Druščina iz šestega b

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
DRUŠČINA IZ ŠESTEGA B
Janja Vidmar
Spisano: Andrejka Štimpfel
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



PRVI DEL

»Kadar je sreča opoteča, vsi stojimo trdno na tleh!«


MAKS FAJON SPET NA DELU

Noč je prekrivala gozd kakor črna ponjava, ki jo je nekdo položil čez drevje, da si rastline in živali opomorejo od minulega dne. Zvezde so prebadale jasno nebo, v robovih uleknjeno kakor velikanska viseča mreža. Pod njim je vladala skoraj gluha tišina, kajti ptice so že ob mraku skrile glave pod peruti.

Mir v gozdu pa je bil le navidezen. Pod velikimi vehastimi listi je nenehno gomazelo in šuštelo. Ježi, voluharji, gozdne miške, hrastove kobilice, stonoge in druge živalice, ki jim noč ne da spati, so brskale po tleh. Z drobcenimi nožicami so škrebljale po gnijočem listju ter pod visokimi stebli naprstca in praproti stikale za hrano. Ob tem so ustvarjale čudne zvoke, ob katerih te zasrbi in ti zagomazi po telesu. Vse je bilo natanko tako, kot si je Maks predstavljal, ko je koval svoj načrt.

Nekje nad njegovo glavo se je oglasila lesna sova. Njeno skovikanje je zadevalo ob bukovo in gabrovo lubje. Hladna sapa ga je vračala v njegova ušesa.

Pogled mu je šinil kvišku. Drevesa so poganjala v nebo. Mesec se je spustil mednje in obvisel na veji kakor napol pečeno testo. Tam, kjer so nebo prebadale črne rogovile z listjem, se je zalesketala neskončnost vesolja.

Maks je v roki nosil športno torbo. Vanjo je zložil vse, kar potrebuje človek, ki hoče noč prečuti v gozdu. Podobno sta storila tudi njegova pajdaša, Veliki in Mali, ki sta mukoma lomastila skozi podrastje. Za seboj sta puščala shojeno stezo. Veliki je na hrbtu prenašal kovinske opornice, opete z nepremočljivo tkanino, na kateri so bili prišiti žepi in vrvice. Mali je v rokah prekladal težki prenosni plameno-mct, iz katerega je lahko brizgnil ognjeni curek celo dvajset metrov daleč. Maks je menil, da ga bodo morda potrebovali. Pravzaprav mu ni bilo povsem jasno, kako bi jih navaden metalec ognja lahko obvaroval pred rečjo, zaradi katere so se potikali po tej goščavi, polni odurne golazni, toda tudi tveganje je bilo del načrta.

Na bližnjem slečevem grmu se je oglasil čuk. Maksu so se začele tresti hlače in za las je manjkalo, da mu ni srce padlo vanje. Nič hudega sluteči čuk bi tako nevede spremenil tok zgodovine, kajti Maks se je že skoraj obrnil proti domu, to je proti mamini hiši v Ljubljani in njenemu čaju iz materine dušice.

»Šef,« seje nenadoma za njegovim hrbtom zasoplo oglasil Mali. »Mislim, da smo se izgubili. Ne slišim več reke ...«

»Nič čudnega,« je odvrnil Maks, »mar ne veš, da reka teče samo podnevi, ponoči pa spi?«

Mali je umolknil. V temi je bil šef videti kot pritlikavo drevo. Stavil bi sto čukov, da se mu je obraz raztegnil v nasmeh, ki pravi: Fantje, Maks ve več. Ali pa: Maks ve, da vse ve. Na ta način je Maks Fajon najpogosteje uveljavljal svojo voljo.

Vendar pa ni vedel, kako preprečiti veščam in velikanskim komarjem napad na njegovo kot cigara ozko žepno svetilko. Z njo si je moral kar se da previdno utirati pot skoz tesen in po pobočju navzgor do obrobja skrivnega, pozabljenega gozda.

Ustavil se je in se ozrl po smolnato črnih puščicah, štrlečih v vse smeri. Čudno, drevje je ponoči kakor neko futuristično orožje. Prisluhnil je. Nič več ga ne more prestrašiti. Vse zvoke, ki so napolnjevali gozd, je zdaj že poznal.

Dvignil je roko in s tihim, enoličnim glasom ukazal: »Okej, tukaj se bomo preoblekli! Izvlecita maglitovko!«

Veliki je ubogljivo odložil tovor. Mali je v roke pričaral orjaško baterijo z držajem, podobnim ročaju lopate. Snop svetlobe, širok kakor stožec odrskega reflektorja, je presekal temo. Malemu ni bilo treba stopiti na prste, držaj je zlahka zataknil za precej visoko vejo. Nanje seje usula rumena svetloba. Bilo je, kot da vsi trije nastopajo v kakšnem podeželskem skeču.

Urno so smuknili v srebrnkaste neprebojne kombinezone in si nataknili zaščitna varilna očala z rumenimi stekli. Enodelna oblačila so šuštela kakor zmečkan celofan. Podložene ribiške rokavice so se tesno prilegale rokavom kakor debeli plutovinasti zamaški. Pod nepredušnimi oblačili so se utapljali v znoju.

Po dobri minuti so bili nared. Zdaj so začeli podrastje neusmiljeno prebadati z dolgimi svetiobnimi šili in odločneje so zakoračili po gozdnih tleh. Drobna golazen je množično ginevala pod njihovimi podplati.

Maks je čutil, da je blizu odkritje, s katerim bo krojil življenje v tem delu galaksije in nemara še kje. Spoznal je, da je imel tisti raziskovalec Danzeniken prav, ljudje so potomci vesoljskih kljunašev. Naposled bo le dobil plačilo za dolge zaporniške ure, ki jih je posvetil tako imenovanim mejnim znanostim, tako mejnim, da se z njim niti ni hotel družiti nihče, ki je sedel v preiskovalnem zaporu. Razen Velikega in Malega. No, tadva sta čas preiskave pravzaprav preležala. Še vedno sta bila vsa trda od ležanja in sta svoje kosti prekladala kakor rudarja rudo v dnevnem kopu.

Pravkar je spoznal, kaj ga je begalo zadnjih deset minut. Tišina. Vsenaokrog je ležala kakor plast sveže zapadlega snega. Nobenih preklicanih sov in čukov, nikakršnega škrtanja in pokanja, vse je potihnilo. V tej nemi gluhoti je bilo razločno slišati njihovo sopenje.

»Tu mora biti,« je slovesno zašepetal Maks. Slina se mu je zaletela in zakašljal je. Mali je za njim prdnil od nervoze. Veliki si je zamišljeno pulil kocine na bradi. Napeto je gledal v tri rumene begave krake, s katerimi so česali mahovnato uleknino. V pravilnih presledkih jo je stražarilo deset osupljivo podobnih čokatih dreves z ogolelimi štrelji namesto krošenj. Luknje na deblih, bržkone nastale zaradi detlove lakote, so bile v igri svetlobe in sence videti kakor prežeča očesa. Mesta, kjer se debla razkoljejo v brate in sestre, so bila dobesedno zgrizena.

Maks je hlastno zajel sapo. Tam! Med debli je zažarelo. Z dvigom roke je Malemu in Velikemu ukazal, naj ugasita svetilki. Previdno so se primaknili bliže. Pod nogami so začutili komaj zaznavne tresljaje. Kot bi globoko pod zemljo nekdo ril s pnevmatskim vrtalnikom. Tresljaji so postajali neprijetni, ko so se tal dotaknili z rokami.

Tam leži tista reč, je prešinilo Maksa, nemara že stoletja, tisočletja, in čaka nanj, da jo odreši. Po oguljenem lubju se je zasrebrilo in takoj zatem so skoz nočni zrak švignile škrlatne in modrozelene igle. Iz uleknine se je dvignila svedoba v barvi starega zlata z mlečno belim sijem. Iz središča proti robovom se je bočila kot do polovice napeto padalo. V sunkovitih valovih se je širila navzven, in tik preden je ugasnila, je mlečni sij zadobil strupeno zelen obod.

Veliki in Mali sta si pulila še zadnje kocine in v drobovju ju je zvijalo. Brez sape, povešenih čeljusti in mehkih kolen sta spremljala prizor, kakršnega še nista videla svoj živi dan. Njuna spotegnjena obraza sta odpotovala še nižje, ko se je iz središča navpično dvignila kepa nečesa, kar je še najbolj spominjalo na zgneteno posušeno blato, in se ustavila dober meter od tal.

Kepa je strmela naravnost vanje.

Maksu so se začeli ježiti lasje. Srce mu je hotelo izstopiti na hrbtu. Lastno dihanje mu je butalo ob rebra, kakor da se mu v pljučih premetava poln meh sluzi. Veliki si je začel gristi nohte, Mali pa je odrevenel v enajsto drevo. Že sam pogled na čudno kepo, lebdečo v zraku, je bil dovolj, da človeku uide duša iz telesa.

Posušeno blato, ali karkoli je že bila preklicana reč, je nenadoma pokazalo svojo moč. Z Maksom je počelo nekaj nedoumljivega. Njegove noge so zašle v pas nekakšne premikajoče se zemlje. Pete so mu zaorale v prst in za seboj puščale skodrane brazde. Svetloba gaje nezadržno vlekla k sebi. V široko, plitvo kotanjo ga je posrkalo, ne da bi se pravočasno domislil kake rešitve. Pravzaprav se mu še sanjalo ni, kako naj se loti materije, ki je plavala v zraku.

Veliki je pozneje kot v transu prisegal, da so se šefu ob tem, ko ga je vleklo v kotanjo, drevesa sama od sebe razmikala. Mali pa je pravil, da je dobro videl podtalni tekoči trak, po katerem se je šef pripeljal na obisk k mahu in lišajem, ne da bi pri tem premikal noge.

Lebdeče blato je Maksa sprva navdajalo s tesnobo. Toda njegova lakomnost je bila močnejša. Ne le leva dlan v rokavici, vse telo ga je srbelo od želje po zaslužku. Reč je nedvomno fantastična, vredna več od navidezne resničnosti. Islamski fundamentalizem je le še stanje bolnega duha, načrt za atomsko bombo, s katero se je boksal leto poprej, pa preprost kot življenje na vasi. Ta živahna stvarca vsa diši po francoskem šiku! Celo nekaj angleškega humorja bi ji človek pripisal, ko se takole ljubko vrti okrog svoje osi in mu tu in tam pošlje prijetno toploto.

Že čez nekaj trenutkov pa je bil Maks tak, kot bi ga vzeli iz centrifuge. Brez moči, izsušen kot prašna čutara sredi puščave. Le kam je izginil ves znoj pod kombinezonom? Kam je izparela vsebina njegovega polnega mehurja? Kam moč in energija?!

Neumno se je smehljal, roka pa se mu je sama od sebe izprožila v nenaravnem loku. Dlan mu je smuknila iz težke rokavice in sama poiskala pot k hrapavi, suhi površini lebdeče kepe. To so v tistem hipu razbrazdale srage njegovega potu. Zasmrdelo je kakor vlažna cunja, ki je bila še hip pred tem nepredušno zaprta v plastični vreči. Videti je bilo, kot bi njegov znoj izdolbel razpoko, ki se je vlekla čez vrhnji del kepe. Takole od blizu se je zdela večja kot prej.

Nato mu je kepa na neki čuden način velela, naj da roko vanjo. Ne v njemu znanem jeziku. A jo je kljub temu razumel. Govoreča krogla! Fantastično! Z roko je mehanično segel vanjo kakor v boben z loterijskimi lističi.

In potem ...

»Počakaj, šef!« je prestrašeno kriknil Veliki in se skušal čimprej domisliti kakega izgovora. »Eee ... noga mi je zaspala!«

»Zbudi jo,« je zamaknjeno odvrnil Maks, medtem ko mu je roko do zapestja sploščilo v rezino slanine.

Mali je ostal v večnem sporu z razsodnostjo.

»Jaz, jaz ...« je jecljal, »jaz, jaz ...«

Rezina slanine je napredovala do komolca. Maks je zaječal: »Lani sem bil ob posel zaradi otročajev ... auva ... zaradi tistih junakov petega ... ra... ra..., letos ... mi bo ves svet ... li... lizal podplate ... av, av, av ...«

Iz razpoke je kvišku šinil ogenj. Drobni plamenčki so puščali za seboj sled živega srebra, iz katerega so vstale kovinske šibe in izginjale v nebo. Na šibah je zatrepetala nejasna slika. Preden se je umirila in izostrila, se je nekajkrat zavrtela okrog svoje osi. Spominjala je na hologram, na dva prepletena laserska snopa, vendar nikjer ni bilo opaziti svetlobne plošče, kjer bi se drugi, odbiti snop žarkov, združil s prvim.

Pred njimi so se v trepetajočih delcih začeli vrstiti prizori iz preteklosti. Na nekakšnem lebdečem filmskem platnu so spremljali Kristusovo pot na Golgoto. Moj bog, je prešinilo Maksa, ko je Poncija Pilata prekril prizor sežiganja heretikov v obdobju španske inkvizicije. Poševno čez sliko je zatrepetalo nekaj globokih prask in v spodnjem kotu je ječe londonskega Towra zakril Hitler s peno na ustih. Čez njegovo dvignjeno desnico se je razbohotila atomska goba nad Hirošimo. Trenutek zatem je vrtinec ponorelih podob in dogodkov kakor kup mehurjastih tvorb prekril zaslon, ki se je pred njihovimi očmi uvijal kakor star pergamentni papir.

»Boli jo, kepo boli,« je šepnil Mali.

Maks se je zvijal v enakih vijugah kot zaslon nad sprimkom blata. Gospod Maks Fajon, najbogatejši človek na svetu! Padel je na tla in pod njegovo kožo se je začelo čudno premikati, kot da bi skoznjo silile nogometne žoge. Izmaličile so ga do neprepoznavnosti, ko se je pred prepadenima obrazoma obeh pomočnikov iz njega utrgal krik:

»Moj bog, ta reč je zares iz vesolja! Najbogatejši človek na svetu sem!«


ŠPELA JE ZALJUBLJENA V ZNANSTVENIKA


Polono bi bilo treba izobčiti. Ne, izobčiti je premalo! Izključiti iz omrežja, to bi bila edina pravična kazen za izdajalko! Krivično je, da imajo afne povsod prednost, celo pri sklepanju prijateljstva. Kako more za svojo najboljšo prijateljico razglasiti Katarino iz paralelke?! Smrklji debeli se med hojo drgnejo stegna, da je videti, kot bi bila od pasu navzdol ukrojena iz dveh traktorskih gum.

Takšne zlovoljne misli so Špeli hodile po glavi med uro zgodovine. Odgriznila je vrh svinčnika. Ker ni vedela, kaj bi z njim, ga je pogoltnila. Z roko si je podprla glavo. Posebej za učiteljico zgodovine si je na obraz nadela enega svojih premetenih izrazov in gledala predse s široko razprtimi očmi. V sebi pa je kuhala hudo zamero.

Njen fant Jaka ni maral sedeti z njo. Hotel je postati znanstvenik, za to pa je potrebna skrajna disciplina. Odločil se je za prvo klop, za njune zmenke pa je sestavil urnik. Zdaj se je gulil zgodovino, Tine za njegovim hrbtom pa je z očmi požiral vse, kar se je dalo videti pod robom učiteljičinega krila. Fant je bil za svoja leta zelo razvit in temu primerno obseden. Sendviči in kremne rezine mu v šestem razredu niso več zbujali toliko teka kot sočni ženski čari.

Polona je sedela čisto na koncu klopi, kot bi jo od Špele ločeval kilometer neprehodne goščave. Okrog prsta si je ovijala pramen las in zmrdljivo opazovala Miha.

Ta se je zdolgočaseno opiral na komolec in zehal. Leto dni je minilo od tistega kolosalnega trenutka, ko so odkrili aktovko z načrti za atomsko bombo sredi Bleda. Miha je postajal zaradi bombe iz dneva v dan lepši. Težko bi bilo najti lepšega od njega.

Šolski zvonec je zadrdral, učiteljica zgodovine pa je utihnila. Zbegano je gledala okoli sebe, kot bi se ravnokar vrnila s križarskih vojn, in skušala urediti misli pred razredom tridesetih divjih zveri. Naposled je dala nogam prosto pot in v razredu je oživelo vse, kar je prespalo šolsko uro.

»Pri razredni uri se moramo dogovoriti, ali bomo šli na končni izlet v Olimje!« je vpil predsednik razreda, nebodigatreba, ki so ga izvolili le zato, da jim ga ne bi bilo treba poslušati.

Špela je postrani pogledala Polono na drugem koncu klopi in zaklicala v drugo vrsto: »Jaka, a greš na malico?«

Ne, Jaka ni nameraval malicati. Pravzaprav sploh ni nameraval več malicati. Ne kositi ne večerjati. V glavi mu je dozorel sila nevaren načrt: s stodnevno gladovno stavko bo dokazal, da možgani za svoje delovanje ne potrebujejo telesa. Namera je bila resda skregana z zdravo pametjo, toda Miha, ki je bil zadnje čase v dobrih odnosih z znanstvenikom v sebi, je podpiral Jakov načrt.

Špela je skomignila in svojemu seznamu zamer dodala novo. Potem je odšla na hodnik prodajat zijala. Zagledala je Polono in Katarino, ki sta se utaborili ob oknu. Katarina se je basala s sendvičem, v katerem je bila cela klobasa in nekaj kislih kumaric. S Polono sta diskutirali slabe in dobre strani končnega izleta v Blejski vintgar. Šesti a se je namreč odpravljal na pohod skozi lesen, ki jo je v stoletjih izdolbla reka Radovna. Ta izlet je super, sta bili nazadnje obe enakega mnenja.

»Mi gremo pa verjetno v Olimje,« je prijateljici povedala Polona.

Špela je vlekla na ušesa. Najraje bi skočila mednju in Katarino z enim samim udarcem razčesnila na dva dela. Kako more biti taka bunka najboljša plesalka jazz baleta v Urški, saj morajo med vajami za vsak njen korak v nadstropju niže s prekladami utrjevati strop!

»Olimje?« se je pozanimala Katarina v premoru med dvema grižljajema.

»Ja, Olimje pri Podčetrtku, kaj niti tega ne veš?!« se Špela ni mogla več zadržati.

Katarina ji je poslala nekaj topoumnih, čukastih pogledov. Špela se je spomnila imena zanje: bolščavica.

»Tam je brez zveze,« je cmokaje rekla Katarina in spet ugriznila.

Sendviča ji zmanjkuje, gotovo se je ugriznila v roko, je pomislila Špela, ko je s prezirom opazovala Katarinina od hrane napihnjena lica.

»Misliš?« je zaskrbelo Polono, ki je prisegala na Katarinino, samo na Katarinino mnenje.

»Vem,« je vnovič zacmokala Katarina, preden je močno ugriznila v papirnati prtiček. »Lani sem bila tam z babico. Živ dolgčas! Hrana je obupna, razen čokolade iz domače tovarne ...«

»Uh, kulsko!« je zažarela Polona. A se je takoj nehala navduševati, ker jo je Katarina prestrelila z enim od svojih znamenitih zaničljivih pogledov: »A ti ješ slovensko čokolado?«

Polona bi se od sramu najraje vdrla v tia.

Katarina je medtem izjavila, da sama nikoli ne da v usta druge čokolade kot samo švicarsko, in to originalno.

»Veš, kaj,« je razpihovala žerjavico, »po mojem si se predolgo družila s tvojimi frendi, ki naj bi spremenili svet ali naredili nekaj podobno trapastega ...«

Usekaj jo po gobcu, je Špela pri sebi spodbujala nekdanjo prijateljico, razparaj jo, obdelaj ji fris, sesekljaj jo!

Polona pa ni niti črhnila. Niti besedice v bran najboljšim prijateljem, kar jih je kdaj imela, niti trohice spoštovanja ob spominu na ugrabitev, na Arabca in Nemko, na njo, Špelo, kije bila čisto izžeta od pretakanja solz zaradi izgubljene prijateljice, nič, niti ene same samcate dobre besede.

»Bolje bo, da greš z nami na končni izlet!« je dolivalo olja na ogenj dvoje traktorskih gum in tista revščina na njih. »V Blejskem vintgarju je super. Papirčke pa konzerve lahko mečeš v reko, potem pa gledaš, kako hitro jih nese in premetava po strugi...«

Špela bi potrebovala umetno dihanje. Kajti to, kar je videla in slišala, je presegalo vse meje! Kaj pa onesnaževanje okolja?! Jezno je stisnila zobe.

Odrinila je nekaj osmošolcev in odšla v razred po pomoč. Vsi štirje morajo kaj ukreniti, še preden Polona postane Katarinina mala malica.

Tine je sloneč ob oknu z daljnogledom opazoval sedmošolke in osmošolke, ki so stale na dvorišču. Ugotavljal je, kako napreduje njihov telesni razvoj.

Jaka je skušal uspavati svoj želodec.

Miha pa je imel pred seboj revijo Andromeda in si ogledoval posnetke neznanih letečih predmetov nad Sicilijo. Na sivem ozadju so se gnetli nekakšni belkasti morski klobuki, pod njimi pa so bili slabo vidni obrisi streh in dimnikov. Podvomil je o pristnosti fotografij. V eni od prejšnjih številk so objavili pogovor z dvema strokovnjakoma, nekdanjima sodelavcema inštituta za ameriške vesoljske polete. Oba sta menila, da bi imelo vesoljsko plovilo ploščate oblike težave že ob vzletu. Potem sta napol v šali, napol zares izjavila, da nemara obstajajo civilizacije, ki za potovanje ne potrebujejo več mehanskih konstruktov, le lastno energijo. Morda dajejo letečim predmetom, ki se pojavljajo nad Zemljo, navidezno obliko krožnikov zgolj zato, ker znane oblike človeštvo navdajajo z občutkom varnosti.

Miha je bil prepričan, da bi sam takoj zaduhal sled Marsovcev. Kar pri priči, sredi šole, če ga ne bi tisti hip zmotila Špela z napotki o tem, kako naj svojo punco reši pogube.

Mrko se je zazrl v gobezdavko. Mar ne ve, da s Polono nič več ne ližeta skupaj sladoleda s čokoladnim in mareličnim prelivom? Njuna ljubezen je uvela kakor odpadli listi. Tudi če bi jo Katarina iz šestega a predelala v načrt za atomsko bombo, ne bi hotel več slišati zanjo!

»Kako, nisi več vanjo?!« je Špela vključila sireno. »Moraš biti! Kako bomo sicer dobili prijateljico nazaj?!«

»Mi lahko prosim poveš, kaj imam jaz s tvojimi frendicami? Si ne znaš sama poiskati prijateljev?«

»Kaj pa tisto 'Prijateljev pet osvojilo bo svet'?« je hotela vedeti Špela.

Miha je ostal neomajen.

»Lani smo bili ful otročji,« je izjavil in ji v dokaz, da je zdaj že odrasel, s pogledom premeril prsi pod majčko.

»Tine!« je zaklicala proti oknu, v oči pa so ji silile solze. Je to resnično vse, kar je ostalo od njihovega prijateljstva? O bog, če je to odraščanje, potem vse skupaj raje preskoči, lepa hvala, in se pri priči vrne v vrtec, kjer še poznajo iskreno tovarištvo!

Tine se je lenobno naslonil na polico in ji pokazal jezik. V enem letu so mu krepko zrasli lasje. Uplahnil mu je trebuh. Noge so se mu čudežno podaljšale, podbradek mu je izginil in dobil je odločno, kljubovalno bradico. Punce so ga čisto obnorele. Bilo je kot na dlani, da za stare prijatelje ne bo žrtvoval niti sekunde.

Na koga naj se obrne, se je spraševala in se ozirala proti Jaku, ki si je brisal očala v robec. Res edina vidi reči, ki so drugim nevidne? Slava jih je pokvarila. Odkar so se njihove fotografije znašle v vseh revijah za mlade, Polona ni počela drugega, kot primerjala svoj obraz z obrazi vrhunskih manekenk in kritizirala maskerke. Miha je s svojimi dolgimi lasmi videti kot pravcati zvezdnik, celo Jaku je slava stopila v glavo. Pred letom dni so bili junaki petega razreda, zdaj so samo še bedaki.

V razred je prišla učiteljica biologije, njihova razredničarka Meta Kavčič. Videti je bila kot cvetoča češnja. Smehljala se je tjavendan, očitno nekomu v svojih mislih. Zbegano se je ozirala po učencih, dokler se ji ni zjasnil obraz.

»Pa ste le pravi!« je olajšano zavzdihnila. Dnevnik ji je padel na tia. Stopila je nanj in čezenj in zmajala z glavo: »Mislila sem, da sem se zmotila ...« S pogledom je preletela klop za klopjo.

»Toliko je bolnih?« se je začudila, nato pa se je začela opravičevati: »Oprostite, da zamujam, zaklepetala sem se na hodniku in preslišala zvonec ...«

Po šoli so nekaj časa krožile govorice o učiteljici Kavčičevi in njenem skrivnem izbrancu. Večina je soglašala, kako lepo je, da je spet sveže zaljubljena. Toda kadar je njo napadel ta virus, sta šli s pametjo vsaka svojo pot. Prva je navadno končala na kakem odcepu za bolečo streznitev, druga pa je nestrpno čakala snidenja, ko bo smela povzdigniti prst, češ, saj sem rekla, da se iz tega ne more izcimiti nič dobrega, prihodnjič poslušaj mene in ne srce!

Učenci so svoji zaljubljeni razredničarki med smehom povedali, da zvonec še ni naznanil začetka njene ure in da je še vedno glavni odmor, takrat pa je odraslim vstop v razred strogo prepovedan.

»Česa ne poveste?« se je iskreno čudila razredničarka. Opazila je dnevnik na tleh, ga pobrala In začela prelistavati.

»Poglej, poglej, ena od učiteljic je pozabila dnevnik ...«

Otroci so prasnili v smeh.

»Torej, kje smo zadnjič ostali?« je vprašala razredničarka in vzela v roke kredo. »Einsteinova evolucijska teorija je ...« Zamišljeno se je smehljala predse.

Tedajci je na hodniku odjeknil zvonec.

V razred so se vrnile zadnje zablodele duše in se v smrtnem strahu spraševale, kako je mogoče, da je stara v razredu že pred njimi.

Razredničarka jih je v klop pospremila z nasmeškom, ki je izdajal, da se nekaj podobnega sprašuje tudi sama.

»Torej, menim ...« je negotovo začela in s pogledom tavala med klopmi, dokler se ji pogled ni ustavil na Špeli in na praznem stolu ob njej.

