Družina (France Bevk)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Družina
France Bevk
Izdano: Slovenka 1919 1/2 1919, 37-42
Viri: št. 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vlažna no je padla na zemljo. Na novo zapadli sneg ob barakah se je cedil, umazana voda je polzela v razmehčano gaz, pretakala se po poti in se nabirala v kaluže. — On pa je bežal, bežal, bos, s hlačami do kolen, gologlav; ničesar ni videl, ne neba ne zemlje; samo dve sivkasto beli vsporedni progi sta mu kazali smer kot v neskončnost in se tam nekje zožili v neprodirno temo. Tuintam je sijala skozi okna svetloba na pot, kot bi planil preko žarka v zopetno temo, ki se je tiščala na lica, na roke ... Mislil ni ničesar. Hotel je naprej, kolikor mogoče naglo, nekam tja v temo. Premrle roke so držale nekaj mehkega, belega in tiščale k sebi, na prsa, in bilo mu je, da ga greje z neizmerno toploto.

»Kdo?« je zarežala straža iz teme in se premaknila tik ob voglu dolge barake.

Ni je slišal, bežal je dalje. Gorkota je planila v lica in v zaplavele noge, nič več ni zeblo. Čutil je samo, kako so se stopala pogrezala v nekaj mehkega, žvekajočega med prsti, kako je štrcalo po nogah, po obleki, za vrat, na glavo. Zadel je ob nek predmet in omahnil za hip; potem je dirjal dalje in se ni zmenil, da ga je zaskelelo na čelu, da je obrisal nekaj spolzkega ...

Ko je dospel na prag »domače« sobe, je postal. Slabo razsvetljen prostor je ležal v polmraku. Od sten, polic, razobešenih predmetov, bornih postelj, so vstajale sence in se skrivnostno družile z z ozadjem. Okoli brleče svetilke se je širil pisan kolobar, ki je žgal v oči. Iz pečice v kotu je padal pas svetlobe po tleh, po raztreseni slami in par kosih obleke. V bližini pečice je bilo postlano ležišče, pogrnjeno z uboštvom, na katerem je ležalo telesce petletnega otroka, zagrnjenega v pisano krilo; videl se je samo voščenobled obraz s plavkastimi ustnicami. Napol odprte oči so bile, kot bi sanjale, in usta, kot bi hotela še v zadnjem trenutku nekaj povedati.

Poleg je čepela na tleh mati, ki je dojila malega otroka: hlastno jo je grabil z rokami; gledala je nepremično v tla preko mrtvega telesca nekam v brezizrazen nič. Čisto v kotu ob peči je ždel na pručici ded s sklenjenima rokama. Bil je gluh. Medle, sive oči so hlastno iskale po prostoru, izraz njegovega obraza je bil čudno plah.

V drugem kotu sta čepela starec in starka na svojih sedežih: druga družina, ki se je naselila v tem prostoru. Starec je imel dolgo brado in je bil zavit v črno, debelo suknjo. Starka je trepetala, zavita v ruto do nosa in s praznimi čeljusti neprenehoma nekaj žvečila; pri tem opravilu se je čudno zgibal njen nagubani obraz. Gledala sta skoraj ves dan drug v drugega; le včasi sta se ozrla v ta kot in s solznimi očrni zopet drug v drugega. Kadar sta molila, sta vzdihala neprestano.

Vrata so bila odprta in nihče ni zapazil dečka. V svoji enajstletni pameti je naglo preudaril položaj, in bilo mu je, kot da so mu noge prirastle. V kolenih, v prsih in glavi je trepetalo, in tega trepetanja ni hotelo biti konca. Tisto mehko, ki je nosil na prsih, je stisnil še bolj, v bolesti, tako, da je zahreščalo: prestrašil se je in malone spustil na tla. Zagrabil je nato še huje in pritisnil na obraz ... Ne jok ne smeh ni bilo, kar se mu je izvilo iz prsi.

Ded je uprl vanj nemirne oči, mati se je prestrašila, otrok je zakrožil z ročico, onadva v kotu sta se ozrla. Mati je dejala z lahnim trepetom v glasu.

»Primož ... Primož ... ali si — prinesel?«

Ni odgovoril. Za hip je še strmel v voščeno bledi obraz. Nato se je zganilo v njem, kot plamen v slamo. Z drobnimi, naglimi koraki je planil k posteljici, pritisnil oni predmet na mrtvo telesce, na glavo, izgrebel iz cunj mrtve roke in pritiskal vanje.

