Družinske parabole

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Družinske parabole
Zbirka kratke proze, Ljubljana: ŠKUC, 2005
Boris Pintar
pod psevdonimom Gojmir Polajnar.
Izdano: (COBISS)
Viri: dokument programa Word
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg Ta odlomek iz besedila je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Naslovnica

Simpozij[uredi]

Pojdi h ginekologu, si rekel, da bo vse v redu. A jaz ne morem h ginekologu. Prvega
otroka sva natančno načrtovala. Ničesar nisva prepustila naključju, spočetja, spola…

Spoznala sva se tisto poletje na romantični obali jezera v avstrijskih Alpah, kjer sva bila oba na simpoziju. Interdisciplinarno srečanje mikrobiologov, biokemikov in zdravnikov na temo genetskih sprememb mikroorganizmov ledeniških jezer, ki bi nam razkrile kaj o prilagajanju organizmov na podnebne spremembe. Zato smo se srečali ob ledeniškem jezeru, v aristokratski vili iz 19. stoletja z velikim italijanskim vrtom ob obali, na koncu male vasi, sredi katere je gospodovala stara enoladijska gotska cerkev s protireformacijskim čebulastim zvonikom, ki je s svojo rjasto rdečo barvo odbijal zarjo sončnega zahoda kakor okoliške našpičene kamnite gmote, v breznih katerih so še živeli ledeniki, starejši od našega časa, kakor da skrivajo še kakšnega Őtzija, ga odtalijo in z njegovo spermo oplodijo naše ženske, kajti prejšnji je bil kastriran, spermo pa so pri njem našli na nepravem mestu, kar te ni motilo, da mi ne bi z vso znanstveno gorečnostjo razlagal, da je ledeni mož Slovenec.

Pod našo novopalladijsko vilo, členjeno z narteksi z antičnimi stebri in trikotnimi čeli, smo imeli zasebno plažo z ležalniki in senčniki med palmami in pomarančevci razpostavljenimi v koritih v pravilnem zaporedju, a tam te ni bilo nikoli, kljub temu, da je bil naš simpozij bolj družabnega značaja in smo brali svoje prispevke le dopoldne, popoldne pa smo bili prosti za spoznavanje in izlete v okolico. Tebe je vedno vleklo v okolico. Mislila bi, da si velik ljubitelj gora, ki z golimi rokami in vrvjo prek ramen pleza po strmih stenah in na vrhu jodla s zlatorogi, da odmeva z ene strani jezera na drugo. Videla sem, da si me opazil pri večerji, vendar nisi pristopil, ves čas si zabaval mladega Bavarca, s svetlimi lasmi in brki, v lovskem jopiču, ki je prišel z ženo, ki se je čutila zapostavljeno, kajti njej si namenil komaj kakšno opazko. Pač ni bila znanstvenica. Bila sem nenaličena, mlada, nisem bila močna, a imela sem tople ovalne oblike in dolge lase, zadaj spete v figo, prav kakor tvoja babica, pri kateri si se počutil najbolj varnega. Opazil si moje poteze, moj obraz, moje oči in videla sem, da si Bavarca vprašal, če me pozna, a pristopil nisi.

