovala o njej?"

"Saj vas ne siliva, teta! Toda če bi bilo vama lažje, potem se nama zdi, da bi bilo to potrebno." "Vesta, nisva doma tukaj! Tam za hribi je vas, kjer sva imela manjšo kmetijo. Trdo je bilo treba delati, da sva preživela pet otrok. Toda bili smo srečni; srečni, četudi smo živeli iz rok v usta, kot se reče." "Pa zakaj nista ostala tam?" "Saj to je tisto najhujše! Ja, pet otrok sva imela in želela sva, da bi se njim bolje godilo, da bi lažje živeli kakor midva. Šolali so se, čeprav je bilo težko, ker nama je primanjkovalo denarja; hribovska zemlja je skopa in slabo rodi. Nisva bila taka, da bi prosjačila in moledovala okoli raznih ustanov ali kakor se že imenujejo. Tudi pri oblastnikih sva bila bolj slabo zapisana, pa kaj bi o tem; človek se ne more sam odločiti, komu in kdaj se bo rodil. Še barve svoje kože si ne more določiti sam, tako kakor si lahko izbere obleko, če ima denar." "In kaj se je zgodilo potem?" "No, kljub vsem težavam nama je le uspelo, da sva jih pripeljala do kruha, kakor pravijo ljudje. Odšli so od hiše in si ustvarili svoje družine. Kako tudi naj bi bilo drugače? Toda na naju so kar nekako pozabili, saj naju niso več potrebovali." "Vsi?" "Ne, najmlajši je ostal doma, da bi obdeloval posestvo, kajti šole ga niso kaj prida veselile. Vesela sva bila njegove odločitve, saj nama ni bilo vseeno, če bi naša domačija ostala brez naslednika. Toda veselje je bilo prezgodnje ..." "Zakaj, teta, kaj se je zgodilo?" je vprašala Nežka. "Oh, nikoli se ne morem ubraniti solz, kadar koli se spomnim na to. Ja, imel je že izbrano dobro dekle, s katero se je nameraval poročiti. Še zvečer smo se pogovarjali o poroki, naslednji dan pa se je zgodilo! Zgodaj je vstal in sedel na traktor, da bi zoral njivo v bregu. Pa je ni … Trava je bila še mokra od rose in traktor se je prevrnil ter ga pokopal pod seboj. Ko sva prihitela do njega, je bil že mrtev in tako smo imeli namesto poroke pogreb. Tedaj se mi je zazdelo, kakor da bi mi nekdo rekel, da sem prišla tudi jaz do konca svoje poti." "Kaj sta storila potem, zakaj sta tukaj?" "Prodala sva posestvo, ker nobeden od drugih ni bil pripravljen priti domov, sama pa ga tudi nisva mogla več obdelovati. Poplačala sva dolgove, nekaj so si razdelili otroci, nama pa je ostalo še toliko, da sva kupila tole hišico, ki je bila že zapuščena in zato ni bila draga." "In zdaj sta sama?" "Silno silno redko naju kdo obišče in reče, zaradi lepšega, nekaj vzpodbudnih besed. Zato pa sva toliko bolj vesela, ker sta naju obiskali vidve, ki govorita tisto, kar mislita."

"Kako veste?" "O, človek hitro loči umetno postavljene besede od iskrenih. Za to ni potrebno veliko znanja. Tukaj, v tej hišici, se končuje najina zgodba. Kakšen bo konec, niti ne veva; vesel prav gotovo ne, saj ne more biti. Bolj ko premišljujeva, bolj črne so najine misli. Toda danes je svetel dan tudi za naju, ker sta naju obiskali in nama prinesli žarek veselja. Le gledala sva lahko češnje, do njih pa nisva mogla; šele vama se je to posrečilo." "Tudi midve sva se jih najedli in še domov sva jih nesli." "Tudi danes jih bosta!" je dejal Jernej. "Košaric ni treba nositi nazaj. Imejta jih za spomin na tisti čas, ko sta na Podskali iskali zgodovinske ostanke in našli dva stara človeka in češnje." "Morda se tudi v tej zemlji kaj skriva, a ne vemo," je bila še vedno kolikor toliko prepričana Jelka." "Popolnoma nemogoče tudi ni; človek nikoli ne ve, kaj ima pod čevlji. Doslej nisem niti pomislila na kaj takega, zdaj pa bom bolj pozorna. Če bom na kaj naletela, vama bom sporočila." "Saj se bova še oglasili, čeprav ne bo več češenj. No, oglasili se bova zaradi vaju, ker pravita, da to rada vidita," je zagotovila Nežka in še dodala: "Zdajle pa se morava posloviti, da bova do tedaj, ko se bo vrnil ata, doma." "Kadar koli bosta prišli, bosta dobrodošli. Če ne bo češenj, bo pa morda kaj drugega: jagode, gobe, tudi za maline vem …" Poslovili sta se od prijaznih starčkov in se odpravili proti domu. Tokrat nista pozabili na rjuhi; pobrali sta ju in odnesli do¬mov. Toda tedaj sta ju še enkrat skrili blizu doma, da bi ju lahko nesli v hišo že v mraku in drugi tega ne bi videli. Pojedli so kosilo, potem pa je mama spet, tako kakor prejšnji dan, prinesla na mizo češnje. "Kaj jih je včeraj toliko ostalo?" se je začudil ata Janez.

"Tiste, ki so ostale včeraj, so že dopoldne pojedli otroci," je povedala mama. "Tele so čisto sveže, danes sva jih nabrali!" se je postavila Nežka. "Kaj, že spet sta bili na Podskali in plezali po češnji? Se ne zavedata, da je to nevarno. Kaj bi bilo, če bi katera padla z drevesa in se polomila ali celo ubila!" "Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo. Če ne bi splezali na tisto češnjo, se tudi sedaj ne bi sladkal z njimi. Nabrali sva jih tudi za Jerneja in Matildo, ki sta že prestara in preslaba, da bi plezala po drevju." "Pa vendar me bo skrbelo, če se bo to nadaljevalo. Najbolje, da ostaneta doma. Anica, ne dovoli jima, da bi še šli tja gori." "Nič se ne bo nadaljevalo, ker češenj ni več veliko, saj sva že skoraj vse obrali in za jutri se celo obeta dež. Potem pa bodo razpokale ali pa jih bodo pojedli ptiči." "Kako pa vse to veš?" "Vem, ker je tako povedal Jernej, ki že skoraj ne more hoditi in mu mora Matilda pomagati. A tudi njej že pešajo moči." "Kako pa sta zašli do njune koče?" "No, iskali sva, no, kako naj rečem, zgodovinske ostanke. Ker okoli velike lipe nisva našli ničesar, sva šli tudi v okolico in zagledali hišo. Ko sva jo opazovali od daleč, naju je presenetila Matilda in tako smo se spoznali. Spoznali pa sva tudi, da sta Matilda in Jernej velika reveža. Matilda se celo boji, kako bo, ko ne bo mogla več v trgovino." "Presneto, za njiju bi se moralo pozanimati socialno skrbstvo," je na glas pomislil ata Janez. "Morda bi se res, toda nekdo bi jih moral na to opozoriti!" je dejala mama. "Nekdo od odraslih bi moral to storiti, tema dvema najbrž ne bi niti verjeli." "Ob priložnosti bom stopil v tisti urad. Ko bi le vedel, če imajo odprto tudi popoldne!"

"Morda ne vsak dan, vsaj enkrat ali dvakrat na teden pa prav gotovo." Jelka in Nežka pa sta tudi tisti dan pozabili na rjuhi. Nanju sta se spomnili šele tedaj, ko sta se odpravljali spat. "Kaj pa zdaj?" se je ustrašila Jelka. "Drugega nama ne kaže, kakor da ju greva iskat. Saj ni še povsem temno, ker je poleti dan tako dolg in lahko ju bova našli!" Čeprav ju je bilo malce strah, sta vendar storili tako. Še dobro, da sta si sami postiljali posteljo in tako mama ni niti opazila, da manjkata rjuhi. Odeje pa ni privzdignila, hvala Bogu!


11. poglavje: NA MORJE

Naslednji dan se je vreme res skisalo, tako kakor je napovedoval Jernejev revmatizem in je obetal tudi radio. Popoldne je sicer dež počasi ponehal, toda za kakršen koli izlet ali raziskovanje ni bilo primerno, saj je bilo še povsod mokro. Tako sta tisti dan ostali Nežka in Jelka pod Kamnarjevo streho in pregledovali razne slikanice in knjige, ki so jih imeli pri Kamnarjevih kar nekaj. Nobena od njiju pa ni pričakovala, da se bosta morali tisti dan tudi odločiti za pot na morje. Ko se je namreč Jelkin ata Lojze ob dveh vrnil iz službe, je dejal: "Tako, draga moja, dobil sem dopust in pojutrišnjem lahko odpotujemo; saj smo nekako tako načrtovali. Pravijo, da pri zasebnikih ni težko dobiti sobe – hotela si pač ne moremo privoščiti. Morje pa je za vse enako slano in ..." "Umazano!" se je oglasil Bine. "Boš tiho! Kaj pa ti veš o morju? Tolikšna voda, pa bi bila umazana! Kaj takega res ni mogoče!" se je za morje postavila mama. "Kaj bi zdaj o tem!" je skušal oba pomiriti ata Lojze. "Morje je pač takšno, kakršno je in mi ga tudi ne bomo spremenili. No, tako je, kakršnega so naredili ljudje. Če pomislim, koliko raznih turistov namaka in pere v njem svoje ude in koliko mest je ob obali, še dobro, da ni slabše. Na morje pač moramo, tak je zdaj običaj, sicer pa je še manj primerno, da bi šli v planine. Meni se ne ljubi plezati po tistih skalah, ti pa tudi ne moreš!" se je obrnil k ženi." "In zakaj jaz ne bi mogla?"

"Zato, ker je odvečne kilograme težko prenašati po gamsovih stezah in še vrtoglavico imaš. Plavala boš pa lahko, če seveda znaš, saj pravijo, da je maščoba lažja od vode." "Skoraj upravičeno lahko rečem, da si nekoliko nesramen!" "Zakaj? Saj sem povedal le to, kar je res. Sicer pa: če ne znaš plavati, lahko ostaneš na obrežju in ti bom jaz nosil slano vodo pod tisto pisano marelo, ki si jo kupila zadnjič, da si boš lahko zmočila

noge in sama sebi dokazala, da si na morju. Pa kaj bi se prerekali o tem. Jutri bomo vse pripravili, kar je treba, no, kar imamo, in pojutrišnjem bomo navsezgodaj krenili, pa bo, kar bo!"

"Kaj pa naj bo? Seveda me bo ves čas skrbelo, kako boš vozil, ker nimaš ravno veliko izkušenj. Tudi jaz bom morala paziti!" "Ti pa imaš bogate izkušnje! Še s kolesom se pelješ s tako hitrostjo, da bi te še polž prehitel." "Seveda, ko pa je kolo v takem stanju, da sem vsakič, ko sedem nanj, v življenjski nevarnosti. Če ga usmerim v levo, gre kolo v desno ... Kolikokrat sem ti že rekla, da poskrbi zanj." "Še večkrat pa si mi govorila o avtu, kako nujno ga potrebujemo, saj ga imajo tudi sosedovi. Na vse pa le ne morem misliti! sicer pa se zdaj prevažava z avtom, kaj ti bo kolo?" "Saj, kolo je bolj za reveže." "Med kakšne pa spadamo oziroma se prištevamo mi?" Mama Metka ni odgovorila; najbrž ni takoj našla pravega odgovora. Raje je pogovor preusmerila na druge stvari: "Na Jelko bi pa skoraj pozabila! Še danes jo moraš iti iskat!"

"Saj bo jutri še dovolj zgodaj. Niti tega ne vem, ali naj obenem pripeljem tudi Nežko."

"Saj sama ne vem, kako bi bilo bolje! No, vsekakor pa bo ceneje, če ostane kar v Podhrastu. Bo Jelka že tam dobila kakšno sebi primerno družbo. Sicer bom morala tako storiti tudi jaz. Vsekakor pa bo najbolje, da Jelko pripelješ že danes." "Vsaj telefoniraj h Kamnarjevim, da bo vedela, da prihajam ponjo in se ne bosta z Nežko slučajno potepali kje po gozdu."

Jelka in Nežka sta pravkar opazili, da je zunaj posijalo sonce in že sta hoteli iz hiše, ko je zazvonil telefon. Mama Anica je dvignila slušalko in rekla: "Jelka, zate je. Mama bi ti rada nekaj povedala!" "Ja, mama, Jelka tukaj. Kaj je?" "Na morje bomo šli pojutrišnjem. Ata je že dobil dopust in te pride proti večeru iskat. Nežki prav gotovo ni veliko do tega, da bi šla s teboj, nič je ne sili! No, na svidenje zvečer!" In že je mama odložila slušalko. "Kaj je, zakaj si videti tako prestrašena, se je kaj zgodilo?" "Ne ne, nič se ni zgodilo, šele bo se, če se bo. No, sporočila je, da me pride ata iskat, ker da se bomo pojutrišnjem odpeljali nekam na morje!" "Pa nisi tega nič vesela? Kako to?" "Če bi rekla, da sem se tega razveselila, bi se zlagala. Ravno sem se privadila tukaj, pa že moram nekam drugam; nekam v popolnoma neznan kraj. Če bi smela ostati tukaj, bi bile počitnice še prekratke." "Saj lahko ostaneš, če želiš!" "Lahko rečem, da želim, no, vsaj nekaj časa. Zdi se mi, da je prišlo vse tole kar nekoliko prehitro." "Zakaj pa je Jelka videti nekam slabe volje?" je vprašal ata Janez, ko se je vrnil iz tovarne. "Domov bo morala, da bodo šli skupaj na morje. Proti večeru jo bo Lojze prišel iskat, tako je telefonirala njena mama." "Jaz imam občutek, da je tukaj kar zadovoljna." "Saj prav zato se ni razveselila njenega sporočila." "Ne bom se vtikal v to, le zakaj naj bi tudi se. Toda za našo pa le raje vidim, če ostane doma." "Jelka ni nič omenila, da bi ji Metka kaj rekla glede tega. Jaz pa je tudi ne bom spomnila na njene obljube."