»Cirilček! ... O, Cirilček! Na, zajčka, na! Kot živ je, no, kot živ je, gleda ... celo, celo glas da od sebe. Kaj bo dejal ata, Cirilček ... kaj bo dejal ata? Saj sem ti prinesel zajčka ... saj — sem ti — — prinesel — — —«

Te besede so se trgale skozi jok, podoben obupnemu tuljenju v smrtni grozi, krčevitemu, neznosnemu v svoji prostosti, da je odmevalo od tenkih sten in sezalo v mozeg in dušo.

Cirilček se ni zganil. Ročice so omahnile in oči so zrle vanj, kot bi izpraševale. Bel zajček, sedeč na zadnjih nogah, oblečen v mehko volnenino, s steklenimi očmi, mu je ležal na prsih, tako nem, kot on.

»Cirilček ... glej, prinesel sem ti ... na, na, na! — Kaj bo dejal ata? ...«

Ded je razločil nerazločen šum, gledal in se nemirno premaknil z razprtimi usti, kot bi na vsak način hotel razumeti. Mati je položila jokajoče dete v stran, sklenila roki za hip, potem je prijela Primoža in ga pričela tresti — reči ni mogla prvi hip ničesar.

V hipu je Primož utihnil. Utrujenost in gorkoto je začutil v udih. Popadel je zajčka, zavihtel ga in zagnal v kot, v temo in smeti.

»Tam bodi! ... Tam bodi! Ti ... ti ...«

Stiskal je roki. — Nato je zdrknil izmučen na tla. V glavi ga je tiščalo, kot bi rastel črv v njej. Umaknil se je k steni, sključil se v dvoje gub in se naslonil na levo stran telesa, objel koleno, in oči in ustnice so šepetale.

»Oh, ti moj Bog!« se je slišalo iz kota in vzdih se je spremenil v šepetajočo molitev, z glavo nagnjeno v stran.

Potem je bilo vse tiho. Tiho zunaj, tiho v sobi. Mrzel zrak in tema sta se premikala tiho. Ne tiktakanja stenske ure, ne prasketanja ognja, ne koraka straže zunaj, ne vetra ni bilo čuti. Še tisto v prsih vseh, v očeh vseh je molčalo in tiščalo, tiščalo, težilo, samo da ubije slednji glas, ki bi pričal, da živi v prsih nekaj ...

Otrok na odeji je utihnil in zaspal; mati je zopet gledala v tisto nerazumljivo točko na tleh; ded pa je gledal, gledal, kot da hoče na vsak način razvozljati, pa je izgubil nit miselnega razvoja. Kot da je tudi matere groza te tihote, je pogledala na sina skozi rdeče obrobljene oči in vprašala: »Kje si dobil zajčka?«

»Zajčka?« je pomislil, zrl in ni odgovoril, ker je slutil, da vprašanje ni veljalo njemu, ampak nemi grozi, ki je napolnjevala mrliški prostor. Vendar je sam pri sebi pomislil še enkrat: »Zajčka?«

— — — Ko so se peljali v vlaku, trdo natlačeni drug ob drugem, z žalostnimi pogledi, jokajoči, gledajoči na čudne tuje pokrajine, mesta, vasi, na čudne ljudi — takrat je zagledal Cirilček kmetico, ki je nesla belega zajčka, živega, s črno liso na glavi, ki je gledal z velikimi očmi v svet. »Mama, zajček!« je zaklical in se je prijel za krilo. »Mama, zajček!«

Vlak se je premaknil in odpeljali so se, zajček pa je šel s Cirilčkom, letel poleg vlaka, čez hribe in ravnine, prikazoval se v sanjah in v žalosti: »Mama, zajček!«

»Tiho! Kupila ga bom!« Dasi je vedela, da ga ne more kupiti.

Ko so se ustavili v tujem kraju z nerazumljivo govorico, v čudnem stanovanju, da niso vedeli, kje naj ležijo, kje kuhajo, kaj jedo, ni letel zajček dalje, tam se je ustavil, v tisti čudni deželi. Jakob, ki je bil starejši in ki je že hodil v šolo, je vprašal: »Mama, ali smo že, na Kitajskem?«

Takrat so se zasmejali prvič od tedaj, ko je zagorel jugozapad v čudnem ognju, ko so mrzlične roke zagrabile otroke in par cunj in so hiteli — neznano kam.