Pozanimala sem se, kateri so najlepši izleti v bližnjo okolico, nasvetovali so mi jih kar nekaj, na koncu pa so me opozorili, naj se raje izogibam borovega gozdička na koncu jezera, ki ni za spodobne ljudi in bi lahko dobila napačen vtis o alpski kreposti. Naslednji dan si šel spet na izlet, najbrž z Bavarcem, kajti njegovo ženo sem videla samo na hotelski plaži, kako prebira ilustrirane revije tiskane na luksuznem papirju. Nebo je bilo modro in brez oblačka, sonce je pripekalo in voda je bila dovolj topla za dolgo plavanje. V mladosti sem trenirala plavanje, bila sem mladinska prvakinja, celo jezero bi preplavala za malico. Plavala sem ob obali, proti koncu jezera, kjer gore padajo naravnost v vodo in presekajo pot, ki se tako konča v gozdu. Na urejeni javni plaži brž za našo vilo so se kopale družine z otroki. Neko malo deklico, ki je z rokami objemala napihljivega delfina, je odnesel tok in za njo je pritekel oče ter jo nesel na obalo. Nato se je začela divja plaža in v zalivih z drobnim peskom, ločenih drug od drugega s smrekovim gozdom, so se sončili posamezni pari kakor na samotnem otoku. Kako se morajo imeti radi, da cel dan preživijo sami, brez računalnika in družabnih stikov. O čem neki se pogovarjajo iz dneva v dan? Če se sploh še pogovarjajo? Je to ljubezen, da želi biti nekdo z nekom, ne da bi ga ta kratkočasil ali zabaval? Pari so postajali vse bolj intimni in so postopno odlagali kose kopalk, dokler niso bili čisto goli. To sem lahko sprejela, nihče jih ni mogel videti, nihče, razen mene, ne bi plaval tako daleč. Pot po obali nad peščenimi zalivi je postajala vse težje prehodna in potrebno se je bilo vzpenjati prek ostrih pečin, kdor je hotel naprej. V vodi je bilo lažje, skalovje pod vodo sem enostavno preplavala in odpiral se mi je pogled na vse zalive hkrati. V naslednjem zalivu ga je neka ženska vzela moškemu v usta in sunkovito premikala glavo gor in dol, da bi daleč naokrog lahko opazili, kaj počne, on pa ji je medtem z roko šaril po spolovilu. Bila sta brezsramna kakor živali, ali sta si celo želela, da ju gledam. Izobražena sem, nisem srednjeveških nazorov, vendar menim, da je družba urejeno stanje stvari in da je vehementno kršenje družbeno pričakovanega vedenja prav tako primitivno, kakor pikolovsko vztrajanje pri preživelih pravilih. Spolno občevanje v divjini človeka gotovo vzburja s svojo prvobitnostjo, a pomislite, koliko je ljudi in koliko je še divjine in če bi si vsi zaželeli seksati v gozdu! Ko me nista več videla, se je ženska spet ulegla na pesek poleg moškega, kakor da je končal. Peklo me je v mišicah, a telesna bolečina očisti duha in plavala sem naprej, vse do borovega gozdička, v katerem sem iz daljave opazila shojene stezice spredene med trnovim grmičevjem, kakor noge starejših gospodov, ki so se sprehajali po njim, s krčnimi žilami. Čisto nagi, obuti v natikače, ki so varovali njihove razpokane podplate pred ostrim kamenjem in trnjem, so v rokah opletali s svojimi mlahavimi spolovili, kakor petelini, ki privabljajo kokoši z razprtimi repi. Zdi se mi smiselno, da to splahnelo željo kultura skriva za zidovi. Nato sem zagledala tebe, klečal si na jasi poleg drevesa, sonce se je odbijalo od tvojega izbočenega hrbta in bil si lepši od Tarzana, prešinilo me je, da bi plavala do obale in bi za trenutek postala Jane. Ti me nisi videl in ko sem plavala naprej, sem za drevesom spoznala Bavarca z našega simpozija, stal je pred tabo, kakor da mu zavezuješ čevlje, in skoraj bi bruhala, ko sem videla, da počeneš isto, kar je prej počela tista ženska onemu moškemu. Premagala sem gnus, ko je človek enkrat tako daleč, dlje ne more več, in opazovala tvoje telo, ki se je napenjalo kakor gamsovo, ko samozavestno stopa sredi prepadne stene. Vstal si in obrnil Bavarcu hrbet, se sklonil in dvignil glavo, da sem lahko povsem razločno videla tvoje vzdihovanje skozi priprte ustnice, tvoj užitek, ko si užival kot ženska, ko si užival, kakor bi uživala jaz s teboj. Vse sem videla. Vse sem vedela. Vedela sem, v kaj se spuščam. In morda me je to še posebej privlačilo pri tebi. To, da je pravica na moji strani in da bo moja zmaga zmaga resnice.