"Včeraj sta s takim navdušenjem pripovedovali, kako sta se pogovarjali z Jernejem in Matildo ter kako sta obirali češnje. Tudi to sta omenili, da ju bosta še obiskali." "Zdaj ju pač ne bosta. Toda zdi se mi, da bi bilo prav, če ju bomo mi drugi. Saj ne moremo pustiti človeka, da kar shirata v tisti samoti." Nežka in Jelka sta sedeli v bregu za hišo in se pogovarjali, da sta nameravali že naslednji dan obiskati Jerneja in Matildo. Res, češenj ne bo več, ker jih je najbrž pokvaril dež; toda tako bi bilo več časa za pogovor. "Morda pa se je Jernej le spomnil, da je kdaj videl kaj nenavadnega, kar bi lahko pomagalo pri najinem raziskovanju. Kakšen nenavaden hribček ali čudno oblikovana skala ali kar koli že." "Zdaj obisk pač odpade, saj si sama ne bom upala tja. Ti pa moraš domov. Veš, Jelka, dolgčas mi bo, ker te ne bo tukaj." "Z menoj pa ne bi šla?" "Kaj vem … Najraje sem tukaj, kjer sem že na vse navajena. Sicer pa sva že bili na morju, ko je bil tam ves naš razred in smo se učili plavati. Slišala sem, da bodo tudi naš potok zagradili tako, da bomo v njem lahko plavali. Če si bom zaželela, bom imela morje tukaj. Zvečer pa bom spala doma." "Prav imaš! Veš, tudi jaz premišljujem, da bi telefonirala domov, in jim povedala, naj gredo kar sami na morje, jaz pa bom ostala tukaj. Toliko morava še raziskati, saj se nama doslej še ni posrečilo, da bi kaj našli. Tudi Matildi in Jerneju sva obljubili, da ju bova še obiskali. Sicer si bosta mislila, da sva bili tam le zaradi češenj." "Prepozno je, da bi lahko telefonirala!" "Zakaj naj bi bilo prepozno?" "Glej, vaš avto!" "Ojoj, najraje bi se skrila, toda to ne bi bila rešitev. Kar povedala bom, kako mislim. Če ne bom sedla v avto, me ne morejo odpeljati. Tako hitro pa tudi lahko tečem kot ata in mama – ne bosta me ujela." "Torej si se odločila, da boš ostala pri meni?" "Tako je! Saj me skrbi, kako se bom izgovorila, se posebno, če se je pripeljala tudi mama." Ko se je avto ustavil pred hišo in ju je mama Anica poklicala, sta se počasi približali hiši. V senci pod brajdo sta sedela le ata Lojze in brat Bine. Zdaj se je Jelka sicer nekoliko oddahnila, toda vseeno je želela ostati v varni razdalji. "Ha, tukaj si! Si pripravila tisto, kar si vzela s seboj, da odpeljemo domov in seveda tebe tudi, saj bomo šli pojutrišnjem na morje. Jutri bosta z mamo lahko vse pripravili. Sicer se mi zdi, da za teh nekaj dni ne potrebujemo, ne vem kaj. Toda mamo vseeno skrbi, da ne bi česa pozabili." "Torej naj bi šli vsi štirje?" "Ne, jaz ne bom šel z vami, ker grem skupaj s prijatelji. No, nogometni klub nam bo pripravil nekaj dni letovanja, ker smo med sezono redno prihajali na trening in dobro tekmovali," je povedal Bine. "Zdaj poleti, ko so počitnice in ne treniramo, mi je ob popoldnevih dolgčas. Le zato sem sedel v avto, da pač hitreje mine čas." "No, le mi trije, tako nekako se je odločila mama!" je nekoliko negotovo povedal Lojze. "Najbolje bo, če se odpeljemo čim prej! Kar poberi svoje stvari in sedi v avto!" "No, kako naj rečem … Trenutno z Nežko raziskujeva okolico in mislim, da sva pred pomembnim odkritjem. Tudi vodni vir iščeva!" "Da bosta kaj našli, o tem resno dvomim. Prepričan sem, da muzejske zbirke ne bodo utrpele nobene škode, če se zdajle odpelješ z nama." "Ni samo to, še druge stvari so. Na morju sem bila že s šolo in prihodnje leto pojdemo spet mi, tukaj pa nisem bila še nikoli na počitnicah. Pa staro Matildo in Jerneja morava tudi obiskati, obljubili sva jima. Ne bi bilo lepo, če ne bi izpolnili obljube." "Kaj vse ljudje obljubljajo, pa ne mislijo resno. No, mami si obljubil, da te bom pripeljal domov." "Torej tudi vidva nista mislila resno, ko sta mi obljubila, da bo šla na morje tudi Nežka. Tako bi jaz imela družbo, ki pa je zdaj ne bi bilo. Če pa ostanem tukaj, jo bom imela in lahko bova izpolnili, kar sva obljubili Matildi in Jerneju." "Tukaj želiš ostati? Pa vidva to vesta?" se je obrnil k Janezu in Anici. "Zaradi naju lahko. Toda midva ne moreva odločati, če naj ostane ali pa gre na morje. Vi se morate pogovoriti." "Mislim, da imam za letos morja dovolj, saj sem bila tam s šolarji. Zato bi šla z vama raje prihodnje leto." Mimo je prišel sosed Matevž z motiko na rami in za trenutek prisedel ter dejal: "Na njivi sem bil, pa je še preveč mokro, da bi se spopadal s plevelom, ki se po vsakem dežju tako razbohoti. Še kako velja pregovor, da slaba trava hitro raste. To je včasih veljalo tudi za nekatere ljudi, pa kaj bi o tem. Sta prišla po Jelko?" "Tako je! Na morje se odpravljamo, no, se odpravljava in meniva, da bi šla z nama tudi Jelka." "Ja, vidva bosta šla. Kaj pa žena, no, Metka?" "Nisi me prav razumel, midva z Metko bova sta. Bine bo šel svojimi nogometaši." "A tako? No, kako pa Jelka, je navdušena, da bo lahko poskusila slano vodo?" "Ni videti kaj takega in pravi, da bi rada preživela počitnice tukaj. Meni je navsezadnje vseeno, toda ne vem, kaj bo rekla Metka, če bi se vrnila sama z Binetom." "Kaj se ve, morda bi ji bilo tako celo prav! Glej ga no, vrabca, tole je navsezadnje celo smešno." "Kaj naj bi bilo smešno?"

"To, da so včasih otroci pametnejši od svojih staršev! Mislim, da je prav Jelka to dokazala." "Ali je pametno, da išče razne zgodovinske predmete, ki naj bi bili v tej okolici, ali da hoče najti vodni vir?" "Vsi smo bili bolj ali manj taki, ko smo bili stari toliko, kot sta zdaj Nežka in Jelka. In navsezadnje, ali niso že marsikaj našli povsem nepričakovano, ko so gradili cesto ali kar koli že." "Saj ne rečem, da ni tako, vseeno pa mislim, da nimata kakšnega upanja." "Upanje imata, če bosta pa tudi kaj našli, je navsezadnje vseeno! Ali ni bolje, da iščeta starine in vodo, kot pa da uganjata razne neumnosti tam nekje v mestu. Saj berem in poslušam, kaj vse se dogaja." "To je že res, toda jaz, no, midva sva jo prišla iskat. Naj se vrneva sama?" "Če imata zdravo pamet, se bo tako tudi zgodilo. Če punci ni do tega, da bi se cvrla na soncu in pokušala slano vodo, je nikar ne silita k temu. Tu ima dovolj zdrave zabave in ne bo ji dolgčas. Sinoči mi je Janez pripovedoval, da sta obiskali Matildo in Jerneja in jima pomagali, da sta prišla do češenj. Če ju bosta še obiskovali, bo to nekaj lepega. Nič slabega ne bo, če bosta spoznali, da so na svetu tudi stari in ubogi ljudje, ki so potrebni pomoči in prijazne besede. In kdo jim lahko najlažje pričara nasmeh na zgubani obraz, kot prav dobri otroci, ki jih razumejo. Če bosta sedaj odpeljala Jelko, prav lahko, da bosta kriva, da nekje ne bo takega nasmeha!" "No, da bi bil kdo nesrečen zaradi mene, tega si pa res ne želim. Toda ne verjamem, da bi bila prav Jelka tista, ki bi nekaterim prinesla nekakšno odrešenje, da bi se izkopali iz težav. Kaj pa naj stori star človek? Pomladiti se ne more! Vsi smo na tem, da se neprestano staramo." "Saj je res tako! Toda ali si ne bomo tudi mi na stara leta zaželeli če že drugega ne, vsaj prijazne besede in razumevajočega nasmeha."

"Kaj pa vem, no, kako naj vem, kaj naj naredim. Zdi se mi, da bo narobe, pa naj storim tako ali drugače." "Kadar sem prišel v tak položaj, da nisem imel drugačne izbire, sem se vedno odločil za tisto, ki se mi je zdelo manj narobe." Še nekaj časa so se prerekali – tudi Janez in Anica sta sodelovala – nazadnje pa sta se ata Lojze in Bine le odpeljala brez Jelke. Jelka je nekaj časa strmela za odhajajočim avtomobilom, potem pa se je obrnila k Nežki in rekla: "Veš, saj se ni bilo tako lahko odločiti. Do zadnjega nisem vedela, kaj naj storim. Tudi meni se je zdelo, da bo narobe, pa naj grem z njima ali ostanem tukaj. Spomnila sem se na Matildo in Jerneja, ki ju ne bi mogla več obiskati, če bi se odpeljala na morje. Ko pa sem slišala še atove besede, da bo narobe, kakor bo storil, sem se odločila. Zdelo se mi je, da bo manj narobe, če ostanem. Tako kaže, da bo jutri lep dan in lahko bova šli na Podskalo. Morda Matilda prav zdajle ogleduje okoli hiše, da bi zagledala kaj nenavadnega. Pa ne bova šli tja le zato, temveč tudi, da se bomo pogovorili. Veš, Nežka, premišljevala sem že, da bi raziskali tudi, kako bi jima nekako pomagali. Pogovoriti se bova morali in premisliti, morda pa se bo le našla kakšna rešitev." "Kaj pa voda, ki sva jo že iskali, pa sva potem to opustili?" "Ne, tega ne bova povsem opustili, le da bova okoli hiše raziskovali le tedaj, ko Peterčka in Nacka ne bo v bližini." S precej mešanimi občutki se je ata Lojze vzpenjal po stopnicah proti svojemu stanovanju. Presneto, malo ga je le skrbelo, kaj bo rekla njegova Metka, ker sta se vrnila sama. Najbrž je bil enakih misli tudi Bine, ki je raje za nekaj časa ostal na dvorišču pri svojih vrstnikih. "Nekam dolgo ste se vozili? " ga je pozdravila.

"Sva se vozila ..." "Kako? Mar se Bine ni peljal s teboj?" "Seveda se je in se tudi pripeljal nazaj. Jelka pa je rekla, da bi bila rada na počitnicah pri svoji sestrični in sošolki. Na morju je že bila, V Podhrastu pa doslej se ne. Nisem vedel, kaj naj storim. Kar na silo je nisem mogel stlačiti v avto, le kaj bi rekli ljudje." "Tore] bova navsezadnje na morju sama? Pa, saj bo tako najbrž še najbolje." "Kako misliš?" "No, tako, da nama ne bo treba skrbeti, da bi se komu kaj zgodilo. Še posebno, če bi bili tam obe, bi morala še kako paziti nanju, da se jima ne bi kaj pripetilo. Morje je le morje in ni na¬vadna luža; lahko bi katera plavala predaleč in potem ne bi mogla nazaj. Lahko bi se katera od njiju prekucnila po kakšnih stop¬nicah, ker takile mladi, no, mlade, niso preveč previdne. Lahko bi katera zbolela in bi morala letati okoli zdravnikov, namesto da bi se mirno sončila in skrbela za svoje zdravje." "Greva tja le zaradi sonca? Sončiš se lahko tudi na balkonu." "Seveda se lahko, slane vode pa ni poleg, da bi izžarevala zdravilne moči!" "Lahko si jo pripraviš ali pa ti jo zmešam jaz. Saj sol prodajajo v sleherni prehrambeni trgovini." "Le kako moreš tisto sol primerjati z morjem, ki ima še mnogo drugih sestavin?" "O tem sem že veliko bral. In tudi razcvetelo se je že večkrat in odganjalo turiste. Menda se občasno pojavijo tudi meduze, da človek še hitreje če že ne porjavi, vsaj pordeči." "Kaj bi o tem. Saj nisem tako neumna, da bi ves dan ždela v vodi in čakala na vse tiste dobrote. Tam je se mnogo druge zabave." "Seveda! Morda bova morala čakati v vrsti, da si bova lahko kupila kakšen sendvič ali pol klobase." "Ker bova sama in bosta dve manjkali, si bova vse lahko privoščila dvojno. Sicer pa je najpomembneje, da se bova peljala na morje in ne bova slabša od sosedov."

"No, če bova šla le zato in ne zaradi zdravja ..." "Tudi zaradi zdravja! Si si že kupil kopalke?" "Ne še!" "Kaj pa misliš?! Vsaj dvoje si moreš kupiti, da se boš lahko preoblekel, ko boš prilezel iz vode." "Najprej bom moral iti vanjo ..." je Metka kar preslišala te besede in rekla: "Jaz sem si jih kupila že zdavnaj, celo troje, da veš." "Se nameravaš tako pogosto močiti? "

"Saj ne gre samo za to. Še tukaj ne moreš nositi vsak dan iste obleke, kaj šele na morju. Ker je tam že taka navada, da se gre na plažo v kopalkah, jih je treba včasih tudi zamenjati." "Jaz se že ne bom venomer preoblačil." "Za moške to ni pomembno, ženske pa le moramo nekaj dati nase." "Seveda, to je lepše, kot če bi se sprehajale povsem gole." "Kdo pa je pomislil na kaj takega!" Še bi se prijateljsko pogovarjala in kramljala, v posteljo se jima ni mudilo, saj je imel Lojze že dopust in sta bila tako rekoč na počitnicah, če se po stopnicah ne bi počasi prikradel Bine. Ko je videl, da je vse, kakor mora biti, je nedolžno vprašal: "Sta že pomerila kopalke, da na morju ne bo težav?" "Ata si jih še kupil ni, jaz pa sem si jih že pred časom in jih tudi pomerila. Tedaj so mi bile prav!" "Tedaj že, toda sedaj? Se niso skrčile ali pa ...!" Urno je zbežal v svojo sobo in jo zaklenil.