Kot da so postali večni romarji in ni konca ... Ko so jih zopet naložili na vlak in jih peljali drugam — je šel zajček za njimi, dasi so odšli popolnoma tiho in v noči. Tam se je ustavil zopet — pa šel je zopet za njimi in se spet ustavil ... Romanja ni bilo konca. Cirilček ga je tiščal v prsih — najdragocenejšo svojo željo ...

Primož se je stresel. Tihota ga je predramila iz spominov. Neko posebno bolečino ima tišina, kadar hoče srce, da bi vpilo in prevpilo vse. Ozrl se je. Ded je gledal vanj in namignil z roko, kot da hoče nekaj, brezzobe čeljusti so bile odprte. Primož se je primaknil.

»Ali ... ali ...« je kazal ded s prstom na mrtvo telesce in gledal široko: »ali, ali je mrtev? Ali je umrl?«

»Je,« je pokimal Primož. Starček je še vedno gledal z odprtimi usti, kot bi pričakoval še nečesa; nato je sklenil zopet roki in pogledal na mrliča.

»Oh, ti moj Bog!« je zavzdihnilo iz kota. Mati se je dvignila za hip in zopet zagrebla glavo v dlani. Plamenček v luči je trepetal in se kadil. V voščenem obrazu je zapazil Primož nekaj, grenkemu nasmehu podobnega. Krog oči in nosa se je plazila senca.

Kdaj se je pričelo to umiranje? Kot da piska čudoviti podganji lovec iz pravljice na srebrno piščalko. Procesija otrok se zgrinja iz barak ... Piska tujina, nje grozni obraz in zrak in trda romarskapest. »Mama, domov!« Pa umrje. »Mama, domov!« Pa zopet umrje. »Mama, kje pa je tu solnce?« In že ga ni ...

Kaj je dejal oče tedaj, ko se je poslavljal? Nikdar preje ga Primož ni slišal jokati, in tako neznano težko je, če se oče joče, tisočkrat težje, kot če joče mati. Takrat je jokalo vse, drevje in kamenje. »Nikdar ve vas ne bom videl.« Stal je na pragu in butal z glavo ob podboje vrat. Mislil je na lastno smrt. Primož pa ga je prijel za roko: »Še vse, še vse boste — videli,« Zbežal je ...

Legel je prvi otrok in v vročici stegal roki, jokal, vpil, bledel: »Mama, mleka!« Ko je umrl, je legel drugi, potem so ležali vsi po vrsti, po tleh, po slami: »Mama, češenj!« — Tretji: »Mama, kruha!« Četrti: Mama, fig!« In vedno isto: Primož je stisnil v svoja prsa, še z rokama se je prijel, da bi se ne utrgalo in ne našlo poti na dan. Mati je jokala in potem strmela v neko točko na tleh —- vedno enako. Ded je gledal nerazumljivo in vpraševal v presledkih: »Ali je umrl?« Še vedno ni razumel.

V sobo sta se naselila starec in starka in se stisnila brez mrmranja v desni kot. Umirajoča družina ni rabila cele sobe.

Ko je zaklical peti, Cirilček: »Mama, zajčka!« se je v Primožu čudno zganilo.Vsakdo izbere nekaj nemogočega, kot da je potem v tej želji utemeljena smrt. Čutil je trdo očetovo desnico v svoji roki. Planil je naenkrat in zbežal ...

Sosedi v vasi, bogatejši kot ti, so morali potovati isto pot. Imeli so otroke, in eden izmed otrok je imel narejenega zajčka, lepega, tako zelo enakega živemu. Ali so ga prinesli s seboj? Bežal je, da vidi.

Ko je stal v sobi oddaljene barake, v razsvetljenem prostoru, je zagledal zajčka v kotu. Prvi hip ni mogel povedati, in ko je povedal, so gledali, in otrok, čegar je bil zajček, ga ni hotel dati. »Kaj bi z zajčkom?«

»Prinesem ga nazaj. Dam kaj drugega.« — »Daj, no, daj!« — Pa otrok je vpil, ni dal zajčka. Primož je šel in stal pred barako v snegu, vrnil se: »Pa vendar bi rad zajčka,« Zdelo se mu je, da sliši Cirilčkov klic in da leži očetova trda roka na srcu. Pokleknil bi bil, prosil s povzdignjenima rokama. Pa je zopet šel.