Tisti večer so nam postregli z bifejsko večerjo z lokalnimi specialitetami, klobasami na sto načinov, da bi se bolje spoznali med seboj. Slišala sem, kako si nekemu mlademu Francozu razlagal, da je kranjska klobasa svetovno znana in nisem si mogla kaj, da ne bi pripomnila, da so prav tako svetovno znani lipicanci in Postojnska jama. Pridružila sem se vama in se sama predstavila, nato pa pogovor speljala na genom človeške ribice. Tu sem te ujela, to je bilo tvoje področje, ki sem ga poznala, in genetiki si vedno dajal prednost pred gastronomijo. Kmalu si mi laskal, da še nisi srečal ženske, s katero bi se tako ujela v znanstvenih pogovorih in da imam tudi sicer neko posebno privlačnost. Pila sva pocukran avstrijski šampanjec, več kakor pijem ponavadi, a obvladovala sem situacijo. Ko so zaprli salon, sem te povabila k sebi na francoski šampanjec, poznala sem tvoje snobovske slabosti, in tako sva se nacejala ter razpravljala o genomu vesolja kot živega organizma. Prevrnila sem te na posteljo, ti slekla hlače in ti ga vzela v usta. Sprva je bil mlahav, ko pa sem uporabila nekaj jezikovnih tehnik, je otrdel. Pohvalil si me, da še nisi srečal ženske, ki bi znala tako dobro fafati. Seveda, ko sem bila tvoja prva ženska. In imela sem dovolj stikov s homoseksualci, no, biseksualci, ne verjamem, da je kdo zgolj homoseksualen, da sem vedela, da heteroseksualci pedre hvalijo, da fafajo bolje od njihovih žena. Nisi se branil, ko sem se usedla nate in bil si vzburjen, da sem uživala prav tako, kakor si ti popoldne.

Nadaljevala sva z najinim znanstvenim druženjem, večere sva končevala pri meni ali pri tebi, popoldne pa si še vedno hodil s prijatelji na plezalske izlete v bližnje gore, primerne le za moške. Fukal si se kakor zajec. Pofukal bi lahko vse, kar je imelo rit, če bi le tvoja rit dobila povračilo. Nekega lepega dne se je simpozij končal. Odšla sva vsak na svoj inštitut v Jazonovem mestu. Ne predaleč stran. Izmenjala sva si naslove in čakala sem, kdo bo prvi poklical.

Najprej si mi po e-pošti poslal šale na račun genetikov, ki ti jih je poslal nek ameriški kolega. V angleščini. Pismo si samo posredoval naprej na vse naslove svojih prijateljev hkrati in pripisal: uživaj! lp g
Zares osebno za prvo pismo najine dolge skupne zgodbe. Vedela sem, da se najin odnos lahko nadaljuje. Posvetovala sem se z nekim psihologom na inštitutu za zdravljenje spolnih motenj. Razložila sem mu vse o tebi in najinem odnosu. Zanimali so ga vsi detajli najinega koitusa, o čemer meni ni tako enostavno govoriti kakor tebi. Ko je zvedel vse pikantnosti, ni bil preveč spodbujajoč. Da si gotovo gej, ki včasih spi tudi z ženskami, vendar mi dolgoročne zveze s tabo ne bi svetoval. Kasneje vse bolj prevlada gej stran in družina trpi. Nima smisla, da bi se spuščala v negotovost in trpljenje, ki ga on iz svoje prakse dobro pozna, in naj si raje poiščem moškega, ki mi bo nudil več zadovoljstva. Kako seksistično! Pozanimala sem se. Ta klinični psiholog je bil peder. Nato sem se obrnila na najslavnejšega ginekologa z dunajske univerze, ki je bil prijatelj očeta moje dobre prijateljice. Potrdil mi je, kar sem globoko v sebi že vedela. Da je homoseksualnost motnja, ki se jo da odpraviti, premagati, da je zgolj kaprica, otročje vedenje, ki popusti vsakemu hipnemu vzgibu, ker še ni osvojilo odgovornega socialnega vedenja. In kakor je otroka moč odvaditi zvečenja in ga naučiti jesti zelenjavo, tako morajo tudi homoseksualci potlačiti svoje analne fiksacije in sprejeti odgovornost. Čemu bi narava ustvarila dva spola, tako zapletena v svoji združitvi, če bi zadostoval eden. Vsa naša kultura, vsa narava, ves kozmos je zgrajen iz pripadajočih si bipolarosti, vsak najmanjši delec ima svoj protidelec, vsak naboj svoj protinaboj, vsaka dvojnost ima svoj namen. Enost je takorekoč kozmična napaka, ki jo je mogoče, ki jo je potrebno odpraviti. Profesor me je podprl v mojem projektu in vedela sem, da se nanj lahko zanesem.