»Moj bog!« je zavpila in skušala z rokami ustaviti zmedo v prsih. Vdihovati in obenem izdihovati se ne da. Prehitevati eno ali drugo tudi ne. Odpovedati se obojemu pa sploh ne.

Takoj ko je prišla do sape, je zapiskala: »Kje je Polona?« Vsakič ko je vstopila v razred, je najprej preverila, ali so junaki petega razreda v šestem še na svojih mestih. In kadar je kateri manjkal, je takoj zagnala vik in krik. Že zato, da ji ne bi mogel nihče več očitati, kako v odločilnih trenutkih izgubi glavo. Na lanskem izletu so njeno učenko sredi jame ugrabili teroristi, zato je svojim učencem sledila tudi na stranišče, če je bilo treba.

Pet sekund zatem je v razred vstopila Polona. Natanko takšna, kot si je vroče želela razredničarka: v enem kosu, brez vidnih znakov nasilja in brez kakega ostrostrelca za svojim hrbtom. Odkorakala je v klop in zajecljala nekaj, kar bi z oddaljene gore nemara zvenelo kot opravičilo.

»Lepo, prihodnjič pa le bodi točna,« je prikimala razredničarka, ne da bi razumela besedico. Odložila je kredo: »Danes bomo govorili o ...«

»Končnem izletu!« jo je spomnil Miha, ki ni maral biti predsednik razreda, a je malone vse zadolžitve opravljal namesto njega.

»Joj, skoraj bi pozabila!« je vzkliknila razredničarka. »Končni izlet! Upam, da tokrat nihče od vas ne bo deloval na lastno pest in da se ne bo ponovilo kaj podobnega kot lansko leto! Miha, Polona, Tine, Jaka, Špela?! Ob svoji učiteljski plači si res ne morem privoščiti stresa ... No, šesti b, kako ste se odločili? Zadnjič smo se pogovarjali o Olimju ... Kdo je za Olimje?«

Otroci so dvignili roke, Miha pa je vstal in preštel glasove. Sedemnajst učencev in pol je bilo za Olimje pri Podčetrtku. Polovičko glasu je prispeval Gašper, ki se ni mogel odločiti med Olimjem in Sejšeli. Seveda ti sploh niso bili v igri.

»Kdo je za Postojnsko jamo?« je zanimalo razredničarko.

Miha je naštel tri desnice in dve levici.

»Ostali se vzdržijo!« je domišljavo poročal.

Polona je z zadnjo platjo neučakano drgnila stol in si z levico podpirala dvignjeno desnico.

Razredničarka ji je dala besedo: »Že prav, Polona, kar povej nam kaj o Olimju ...«

Polona si je obliznila ustnice in nato vprašala: »Šesti a gre v Blejski vintgar, pa me zanima, če grem lahko z njimi ...«

Špela, Tine, Jaka in Miha so se tisti dan prvič spogledali. Pri takem početju je ponavadi sodelovala tudi Polona, toda tokrat seje izmikala njihovim očem.

Razredničarka ji je takoj prikimala, kot bi podobno vprašanje že pričakovala.

»Pogovorila se bom z njihovo razredničarko, moram pa ti povedati, da cel mesec ne bom spala zaradi tega! In od tvojih staršev hočem lastnoročno podpisano izjavo, da ti dovolijo iti na ta izlet! Dobro veš, kaj se ti je zgodilo lani,« je pristavila, nato pa je začela na dolgo in široko razlagati o tem, kako bo potekal končni izlet šestega a: »No, vsekakor vam priporočam, da si prihodnje leto ogledamo Blejski vintgar tudi mi ... Ogled se navadno začne blizu Gorij, ampak najboljše je začeti pri Podhomu, no, saj to razredničarka šestega a sama dobro ve. Ko pridemo skozi sotesko, se Radovna izlije v Savo Dolinko in ne v Blejsko jezero. Vintgar pa je nastal v predzadnji ledeni dobi, ko je Bohinjski ledenik z nanosom zajezil reko in ustvaril jezero. Novi odtok si je utrl pot med Homom in Poljano, in zaradi višinske razlike je Radovna z močnim padcem v kratkem času vrezala tisoč šesto metrov dolgo sotesko, ha, kaj pravite?«

Otroci so zdolgočaseno godrnjali. Njihova razredničarka je vsako priložnost izkoristila za razlago katere koli učne snovi, zgodovine, geografije, biologije, prav nič ni bila izbirčna.

»Ob koncu devetnajstega stoletja je na sotesko opozoril Jakob Žumer, in Gorjani so naredili pot do Poljanske babe in potem še zahtevno pot skozi korita. Ob izhodu iz korit pada Radovna v širokem slapu trinajst metrov v globino. Vintgar je del Triglavskega narodnega parka ...«

»A ni to tam, kjer je neki mule odkril sode s strupenimi odpadki?« se je radovedno oglasil Tine.

Razredničarka ga je blago oštela: »Tine, beži no, tisto je samo izmišljena zgodba v neki knjigi, mi pa se pogovarjamo o Blejskem vintgarju, kakršen je v resnici ... Takšno lepoto je težko najti drugje ...«

»Zakaj gremo pa potem sploh v Olimje, če je Blejski vintgar lepši?« seje pritoževala Špela zdaj, ko se je izkazalo, da je tista trebušasta Katarina govorila resnico.

»O, saj nisem rekla, da je Vintgar lepši od Olimja!« je pohitela razredničarka in jim postregla z novimi podatki o slovenskih naravnih lepotah: »Olimje je majhen kraj pri Podčetrtku blizu Atomskih toplic. O njem so se spletle številne legende, tako da bo zbudil veliko zanimanja v vaših radovednih otroških glavicah, verjemite mi...« Zajela je sapo in se nasmehnila, potem pa je začela pripovedovati o pravcati pravljični deželi in pobočju Jelenji greben, kjer se je mogoče sprehoditi med srnjadjo in se naužiti naravnih lepot. Ob tem je nekaj otrok trpeče zastokalo.

»No, no, ali ne marate živali? V tamkajšnjem samostanu je še vedno ohranjen stolp s tristo let staro lekarno!« je pohitela razredničarka. »In če še ne veste, krajani imajo lastno tovarno čokolade!«

V razredu je završalo. Zdravila in čokolada!

»Domača čokolada je zanič ...« si je godrnjala Polona v brado. Skrivaj je opazovala, ali se je ob njeni opazki Mihu že ustavilo srce, a ni bilo opaziti, da bi ga kaj zvilo.

Tudi Špela se je vedla, kot da sedi v klopi z dihurjem. Upala je, da bo na svojo stran pridobila vsaj Jaka, ki je začel svojo stodnevno dieto in bi ga olimska čokolada utegnila popolnoma vreči iz tira. Toda Jaka se je v dveurnem stradanju do sitega nalokal histne sline in si je zdaj mel roke. Olimje bo prava preizkušnja zanj!

Pha, se je posmehnila Polona in vrgla dolge lase z obraza.

»Vintgar je prava špica!«

Špela jo je kljubovalno premerila in se hitro premislila: »Z Olimjem se ne more primerjati!«

Polona jo je najprej prebodla s pogledom, nato pa jo je še zadela z besedami: »Žre te, ker se Katarina ful spozna na fante. Ti pa se še vedno mečeš za Jakom Novakom ...«

»Mihi, Miha, Mihec ...« se je spakovala Špela in naredila trpeč obraz, »tako dobro suflira pa tako daleč zna pljuniti. Še moja mama pravi, da je Ejnštin ...«

»Einstein ...« ji je segla v besedo užaljena Polona, »moja mama je lani res govorila vse to, da veš ...«

»Pa kaj! Ful si bila zatrapana vanj, še v njegovega psa Arija, zdaj se pa pretvarjaš, da ga ne poznaš! Da mene ne poznaš. Še sreča, zato ker s tako, kot si ti, sploh ne bi hotela biti prijateljica!«

Rezko oglašanje šolskega zvonca je spominjalo na pogrebno koračnico, ki je oznanjala žalosten konec nekega prijateljstva.

Polona in Špela sta se dokončno sprli.

Od petih junakov so ostali še štirje.

RADOVEDNOST JE LEPA ČEDNOST


V četrtek je bil čudovit dan. Bilo je, kakor bi tistih nekaj ptic v zraku z razprtimi krili jadralo venomer na istem mestu. Nebo je bilo kakor opran in zlikan prt, s soncem, ki se je svetilo kakor ljubka zloščena priponka.

Vreme ni skoparilo s prijetno sapico. Naredilo je vse, kar je bilo v njegovi moči, da šestih razredov na njihovi poti k dogodivščinam ne bi zmotil dež, strele, sneg, leteče žabe in kar je še takih reči, ki se rade usipajo z neba.

Prvi avtobus je pripeljal pred šolo s tridesetsekundno zamudo. Zaradi tega je bil Jaka že malce neučakan. Ko pa se je prerinil do vrat, se je izkazalo, da je vozilo namenjeno šestemu c.

Pred avtobusom z rumeno črto in zelenomodrimi obrobami je stal že pravi zid iz nahrbtnikov in športnih torb. Cejevci so svoje zadnjice selili na oblazinjene sedeže, ki so imeli naslonjala zaščitena z belo tkanino, da jih glave šolarjev ne bi preveč umazale. Učiteljice so zaman mirile razposajeno mularijo. Razredničarka cejevcev je bila sredi vsega direndaja videti kot napol oskubljen ptič.

V petem razredu so nekatere otroke na končni izlet pospremili starši, v šestem pa se je mularija temu odločno uprla. Valujoča množica je bila kakor pisan, nepokošen travnik.

Pricijazila sta se tudi avtobusa, določena za izlet na Štajersko in Gorenjsko. Vaniljevo rumena z zelenim in rdečim valom ob straneh. V velikanska okna, taka kot na letališčih, se je ujelo sonce, ki se tisti četrtek niti za hip ni skrilo za oblake. Šoferja sta med zobmi mlela vsak svoj zobotrebec na eni in čik na drugi strani.

»Petnajst, šestnajst ...« je nervozno štela razredničarka Kavčičeva, in ker ni vzela pomirjeval, si je grizljala že osmi noht. Malo je manjkalo, pa bi ga pojedla.

»Simona, ne griži si nohtov ...« je podobno kot preteklo leto oštevala druge, ki so to počeli. »Tine, imaš spet daljnogled?! Reci mami, naj ti raje pripravi sendviče, kot pa da zijaš dekletom pod krilo! ... Špela, mar sanjam ali res nisi našminkana? Si morda bolna?«

Polona, od glave do pet oblečena v črno, kot se za sodobno najstnico spodobi, se je prerivala skupaj z ajevci. Katarina je bila videti kot oblazinjeno pohištvo, vsa je bila prešita z belim bombažem. Na glavi ji je čepela čudna klafeta, podobna majhni ladjici, s katero se je verjetno nameravala obdržati nad vodo, če bi jo potegnilo med brzice. Špelo, ki je s svojo dlanjo oblastno oklepala Jakovo, je tu in tam ošvrknila z zmagoslavnim pogledom. Ta pa se je delala svetovljansko brezbrižno. Polona je bila zanjo le še toliko kot star časopis.

Razredničarka Kavčičeva se to pot ni spogledovala s šoferjem. Ljubezen jo je naredila slepo in pokorno vdano enemu samemu moškemu. Sedla je k vratom poleg peščice odličnjakov, ki so se drenjali v prvih dveh vrstah, in dala znak za odhod.

Četverica prijateljev je družno gnezdila na zadnjih štirih sedežih, ki so se držali skupaj. Špela je bila zdaj edina punca in se je odlično znašla med molčečimi fanti. Jaka ji je odtegoval roko, Miha pa je s steklenimi očmi spremljal odhod avtobusa, na katerem se je pretegovala Polona.

Tine je skušal z daljnogledom videti kaj več, a zaman. Niti koščka spodnjega perila ni mogel odkriti. Ker ni našel niti enega samega para dekliških nog, je začel prazniti svojo torbo. Seveda še zdaleč ne s tolikšnim žarom kot preteklo leto, ko je resno ogrožal svetovne zaloge hrane in vode.

»S Polono sem skregana,« je bleknila Špela. Za njenim hrbtom je brzela pokrajina, ki jo je po sredini razpolavljala cesta. Nos je pritisnila k šipi in se zazrla navzdol. Tik ob robu okna so se pike na cesti spreminjale v neskončne sive in črne proge. Dvignila je glavo. V daljavi so se raztezale grbe hribov in nekatere prav posebej izstopajoče so se dotikale neba.

»Polona je izdajalka,« je očrnila nekdanjo prijateljico.

»Ne mi težit s Polono!« se je oglasil Tine in dregnil Miho. »Ugani, kaj sem videl včeraj skozi daljnogled?«

Miha si je dolge lase zataknil za ušesa in skomignil: »Nimam pojma. Leteči modrc?«

Jaka seje zahihital, čeprav je s težavo prikrival slabost. Okoli njega so frčala ocvrta piščančja bedrca in trikotni koščki pice, med temi pa so letali okrogli sladoledni sateliti z borovničevim prelivom.

»Včeraj sem gledal v nebo!« je slovesno oznanil Tine.

Jaka je bil kratek: »Si videl pico in sladoled?«

Miha je zamahnil z roko in vznemirjeno vprašal Tineta: »Zakaj?«

»Zvezdne utrinke sem štel!« se je pohvalil Tine in s kazalcem potrkal po daljnogledu. »Z daljnogledom vidiš več! Prima je bilo. Kot ognjemet. Čeprav je bilo malo čudno, ker utrinki niso izginili, ampak so leteli proti tlom ...«

»Vem, kaj misliš,« je prikimal Miha, »tudi sam sem videl, kako so se zapikovali nekam za griče. Po mojem sploh niso bili utrinki.«

»Kaj pa? Enelpeji?« se je posmehnila Špela, ki je slabo prenašala njegovo bujno domišljijo. »Ali pa mogoče ptiči z žarnico v zadku? Ne, že vem! Leteče atomske bombe!«

Miha pa se ni zmenil za Špelino jezikanje.

Prste je zasadil v Tinetovo ramo in pomignil proti Jaku.

»Poslušajta, bral sem o tem! Tip na teveju je včeraj razlagal o blazno čudnih meteorjih ...«

»Meteorji pa res niso čudni,« mu je nasprotoval Jaka, »to je navadno nebesno telo, ki se zasveti, ko prileti v naše ozračje. Včasih zgori takoj, včasih pa pade na Zemljo. Kaj je tu takega?«

»Nič,« je odvrnil Miha, »razen tega, da so nekateri v zadnjem času preveč pravilnih oblik, da bi bili na ravni ...«

»Spet si preveč gledal Dosjeje X,« se je vmešala Špela.

Miha je začel ob Špelini opazki kar puhati od jeze: »Špela, a si pozabila, kako je bilo lansko leto z atomsko bombo? Kdo je trdil, da imam v računalniku načrte za hamburgerje?«

Špeli se je v ustih nabrala slina. Tista atomska bomba je bila res kolosalna reč! Postali so junaki, kakršne vidiš v kakem akcijskem filmu. Iz kabineta podpredsednika vlade so dobili celo vabilo na zakusko, ampak potem je imel podpredsednik preveč težav s sprejemanjem novih zakonov in je žur odpadel. Zato pa so govorili z ministrom za notranje zadeve! Obiskali so jedrsko elektrarno v Krškem in bili čisto iz sebe, ko so videli orjaške reaktorje.

Teroristi so potegnili krajši konec. Arabca in Nemko so policaji izročili nemškim oblastem, Rusa pa je tisti grozni Stalin ali kako že poslal na prisilno delo v Sibirijo. Važiča Maksa Fajona, ki so ga vlačili po časopisih, so vtaknili v preiskovalni zapor in tam počeli z njim sila grde reči. Take, od katerih ti zvodenijo možgani in ti nikoli več ne pride na misel, da bi pognal Zemljo v zrak. Vsaj tako se je zagovarjal na sojenju. Ha!

»... izvora ...« je do nje prispel delček Mihovega znanstvenega nakladanja.

Aha, tu je, budna in pripravljena na nove izzive! Enelpeji, kje ste?! Špela je pripravljena na vesoljsko ugrabitev!

»... niso niti železni niti kamniti. Pa tudi opaziti jih niso mogli s teleskopi, ker so prišli iz niča ...« Miha je s palcem tlesknil ob sredinec. »Naenkrat so se prikazali izza neke orbitalne postaje, ki kroži okoli Zemlje ...«

Tine je mrzlično listal po slovarčku tujk, od katerega se ni ločil niti pod prho. Sam pri sebi se je začel spraševati, ali si žvečilni gumi Orbit resnično zasluži tako ime.

Jaka ni mogel zamahniti z roko, ker jo je potreboval za gnetenje praznega želodca, zato je le izjavil, kako je ni reči pod soncem, ki bi presegla njihovo lanskoletno dogodivščino.

Miha je odločno pljunil slino in dejal:

»Mene atomska bomba ne zanima več. K fizikalnemu krožku hodim samo še zaradi astronomije. Ko bom velik, bom astrofizik ali pa poveljnik vesoljske ladje ...«

»Ko boš velik, boš butelj!« mu je Špela odprla oči.

Miha je zamišljeno pokimal: »Res je ...« Tine in Jaka sta se zahihitala.

»... po mojem so ti meteorji prileteli iz kake črne luknje ...« je razpredal Miha in se lotil jabolka z nasprotne strani od tiste, ki si jo je prisvojil črv. »Bral sem, da se vesolje razteza in da se za zadnjo s teleskopom odkrito zvezdo po nekaj svetlobnih letih praznega prostora začne novo vesolje. Tam je morda cel kup civilizacij ...«

»Ko sem bila majhna, sem mislila, da na Luni živijo ljudje,« mu je pritegnila Špela.

»Stavim, da si verjela tudi v palčke,« se je s sedeža pred njimi oglasil Gašper, svetovno znan firbec.

»Sem!« mu je zabrusila Špela. »In če tebe pogledam, vem, da sem imela prav!«

Prijatelji so si udarili v dlan. Špelin jezik je bil kakor boksarska rokavica. Nato je sledilo pet sekund premora.

»Samo pomislite!« se je Miha vnovič razvnel. »Vesolje, poseljeno z najrazličnejšimi stvori iz Vojne zvezd ... Letiš skozi črne luknje in prideš ven na drugem koncu v čisto nov svet. Veste, kakšni planeti obstajajo? Vse sorte! Taki z dvema ali več sonci, s številnimi lunami, pa taki, na katerih morje teče navpik, kilometre visoko, ali pa taki, čisto prozorni, na katerih se ti pred očmi uresniči vse, kar si zamisliš v glavi, dobesedno ustvariš in zapolniš ga s svojimi idejami, kul, ha ...«

Iz Miha se je kot ploha usula obnova domačega branja. Tako še opazili niso, da so prevozili razpotje, katerega levi krak vodi proti Rogaški Slatini, desni pa se kakor polovica pentlje uvija mimo Atomskih toplic vse tja do Olimja.

»Otroci, kmalu bomo na cilju!«

Četverica se je zdrznila, kot bi jih nekdo podrezal z grebljico. Od kod neki se je vzela razredničarka, so se čudili. Po njihovem mnenju sta bili možni dve razlagi: ali se je ravnokar frče vkrcala skozi stropno loputo ali pa se je prebudila iz klinične omrtvelosti.

»Najprej si bomo ogledali Deželo pravljic!« je žvrgolela razredničarka, medtem ko je skušala iz zaležane potičke las na temenu narediti nekaj primernega za med ljudi.

»Gašper, si slišal?« je Špela podrezala v štrenast šopek, pritisnjen k naslonjalu sedeža pred njo. »Ne pozabi šilaste kape!«

Gašper ni zinil ne bele ne črne, le jezik, ki so se ga držali ostanki krušnih drobtin, pomešanih s slino, je pomolel iz ust.

Avtobus je zavil na parkirni prostor tik pred brvjo, ovito v zelenje, h kateri so vodile strme stopnice. Drevesa so metala senco, pod katero se je dalo početi vse mogoče, ne da bi te opazili. Skozi krošnje se je zabliskalo nešteto svetlobnih isker, ki so se grdo poigrale z razredničarko, ko je izstopila iz avtobusa. Zaslepljena od sonca se je spotaknila, sedla na stopnico, si pohodila rob krila in si razparala spodnji šiv.

»Otroci, razvrstite se po dva in dva, čaka nas dobre pol ure hoje!« jim je kljub nerodnemu pripetljaju dostojanstveno velela, z obrazom, ki je bil videti, kot bi ga kdo premazal z debelo plastjo laka.

S šoferjem so se dogovorili za čas odhoda in jo takoj zatem v dokaj urejeni vrsti mahnili proti blagemu naklonu hriba Rudnica. Asfaltirana pot se je cikcakasto vila po zeleni preprogi. Na obeh straneh poti se je bohotila narava v vsej svoji popolnosti.

Srečali so nekaj izletnikov, ki so s svojo pravljico že opravili in se veselo spuščali po poti navzdol.

Miha, Špela in Tine so spili vse, še tisto, kar se jim je razlilo po torbah. Zmazali so kupe zmehčanih obloženih kruhkov. Klepetali so in brili norce iz Tineta, ki je z daljnogledom iskal avtohtoni olimski mrčes. Tega ni bilo kaj prida, zato pa je bilo na pretek vsem dobro znanega listja, lubja in trav. Nekajkrat so zašli v oblak nadležnih mušic. Miha je z zanesljivostjo bodočega znanstvenika, ki se med drugim spozna tudi na vreme, napovedal popoldanske nevihte.

In potem so v daljavi, med rebri dreves, zagledali velikansko parkirišče, kup majhnih hišk, ki so bile videti kakor kocke nalomljene čokolade, in obtolčen pločevinast kažipot z napisom: DEŽELA PRAVLJIC. Otroci so zavriskali in začeli teči proti soncu, ujetemu v globoko vsajena okna s kovinskimi prečkami.

Ob prodajalki vstopnic, ki je sedela na klopi, je stala miza in za njo mlada ženska. Iz ostankov oblačil in drugega odpadnega materiala je ustvarjala figurice pravljičnih likov, ki so zrle v obiskovalce z napol izdelanimi obrazi. V rdeče haljice oblečene čarovnice, ki so baje še do nedavnega letale nad temi kraji, so izpod koničastih čarovniških klobukov strmele v prazno.

Četverica je prva odkrila čudežni vodnjak. Vanj baje priteče voda izpod Pece, od samega zaspalega in neizmerno lenega kralja Matjaža. Potem pa čudež vseh čudežev! Oživele podobe pravljičnih junakov, od Kekca, palčkov, ždečih v rogovilah dreves, do grozljivih čarovnic, ki v svojih hiškah ob pritisku na električno stikalo takoj zakurijo pod velikanskim kotlom, polnim porednih otrok. Svojo hišico sije priborila tudi teta Pehta. Bedanec je dremal v svojem brlogu. Do Janka in Metke, narejenih iz domiselno spletene žice, volne in cunj, je vodila ozka ograjena potka, ki se je cikcakasto zvijala kakor zložljiv zidarski meter.

Spregledali niso niti debele bukve, ki zdravilno deluje na človeka in s svojo pozitivno energijo čisti čakre, energijske centre v telesu. Vse to so prebrali na kosu pločevine, pritrjenem na deblo.

Miha in Jaka sta po navodilih zaprla oči, stoječ blizu debla polkrožno izprožila roke in vsrkavala skrito energijo. Špela in Tine sta jo mahnila višje k drevesu, na katerem je sedel amorček iz jogurtovih lončkov, in od tam spremljala dogajanje pod sabo.

Čez pičlo minuto sta se jima prijatelja pridružila, vendar ni bilo opaziti, da bi bila očiščena in bi kaj bolj veselo zrla v svet. Jaka je svojo roko kljub pretoku energije raje položil na svoj prazni trebuh kakor v Špelino dlan. In Miha se je mimo hiške, v kateri je Kosobrin ob pritisku na stikalo odžebral ime cele vrste zdravilnih rastlin, sprehodil domišljavo kakor vseved.

Obiskali so tudi posebno izbo, v kateri so majhne iz lesa izrezljane kmetije, stari mlini in vozovi pripovedovali zgodbe iz davnine. Na policah so se vrstili majhni leseni sodi pa vedrca in hiške, stare slike, premazane s firnežem, na mizi pa so bili v kozarcih lepo razvrščeni svinčniki s podobami prijaznih čarovnic na vrhu.

Dežela pravljic je najbolj nora stvar pod soncem, so soglašali otroci, ko so se vračali. Le pot je presneto zoprna, je godrnjal Tine, ves razlezen v močnik. Kdo neki bi mislil še na to, da se utegne do Pravljične dežele povzpeti tudi kak Tine Požar. Za takšne bi bilo najbolje priskrbeti vozičke na dizelski pogon.

Nekateri so si kupili spominke in so zdaj drug drugega skušali prevpiti z izgovarjanjem ličnih čarovnih urokov, izpisanih na lesenih obeskih. Razredničarka je klopotala na svojih petkah, kakor da jo nižje spodaj čaka živo rdeč alfa romeo, da jo odpelje na podelitev viktorjev.

Tine, ki ga je zdaj pot sama nosila navzdol, je izklopil možgane. Špela se je kujala, ker so Jaka začeli od lakote grabiti krči in je počasi gineval v imenu znanosti. Miha pa je imel priložnost za filozofsko predavanje svojih opažanj. Preostalim trem je razlagal, kako koristno je odpadke reciklirati v Kekce pa Janke in Metke, povrhu pa imajo zdaj pred nosom dokaz, da pravljica resnično izvira iz niča. Ginjen od ponosa, ker je tako pameten, je odkolovratil do razredničarke, da bi ji razkril svoja dognanja.

Po deželi pravljic so otroci obiskali olimsko čokoladarno. Pred stavbo je samevalo nekaj miz, na katerih jih je že čakalo sladko presenečenje.

Otroci so dobrote, razstavljene na pladnjih, zdržema oblegali kakih petinštirideset minut. Čokoladke v obliki violin, indijančkov, najrazličnejših podobic in paličic z orehovim in marcipanovim nadevom so ležale pred njimi kakor maketa sladkega mesta.

Nato so obiskali olimsko župnišče in minoritski samostan. Najprej pa so morali še v cekev. Pa ne zato, da bi si ogledali oltarne mize in tabernaklje, temveč so morali poiskati župnika, ki je imel ravno takrat mašo. Razredničarki je bil namreč obljubil, da bo po opravljenem obredu stopil po enega od treh v župnišču živečih minoritov, pripadnikov poglavitnega reda frančiškanov, ki je zadolžen za vodenje po starih prostorih v stolpu z meter in več debelimi zidovi.