Ko je zopet stal pred barako, je prihitela za njim starejša hči: »Na, zajčka!« Objel bi jo bil, se zahvalil, poplačal stotero z enim samim pogledom. Z obema rokama je zgrabil zajčka in ga pritisnil na prsi ter zbežal domov ...

No, zdaj je zajček v kotu. Pa zajček je postranska stvar, zato ga je zagnal v kot. Voščeno bledi obraz se je smehljal.

V nogah in na čelu ga je skelelo, v glavi in v prsih ga je tiščalo. V telesu je čutil pijanost.

»Če se vrne oče, ali se bo ustavil z brašnjem na razvalinah hiše in butal z glavo ob golo kamenje?«

Tihota je bila neizmerna, kot bi hotela vse utajiti, obenem vse poplaviti, zadušiti. Starec in starka nista ve šepetala molitve, zadremala sta. Plamenček v luči ni plapolal več, enakomerno je gorel in se kadil v dolgo, sivo črto. Najbolj tih in najbolj grozovito miren je bil mrlič.

Ded, ki je bil zadremal, se je zdramil. Dotaknil se je Primoža in njegove oči so gledale tako nemirno begaje kot preje. Zopet je pokazal s prstom na Cirilčka in pridušeno vpil kot vedno: »Ali je umrl?«

»Je!« 

»Kaj?« je zijal in ni odmaknil kažočega prsta.

»Umrl je!« 

»Aha!« je pokimal, da razume. Pomislil je nekoliko, nato se sklonil zopet in del Primožu roko na ramo: »Ali Janeza ... ali očeta ni?« Pozabil je, da je sin pri vojakih.

Primož ni odgovoril. Stisnil je ustnice in trepetal. Starček je mislil, da je bil v teh ustnicah odgovor in je nemo pokimal, da razume.

Zopet tihota. Ne dreves, ne vode, da bi šumela. Le tihoto da bi ubil s pestjo, a niti senca se ne zgane, kaj da bi šele zašumela.

Postalo mu je nejasno, in čeravno je imel občutek, da sanja, je videl vse pred seboj, voščeno bledi obraz, mater... V vratih se je prikazala senca, dva resna obraza je razločil, nekaj ostrega, svetlega ... Tihota se je razklala.

»Ali smo hudodelci?« je planil. »Ali smo hudodelci?« Vsi so ostrmeli. Ostri bajoneti so se svetili. »Ali nismo vaši? Ali smo ...« mala pest je udarila -— »hudodelci? — — —« 

Cirilčka ni bilo več. Na istem ležišču je ležal Primož. Telesa ni bilo skoraj več, samo dvoje velikih oči je sijalo in zdelo se je, da od trenutka do trenutka rastejo.

Mati je slonela ob njem. »Kaj bi rad?«

»Očeta,« je dejal in se prestrašil, kot da je v tej besedici in želji že nekaj zapisanega. »Ali piše?«

»Dolgo ne piše. Kaj bo dejal?« Pa se je ustrašila velikih oči, ki so ta trenutek zrastle še bolj in ji hotele prebosti do srca.

»Jaz ne smem umreti,« je dejal pritajeno in oči so bile še večje, »In tudi — pišite očetu, da nisem umrl. Ali boste?«

»Bom!« In ni jokala. Gugala je na kolenih dojenčka, ko se je prebudil v tem.

Nekaj trenutkov sta molčala, velike oči so gledale na strop, otemnel od vlage. Roka je potegnila preko čela. Mal glasek je piskal. Ded je napravil kretnjo z roko, kot bi hotel vprašati: »Ali je umrl?«

»Pa — to. Tisti mlinček v potočiču, ki sem ga naredil, s stopami in dvema kolesoma, naj bo Jožkov, ker je Cirilček umrl, nobenega drugega! Voziček naj ima tudi in gugalnico na češnji.« »Da. Ampak, dejal si, da ...«

»Ne, saj res,« so se začudile oči. »Toda — jaz ne bom rabil, velik bom.«

Zopet so gledale oči v strop in tihota je udarjala minuto na minuto.

