Društvo lepih lastnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Društvo lepih lastnosti.
Matija Rode
Priobčil Blaž Pohlin.
Izdano: Slovenski narod 44/196 (1911)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Miklavž Peteršiljček je imel po štiriindvajset ur časa na dan in sicer takega časa, da je ž njim razpolagal po vsej svoji prosti volji. Miklavž Peteršiljček je namreč zadel glavni dobitek pri srečkanju in od takrat je bil sam svoj gospod. Preje se je ukvarjal s peresom v advokatski pisarni, kjer je moral skoraj krvavo zaslužiti mesečnih osemdeset kronic. Ko je pa potegnil kot za maslo lep kupček tisočakov, obesil je na kol svoj mukotrpni posel ter živel brezskrbno, kolikor je vedel in znal.

V tej brezskrbnosti mu je pa postalo dolgčas in v tem dolgčasu se je porodila v njem velika ideja. Peteršiljček je bil vsikdar idealist in v svojem najskrajnejšem idealizmu je osnul »Društvo lepih lastnosti«.

Kakor je bil idealen Miklavž Peteršiljček, tako je bilo idealno tudi to društvo. Smoter ali cilj njegov bi bil, da se zatirajo v članih vse strasti, goje pa samo dobre lastnosti. Vsakdo mora v tem oziru stremiti po čim večji popolnosti.

Ker živimo dandanes v največjem navdušenju za društveno življenje in ker smo Slovenci vsikdar zavzeti za vse dobro in idealno, je tudi Peteršiljčkova ideja padla takoj na plodovita tla v ravnokar preorano in prerahljano zemljo, kjer je precej skalila.

Miklavž Peteršiljček je hotel, da njegova ideja in njeni blagi nameni prodro čim prej v vse sloje milega nam naroda, zato si je izbral za odbornike osebe iz najrazličnejših stanov. Ko se je odbor sestavil, bil je Peteršiljček predsednik, mesar Štefan Čebriček podpredsednik, tintomaz Blaž Pohlin tajnik, krojač Juri Zmazek njegov namestnik, posestnik Damjan Ščurek blagajnik, učitelj Miha Strah njegov namestnik, odborniki brez portfelja pa branjevec Luka Korun, črkostavec Urh Stiskač in uradnik Jernej Dundek.

Do druge, odborove seje se je gibalo notranje društveno življenje v najlepšem tiru. Pri tej seji so se pa pokazale v medsebojni vzajemnosti in ciljih društva strašne razpoke, kakor nam priča stenografični zapisnik, ki ga prinašamo tu verno po originalu.

Zapisnik se namreč glasi:

»II. odborova seja, ki je bila ob 8. zvečer dne 10. decembra 1910 v gostilni »pri mladi vdovi«.

Navzoči gg. Peteršiljček, Čebriček, Pohlin, Zmazek, Ščurek, Strah in Stiskač. Korun in Dundek sta se opravičila. Prvega boli trebuh, drugega pa glava. G. odbornik Stiskač opomni pikro: »Bab se bojita!«

G. predsednik otvori sejo, proglasi sklepčnost in pozdravi navzoče.

K besedi se oglasi g. podpredsednik Čebriček.

G. predsednik da g. podpredsedniku besedo.

G. podpredsednik vstane, iz očesa mu pa pade debela solza.

G. predsednik gospodu tajniku:

»Prosim, da pride to v zapisnik!«

G. podpredsednik začne z jokajočim glasom in zroč v napol prazen oziroma na pol poln kozarec:

»Slavni odbor!«

Nova svetla solza mu pridere iz drugega očesa in pade na tretji gumb telovnikov (opomniti je, da ima g. podpredsednik precej širok telovnik in dvojno vrsto gumbov).

»Cenjeni navzoči!«

G. podpredsednik izpije iz napol praznega oziroma napol polnega kozarca do dna.

»Gospoda moja! — Ali sem jaz res osel?«

Te besede učinkujejo kot električni tok. Vse se spogleduje zdaj na levo, sdaj na desno, zdaj preko mize. Nihče ne ve vzroka tem besedam, vse je zbegano — razen g. tajnika — g. odbornik Strah pa želi pomirjevalno vplivati na gg. soodbornike in ponavlja:

»Le parlamentarično, le parlamentarično!«

Te besede vspodbodejo g. podpredsednika.