Menih jih je povedel pred velika cerkvena vrata in jim na kratko orisal zgodovino samostana. Red pavlincev je leta 1660 prvotni dvorec preuredil v samostan, je pripovedoval z enoličnim glasom. Pavlinci so imeli na skrbi šolstvo in so se ukvarjali s prosvetnim delom. Pozneje so samostan prevzeli minoriti in ti v njem domujejo še danes. Zdaj pa naj mu sledijo tisti, ki si želijo ogledati ali celo kupiti domača zdravila. Ta pripravljajo po starih receptih iz zelišč, ki jih sami nabirajo.

Miha in Jaka sta si izmenjala pogled, dolg eno tiskano tiskano stran. A sta šla. In drugi tudi.

Skozi težka železna vrata so vstopili v precej navaden prostor, v katerem je bila samostanska lekarna. Razredničarka si je nakupila zeliščnih mazil proti otiščancem, revmi in drugim boleznim. Nihče ji ne bi prisodil, da vse to potrebuje, saj je bila vedno poskočna kot mlada živalca. Toda okolje je nanjo naredilo tak vtis, da jo je na lepem začelo trgati po kosteh, zvijati v želodcu in tiščati na vodo. Nazadnje se je počutila kot bolna starka in s težavo je odracala za menihom, neslišno drsečim po zlizanem tlaku.

Nato so šli še ven in okrog, do atrija, obdanega z arkadami na masivnih stebrih. Zunanja vrata so bila zapahnjena s širokim železnim zapahom in dodatno zavarovana z debelo ključavnico obešanko.

Štirje prijatelji so se pomenljivo spogledali. Podobno zaprta so bila vrata v nekem filmu o King Kongu.

Miha je zavohal pustolovščino in začel poskakovati kot žrebiček. Prvi se je prerinil do nizkega hodnika, predeljenega z mizami in stenami v dve polovici. Tu so se učenci prek slik, predmetov in drugega gradiva poučili o razgibani zgodovini samostana. Nadih skrivnostne preteklosti je počival v mračnih kotih. Mizica s kupom tiskanih brošur je bila do polovice zagrnjena s kosom belega platna. Oboki so bili debeli, kakor da bi v vsakega izmed njih zazidali po dva neposlušna meniha.

Miha je vročično sledil menihu v dolgi črni kuti in z venčkom las, zaležanim med temenom in ušesi. Prijatelji so so vznemirjeno capljali za njima. Stolp z obledelimi stenskimi slikarijami in majcenimi linicami, ki so na debeli površini videti kakor odtisi nepravilnih ugrizov, preprosto mora biti nekaj posebnega! Saj zato pa so mračni stolpi na svetu!

Potem pa so izvedeli nekaj neverjetnega in Miha je naposled prišel na svoj račun. Menih jim je začel praviti o zanimivi legendi, ki se je prek ustnega izročila ohranila do današnjega dne: »V gozdu, kjer zdaj leži Pravljična dežela, so pred več sto leti menihi odkrili skrivnostno kepo. Priletela naj bi z neba in v njej naj bi bila zbrana čudežna energija neznanega izvora. S svojo močjo je zdravila rane in smrtonosne bolezni, iz ljudi izganjala hudiča, umirjala zlo čud in ... »

»Kaj je to zločud?« je šepnil Trne.

»Zloba,« je odvrnil Jaka in podrl kupček zraka.

»... ravnala grbe, tako da so bili kmetje rešeni marsikatere nadloge. Da bi prikrili delovanje božanske moči, so menihi v delu samostana odprli lekarno. Toda dokaza o obstoju boga niso mogli prikriti.«

Menihu se je od ganjenosti zalomil glas. Zdrknil mu je nekam pod vrat in Tine je pomežiknil Mihu. Bog in podobne reči! In kaj poreče na to znanost?

»Kaj pa Kristus? A tega ni bilo zraven?« se je posmehnil Gašper, medtem ko je skušal menih svoj glas izbezati izza zadnjega vratnega vretenca. V svoji kuti in z belim obrazom je bil videti kakor bela pika na črni domini. Iznenada se je zdel višji in tanjši kakor poprej. Tine bi skoraj prisegel, da so se mu zganili lasje. Otroke je presekal s pogledom, ki mu je otrdel v očeh, kot bi ga kdo naredil iz zidakov in zalil z malto.

Gašperju pa se je razvezal jezik. Razredničarka mu je poslala nekaj hudih pogledov, toda jezikavec se ni dal.

»Kje pa je zdaj to delo božjih rok?« je hotel vedeti. »Če je od boga, ga tako nihče ne more uničiti!«

Menihu so nad očmi zrasle pravcate krtače za čevije.

»Človeška neumnost in zavist lahko uničita še tako veliko božje delo,« je s slabo prikritim nemirom nizal besedo za besedo. Svetloba in senca sta se poigrali z njegovim obrazom, da je bil za nekaj trenutkov videli, kakor da ga prekrivajo trepetavi obrisi nekega drugega obličja.

»Ljudje so postali preveč radovedni, pretirano grabežljivi in so s svojim početjem uničili nebeško darilo,« je razlagal z zagrobnim glasom, kakor bi se vrnil v čas pred tristo leti in s prižnice pridigal lahkoverni, bogaboječi množici. V ličnice so se mu spet zajedle prvotne poteze.

»Izročilo pravi, da bi le čista otroška duša mogla rešiti ta čudež, to nedoumljivo delo božjih sil, ki je razlomljeno hlepelo po svoji drugi polovici, padli kdove kam ...«

Med otroki je završalo. Naposled nekdo, ki priznava vrednost in smisel te naporne odisejade, imenovane otroštvo.

»Absolutno kulsko!« je menila Špela, Tine pa se je na vse kriplje trudil poiskati logiko v izrečenih menihovih besedah.

»Ampak kako, ali takrat niso imeli otrok, ki bi rešili to vesoljsko reč? In zakaj niso šli iskat druge polovice? Saj mogoče pa je tudi ta padla na tla kje v Sloveniji ...« se je čudil in pogled upiral v menihovo mračno obličje.

»Bedak, saj takrat še ni bilo Slovenije!« ga je potihnil oštela Špela.

»Seveda je bila! Zdaj si ga pa pihnil, Tine Požar! Niti besedice več!« ga je strogo ukorila razredničarka, ki se spet počutila čilo in zdravo. Obrnila se je k možaku v meniški kuti, opasani z debelo konopljevo vrvjo.

»Oprostite, prosim!« je zažgolela in na ustnicah ji je zaigral svetniški smehljaj, namenjen mehčanju neizprosnih meniških src. »Starši so krivi, da današnji otroci ničesar ne cenijo ...«

»Cerkev že od nekdaj uči, da je družina temeljna celica družbe, gospa ...« je njeno žgolenje presekal menih in z roko pomignil otrokom, naj zapustijo okroglo sobo.

»Kavčič ...« je komaj slišno izdavila razredničarka in si k prsim tiščala papirnato vrečko z mažami. Za učenci jo je pobrala kot nekdo, ki je ravnokar oropal banko.

»... vera v družino, njene vrednote in v boga ...« je za njimi klical glas, oster kakor britev. Posamezne besede so se zaplede in se izgubile med zvoki zunanjega sveta, ki so se mešali kakor ropot vlaka, hupanje avtomobilov, mrmranje glasov, pasji lajež, vzkliki in klici. Iz njih pa je tu in tam ušlo nekaj visokih decibelov, vtkanih v zamolkle, neznane stoke, kakor bi se nekdo med trpljenjem neznosnih bolečin oglašal iz onstranstva.

... biti eno z vesoljem pomeni mnogo mostov in malo bregov ...

Tine je spustil svoj pripomoček za oprezanje in Jaka s pogledom obrusil do kosti.

»Kaj pa kvasiš?« je zagodrnjal. »Kaj ne vidiš, da preučujem srne?«

Jaka, ki ga je lakota žrla pri živem telesu, pa ni bil prav nič razpoložen za Tinetove muhe: »Daj mi mir! Saj sploh nisem nič rekel ...« 

»Če sem te pa slišal! Nekaj o mostovih ...«

Miha je pritegnil Tinetu: »Tudi jaz sem nekaj slišal, ampak to ni bil Jaka ...«

Špela se je ozrla v nebo. Med napetim gledanjem bi si skoraj izpahnila vrat.

»Meni pa se zdi, daje govoril nekdo z oblaka ...« je hripavo zašepetala, in ko jih je oplazila s pogledom, so bile njene oči večje od obraza.

»Dajmo, pohitite!« je klicala razredničarka. Večina Otrok je že prečkala cesto in se napotila proti vhodu, z obeh strani obitem z debelimi bruni, nad katerimi se je v polkrogu bočila lesena tabla z napisom JELENJI GREBEN. Levo od steptane steze se je travnato pobočje spuščalo v ozko, pravljično zeleno dolinico, pri vrhu zamejeno z goščavo in pri dnu s svetlo ogrado. V veliki uleknini je mulila travo plaha srnjad z nekaj mladiči.

Prijatelji so si imeli čas izmenjati le nekaj začudenih pogledov, potem pa jim je podplate že pogoltnila makadamska pot, s katere se je dvigal prah vse do velike gostilne na vrhu pobočja. Pregnali so skrite misli in se pridružili večini sošolcev in sošolk, ki so že posedli po lesenih klopcah.

Po zelo kratkem oddihu so se družno pognali do ograde, ki je varovala srnjo družino pred preveč vnetimi občudovalci. Nekaj mladičev, nevajenih pozornosti, jo je ucvrlo proti goščavi. Ustavili so se šele v prvi senci ob pasu osmukanih grmičkov. Druge živali so v varni razdalji dostojanstveno mulile nizko travo in se včasih druga drugi topo zastrmele v gobček ali v obledelo zadnjo plat.

»Lepe so,« je vzdihnil Jaka. Prav zavidal jim je. Tako mu je krulilo v želodcu, kot bi imel v njem divje prašiče, ki zahtevajo vsaj travo, če že ne dobijo pomij.

»Poloni je lahko žal,« je zasanjano bleknil Miha, sloneč na ogradi. Potem se je šele zavedel, kaj je rekel, in skušal pojasniti: »Hočem reči, bolje je, da je ni, ker ... eee... nima nobenega spoštovanja do narave ...«

Špela je potihem obžalovala, da Miha ni nadaljeval z naštevanjem Poloninih napak, Tine pa mu je ni dovolil odnesti tako zlahka: »Vsi vedo, da si nor nanjo, tako kot sem bil jaz lani na kremšnite! Raje začni gledat puncam pod kiklo! A ti še ni potegnilo, da ne hodita več?«

Po teh besedah se je mednje zavlekla tišina. Vsak od njih se je zatopil v svoje misli.

Popoldan je sonce nagnal proti obzorju, svet zlato obarval in razredničarko šestega b utrudil do te mere, da je le še posedala na klopci pred trgovino s spominki in jelenjo salamo. Dajala je vtis, kakor da so ji otroci deveta skrb. Toda njena brezbrižnost je bila le navidezna. K sreči se je letošnji izlet končal brez ugrabitve. Kmalu bo ukazala odhod, voznik se že živčno prestopa okrog avtobusa, lahko bo sedla na sedež in zaprla oči, ker med vožnjo navadno nihče ne pade iz vozila, pa tudi nikogar ne ugrabijo. In ne boji več treba premišljevati o čudnem občutku, ki ga je imela, ko je danes prvič po dvajsetih letih prestopila cerkveni prag. Zdelo se ji je, da ji nekdo, nemara sam bog, govori nekaj o mostovih in bregovih. Kdove, kaj bo na to rekel njen novi prijatelj Maks, ki tačas gobari nekje na Gorenjskem. Nemara bo najbolje, da mu vse zamolči.

Pomahala je vozniku in z roko pomignila otrokom, naj se podvizajo. Po dolgem prigovarjanju je učence vendarle zgnala na kup, preštela njihove vroče glave in jih poslala po klancu navzdol. Sama je svoje petke previdno zasadila v bel, škripajoč pesek in se še poslednjič ozrla v nebo. Nekaj čudnega je bilo tam gori in v vsej pokrajini.

Za seboj je puščala smešne elipsaste sledi z globoko vtisnjenim krogcem, kot da bi po pesku hodil velikanski kopitar. Tine je hodil za njo in se na moč trudil, da bi vsak njen odtis zbrisal s svojimi supergami. Priznati je moral, da dela razredničarka hudimanovo dolge korake.

Voznik je že tolikokrat obhodil avtobus, da je napravil pravcato ozko potko. Ko jih je naposled zagledal, je živčno skočil na sedež in jih pričakal s prižganim motorjem.

»Tisti menih je rekel, da bi čudežno energijo lahko rešil le otrok!« se je spomnila neka navdušena deklica, kije vstopila v avtobus.

»Prosim te!« je utrujeno zavzdihnila razredničarka. Saj mora v Olimje zvabiti čimveč obiskovalcev gotovo govori podobne reči vsem otrokom, ki pridejo sem na šolski izlet ...«

Deklica je povesila čeljust in utihnila.

Otroci so popadali po sedežih kot otepi slame in avtobus je zarezal sled v cesto proti Ljubljani.


OBRAZ JE POD PREPROGO!


Ari je bil še vedno živahen kuža, kosmat, leto dni starejši in cepljen proti steklini. Po Mihovi sobi je hodil kot kak despot, ki svojemu podložniku na postelji s tem izkazuje veliko milost.

Po dolgem križarjenju sem ter tja je na sredo sobe posadil svojo zadnjo plat, malce porepkal po preprogi in se pričakujoče zastrmel v mladiča tako imenovanih gospodarjev, ki si na vse pretege prizadevajo ustreči njemu, psu. Zgodovine ne pišejo posamezniki, marveč legla in rodovniki, hov!

Mihu se je poznalo, da se je ves dan cijazil in plazil naokrog. Udi so se mu razlezli po postelji in zdelo se je, da bo ostal takole negiben za vekomaj. Z zaprtimi očmi je gledal vase in opazoval vrsto trepetavih pik pod vekami. Ni videl običajnih barvnih kolobarjev. Le pike so se mestoma izostrile v nekaj suhljatega in podolgovatega, kar bi lahko spominjalo na obraz, če se ne bi prehitro razpršilo v motne lise. Podoba bi morala biti pravzaprav Polonina, ker je bila prav ona tista, ki mu je sedela na prekladah spomina in nesramno migala z nogami. Pa ni bila. Miselna igra mu je pokazala obraz neskončne modrosti, izrisan v trepetu brezštevilnih potez.

Skočil je kvišku, medtem ko mu je srce butalo v telesu, kakor da bi hotelo skočiti iz prsnega koša. Pomel si je oči. Plakati, šolski urnik, s pikadom pritrjen na vrata, nočna lučka z modrim senčnikom, računalnik, Ari, police, podprte s knjigami, vse je bilo tu. Nikjer niti enega samega obraza. Če se ni skril pod preprogo in ga ni požrl Ari, potem ga sploh ni. Ni. Jasno, zadremal je in začel sanjati, povsem preprosta razlaga!

Usedel se je pred računalnik. Pognal je procesor in nato deset minut do onemoglosti meril moči z Laro Croft v Tomb Raiderju. Tik pred častnim porazom je v sobo vdrla Gaja. Njegova sestra je začela hoditi v malo šolo in prepričana je bila, da zdaj zajema modrost sveta z veliko žlico.

»Ven iz moje sobe!« jo je napodil.

Gaja je z dvema prstkoma prijela rob oblekice, upognila okrogla jamičasta kolena in se zazibala.

»Ne grem! Če mi daš čigumi, ti nekaj poveeem!«

»Vse, kar mi lahko ti poveš, že veeem!« je zaklical in sede na stolu z nogami zacepetal po tleh, kakor da jo hoče ujeti. »Beži!«

»Jaz sem pa prejle na teveju videla iskrice! Z neba so padale, ti jih pa nisi videeel!«

Seveda je Miha dobro vedel, o čem čeblja Gaja. Že na avtobusu je prek radia odjeknila vest o vnovičnem nenavadnem meteorskem dežju nad Sredozemljem. Astronomi česa podobnega še niso zasledili. Gašper je že začel pogovor o enelpejih, toda večina otrok se je pravkar z veliko vnemo spravila na ostanke malice, s polnimi usti pa se nikomur ni ljubilo razpravljati. Le prijatelji so imeli tajni posvet in strinjali so se, da je vse totalno vrglo s tečajev. Škoda le, da so bili vsi razen Miha premalo podkovani v rečeh, ki so povezane z vesoljem. Toda tudi on je capljal na mestu. Le tu im tam se mu je v glavi zabliskalo od vznemirjenja. In daj ga lastna sestrica izziva z nebeškimi iskricami!

»Aja, skoraj bi pozabila, Polona te kliče ...« se je Gaja nenadoma spomnila in zapela: »Ljubček in ljubica, to je lepi par, v soboto bo poroka, šla bosta pred oltar ...«

»Nehaj!« je jezno poblisnil z očmi in napol v šali, napol zares vstal.

»... ona reče ne, on ji reče ja, potem se skupaj ljubčkata!« je zavriskala, preden mu je ušla na hodnik.

Pognal se je za njo, Ari pa za njim. Gaja je po svoji stari navadi smuknila v kuhinjo k mami.

Miha je vtaknil roke v žepe in pod krinko navidezne brezbrižnosti koval maščevanje. Kakšno minuto je takole korakal vštric s svojimi možgani, potem pa je na polici na hodniku zagledal odloženo telefonsko slušalko.

Planil je k mizici in slušalko prislonil k ušesu. Seveda je bil prepozen. Presneta Gaja! Sprejeti bi morali odlok, po katerem bi se predšolski otroci smeli pogovarjati samo z junaki iz risank in slikanic.

S tresočimi prsti je odtipkal Polonino številko, ki bi jo znal zdrdrati na pamet tudi z glavo v volčjem žrelu. Bilo je grozno. Z dlani mu je curljal znoj po notranji strani zapestja in naprej proti komolcu. Še malo, pa se bo utopil v njem.

Da bi bila mera polna, se je na drugi strani res oglasila Polona, čeprav je na tihem upal, da se ji je medtem pokvaril telefon. Tako mu je preostalo le še upanje, daje izgubila spomin ali kaj podobnega.

»Prosim?«

»Mmm ...«

»O, Miha, živjo,« je ustrelila kot iz topa. Navsezadnje je bil Miha njen prvi in edini fant. Prepoznala bi ga tudi po molku.

»Saj sem te že klicala, pa so bile neke motnje ...«

Njen glas je bil tako topel, da ga je kar pogrelo.

»Gaja mi je pozabila ... oziroma ni pozabila ...« Je bilo vse, kar je s težavo stisnil iz sebe. Polona ga seveda ni prav nič razumela.

»Kaj praviš?«

Njenemu vprašanju je sledila minuta tišine.

»Miha, ne boš verjel ...« je počasi začela Polona in zajela sapo. Odkar so se njene slike pojavile v medijih in v šolskem glasilu, ni več veliko ostalo od njene lanskoletne sramežljivosti. Naslovi PUNCA, KI JE POŽRLA ZMAJA, JUNAKINJA POSEBNEGA RAZREDA in podobno so pripomogli, da se je znala fantov lotiti kot vsega hudega vajena natakarica v železniški restavraciji.

»Trikrat lahko ugibaš, koga sem videla v Vintgarju!« je rekla nekoliko preglasno. V njenem glasu je bilo čutiti razburjenje.

Zgrizel bi se od razočaranja. Lahko bi si mislil, da ga ne kliče zato, ker ga pogreša. Le v koga se je zapičila tokrat? Spet v kakšno nekdanjo prijateljico, najslabšo, kar jih je ustvaril svet?! Nak, niti pod točko razno je ne bo vprašal, kako je bilo na Izletu!

»Maksa Fajona!« je zaslišal. Zdaj se je že tako močno potil, da je hodniku grozila poplava.

»Miha, Miha, me slišiš?«

»A si stoodstotno prepričana?« je zasoplo izdavil, presunjen ob tej novici.

»Če pa ti pravim!« je razburjeno zavpila in takoj zatem zarotniško stišala glas. »Z dvema lumpoma je bil ...«

»Ampak kako ...« jo je prekinil, Polona pa je nadaljevala.

»Kaj jaz vem, kako! Saj zato sem pa tebe poklicala. Mislila sem, da je v zaporu, a se je sprehajal po soteski kot kakšen turist. Z njim sta bila dva moška, eden velik, drugi pa majhen. Maks je gledal na uro, druga dva pa sta živčno ...« 

»Jih je še kdo opazil?«

»Kako to misliš, opazil?!« je zahreščalo na drugi strani. »Veš kaj, pozabi!« Klik.

Slušalka mu je obtičala v roki kot kos smole. Prsti so se sami približali tipkam in z blazinicami prebudili digitalno omrežje. Maks Fajon bržkone ni več ne vem kako nevaren za človeštvo, vendar je kolosalni izgovor za to, da vnovič pokliče svojo bivšo punco, se zmeni z njo in ji naloži nekaj tistih praznoglavosti, ki jih punce tako rade poslušajo. Moral bo kupiti kakšno revijo za mlade in prebrati navodila, toda ...

»Prosim?«

Kakopak, bila je Polona. Kot v starih časih, ko se je njen glas ugnezdil v slušalki, še preden je telefonu uspelo zazvoniti.

»Eee ...« je pogumno začel, »jaz sem ...«

»Vem,« je bila kratka.

»Mislil sem, da bi se s klapo ... eee ... dobili ... eee ... zjutraj pred šolo ...« je jecljal, kot da se šele uči govoriti, »da bi se pogovorili o tem, kar si videla ...«

»Velja,« je bila spet kratka.

»Saj veš ...«

»Ja,« je kratko odrezala.

»Ob pol osmih pred šolo,« je predlagal.

»Mi verjameš?« je vprašala.

»Hja, seveda.« Kaj naj bi rekel drugega. Tako zelo jo je pogrešal, a tega ne bi nikomur priznal niti v sanjah.

»Ko bi ti videl, kako je v Blejskem vintgarju!« se je nato usulo iz Polone. »Fantastično! Po lesenih mostičkih hodiš, spodaj pa vsa tista voda, skale štrlijo ven, joj, jaz bi šla takoj nazaj! Katarina, saj veš, katera Katarina, a ne, no, Katarina je komaj prišla kozi neki ozek prehod, ker če tam ne paziš, se z obrazom zaletiš v skalo ... Ful dobro, ej ...«

»Ne vem, če se bo Špela hotela pogovarjati s tabo,« je rekel Miha in si začel gristi noht na palcu. Na hodnik se je pritihotapila Gaja in s kotičkom očesa je budno spremljal rob njene oblekice.

»Pa kaj!« je zaprasketalo na oni strani. »Si grizeš nohte?«

Gaja je vzela dežnik in ga začela s konico zbadati v noge. Ari je skočil na kljuko in odprl vrata, da je bilo slišati, kakor bi vrata vrglo s tečajev, nazadnje je iz kuhinje prineslo še mamo, ki je hotela sina poslati v očetovo delovno sobo. Oče je v njej rad brisal prah s svojih misli.

»Miha, končaj pogovor!« je ukazala mama.

»Mami, grem jaz po očija!« je zaklicala Gaja in brata z lesenim ročajem oplazila po pregibu kolena.

»Večerjo imamo,« je zastokal Poloni v slušalko in se hitro poslovil.

Odšepal je v kuhinjo, v misli pa se mu je prikradel oddaljen, pritajen šepet.

... biti eno z vesoljem pomeni mnogo mostov in mulo bregov...

Kakšne neumnosti, je šinilo vanj, medtem ko je sedel k mizi, na kateri ga je že čakala večerja. In tedaj je nekdo nekaj rekel. ... človeški um je omejen, resničnosti se dotika tam kjer je sploh ni ...

Stresel je z glavo in tlesknil z jezikom, da je Gaja vrisknila od smeha. Z njenim smehom so izginile čudne besede in v glavi je imel spet dovolj prostora za Polono.

Se jim res obeta nova pustolovščina?


SPET ČUDNE BESEDE


Šoli so bili šteti dnevi. V učilnicah in na hodnikih je vladal divji nered. Učenci so med poukom le še s težavo zdržali v klopeh in se koprneče ozirali proti šipam, umitim od sonca.

Pet prijateljev se je zjutraj sešlo na šolskem dvorišču. Miha jih je o srečanju obvestil tik pred tem in nejeverna Špela je zamudila celih petnajst minut.

»Pa kaj me gledate! Mislila sem, da se ne družimo več s Polono!« seje branila.

Polona ji je poslala nekaj težkometalnih pogledov. Špela ji ni ostala dolžna. Tako srepo jo je pogledala, kot bi jo hotela zrezati na koleščke.

Polona ji je vrnila udarec z izjavo, da ji nevoščljivost gleda iz ušes.

Miha ju je utišal in potem so se začeli pogovarjati o tistem, zaradi česar so se sestali.

Miha je Špeli na kratko povedal, kaj je videla Polona.

»Ne verjamem!« je Špela odkimala, medtem pa je zadrdral šolski zvonec. Vsi so se zapodili proti vratom in se zaleteli vanje, da je zaropotalo, kot bi kdo skupaj nametal čevlje.

»Zakaj ne?« je vztrajal Miha. »Tine in Jaka ji verjameta.«

»Zato, ker hoče, da ji zavidamo šolski izlet!« je odrezala Špela in stekla po hodniku h garderobam.

Prijatelji so se pognali za njo. Najhitrejša je bila Polona.

Ne bodi no neumna!« je ustavila Špelo. »Res misliš, da bi lagala o Maksu? Videla sem ga, kapiraš?!«

»Mogoče pa si je ogledoval Vintgar tako kot ti ...« je skomignila Špela in zbrcala sandale z nog.

Tine je bil drugačnega mnenja: »Nikoli! Po mojem so tam nekje zakopali načrt za atomsko bombo, zdaj ga pa ne najdejo ...«

»Mogoče ...« je zamišljeno soglašal Miha.

Jaka je bil videti kot cunja za prah.

»Predlagam, da stopimo po pouku na pošto, preverimo, ali je v telefonskem imeniku Fajonova številka, In ga pokličemo. Pa naj nam sam pove, kaj počne te dni. Ali pa poiščimo njegov naslov in ga nekaj dni zasledujmo ...« je naštel nekaj možnosti.

Preostala četverica je soglašala z vsem, česar se je domislil, a ga to ni preveč potrlo. Navsezadnje se je na luknjo v želodcu šele privajal. Ko bo umrl od lakote, bo poskusa nepreklicno konec. Do tedaj pa je najbolje, da se vede čimbolj normalno.