»Star ni lepo biti, Kaj misli ded? Ali ni bil vojak že pod Radeckijem? Vprašajte?« Oči so začudeno gledale na deda.

»Ali niste bili že pod Radeckijem?« je vpila mati in ded se je zganil in posluhnil.

»Ali niste bili vojak?«

»Ne vem,« je odkimal in zevaje mislil na zmisel teh besed, ki se mu je zdel silno tuj.

»Vse je pozabil,« je omenil starec iz drugega kota.

Mati je stisnila dete, zastrmela v točko na tleh, kot da je v nji tok njenih misli.

»Nikdar ne pozabim! Pozabita fant in dekle, otroci ... Očetje, matere, družine, hiše, vasi ne bodo pozabile. Od severa do juga se borimo, zmagujemo, padamo. Kolikokrat je že zapečatena v mojih prsih vsa bridkost izgnanstva in tujine, bede in smrti. V kri bo prešla, v kri, in otroci bodo, prišedši na svet, v joku govorili to, govorila še drevesa, travniki, polja. No, vas vprašam, ali nismo dovolj pretrpeli?«

Starec v kotu se je okrenil, gledal venomer in ni dejal ničesar. Ded se je posmejal in pokimal. Čudno, bebasto, kot preteklost so se režale brezzobe čeljusti. Primož je upiral oči na mater: Sopel je težko, zmočil ustnice, trudnost ga je mamila.

Mati pa je zaihtela: »Ali smo otroci? Karkoli — dovolj smo močni, da prestajamo usodo, dovolj šibki, da padamo, Najbridkejše: od groba do groba sto dni hoda ...«

Stiskala je otroka. Pridušeno ihtenje je potresalo telo. Sicer molk od stene do stene.

Ko so zazvenele stopinje in glas, so se zdrznili. Primožu so zablestele oči:»... hudodelci, hudodelci,« potem jih je trudno obrnil v odejo in ni ve pogledal kvišku.

»Koliko vas je tu notri?« je nastavil došlec konico svinčnika v rjavi zapisnik; za njim je gledala čez rame druga glava, bajonet se je svetil.

Nihče ni rekel ničesar. — Starec v kotu se je dvignil, brada se mu je tresla, zavijal se je tesneje v suknjo, ki se je dozdevala zelo ohlapna, z roko je potresal in kazal prste: dva ... trije ... štirje ... Nazadnje je dejal: »Šest nas je še, gospod, šest nas je.«

Pogled je meril Primoža, svinčnik se je sukal med prsti. »Pet vas je. Pet, Ali onega tam štejete?« Svinčnik je zapisal: »Številka 32: 5 oseb.« 

Mati je mislila na dojenčka in bilo ji je, kot da čuti v krvi njegov klic. Primož pa je gledal v temno rožico na odeji, rožico s petimi peresci. Kot da se je srce oprlo nanjo.

»Še ena družina pride tja v tretji kot. Izpraznite ga, počedite! Tri osebe! Tedaj: družina Javornik: tri osebe, družina Klančič: dve osebi, družina Pristav: tri osebe. Skupaj: osem oseb.«

»In v četrtem kotu zajček,« je pomislil Primož, a ni pogledal kvišku — »in v kotu zajček, jaz nisem v številu.« Zganil se je in potegnil odejo nad glavo. Stisnil je ustnice, »Oče!« Ob sunkih v prsih so se skrčevale mišice, tiščal je ... zgrabil se z rokama v tla, da ne bi trepetal.

Iz tretjega kota so spravili ropotijo, pometli so, potem pa je prišla nova družina. Kovčeg in v veliko ruto zavezane cunje, široka blazina, dveletni otrok, bolehna žena-mati in nje črnooka in črnolasa sestra, ki je tudi nosila črno obleko in imela temno polt. Par pogledov po prostoru, vzdih, pridušena vprašanja. Potem se je ustanovila v kotu. Položila je blazino po dolgem, potem počez, primerjali so kovčeg, kup cunj. Nazadnje je bilo vse dobro.

Bolehna ženska se je zavijala v rdeč plet in gledala tako. čudno, sovražno, skoraj s črno obrobljenimi očmi. Stregla je otroku, ki se je kisal in mu dajala v roke igrače, ki niso bile podobne igračam. Otrok jih je metal od sebe. Črnolasa ženska pa je vzela knjigo in gledala v njo, vsak trenutek ji je ušel pogled po prostoru. Njene oči so bile take, da jih ni mogel gledati nihče, da ne bi strepetal pred njimi.