Odgovorila sem na tvoje pismo. Ker nisem imela pri roki nobenih bioloških šal, sem ti poslala nekatere, ki sem jih tisto jutro prejela od prijateljice lingvistke.
Prodam psa. Žre vse. Posebno rad ima otroke.
Visoko kvalificiran čevljar izdeluje gojzarje, čevlje in sandale po naročilu in po meri. Tudi iz kože cenjenih strank.
Zaradi nepredvidenih razlogov je združenje jasnovidcev odložilo nocojšnji sestanek.
Pogrebno društvo sporoča, da so odjemalci, ki smo jih postregli, naše najboljše priporočilo.
Po tem sva se začela spet videvati. Ni bilo treba zgolj meni napeljevati novih srečanj. Začel si me vabiti v opero, gledališče, na razstave, na sprejeme. Všeč so nama bile iste arije, isti skladatelji, isti pisatelji in oba sva se ukvarjala z visoko znanostjo, ti z biokemijo, jaz z mikrobiologijo. Včasih si se navduševal nad ultra modernimi stvaritvami, ki so bile provokativne do človeškega dostojanstva in zasebnosti v svoji nekrofiliji, ljudožerstvu, masakru, incestu in sploh vsakršnih spolnih sprevrženostih. Hotel si pokazati, da si dojemljiv in bil si vedno tako naiven, hlastal si po vsem novem, po izkustvih, v umetnosti, v znanosti, in verjel, da so drugi prav takšni in jih bo to pri tebi očaralo. Kako si bil lahkoveren. Privlačilo je le mene. Preveč si se pustil vplivati okolici, tvoji prijatelji so se ukvarjali s sodobno umetnostjo in ti si verjel, da se moraš navduševati nad vsem, kar je šokantno. Nisem te hotela odvračati od njih, a ta vpliv je bil kvaren. Bila sem raje zadržana, najin odnos je bil na začetku, in ravnala sem se po stari modrosti, da sem izrazila svoje mnenje glede stvari, ki so mi bile všeč, o tistem, kar me je motilo, pa sem molčala. Bližja mi je literatura 19. stoletja, kjer še tako podel človek v določeni situaciji, največkrat pred smrtjo, v sebi najde trohico plemenitosti, v še tako brezizhodni situaciji se pojavi prijatelj, ki junaku pomaga preživeti in premagati zlo, vsak značaj ali stanje sta lahko predmet razvoja in upanja. Literatura 20. stoletja venomer ustoličuje brezdanjost zla, grozo zgolj niča, patologizacijo sočutja, brezizhodnost, obsojenost na izgubljenost in vsak prividen uspeh junaka se stopi kakor zgorel celuloiden trak. V stoletju, ki ni prebolelo svojega zanikanja, je pozitivnost bolezen in sporočilo, ki ga drdra v neskončnost, se artikulira v preprosti krilatici: enkrat pokvarjenec, zmeraj pokvarjenec.