Katarina je Polono čakala pred fonolaboratorijem. Kot živi plakat velikega formata se je selila od vrat k oknu pa spet nazaj.

»Živjo!« ji je pohitela naproti in se namrdnila ob pogledu na njeno spremstvo. »Prideš danes na plesne vaje?«

Polona je s pogledom ošvrknila prijatelje in odkimala.

»Danes ne morem. Nekam grem. S starši ...« je negotovo pojasnjevala.

Špela se je drobno zahihitala v pest in jo ucvrla v razred.

Katarina je zajela sapo, toda za sklepni govor ji je zmanjkalo časa.

Učiteljica slovenščine je že zasedla najboljši položaj v šestem b.

Prijatelje je nametalo v klopi, kjer so se njihovi sošolci in sošolke že predajali dopoldanskemu dremežu. Sončni žarki so lezli po zadnji steni in omarah z učbeniki. Klopi z zaobljenimi robovi so bile kakor uspavalne kapsule. Le Jaku, ki v zadnjem letu ni zrasel niti za centimeter, se je dozdevalo, da se mu vsaka klop prilega kot dvovišinska bradlja.

Učiteljičin glas se je vzpenjal in padal po nevidnih serpentinah.

Miha je mislil, da mu mama poje uspavanko. Po glavi se mu je prekopicevala malha, iz katere so uhajale vrtinčaste misli.

... biti eno z vesoljem pomeni mnogo mostov in malo bregov ...

... človeški um je omejen, realnosti se dotika tam, kjer je sploh ni ...

»Njegova vera je porabništvo, človeštvo v njem en sam brezup,« je glasno rekel in se zdrznil.

»Res?« je zanimalo učiteljico. »Nam lahko to podrobneje razložiš, Lapajne?«

Zbegano je gledal okrog sebe. Učenci so bili še tu, tako kot on sam. Učiteljica je bolščala vanj z drobnimi svetlimi očmi izza naočnikov, v katerih se je zrcalila prva vrsta. Kot bi ji čez očesne dupline tekle klopi z ljudmi.

»Kaj sem pa rekel?« je v zadregi vprašal potem, ko je tudi Jaka začel skomigati z rameni.

»Ne veš?« se je čudila učiteljica. »Njegova vera je porabništvo ... Zveni precej pridigarsko ... Mi lahko pojasniš, ali ima tvoja opazka kakšno zvezo z mojim predmetom? In kdo je on in njegova? Se strinjava, če rečem, da se omenjeni zaimek nanaša na kakšnega tvojega prijatelja? No?«

Nemočno se je spogledal z Jakom, prestregel Tinetovo hihitanje in Špelino trkanje po čelu. Polona pa je nemo zrla predse.

Učiteljica se je k sreči naveličala mutca, ki je za sporazumevanje uporabljal le dve široko razprti očesi. Pri izpraševanju je podobne odzive doživljala že vse leto. Zato se je raje na vrat na nos lotila vnovičnega vbijanja znanja v trde glave.

Polona pa je namesto v tablo strmela izmenično predse in v Miha. Mislila je, da bo pobruhala klop. Kajti trenutek prej, preden mu je iz ust zletelo prgišče nesmislov, so taiste besede odjeknile tudi v njeni glavi. Nekaj o človeštvu in brezupu. Brrr!

Poškilila je na Špelino stran, da bi preverila, ali se nemara tudi tej ne rahljajo vijaki v glavi. Toda Špela je bila že vseskozi videti kot nekdo, ki vijakov sploh ne potrebuje. Samozadostno si je uvijala pramene las pred očmi in jih pridno nosila v usta, potem pa razcepljene konice oblizovala z jezikom.

Vsaka od petih šolskih ur, kolikor jih je ostalo do konca pouka, se je vlekla kot vseh pet ur skupaj. Med odmori se je znamenita peterica preselila v kakšen kotiček, kjer ni bila tako zelo na očeh, toda na Jakovem zeljniku ni zraslo nič uporabnega, pa tudi Polona je pred Mihom povešala pogled. Kaj pa naj bi mu povedala? Da tudi njej po glavi roji kup čudnih besed, da se bržkone obema feclja, nemara zato, ker sta se razšla, pa bi morala še malce hoditi skupaj, preden možgane in srce vnovič privadita na osamelost. Take misli so se ji podile po glavi, daje menjavala razpoloženje kot kameleon barve.

Med glavnim odmorom jo je kot kak zablodel paket prevzela Katarina. Spehala jo je k oknu, odpela nekaj levitov in jo vnovič pridobila na svojo stran. Eh, pa saj Polona ni bila nikoli tako načelna kot Špela! Kje pa! Največ značaja je pokazala tedaj, ko so se vse punce na šoli metale za Bradom Pittom, Polonine celice pa so odmirale za Mihom Lapajnem.

Zadnjo uro pouka so prešpricali. Učitelj za fiziko je bil resda krasen fant, toda svoj najljubši predmet je jemal nadvse resno in nekaj podobnega je pričakoval tudi od učencev.

Miha, Polona, Jaka, Špela in Tine so sodili k pametnejši polovici človeštva. Ukradene urice niso nameravali zapraviti s postopanjem po mestnem središču. Raje so skočili na enico in se odpeljali do pošte. Pošte so znane po tem, da je tam vse polno telefonskih aparatov in imenikov. Takšen tič, kot je Maks Fajon, gotovo premore telefonski priključek. V nasprotnem primeru pa naj se gre solit!

Nagnetli so se v prvo telefonsko celico. Vseh pet. Vrata so zacmokala za njimi. Zasedli so vsak svoj kubični centimeter, tako da so se komaj premikali. Špela je roke molela kvišku in tako omogočila Tinetu, da je svoje potegnil izza hrbta in se popraskal pod pazduho.

Miha je s težavo odprl imenik na polici in s prstom drsel po drobnih črnih črkah na tankem papirju. Drugi so mu škilili čez ramo, Jaku pa ni bilo treba skrbeti, da si bo razbil nos, če bo od lakote omedlel. Doseči tla v tej konzervi sardin je bilo preprosto nemogoče. Škoda le, da si ne more naročiti nekaj kubičnih metrov svežega zraka, je premišljeval, tu je res slab zrak, predvsem spodaj, kjer se Tinetu cmarijo noge v lastnem soku.

»F... f...« je iskal Miha po imeniku in šuštel z listi. Nekam veliko mu jih je ostajalo med prsti in prijatelji so postajali živčni. Špeli so odmirali udi, Polona je zahtevala zrak, obed in počitek, Jaka je sesal svoj jezik, Tine pa se je zaman skušal popraskati po stegnu.

Naposled je Mihu čez lica hušknil smehljaj.

»Poglejte, ni sile, samo osem Fajonov je, preštejmo denar, vse bo treba poklicati!« je zadovoljno izjavil in zaslišal zvok, ki nastane, kadar sili skozi vrata več ljudi hkrati.

Miha jim je z vsemi štirimi preprečil pobeg.

»Polona, ti boš klicala!« je odločil in ji podal slušlko. »Puncam ljudje bolj zaupajo ...«

»Ja, veš da ...« sta se uprla Jaka in Tine, a je obveljala Mihova.

Polona je morala prestati minuto gnjavljenja in poduka o tem, kaj sme reči in česa ne.

» Ja, ja, saj že vse vem, mislite, da ne znam telefonirati!?!« se je zjezila in Mihu iztrgala slušalko. Ponovila je prvo številko in potolkla po številčnici.

»Dober ... eee ... dan ... Lahko dobim Maksa?« je po žici vprašala prve Fajone.

»Tukaj ni nikogar s tem imenom,« se je glasil govor.

in tako naprej.

Pri tretjem Fajonu se ji je nehal tresti glas, pri četrtem pa je nehala jecljati. Pri petem je bilo slišati le še Tinetovo hihitanje.

»Kaj pravzaprav sploh počnemo?« se je glasno vprašala Špela pred šesto telefonsko številko. Hočem reči, kaj nas sploh briga Maks Fajon! Gremo raje malo po štacunah ...«

Toda Polona je že neusmiljeno udarjala po številčnici. Na drugi strani se je oglasil tanek, piskav glas, kot bi se oglašal ščinkavec iz pletene nogavice.

»Jaaa?«

»Maksa, prosim ...« je naveličano zahtevala Polona. Med tretjim in četrtim Fajonom jo je zapustila olika.

»Kdo ga pa hoče?« je zapiskalo v slušalki.

Polona je obnemela. Z očmi je poblisnila proti Mihu in skomigala z rameni. V kabini je zavladala spoštljiva tišina, kot bi jih ravnokar ogovoril kamen modrosti. Polona se je morala sama zmazati iz kočljivega položaja.

»Si ti, Meta? Halo?« je spet pripotovalo po žici. »Halo?«

Otroci so se nemo spogledovali. Fajonova žena?

»Ppprosim, s kom govorim?« je poskusila Polona in telefonski kabel zvila v čudno obliko.

»Tu Maksova mama!« je zanosljalo na oni strani, kot bi iz čajnika uhajala para.

»Mama?« je osupnila Polona in se zastrmela v prijatelje.

»Mama?« je kot odmev ponovilo četvero glasov in Fajonova mama je nejevoljno godrnjala v slušalko: »Halo? Prekleti telefoni, ves čas je z linijami nekaj narobe ... Halo?«

»Gospa Fajon ...« je Polona spoznala, da bo morala sama izpeljati pogovor do konca. Njeni prijatelji so bili zreli za odpad.

»Tukaj Polona Jan ... Stritar ... Jančič ...« je napletala, »nujno moram govoriti z Maksom o neki poslovni zadevi...«

»Res?« je sumničavo zavrtala Maksova mama. »Po tvojem glasu bi rekla, da si nekam mlada za poslovno žensko ... Poleg tega ne vem, o čem bi se morala pogovoriti z njim ...«

»Eee, saj to mi je naročila moja mama, Jana Jančič ...« je pohitela Polona in muzajoče gledala prijatelje, ki so jo dregali v rebra. Bili so navdušeni nad njenimi sposobnostmi laganja.

»Aja,« je godrnjala Maksova mama, »pa sem mislila, da še vedno hodi s tisto Kavčičevo Meto ...«

»Kavčičevo Meto?« je ponovila Polona, da bi pridobila čas.

Našo razredničarko?« je Tine skoraj padel po tleh. Za kaj takega seveda ni bilo dovolj prostora.

Mojega Maksija sploh ni doma ...« je tarnajoče zacvililo na drugi strani, »nekje na Gorenjskem je, na poslovnem potovanju ...«

»Yes!« je zavpila Polona in slušalko pozabila prikriti z roko. »Blejski Vintgar ...« je zašepetala proti drugim.

Kaaaj?« je zagrmelo v slušalko. »Smrklja, že vem, kdo si! Spet eden od Maksovih nezakonskih pamžev! Svoji mamici, ki te ščuva proti mojemu Maksiju, kar povej , da me ni treba nič klicati, ker nisem in ne nameravam postati nikogaršnja babica in me prav nič ne zanima, kje in kako moj sin pomaga pri dviganju slovenske natalitete. Jaz ne dam niti ficka!!!«

V slušalki je škrtnilo in to je bilo zadnje, kar jim je nesojena babica Fajonova.

Pet minut kasneje je v otroških glavah dozorel zbrušen, ostružen, izpiljen in nor načrt. je bilo treba le še prepričljivo lagati in premisliti ali bi kazalo v načrte vplesti tudi razredničarko.

Ena sama reč paje pošteno begala vseh pet glav. Če je seveda držalo tisto o zaljubljeni Meti Kavčič. Namreč, kako je mogla njihova razredničarka, najboljša učiteljica na svetu, podleči čarom Maksa Fajona, prekaljenega kriminalca, ki jim je nekoč že stregel po življenju, njej pa lagal in otroke s prevaro speljal stran od nje!

Še en dokaz več, je menil Tine, da so babe res čudna bitja.

Imajo pa dobre noge, je dodal po krajšem premisleku.

FAJON IMA NOVEGA POMOČNIKA


Maks je že pred letom dni vrgel oči na Kavčičevo Meto. Najprej je opazil njeno lepo zaobljeno zadnjico, in to v telovadnici, kjer so se potili bodoči filmski igralci. Tedaj sta izmenjala nekaj vljudnostnih puhlic o snemanju kriminalke, potem pa so njeni pogledi postajali vse manj vljudni, celo predrzni. Tako gledajo oči ženske, kadar predolgo trpijo sušo. Zaradi njenih gorečih pogledov je Maks nujno potreboval hladilno mazilo.

Potem ga je vnovič zamikal Kefraimov kovček z denarjem, a ga je prijela policija, in tako se je znašel sam v mrzli, pusti celici. Na lepo razredničarko je moral pozabiti.

Ko so Karpova izročili ruskim oblastem, pa jo je začel klicariti po telefonu. Iz preiskovalnega zapora. Iz dolgočasja. Zahotelo se mu je malce sentimentalnosti. S svojim medenim glasom ji je zlezel pod kožo. Pripravil jo je do tega, da kljub svoji stari navadi ni začela obešati na veliki zvon skorajšnje poroke. Za nekaj poljubov, poslanih v slušalko, je prodala dušo hudiču.

Potem pa je nekega dne v rumenem tisku zasledil kratek, po mnenju večine za lase privlečen članek o samostanu, v katerem pripravljajo razstavo sto petdeset let starih spisov, ki omenjajo odkritje neznane materije v bližnjem gozdu. Takoj je poklical zaljubljeno razredničarko šestega b in morala mu je obljubill, da pojde z otroki tja na končni izlet in vse razišče.

Včasih mu je bilo kar tesno pri srcu, ker jo takole izkorišča. Toda, roko na srce, ženska je diplomirana biologinja, v njegovo naročje pa jo med drugim žene tudi njegovo zanimanje za druge življenjske oblike. Prepričana je, da se tudi on ukvarja z vesoljem, podobno kot ona, le zaradi iskrenega zanimanja za izvor življenja. Resnici na ljubo, mar ga ni prav ona peljala do Blejskega vintgarja in do odkritja? Pa nekaj nespametnih knjig. Dve raziskavici na lastno pest. Elaborat o nenavadnih mineralih z visoko vsebnostjo neznane snovi, po njenem odkritelju Dànzenikenu poimenovane danziolit, ki so jih našli na otokih vzhodno od danske Jutlandije. Podoben drobec je na svoji kmetiji nad Poljano našel neki kmet.

In Maks Fajon je razmišljal o prelomnici, ki bo poslej močno zaznamovala človekovo vedenje. Z novim odkritjem bosta svet in znanost postavljena na glavo. In na podplatih sveta bo stal on, Maks, živa legenda novega milenijuma.

Kakopak ga do vsega tega loči še nekaj malenkosti. Mednje gotovo sodi težava, s katero se ubada zadnjih nekaj ur: kako tega kretena ob sebi navdušiti, da bi le se malo vztrajal?!

Z Malim sta namreč začela svoj raziskovalni pohod na obrobju Bleda, na razgledni Sveti Katarini, natančneje, pri igralih. Malemu pa se že takoj na začetku ni ljubilo laziti po gozdu.

Maks je brkljal okrog bukev, javorjev in jesenov, Mali pa je nosil v rokah skice primerkov podalpske flore, ki jih je priskrbela zaljubljena Meta. Prepoznati morata neko grmovje, ki se mu reče kolesnik, in neki drug grmiček z imenom volčin, ta menda kljub imenu sploh ne grize, po teh dveh rastlinah naj bi lažje določila nadmorsko višino. Nato pa bosta poskusila poiskati dansko resasto kramulo. Ta rastlina, ki na nadmorski višini okrog sedemsto metrov iz prsti požene le vsakih nekaj let, naj bi rasla na tleh, ki vsebujejo mineral danziolit. Na otokih vzhodno od Jutiandije so menda odkrili nekaj prav zastrašujočih primerkov. Seveda se zastavlja vprašanje, kako neki bi se ta redka severnjaška glacialna rastlina lahko znašla sredi gozdov v bližini Podhoma. Toda s tem naj se ubada Meta, si je mislil, medtem ko mu je pogled lakomno švigal po podrastju.

Nekajkrat sta trčila v zablodele sprehajalce. Tedaj sta se prelevila v strastna gobarja, četudi bi v teh zgodnjih junijskih dneh razen kake poletne gomoljike težko našla kako užitno gobo.

K sreči so sprehajalci globlje v gozdu postajali vse redkejši in so, ko sta zavila z gozdne poti, kmalu izginili. Maks je hlastno obračal neznane praproti in mlade poganjke, ki so se pod njegovimi rokami uvijali kakor telo mladega dekleta. Pomislil je na Meto. Kako lahko tako privlačna ženska žrtvuje življenje za travo in grmovje?

Skomignil je z rameni in glavo potisnil pod rastje, ki se je s tenkimi vejicami nežno dotikalo debla rdečega javorja. S prsti je preobrnil nekaj grud zemlje in podrobno preučil list papirja v rokah Malega.

Kje naj sploh išče to presneto kramulo? Ves dan se že potika po teh od sveta pozabljenih rovtah, pohvali pa se lahko samo z velikim kupom listja in trave. Hi, hi, ampak vsem skupaj bo pa dobro posvetil! Nikomur se še sanja ne, kako sta kramula in danziolit zašla na Gorenjsko, še manj pa, da je danziolit sestavni del nečesa veliko zapletenejšega. Nečesa, kar on sam v posebnem nahrbtniku, prevlečenem stenko plastjo aluminija in azbesta, hrani v svoji hotelski sobi, ker tega pač ne more shraniti v sefu. Če bi to vendarle storil, bi utegnilo raznesti celo banko.

Odnehajva!« je prosil Mali, podoben nižjemu gorskemu slemenu.

»Maks ve vse najbolje in to ve tudi Mali!« je rekel Maks in dal na ogled svojo zadnjo plat v umazanih Cardinovih hlačah. Okrog njiju se je počasi gostil mrak, vendar dan še ni rekel zadnje besede. Ob misli, da se bo v gozdu kmalu povsem stemnilo, onadva pa bosta še vedno praznih rok, je Maksa spreletelo.

Skrit v visoke bilke, ki so poplesavale okrog dreves, se je navzemal vonja po gnili prsti in razkrajanju. Z Malim bosta morala višje. Če kreneta proti soteski in jo obhodita z dobravske smeri, lahko prevohljata tudi kakšno ped zelene preproge blizu Pokljuke.

Mali je velik kot konj. Če ne bo šlo drugače, ga bo nosil. Manjkajoči del mora najti in ga najpozneje v štiriindvajsetih urah vstaviti v čudežno kepo, ki jo je našel pred dnevi, v nasprotnem primeru bo izgubljena. Njena moč usiha. Tudi njihov znoj je ne more več dovolj namočiti. Brez cvenka, ki ga bi zaslužil z njo, pa bo do smrti le navaden Maks Fajon oziroma Tone Pušenjak oziroma Drago Komovec. Hudiča, le kdo si želi ostati vse življenje Maks Fajon?!

Kramula, kramula, kje si, kramula? Biti kramula ali ne biti kramula, to je zdaj vprašanje. Seveda se kramula ne ubada z eksistenčnimi vprašanji, to je kot na dlani, je vneto premišljeval. Vendar se s kramulo in z eksistenčnimi vprašanji ubada Maks, tudi to je na dlani. In z zmuzljivim Maksom se ta hip ubada pol slovenskega sodstva! Hudiča, če je že vse tako jasno kot na dlani, kje je potemtakem ta preklicana solata?! Vsega je kriv Škispir, ali kako je že bilo ime tistemu Eskimu! Vase je zlival pir za pirom, Maks in njemu podobni pa so nato v šoli nasrkali zaradi kupa literarnopijanskih zablod, imenovanih Romeo in Hamlet, in podobnih reči.

Pod nogo se mu je znašla neka ostra in bodeča reč, ostudno grda, še grša od knjig. Mali za njim je tišino rezal z žvižgi, tu in tam pa tudi s kakšnim prdcem. Moral bi ga opomniti, naj poskusi z vajami za zadrževanje, a se mu ni ljubilo odpreti ust. Sploh pa najverjetneje, četudi tega ne more z gotovostjo trditi, prdijo tudi Američani, Nemci in Japonci. V nasprotnem primeru njihova industrija ne bi tako močno napredovala. Prdenje je znamenje napredka! Sloveniji primanjkuje dobrih in učinkovitih prdcev, zato pa gospodarstvo napreduje tako počasi. Nič ne de, Maks Fajon bo poskrbel za splošen dvig ravni sreče in zadovoljstva, ki ga bodo v prihodnje spodbujali tudi izdatni odmerki prdenja. In vsi bojo srečni, zares!

»Nehaj prdeti, Mali!« je navzlic prepričanju posvaril pajdaša.

»V črevah me tišči,« se je uprl Mali, zavedajoč se, da vsebine črevesja ne bo mogel zadrževati samo z močjo volje.

»Pa jih še ti tišči,« mu je svetoval, ne da bi mu računal, in odlomastil naprej, kramuli in danziolitu naproti.

Drevesa so se vedno bolj gostila. Nekako ni bil povsem prepričan, ali je to dobro ali slabo, tedaj pa se je klančina, o kateri na geografski karti ni bilo ne duha ne sluha, nenadoma začela spuščati v nekaj, kar je bilo videti kot del marsovskega ozemlja. Krater? Nikakor! Le vhod v mater zemljo. Je bil že čas. Razposlal je že telegrame, tja v Ameriko pa na Japonsko in v Nemčijo, še Kitajsko je obvestil in si drznil prebuditi Ruse, kjer so ga imeli na posebnem seznamu tajne ruske službe. Vsi naj napnejo oči in našpičijo ušesa, jih je pozval. Po elektronski pošti je vsem posredoval podatke, obliko in sestavo. Meta je dobra, boljša kot vsak geofizik ali, bognedaj, metalurg. Ubožica verjame, da se opoteka od ljubezni, vendar pa jo, vso omotično, cikcakasto nosi zaradi koščka kepe, ki ji ga je dal pod drobnogled. Predolgo je buljila v mikroskop, delala analize in z vprašanji mučila svojega znanca geologa.

»Crknil bom!« je zvilo Malega, da je bil videti kakor velblod. Držal se je za želodec, kazalo je, da ga bo pobralo. Polno črevesje ga je potegnilo za seboj in prav malo mu je bilo mar vesoljskih iztrebkov. Njegovi lastni so ga povsem zaposlovali.

Maks pa je preteče dvignil roko.

Nekoga je slišal.

In to je lahko pomenilo le eno: nekdo ga je prehitel. Mali je odgovor raje obdržal v zadnji plati.

JE MOLK RES ZLATO?


... če ne verjameš, da ti srce narekuje reči, ki jih zapoveglava ...

Polono, še ne na novo zaljubljeno, je ob tej misli katapultiralo iz postelje. Z rokami je tipala po tleh in zaspano mežikala v bele proge med žaluzijami. Mora je še ni povsem izpustila iz objema. Držala se je njene naježene kože in jo v območju med sanjami in resničnostjo skušala prepričati, da se ne umakne vedno, kadar se zunaj zdani. Bržkone je bila mora tista, ki ji je napolnila glavo in srce z odlomki neke pesmi.

Vstala je in odcapljala v kuhinjo, kjer je bila mama že v svojem elementu. Torej se je zgodnje sobotno jutro že prevesilo v dopoldan. Potem se je spomnila na izlet. Ajajaj, izlet???! IZLET!!!

»Mami, koliko je ura? Zamudila bom avtobus!« je zavpila in začela brezglavo tekati sem ter tja.

»Res? Kam pa se odpravljaš?« jo je vprašala mama, ki je bila vsako soboto pridna kot mravljica.

»Saj sem vama že včeraj povedala!« je zatulila Polona in se pognala v kopalnico. Od tam je začela prepričevati mamo, da je šolski ravnatelj skupaj s sodelavci izdal odlok, po katerem se morajo najbolj leni učenci športno udejstvovati tudi ob sobotah. Da si premigajo kosti pa mišice in sklepe.

»Na šoli so rekli, da je pri teh letih sramota pasti lenobo!« je vpila. »Menda vedno več otrok pospravi preveč čipsa in predolgo poseda pred televizijo. Treninga nam manjka! Svežega zraka in takih reči. Saj veš, da bi bila stokrat raje doma, s tabo in očijem ...« 

»Ampak, saj ste šli pred dvema dnevoma na končni vzlet na Bled!« je imela pomisleke mama, med drugim zadolžena tudi za trebljenje solate in lupljenje krompirja.

»Kje neki, v Olimje!« je vzkliknila Polona in vsa zgrožena pogledala zobno krtačko.

»???«

Šit! Saj res, mama misli, daje šel šesti b na končni izlet na Bled! Ta vražji jezik!

»Ja, ja, na Bledu smo bili, v Olimje gremo drugo leto!« je hitela razlagati mami v kuhinji, ki se je po potrebi prelevila tudi v detektor laži.

(Res, ljubica? Daj mi roko in poglej me v oči, če govoriš po pravici ... Ja, mami, rdeča sem samo zato, ker je to zdaj ful moderno ...)

»Potem potrebuješ malico!« ji je to pot nasedla mama in hitro pripravila sendviče z ogrsko salamo in sirom.

Polona je bila kmalu nared.

Šola od lenuhov zahteva dodatno rekreacijo, je mama v dnevni sobi razložila očetu, ki je skozi špranjo v vratih zagledal svojo hčerko v bulerjih in kratki rožasti oblekici. Moda za krhka dekleta s krepkim značajem.

Oče je skušal uveljaviti svoje pravice.

POSKUS ŠT. 1: Peljal bi jo na avtobusno postajo.

ODGOVOR: Odpade, ker ravnatelj dosledno zahteva tudi pešačenje do mestnega avtobusa.

POSKUS ŠT. 2: Nadzoroval bi jo, preden spet pade v roke kakšnim nepridipravom. Po njegovem mnenju na Polono za vsakim vogalom preži kakšen Maks Fajon.

ODGOVOR: Izključeno, ker potrebuje telo v športnem zagonu okrog sebe veliko manevrskega prostora.

Malo je manjkalo, pa bi šel Špelin načrt po vodi.

Zadrlesnila je vrata in jima ušla po stopnicah.

Pognala se je na zelenca, ki je že speljeval, in se v zadnjem hipu odlepila od tal. V gneči sovražno nastrojenih in prepotenih teles je hotela dobro premisliti, kako in kaj, toda, glej ga zlomka! Na drogu nedaleč od nje je visel Miha, globoko zatopljen vase. Torej bo treba vse skupaj premisliti v dvoje.

»Čao!« je rekla.

Zardel je, ljubi bog!

Kot bi ga zalotila pri kraji, ali še huje, pri razmišljanju.