12. poglavje: TRGOVKI

Naslednje jutro Jelka ni več premišljevala, če se je odločila prav ali ne. V postelji sta se pogovarjali — sonce ni še niti vzšlo — da bosta šli takoj po zajtrku na Podskalo in obiskali Jerneja in Matildo, kakor sta jima obljubili. Nežka je celo predlagala: "Ko bova že tam, jima lahko tudi pomagava!" "Kaj pa naj jima postoriva?" "No, gozd je sicer blizu njune hiše, toda Matilda prav gotovo težko išče drva v njem. Saj se spomniš, da je pripovedovala, da kuri s suhljadjo, ki jo najde v gozdu, kar pa je zanjo prav gotovo zelo naporno. Midve bi iz gozda lahko privlekli tudi malo večje kose, saj sva videli, da jih je tam kar nekaj. Najbrž je pozimi drevesa polomil sneg, vendar je zanjo tako delo pretežko." "Ampak nekam dolgo ni sonca, pogledala bom na uro!" se je končno odločila Jelka. "Joj, saj bo vsak čas zvonilo sedmo uro, gotovo mora biti oblačno!" Odgrnili sta okno in se prepričali o tem. Sicer se ni deževalo, kazalo pa je, da bo vsak hip. Pohiteli sta v kuhinjo, kjer je imela mama že pripravljen zajtrk. "Dobro jutro!" sta jo pozdravili. Nežka je rekla, kakor da se opravičuje: "Čakali sva, da bi v sobo posijalo sonce, pa ga nisva dočakali." "Seveda ga nista, ker je oblačno in bo morda celo deževalo." "Zdaj še ne …" "Zdaj pa res ne veva, kaj naj storiva ..." "Kakšne načrte pa sta imeli?" "Matildi in Jerneju sva obljubili, da jih bova obiskali in se bomo pogovarjali. Tudi nekaj suhljadi sva jima nameravali privleči iz gozda." "Pa sta jima obljubili, da bosta prišli danes?" "Ne, to ne, toda tako sva nameravali." "No, potem pa bo vseeno, če ju bosta obiskali jutri. Saj bosta razumela, da po dežju ne bosta hodili. Tudi če bi vzeli dežnik, bi bili vseeno mokri, ko bi gazili po travi in se prebijali skozi grmovje." Tako sta tisti dan ostali doma. Toda še preden je zazvonilo poldne, je sonce že pregnalo oblake, da je Jelka jezno vzkliknila: "Kakor da se norčuje iz naju. Jutri bova pa kar šli, četudi bo oblačno!" Mama je videla njuno razočaranje in ju je skušala potolažiti: "Ne le enkrat, še večkrat ju bosta lahko obiskali, saj se je poletje komaj dobro začelo. Poleti pa le redko dežuje. Pa se igrajta tu kje pri hiši. Tudi najmlajša bo vesela, če bo videla, da jo imata radi." Tako je tudi bilo. Naslednji dan jima ni bilo treba premišljevati, ali naj se po¬data na pot ali ne. Sončni žarki so ju prebudili, saj je bilo nebo kristalno jasno in je obetalo lep dan. Skočili sta pokonci, se hitro oblekli in že sta bili v kuhinji. "Dobro jutro, mama! Danes bo lep dan, vsaj po jutru sodeč." "Res je. Danes bosta lahko uresničili svoje načrte!" "Matilda je obljubila, da bo malo pogledala okoli hiše, če je morda kje kaj nenavadnega. Upam, da ni rekla tako le zaradi lepšega in da se je naju znebila." "Ne verjamem, da bi rekla kar tako, čeprav tudi jaz ne verjamem, da bo kaj našla. Vseeno ju obiščita, gotovo bosta vesela. Saj sta pripovedovali, da nimata skoraj nobenih obiskov." Zajtrkovali sta, nato pa se odpravili na pot. Mama je zaklicala za njima: skrbelo." "Seveda se bova, skrbeti ti pa ni treba, saj znava paziti nase!" "Danes bo vroče in prav lahko bi pohodili kakšno kačo!" "Gledali bova pod noge!" Prijetno je bilo hoditi po gozdu, saj sončni žarki še niso pregnali hladnega jutranjega zraka izpod drevja. Sem ter tja je celo kakšna kapljica jutranje rose kanila na pot, po kateri sta hiteli na Podskalo. "Kam tako hitiva? Saj bova prišli prej, kot bosta vstala Jernej in Matilda, no, bosta budna!" je z upehanim glasom povedala Jelka. "Starejši ljudje ne rabijo veliko spanja, tako misli sosed Matevž. Zato ni strahu, da bi bila vrata še zaklenjena." Kljub temu sta še nekoliko posedeli pod lipo. Oddahnili sta si in se razgledali po okolici. Zrak je bil čist in daleč se je videlo. "Zdi se mi, da je danes Krim bližje, kot je bil predvčerajšnjim." "Le videti je tako, ker je zrak čist. Po dežju je ponavadi tako, vsaj včasih!" je pojasnjevala Nežka. "V mestu se mi vedno zdi nekam prašno in megleno. Če ne bi doživela tega dne, sploh ne bi vedela, da so na svetu take razlike." "Danes nisva prišli zaradi razgleda, razlik ter zraka. Če se hočeva pogovoriti z onima dvema, morava naprej. Morda je teta Matilda našla kaj zanimivega in zdaj se boji, da naju ne bo, da sva se premislili." "No, pa pojdiva!"

Že od daleč sta opazili, da so hišna vrata odprta in da neko¬liko vstran teta Matilda pase kozo. Pohiteli sta k njej: "Dobro jutro! No, morda bo bolj prav, če rečeva kar dober dan!" "Obojega sem enako vesela, saj dokazujeta, da nista pozabili, kar sta obljubljali!" "Saj bi prišli že včeraj, a je deževalo in sva se bali, da bi bili mokri. Pozneje ni bilo dežja in nama je bilo žal, da se nisva odpravili od doma. Danes pa ni bilo nobenega dvoma, kakšno bo vreme, zato sva tukaj. Res sva nekaj časa sedeli pod veliko lipo in se razgledovali. Danes je tako čist zrak, kakor je le malokdaj." "Po dežju je ponavadi tako. Saj ni pomembno, če sta prišli dan pozneje. Nisva pričakovala, da bosta tako hitro izpolnili obljubo. Sploh sva se bala, da vaju ne bova več videla." "Kmalu bi se res zgodilo nekaj takega," se je oglasila Jelka. "Ata me je namreč prišel iskat, da bi šli skupaj na morje; pa sem se odločila, da bom kar tukaj preživela počitnice. Na morju sem že bila in si niti zelo ne želim, da bi šla še enkrat. Tukaj je tudi veliko zanimivega in navsezadnje, če bi se odpeljala z atom, tudi vaju ne bi mogla obiskati." "Jaz pa sama najbrž ne bi upala priti!" je priznala Nežka. "In zdaj sta tukaj obe! Le kozo še odženem v hlev, potem pa bomo odšli v hišo, da bosta razveselili tudi Jerneja, ki je zelo vesel vsakega obiska!" "No, pa sta res držali besedo in prišli," je dejal, ko so se pozdravili. "Se nista nič bali, da bi pohodili kakšnega gada ali modrasa?" "Mama je naju posvarila, naj bova previdni, pa sva na to kar pozabili." "Vesta, človek ni nikoli dovolj previden in nazaj grede morata bolj misliti na to!" "So gadi tudi tukaj?" "Seveda so in posebno v tejle vročini so najbolj nevarni. Tudi z modrasom sem se že srečal to in ker sem bil previden, se je srečanje končalo slabo le zanj, mravljinci pa so imeli pojedino." "Kako?" "No, ko sem ga potolkel, sem ga odnesel na mravljišče." "Tako sta storila tudi naš ata in sosed Matevž. V šoli pa smo se učili, da je zavarovan, ker je po svoje tudi koristen." "V mestu je lahko tako govoriti, ker jih tam najbrž ni, tukaj pa je nekaj drugega. Nekoč je gad prilezel prav na prag in bi najbrž tudi v hišo, če ga ne bi zagledala Matilda, ki je potem mravljincem pripravila gostijo. Kaj mislita, ali ne bi mogel priti do praga tudi tisti modras, ki sem ga odnesel na mravljišče? Da pa bi ga odnesel kam daleč, od koder ne bi prišel nazaj, si pa tudi nisem mogel privoščiti s temi starimi in neokretnimi nogami. Če je moje mnenje še tako skregano z raznimi naravoslovci, okoli hiše ne trpim te golazni. Tisti modras, ki ga pojedo mravljinci, prav gotovo nikoli ne bo prilezel na prag! Vesta, nekoč sem slišal nekoga reči, da je teorija nekaj drugega kot pa praksa!" "Saj bo najbrž res tako … Torej mislite, da ni varno raziskovati tod okoli?" "No, ne vem. Zelo nevarno najbrž ni, le previden je treba biti. Če bi te nekje tukaj pičil kakšen star modras, ne vem, če bi mogla priti tako hitro do zdravnika, ki bi ti dal injekcijo ... Bolje se je paziti in ne biti preveč pogumen, kajti nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi." "Prav v takih vročih dneh je ta golazen še posebno živahna," je povedala tudi Matilda in dodala: "Zato tudi nisem upala stikati okoli hiše, da ne bi srečala kakšne take žive vrvi. Nerodna sem v nogah in še slabo vidim; lahko bi naletela na golazen in jo prepozno opazila. Tudi vidve bodita previdni." "Bova! Najbolje bo, da okoli grmovja ne iščeva kakšnih zgo¬dovinskih ostankov, vsaj ne v tej vročini." "Najbrž jih tudi na jesen ne bo vredno," je poudaril Jernej. "Že nekaj let sva tukaj, pa nisva opazila nič takega, kar bi vaju lahko zanimalo. Joj, Matilda, na nekaj sva pozabila. Če človek dobi obiske, je prav, da jih pogosti. Imaš morda v shrambi kaj takega, da bi jima prinesla na mizo?" "Kruha je sicer zmanjkalo, mleko sva popila – čaj pa bi lahko skuhala. "No, stori vsaj to!" "To bi lahko naredila, le nekaj je narobe ...?" "Saj še imava nekaj lipovega cvetja, mar ne?" "To je že res, toda ali naj pijeta grenkega? Saj veš, da nama je sladkorja zmanjkalo že pred dnevi, ker mi zadnje dni revma ne da, da bi šla v trgovino. Sicer pa je tako vseeno ..." "Zakaj?" "No, s tistimi tolarji sva pri koncu, saj so si denar od posestva razdelili otroci. Tudi tale hiša je nekaj stala, pokojnino pa imaš tako majhno, jaz sem še celo brez nje … Še dobro, da mleka ni treba sladkati. Toda sol bom pa pogrešala, vsaj krompir bi lahko osolila. Bo že nekako!" Jelka in Nežka sta se spogledali in se razumeli. Jelka je rekla v imenu obeh: "Kaj pa če bi šli midve namesto vas v trgovino in prinesli, kar nujno potrebujeta? Kar povejte, kaj naj prineseva!" "Bi res to storili? Joj, zelo bi vama bila hvaležna! Ja, sol in sladkor vsekakor, ker ima Jernej tako rad čaj, tudi nekaj makaronov, če bo dovolj denarja, včasih jih skuham, če jih imam, seveda. To je najin zadnji denar, pazita, da ga ne bosta izgubili. Najraje bi šla sama, toda ne upam si, saj ne bi prišla …" "Ne bojte se, že jutri vama bova prinesli vse, kar ste naročili. Upajmo, da ne bo deževalo. Nasvidenje!" Počasi in previdno sta šli prek napol zaraščenega travnika in se bali, da bosta zdaj zdaj zagledali gada ali celo modrasa. K sreči se ni zgodilo nič takega. Šele potem, ko sta prišli na vozno pot, sta si oddahnili in Nežka je rekla: "No, nevarna pot je za nama. Tukaj na poti bi kačo opazili že na daleč in se ji izognili. Še dobro, da naju je Jernej opozoril na nevarnost. V mestu ni take nevarnosti." "Take morda res ne, so pa druge, nič manj nevarne. Toda na tiste bom morala misliti šele tedaj, ko bom spet doma, zdaj pa imam počitnice. Veš, nekaj me skrbi. Zdi se mi, da je imela teta Matilda več želja kot pa denarja in ne vem, kako bova kupovali. Vse bova morali preračunati in prilagoditi možnostim." "Nekaj drobiža imam v hranilniku. Če bi dodali tudi tisto, bi imeli nekaj več." "Bova šli v trgovino že danes?" "Ne, jutri dopoldne bi šli. Nocoj ne bom odpirala hranilnika, da ne bi ata spraševal in poizvedoval, kakšne neumnosti bova kupovali." "Potem pa lahko iščeva popoldne!" "Kaj pa?" "Saj veš, da sva govorili, da je blizu vaše hiše neko najdišče. Sicer še ne vem, kaj bova našli, morda le kakšen staroslovanski grob ali pa kakšno orodje, mogoče kamnito sekiro ali vsaj črepinje vrča in …" "Najbrž pa nič. Jaz sem že kar obupala in sploh ne morem verjeti, da bi se nama posrečilo." "Oh, Nežka, le kako moreš biti taka? Pa toliko sva se že pogo¬varjali o tem in morda sem – no vsaj delno – tudi zato ostala tukaj in me morje ne bo videlo!" "No no, saj bova pregledali vse, na kar se bova spomnili. Veš, raje bi videla, da bi iskali bolj okoli doma, ker ni toliko nevarnosti, da bi se srečali s kakšno golaznijo, kot ji pravi teta Matilda, kot pa gori okoli tiste lipe in grmovja." "To ti pa lahko obljubim, saj si tudi jaz prav nič ne želim srečati kakšnega gada ali modrasa, čeprav me zelo zanima, kakšna sta. No, rada bi kakšnega videla, toda le od daleč!" Tako sta po jasi hodili proti domu. Toda, če nekam greš, četudi

počasi, tja tudi prej ali slej prideš. Ko je zazvonilo poldne, sta bili že doma. Kmalu po kosilu je mama rekla: "Dopoldne me je sosed Matevž prosil, če bi mu ti proti večeru pomagal postaviti neki drog. Boš lahko?" "Seveda bom, zakaj pa ne, kar zdajle grem tja." "Saj bom šla tudi jaz. Reza je nekaj bolna in ji bom kaj pomagala, če bo treba. Pa še otroci naj gredo z nama, da te ne bo skrbelo, kaj je z njimi. Jelka in Nežka vedno nekaj iščeta in ne bi jima zaupala, da jih bosta varovali ..." Tako sta Nežka in Jelka ostali sami in se srečno spogledali, saj sta se zavedali, da ju ne bo nihče motil pri njunem opravilu. Komaj so odšli, že sta se lotili raziskovanja. Jelka je v leskovem grmu odrezala dolgo in ravno palico ter jo ošilila." "Čemu ti bo?" "Z njo bom sondirala teren, kakor se reče temu. Tako bo bolje, kot če kar z motiko grebeva po vrtu." "To je res, toda zakaj?" "Veš, če je v zemlji kakšen predmet, ki je trd, palica ne bo mogla naprej. Tako bova kopali le tam, ne pa po vsem vrtu." "Prav gotovo mami in atu ne bi bilo všeč, če bi razkopali ves vrt. Danes morava opraviti čim več dela. Sami sva in jutri ne bova imeli veliko časa. Če bova zjutraj šli v trgovino, bova lahko šli na Podskalo šele sredi dopoldneva ali celo popoldne." "Le upava lahko, da ne bo deževalo! To bi pokvarilo ves načrt." "Zdajle pa ne dežuje, zato se kar lotiva dela!" V vrtičku je mama imela nasajeno solato, tam je rasla tudi čebula, pa paradižnik in celo paprika ter še nekaj takih stvari, ki so v kuhinji potrebne tako rekoč vsak dan. Prav tam sta začeli svoje raziskovanje.