Niti dnevna svetloba ni zatrepetala. Starec in starka sta bila obrnjena v steno. »Vode,« je hotel zašepetati Primož, pa je molčal. Gledal je v tretji kot, in ko so ga zadele tiste oči, silne kot očetov jok, je zamižal: »Oče!«

Dveletni otrok je capljal po prostoru in našel zajčka: »Mama, macek!« Mahal je ž njim, smejal se, capljal z nožicama: »Mama, macek!«

»Pusti, ko ni tvoje! To je bak! Pusti!« Otrok se je ustavil in gledal na mater in na vse ter ni mogel razumeti. »To je bak!«

»Naj ima!« se je hotel dvigniti Primož, pa se ni mogel. Glas mu je bil izpremenjen in se je trgal iz grla. Otrok je pogledal na odejo, odkjer je prihajal glas in vsi drugi so pogledali tja. Otrok je skakal in se smejal. Ded je razprl usta in pogledal na snaho: »Ali je umrl?« 

Odkimala je in zastrmela v tisto točko, kot vedno. Nekaj groznega je ležalo v ozračju te tihote. Vse, kar je radostnega, želi večnosti, le bridkosti noče biti konca.

Iz kota se je začul naenkrat pretresljiv jok s svojim globokim vzrokom. Pridušeno podrhtevanje je bodlo kot ostrina, vilo se po prostoru, rilo v telesa in duše. Črnolasa glava se je zagrebla v knjigo. Vsi so strmeli za hip in potem zajokali tiho. Primož je zaprl oči in se boril.

»Brala sem povest o družini,« je dejala slednjič ona črnolasa v tretjem kotu in uprla oči, objokane in svetle po vseh. »Sede za mizo, bero, v peči gori, zunaj sneg ... Zakaj pišejo take stvari?«

Hipen molk, kot bi ostrmeli vsi. Nato se je mati zravnala in gledala na dojenčka. »Družina? Kaj je družina? Ali to, kar raste? To, kar umira? Če manjka enega izmed vseh, ki so skupni, ali je to še družina? Če nima ne ognjišča, ne zemlje, ne veselja, ne ljubezni, ne ve za jutro, za večer, ne za praznik — je to še družina?«

Utihnila je. Globoka sapa vseh je pritrjevala. Ded je zijal, otrok je tipal zajčkove svetle oči iz stekla.

»Koga se bojim? Moža ali sebe, svidenja obeh? Ali naj se vrnem, če bom sama, popolnoma sama? Morda me ne bo več. Ali se ne bo zjokala še zemlja? Ne vem, če padajo možje ali padajo družine? Ko pišem možu, rečem: ni družine! Ali se bo on vračal na dom? Koliko nas je bilo? Sto družin bodo spravili na en prostor: deset ljudi ... in bodo brali imena.«

Solzne oči so zrle brezupno v tihoto. Otrok je zapazil, da zajček cmevka, če ga stisne. Vzklikal je. Mati z dojenčkom je hotela še nekaj reči: »Saj ni mogoče ... ni mogoče!«

Nekaj čudno težkega je čutil Primož v sebi in krog sebe. Želel je nečesa, sam ni vedel kaj. Ne češenj, ne zajčka — nekaj, česar ne more poznamovati in vendar živi ... Očetova trda roka je božajoča ležala na prsih in nad tihoto.

»Mama, povejte, ali smo tudi mi sovražniki?«

Vsi s pogledi vanj. Mati je molčala, odprla usta in strmela v deda. Ta je mislil, da mu nekaj pravi, strmel je v navzoče, nato je odmajal z glavo.

»Jaz ne vem. Ali je umrl? Kaj je?«

»Ne, vi ne veste ničesar. In ti tudi ne,« je stisnila otroka, zazibala ga na kolenih, nato sklonila glavo čisto nanj in ga poljubljala. »Vidva otroka. Vidiva se povrneta ... vidva ... Vidva ...«

Starec je pokimal, kot da razume in oči so zopet begale po sobi, na starca, na starko, ki sta molčala, na Primoža, ki je zamižal in ni pogledal več...

»Mama, macek!« je vpil otrok od veselja.