Zamomljal je nekaj nerazumljivega. In potem še enkrat. Vljudno je vprašala: »Prosim?« A ni dobila odgovora. Zdaj ni bil več v zadregi, marveč v stanju znanstveno razmišljujoče odsotnosti. Nekaj je še zamrmral, vendar ni kazalo, da bi mu bilo do pogovora.

In potem sta se k sreči pripeljala do avtobusne postaje. Na številki 7 so kot kup golobov že čepeli Jaka, Špela in Tine. Takole skoz okno avtobusa so spominjali na izgubljeno prtljago. Jaka je imel na sebi svojo znamenito srajco iz časov atomske bombe, Špela pa je nosila obleko iz blaga, potiskanega s cvetličnim vzorcem, da je bila videti kot namizni prt. Tinetu je daljnogled služil namesto očal.

Miha in Polono je množica z avtobusa odnesla na pločnik. Hodila sta vštric, ne vedoč, kam z rokami, ki so jima opletale okrog bokov, iščoč bližino.

Polje na številki sedem je bilo prazno, obkrožala pa ga je četica čakajočih potnikov. Sonce je na beton zlival cela vedra slepeče svetlobe. Poletje je na široko razprostrlo svojo pahljačo.

Jaka in Špela so poskočili ob pogledu na lepo dvojico.

»Le kod hodita?« se je usajal Tine, medtem ko je Špela skrivaj pogledovala, ali se prijatelja nemara ne držita za roke.

Jaka se je posvetil učenjaku v sebi in pridno spakoval zrak, ki se mu je nabral v želodcu. Prejšnji večer je pojedel dve žlici dušenih jabolk in popil kozarec mleka. Kdove, kakšna stiska ga je gnala do tega, da je storil nekaj tako čudnega.

Tisti hip je na označeno polje zapeljal avtobus. Čakajoči so se morali bliskovito razmakniti, da jih pnevmatike vozila ne bi zrezale na koščke.

V avtobusu ni bilo drugega živega bitja kot muhe in šofer. Medtem ko je ta pobiral denar in delil vozovnice, niso muhe počele nič koristnega. Potniki so lezli v zatohlo in pregreto notranjost avtobusa, ki je še najbolj spominjala na konzervo crknjenih sardin. Tisti na repu vrste so opletali s številnimi kosi prtljage in vpili šoferju, naj jih reši bremena.

Otroci so tokrat zasedli prostor na levi strani avtobusa.

Špela in Polona sta sedli skupaj. Prva je grizljala čips, druga nohte. Obe pa sta se kmalu nasitili.

»Zakaj pa nisi povabila Katarine?« je zinila Špela tjavendan in odganjala muhe.

Imela je občutek, da ji je Miha, ki je sedel za njo, zmečkal ledvico. To ni bilo nič čudnega, saj so bila naslonjala tako tenka, da so se ugreznila, že če je muha sedla nanje.

Polona jo je ošinila z nadutim pogledom in ponovila misel, ki jo je zjutraj vrgla iz spanca: »A ti verjameš vse, kar si izmisli tvoja glava?«

»Kaj?« je Špela izbuljila oči. »Se ti vidi, s kom se družiš!«

Polona ni rekla nič. Tudi čokolade za Miha ni več prenesla v nahrbtniku.

Jaka je v Radovljici predramilo kruljenje v želodcu. Njegov trebuh je izvajal čuden hokus pokus. Ves, kar ga je bilo, mu je hotel zlesti v usta. In tam tudi ostati.

Tine, ki je sedel ob Jaku, je mežikal v slepeče jajce na oko, razlito po nebu. Z daljnogledom je trkal ob kovinski rob pod oknom.

Zdaj je Špela kot kaka pestunja vprašala Jaka: »Te boli?« Jaka je odkimal, na dnu želodca pa se mu je nabiralo vedno več sline. Prsteno bled ji je naštel nekaj prednosti, ki jih telesu in duhu prinaša njegov eksperiment: »Tridnevni post te očisti in zakrpa kot ribiško mrežo. Kar predstavljaj si, kakšni morajo biti šele učinki stodnevnega posta! Nehaš se premikati pravokotno na podlago in tudi zemeljska težnost nima nate več nikakršnega vpliva. Poletiš.«

»In izpuhtiš,« gaje dopolnil Tine, ko so se ravno peljali mimo Lesc.

Jaka pa se ni pustil izzvati. Vnovič se je opotekel čez drn in strn svojega želodca in pospremil slino na njeni zadnji poti. Še sedemindevetdeset dni. Kdove, ali sme postati kornet z dvanajstimi kepicami sladoleda njegov nedosegljivi ideal.

In potem Bled. Postaja pri hotelu Jelovica. Črni balkoni, za njimi skalna vzpetina z gradom. Leto dni je minilo. Drevesa so segala le kakšen decimeter višje, konji, vpreženi v koleselj, pa so v tlaku puščali za spoznanje globlje sledi. Bled je velika prodajalna pravljic.

»Ti si Maksa videla v Vintgarju, njegova mama je rekla, da je na Gorenjskem, torej povprašajmo po vseh blejskih hotelih ...« je predlagal Miha, ko so stopili iz avtobusa.

»Se še spomnite, kako smo Rusu sunili čoln?« je zašepetala vznemirjena Špela in obujala skupne spomine. »Pa kako smo našli kovček v njem. Miha je potem padel v vodo in Tinetu so smrdele noge ...«

»Ni res, Novaku so smrdele noge, jaz sem bil samo lačen ...« se je branil Tine, »poglejte, Šmona še niso podrli. Gremo na petnajst porcij?«

»Jaka ne sme, ker hujša,« gaje opomnil Miha.

»Lahko bi šli v Gadafija, mama mi je dala denar za nove kavbojke,« se je spomnila Špela in potresla z denarnico. »Gre kdo z mano?«

»Kaj?« Poloni so se predramile še dlake na koži. Doma si povedala, da gremo na Bled? Koza, jaz pa sem mojim povedala, da imamo športni dan. Kaj, če tvoja mama pokliče mojo?!«

»Nič nisem povedala, saj nisem neumna, mama mi je dala denar že predvčerajšnjim, pa še nisem imela časa za nakupe!« se je branila Špela.

Jaka je pomirljivo dvignil desnico, v kateri mu je od lakote presahnila kri, Miha pa je predlagal: Pojdimo na pošto, vzemimo imenik in pokličimo vse hotele!«

Rečeno, storjeno. Tine je soglašal, ker ni imel drugega dela. Jaku je bilo preveč slabo, da bi mogel govoritii. Špela je sklenila v skupino vnesti čim več pravega razuma, Poloni pa se je dozdevalo, da Mihu lasje prav ljubko obkrožajo obraz.

In so šli. Po cesti, ki se je naglo spuščala proti središču, obdanem s številnimi stopnicami. Jezero jim je pošiljalo lesketave pozdrave, zdelo se je, kakor da se otoček ziblje na gladini, kakor da plava sem ter tja v veliki uleknini med gorami, zavarovani s kakor steklenica zelenim prtom.

Pošta je bila oddaljena dobršen kos poti. Rumeni nabiralnik pred njenim vhodom je vztrajno potoval pred njimi. Ko so končno prispeli do vrat, je bilo, kot bi prehojeno pot trikrat premerili.

»Imenik!« je zahteval neutrudni Miha pred okencem.

Mlajša uslužbenka z okamnelim obrazom je s prstom pokazala proti kabinam, ki so se kakor izložbe vrstile vzdolž zastekljene stene. Polico v vsaki kabini je krasil imenik. In seveda telefon.

Zgnetii so se v kabino številka dve. Gostoljubno je sprejela štiri prijatelje in pol, peti, Tine, pa je moral pred vrati pustiti noge. Z daljnogledom bi Poloni kmalu iztaknil oko. Telefonska slušalka je živčno potovala iz roke v roko. Jaka je brskal po straneh imenika. Številko hotelov je našel potem, ko je s pikolovsko natančnostjo prelistal uvodne strani z reklamami.

»Hotel Astoria ...« je bral in narekoval številko.

»Kaj pa, če je spet v hotelu Toplice?« se je domislila Špela, ki je uživala v detektivskih zankah.

»Saj ni neumen!« jo je zavrnilo pol Tineta v govorilnici. Noge pred vrati niso rekle nič.

»Torej začnimo pri hotelu Astoria!« je rekel Jaka in ponovil številko.

Miha jo je odtipkal in Poloni poslal resen pogled.

Sledili so: Grand hotel Toplice, Jelovica, hotel Krim, Lovec, Park in hotel Golf. Dolga in utrudljiva pot do Maksa 'Kjenekitičiš' Fajona.

»Vse razumem,« je počasi, kot da sproti odkriva in patentira črke, prilezlo iz Tineta, »samo tega ne vem. kaj bomo potem, ko ga najdemo.«

Saj res! Planeta ne gre venomer reševati pred enim samim človekom.

Pa saj ne rešujejo planeta, ampak svojo razredničarko!

V tistem trenutku je v sobi številka devetinsedemdeset v hotelu Golf sedel možakar, čez in čez poraščen s trpežno dlako, oblečen v zamaščeno mikico. Strmel je v vrsto faksiranih poročil z vsega sveta. In ta isti hip je v recepciji hotela Golf zazvonil telefon. Otroški glas je zahteval nekega Maksa Fajona. Tu ni nikogar s tem imenom, je z odsotnim glasom odgovoril receptor, medtem ko je budno spremljal novo spremembo na računalniškem zaslonu. Spet so vrtoglavo naraščali telefonski impulzi v hotelski sobi devetinsedemdeset. Še malce zmede v telefonski centrali in Miha bi se nevarno približal Maksu Fajonu. Žal je prekmalu rekel: »Hvala, na svidenje!« in izstopil iz digitalnega telefonskega omrežja. Tako je v sobo devetinsedemdeset pripotoval le faksiran posnetek kitajskih pismenk.

možakar, čez in čez poraščen s trpežno dlako, oblečen v zamaščeno mikico, je kopije po vrsti zložil na kup in s težavo zlil vase vrček točenega piva. Imel je prekratke roke, vrag si ga vedi, čemu so služile.

Najprej je prejel kratko sporočilo ameriškega vojaškega vrha.

Ameriška tajna služba je imela lepo izpisano glavo dokumenta.

Na dnu tretjega dopisa se je bleščal posnetek lastnoročnega podpisa vodje ruskih paravojaških skupin.

Vodja kitajske komunistične partije, kot je pisalo na robu, je svoj odgovor narisal.

Iz nemških vrst so se prvi odzvali nacionalsocialisti. Znesek je bil enak v vseh jezikih. Masten, da je kaj.

Zadovoljno si je pomel roke. Tišina. Telefaks je ugasnil skupaj z rumeno lučko. Značilen zvok, pomešan s kliki bljuvanja novih listov, je zamrl. Vsi, ki so bili pozvani, vsi, ki so bili izzvani, so odgovorili. Šef bo od samega zadovoljstva skakal v zrak.

Zavrtel se je na stolu in z nogami zabingljal v prazno. Zato so ga klicali Veliki. Zaradi nog, ki so za vekomaj ostale takšne, kot bi bile zabite v medenico. Zaradi rok, ki so štrlele iz ram kot prirezane peruti. Ko je bil otrok, je bil majhen. In ko je odraščal, se ni nič bolj odmikal od tal.

Zlezel je s stola in se proti svoji volji ozrl v kot sobe, kjer je stala hotelska omara. Vanjo so spravili nahrbtnik z revolucionarno najdbo. Tisto preklicano reč, ki je zažarela, kadar se je kakšna osamljena svetlobna puščica iz nahrbtnika pretipala do njegovega bolečega križa in razjede na nogi. Prvo noč so vsi trije občutili njeno blagodejno delovanje. Kot bi se povaljali v kakem zdravilnem blatu. Zdaj pa je crknila. Omagala. Menda ji nekaj manjka.

Šef mu je naročil, da je ne sme puščati brez nadzora. Lahko bi se je polastila katera od sobaric in jo prodala na črnem trgu. Toliko je že razumel. Kako tudi ne! Roko si porinil vanjo, in že si imel najsodobnejši kabelski priključek. Čisto sliko brez ene same samcate antene. Le paziti si moral, da te ne bi potegnila vase, potem bi te požrla, pa ne le do ramena, ves bi izginil v njej in končal kdove kje. Ampak zdaj ne več. Zdaj je le še mirovala, kot starec, priključen na umetna pljuča.

Pomislil je na pripetijaj v gozdu, ko bi kmalu ostal brez šefa. Mali je tedaj od strahu prdel kot za stavo. Ko se je preklicana zunajzemeljska reč dokončno utrudila, je Maksov čudno smehljajoči se obraz izdajal, da mu ni niti malo do smeha.

Vzdihnil je in odprl vrata omare. Na dnu je pod policami sameval nahrbtnik, znotraj ojačan z aluminijem in azbestom. Popazil bo na vsebino nahrbtnika, medtem pa bo šef prišel iz hoste in izročil mu bo sporočila. Nato pa si bo privoščil največjo pico, s katero mu lahko postrežejo v vili Prešeren.

No ja, roko na srce, za pritlikavca je prav vsaka pica velikanka.

MAKS FAJON IMA RAZLIČNE PRIIMKE


Popoldan se je nagibal v večer. Komaj opazno je potemnel in si lica odel v tople, zlate barve. Skozenj je mezela reka ljudi in reči.

Prijatelji so bili izmučeni kot konji s komati okrog vratu, vpreženi v velikanski voz. K Maksu ni vodila niti ena sama samcata sled. Lahko bi rekli, da niso našli nikogar, komur bi smeli izstaviti račun za zlizane podplate. Telefonijada se namreč ni obnesla. Receptorji so bili nevljudni, nestrpni in sovražni do otrok. Tako jim ni preostalo drugega, kot da v enem popoldnevu premerijo razdalje, za katere bi v normalnih okoliščinah potrebovali spalno vrečo in taborni ogenj.

V prvem hotelu so uslužbenci spoštovali pravico do zasebnosti svojih gostov. V drugem hotelu jim niso verjeli. V tretjem so se sporekli. V četrtem so imeli v preddverju posebno udobne oblazinjene fotelje, in ko je Tine padel v enega od njih, ni več hotel vstati. Z daljnogledom je opazoval prihajajoče in odhajajoče goste ter zatrjeval, da bo skupini najbolje koristil kot izvidnik.

»Da bi malce zadremal? Ne pride v poštev!« je vzkliknila Špela in ga začela vleči za mikico.

Iz receptorja, prilepljenega k pultu, se je nanje usula ploha ostrih besed. Še sami so prilili olja na ogenj in vnela se je razprava brez glave in repa. Možic za receptorskim pultom je še pravočasno sprevidel, da je ne bo poceni odnesel, in je odšel počivat s tableto proti glavobolu v želodcu.

Do petega hotela so se priplazili po vseh štirih. Receptorja za polkrožnim pultom z vrhnjo ploskvijo iz umetnega kamna so prisilili, da je dvignil pogled, zaprl knjigo pritožb in vzdihnil.

»Domnevam, da niste zadovoljni z nastanitvijo,« je dejal in na komolce naslonil svojo otožnost.

Miha je z upanjem v glasu rekel: »Maksa Fajona iščemo, rekli ste nam, da ne dajete informacij po telefonu ...«

Receptorju so se obrvi spustile na veke. Odprl je knjigo s seznamom prijavljenih gostov in zastokal: »Tukaj ni nikogar s tem imenom ...«

Druščina je poklapano odšla skozi vrata petega hotela. Ni jim preostalo drugega, kot da poskusijo drugje.

Pred naslednjim hotelom so Špeli popustili živci:

»Ne grem se več, dovolj imam!«

»Predaleč smo, da bi odnehali!« je hladnokrvno odločil Miha. »Mislim, da smo osli. Tip se gotovo predstavlja z lažnim priimkom. Iz zapora je prišel. Mogoče je samo pogojno zunaj, ali kako se že temu reče. Torej se mora, če res kaj naklepa, predstavljati z drugim imenom. A ne?«

Prazno so strmeli vanj.

»In ti se šele zdaj tega spomniš?! Kaj si pa delal ves dan?« se je prvi oglasil Tine.

»Pa bi se ti spomnil!« ga je zavrnil Miha in pogledal Polono.

»Ja, in kaj zdaj, ko to vemo? Gremo raje nakupovat, če smo že tu,« je negodovala Špela in si v mislih že oblačila kavbojke iz Bigstarovega luženega platna.

»Mogoče se pa ni spomnil drugega priimka kot tistega od lani,« jih je poskusil navdušiti Miha.

»Daj no!« se je uprl Jaka. »Saj je v časopisu pisalo, koliko različnih potnih listov je imel ...«

»Joj, čakajte!« seje spomnil Tine. »Kako nam je že rekel, da se piše? Klozetnik!«

Spela je odkimala: »Kozolec in pika.«

»Kozlevčar, buče,« jih je poučil modrec za Mihovim mladim čelom.

Preostala četverica je menila, da Miha zadnjih deset let odlikuje osupljivo prodoren um, vendar so se uprli temu, da bi ponovno oblegali hotelske veže.

»A bomo zdaj kar odnehali, ali kaj?« jih je Miha nadrl kot mačke. »Doma jih bomo tako ali tako slišali?! Bogve, kaj tip naklepa letos!« Zraven je vztrajno buljil v Polono, njegov pogled pa je razkrival, da ga je zelo razočarala, ker ne da nobene pobude.

»Gremo!« je ukazal in naročil Tinetu, naj obvesti svoje domače, da so se vsi skupaj ustavili pri Gašperju.

»Reci jim, naj pokličejo še vse druge starše, ker kličeš z Gašperjevega telefona. Da ne bi Gašper]evi preveč plačali ...«

»Zakaj vedno jaz?« se je pritožil Tine in odcapljal proti bližnji telefonski govorilnici. »Aja,« jih je še mimogrede obvestil, »če koga slučajno zanima ... Lačen sem!«

»Kje bomo začeli?« se je pozanimal Jaka, medtem ko je z odprtimi usti skušal ujeti leteče pečene piske iz svoje domišljije.

»Gremo po vrsti,« je dahnila Polona in se drobno nasmehnila. Nasmeh je kakopak veljal tistemu, ki ga je spregledal.

V naveličanost med robom pločnika in nerazpoloženo druščino je vkorakal Tine in izčrpno poročal o tem, kaj se dogaja doma. Novice niso bile prav nič razveseljive. Starši novim lažem ne verjamejo. Ne,opravičila niso možna. Predlagal je, da srečo znova poskusi še kateri od njih, toda vsi so bili odločno proti.

»Pire bojo naredili iz nas,« jih je prepričeval Tine, »izgovori več ne pomagajo. Meni je mama rekla, da moram biti čez pol ure doma. Ha, ko pa misli, da sem v Ljubljani, pri Gašperju ...«

Vzdihnil je in pri tem opravilu so se mu pridružili še drugi.

Nato so se v gosjem redu poklapano odpravili proti prvemu hotelu. Ko so vstopili, se je zdelo, kot da jih poštirkan receptor že pričakuje.

»Kako, mulci, že spet tukaj? Policijo bom poklical, vražja zalega! V hotelu Astoria ni nobenega Maksa! Marš drugam ...«

... misli so neuporabne, zatorej se mora človek, da bi začutil tisto, kar ni domena vedenja, vedno znova vračati ...

»Slišal sem ga!« je zavpil Tine, ko so se znašli na cesti.

»Pa kaj spet bluziš,« gaje nejevoljno oštel Miha in pogledal Polono, kije pretreseno strmela predse.

»Seveda si ga slišal,« je rekel Jaka, »tip je rekel, da bo poklical policijo, ker ni v hotelu nobenega Maksa. Me prav zanima, če policaji hodijo okrog tudi zaradi takih stvari ...«

»Slišal sem ga, kako nas je ogovarjal!« je zavreščal Tine, da je nekaj mimoidočih začelo negodovati. »Rekel je, da ne znamo misliti ali nekaj takega, zato se moramo vedno vračati ...«

Miha in Polona sta se molče spogledala. Torej tudi Tine ...

Nikoli nista spregovorila o glasovih, ki sta jih slišala zadnje čase. Miha si je drznil razpravljati o vsem, kar so videli, napisali ali slišali drugi. Polona si je drznila pritrjevati ali nasprotovati mu v vsem, o čemer je razpravljal. Vendar nikoli nista spregovorila o glasovih. O tem, ali obstajajo. Ker ju je bilo strah.

V hotelu Golf jim je receptor, ki je ravnokar nastopil nočno službo, povedal veselo novico. Sobo številka devetinsedemdeset uporablja gospod Maksimilijan Kozelnik.

»Ljubitelj črke K,« je Miha šepnil Poloni na uho.

»Ne, pač pa strasten gobar,« ga je poučil receptor, »in tudi zdaj ga žal ni tu, ker po bližnjih gozdovih stika za redkimi vrstami gob ...« Pomignil jim je, naj stopijo bliže, nato pa zaupno izčvekal: »Pomislite, da jih, zato da ne oksidirajo, nosi v sobo zavite v robec ali pa v nahrbtniku, ojačanem z azbestom ...« »Kaj je to zazbest?« je vznemirjeno zašepetal Tine.

Bilo je, kot bi se pet parov otroških oči razmnožilo v pet ducatov.

Receptor se je samovšečno zravnal in jim s pogledom zaničljivo vzel mero. Ničle, komajda zametki ljudi, kaj šele bodočih gostov! S kom za božjo voljo trati čas?! Čakaj, čakaj, takoj jim pokaže, kar jim gre!

»Izginite!«

»Zakaj je bil pa najprej prijazen, potem nas je pa nagnal?« je prekipelo Tinetu, ko so se pred steklenimi vrati razburjeno nagnetli okrog globoko zamišljenega Miha.

»Gremo domov, Maksa ni!« jih je prepričevala Špela, medtem ko so čakali, da se Mihu utrne nova zamisel.

»Ja, gremo, kmalu bo noč, saj sploh ne vemo, kdaj se vrne ...« se je Jaka strinjal s Špelo.

Nihče od njih ni maral priznati, da se je bilo pravzaprav nespametno takole odpraviti na lov za Maksom, ne da bi pred tem podrobno raziskali vse okoliščine.

Komaj pa so zapustili parkirni prostor, že je za njimi zahupalo terensko vozilo z izrisano mrtvaško glavo na pokrovu motorja in sestradanega Jaka, kije bil prešibak, da bi hitro odskočil, malodane zbilo na tla.

Skozi okno avtomobila je pogledala debela glava.

»Presneta mularija! Kam zijate?!« je zatulil čokat možakar, kosmat kot topla podloga zimskega plašča.

»Kam pa vi rinete?« Jaka je postrgal strogost iz kotov svojega sestradanega telesa. »Če bi me zbili, bi me poškodovali in končali v ječi. Še posebej, ker v znanstvene namene na samem sebi preučujem človeške zmogljivosti ... Če bi me zbili do smrti, bi plačali inštitutu velikansko odškodnino!«

Otroci so osupnili. Jaka ni še nikoli govoril tako učeno. Mihu lahko daje inštrukcije. Kaj Mihu, predsedniku!

Špela se je opotekala od vzhičenja. Neprenehoma se je ozirala čez ramo, za vsak primer, če bi od presunjenosti omahnila in se potolkla. Pasti je želela na mehko podlago.

»Ti boš mene zaj...« je možakar v vozilu uporabil besede, s katerimi odrasli ustrahujejo šibkejše od sebe. Videti je bilo, da namerava izstopiti in se jih lotiti s pestmi. Zato je Miha planil k vozilu, čeprav je s tem tvegal, da ga možak z vrati splošči v avtoportret.

»Žal nam je, da nismo pazili, saj ne bomo več, super risbo imate na havbi ...«

Možakar je bil od blizu videti, kot da njegovim okončinam nekaj manjka, kot da je v rasti zakrnel.

Miha se je radovedno oziral k sosednjemu sedežu, kjer je počival nenavaden nahrbtnik. Lahko bi prisegel, da je tu in tam poskočil, kot bi v njem miš plesala polko.

Zdaj so vozilo obstopili tudi drugi in začeli na vse pretege hvaliti notranjost vozila, pa mrtvaško glavo na pokrovu motorja in možakarjevo dobro srce. Pritoževali so se čez slabo urejena parkirišča, da bi ga spravili v boljšo voljo. ngotovo so se spogledovali. Miha pa je, malce tudi zato, da bi se považil pred Polono, sklenil ponoviti repertoar Žalnamjedanismopazili. Odprl je usta in z dlanjo nehote prekril žleb v okenskem okviru. Tedajci pa se je iz nahrbtnika začelo kaditi in nekaj, kar je tičalo v njem, si je na vso moč prizadevalo skočiti ven.

Polona je zakričala.

Nahbrtnik je zažarel, kot bi bil iz prozorne plastike in bi v njem zagorelo ducat žarnic. Ne, bilo je še precej bolj dramatično! Setloba se je lomila v veličastni koroni pramenov,ki je obkrožala platnen poklopec.

Jaka je razločno slišal, kako se mu je srce iz prsi zatrkljalo nekam v poglavje o človeških organih, ki sta jih z očetom pridno preučevala v medicinskih knjigah.

Nekje je počilo. zaslišalo se je oddaljeno grmenje. Nahrbtnik je bil videti kakor staljen od neznosne vročine. Nikakor ni bil zoglenel ali osmojen, pač pa staljen v prozorno vrečko, v kateri se je vrtelo nekaj okroglega in rjavega, oddajajočega modrikast plamen, ki je švigal v vse smeri. Prameni razklane svetlobe so se končevali z zelenkastim sijem, kakršen nastane včasih, kadar zagori plin tik nad šobo štedilnika.

Kepa je zapresketala in v soju iskric se je dobro razločil možarkarjev osupli pogled, ki je premljal zdaj vrteče čudo, zdaj otroke, zdaj armaturno ploščo. Potem se je možakar le predramil iz odrevenelosti, pobesnelo pritisnil na stopalko za plin in jim izginil pred ooči. Z njim je izginila tudi skrivnostna reč v nahrbtniku.

Miha je bil čisto iz sebe. Zaman si je prizadeval ostati miren. To, kar so videli na možakarjevem sedežu, gotovo ni zemeljskega izvora.

Tine ga je močno stresel.

»Zbudite se, klapa!« je vpil in suval se po vrsti. Tine je ostal najbolj priseben, kajti bil je najdlje od vozila in je zato najmanj videl.

»Moj bog, kaj je bilo to?« je spraševala Špela, medtem ko je Polona odtavla naprej po ulici.