"Zakaj upaš, da bi tu lahko kaj našli?" "Nekoč, ko sta se ata in sosed Matevž pogovarjala, da so se nekje v Izraelu začeli sušiti paradižniki. Ker so bili radovedni, zakaj se je to zgodilo, čeprav so tisto zemljo namakali, so začeli kopati. Ugotovili so, da se pod plitvo zemljo skrivajo zgodovinski ostanki pradavnih stavb in našli so še marsikaj, kar bova najbrž tudi midve." "Kako to misliš, saj ne bova šli tja?" "Oh, ne razumeš me! Glej tudi tale vaš paradižnik se suši! Spodnji listi so že skoraj porumeneli." "Morda ga bo treba zaliti." "Saj je pravkar deževalo in suša prav gotovo ni kriva, da se suši. Nekaj mora biti spodaj!" In že je začela v zemljo zabadati preklo. Toda tam je bila zem¬lja rahla in globoka in palica ni zaznala nič sumljivega. Ker tam ni bilo nič, je začela iskati v bližnji okolici, in to tako hitro, da je Nežka komaj sproti zasipala luknje. "Veš, mama bi bila prav gotovo radovedna, zakaj delava luknje." "Bolje je, da nihče ničesar ne ve, dokler se nama ne bo posrečilo najti, kar mora biti tu nekje." "Zakaj ravno na vrtičku in ne tam na njivi?" "Saj je lahko tam, toda raziskati je treba vse od začetka. Morda kaj najdeš takoj na začetku ali pa šele prav na koncu. Lahko tudi nekje vmes. Bova že videli!" Tedaj pa se je zgodilo nekaj takega, da je Jelka od veselja zavrisnila in jo je Nežka preplašeno vprašala: " Kaj pa je, kaj se ti je zgodilo?" "Našla sem, o, končno sva našli in ves trud ni bil zastonj!" "Kako pa to veš?" "Nekaj trdega je v zemlji, in to prav tukaj v bližini paradižnika, ki se suši. Zdaj bo pa treba kopati!" Nežka je skočila po motiko in kmalu je bila ob paradižniku velika jama. In potem sta našli! Na dnu jame sta naleteli na precej velik kamen, ki ga je zaznala prekla. Če bi kdo rekel, da nista bili razočarani, bi se prav gotovo motil. "Kaj zdaj, kaj naj s tem kamnom?" "Pustiva ga, kjer je, in zasujva jamo, da mama ne bo mislila, da je ponoči imela v vrtičku jazbeca ali še kakšno hujšo zverino." Ko sta zasipali jamo, je Nežka ugotovila: "Zdaj se bo paradižnik zares posušil, saj sva mu potrgali skoraj vse korenine." Čez čas se je to res zgodilo, toda pravega vzroka mama ni nikoli izvedela. Ko sta z vrtičkom opravili, je sonce že zašlo in odšli sta v hišo ter vključili televizijo. To sta storili še pravi čas, da nista zamudili risanke. Zvečer dolgo nista mogli zaspati: preboleti je bilo treba razočaranje in narediti načrt oziroma načrte za naslednji dan. "Jutri ne bo časa, da bi raziskali tudi njivo pod bregom, ki sega tja do gozda. Nekam sumljivo ravna se mi zdi, med vsemi temi bregovi in vzboklinami. Ni naravno, da je tako ravna. Prav gotovo je bilo tam nekakšno pokopališče ali vsaj žarni grobovi. Lahko pa je tam nekoč stala kakšna zgradba s posebnimi nameni, kaj se ve? No, saj bova ugotovili. Danes nama sreča res ni bila naklonjena, toda kaj pa naj delava vse počitnice, če bi vse našli že zdaj na začetku! Lepo in zanimivo je tudi iskati in ne samo najti. Toda nekaj bo tam, o tem sem prepričana! No, kaj praviš pa ti?" Toda Nežka ji ni mogla odgovoriti, ker je že spala. Ker ni dobila odgovora, se je obrnila na drugo stran in zaspala tudi ona.


13. poglavje: BISERI

Rodilo se je jutro, kakršnih je poleti veliko! Toda za Nežko in Jelko je bilo jutro se veliko lepše od vseh drugih, ki sta jih že doživeli. Nenavaden, lahko bi rekli, da ju je preveval srečen občutek. "Lep dan bo danes! Sonce je že vzšlo in nebo je jasno, kakor da ga je umila nevidna roka!" je dejala Nežka, ko je zagledala, da se je prebudila tudi Jelka. "Vidim, da se obeta lep dan! Sicer pa mora biti tak, zakaj veliko dela naju čaka. Danes najbrž ne bo časa, da bi raziskovali, saj naju čaka drugo delo. No, morda proti večeru … " "Se ti ne zdi, da je danes vse nekako drugače, svetleje in neka¬ko praznično, čeprav je navaden delavnik. Tega si res ne znam razložiti." "Veš, Nežka, tudi mene prevevajo enaki občutki. Kar vstaniva in pojdiva v kuhinjo. Mama je prav gotovo že tam, saj je atu pripravila zajtrk, preden se je odpeljal v tovarno." Res je bila mama v kuhinji, ko sta pritekli tja. "Kam pa se vama mudi, da sta že tukaj? Sta se vsaj pokrižali in se zahvalili za lep dan, ki se obeta?" "No, pozabili sva, pa saj to še vedno lahko storiva; tako lepega dne še nisva doživeli." "Dan je enak dnevu, le mi se spreminjamo, no, naše razpoloženje. Kakšne načrte pa imata danes? Bosta kam šli? Morda na Podskalo?" "Neee! Vsaj ne takoj. Še v trgovino morava prej." "Zakaj pa v trgovino?" "Nekaj morava kupiti, pa imava najbrž premalo denarja. Mama, ti si shranila moj hranilnik. Bi mi ga dala, prosim, mislim, da ni čisto prazen." "Le kaj vama bo denar? Nikar ga ne zapravljajta za kakšne nepotrebne stvari. Dobro premislita, preden se bosta za kaj odločili. " "Veš, mama, saj ne bova kupovali zase. Za teto in strica morava kupiti nekaj stvari!" Potem sta povedali mami, kako je bilo včeraj, ko sta ju obiskali. Povedali sta, da bosta šli v trgovino zato, ker Matilda tega ne more zaradi revme in starosti ter da je Jernej še bolj slaboten. "In zakaj hočeš še denar iz hranilnika? Saj si rekla, da ga boš hranila do jeseni, ko si nameravaš kupiti tisto pisano jopico?" "Kmalu bodo začele rasti gobe, ki jih bom nabirala in prodajala ter zaslužila za jopico. Zdaj pa ga moram vzeti iz hranilnika." "Toda zakaj?" "Zato, ker teta ni imela dovolj denarja ... No, ni ga dovolj za vse, kar si želiš imeti. Rekla je, naj pač kupiva za toliko, kolikor ga je in ji prineseva. Ker sva sinoči izračunali, da ga bo premalo, bi dodala se iz hranilnika!" "Vesta, vesela sem, da sta se spomnili na to in da sta se odločili, da pomagata starima človekoma. Zdaj tudi vem, zakaj se vama zdi današnji dan nenavadno lep." "Zakaj, mama?" "Zato, ker dobrota osrečuje človeka! Odločili sta se, da bosta storili nekaj dobrega in plemenitega. Dobrota pa osrečuje človeka in danes bosta lahko spoznali, da je to res. Če človek stori nekaj dobrega nekomu, ki je potreben pomoči – bodisi, da mu kaj daruje ali pa pomaga pri delu – osreči tudi samega sebe." "Bo to tudi nekaj takega?" "Seveda bo! No, saj je že, ker jima boš darovala tisto, kar imaš v hranilniku. Toda zdi se mi, da stric in teta potrebujeta še mnogo več, kot sta povedala."


"Tega pa ne moreva vedeti, niti tega ne, kaj naj bi tisto bilo." "Če mi dovolita, bom šla z vama v trgovino in vama svetovala. Da bosta lahko kupili nekaj več, bom k vajinemu kupčku še jaz dodala nekaj drobiža. Toda zdajle je trgovina še zaprta in počakati bo treba nekaj časa."

Nestrpno sta čakali na tisto uro, ko bo trgovina odprta. "Mama, zdaj je pa trgovina že odprta, pojdimo!" "Takoj, le Anico še oblečem, ker jo bom vzela s seboj. Peterček in Nacek sta že dovolj velika, da bosta ta čas lahko sama." Potem so sedle k mizici pod brajdo, da bi preštele, koliko ima¬jo denarja, in da bi naredile načrt, kaj bodo kupile. Mimo je prišel sosed Matevž in vprašal: "Zakaj pa tako vneto preštevate tisti drobiž?" "V trgovino smo namenjene in tale denar niti ni naš, no, vsaj tako lahko rečem!" mu je odgovorila mama. "Od koga pa je potem?" "Od onih dveh s Podskale, od Jerneja in Matilde. Sama sta tam v tisti hišici, Nežka in Jelka sta ju že večkrat obiskali. Ker je Matilda nekaj bolna in bi težko ali pa sploh ne bi mogla do trgovine, sta se ponudili, da jima prineseta najnujnejše. Toda tudi za najnujnejše je treba nekaj denarja, tega pa imata premalo. Zato je se Nežka spraznila svoj hranilnik in tudi jaz sem nekaj dodala. Zdaj pa štejemo denar in razmišljamo, koliko in kaj bomo zanj dobile." "Glej, to je pa zelo lepo, da bosta pomagali starcema. Tudi jaz bom moral spremeniti svoje mnenje o mladih!" Že se je obrnil, da bi odšel, ko se je nenadoma premislil in stopil nazaj ter rekel: "Na nekaj sem se spomnil ...! Včeraj sem Gmajnarju iz Jelovja prodal telico in ker mi je takoj plačal, imam nekaj več denarja. Ker je že tako, kakor je, bi še jaz nekaj primaknil!" In je vrgel na mizo kar bankovec za pet tisoč tolarjev. "Ja, Matevž, to je preveč!" se je skoraj ustrašila mama. "Saj nisem dal tebi, za onadva naj bo, da se bosta vsaj enkrat pošteno najedla! Pa jima povejta, da ju pozdravljam! Toda nikomur ne pripovedujte, da sem tudi jaz nekaj prispeval, prav gotovo bi me nekateri imeli za neumnega!" je še naročil Jelki in Anici ter odšel! Še so na svetu dobri ljudje, ki vidijo tudi svojega bližnjega in ne le sami sebe!" je zašepetala mama in že premišljevala, kaj vse bodo še lahko priložili k tistemu, kar so že načrtovali. Tako se je nabralo kar nekaj denarja. Nežka in Jelka sta se že pogovarjali, kako bosta presenetili Jerneja in Matildo, ko jima bosta prinesli veliko več, kot pričakujeta. "Saj je tudi prav, da ju razveselita, ker sta vama dovolila, da sta se sladkali z njunimi češnjami," je dejala mama.

"Tudi drugi ste jih bili deležni." "Zato se še toliko bolj čutim dolžno, da vama pomagam pri vajinem človekoljubnem delu." Stopili so v trgovino, v kateri pa je bila — poleg trgovke — le Rebernica iz Jelovja. "Ve pa gotovo nameravate veliko nakupiti, ker ste prišle kar tri!" se je pošalila. "Ja, tako je bolje, kot pa sem storila jaz, ki sem prišla sama in nakupila toliko, da bom komaj nosila, če bom sploh mogla. Vsaj tehle nekaj kilogramov moke bi najraje postavi¬la nazaj." "Kaj pa boste ve?" je vprašala trgovka. "Danes ne bomo kupovale zase, temveč za dva osamljena starčka s Podskale, ki sama težko ali pa sploh ne moreta v dolino in trgovino." "Saj se res ne spomnim, da bi koga videla zadnje čase." "Ja in tako sta se Nežka in njena prijateljica odločili, da jima bosta odnesli nekaj najnujnejših stvari." Rebernica je slišala pogovor in se odločila: "Poznam ju in ker je že tako in bo na vse strani tako prav, jima poklanjam tehle nekaj kilogramov moke, pa jo priložite k preostale¬mu! Da jim je ne boš še enkrat računala!" je opozorila trgovko." "Ne bojte se!" Ko je odšla, je trgovka rekla: "Kako nezaupljiva je Rebernikova mama! Da bi dvakrat računala tisto malo moke, ki jo je darovala onima revežema, si pa res ne morem privoščiti. No, s čim vam lahko postrežem?" "Načrtovale smo, kaj vse bomo kupile, na moko pa res nismo pomislile. Kolikor denarja pač imamo za ta namen, ga bomo porabile." In so nakupile toliko, da je Nežko in Jelko zaskrbelo, kako bosta vse odnesli na Podskalo. "Če bo za enkrat preveč, bosta šli pa dvakrat!" ju je potolažila mama.