Najin odnos je postajal razmerje. Seksati ti nikoli ni bilo problem. A vedela sem, da te nimam samo zase. In da sem tvoja edina ženska. Ko sem previdno odprla to temo, si mi v eni noči povedal vse. Kakor, da si komaj čakal, da se mi izpoveš. S tem, ko spiš z moškimi, me nisi varal, sem edina ženska, ki jo ljubiš, z moškimi je drugače. Bila sem tako razumevajoča, tako dojemljiva - prav kakor ti. Marta je super, si govoril prijateljem, ona vse razume. Ja, jaz sem vse prenesla, jaz bom tvoja ženska, ti boš pa iskal ljubezen po internetu, po beznicah in grmovju, kjer si odmetaval kondome s spermo. Čakala te bom doma, vezla ob oknu in hranila tvoje otroke. Za zdaj. Postala sva par. Predstavila sem te v svoji službi, ti mene v svoji, skupaj sva hodila na sprejeme, premiere, otvoritve, začela sva delati meščansko kariero. Postalo ti je všeč. Biti normalen, sprejet, polaskan, vsi so hvalili tvojo pametno spremljevalko in previdno namigovali, če sem tvoja življenjska družica. Predstavil si mi tudi svoje gej prijatelje in sprejela sem vse. Tako sem bolje poznala tvoj teren. Čutila sem odpor do tega sveta in se trudila, da tega ne bi preočitno kazala. Tako ne bo šlo večno. Nekoč se boš moral odločiti in zapustiti njihov svet, ki te ni vreden. Moje zahteve do tebe so postajale večje. Čutila sem, da sem dovolj močna, da lahko zahtevam in hotela sem tebe, nočem te več deliti s temi pederskimi kurbami, ki jih stakneš pod mostom ali na spletu in misliš, da jih ljubiš. Vedno znova moram čakati, da spoznaš, da te nategujejo, te zavržejo, tudi po mojem posredovanju, da uvidiš, da ljubiš mene. Vse si obljubil, samo da me ne izgubiš, tako enostavno, kot si prejšnjikrat vse priznal. Zate je bilo vedno vse tako preprosto. A na tvojem računalniku sem še zmeraj odkrila piškotke interaktivnih gej strani, čeprav si mislil, da si zbrisal vse sledi. Na intelektualnem področju sva si bila enakovredna. Začel si mi prikrivati svoje ljubezni z moškimi. A zaljubljeni mož ne more skriti svoje prepovedane ljubezni pred ženo, prav tako kot ne šolarček pred mamo. Kam boš skril svoje trpljenje, svoj dvom, ko boš legel pod skupno odejo z mano? Začelo te je razjedati to dvojno življenje, ko si bil vedno tako neposreden, tako brez občutka krivde. In našel si salomonsko rešitev. Zasnubil si me. Naj postanem tvoja žena. Edina in za vedno. To ti bo pomagalo prelomiti s svetom moške ljubezni. Odslej bom tvoja edina muza.

Ženske vemo, da je potrebno moške vezati. Tako in drugače. Na poroko si povabil vse svoje bližnje in daljne sorodnike. Bil si tako vesel svoje normalnosti. Imela sva pravo kmečko ohcet. Povabil si tudi gej prijatelje, a niso prišli. Bili so nujno zadržani, tako kot moje sorodstvo. Nekaj je prišlo vmes. Z moje strani je prišla le prijateljica, ki je bil moja priča na poroki. Kljub temu sva imela sto svatov. In dobila sva skoraj toliko jedilnih priborov, odej za zakonsko posteljo in kompletov loncev. Še vedno nama zasedajo prostor v kleti. Kamor bi prej sodila tista moderna umetnost, ki sva jo prejela od tvojih prijateljev. A midva sva dojemljiva za novo, ker sva znanstvenika. Zdaj sva mož in žena. In načrtujeva svoje življenje. Imela bova otroke, veliko otrok, in še več jih bova posvojila, s celega sveta, enega črnčka in enega Kitajčka, tako kot Woody Allen. Vedno si si želel otrok, navkljub temu, da si bil gej. To se ti ni zdelo prav nič izključujoče. Ni te ganilo slovensko javno mnenje, ki ni odobravalo, da bi homoseksualci in lezbijke imeli otroke, ki bodo nenormalni. To se je zdelo mučenje otrok, nasprotno otrokovim pravicam do popolne družine in srečnega otroštva. Toda zdaj si normalen in imela bova kopico otrok, kot Hudabivška Meta, in ti se boš igral z njimi in skrbel zanje.