»Gremo!« jih je priganjal Jaka. »Pogovarjali se bomo na avtobusu!«

»Jaka ima prav...« je zajecljal Miha in pokazal proti postaji, »gremo, doma bojo čisto penast...«

Gramoz jim je škripal pod podplati, ko so hiteli skozi park in mimo paviljona. Mimo negibnih in zamaknjenih obrazov turistov, ki so občudovali jezero, nakodrano od vetra. Za seboj so pustili cestno zebro in stopili na pločnik, poln golih nog pod kratkimi hlačami in fotoaparatov, opletajočih okrog vratu mimoidočih.

Do postajališča niso spregovorili niti besedice. Avtobus za Ljbljano je že čakal potnike. Njegov zevajoči trebuh je bil pripravljen, da sprejme prtljago. Otroci so urno poiskali zavetje v zaduščjivem in slabo osvetljenem avtobusu. Preganjala jih je ena sama misel: kako razvozlati skrivnost nahrbnika in obenem ugotoviti, ali se iz njega da potegniti kakšnega zajčka. Maksa Kozelnika Fajona, na primer.

Tačas pa je možakar, čez in čez poraščen z trpežno dlako, skrito pod zamaščeno mikico, premišljeval o težavah, ki so se zgrnile nanj tega dne. Najprej mu je pred avto skočil trop mulcev, ki so vtikali nos tja, kamor ga še latni materi ne bi dovolil. Škoda, da ni podrl tistega špeglarja! Zapeljal bi čezenj kot bager in potem bi prestavil še v vzvratno. Presneta mularija! Potem pa je tista reč v nahrbtniku pred njimi nenadoma zažarela! Joj, to mora sporočiti šefu! Oni, sami prekaljeni mački, hudirja ne predramijo, potem pa ti pridejo taki mlečnozobci in vse skupaj postavijo na glavo.

Njegovih težav pa še zdaleč ni bilo konec.

Že na odcepu za Vintgar ga je skoraj zaneslo s ceste. Presneta kripa je sama silila v jarek, on je samo malce dlje tiščal nogo na plinu. Nahrbtnik je bil spet videti prazen. Torej ne bo od njega prav nobene koristi.

Po vratolomni vožnji je vozilo parkiral le streljaj od neoznačenega grabna. Nahrbtnik si je zadegal na hrbet, z zadnjega sedeža vzel zemljevid, veliko ročno svetilko, sporočila, ki jih je prejel po telefaksu, in krenil po shojeni stezi v goščavo nad Vintgarjem. Zazdelo se mu je, da se steza pod njegovimi podplati kar dviguje od gomazečih žuželk. Nad sabo je slišal šelestenje listja, ujeto v razstavni paviljon ščebetanja, žvižganja in drugih gozdnih zvokov.

Prestrašeno se je opotekel čez nekaj spolzkih kamnov in se nabodel na pahljačo štrlečih korenin. Hitro, kolikor je le mogel, se je odpravil po stezi globlje v goščavo. Nehal je prisluškovati neznanim zvokom in začelo se mu je dozdevati, da mu v zadnjično odprtino leze kolona lačnih mravelj. Suhe vejice so mu pokale pod podplati in nekajkrat se je le za las izognil rogovili, na kateri bi pustil svoje oko.

Drevesa so se iztezala proti nebu in se visoko nad njim gostila v streho krošenj, skozi katero ni prodrlo nič obetavnega, nič svetlega in predvsem nič prepoznavnega. Okrog njega se je razprostirala zoprna zadevščina, imenovala neokrnjena narava. In sredi te kavbojske divjine je moral poiskati šefa.

Z rokami je razmikal skrivenčeno črno grmovje. Ostro trnje ga je bodlo po rokah in po obrazu, hočeš nočeš si je moral priznati, da mu je v hlače po pomoti ušel košček srca. Nemara bi bilo pametneje ostati v sobi s kozarcem dobre pijače v roki in počakati na šefove brce kot pa bloditi po hosti, ki je po dobri uri hoje videti prav takšna kot tista na začetku poti.

Svetlobni snop iz baterijske svetilke je usmeril v suhe vejice in listje na tieh. Začutil je potrebo, da bi zakuril ogenj in z žerjavico odgnal mrčes, ki mu je začel lesti pod hlačami. O, bog, samo da niso klopi! Ali pa kakšna kača. Stopal je vedno hitreje. Drevesa, grmovje, mlado rastje, praprot in nato znova vse v tem vrstnem redu. Ničesar več ni razpoznal. Tipal je globlje in globlje v gozd, drevesa so postajala vse višja in mogočnejša in vehasto listje na najnižjih vejah je bilo videti kakor široki listi bananovca. Rastlinje se je zdelo večje, bohotnejše, bolj strupeno, kot bi prestopil prag verjetnega in na nekem nevidnem razpotju zavil v domišljijo.

Bal se je. Zdaj se je resnično bal. Stresali so ga pravi navali neobvladljivega strahu, ki ga je poganjal dlje in dlje v globino gozda. Z opraskanimi in krvavečimi rokami je razmikal goste veje pred sabo in se sklanjal pod mostovi zveriženih rogovil. Nekatere so bile ukrivljene kakor srp.

Še opazil ni, kdaj je prispel do ravnice, ki se je začela naglo spuščati v temačno globel. Zavpil je in se odkotrljal neznani usodi naproti. Niti sanjalo se mu ni, da so mu med kotaljenjem po klancu navzdol iz žepa popadala sporočila, ki jih je prejel po telefaksu. Preveč je bil zaposlen z rokami, ki jih je bilo treba tiščati h glavi in se z njimi varovati smrtnih udarcev ob to ali ono deblo. S seboj je odnesel tudi za nakupovalno košaro bilk, listja, koreninic in žuželk. Nekaj v ustih, nekaj v laseh, preostanek pa se je neenakomerno razporedil po skritih kotičkih v oblačilih.

Možgani so mu plesali po glavi in se mu zaletavali v čelo, iz ust mu je viselo zelenje. Z glavo je nenadoma udaril v trdo oviro. To je upočasnilo brezglavo kotrljanje in v lepem loku ga je odneslo v plitvo kotanjo, kjer je nato obmiroval.

Ovedel se je, ko mu je pred očmi zaplesala slepeča luč. Že je mislil, da stoji pred nebeškimi vrati, in obžaloval, da ni zaživa verjel v boga, ko je tik ob ušesu zaslišal sikanje. Šinil je kvišku in počakal, da se je gozdna površina umirila. Obkrožala so ga osmojena debla, ležal je na zoglenelem podrastju, ob njegovem levem ušesu pa je sikala drobna kepa suhe ilovice, prav takšna kot tista v nahrbtniku, le precej manjša. Saj res, nahrbtnik, kje je?! Zaman se je oziral na vse strani. Vražja prtljaga je šla očitno svojo pot.

Živahna kepica ob njem pa se je vrtinčila, poskakovala in se na vse kriplje trudila razpreti ozko špranjo, skozi katero je uhajala pravkar porojena, korenčkasto oranžna svetloba. Blisk sem, blisk tja, rastlinje je čudežno oživljalo pod njenim trepetavim dotikom.

Okrog širokega, kakor gnil bananin olupek črnega debla se je ovijala čudna prikazen. Na prvi pogled je sodila med rastline. Visoko steblo je bilo polno nekakšnih ščetin, iz vsake so poganjale bodičasto nazobčane krpe. Orjaška cvetna čaša iz nekakšnega perja je bila kuštrava kakor tilnik otroka. Na vrhu žvepleno rumenih cvetnih lističev so poganjali gosti brki. Glavica pod lističi, to je pozneje v solzah prisegal šefu, je imela nekakšen tipalni organ ali morda oko. Kljub vse gostejšemu mraku je namreč razločil, da rastlina sledi njegovemu pogledu.

Kepica ob njem je nekaj poskušala. Spominjala je na dojenčka, ki se skuša osvoboditi plenic. Nekaj časa je samo strmel vanjo, prepričan, da je njegovim možganom dokončno odzvonilo.

Nato jo je previdno vzel med dlani in doživel nov čudež. Ureznine in odrgnine na njegovi roki so v hipu izginile, kot bi mu nekdo slekel kožo, jo preobrnil na zdravo stran in jo znova nataknil na roko. Pomigal je s prsti in podrobno pregledal roke do laktov. Niti praskice, je zadovoljno ugotovil in hotel kepico vtakniti v žep, ko ga je po ramenu dobrohotno potrepljala krepka roka.

»No, poglej ga, kdo bi si mislil!« je vzkliknil Maks in z očmi podlasice urno prečesal okolico. Danska resasta kramula, tista visoka reč s ščetinami, iz katerih so poganjale bodičasto nazobčane krpe, se je tesno ovijala okoli širokega debla. Kramula, ki zraste samo tam, kjer njene koreninice v zemlji načrpajo danziolit. Ta šele pred nedavnim odkriti mineral, za katerega je znano, da ga vsebuje neznana snov iz vesolja, ki mrtvo leži v njegovem nahrbtniku. Vse drugo je neraziskano, ovito v skrivnost.

Izprožil je roko in vzel kepico, mlajšo sestrico one v nahrbtniku, Velikemu z dlani. Ni je bilo veliko, komaj za srednje veliko zajemalko, vendar je že presegla najzahtevnejša človekova pričakovanja.

Maks je vzdihnil in jo pospravil v priročno torbico, prirejeno posebej v ta namen. Še enkrat je vzdihnil, medtem ko je čvrsto zategnil jermene.

»Slišal sem tvoje kobacanje in kolovratenje, hvala ti, Veliki,« se mu je pocedilo skozi usta, »ves ljubi dan sem zapravil v teh gozdovih, in če se ob dotiku s tabo v kepi ne bi vžgala svetloba, bi verjetno obtičal na mrtvi točki. Hvala, to bo novih deset odstotkov ...«

»Petnajst ...« je poskusil Veliki.

Maks se je sklonil k njegovemu obrazu in zašepetal: »Resda sem našel kepo s pomočjo svetlobe, ki ti je zagorela v riti, toda ne izzivaj usode, nikar ne izzivaj usode!«

Veliki je ponižno prikimal. Šef mu je dal delo, ko so ga že vsi drugi odpisali. Bilo bi svinjsko, no, ne svinjsko, samo prezgodaj, če bi ga že zdajle prelisičil. V oči si je priklical vdanost, ki ji je mama zmeraj nasedla, in se začel vesti kot kupček nesreče.

»Zdaj pa z besedo na dan!« je ukazal Maks. »Si me hotel ubiti? Takole za hrbtom? Si, kajne?! Govori!«

»Nnne!« je prepadeno pohitel Veliki. »Prinesel sem vam odgovore vseh velesil ... Mislil sem, da vas bo zanimalo ...«

»No, no, nikar se mi zdaj ne cmeri, pokaži!« je osorno zahteval Maks in ljubeče pogladil torbo.

Veliki je hitel preobračati žepe. Nič, samo drobtine. S prsti je ril po žepni podlogi in pregledal vse luknjice. Žal ni bila nobena dovolj velika, da bi se vanjo izmuznil tulec papirja.

»Verjetno sem jih izgubil, medtem ko sem se kotalil,« je nemočno priznal.

Maksu se je zmračil obraz.

Veliki je hitel z vso svojo pritlikavo vnemo razlagati, da ima vse lepo spravljeno v glavi - tukaj zgoraj - in se trkal po čelu.

»Vsi so poslali pritrdilen odgovor!« je pleteničil. »Na pamet znam vse, odgovorili so Rusi, Nemci, Kitajci in Američani. Ne vem, kaj so napisali Kitajci, ampak vse druge pa imam tu zgoraj, ja, tu zgoraj ...« Potrkal se je po čelu.

Mali je izpustil vetrove, ki so se mu nabrali v zadnji plati. Opravičujoče je skomignil z rameni in čisto potihem stisnil še enega.

Veliki je v solzah prisegal, da ga rumena roža kramula gleda nekako čudno nezaupljivo. Šef mu je prikimaval, kot da mu verjame, Mali pa je iz svojega velikega telesa vsake toliko izpustil plin, ki bi lahko pomoril vse tri. Sovražil je gozd. V gozdu ga je vedno napenjalo. In nikoli ni smel na pot takoj po obedu. Takrat ga je napenjalo še huje.

»Vsi so odgovorili pritrdilno,« si je mel roke Maks, »super, fantje, bajno bomo zaslužili! Prodal bom obe kepi. Eno Rusom, drugo Američanom, obojim pa bom zagotovil, da so dobili unikat, zaradi katerega imajo prednost pred sovražnikom. Kajti to čvekanje o razoroževanju in zapiranju nukleark, to so prazne marnje, dragi moji, v resnici vsi komaj čakajo, da se pobijejo med sabo. In jaz jim bom to omogočil! Ta reč postane v nepravih rokah smrtno nevarno orožje, in ko jo bojo Američani predelali v najstrašnejše orožje, bo štala, mi bomo pa kasirali ... Tako, lahko se vrnemo v Ljubljano! Naše delo je končano. Vsaj mislim, da je. Zdaj pa moram preveriti, ali ta del sodi v veliko kepo, ali morda še kakšen košček manjka ... Veliki, daj mi nahrbtnik!«

Ops, šef!

Veliki se je skobacal na svoje kratke nožice, ki so mu togo štrlele iz medenice nizko pri tleh. Otepel si je prah in listje s hlač, in da bi pridobil čas, je začel z nogami razmikati suho listje in klicati: »Nahrbtnik, kje si?!« Po glavi mu je rojilo nešteto klavrnih zamisli, s katerimi bi ne mogel rešiti niti uporabne naloge, kaj šele lastno glavo iz zanke. O, Jezus, kam je odletel ta hudirjevi nahrbtnik?

Iz Maksa jc začelo uhajati nekakšno bobnenje, podobno zvoku, ki spremlja naraščanje pare v visokotlačnem parnem kotlu. Njegovi reaktorji bi nemudoma potrebovali umetno hlajenje.

»KAAAJ?« je zarjul, da je z dreves odpadlo še več listja in odneslo nekaj ptičjih gnezd. Nekaj vej se je odlomilo in padle so na tla, Malemu je uspelo sprostiti krč v črevesju. To je bila seveda samo približna vsota Maksovih glasovnih zmogljivosti.

»Izgubil si nahrbtnik, prekleti kreten?!« je kričal, da se je vnovič vse treslo. »Ti je sploh jasno, kaj to pomeni?! Koliko je to mark, dolarjev ... krhkhm ... O, bog, dihati moram, dihati ... Vdih, izdih ...«

Maks je izgubljal bitko z lastnimi pljuči, Veliki je vse zavozil, Malega pa je naravnost grozljivo tiščalo tam spodaj. Tema je še poslabševala vse skupaj.

»Kaj bomo zdaj ...« je cvilil Maks, ko je spet normalno dihal.

»Kje bom ...« je glasno premišljeval Mali, »pa še brez papirja ...«

»Kako bom ...« je skrbelo Velikega, ki je z glavo segal natanko do zadnjega cvetnega lističa kramule. Zdelo se mu je, da ga rastlina opazuje z nekakšno zeleno privoščljivostjo. Kod naj stopa, kod naj tava, da jih ne dobi po buči glava?!

»Ne zanima me, kako boš ...« je ledeno odvrnil Maks, »vsi bomo ... Zdaj ni čas za zafrkancijo. Treba bo poiskati nahrbtnik. Kdove, kakšno moč imata kepici šele takrat, kadar sta združeni!«

Stopil je h kramuli in ji šepnil: »Hvala ... Tudi tebe bi vzel s sabo, ampak moja Meta pravi, da si hudo strupena, zato te bom raje hodil obiskovat...«

Nato se je približal Velikemu. Ker so geni, ki odločajo o višini, oba pustili na cedilu, sta si brez težav zrla iz oči v oči. Toda pritlikavec je imel majhno prednost pred šefom. Maksa namreč nihče ni klical Veliki.

»Zakoplji se v listje in izbezaj, kar si zapravil, drugače ...«

Veliki ni bil tiste vrste človek, ki bi hitro izgubil glavo. Zato je skrbno pregledal ročno svetilko in se prepričal, da je z njo vse v redu, potem je s pogledom preiskal še zvezdnato nebo in svoje čevlje, nazadnje pa se je napotil v mrak, siv kakor podloga v njegovih hlačah. Za njim sta krenila še redkobesedni Maks in Mali s kepo v hlačah.

Tema jim je sproti požirala telesa. Tu in tam se je na podlagi gostega tkanja zabliskala svetla lisa obraza ali rok. Grmovje je bilo črno, tudi presledki med grmi so bili črni. Drevesa so bila ovita v črnino, le prežeča rumena očesa so se svetlikala. Podnevi so se odlično stapljala z okoljem, ponoči pa so zažarela, kot bi se nebo prekucnilo na zemljo in streslo s sebe nekaj zvezd.

In potem je Mali s kolenom zadel v kos platna, ojačanega z azbestom.

Čez pet sekund je Maks v rokah držal svojo kepo.

ČUDNI PREROK IN NATO ŠE ENA ČUDNA REČ


V ponedeljek sta učencem šestega b odpadli zadnji dve uri. Ne iz kakega posebnega razloga. Morda se je učiteljici zlomila peta ali pa so jo pomotoma zaklenili v zbornico.

Peta ali zbornica, učilnica je dvanajst minut po glavnem odmoru izbruhala otroke, ki so tako pridobili približno osemdeset minut brezskrbnega otroštva več.

»Opraviti moramo, še preden se vrnejo stari iz službe ...« so med divjanjem po stopnicah odjeknile Mihove besede, ujete v postan in od številnih pljuč predihan šolski zrak.

Druščina je pred Gašperjem zaigrala lenobno ravnodušnost, za vsak primer, če bi ga vnovič zamikalo vohuniti za njimi. Pa ni prav dosti pomagalo. Gašper je bil zelo sumničav mlad fant.

»Si Maksov naslov prepisal iz telefonskega imenika? Daj, da vidim!«

Vprašanje je bilo namenjeno Mihu, ki je v potni roki tiščal večkrat prepognjen listič. Izrekel pa ga je Tine, ki je s pomočjo daljnogleda pregledoval dele raztrganega zapisa na pomečkanem koščku papirja.

»Kje je ta ulica?«

»V Trnovem, z devetico bomo šli ...«

Polona je molčala, imela je vijoličaste kolobarje pod očmi. Odlično so se ji podali k novim hlačam. V roki je vrtela objeden ročaj malhe, v katero je spravljala reči, od katerih se je težko ločila in so imele bolj malo opraviti s šolo. Grizla je palec. Buljila je v Miha in požirala solze, ki so ji v ustih puščale okus po soli.

Jaku pa je jokal želodec. V njem mu je nabrekala praznina. Srhljiv občutek. Špela mu je ponudila roko. Nejevoljno jo je stisnil v svojo. Bil je shiran in njena roka se mu je zdela pretežka.

Zunaj je bilo toplo. Ne prevroče. Le ljudi je bilo preveč na cesti, zato se je njihova pot do postajališča zavlekla. Težko se je prebijati skozi veselo množico po ozkih pločnikih ob prometni cesti. Redki brenclji in metulji so sedali na rože po cvetličnih koritih. Kot da bi vsako živo bitje po svojih močeh prispevalo k zgodnjepoletni idili.

Pot jih je nesla mimo neke ograje. Takrat so v daljavi zagledali Prešernov trg in na njem neznanega govornika, obkroženega s poslušalci.

»Gremo okrog, na devetico moramo, da ne bomo zamudili avtobusa,« je nekam mlačno predlagal Miha.

Prepozno. Tine je že radovedno stekel proti množici, ki je obkrožala v črno oblečenega, mršavega moškega. Ta je ali stal na improviziranem odru ali pa je morda v višino meril vsaj dva metra. Nenavadno zravnan, kot bi pod suknjo nosil oporo za hrbtenico, je sedemindvajsetim stopinjam Celzija kljuboval z dolgimi rokavi. Njegova gola lobanja se je v soncu lesketala kakor umito okno. Vse na njem, česar ni prekrivala črnina, se je takole od daleč zdelo belo kot polivinilna vrečka. V eni roki je držal mikrofon, podoben pištoli, z drugo pa je mahal po zraku in vpil.

Otroci so jo ubrali za Tinetom. Tu in tam so v gneči ujeli odblesk žarka, razklanega na njegovem daljnogledu. Množica je naraščala. Glas neznanca je potoval med ljudi. Včasih se je vanj prikradel tuj prizvok, tih odmev nekega drugega glasu, kot bi govorniku prišepetaval pomočnik iz trebuha. ... človeški um je omejen, resničnosti se dotika tam, kjer je sploh ni, njegova vera je porabništvo ...


»Vaše oči ne prepoznajo drugačnosti ...« 

... človeštvo v njem en sam brezup ...


»Med vami živijo tujci, pripadniki druge civilizacije, kjer bitja svoj ...«

... človekov um verjame, da je srce tisto, ki mu narekuje reči, ki mu jih v resnici zapove glava, njegove misli so neuporabne, zatorej se mora vedno znova vračati, da bi začutil tisto, kar ni v domeni vedenja ...


»... obstoj zaznamujejo samo z energetskimi polji...«

... Zemlje ni, je le dnevnik trdnih tal pod nogami, dnevnik, v katerega ljudje zapisujejo zmeraj isto zgodbo, vsak, ki bo v njem živel novo vrstico, bo potreboval trdna tla pod nogami samo zato, da ga prebere čas ...


Miha se je opotekel od bolečine, ki mu je možgane prerezala na pol, nato pa mu je vsako polovico precedila v sirotko. Po videzu sodeč se tudi Poloni ni godilo bolje.

»Si predstavljate,« je kričal možakar, »da bi nekaj podobnega poskusili pri vas? Z velikim užitkom bi posegali v prijatelje in jim iztrgali srce, kajne?! Si znate zamisliti svet, v katerem ni meja med sporazumevanjem živih in mrtvih?«

Mimoidoči so se ustavljali. Tu in tam se je kdo namuznil. Nekdo je pripomnil: »Prazna slama!« Nekateri so hoteli poklicati policijo. Drugi so si prizadevali povzpeti se na zdaj tudi otrokom viden oder in potipati, iz česa neki je bledolični stvor na njem.

»To ni stvor, to je albin,« je prijatelje poučil Jaka.

»Albin mu je ime? Ga poznaš?« se je čudila Špela in se povzpela na prste, da bi bolje videla.

»Tako se reče ljudem, ki nimajo dovolj pigmenta, zato imajo oči, lase in kožo kot jogurt,« jo je poučil Jaka, ki tudi sam ni bil daleč od albina.

Miha in Polona sta bila videti izčrpana. Ni jima bilo mar, da nista razumela pomena besed, ki so jima razbijale v glavi, pozornost pa jima je vzbudila nenavadna podobnost govornika z olimskim menihom. Vsak zase sta se spraševala, kam neki je izpuhtelo petdeset kilogramov energije, s katero sta dan za dnem zdelovala svoje starše. Zdaj je ni bilo niti za ušivo prgišče.

Toda Miha se ni nameraval vdati. Moral si je podrobneje ogledati moškega na odru. Mar ni to obraz, ki ga je preganjal v sanjah, mar nima menihovih potez? Kako je mogoče, da se mu tujčeve oči smehljajo? Nedoločen občutek ga je spreletel vzdolž hrbtenice.

Zlagoma se je prebijal v prvo vrsto in tudi Polona ni marala zaostajati. Jaka je poganjala misel na hamburger, Špeli pa ni preostalo drugega, kot da mu sledi.

Prerinili so se do prašnih črnih čevljev.

»Tujci prihajajo iz sveta tišine ...« je vpil neznanec na odru, »njihova tišina je močnejša od vašega hrupa, iz nje je vesolje, ki se preliva v tišino besed. Molk še ne naredi tišine, zato človek sodi ...«

Špela ni niti za trenutek umaknila pogleda z mlečnopoltega govornika. Bil je tak, kot bi ga ometali z živim apnom. Imel je otožne oči, pod njimi pa velike, temne kolobarje. Temne je imel tudi veke pod obrvmi. Hm, skoraj tako kot Polona zadnje čase, jo je prešinilo. Komaj opazno je odpiral pepelnato sive ustnice, toda vse, kar je prišlo iz njih, so slišali celo mimoidoči v sosednji ulici.

»... v vrsto najbolj samouničujočih in nizko razvitih zavesti v vesolju ...« je nadaljeval neznanec na odru, »nihče ne želi svojega znanja deliti z njimi ...«

»Kdo jih pa prosi!« je zavpil nekdo iz množice in opazka je sprostila napetost. Med ljudmi je završalo od olajšanja. Lepo se je bilo spet vrniti v dobri stari svet nereda, brezupa in samouničenja. Tisto malo vesoljne modrosti, ki so jo dobili, je bilo treba poplakniti z opoldansko kavico. Ljudje so se začeli razhajati.

Miha pa je kar stal in nikamor se mu ni mudilo.

»Zdi se mi, da tega moškega poznam ...« je vročično mrmral in stiskal pesti, potem pa jih spet razpiral. »To je neka finta. V vesolju živijo ljudje. Drugačni kot mi. Misli nam berejo. Vidijo, kakšni norci smo ...«

»Pusti ga, vidiš, da blefira ...« se je do prijateljev prerinil Tone.

Polona je bleknila: »Spet me bojo ugrabili ...« in odtavala proti postajališču.

»Kdo?« je zavpila Špela in pohitela za njo.

»Vesoljci,« je brezbarvno odvrnila Polona, ne da bi se ozrla.

Fantje so si izmenjali nekaj pomilujočih pogledov.

»Babe ...« je Tine zmajal z glavo.

»Dedci ...« je skomignil Jaka in se odpravil navzgor po ulici.

Miha in Tine sta mu zamišljeno sledila.

»A se ti je odrolalo?« je vprašal Tine Miha.

»Ja,« je odvrnil Miha in pristavil, »verjetno se bo tebi tudi ...«

»Jasno,« je pritrdil Tine, »če se bom še dolgo družil s tabo, že ...«

Postajališče je pozdravilo druščino iz šestega b. Sončni žarki so jim obležali na temenu. Od naraščajoče vročine so bila tla nekako spolzka.

Polona je postajala razdražljiva. V glavi ji je kljuvalo in Špela jo je od glave do pet merila s tistimi svojimi vprašujočimi pogledi. Ljubi bog, kot bi videla svojo mamo! Zakaj sploh hočejo v Trnovo? Miha se menda ničesar ne boji. Če to drži, potem je zelen v obraz samo zato, ker je pojedel toliko kivija. In Tine se uradno sploh ne baše več s hrano. Torej je to, kar počne zdaj, samo razgibavanje čeljusti. Jaka in Špela sta druge dni par. Le danes sta tik pred tem, da zagrešita naklepni umor. Nemara to sodi v novo romantiko ali kaj podobnega. Hudiča, koga slepijo? Vedejo se povsem drugače kot običajno.