"Dvakrat v enem dnevu?" "No, saj ni treba, da gresta danes dvakrat. Tudi jutri bo dovolj zgodaj!" Jelka in Nežka pa se nista strinjali, da bi šli na Podskalo šele naslednji dan, kaj šele kakšen dan pozneje, temveč sta želeli čim prej razveseliti Jerneja in Matildo. "To bosta debelo pogledala, ko jima bova toliko prinesli!" se je veselila Nežka in hitela polniti svojo šolsko torbo. Jelka je ni imela s seboj, zato ji je mama poiskala torbo starega očeta, v kateri je prenašal orodje, ko je po kmetih se popravljal in šival čevlje. "Bosta šli že popoldne?" "Ne vem, toda najraje bi šli kar sedaj, radovedni sva, kaj bosta rekla." "Saj vaju razumem, toda vseeno bo za vaju bolje, če bosta pred odhodom vsaj malicali, da med potjo ne bosta omagali. Torbi sta kar malo pretežki za vajina ramena." "Bova že zmogli! Seveda, malicali pa bi le, preden bova šli, saj tam ne bova mogli, ker nimata tako rekoč ničesar." Mama jima je pripravila dobro in krepko malico, da med potjo ne bi omagali, kakor je rekla. Pot je bila vseeno dokaj naporna in zdelo se jima je, da je minila cela večnost, preden sta zagledali veliko lipo. V njeni senci sta si odpočili, čeprav se jima je mudilo. Hoteli sta čim prej videti, kako bosta ostrmela, ko bosta zagledala, kaj vse sta prinesli. "Danes se bova vrnili domov precej utrujeni in najbrž se nama ne bo ljubilo raziskovati po naši njivi." "Bova pa jutri. Če si preveč utrujen tudi ne moreš trezno misliti in prav lahko iščeš tam, kjer ni ničesar, zgrešiš pa pravo najdišče! " vzdihnila Jelka.

"Kaže, da sva bili doslej vedno utrujeni, vsaj po neuspehih sodeč."

"Večkrat sem že rekla, da se je treba za vsako veliko reč dolgo truditi in tako je tudi z najinim raziskovanjem. Ko boš enkrat držala v roki bisere, ki jih bova našli v kakšnem ženskem grobu, boš pa drugačnih misli." "Če se bo to zgodilo, bom pa res!" "Kar težko si je še enkrat oprtati tole torbo! Še dobro, da do hiše ni več tako daleč. Kar pojdiva, dlje ko bova odlašali, bolj bo vroče, saj je sonce vedno višje." Počasi sta šli prek zaraščenih travnikov in ob tem celo pozabili na gade in modrase. Še sreča, da nista naleteli na nobenega. Toda vsake poti je nekoč konec in tudi Jelka in Nežka sta dočakali trenutek, ko sta pred sabo zagledali hišico, ob kateri je stala češnja. "Kaj če ni nikogar doma?" je zaskrbelo Jelko. "Seveda sta doma, kam pa naj gresta, saj niti ne moreta. Kar potrkaj na vrata!" Potrkala je in odprla jima je Matilda. Začudila se je: "Vidve sta? Kaj pa prenašata tako težkega, da sta čisto premočeni od potu?" "Oh, vroče je pa res, pa vendar nisva srečali nobenega modrasa. O, torbi sta pa težki, zato nama je vroče. Toda nisva mogli čakati do jutri, da bi si ju oprtali zgodaj zjutraj, ko je še hladno. No, zdaj sva tukaj in nazaj bova lahko kar poleteli, ker bosta torbi prazni." "Kaj pa imata v njiju? Je notri tudi tisto, o čemer smo se pogovarjali včeraj?" "Seveda je in še veliko več. Toda najprej bi ju radi odložili, ker sta postali zelo težki!" "Vstopita in odložita!" Nekaj časa sta kar obsedeli. Šele čez čas, ko sta si nekoliko oddahnili, sta začeli pripovedovati, zakaj sta torbi tako težki. "Nisva hoteli, da bi vama prinašali v dveh obrokih ... No, vse, kar je v njiju, je vajino!"

Potem sta pripovedovali, kako sta mislili najprej kupiti tisto, kar sta jima naročila. Toda ker se jima je zdelo, da bo denarja najbrž premalo, sta izpraznili se hranilnik. Tudi mama je nekaj dodala, ko je izvedela, kaj nameravata, največ pa je primaknil sosed Matevž, ki je slučajno prišel mimo in ju tudi lepo pozdravlja. Potem je šla mama z njima v trgovino, ker bolje ve kaj potrebu¬jeta. Tam je bila tudi Rebernikova mama iz Jelovja, ki je dala tri vrečke moke." "Vse tole je najino! Poglej, Jernej, kaj vse sta prinesli! Saj toliko že dolgo nisva imela v shrambi. Joj, vse tole pa je moralo biti res težko!" "Čeprav nama je mama branila, češ da je pretežko, da bi odnesli vse naenkrat, sva le poskusili in uspelo nama je!" "Joj, kako sta pridni! Le kako naj se vama in vsem, ki so tako ali drugače sodelovali, dostojno zahvaliva? Zdaj sva za nekaj časa preskrbljena, potem pa bo že Bog dal, da bova nekako ..." Opazili sta, da so se v njenih očeh zalesketale solze, solze sreče in veselja; zazdele so se jima kakor biseri. Biseri, ki jih iščeta po vrtu in njivi. "Matilda! Zdaj jima pa lahko skuhaš čaj, saj imaš vse, kar potrebuješ, da se ne bosta prehladili," je predlagal Jernej. Saj, toda tako sem presenečena, da bi skoraj pozabila na to! Nikoli se vama ne bova mogla dovolj zahvaliti. No, če drugega ne, molila bova za vaju!" Popili sta čaj in se začeli poslavljati. "Saj bosta še kaj prišli?" je vprašala Matilda in tudi Jernej ju je vprašujoče pogledal. "Bova, seveda bova in tudi mama je rekla, da bo šla z nama, da bo videla, kako se imata." Ko sta se počasi vračali v dolino, sta se pogovarjali o vsem, kar sta tisti dan lepega doživeli.

"Veš, Jelka, še kako prav je imela mama, ko je rekla, da je človek najbolj srečen tedaj, če nekomu naredi nekaj dobrega in če osreči drugega, saj tedaj še bolj osreči samega sebe." "Veš, jaz sem mislila, da bova najbolj veseli in srečni tedaj, ko bova nekje v zemlji našli bisere, zdaj pa v to resno dvomim." "Veš, Jelka, jaz sem se spomnila na bisere tedaj, ko sem zagledala solze v Matildinih očeh. Zazdele so se mi kakor biseri, kakor najlepši biseri; taki, ki jih ne najdeš nikjer drugod na svetu kot le v hvaležnih človeških očeh. Morda ji je bilo tudi hudo, ker najine dobrote ni mogla nagraditi tako, kakor si je želela. Toda prepričana sem, da so bili biseri, ki so se zaiskrili v njenih očeh, za naju največja nagrada!" "Veš, Nežka, zdaj mi niti ne bo tako hudo, če ne bova našli pravih biserov, saj sva videli najlepše; videli sva bisere, ki so žareli v hvaležnih človeških očeh!" Ravno pravi čas sta se vrnili, saj ko sta se bližali hiši, sta zagledali, da se iz vasi približuje avto. Spoznali sta, da je atov in Nežka je rekla: "Ne bova zamudili kosila, skupaj bomo sedli k mizi." "No, ravno pravi čas sta se vrnili! Pošteno me je že skrbelo, če sta zmogli tisto težo." "Ni bilo lahko, toda zmogli sva pot in pozneje nama ni bilo žal truda. Takega veselja in hvaležnosti še nisva doživeli, kar je še kako bogato poplačalo najin trud. Le nekaj me skrbi!" je rekla Nežka. "Kaj pa?" "No, res sva jima pomagali, toda za koliko časa! Prišli bosta jesen in zima, kaj pa tedaj? Ti, Jelka, boš odšla domov. Jaz se sama ne bom upala hoditi po tistih samotah in kadar bo meter snega tudi ne bi mogla. "

"To pa je tudi res! Jernej in Matilda nimata niti elektrike, kaj šele telefona, da bi lahko komu sporočila, če bi kateri od njiju resno zbolel. Spomnila sem se, kakšna bi bila rešitev!" "Kakšna, povej?!" "No, ne čisto prava, toda vsaj nekakšna – boljša kot nobena. Glej, če bi jima kupili mobilni telefon, bi po njem lahko sporočala, kako se imata in kaj potrebujeta." "Toda nekdo bi moral prevzeti to odgovornost! Kdo? Mlad in močan bi moral biti, da bi lahko gazil po snegu in prenašal tovore. Toda ljudje dandanes nimajo časa, saj jih mora večina vsak dan v službo. Nekateri najbrž tega niti ne bi hoteli prevzeti in sploh bi nastal kup težav. Midve tudi ne bova mogli, ko se bo začela šola; da o tem, kako bo tedaj, ko bo zapadel sneg, raje ne govorim." "Toda še ena rešitev je, na katero nisva pomislili, no, vsaj ne na glas. Veš, Nežka, dobro bo, če se bova pogovorili s starši in še kakšnim odraslim človekom. Mama nama je že danes veliko pomagala in gotovo bi znala svetovati, kako naprej." "Tako bo najbolje! Midve sva storili, kar je bilo v najini moči in je bilo začasno – vsaj po najinem mnenju – najbolje, več pa najbrž ne moreva. Od poti sta bili upehani in trudni, zato se pri kosilu o dogodku nista pogovarjali. Tisti dan sta opustili tudi misel na razisko¬valno delo in tako sta njiva in krompir imela mir pred preklo in motiko. Toda njuna utrujenost ni trajala dolgo. Proti večeru, ko je sonce sijalo le se po prisojnih bregovih, sta že sedeli ob mizici pod brajdo in kovali nove načrte ter obujali spomine. Ata in mama sta prišla iz hiše in ata je vprašal: "O čem pa se pogovarjata tako zaupno?" "Opoldne se nama res ni ljubilo govoriti, ker sva bili utrujeni, zdaj pa sva se že odpočili. Spomine obujava, kako je bilo."

"Že mama mi je pripovedovala, da sta se spomnili na nekaj lepega in plemenitega. Sta bila Jernej in Matilda zadovoljna?" "Kaj zadovoljna, presrečna, saj sva jima veliko prinesli. No, za njiju veliko; za nekoga, ki ima vsega dovolj, tega ne bi mogli reči. Saj sploh ne veva, kaj bi tisti dan Matilda lahko skuhala, razen nezabeljenega krompirja." "Mama mi je pripovedovala, da nista ravno najboljšega zdravja?" "Jernej skoraj ne more iz hiše, Matilda pa si ne upa od doma, ker jo bolijo noge in tako zaenkrat ne more sama v trgovino. Tudi z denarjem sta na koncu in tako ne vesta, kako bosta preživela. Razen tistega, kar sva ji danes prinesli, in koze nimata ničesar." "Lepo je, da sta jima pomagali, toda kako bo v prihodnje?" "Zdaj, dokler je Jelka še tukaj, jima bova že pomagali, toda potem ..." "Potem pa bo treba nekaj ukreniti, saj ju vendar ne moremo kar pustiti, da končata v tisti samoti," je dejal ata Janez in pogledal mamo. "Kaj če bi tudi midva stopila k njima in se prepričala, kako je? "Danes je že prepozno, jutri popoldne imam opravke v Brezovcu. V soboto ali nedeljo pa bi že bilo mogoče. Kaj praviš?" "Popolnoma se strinjam s teboj. Sicer bi se morala zanju pozanimati tudi krajevna skupnost. Ko bova videla, kako je tam, jih bom obvestil." Sosed Matevž in njegova žena Reza sta prišla mimo in Matevž je vprašal: "O čem pa tako vneto razpravljate? Pa ne, da sta Nežka Jelka končno našli kakšno prazgodovinsko kost ali vsaj čelado, polno cekinov?" "Ne, nič takega se jima ni posrečilo in zdi se mi, da je tudi v prihodnje bolj malo upanja. Toda vseeno je bolje, da se ukvarjata s tem, kot pa bi počeli kakšne neumnosti, za kakršne so dandanes otroci kaj hitro dovzetni. No, pa ne iščeta le tega, tudi kaj pamet¬nega se spomnita!" se je zanju postavila mama. "Res? No, to pa se mene veseli, zakaj s svojimi nimava ravno najprijetnejših izkušenj, kajne Reza?" "Ne vem, kaj naj rečem! Saj niso ravno slabi, le doma ni hotel nihče ostati in tudi najmlajši za to ne kaže nobenega veselja." "Kaj pa sta se spomnili tako pametnega, da je vredno omeniti?" je vprašal Matevž." "Ali se ne spomniš, da si zjutraj tudi ti nekaj prispeval za njuno pametno idejo? Ja, kar precej smo nakupili in vse naenkrat sta odnesli onima starčkoma," je rekla mama. "Človek včasih hitro pozabi, posebno, če je že tako zlezel v leta, kot sem jaz. Kako pa je tam?" Potem sta mu Nežka in Jelka povedali, kako sta bila vesela in kako sta revna in uboga ter tudi bolna in betežna. Ata Janez je še dodal: "Zato sva se z Anico odločila, da bova šla v soboto ali nedeljo tja in se prepričala, kako je z njima. Nekaj bo treba ukreniti, in to še pred zimo!" "Tudi jaz in Jelka pojdeva z vama!" "V soboto bi šel težko, ker me čaka veliko dela!" je dejal Matevž. "Če pa boste šli v nedeljo, bi se vama pridružila tudi midva z Rezo. Če bi vzela s seboj nekaj zabele, bi jima prav gotovo prišla prav!" "Z veseljem vaju sprejmemo v družbo! Drži, torej v nedeljo popoldne!"