Kot sodobna znanstvenika sva svojega otroka skrbno načrtovala. Omogočila mu bova bleščečo kariero, genialnost, oba sva visoko nadpovprečna, obdarjena s sposobnostmi in talenti, in kolikor bo otrok imel vso najino inteligenco in nadarjenost, bo novi Mozart. Odločila sva se za fantka, ker imajo v današnjem svetu moški še vedno privilegije v družbi, tudi v znanosti, kar sva izkusila sama, da mu olajšava pot na Olimp. Sicer so si vsi geji, ki sem jih poznala, želeli fantka, dediča, nihče ni maral punčk, ker so sitne, cmerave, se lasajo in cvilijo, medtem ko se fantje podijo za žogo in se pretepajo. Vsi homoseksualci si želijo gledati razvijajočo se moškost, ki je sami niso nikoli imeli, kako njihovi sinovi igrajo nogomet, medtem ko so oni v mladosti gledali umetnostno drsanje, kako si kakor kolovodje podrejajo druge, medtem ko so oni v svoji sobi poslušali Mario Callas, kako se postavljajo pred pičkami in tipi, medtem ko so oni v kotu čakali, da bi jih kdo opazil in ko se je to zgodilo, sramežljivo pobesili pogled. Sin je rešitev za vse neizživete frustracije moških - in, če sem iskrena, tudi žensk. Deklice smo kakor božja kazen, a odkar je bog umrl, se kazni lahko izognemo.

Dva meseca po poroki res nisi imel spolnih stikov z moškimi. Potem sem na tvojem računalniku opazila, da si ponovno obiskal stran za gej stike. Z nikomer se nisi dogovarjal, najbrž si samo preveril, če je kaj novega. A to je bil zank, da se boš prej ali slej s kom dobil. Poroka zate ni bila obveza. Bila je sredstvo v tvoji karieri. Spet ti je bilo vse tako enostavno, samoumevno. Ti imaš lahko tipe, jaz pa ti bom zvesta, ker te imam rada. To je normalno v tvojem patriarhalnem svetu. Nikoli nisi pomislil na mojo žrtev, na moja čustva, koliko sem žrtvovala jaz, ko sem se poročila - kako naj rečem - z biseksualcem, koliko lažje bi mi bilo, če bi vzela resničnega dedca, a imela sem te res rada.

Dunajski ginekolog mi je dal tisto staro knjigo o reprodukciji. Komaj sva jo brala, saj je bila tiskana še v gotici, vendar sva razbrala, da prehrana v mesecih pred spočetjem vpliva na spol zarodka. Če oba roditelja vsaj dva meseca pred spočetjem uživata mehko hrano in se izogibata trdi, bo zarodek ženskega spola, kolikor uživata trdo hrano in se izogibata mehki, pa moškega. Naprej so bili navedeni celi jedilniki. Izogibala sva se zelju, solati, kruhu itd., in se basala s korenjem, orehi, lešniki, suhimi klobasami itd. Bilo je hecno, kako sva spočenjala najinega Mozarta še pred spočetjem. Nisva spala skupaj, da ne bi zaplodila nedozorelega in štela dneve do ovulacije. Ob mesecu osorej sva se združila v strastnem dejanju, oba shujšana, in zaplodila najinega genija. Bil si tako naiven. Očarljiv v svojem brezmejnem upanju, strogi analitični znanstvenik, ki ni imel najmanjšega posluha za vraževerje, astrologijo, smisel naključij, a kadar je šlo za tvojo željo, si bil pripravljen sprejeti pomoč vseh sojenic in rojenic. Nekaj mora biti na tej stari modrosti, ki je rezultat tisočletnih izkušenj. Sveta preproščina! Sprejela sem tvojo igro. Za nekaj dni sem odpotovala na Dunaj in ti po telefonu sporočila, da je najino znanstveno načrtovano spočetje uspelo. Kako si se veselil svojega sina, svojega genija, ki bo imel tvoj nos in moje oči. Sprva se ni nič spremenilo. Zaradi raziskave o vplivu podnebnih sprememb na ledenodobne mikroorganizme sem vsak mesec potovala na Dunaj. Svojega dela zaradi otroka nisem nameravala prekiniti. Dokler to ne bo neobhodno. Za krajši čas. Kasneje mi je začel rasti trebuh. Po obrazu sem dobila mozolje. Nisem se ti več zdela tako privlačna, čeprav si to zanikal. A spala sva skupaj redkeje. Zaradi otroka, zaradi mojega vse večjega trebuha, zaradi nerodnega položaja. Kupoval si stvari za prvega sina. Ultrazvok je potrdil, da sva spočela naslednika. Torej je le delovalo. Vse je šlo po načrtu. Sreča je načrtovanje, ničesar ne smemo prepustiti naključju, to je privilegij inteligentnih. Bil si srečen. Spoznal si novega tipa, ki ga ni motilo, da imaš ženo in pričakujeta otroka. Tudi on si je želel otrok. Nosečnost je bila naporna. Otrok je bil vse težji. Ali že kaj brca? Lahko slišim utrip njegovega srca?