Devetica, rešena iz krempljev mestnega prometa, se je cvileč ustavila pred postajališčno tablo. Prhajoče je razprla vrata in vase spustila staro gospo, živčnega študenta in pet otrok. Ob dopoldnevih Trnovo ne sodi ravno med najbolj obljudene soseske.

Peterica je posedla po stolih v avtobusu in se začela posvetovati. Posvet je bolj spominjal na dolgo vrsto napotkov. To je Tine na moč sovražil.

»Zakaj moram vedno jaz stražiti?« se je uprl in Miha strupeno ošinil s pogledom. »Pa naj Jaka straži!«

»Jaka ne more, saj vidiš, da umira,« je odgovorila Špela namesto svojega fanta, ki zaradi oslabelosti ni mogel odpreti ust.

»Ja, in? Pa naj umre častno, na straži!« se je hudoval Tine.

Špela je zapihala skoz nos: »Nehaj težiti, drugače grem na policijo in jim vse povem!«

Fantje so se namuznili. Zgodovina se ponavlja. Špelini popadki tudi.

Miha se je zastrmel skozi okno. Trnovo se je puščobno vleklo na obeh straneh avtobusa. Belo ometane hiše so se lepile na šipo, kot da se ne morejo ločiti od Mihovega pogleda. Mamica je peljala na sprehod dojenčka v vozičku. Potepuški pes se je klatil po opustelem pločniku.

Na prvi postaji za mostom so izstopili. In potem so hodili in hodili. Nihče od njih se ni domislil, da bi doma na načrtu mesta preveril, kje natanko je Plohlova ulica številka enajst.

»Številka enajst je znanilka nesreče in zla,« je izjavil Miha, medtem ko so blodili sem ter tja po ozkih uličicah. V daljavi je novo naselje stolpnic podpiralo nebo, da se ne bi zrušilo na zemljo. Tu in tam se je kako vitko drevo prilagodilo ozkim presledkom med zgradbami. Celo posamezni šopi trave so pognali korenine v betonu.

Šli so mimo spraznjenih košev za smeti. Naredili so še tri zavoje v levo, nekaj časa hodili naravnost, vnovič zavili na levo in za hišo z rumenim balkonom končno našli Maksov dom.

Precej strmi strešni ploskvi sta se stikali v debelem, z belimi strešniki obitem slemenu, daje bil pokrov hiše videti kot en sam stolpič. Zelena polkna so izginjala pod gosto olistano zidno plezalko. Zdelo se je, kot da hišo počasi požira.

Miha je dal prijateljem znak, naj se potuhnejo. Zamikalo ga je, da bi planil k rezljanim vratom s tolkalom v obliki zapestnice in pobutal po lesu. Znotraj bi se zaslišal hreščavi glas Maksove mame ... (Kdo je? Nič ne bom kupila!

Raznašalec pic, gospa, prinašam vam pošto, vaš dimnik je sajast in vaš sin je strasten gobar ...)

Skušnjava ga je minila in začutil je maščevalnost.

»Gremo do bajte!« je oznanil in z roko zamahnil proti vrtnim vratom.

Sklonjeni kot v kakšnem akcijskem filmu so se prikradli do jeklene mreže in zagledali vratca s kromirano kljuko.

Tine in Jaka sta se spogledala. Mogoče so na drevesih nameščene kamere?

Samo da ni kakšnega pobesnelega pitbula, je v mislih moledovala Špela. Polona ji je prikimala, kot bi slišala vsako njeno neizgovorjeno besedo.

»Pst!« jih je poklical Miha, ki je pozabil sneti, umiti in osušiti obraz, na katerem se mu je še vedno zrcalila želja po samostojni akciji.

»Nehaj nam ukazovati!« seje razsrdil Tine.

Miha pa se ni oziral nanj.

»Pozvonili bomo in rekli, da zbiramo star papir za izlet,« jim je prigovarjal in jim pomignil, naj stopijo k zvoncu.

»Ampak zakaj?« je okleval Jaka. »Če bomo diskretni ...«

»Ne ljubi se mi iskati po slovarju,« ga je zavrnil Tine, »povej, kaj je to, di skret, če ni vece ...«

Miha je pojasnil Jaku: »Če se bomo plazili okrog, nas stara utegne odkriti, poklicala bo policijo! Kapiraš ali ne? Jaka, si res že tako sestradan, da tudi misliti ne moreš več?!«

Jaka ga je ošinil s tistim pogledom, ki zapraska po koži.

Miha je položil prst čez ustnice in pritisnil na zvonec. Špela je za vsak primer potolkla s tolkalom. Postrojili so se v ravno vrsto. Jaka je bil bitko z želodcem. Tine si je obraz zavaroval z daljnogledom. Polona se je s pogledom malce predolgo zamudila na Mihu.

Nič se ni zganilo. Niti treskanja z vrati ni bilo slišati. Hiša je bila očitno prazna.

Miha je bil razočaran. Vendar mu je kljuvanje v sencih čudežno pojenjalo. Polona mu je privoščila nasmeh. Ni si bil na jasnem, kaj naj z njim, zato se je naredil ravnodušnega, ampak svoje Polone ni mogel pretentati.

Špela se je odtihotapila k pritiičnemu oknu. Bilo je trdno zapahnjeno. Med rebri polken se je nabralo za centimeter prahu. Na robovih se je luščila barva. Tukaj živijo pujsi, je menila in urno kot miška stekla na zadnjo stran dvorišča.

To je obetalo več. Tu je bilo veliko, zaprašeno in zamaščeno garažno okno, potem pa še napol odprta oknica na tretjem od štirih oken.

Tine je planil h garažnemu oknu, Miha pa k hišnemu.

V Tineta je zazevalo terensko vozilo z mrtvaško glavo.

Miha pa je mrzlo spreletelo ob srhljivi tišini, ki jo je sekalo zaporedje votlih dingdongov stenske ure nekje v hiši.

Miha je odskočil.

»Kaj ti je?« je hripavo zašepetal Jaka, ki je skupaj s Polono oprezal za morebitnimi vsiljivci, na primer stanovalci in podobno nadlogo.

»Nimam pojma, ful je temno, ampak se mi zdi, da se nekaj premika,« je zajecljal.

Poloni, ki je tik za njim stegovala vrat, so vstali lasje. Nenadoma so tudi drugi začutili, kako jim napenja kožo na obrazu in jo vleče k ušesom.

»Kaj je to?« Tine se je počohal po zatilju. Včasih so daljnogledi res neuporabna krama. »Hej, ljudje, vidim tistega džipa z mrtvaško glavo! Zraven je prostor še za en avto ...«

»Pri ... kaj ... gle ...!« je Mihu iz ust na brado prikapljala slina, zraven pa še zlog ali dva.

Prijateljem ni bilo treba dvakrat reči. Tine se je odlepil od okna, kot bi ga kdo vrgel skozenj. Tudi Jaka in Špela sta planila k polici iz umetnega kamna, h kateri sta se že predtem prirasla Polona in Miha.

»Kaj sta videla?!«

Polica, ki so jo oblepili s svojimi dlanmi, se je počasi segrevala. Najprej so jo segrele dlani, potem pa še njihova vroča sapa. Pa še sonce, ki jim je božalo hrbet. Polica je postala tako vroča, da so jih začele peči dlani.

Tine si jih je popihal prvi. Bile so rdeče in na pogled takšne, kot bi bile vnete. Špela si je dlani polizala in jih nastavila blagi sapici.

»Pečejo me, dlani me pečejo ...« je šepnila Polona. »Polica je čisto razbeljena, kot da se nekaj žge ...«

»Nekaj vidim,« je zahropel Miha.

Spet so zasedli polico.

Takoj zatem je počilo. Nekje v hiši in nato še zunaj. Hiša se je zamajala v temeljih. Neznana sila jih je pometala na tla kakor vrtne palčke. Skozi vrzel med spodnjim okenskim okvirom in polico so prodrle ostre puščice plinsko modre sveflobe, prebile zrak in se razpršile po prekopanih vrtnih gredicah, med seboj ločenih s steptanimi potkami. Vrt je spominjal na veliko prešito odejo.

Najprej se je začelo nekaj dogajati s solato.

In nato s Špelo.

Obe sta bili podobno zeleni. V obeh je začel potekati proces pospešenega brstenja. Špeli so od groze kipeli lasje, solata pa je sodobno znanost na lepem postavila na glavo. Njeni listi so rasli tako hitro, da so bili polni luknjic, solatne glave je nato zaradi vpliva plinsko modre svetlobe, ki je uhajala skozi hišna polkna, vrglo iz zemlje, in ven so pogledale korenine, velike kot grablje. Ko se je rast umirila, je solata prekrivala celo četrtino vrta.

Špela je sedla na zadnjo plat, lasje pa so ji štrleli v zrak.

Nekaj snopov modrikaste svetlobe je oplazilo korenček in peteršilj, ki sta komajda dobro pokukala iz zemlje.

Tedaj je Polona zavreščala, Miha pa ji je hitro potisnil roko čez usta.

Peteršiljevo perje je postalo veliko in košato kot zimzelen grm, korenček pa je nabreknil čez gredice kot korenčkov kipnik.

S kolerabo je bilo še huje. Njene korenine so potemnele od zadrege, tako močno se je zdebelila. Modrikasto zeleni kolerabni listi pa so prekrivali gredice kakor zelene plahte.

Tudi z astrami in nageljni se je dogajalo nekaj neverjetnega. Rasli so tam, kjer je bila ograja podprta z lesenimi koli in so se skozi zevajoče odprtine med zvito žico tihotapile potepuške mačke.

(Miha se je kasneje spraševal, kako bi se razvijala zgodovina, če bi kateri od snopov svetlobe, ki je očitno imela nadzemeljsko moč, trčil v žival in bi ta zrasla v ...)

Nageljni so na lepem preskočili solato in bunke na pecljih, velike kot nogometne žoge, so že naslednji hip dosegle travo onkraj gredic.

(Medtem se je Tine ugriznil v jezik.)

Modre astre so svoje cvetove obdale z lističi, dolgimi kot rokavi otroške obleke.

(Jaka je v strahu, da mu ne bi kdo povečal praznega želodca - kajti tedaj bi se šele začele resnične težave - s pestmi objemal život in jokal.)

Ta nora fotosinteza, ki jo je spodbudila modra svetloba, je potekala le nekaj sekund, toda otrokom se je zdelo, da traja celo večnost. Vrt se je spremenil v pragozd. K sreči je v hipu, ko so se odmaknili od okenske police, zelenjava nehala rasti. Narava se je umirila, nikjer niso lomastili dinozavri in z neba se niso usule polmetrske kaplje.

Otroci so napenjali možgane, ki se jih svetlobne puščice na žalost niso dotaknile.

»Ne razumem,« je zastokala Polona.

»Si predstavljaš, da bi to zadelo moj daljnogled? Cel bi lahko zlezel vanj ...« ji je rekel Tine.

Špela je še vedno sedela na ozkem pasu granitnih kock. Nema. Mogoče za odtenek pomanjšana.

Vsi so buljili v Miho, kot da odgovor na neizgovorjeno vprašanje

... so to zakrivili vesoljci? ... skriva v žepu. Nekaj je skrival v obeh žepih, nekaj že. Svoje dlani, rdeče, z nabreklimi blazinicami, skeleče. Vse, kar je bil doslej prebral, je sedlo na prvo letalo in poletelo neznano kam. Po glavi se mu je kotrljalo le nekaj neuporabnih misli.

»No? Kaj bi nam vedel o tem povedati, Miha? Saj si rekel, da bereš znanstveno fantastiko!« je spregovoril Jaka, ki je dotlej molčal. Bil je zravnan, v njegovem glasu in pogledu pa je bilo čutiti mir. Jaka Novak se ni prej še nikoli, ampak zares nikoli srečal z lastnim mirom. S tujim že, ali pa z bakterijami ...

»Bo kaj?« je spet rekel in vse zapovrstjo premeril s svojim mirnim pogledom. V njem pa se je zrcalilo tako duhovno ravnovesje, da bi človek kar povesil orožje in šel nabirat marjetice.

»Ne vem ...« je priznal Miha, »tega ne znam pojasniti ... Zdi se mi, da so o tem pisali v nekem zborniku. Nekaj o mutacijah, ampak ...«

»Nisi nič lačen?« je Špela vprašala Jaka, medtem ko se je pobirala s tal.

Jaku je odgovor obležal na jeziku. Tine je komaj še utegnil sikniti, da nekdo prihaja po potki, ko so po kockah zaklopotale petke in se je prikazala neznansko debela in velika ženska v temno modri obleki s poškrobljenim belim ovratnikom.

Imela je droben, oglat obraz. Bog ji je glavo na ramena nasadil brez vratu, zato ni imela podbradka. Njeno velikansko telo na gromozanskih nogah v gromozanskih čevljih, ki so bili kakor sklede za solato, se je treslo še dolgo potem, ko se je ustavila. Imela je drobne in zlobne oči in trdo stisnjene ustnice.

»KAJ DELATE NA MOJEM VRTU?!«

Pogled v njenih očeh jim je dal jasno vedeti, da jih namerava predelati v granulat. Govorila je z velikimi črkami. Gledala jih je s široko razprtimi očmi. Za vsak vdih je porabila zaskrbljujoče veliko zraka.

... kako je mogoče, da taka velikanka rodi tako majhnega sina ...

Misel je obšla eno od punc. Špelo. Nekoč bo imela otroke in vedeti je hotela, na kaj lahko računa.

(V Mihovi glavi ni bilo prostora za razmišljanje o Maksovem rojstvu, ravnokar se mu je v glavo vrnilo letalo z uskladiščenim znanjem o zunajzemeljskih civilizacijah.)

»VPRAŠALA SEM ...«

Peterica je obmolknila z odprtimi usti.

»NAJ UGANEM!« je rekla ženska na gromozanskih nogah v gromozanskih čevljih, ki so bili kakor sklede za solato. »VI STE PAMŽI, KI PO TELEFONU VOHUNITE ZA MOJIM SINOM!« Telo se ji je nagnilo, da se je nad otroki kar stemnilo. Čeprav je kazalo, da bo vsak hip zgrmela nanje, si ni nihče od njih drznil po nekaj fižolovk na koncu vrta.

(»Fižolovk?!« bi se zakrohotal Gašper. »Najprej morate babo zrezati na koleščke ...«)

»Prišli smo gledat vašo solato in rože!« se je znašel Jaka in z roko pokazal na ukročeni pragozd.

Ženska je enega svojih težkih pogledov naložila na samokolnico. Ko ga je končno odvrgla na kolerabice, si je dlan, veliko kot lopata za kidanje snega, položila na prsi.

»Ih ...«ji je uspelo spraviti glasek skozi naprstnik v ustih.

Polona se je pomaknila proti vrtnim vratom.

»Marš z mojega vrta!« Glasek je odpotoval skoz šivankino uho.

Otroci so razumeli sporočilo.

Ženska je premaknila nogo in z enim samim korakom je bila na steptani potki med gredicami. Potem so ji lica oblile solze. Začuda so bile navadne velikosti. Nerodno je pokleknila na gromozansko koleno in z rokami kakor z lemežem vzhičeno preobračala mastno prst.

Druščina pa je previdno sledila Mihu na njegovem nevarnem popotovanju do vrtnih vrat.

»Ježešna ... Krščenmatiček ...« se je iz ženske usulo na vrt, »sosedovo gnojilo je res najboljše ... Takoj zdaj pojdem k njemu in mu obljubim, da mu ga ne bom več kradla iz vrtne ute, če mi ga še malo odstopi ... Poglej to solato! Ljubica moja, kako si zrasla ... Ojoj, peteršilj, takoj ti vzamem mero za nov zmrzovalnik ...«

Zemljo je dramatično močila s solzami. Od daleč je vse skupaj spominjalo na prizor iz partizanskih filmov: pol ducata trpečih mater v šotoru iz modrega blaga objokuje rodno grudo, ki jo tepta švabski škorenj.

V kolikšni meri je bil beg s prizorišča zločina posledica obzirnosti? Kdo bi vedel! Mogoče je Špela, ki bo nekoč imela otroke, spoznala ves groteskni brezup, ki potomce in starše naključno križa med sabo. Ali pa se je Polona spomnila, da jo doma čaka kosilo. Ali ...

Izginili so v oblaku prahu. Na njihovi poti so si zdaj v obratnem vrstnem redu sledili: hiša z rumenim balkonom, ovinek na desno, nato pot naravnost in vnovič trije ovinki v desno, do spraznjenih košev za smeti.

Nekje blizu stolpnic se je po cesti pripeljala dolga limuzina. Zatemnjena okenska stekla so bila zaradi vročine zaprta.

Za volanom je sedel Maks. Sončna očala so mu tičala visoko na nosnem korenu, tesno so se mu prilegala na obrvi, kakor dve gusarski prevezi. Moški levo in za njim so bili oblečeni v črno in imeli so enake črne gusarske preveze na obrazu. Eden je bil videti rumen kot Kitajec, drugače pa ni bilo na njih nič posebnega.

V sodobnih limuzinah je dovolj prostora za hladilnik, televizor, dva kavča pa še za kup mafijcev, se je zavistno slinil Tine, ko bom velik, hočem svojo mafijo in televizor.

S pogledom so sledili limuzini, ki se je ustavila med vrtnimi vrati Maksove hiše.

»Kaj zijate?!« je siknil Miha in jo odkuril za prvi vogal.

»Hočete, da nas Maks prepozna?!« je vpil na prijatelje, ko so dirjali proti postaji.

»Tip ima stoodstotno prste vmes!« je menil Jaka in prvič po petih dnevih dlan previdno odmaknil s trebuha.

»Mater, sem lačen!« je oznanil Tine in poželjivo gledal v daljnogled.

»Avtobus gre!« je zavpila Špela in začela teči še hitreje.

Poskakali so na devetico in lovili sapo. »Mama me bo natepla, ker spet zamujam,« je javkala Špela, nato pa klonila pod Jakovim pogledom. Njen fant je od svetiobnega šoka na vrtu dalje ojeklenel. In to ji sploh ni ugajalo. Kadar fant prevzame pobudo, potem nikoli ne prevzame tudi težav, ki obvezno sledijo.

»Menih ...« je začel Miha, »vse skupaj se je začelo z olimskim menihom ...«

»Svetloba na sedežu ...« je nadaljevala Polona, »iz nahrbtnika v tistem avtu je švigala čudna luč, povsem enaka modri svetlobi, ki je danes sijala iz Maksove hiše ...«

Tine jo je pomilovalno pogledal, preden je dodal: »Pozabila si tipa na Prešernovem trgu, ki je ljudem tvezil laži ...«

»Maks ...« se je spomnila Špela, »Maks je do grla v dreku. Če gremo zdaj na policijo in ga prijavimo, nas bojo gotovo poslušali, ker zdaj že vejo, da smo super detektivi ...«

Jaka je prikimal in omenil še grozljivo sevanje na vrtu in polico, zaradi katere ima želodec poln peska.

»Vse to ...« je povzel Miha, »ful smrdi po novi svetovni zaroti ... Ampak mi ne bomo šli na policijo! Sami bomo zafrknili Maksa ...«

»Ste videli Japonca?!« se je navdušil Tine. »Ko bom velik, bom imel japonskega služabnika!«

Požrl je prezir, ki ga je opazil v očeh prijateljev, nato pa še naprej gonil svojo: »Pa bom, boste že videli ... Moja mama pravi ...«

Miha ga je utišal: »Tinč, zapri, tisto je bil Kitajec!«

»Ja,« se mu je pridružila Polona, »tisto je bil Kitajec, Kitajca pa že ne bi hotel imeti za služabnika, kaj ...«

»Za kozlat!« jo je zavrnil Tine. »Mihu stalno ležeš v rit ...«

Miha je planil nadenj, Jaka ju je hotel miriti, in že se je vnel prepir.

Dekleti sta se spogledali. Brez besed sta se sporazumeli, da so fantje nujno planetarno zlo, dokaz, da tudi mati narava dela napake in potem od žensk terja odpustke. Slednjo misel je prispevala Špela, za primer, da se ji bo nekoč zahotelo otrok.

»Ampak Miha je ful pogumen,« ga je opravičevala Polona.

»Vem,« ji je pritrdila Špela, »Jaka je tristo šestdeset dni v letu šleva, ampak ravno v tistih petih dneh korajže se vedno zaplete v kriminalko.«

»Greš jutri k plesnim vajam?« jo je vprašala Polona.

Špela je prikimala in pogledala proti vrečam ponorelih hormonov. Ne, nikoli ne bo imela otrok.

»Jaz ne bom šla s Katarino,« je izjavila Polona.

Špeli so zažarele oči: »Res ne?«

Polona se je v zadregi nasmehnila: »Res ne. Samo naklada.«

V Špeli je zagorel kres. »Bolj kot jaz?«

Polono je premagala iskrenost: »Ne, ne bolj kot ti. Samo bolj dolgočasno.«

Špela je bila še dve uri po prijateljičini izpovedi tako ganjena, da je trikrat zgrešila pot do doma.


ZEMLJI SE BLIŽA KATASTROFA, ODRASLI PA SEDIJO KRIŽEM ROK


Maks se je živciral. Zadnja leta je bilo živciranje redna hrana na njegovem krožniku. Z leti je razvil prav poseben slog (ob)rednega živciranja.

1.Živcev se ne sme nikoli zapravljati po nepotrebnem (brez očividcev).

2.Kar se da neopazno je treba zasejati nemir med druge, da si lahko sam privoščiš zasluženi počitek.

3.Med živciranjem samega sebe in drugih je treba v možganih vključiti program sreče in zadovoljstva.

4.Presežek z živciranjem pridobljene energije je treba uskladiščiti v želodčni razjedi.

Tako ga je nervoza poganjala kot parna turbina. Energija, ki se je sproščala ob gnetenju njegovih živčnih vozličev, je šla v izkoristek, od katerega je bil odvisen pogon, vse pospešeno gibanje njegovega telesa in duha.

Že petindvajset ur se namreč ni premaknil iz kleti pod svojo hišo in to je bilo zelo nezdravo. Bolela ga je glava, pravi peklenščki so mu razsajali po njej. Vzel je dve tableti, toda prav nič ni pomagalo. Očitno je nekaj hudo narobe s farmacevtsko industrijo. Pa še mama je vztrajno silila dol. Komaj jo je prepričal, da podgane niso razpoložene za obiske. Presneti vesoljski kepi pa sta bili sprijeti kot ljubimca v nerodnem položaju. Po grobo ometanih zidovih je valoval svetlobni sij, kot bi pod akvarijem prižgal ročno svetilko. V hiši ni bilo niti enega samega prekletega akvarija in niti sanjalo se mu ni, od kod prihaja skrivnostna svetloba. Skratka, vse je šlo narobe.

Takole je bilo: domov se je vrnil z nahrbtnikom, torbico ter po enim predstavnikom ameriške obveščevalne službe, kitajske komunistične stranke, NASE, torej ameriške nacionalne uprave za aeronavtiko in vesolje, in še z novim tajnim vodjem čečenskih upornikov. Prijatelje je na hitro predstavil mami, jim dovolil bežen ogled vesoljske snovi v nahrbtniku, nato pa jih je peljal v hotel Lev. Hitro se je vrnil domov in od sreče poljubil mamo, ta pa mu je povedala, da so bili pri njih neki pamži, ki so ji povečali solato. Mame pač! Vsaka doživlja svet po svoje. V kuhinji je popil kozarec vode, potem pa se je odpravil v klet. Spotoma je mami preprečil, da bi gobe, ki jih je nabral, vzela iz nahrbtnika, očistila in vložila v kis.

V kleti je vsebino nahrbtnika in torbice stresel na poribano mizo. Po zglajenem lesu sta se zatrkljali obe zaobljeni kepi neznane materije, vsebujoče danziolit, nič strašnega, bili sta kakor dve igrački, primerni za prosti čas. Mamo bo že obrnil, sploh pa si ne bo drznila vohljati po kleti brez njegovega dovoljenja. Natvezil ji bo, da je po novem izdelovalec glinenih izdelkov. Potem mora poskrbeti za obe vrsti znancev: praznoglavcem bo natvezil, da so enelpeji glino pripeljali s svojega planeta na Zemljo, ker se želijo naseliti na novem ozemlju, toda na svoji grudi; premetencem pa bo na njihove pritiske odgovoril z raketnimi izstrelki iz tujine, saj bi mu pripadniki ameriške obveščevalne službe gotovo ponudili tovrstno pomoč. Nihče ne bo vedel. Kako tudi bi?! Klet zaklepa z dvojno obešanko, k mami pa tako ali tako nihče ne zahaja. Kar se pa znancev tiče ... roko na srce, Maks Fajon bi potreboval telesne stražarje zaradi svoje nepriljubljenosti in ne narobe ...

Obešenjaški smehljaj mu je zaigral na licu. Kepi je položil na mizo in izvlekel zvezek. Sklenil je, da bo vanj zapisoval vedenje in zmogljivosti obeh tvorb, kupcem pa je za prodano nameraval zaračunati tudi ležarino.

Malčici na mizi pa sta, ne meneč se za namen svojega najditelja, začeli lesti druga proti drugi. Preveril je, ali nista med seboj povezani s tenko elastiko (včasih je imel Mali, ki neživi naravi ni povsem zaupal, nore pomisleke). Nikakor, bilo je, kot da ju privlači neustavljiva sila. Oči so mu izstopile iz jamic. Kepi sta po lesu drseli, kot bi ju pod mizno ploščo premikal z magnetom.

»Trapi!« ju je oštel in zmajal z glavo. V zvezek je odločno zapisal čas trajanja poskusa in datum.

Tedajci pa sta mu jo kepi zagodli. Združili sta se. Kar tako. Sprva sta se malce razprli, kakor zaljubljenca, ki si hitita v objem, razklenili sta nazobčane robove in zdelo se je, kakor da bi zamigljali v prabitnem plesu dve telesi, ki sodita skupaj. In potem sta si, ne glede na Maksovo od začudenja izpahnjeno čeljust, planili v objem. Kako je zacvrčalo, ti ljubi bog! Kot bi žigosal govedo. Zacvrčalo in zacmokljalo. Vnovič sta se zatrkljali, zliti v eno, nato pa obmirovali. Videti sta bili oziroma videti je bila (bila je le še ena sama) zadovoljna in sita.

Maks je podivjal.