14. poglavje: KONČNO NAJDBA

Ko sta se v ponedeljek zjutraj Jelka in Nežka prebudili, sta se začeli pogovarjati, kako je bilo prejšnji dan, ko sta skupaj z atom in mamo ter sosedom Matevžem obiskali Jerneja in Matildo. Starčka niti v sanjah nista pričakovala tako številnega obiska in nista mogla skriti svojega presenečenja. Dolgo so se pogovarjali in sosed Matevž je s svojimi domislicami in šalami razvedril tudi Jerneja, da se je nazadnje tudi on sproščeno nasmejal. "Najbolj pa je bilo zanimivo, ker je bila Matilda tako v zadregi, kako naj nam postreže, saj smo prišli popolnoma nenapovedano. Toda mama je mislila na to in je s seboj vzela piškote, kruh in salamo, sosed Matevž pa je imel v vrečki steklenico vina. Dal ga je Jerneju, da ga bo imel za priboljšek, mi pa smo pili malinovec. Gotovo bi nam bila Peterček in Nacek nevoščljiva, če bi vedela za to. Še dobro, da je sosedovo teto Rezo bolela noga in ni mogla z nami ter sta bila tako lahko pri njej in Anica seveda tudi," je dejala Nežka. "Zame pa je bilo najbolj zanimivo, kar so se ata in mama ter sosed Matevž pogovarjali, ko smo se vračali. Ata je obljubil, da bo že ta teden stopil na socialni urad in povedal, kako je na Podskali in kaj jima grozi. Mama pa je rekla, da bo to povedala tudi župniku, ki ga je menda že skrbelo, zakaj ju več ne vidi. Stric je dejal, da jima bo odnesel vrečo krompirja, ker ga jima bo zmanjkalo vsak čas." "Sonce je že vzšlo in tudi danes se obeta lepo vreme. Toda danes prav gotovo ne bova šli na Podskalo, saj smo bili tam včeraj. Morda jutri ali pojutrišnjem na kratek obisk."

"Na kratek, zakaj?!" "No, saj češenj ni več, da bi ju obirali, kaj pa naj drugega delava. Kozo zna najbolje pasti Matilda, ker ve, kakšna trava ji naj¬bolj ugaja. Pogovorili smo se že včeraj in to bo zadostovalo tudi za danes. Hm, tako bova imeli dovolj časa, da bova lahko malo pobrskali okoli hiše in bližnji okolici." "Kar ne morem verjeti, da bova res kaj našli." "Nekoč sem slišala reči: Kdor išče ta najde! Mar to ne pomeni tudi, da kdor ne išče, ta tudi ne najde." "Lahko pa tudi to, da kdor išče vse, enega ne najde! No ja, pomagala ti bom, ne boj se. Kaj pa naj drugega počneva? Lahko je navsezadnje res nekaj nekje v bližini, ker si o tem tako prepričana." "Veš, tista vaša njiva me najbolj mika, da bi jo pregledali. Kakšna škoda, da na njej raste krompir, ki mu še precej manjka do zrelosti." "Mama prav gotovo ne bi bila preveč vesela, če bi jo razko¬pali." "Treba bo najti neko pametno rešitev, no, pametno tako, kot pravi naš ata: Da bo volk sit in koza cela." "Morda bo najbolje, če jo bova le tako obdelali kot sva vrtiček. Saj mama tam ni nič opazila! No, vsaj drugega ne, da je tisti paradižnik začel veneti. Toda za tisto je krivdo zvalila na voluharja!" "Na svetu je pač tako, kaj moremo, da je največkrat kriv tisti, ki je nedolžen ali skoraj nedolžen. Lahko bi ga res spodjedel tudi voluhar in je navsezadnje kar prav, da je kriv. Nagnusnik se namreč res lahko loti tudi krompirja. No, vsaj kriv bo, če bo kakšen ovenel." "Toda kako naj rijeva po njivi, če bo mama doma in poleg nje še oba brata in Anica?" "To pa je res težava! Toda težave so – vsaj naš ata pravi tako – zato, da jih premagujemo. Upajva, da bo šla v trgovino in otroci z njo. Ali pa se bodo igrali na drugi strani hiše in ne bodo videli, kaj počneva! Kaj če bi prej iskali na drugem prostoru?" "Kako misliš?" "No, Če ne bo možnosti, da bi se lotili njive in da ne bova čakali." "Na to sem že pomislila. Veš, tam na koncu njive, tik ob gozdu, je tudi tak sumljiv prostor, kjer bi lahko kaj bilo. Ko sem ga zadnjič ogledovala, se mi je zazdelo, kakor da je bil tisti prostor nekoč že prekopan. Bova pa tam najprej pogledali in se šele nato preselili v krompir, če tam ne bo nič!" Ker je bil njun načrt vsaj nekoliko ogrožen, se jima ni preveč mudilo vstati. Zato sta poležali toliko časa, da je prišla mama, da bi videla, kaj je temu vzrok. "Zajtrk sem vama pripravila tako kot ponavadi. Kaj je vzrok vajini zaspanosti?" "Zdi se nama, da naju vsaj nekoliko bolijo noge. Zato sva se odločili, da jim bova namenili malo več počitka." "Razumem vaju! Kar dvakrat zapored sta bili na Podskali in prvič sta še težko nosili. Pa le vstanita, da zajtrka ne bom še enkrat grela, saj lahko tudi potem še malo poležita na vrtu ali tam kje ob njivi." Spogledali sta se in že sta bili v kuhinji. Hiteli sta zajtrkovati, zato je mama vprašala: "Zakaj se pa vama naenkrat tako mudi? Že večkrat sta rekli, da imata počitnice. Zato kar počasi, saj je dan še dolg!" "Radi bi šli čim prej ven, ker se obeta lep dan. Sedaj tudi še ni vroče!" "Kam daleč pa danes ni treba hoditi, ker bo kosilo malo prej kot ponavadi." "Zakaj?" "Ne vem, kdaj se bo pripeljal ata, ker ima neke opravke in ne ve, koliko časa se bo zamudil." "Tukaj v bližini bova in ko bo zazvonilo poldne, bova prišli v hišo."

"Zdajle oni trije še niso vstali in bova imeli mir. Mislim, da je zdajle res primeren čas za raziskovanje." "Se bova zakadili v krompir?" je vprašala Nežka. "Ne, tja se ne, ker mama lahko pogleda skozi okno. Morda tedaj, ko bo šla v trgovino. Najprej bova pogledali na koncu njive pod tistim grmom. Tam se mi zdi tak sumljiv prostor. Tudi tebi se je zdel nenavaden." Jelka je poiskala palico, s katero je že v vrtičku sondirala teren. Nežka pa je vzela motiko, da bi lahko odgrnila zemljo, če bi palica – pravzaprav sonda – zaznala kaj nenavadnega. Sedli sta v rob, kakor da se hočeta nekako psihično pripraviti na tisto, kar ju čaka. Jelka je celo rekla: "Veš, danes imam občutek, da najin trud ne bo zaman. Že ves čas, odkar sem tukaj, imam občutek, da če je le kje kakšna stvar, je prav gotovo tukaj!" "In še nobene škode ne bo, ker tu ne raste drugega kot nekaj ščavja. Zdajle sva še lahko sami, zakaj ne bi kar začeli!?" "Na temle koncu bom začela in pazila, da bom palico zabodla v vsak najmanjši prostorček!" V roke je vzela palico in jo začela zabadati v zemljo. Ker je bila tam zemlja še nekoliko vlažna zaradi zadnjega deževja, saj je bil tisti prostor v senci dreves, ji je delo kar dobro uspevalo. Naenkrat pa je obstala, da jo je Nežka začudeno pogledala: "Kaj pa je, zakaj si obstala?" "Na nekaj trdega sem naletela! In tisto ne more biti ne vem kako veliko ali debelo, ker tistega palica malo vstran ni zaznala." "Kaj pa zdaj?"

"Previdno bo treba odkopati, da bova videli, kaj je. Morda sva končno le naleteli na nekaj posebnega, tako da bo ves najin trud bogato poplačan." Obe bi radi kopali, toda motika je bila samo ena. Zato sta jo nekaj časa druga drugi pulili iz rok. Končno je Jelka rekla: "Navsezadnje lahko še poškodujeva tisto, kar sva tako dolgo iskali. Jaz sem našla, ti pa odkoplji, samo bodi previdna!" Nežka je bila previdna, kakor bi odkopavala sveže jajce! Precej globoko je že bila, ko je vzdihnila: "Morda pa bo le kak kamen, tako kakor v vrtičku, in bova spet razočarani. Veš, zato kopljem tako počasi, da bova razočarani čim pozneje!" Čeprav je kopala počasi, je le izkopala dovolj, da se je pokazalo tisto, kar je bilo skrito v zemlji – bila pa je kost, prava in resnična kost! "No, končno!" je vzkliknila Jelka. "Kjer je kost, tam mora biti tudi grob in kjer je grob, je tudi še kaj drugega. Še malo pokoplji, da bova videli, kaj se bo se prikazalo. Če je v grobu ženska, bodo tam tudi njene dragocenosti, zakaj v starih časih je bila navada, da so s človekom pokopali tudi njegove reči: če je bil moški, njegovo orožje, če pa je bila ženska, pa njene drago¬cenosti. Prepričana sem, da bova našli marsikaj vrednega. Morda celo bisere in ogrlice, zapestnice. Ko bova vse prodali, bova imeli denarja kakor pečka, kakor pravi naš sosed, ki že dolgo hrani denar, da bi si kupil kolo. Potem bova lahko Jerneju in stari Matildi kupili toliko makaronov, da jih bosta imela za več let." Počasi in previdno je Nežka nadaljevala z izkopavanjem in kmalu se je prikazala še ena kost! "Enaka je kakor prva," je ugotovila Nežka. "To ne more biti nič nenavadnega, zakaj vsak človek ima dve roki in dve nogi in zato tudi po dve enaki kosti." "Naj kopljem in iščem še naprej?" "No, malo se lahko oddahneva in poveseliva najinega odkritja, čeprav sem radovedna, kaj vse bova še našli. Lahko greva in poveva mami, da se nama je končno posrečilo in vse le niso bile le otroške sanje in domišljija, kakor je že nekajkrat omenil ata." "Mogoče nama sploh ne bo verjela." "Morala bo, saj jo bova povabili, naj si ogleda najdišče in vidi kosti. Danes bo ob tej jami še kako slovesno. Tudi Peterček in Nacek ter drugi bodo lahko zraven, da bodo videli, kaj vse sva našli."

Stekli sta in planili v kuhinjo. "Kaj pa je, kaj se je zgodilo? Je kje kača ali se kaj hujšega?" "Ne ne, nič takega, temveč nekaj veselega! Končno se je nama le posrečilo, da sva nekaj našli; ne veva še, kaj vse je v zemlji, toda prav gotovo marsikaj. Le kdo bi si mislil, da je tako blizu hiše!" "No, pa pojdimo, da vidim! Kaj pa sta že našli?" "Zaenkrat le kost, no kar dve. Kjer pa so kosti, tam mora biti tudi grob, morda staroslovanski ali celo rimski." Mama ju je pogledala nekam .sumljivo, še bolj pa, ko sta ji pokazali svoje najdišče. Toda tega nista opazili. Ko so prišle tja in sta ji pokazali kosti, se je mama še bolj zresnila:

"Te je strah, ker je tukaj grob?" jo je vprašala Nežka. "Ne, ne bojim se, saj ga ni tukaj!" "Toda kost, no kosti ...?" "Ja, obe kosti sem zakopala jaz." "Kako, kdaj, zakaj?" "Nežka, saj veš, da sem na vsako velikonočno soboto nesla k blagoslovu med drugim tudi kračo, ki smo jo potem obrali. Kosti seveda nismo mogli pojesti in sem jih zato zakopala. Tako je delala tudi moja mama in babica in zato sem navado ohranila tudi jaz. Vesta, če bi kopali še naprej, bi našli še več kosti, toda vse bi bile enake in nobena ne bi bila človeška, vse bi bile svinjske. Škoda, da sem vaju morala razočarati, toda tako je pač na svetu, da so razočaranja del našega življenja. Vesta, na svetu je že tako, da je največ vredno tisto, kar si človek pridobi s svojim delom. Tisto zna tudi ceniti in spoštovati! Saj vem, da sta imeli dobre namene in bi s tistim, kar bi našli, pomagali revnim ljudem." "Posebno Jerneju in Matildi bi nakupili, kar bi si zaželela, kar potrebujeta. Zdaj pa ne bo nič s tem, pa tako sta potrebna!" "Morda pa jima bomo vseeno pomagali, čeprav na drugačen način." "Kako?" "Morda bosta to izvedeli že popoldne." "Kaj pa naj zdaj storiva?" "Najbolje bo, da kosti zakopljeta nazaj, ker jima je namenjeno, da bodo strohneli tukaj. Vidve pa si poiščita kakšno drugo zabavo. Sredi dopoldneva bom šla v trgovino, lahko gresta z menoj; moko bom kupila in potem bomo skupaj spekle kruh. Lahko bosta videli, kako se to dela." "V mestu ga ne moremo speči doma, ker nimamo take peči. Nekajkrat ga je mama spekla v električnem štedilniku, pa se ji ni najbolje posrečil." Nekaj časa sta bili zelo potrti, ker se je njuno veselje končalo tako hitro. Toda že sredi dopoldneva, ko so šle skupaj v trgovino, sta na to že skoraj pozabili; toliko bolj potem, ko sta mami poma¬gali pri peki kruha. Posebno za Jelko je bilo izredno doživetje, saj tega ni še nikoli videla. Prinesli sta ji drva, da je zakurila peč, ji celo pomagali oblikovati hlebce. Najbolj pa sta bili veseli, ker jima je mama dovolila, da sta oblikovali tudi dva majhna hlebčka zase in po enega še za preostale tri. Po svežem kruhu je dišalo po hiši in okoli nje, ko se je vrnil ata. "Peko ste imeli!" je dejal, ko je vstopil. "Ja, saj zjutraj nisem pomislila na to. Potem pa sem videla, da nam je zmanjkalo kruha in sem se odločila. Moram pa povedati, da sta mi veliko pomagali tudi Nežka in Jelka in še z mlajšimi sta se igrali, da mi ni bilo treba paziti nanje. Mislila sem, da se boš vrnil pozneje?" "Prosil sem za nekaj ur dopusta in tako opravil vse potrebno! to teden bo Jerneja in Matildo obiskala patronažna sestra in tako videla, kaj bo treba storiti. Morda se bo zanju našel prostor v Domu za ostarele ali pa jima bodo pomagali kako drugače. Seveda bodo morali nekaj prispevati tudi njuni otroci, sicer pa sta si to prav gotovo zaslužila. Ste vi že pojedli kosilo?" "Res sem nameravala, da bi to storili malo prej, saj nisem vedela, kdaj se boš vrnil!" "Tega niti sam nisem vedel." "Kmečko zelje sem skuhala, tudi obe dekleti sta mi pomagali, saj bo prav, da se tega naučita. Kaj se ve, kaj vse jima lahko pride prav v življenju. Mislila sem tudi, da te bo zelje še najlažje počakalo, saj praviš, da je boljše, če malo postoji." "No, zdaj pa ne kaže drugače, kakor da sedemo za mizo vsi naenkrat."