»Ali mislite mene učiti, gospod Strah?« vpraša ves razljučen.

G. Strah ne reče nič.

G. predsednik:

»Prosim g. govornika da se izrazi jasneje v svojih izvajanjih!«

Splošno odobravanje in ploskanje.

»Ali sem jaz osel?« vpraša g. podpredsednik in z zmagoslavnim pogledom premeri vse navzoče od g. predsednika naokoli do g. tajnika, med katerima sedi.

»Kdo pa pravi, da si?« poseže tu vmes g. predsednik.

G. podpredsednik strese z glavo, iz grla se mu pa izvije bridek vzdih. Dve debeli solzi se pokažeta v očeh ter se strkljata navzdol.

»Gospoda moja!« nadaljuje g. podpredsednik in si briše z rdečim robcem pot s čela in solze is oči. »Ko smo ustanovili to društvo, mislili smo, da smo izbrali v njega vodstvo najboljše može, kar jih je bilo dobiti. A bridko smo se motili.« (Obče začudenje in spogledovanje. Ogorčen medklic: Kam cika? G. Strah kliče: Le parlamentarično!) »Glejte, ni vam vsem znano, kaj se je dogodilo snoči, zato vam povem, da sodite potem o moji današnji razburjenosti. Sinoči smo krokali jaz, ter Ščurek in Zmazek. In kaj se je dogodilo? Zmazek mi je rekel, da sem osel.«

»Lažeš!« zakriči g. Zmazek, »lažeš, kot si dolg in širok.«

»Kdo laže?« vprašuje srdito g. podpredsednik.

»Ti!« odvrne g. Zmazek.

»Ni res!« vpije g. podpredsednik.

»Res je!« kriči g. Zmazek.

»Lažnik!«

»Ti si lažnik!«

»Ti si, cigan ušivi!«

»Baraba umazana!«

»Fej te bodi!«

»Škandal takle podpredsednik.«

»Sramota tak odbornik.«

» Pijanec!«

»Krava!«

»Bik!«

»Tele!«

»Osel!«

»Ali slišite, da mi pravi osel?« kriči g. podpredsednik in vrže kozarec v g. Zmazka, da se mu razleti na čelu in da tega oblije rdeča kri.

G. Zmazek pograbi svojo četrt, ki je do polovice polna oziroma prazna ter jo vrže v. g. podpredsednika, ki ga zadene preko ust, da se razleti ob njegovih zobeh in da je čuti samo začetek neke psovke najnovejšega kova.

Gg. odborniki se razdele v dva tabora. Nekaj jih je za g. podpredsednika, nekaj pa za g. Zmazka. Začne se splošen boj s pestmi in steklenicami ter stoli. G. predsednik miri, g. Strah kliče: »Le parlamentarično!«, g. tajnik hiti pisati, a vse nič ne pomaga. V pretepu dobi g. podpredsednik s stolom udarec preko ušes, da omahne in pade ter prevrne mizo. V tem pridrvi v sobo policija, ki poseže vmes z golimi sabljami ter odvede seboj štiri gg. odbornike. Ker so samo trije še navzoči namreč g. predsednik, g. tajnik in g. Strah, je seja nesklepčna, kar proglasi g. predsednik z obžalovanjem, da je prišlo do tako žalostnih posledic.«

Tako zapisnik, ki mu smemo do pičice verjeti, ker ga je sestavil tako verodostojen človek, kot je Blaž Pohlin.

Drugi del te krvave zgodbe kakih štirinajst dni nato pred sodiščem, kjer so stali gg. Čebriček, Zmazek, Ščurek in Stiskač zaradi telesnih poškodb in bili tudi vsak primerno obsojeni. S tem pa je tudi zapečatena usoda »Društva lepih lastnosti.« G. Peteršiljček je izprevidel, da nima to društvo življenjske moči, ker če je med najboljšimi močmi, na katere je stavil ves svoj up, prišlo do takih »zapletljajev«, potem res ni verjeti, da bi moglo obstajati. Zato pa križ čez nje!