Nekoč te je tvoj novi prijatelj, defektolog - tvoj tip, poznala sem ga - povabil na obisk v stanovanje, kjer je pazil prizadeto deklico. Najstnico, ki se je težko gibala, ki je s slinastimi usti tvorila neartikulirane glasove, ki ni mogla sama jesti, nadzorovati izločanja ali se očistiti, ko je imela, kot takrat, menstruacijo. Njena mama naj bi uživala droge med nosečnostjo. Bil si popolnoma uničen, ko si se vrnil domov. Ko si v pričakovanju Mozarta videl, kaj se zgodi človeku zaradi drobne napake. Še bolj kot prizadeta deklica so te sesuli pejsaži alpskih jezer po stenah tistega stanovanja, prav takšnih si dejal, ob kakršnem sva se spoznala midva. Kmalu si pozabil to dekle in se veselil najinega otroka skupaj z mano in s svojim novim fantom. Bili smo kot velika srečna družina, čeprav nismo bili nikoli vsi skupaj.

Ker sva natančno poznala dan, uro in kraj spočetja, sva lahko načrtovala čas in mesto rojstva. Stal si poleg mene, da boš slišal, kako bo tvoj prvi sin privekal na svet. A porodnih krčev ni bilo. Porod je zamujal. Sprva še v sprejemljivih rokih, nato preko mere. Zakaj ne dajo umetnih popadkov? Ni še čas. Naj naredijo cesarski rez! Otrok še ni dorasel. Rodila sem po običajni poti. En mesec po roku. Stal si poleg postelje in me držal za roko. Bil si izmučen - prav kakor jaz. In srečen. Rodila sem ti sina. Prizadetega. Ugotovili so kromosomsko okvaro. Niso mu napovedovali dolgega življenja. Dobro sem slišala tvoj nemi krik, tvoja bolečina je resonirala po vseh bolnišničinih zidovih. Zrušil si se. Bila sem na smrt izmučena. Zakaj mi to delajo? Kaj sem storil narobe? Kaj sem zagrešil? sem slišala tvoj glas vpijočega v puščavi. Ti, ki nisi bil nikoli veren, si postal grešnik, ti, ki si bil vedno racionalist, ki ni verjel v višji namen matematično verjetnih naključij, si se začel posipati s pepelom, kakor puščavnik v skalni votlini, ki dela doživljenjsko pokoro in živi od milosti navrženih mu skorij kruha in vode, ki mu jo nameni nebo. Postal si kriv in krivda je bila tako neizmerna, da je ne boš mogel nikoli odkupiti. Pustil si ljubimca. Tako si vsaj mislil, ko je on pustil tebe. Svojemu sinu si posvečal vso ljubezen. In s tem tudi meni. Skrbel si zanj bolj, kot bi mogel skrbeti katerikoli oče. Tako je preživel vse napovedane dobe, a vedno bo ostal prizadet.

Imela bova še veliko otrok, deklic in dečkov, zdravih otrok. Vsi bomo velika srečna družina, jaz in ti in otroci in tvoji ljubimci in prijatelji. Spet sem noseča. Tokrat nisva načrtovala, kakor prvikrat. Veseliva se vsakega otroka. Nekaj me stiska v trebuhu. Praviš, naj grem h ginekologu. Jaz pa ne morem. Bojim se, da bo pohabil moj plod, da ga bo uročil, če ga samo pogleda. Nikoli več ne bom šla h ginekologu.

Če ne bi bila sama znanstvenica, če ne bi vedela po kakšnih robovih se giblje znanost, da ji uspe odkriti drobceno razpoko v napredovanju mozaika dobrega, ne bi temu dunajskemu ginekologu nikoli dovolila, da je vsadil vame pohabljen zarodek, s tvojimi ustnicami in očmi. Tega ne boš nikoli izvedel, ker je kaj takega nemogoče, ker česa takega ne bi storila nobena ženska. H ginekologu pa kljub temu ne bom šla.