Po kosilu je Nežka vprašala ata: "Torej bosta morala Jernej in Matilda v Dom v Brezovec?" "Tam gori res ne moreta ostati, vsaj ne pozimi. Nimata ne elektrike ne telefona, še drv si ne moreta pripraviti sama." "Zaradi telefona bi se že dalo urediti!" je povedala Jelka. "Saj bi si lahko nabavila mobitel?" "Sama veš, da je treba baterijo napolniti vsake toliko časa. Kako pa naj jo, če tam ni elektrike?" "To je pa tudi res! Pomislila sem že, da bi nekako zbrali tis¬ti denar. Toda res je, da to ne bi bila rešitev. Kaj pa ti misliš, Nežka?" "Pomislila sem, da ju potem, če bosta morala v Dom, ne bova mogli več obiskati?" "Ali pa še lažje!" se je oglasila mama. "Saj imamo avto in se bomo lahko kadar koli zapeljali v Brezovec in ju obiskali v Domu." "So tam dovoljeni obiski?" "Ne samo dovoljeni, celo zaželeni." "Jaz sem se še nekaj spomnila!" je zaklicala Jelka. "Prihodnje leto, ko bodo spet dozorele češnje in če bom spet tukaj na počitnicah, ju bova pa lahko razveselili." "Kako pa?" "No, šli bova na Podskalo in nabrali češenj ter jih popoldne odnesli, no, odpeljali v Dom. " "To bomo videli prihodnje leto. Zdaj še niti ne vemo, kaj bode ukrenili tisti, ki odločajo o tem." "Že jutri morava na Podskalo, da ju bova obvestili in ne bosta presenečena." "Ne, to pa ne, ker ne vemo zagotovo, kako še bo! Počakati moramo, da ju bo obiskala patronažna sestra, da se bosta z njo pogovorila in šele potem bo ukrepalo socialno skrbstvo. Upajmo, da bo vsa zadeva urejena vsaj do zime." Sosed Matevž je potrkal na vrata in takoj vstopil:

"Dober dan, želim! Obenem pa prosim, da mi oprostite, ker sem kar nenadoma vdrl v hišo. Toda videl sem, da si že doma in žena je bila radovedna, kako si opravil; no, tudi mene zanima!" In Janez mu je razložil tako, kakor je prej domačim, kako je opravil. "Tako bo res najbolje. Če bi stanovala nekje v dolini, da bi človek lahko kadar koli stopil do njiju in ju povprašal, kako se imata in kaj potrebujeta ... Da pa bi pozimi kdo gazil v visokem snegu, pa je malo verjetno in včasih lahko tudi nemogoče. Toda stvar se lahko zavleče, če pomislim, s kakšno hitrostjo delajo nekatere naše ustanove. No, upajmo, da tokrat ne bo tako." "Torej ju bova med počitnicami še lahko obiskovali?" je vprašala Nežka. "Ne le vidve, tudi mi starejši ju bomo morali. Toda nekaj pa lahko rečem: prav vajino raziskovanje je nekako pripomoglo, da smo se zavedli, kaj je naša dolžnost. Zato smo vama lahko še kako hvaležni."


15. poglavje: KONEC POČITNIC

Tisto petkovo jutro se je pripeljala patronažna sestra in se ustavila pri Kamnarjevih ter dejala mami Anici: "Vaš mož je sporočil, da sta na Podskali dva starčka, ki najbrž nista več sposobna, da bi se vzdrževala sama. Pooblastili so me, naj ju obiščem in pogledam, kako je z njima. Ker ne vem, če bi ju našla, bi prosila, če bi mi lahko nekdo pokazal pot." "Ja, seveda, to pa lahko. Tile dve sta bili prvi tam, tako rekoč odkrili sta ju, in vem, da bosta radi šli z vami. Saj sta hoteli tja med tednom, toda počakati sta morali na vas, da ne bi povzročili kakšne zmešnjave." "Se do tja lahko peljemo?" "Pot je precej slaba. Potem bi vseeno morali še nekaj časa peš in avto pustiti blizu velike lipe. Najbolje bo, če ga pustite kar tukaj." "Je zelo daleč?" "V dobre pol ure boste tam." "No, dekleti, potem pa kar pot pod noge!" In so šle! Patronažni sestri Cilki sta pripovedovali, kako sta upali, da bosta našli kakšne ostanke iz staroslovanskih ali celo rimskih časov in zato raziskovali okoli lipe. Ker tam ni bilo ničesar, sta pogledali še po okolici in tako naleteli na tisto hišico. "Sprva sva se celo bali, ker sva mislili, da je teta čarovnica. Pa ni, no, saj čarovnic sploh ni, le slabo obleko ima Matilda – tako ji je namreč ime." "Kaj pa on?" "No, njega sva videli šele pozneje, ko sva šli tudi v hišo. On bolj poležava v hiši, saj je slabega zdravja. Zdaj že tudi teta Matilda ne more več v dolino, ker ima revmo. Tudi vam bi nabrali češenj, kot sva jih zase in za domače ter za Jerneja in Matildo, a jih ni več, ker jih je pokvaril dež ali pa so jih obrale ptice." Tako si je sestra Cilka že lahko predstavljala, kako živita starčka. Zato je bil pogovor veliko lažji in bolj sproščen. Ko se je sestra Cilka predstavila in povedala, zakaj je prišla, se je Matilda začudila: "Saj kar ne morem verjeti, da se kdo zanima za naju. A je vendar tako, to sta dokazali že tile dve. Ja, tako rekoč pred nosom so bile češnje, a nisva mogla do njih. Če ne bi prišli tile dve, bi ostale na drevesu in za hrano pticam. Saj vem, da morajo tudi one nekaj jesti, tako kot morava tudi midva." "Pa imata kaj v shrambi?" "O, zdaj imava, ker sta nama dekleti veliko prinesli in potem še njuni starši in Matevž." "Kdo pa je to?" "Njihov sosed. On mi je prinesel vrečo krompirja. Presneto je še močan, da je zmogel tolikšno težo. Zraven je priložil še nekaj zabele, da zdaj lahko krompir tudi zabelim." "To pa najbrž ne bo zadostovalo za dalj časa?" "Dokler pač bo, za vse sva vsem zelo hvaležna." "Kako pa mislita za naprej?" "Ne vem, kaj naj rečem? Saj nekaj časa, posebno dokler je Jernej še lahko hodil in skrbel za drva in sem lahko hodila v trgovino v dolino, je še kar šlo, zdaj pa res ne vem." Potem jima je Cilka razložila, kaj bi bilo najprimerneje: "Kaj pravita, če bi sla v Dom. Svojo sobico bi imela in za hrano in toploto vama ne bi bilo treba skrbeti. Tudi obleko bi imela oprano ..." "Tukaj je za vodo tako težko. Daleč je do izvira, kapnice pa večkrat zmanjka, posebno poleti, če dolgo ni dežja." "Kako se bosta odločila?"

"Človek tako težko zapusti svoj dom, pa če je še tako boren in ve, da gre na boljše. Premisliti in pogovoriti se bova morala z Jernejem." "Kaj pa naj se pogovarjava!" je dejal le-ta. "Stara in bolna sva in tega ni več mogoče spremeniti. Pomisli le, kako bi bilo pozimi? In drv nimava, saj jih ne moreva napraviti." "Morda si opomoreva?" "Ti morda, jaz pa nimam veliko upanja." "Potem pa – če ne gre drugače!" se je vdala tudi Matilda. "Veste teta, saj vaju bova obiskovali tudi tam, doma smo se že pogovarjali o tem. Kar z avtom se bomo pripeljali, saj so obiski dovoljeni, kajne gospa Cilka?" "Seveda in tudi pozimi bosta lahko prišli, saj ceste redno čistijo, te poti tukaj pa najbrž nihče. Zdaj, ko imamo vaše privoljenje, se bomo trudili, da bi to uredili. Najbrž bosta morala še nekaj časa potrpeti, ker je treba poskrbeti kar za nekaj stvari in tudi tega ne vem, če imajo v Domu kaj prostora. Gotovo bi najraje šla v Dom v Brezovcu, kjer vaju bodo lahko pogosteje obiskovali?" "Verjamem in skrbi me ... Skrbi, kdo bo plačal, ko pa midva nimava tako rekoč ničesar in bojim se, da nihče ne bo hotel kupiti te stare hiše." "Kaj se ve, morda pa bi jo kdo želel imeti za vikend. Sicer je ponavadi tako, da morajo prispevati otroci. Če le-ti niso preveč premožni ali pa jih ni, prispeva tudi socialna služba. Le nič skrbi, vse bomo uredili. Vaju bomo že obvestili, ko bo vse urejeno in bo čas! Glejte, če ne bi bilo deklet, mi najbrž še vedno ne bi vedeli za vas." "Nisva taka, da bi želela delati nadlego tujim ljudem!" "Ni tujih ljudi; vsi si moramo biti bratje in sestre ne glede na stan in starost!" "Tako lepih besed še nisva slišala, celo ne od tistih, od katerih sva jih najbolj pričakovala." "Saj vaju bomo še obiskovali, dokler se ne preselita in potem," je obljubila, preden so se poslovile.

Minilo je dober teden in tisto soboto dopoldne je zazvonil telefon. Ata Janez, ki je bil doma, saj je imel prosto soboto, je dvignil slušalko. "Prosim, tukaj Kamnarjevi!" "Halo, tukaj pa Novakova. Sinoči sva se vrnila z morja in popoldne bi se oglasila, če se lahko?" "Seveda se lahko, le zakaj ne. Doma smo in tako ni nobenih zadržkov." "Kdo pa je telefoniral in kdo pride popoldne?" sta bili radovedni Nežka in še posebno Jelka. "Ata in mama sta se vrnila z morja in popoldne prideta na obisk." "Gotovo bosta hotela, da bi odšla z njima, jaz pa se tega prav nič ne veselim. Kar nekako privadila sem se tukaj. In živali lahko vidim, ki se prosto sprehajajo naokoli, saj niso zaprte v ogradi, kakor so tiste v živalskem vrtu. Sosed Urh ima v kletki kanarčka, da mu prepeva in ga lahko gleda; tukaj pa lahko vidim in slišim ptice, ki prosto letajo okoli hiše. " Res sta se pripeljala sredi popoldneva. Mama Anica je pripravila malinovec, ker je vedela, da Metka pod nobenim pogojem ne bi dovolila, da bi ata Lojze lahko le od daleč videl kaj alkoholnega. Ko so sedli v prijetno senco pod staro trto, so se kmalu razgovorili in segli po prigrizku. "Gotovo sta se dobro odpočila?" je vprašala Anica. "Kaj, odpočila!? Sinoči sem bil tako utrujen, da skoraj ne bi mogel zaspati. Kaj pa mislita, en teden prenašati tisto vročino in ob sendvičih, da je to mačji kašelj? Včeraj pa še tista vožnja proti domu. Skoraj ves čas sva se vozila v koloni ..." "Še tedaj, ko je ni bilo, si vozil tako počasi, da so naju prehitevali kar vsi po vrsti." "Bi raje videla, da bi se kam zaletela?"

"Saj sem ti ves čas dopovedovala, kako vozi." "Saj prav to je tisto!" "Kakšno tisto?" "Če bi vozil po tvojih nasvetih, bi bila zdajle prav gotovo v bolnišnici, če ne se kje na slabšem. No, hvala Bogu, minilo je, minilo in ne bo se ponovilo."

"Se ne misliš več prevažati z avtom?" je vprašal Janez. "Oh, seveda se bom se, saj sva se pripeljala tudi zdajle. Toda bom več peljal na morje, vsaj ne sredi največje sezone." "Zakaj?" "Če bi to doživel, ne bi spraševal! Čeprav sva slišala pri ob¬vestilih, da je sobo lahko dobiti, sva se morala zanjo pošteno potruditi. Nešteto stopnic in ulic sva prehodila, preden sva našla neko luknjo in odložila svoje stvari. Najraje bi že tedaj pobrala šila in kopita in odfrčala proti domu. Nato pa sem obsedel kakor vreča nesreče in zdi se mi, da bi tedaj najraje umrl. Pa sem moral živeti, zakaj Metka je rekla, da se bova naslednji dan odpravila na kopališče, za mrtve pa tam ni prostora. Upal sem, da se bom vsaj naspal, kakor se spodobi, toda v sosednji sobi je neka zverina tako vlekla dreto, da so šipe kar šklepetale. Mislil sem že vstati, da bi natočil kozarec vode in mu jo zlil v nos. Pa je imela zverina zaklenjena vrata … Navsezadnje sem, no, sva le dočakala jutro in zverina je najbrž vstala, ker je smrčanje ponehalo. Tako sva lahko končno tudi midva v miru zaspala. Sonce je bilo že dokaj visoko na nebu, ko sva se tudi midva odpravila na plažo ali kakor se že reče tistemu peščenemu obrežju. Seveda so bili že vsi senčni prostori zasedeni in sem brisačo moral pogrniti kar sredi peska in sonca. Nekaj časa že gre, toda potem človeku postane vroče in si zaželi kaj tekočega. Ker sem vedel, da mi nekaj dni ne bo treba sesti v pločevino, sem začel gledati okoli sebe, kje bi se našlo kaj primernega. To sem kmalu odkril, da pa bi si pogasil žejo, se ni zgodilo, ker me je Metka opomnila, da morava varčevati, če hočeva priti skozi ves teden. Ker je morje preslano, da bi ga pil, sem odprl usta tedaj, ko sem stopil pod tuš, da bi se ohladil." "In kako je bilo v naslednjih dneh?" je vprašal Janez. "Bolj ali manj enako! Dan je bil enak dnevu in noč noči. Ponoči sva poslušala smrčanje, za zajtrk sva imela tisto, kar sva pripeljala s seboj, za kosilo sva sedela na plaži, zvečer pa sem bil tako utrujen, da sem komaj čakal, da sem legel." "Nikar mu ne verjemite vsega!" se je končno oglasila tudi mama Metka. "Res ni bilo vse ravno prijetno, tako strašno pa tudi ne, kakor si povedal. Navsezadnje sva le bila na morju in nihče nama ne bo mogel reči, da sva slabša od drugih." "In ti hotela v to godljo potegniti tudi Jelko in od začetka celo Nežko. Hvala Bogu, da je jima bilo to prihranjeno!" Jelka in Nežka sta že nekaj časa poslušali pripovedovanje in prerekanje. Jelka ni mogla več držati jezika za zobmi in je povedala:

"Jaz sem se pa tukaj kar dobro imela. Veliko sva raziskovali, čeprav nič pametnega našli. No, odkrili sva, kako živita Jernej in Matilda in jima tudi pomagali obrati češnjo." "In to naj bo vajino dobro delo?" "Pa je bilo, saj je sama nista mogla in sta jih lahko le gledala, ker so bile previsoko." "Prav lahko bi padla z drevesa!" je zaskrbelo mamo Metko. "Pa nisem, saj vidiš, da sem tukaj živa in zdrava in zdi se mi, da se celo bolje počutim, kakor se vidva. Tudi nikogar nisem slišala smrčati, v potoku pa je tudi voda. Mislim, da je bolj čista kot morje, v katerem namakajo svoje izpuhe različni turisti." "Meduz pa le ni v potoku!" se je postavila mama Metka. "Jih niti nisva pogrešali. O, še dobro, da nisem šla z vama. Navsezadnje je bilo to veliko lepše, vsaj po atovem pripovedovan¬ju sodeč." "Sinoči se še nisem povsem privadil na domačo posteljo, čeprav tistega smrčanja nisem pogrešal. Tako se bom šele nocoj res pošteno naspal in odpočil. No, oglasila sva se, Bine je ostal kar doma in s sosedi brca žogo, zdaj pa bo treba počasi domov. Jelka, kar pripravi se!" Žalostno je pogledala Nežko, kakor da jo nekaj prosi in res se je le-ta oglasila: "Oh, stric, jaz bi pa rada, če bi Jelka lahko ostala še nekaj časa pri nas!" "Zakaj pa?" je Jelko vprašal ata Lojze. "Tukaj lahko skačem in letam kjer koli in opazujem živali, srne in tudi druge, ki niso ograjene in živijo svobodno, ne pa tako kakor tiste v živalskem vrtu. Nekako tako se počutim tudi jaz v tistem bloku, vsaj odslej se najbrž bom!" "Kaj pa boš počela tukaj? Doslej sta z Nežko menda iskali najdišča in zaklade. Zdaj vesta, da ni upanja, da bi našli bisere ali kar koli že!" "O, bisere pa sva najbrž videli in prepričani sva, da lepših najbrž ne bi mogli najti!" "Le kje jih imata? Prav gotovo jih ne bi vrgli v grmovje?" se je zasmejal ata Lojze. "Norčuješ se!" je bila užaljena Jelka. "Veš, ata, na licu tete Matilde sva jih opazili, ko sva ji prinesli makarone, sladkor in sol in kar smo še nakupile v trgovini." "No, saj nisem tako hudo mislil." "Teta Matilda in Jernej bosta še vedno kaj rabila, dokler ne bo rešeno, da bosta odšla v Dom. Z Nežko ju nameravava se večkrat obiskati. Če pa moram z vama, pa ..." "Mislim, da so se to Kamnarjevi prav gotovo že naveličali in prav zato bo bolje, če se odpelješ z nama." "Meni bo zelo dolgčas!" je zastokala Nežka. "Kar navadili smo se nanjo in ker se z Nežko tako dobro ra¬zumeta, zakaj ne bi ostala se nekaj časa?" je predlagala mama Anica! "Bo pa Nežka kdaj prišla za nekaj dni k nam. Morda pozimi, ko bo tukaj veliko snega in bo pot do avtobusa naporna." Tako se je nazadnje zgodilo, da sta se Lojze in Metka odpeljala brez Jelke. V naslednjem tednu je ata Lojze spet hodil na delo. Kar naenkrat se mu je zazdelo, da se skoraj bolje počuti, kot se je tam na obali, posebno v tisti gneči na plaži. Svoje misli je včasih povedal tudi na glas, seveda le doma. Včasih se mu je zazdelo, da mu na tihem pritrjuje tudi Metka; toda res le na tihem, zakaj na glas tega ni povedala. Sredi tedna pa se je zgodilo nekaj, zaradi česar je Lojze pozabil na vse nevšečnosti. Dobil je namreč pismo, da mu je starejši brat njegovega ata, ki ni imel otrok, pač pa precej premoženja in denarja, zapustil lep kupček le-tega. Ko je to povedal ženi, je zavrisnila: "Joj, zdaj pa si lahko privoščiva še ene počitnice!" "Kaj takega pa ne! Raje vržem tisti denar v stranišče ali pa ga darujem v dobrodelne namene!" "No, za dobrodelne namene bi se šlo, toda ne vse. O stranišču pa raje niti ne razmišljaj. Toliko stvari je, ki jih potrebujeva." "Bo že držalo, toda za počitnice, vsaj tam, kjer sva bila, ga je zares škoda. Saj je še čas in bova premislila in se potem pametno odločila." "Kaj pa vem, koliko časa imava … Že večkrat sva doživela, kako je denar izgubil vrednost. Menda je bilo tudi ob raznih menjavah tako, da so bili ljudje oškodovani. Na nekaj sem se spomnila." "Morda spet na morje?" "Ne ne, na nekaj drugega. Tisti v spodnjem nadstropju, Štefucovi, imajo nekje v hribih vikend, kakor pravijo tistemu. Štefuc je po starših podedoval hišo in ker je edinec ter se ne namerava vrniti tja, kjer mu je tekla zibelka, so si tam uredili vikend. Kaj praviš?" "Njihova stvar, mi kaj takega ne moremo, ker je v naši hiši moj brat." "Morda pa bi se kaj takega našlo kje drugje, saj je po hribih kar nekaj zapuščenih hiš ali pa je v njih le kakšen ostarel last¬nik." "Še mi težko shajamo! Naj si nakopljemo na glavo še kakšnega starca ali starko." "Ne ne, to ne bi rada, toda morda bi se našla kakšna prazna hiša. S tistim denarjem bi jo malo popravili, popravili ognjiče za peko čevapčičev in morda sčasoma celo zgradili bazenček. To bi nam bili sosedje nevoščljivi! Popoldne morava v Podhrast, že zaradi vljudnosti in Jelke. Morda pa bi Kamnarjevi vedeli za kakšno tako hišo." Jelka je bila kar zadovoljna, ker se njena mama in ata nista ves teden prikazala in srčno si je želela, da bi bilo tako tudi naslednji teden. Toda že v soboto popoldne je zagledala, da se iz vasi približuje prav tak avto, kot sta ga premogla njena mama in ata. "Morda pa le nista onadva, saj je veliko takih avtomobilov!" je zašepetala Nežki. Toda njena želja se ni izpolnila, zakaj avto je zavil naravnost h Kamnarjevi hiši in iz njega sta stopila mama Metka in ata Lojze. Pozdravila sta Kamnarjeve, ki so se zbrali pred hišo in ata Lojze se je opravičil: "Saj bi se oglasili – tudi Bine je bil z njima – že med tednom, pa se človeku kar ne ljubi, da bi se v tej vročini spravil v pločevino in od doma, saj se že iz tovarne vrne ves preznojen in utrujen." "Iz lastnih izkušenj vem, kako je! Zakaj bi se brez potrebe opravičeval. Sedimo v senco, da se bomo pogovorili na hladnem." "Vam je Jelka povzročila kakšne težave?" "Ne, to pa res ne! Se veseli smo, da je tukaj, ker se z Nežko tako dobro razumeta." "Veš, mama, ta teden sva bili kar dvakrat pri Matildi in Jerneju!" se je oglasila Jelka. "Zdaj ju se lahko obiščeva tukaj, pozneje ju bova lahko le še v Domu." "V Dom bosta šla?" je vprašala mama Metka. "Saj jima drugega ne kaže. včeraj je spet bila tukaj socialna delavka in jima povedala, da je tako rekoč že vse urejeno. Kar sprijaznila sta se s tem, le skrbi ju, kaj bo z njuno hišo. Navezana sta nanjo in ne bi rada, da bi propadla. Poizvedovala sta že, če bi jo kdo želel kupiti; za majhen denar sta jo pripravljena prodati, toda zaenkrat ni nikogar." Lojze in Metka sta se spogledala in slednja je rekla: "Morda pa bi vedela midva, le videti bi jo morala!"

Potem je Lojze povedal, kako je prišel do nekaj denarja. Ker ga je premalo, da bi si upala začeti zidati hišo, bi si pa uredila majhen vikend. Nežka in Jelka sta slišali, kaj je povedal ata in obe, posebno še Jelka, sta bili navdušeni, da bi kupili Matildino in Jernejevo hišico. "Kajne ata, saj ju boš kakšno nedeljo pripeljal na obisk, da bosta videla, kje sta nekoč živela?" "Seveda ju bom, če bosta le želela." "Zdajle je že malo pozno, da bi šli k njima, čeprav bi to rada naredila, da nas ne bi kdo prehitel. Jutri pa bomo š1i na vsak način!" Komaj so pri Kamnarjevih pojedli kosilo, že je pred hišo zahrumel avto. Pripeljala sta se Jelkina mama in ata in celo brat Bine se je za tisto popoldne odpovedal nabijanju žoge. Zanimalo ga je, kakšen bo njihov vikend. "Najbolje bo, če se čim prej odpravimo na Podskalo!" je predlagala mama Metka potem, ko so spregovorili nekaj običajnih besed v pozdrav. "Res ne bi rada, da nas bi kdo prehitel!" "Tudi mi bomo šli z vami in še sosed Matevž se nam bo pridružil, da bo lahko za pričo. Potem bo tudi pomagal pri pre¬pisu!" je povedal ata Janez. Omenjeni odpravi sta se pridružili tudi Nežka in Jelka ter celo mama Anica z otroki. "Naj se malo sprehodijo in nanorijo, da bodo bolje spali in bodo jutri bolj pridni!" Nežka in Jelka sta kmalu pobegnili naprej in Matildo in Jerneja obvestili, kdo vse prihaja za njima. "Joj, jaz pa nimam ničesar, da bi jih pogostila! Ko bi vsaj prej vedela za obisk. Zdaj je prepozno!" je vzdihnila, ko je zaslišala govorjenje. Matevž je vstopil prvi in jima podal roko, rekoč: "Zdaj vaju še lahko obiščem tukaj. Toda obljubim vama, da vaju bom, vsaj občasno, tudi tam, da bomo malo pokramljali. Kaj se ve, morda bom tudi jaz nekoč pristal tam! Če si bom že prej malo ogledal tisti Dom, mi ne more škodovati." "Ste imeli danes še druge obiske?" je zaskrbelo mamo Metko potem, ko so se pozdravili in spoznali. "Nikogar ni bilo, nikogar, tako kot ponavadi! Pa sva že malo upala, da se bo kdo pozanimal za to hišico." "Kaj se ve, morda pa se še bo!" je počasi povedal Matevž. "Kaj če bi se kar mi, kaj pravita?" "Se šališ ali misliš resno?" ga je pogledal Jernej. "Poznam te in vem, da si vedno prešerne volje." "Zakaj naj bi ne bil? Saj mi prav nič ne pomaga, če sem slabe; ravno nasprotno, le življenje mi greni. No, tisto sem pa le mislil resno! Metka in Lojze vama bosta povedala, zakaj sta tukaj." Lojze je sicer mislil spregovoriti in pojasniti, toda Metka ga je prehitela, kar se niti ni zgodilo prvič: "Zvedela sva, da prodajate tole hišico, ker se selita v Dom. Veliko sta mi o vas povedali moja hčerka Jelka in Nežka. Ker je Lojze podedoval nekaj denarja, smo tukaj. Za vikend bi jo preuredili." "Ja, popravila je res potrebna, toda midva je nisva mogla, saj lahko razumete. Žal nama bi bilo, če bi kar propadla. Če neka stavba stoji prazna, se to hitro zgodi. Zato bova vesela, če bo komu služila, pa četudi le ob koncu tedna in za počitnice, kakor je zdaj v modi." "Če ste za to, bi se kar domenili, le malo bi še prej pogledali okoli hiše." Tako se je na koncu zgodilo, da so našli skupni jezik. Ko je Jernej povedal ceno in jo je potrdila tudi Matilda, se je Lojze odločil, Matevž in ata Janez pa sta obljubila, da bosta poskrbela za prepis.

Tako so bili ob slovesu vsi zadovoljni, posebno še Metka in Lojze, ker sta hišo dobila tako poceni.

V poznem popoldnevu so se vrnili pod Kamnikarjevo brajdo, da bi si oddahnili. "Otroci so gotovo utrujeni, ker je bila pot kolikor toliko le naporna. Še meni ugaja, da lahko malo posedim," je rekla Metka. "Midve sva te poti že vajeni in nama ni povzročala nobenih težav. Tedaj, ko sva nosili polni torbi, pa je bilo drugače," je dejala Nežka, Jelka pa je dodala: "Zdaj bomo lahko hodili na počitnice sem in z Nežko se bova lahko videli vsak dan: enkrat tukaj, drugič na Podskali." "In jaz se bom lahko ulegel na trato pred hišo, ne da bi se bal, da bi mi kakšen zavaljen turist stopil na trebuh," se je zasmejal Lojze. "Boš šla zdajle z nami?" je vprašal Jelko. "Naj kar ostane, saj vem, da ji je tukaj všeč," se je oglasil ata Janez, Matevž pa je dodal: "Saj vem, da bi rada pomagala, ko se bosta selila Jernej in Matilda; če ne drugače, pa z jezikom. Obe z Nežko sta ved¬no dobrodošli tudi pri nas. Oba z Rezo imava rada pametne otroke."