»Sranje, sranje, sranje!« se je zadri. Počutil se je, kot da mu je na nogo padel mešalec za beton. Sranje! Ne bosta mu prekrižali računov! Takoj ju mora spraviti narazen! Razžagal ju bo! Razsekal! Zdrobil!

Glasno je tulil. Grozil. Moledoval. Klečeplazil. Zdaj ne bo bajno zaslužil. Za nekoga, ki je rad živel na veliki nogi, je bilo to strašno spoznanje. Kazalo je, da bo tudi eno samo kepo težko unovčil. Ker je bila videti nekako brez življenja. Siva in osamljena. Pa kaj potem, je skušal premagati pobitost, njegova mama je vsak dan siva, brez življenja in osamljena, a jo poštar obletava kot sršen, sicer bi pa tudi na črnem trgu dobil zanjo čedno vsoto.

Zgoraj se je prižgala luč. Mama je odprla vrata in v klet spustila rumenkasto gred svetlobe. Po tleh se je sprehodila mamina senca z vrha vrat.

»Maksi, kaj delaš?« jo je skrbelo za sina.

»Podganam nastavljam pasti!« je zaklical. Mrzlično je hodil sem ter tja, ne vedoč, kaj naj stori. Jutri se bosta na brniškem letališču sestala še predstavnik ameriške Bele hiše in vodja nemških neonacistov. Tale revščina na mizi mu ne bo pomagala priti do ameriškega ali katerega koli drugega državljanstva.

Iz kepe na mizi, pripadajoče združenim vesoljskim emiratom, je začela uhajati ogabna zelena meglica.

»Mama, zapri vrata in pojdi gor!« je zavpil in prestrašeno lovil sapo.

»Naj pridem dol?« je nad njegovo glavo zakrožil poredni ptiček.

»Zapri vrata, ker ...« Pozabil je govoriti. Tako je hropel, da bi si s prsnim košem skoraj raztrgal srajco. V glavi so mu zvonili zvonovi. Megla je imela okus po razlitem gnilem jajcu v prepoteni nogavici, polni stare sline.

Rumenkasta svetlobna gred je še vedno počivala na stopnicah.

»? ...? ...?« Mamini vprašaji so potovali gor in dol po njih kot kakšna izmena med pobratenima nadstropjema.

Megla je že oplazila prvo stopnico, mamina senca pa se je še vedno zadrževala na tleh.

»Mama, pojdi nama skuhat kavo!« je zacvilil ves obupan, napol nezavesten od vonjav po gnilem. Zdelo se mu je, da mu glas celo večnost potuje do vrha stopnic.

Končno je gred svetlobe izginila, mamina podoba pa se je s tal preselila drugam.

Hotel je sproščeno zadihati, a se je skoraj zadušil. Eno roko si je pridržal pred usti, z drugo pa je razganjal oblake strupenega dima.

S kepo očitno še ni šlo h koncu. Bilo je, kot da v mirovanju nabira moči za nov, še srditejši izbruh. Skoz režo na vrhu, nič večjo od tiste na hranilniku, je prišel glasek, oddaljen in pridušen, kot bi se znotraj kepe širila nepregledna puščava z vsemi svojimi za vekomaj blodečimi popotniki vred. Bilo je srhljivo. Ne, bilo je strašno srhljivo!

Histerično je begal po kleti. Kepo je hotel razžagati, toda zarjavela žaga je bila zanič. Po suhi glini je mahal s sekiro, a si je pri tem skoraj odsekal prst. Skušal jo je raztrgati z rokami, to pa je bilo očitno usodno.

Miza pod kepo se je premaknila. Sprva le enkrat. Za njo so oživeli stari zaboji pa prazne vreče, pajčevine po kotih in police z maminimi žvenketajočimi kozarci vloženih kumaric. A se ni zmenil zanje. Še naprej je stiskal kepo za vrat in se močno potil. Kaplje potu so padale naravnost v razpoko, široko za kovanec in pol.

Tedajci pa se mu je uprla vsa klet. Hiša se je zamajala v temeljih. Vse, s čimer je bila pritrjena v zemljo, z vrhnjo plastjo zemeljske skorje vred, je odneslo v zrak. Maks se je prekucnil na nos in zdrsnil na drugo stran. Kaj počnem na barki sredi viharnega morja, je šinilo vanj, ko so v betonskih tleh zazijale razpoke in ga je vrglo proti stopnicam.

Kepa mu je vnovič pripravila filmsko predstavo na prostem. S pomočjo gibljivih slik na platnu iz nevidnega projektorja mu je razodela, kako tri tisoč kilometrov globoko v zemeljskem plašču potuje žareča magma oziroma tekoče kovine, para in množica plinov. Vulkanski izbruh je bil tako prepričljiv, da si je Maks zatisnil oči in zarjul. In potem je rjul in rjul, medtem pa ga je po rokah in nogah žgala vroča para uhajajočih plinov, ki se je s platna kdove kako preselila v klet. Nato je v klet pridrla tudi žareča lava, kakor debel in vrel jezik je plenila po razpokanih tleh. Kriknil je, ko mu je osmodilo dlake na nogah. Po vseh štirih se je plazil proti stopnicam in tulil kot iz uma. ... tudi zemlja se je izlegla iz jajca ...

Tako nekako mu je pripovedoval neznan glas. Maks je hotel vpiti, toda iz njegovega ožganega grla je prihajalo le še krakanje.

... vsaka zvezda je le osamljena misel razmišljujočega vesolja ...

Neeehaj, prosim, prosim, je v mislih moledoval Maks. Ko se je z dlanjo dotaknil stopnice, je prepadeno zagledal, kako se v trdi skorji nanaglo ohlajene lave razvija prvi od pogojev za zarodek življenja na Zemlji. Trokrparji so bili v resnici še daleč, toda ne v svetu uskladiščenega spomina neznane materije, kjer je slika žrla sliko.

Nato mu je materija pred oči priklicala življenje samo. V utekočinjenih sledeh je mrgolelo drobcenih presojnih bunčic, celičnih ovojev, v katerih so utripala prva jedra. Navidez brezglavo plutje sem in tja je v resnici potekalo po ustaljenem vzorcu. Vsaka celica je na svoji poti opisala podobo prve alge.

In potem je bila alga. Celice, živahne bunčice v njej, so se delile in se prekopicevale druga čez drugo, v sebi zarisujoč podobo prvega protovca.

In potem je bil protovec. In tako naprej do sesalcev, do primatov. Do človeka.

Maks je onemoglo ležal na stopnicah. S komaj porojenim življenjem sta si zrla iz oči v oči. Na eni strani prva naključna skladnost, na drugi strani Maks kot vrhunski molekularni dosežek. Življenje, vlito v prve modele, ki pozneje sami prebirajo in razbirajo vsak svojo DNK. Njihovo zadnje branje, imenovano Maks Fajon, pripadnik človeške vrste, je ta hip ležalo na lesenih stopnicah kot razsuta vreča krompirja in skušalo doumeti.

In potem ... Za vsakim življenjem nastopi tišina. Trenutki brez zvoka. Čakanje na novo delitev celic. Maks je v tej tišini zbiral po tieh raztresene misli.

Razstrelil te bom, je nemo zagrozil kepi. Ne, ne, nikar jeze, ubila te bo, je takoj zatem prepričeval samega sebe in se skušal čimbolj tesno oviti okrog lastnega telesa.

»Zažgal bom ogenj v tebi ... Zgorel te bom ...« je začel proti volji jecljati nesmisle.

Iz kepe je kakor angel maščevanja šinila modrikasta svetloba, enaka oni, ki je pregnala otroke. Svetlobni žarek je meril natanko v stopnico, na kateri se je Maks zvil v zapredek. Skozi zrak je švistnil, kot bi vajena roka zamahnila s korobačem. In od stopnice pod Maksom ni ostalo nič. Ostalo je le nekaj saj v Maksovih dlaneh.

Maks je bil čudno zamaknjen. Predramilo ga je šele škripanje vrat.

»Maaaksi, kava ... Ljubček, kolikokrat sem ti že rekla, da pojdi zadremat na kavč, stopnice so preveč umazane!«

Zamežikal je v motno rumenkasto svetlobo, ki je zdrsovala zdaj po tem, zdaj po onem predmetu, kot da vsakega posebej umiva z lučjo. Žarnica na dolgi žici se je lenobno pozibavala in za seboj prevažala senco.

Ozrl se je okrog sebe. Nikjer ni bilo lave in nikjer tiste prajuhe, v kateri je plavalo prvo življenje v obliki čudnih, močno povečanih enoceličnih bitij. Talne razpoke so izginile, skozi kletno okno so silili šopi suhe trave. Potemtakem hiše ni odneslo v zrak. Nikjer ne duha ne sluha o razsrjeni vročini, ki mu je osmukala kocine. Hvala bogu, Meti bi težko razložil, zakaj si je dal narediti depilacijo! Ko smo že pri Meti, kako jo bo prepričal, da ...

»Maaaksi, telefon zate! Meta je ...«

Vnovič se je ozrl naokrog. Pajčevine. Dobro. Mamini kozarci s plesnivimi obroči na vrhu. Dobro. Reči so na svojem mestu. Vonj po dimu? Odgovor nikalen. Odlično. Kepa na mizi? Videti je povsem nedejavna, medla in siva. Sreča v nesreči.

Razlaga: gola banalnost - zaspal je in sanjalo se mu je o lavi, ki potuje pod površino. Nobene prajuhe ni bilo, sploh nikakršnih zametkov prvega življenja na Zemlji in podobne navlake. Kepa na mizi mu ni prikazala nobenih slik. Samo zaspal je. Ha!

Odločno je dvignil nogo in zakoračil v prazno.

In potem ... Za trenutek se je zastrmel v manjkajočo sled, v zoglenelo progo, ki ji je bil predtem zaupal svoje razbolelo telo. Stopnice ni bilo. NI JE BILO. Toda, toda kako, če pa je sanjal? Je medtem, ko je spal, zažgal stopnišče?

Odločil se je, da ne bo osupnil. Ne bo se spraševal. Ne bo iskal vzrokov. In ne, ne bo pozabil.

Prestopil je črni prah in se povzpel po stopnicah.

»Mama ...«je hlipal.

(Si tudi ti čutila potres ... Kot da je bajto vrglo s temeljev... Pridi, ljubček, spet ti nagaja pritisk, kava ga bo uravnala ...)


DRUGI DEL

Samo otroštvo zasluti v kaplji resničnosti ocean domišljije!''


NENAVADNI DOGODKI V ŽIVALSKEM VRTU

»Kakšen si?« je Špela vprašala Jaka.

»Odličen. Pa ti?«

»Lačen,« je namesto njega odgovoril Tine. Odprl je šolsko spričevalo in se vanj zazrl s krvoločnim besom treniranega ubijalskega pitbula.

»Kakšen si?« je Špela vprašala Miha.

»Prav zares dober. Pa ti?«

»Lačen,« je spet odgovoril Tine.

Špeli so popustili živci: »Tine, a greš lahko puncam z daljnogledom gledat pod kiklo, prosim?!« Oviral jo je pri izbiri prijateljev za prihodnjo sezono. Sama je izdelala z odliko, zato se je odločila, da bo sošolce vrednotila po njihovih dosežkih. V poštev so prišli vsi, le po Tinetovem pogledu je vedela, da ga bo v novem šolskem letu bolj malo v njeni bližini.

Polonino spričevalo je videla že med podelitvijo. Zdaj sta bili spet ta naj in the best prijateljici. Prejšnji dan sta mesečno žepnino zapravili za enake kratke hlače in mikici svetlo modre barve. Spet ju bodo klicali dvojčici. Polona ji je posodila svoj klobuček, ona pa je njej za počitnice odstopila svoje športne kopalke, globoko izrezane okrog lopatic. Škoda le, da je postajala Polona tako čudno utrujena in malodušna. Včasih se ji ni ljubilo niti obrekovati. Imela je kratko sapo, s kolobarji pod očmi je spominjala na zombija. Na tistega albina s Prešernovega trga.

Razredničarka Kavčičeva jim je razdelila spričevala z odsotnim obrazom nekoga, ki je minuto pred zvonjenjem videl jezdeca brez glave in potem na poti v razred še glavo, kotalečo se po zglajenem teracu hodnika. Otroke je h katedru klicala z zagrobnim glasom, kot da zgolj preverja, katerim se je uspelo prebiti v novo jutro. Od časa do časa se je zastrmela skoz okno in s pogledom sledila ptičem ali pa kakemu najstniku, ki ga je od prevelikega odmerka sreče odneslo v zrak. Ptiči so se na nebu spreminjali v črte, najstniki pa so se vračali na tla, med kupe ogorkov in praznih pločevink. Ampak Kavčičeva je, najsi je bilo okno še tako prazno, gledala in gledala, dokler ji niso začele odpadati trepalnice.

»Poglej, spet ima trepalnico v očesu!« je Tine boksnil Miha v hrbet.

»Slovo imam pet,« je negodovala Polona in Špeli kazala ocene v spričevalu, »same petice imam, če ni to ful bedasto ...«

»Si nora?« jo je okarala Špela. »Gašper bi ubijal za petico pri slovenščini ...«

Polona je utrujeno odkimavala: »Dobro veš, da je velik drek, če si vsako leto odličnjak ...«

»Zakaj se žreš,« ji je zarotniško šepnila Špela, »misliš, da te bo kdo spraševal o ocenah? Kdo se pa še danes hvali s spričevalom, lepo te prosim!«

Poloni se je z ust pocedil kisel nasmešek. Del nje si je želel prav to. Da bi ji zavidali pamet in sposobnosti. Ampak to dandanes več ne šteje.

Do Špele je pripotoval prepognjen listič. Poznalo se mu je, da je opravil dolgo pot. Špela ga je razgrnila in napenjala oči. Na poti skoz vrsto znojnih dlani so črke obledele, kot bi jih opral v varekini.

»Jaka,« je Polona pokazala na podpis. Jaka je bil samozavesten mlad mož, svoj podpis je v papir vrezoval s kulijem.

»...als-ki-vrt...« je črkovala Špela, medtem ko se je na poti h katedru obnjo podrsalo še nekaj komolcev.

»Prelovšek ... Sitar ...« je z enoličnim glasom izgovarjala Kavčičeva, kot da otroke kliče pred strelski vod. V očeh se ji je nabralo nezadovoljstvo zaradi tega in včerajšnjega dne.

»Poglejta jo, stara je ful nesrečna, ker nas dva meseca ne bo videla ...« Tinetova opazka je seveda veljala Mihu in Jaku, a tadva se zanjo nista zmenila, zato si je Tine pomagal s šestilom.

»Auva, kreten!« se je razjezil Jaka in se podrgnil pod lopatico.

»Dajta mir!« ju je opozoril Miha in vrgel čez ramo nekaj sramežljivih pogledov. Punce v klopeh pred Polono so jih prestregle kot bi mignil.

»Danes bomo govorili o kramuli...« je odsotno začela razredničarka, »natančneje, o danski resasti kramuli...«

Otroci so zijali kot teleta. O kakšni kramuli, za božjo voljo, kaj pa počitnice in podobne reči?! Kdo bo stopil k razredničarki, ji stlačil robec v usta, zvezal zapestja in jo zaklenil v omaro? Bi mogoče predsednik razreda izvolil poklicati policijo?

»Ampak ...« se je opogumil Gašper, »saj je konec šole ...«

»Ja, ja ...« mu je pritegnilo nekaj otrok.

Druščina, ki je sedela v klopeh pri vratih, se je vročično pripravljala na beg.

Razredničarka je bila videti, kot bi se pravkar prebudila iz kome in bi ji cevčica za kisik še vedno bingljala iz nosu. Zbegano je pogledovala po razredu pa skozi okno, polno ptičjega petja, in se nazadnje s pogledom ustavila na Poloni.

»Samo, da si tu ...« je dahnila mehko in se nasmehnila, »vsem skupaj želim lepe počitnice ... Vidimo se septembra!«

Iz razreda jo je odkurila, kot bi se ji na pete obešalo pleme ljudožercev z železnim kotlom vred.

»Počitnice so, ljudje,« je pametno ugotovil Gašper, njegov zadovoljni vzdih pa je utonil v opičjih krikih, v žaganju miz in stolov in v podiranju kabineta za biologijo. Po zraku so frčala spričevala in nahrbtniki, tu in tam je pod strop odletela tudi kakšna presenečena sošolka. Špele in Polone k sreči ni bilo med njimi.

»Šesti b danes in nikoli več!« je zavpil Tine in se po kavbojsko zapodil skoz vrata. Imel je kaj videti.

Bilo je, kot bi šoli odzvonilo. Po stopnišču so plenile divje horde. Z učiteljicami so brisali tla, ravnateljevo pisarno so prestavili v pritličje, čistilke so metale čike pred zbornico in kuharice so preostanek malic zmetale v smeti.

Stopili so na prag, preskočili troje betonskih stopnic in stekli kolosalno lepemu dnevu naproti.

Miha je nebogljeno zamežikal, ko mu je sonce posijalo naravnost v obraz. Bilo je, kot bi mu kožo popikalo nešteto šivank. V nekem članku je prebral, da ni sonce nič drugega kakor božje oko na nebu. Nasmehnil se je in dovolil očesu, da ga boža s pogledi.

Polono za njegovim hrbtom pa je preplavljalo neizmerno hrepenenje. Kako ljubko se mu kodrajo lasje, je premišljevala. Vsak njegov lasek se ji je zdel vreden priznanja. Čutila je, da ji srce znova utripa v ponorelem ritmu ljubezni.

Gašper je na pločniku s kredo napisal ŠOLA, nato pa skakal po napisu, dokler se ni nehalo kaditi od črk. Prijatelji so se trkali po čelu, mimoidoči so se muzali, neka gospa pa je izjavila, da podobne simptome opaža pri svojem možu.

Miha je pozval četico, naj se vendarle podvizajo. Šolsko leto je treba zapečatiti!

»Kam pa jo mahate?« se jim je posmehoval zdaj že nekdanji predsednik razreda. »Mislite Zemljo spet reševat pred kakšno katastrofo?«

»Joj, pa ne že spet svet!« mu je Polona zaprla usta in potegnila Špelo za seboj.

»Kozel zanikani, še sanja se ti ne, da so vesoljci že med ...« je Tine zavrtel lajno, nato pa so ga prijatelji po hitrem postopku utišali.

»Prismoda!« ga je oštevala Špela, medtem ko so jo s pospeškom užgali proti postajališču. »Bi rad vse pokvaril?«

»Bi, samo da bi videl tebe na tleh!« ji ni ostal dolžan Tine.

»Joj, ste otročji!« Miha je stežka krotil nejevoljo. »Res ste modeli! Samo prepirali bi se. Rekli smo, da gremo proslavljat v živalski vrt...«

Jaka je skušal dajati videz upokojenega boksarja: »Ne pozabimo na sladoled!«

Špela se je zahihitala: »A ga boš jedel?«

»Sladoled bo za preizkus moje nove vzdržljivosti!« jo je podučil Jaka in se potrepljal po trebuhu.

»Hej!« ga je prekinil Miha in v treh korakih premeril ploščad pred šolo. »Dogovorili smo se, niti besedice o ...«

»Ampak jaz se hočem pogovarjati o tem, kaj se je dogajalo na Maksovem vrtu!« se je jezil Jaka. »Hočem, da vsi izvejo, kako me zaradi čudne svetlobe v Maksovi bajti ne boli več trebuh!«

»Ja, pa o solati bi morali poročati branjevkam,« se mu je pridružil Tine, »mogoče bi lahko zaslužili ...«

Polona ju je oklofutala s trdim, ogorčenim pogledom: »Počakajmo, naj Miha odloči! On že ve, ko bere toliko znanstvenofantastičnih revij.«

Tine je odprl usta, da bi ji v obraz vrgel vse, kar ji je zameril v zadnjih letih, a takrat je pripeljal avtobus in vsi skupaj so se pognali proti vratom in nato hitro posedli. Dvakrat so prestopili in Tine je Poloni v uho vsakič zažvižgal melodijo iz nanizanke Dosjeji X.

Na tretjem avtobusu je Špela na lepem predlagala, da bi se morali glede Maksa odločiti najkasneje do naslednjega dne.

Tine je imel dve zamisli: vlom v Maksovo bajto, pregon njegove mame in kraja ali pregon njegove mame, vlom v Maksovo bajto in kraja.

»Kradel bi?!« je zavreščala Špela, da ji je moral Jaka na odprta usta pritisniti sočen poljub. Le tako je bilo mogoče potešiti radovednost potnikov.

»Stavim, da je kradel tudi Maks,« se je v zadregi pridušal Tine.

»Mi moramo biti boljši od njega!« je odločno rekla Polona in z robčkom pahljala Špelo. Iz te je vsake toliko časa ušel pisk, nato pa je znova utonila v spoštljiv molk. Spoštljiv do lastnih ustnic, ki so ji gorele, kot bi jih pritisnila h gašperčku.

Do Večne poti so se trikrat pošteno sprli. Jaka je menil, da bi bilo nemara bolje vse skupaj prepustiti policiji, toda Polona jim je pojasnila, da to pot proti Maksu nimajo nikakršnih obremenilnih dokazov.

»Saj sploh ne vemo, kaj se je takrat na vrtu v resnici zgodilo ...« jim je trkala po pameti.

»Seveda vemo, nekdo je povečal solato in korenje, mi pa smo bili polni mehurjev!« se je hudoval Tine.

Miha se je sklonil k Poloni.

»Ne slišiš več glasov, kajne ...« je zašepetal z nekakšno gotovostjo v glasu.

Polona ni odgovorila. Del nje si je zaželel prvi pravi poljub. Drugi del pa se je od groze kar ukrivil. Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo omenil glasove. Nikoli nista govorila o njih! Zapovrhu pa sploh niso izginili, ampak so se samo pritajili. Vendar tega spoznanja ni mogla deliti z nikomer, niti z Mihom ne. Mislil bi, da ji je pamet odplaknilo v kanalizacijo. Potem pa adijo ljubezen!

Pred blagajno živalskega vrta je stal albin. Bil je tam, kakor da že od nekdaj stoji pred blagajno in s svojim glasom biča hrbte ljudi, ki postopajo pred kletkami in so v resnici slepi za živa bitja v njih.

Sonce ni in ni moglo odtrgati svetlobe z njegove pleše. Oči je skrival za sončnimi očali. Tridesetim stopinjam je kljuboval z dolgimi rokavi in visokimi čevlji.

»To ni mogoče ...« je zajecljal Jaka

Zakaj jim ga usoda postavlja na pot? Kakšni so njeni nameni? Zakaj imajo vsi občutek, da so besede tega norega tipa, ki bi lahko delal reklamo za jogurt, namenjene prav njim? Sranje!

»Italijanski renesančni slikarji so na svojih freskah upodabljali slepeče luči neznanih plovil na nebu, vendar niso poznali njihovega izvora ...« je meketal albin. Črnina njegove suknje je goltala snežno belino njegovih lic in zapestij.

Mihu je zastal korak. Nekaj je bilo narobe.

»Mogoče je Madžar,« je pripomnila Polona.

Miha je onemel. To je bilo tisto! Albin je govoril slovenski jezik z nenavadnim, zategnjenim naglasom. Učiteljica slovenščine z njihove šole bi ga pošteno privila.

Polono je potegnil za roko in že drugič jo je spreletel sladek srh.

»Kako si vedela, o čem premišljujem?«

»Kaj?« je presenečeno vprašala. Prvi pravi poljub je že drugič splaval po vodi.

V Mihov glas se je priplazila nestrpnost: »Tip govori ful čudno slovenščino ...«

Špela za njegovim hrbtom je po mačje zapredla: »Ali se vama zdi, da je živalski vrt pravo mesto za vajin randi?«

Iz Polone je skočila furija, Špeli populila lase, ji za vrat spustila pest ščurkov in se dostojanstveno vrnila v ohromelo telo.

»Vesolje napolnjuje vsakogar od nas ...« je albin nadaljeval v svojem slogu, Tine pa si ga je prav natančno ogledal skozi svoj daljnogled.

»Ne boš nič rekla? Kaj me pa tako čudno gledaš?« je Špela v Polono zabijala žeblje.

Toda Polona ni rekla ne bev ne mev. Kot da je ne bi bilo več v telesu. Na njej ni bilo opaziti posebnih znakov živčnega zloma, razen zamaknjenega zrenja v lastno razprto dlan in pospešenega dihanja.

Polona se je počutila zlomljeno le v svoji notranjosti. Tako tesno ji je bilo okrog telesa, koža jo je vezala, kot bi jo od glave do pet vsili v preozke kavbojke.

... zvezda na nebu je le v mislih vesolja davni klic ... ... spomin nate neskončen pogled v očeh nje resnic ...

Pa kdo ji kar naprej trobezlja te predpotopne misli?!

V Poloninih ušesih je škrtnilo in potem je znova slišala glasove ljudi in zvoke iz okolice, kot bi jih z vseh strani na kup dovažali s samokolnico. V petnajstem stoletju so po albinovih besedah renesančni slikarji na svojih platnih upodabljali luči na nebu, vendar niso poznali njihovega izvora. Sme potemtakem tudi sama prisluhniti glasovom, čeprav ne verjame, da res obstajajo? Živa groza!

»... ni vredno pet koščic ... Jaz bi šel raje igrat biljard!« je do nje pripotovala Tinetova globokoumnost.

S pogledom je preletela obraze prijateljev. Vsi so z zanimanjem opazovali njeno desno dlan. Pa kaj jim je, butcem? Saj v roki nima ničesar! Dlan je sramežljivo skrila za hrbet.

»Jaz grem po karto, vi pa kakor hočete!« je vzkliknil Jaka in se v galopu pognal do blagajne.

Albin mu ni privoščil niti pogleda, toda Mihu ni ušlo, da je med Jakovim obleganjem blagajniškega okenca možakar otrpnil in se začel vesti natanko tako kot človek, ki so mu na sledi. Tega pa si Miha pri najboljši volji ni znal razložiti.

»Razumite, da se po vas pretaka energija, iz katere je stkano vesolje!« je še klical albin, vendar je bilo v njegovem glasu občutno manj žara kot prej. Govoril je nekako zategnjeno. Škoda, da so mu oči zakrivala sončna očala. Gotovo bi se dalo iz njih razbrati marsikaj.

Jaka je po žepih iskal drobiž, Miha pa se ni oziral na svarila punc za hrbtom. Približal se je albinu in si natančno ogledal posamezne možakove telesne dele, ki jih je prekrivalo črno blago. Od njunega zadnjega srečanja je minilo nekaj dni. Dovolj, da živo bitje konča kot tekoče mineralno gnojilo. Pomudil se je na albinovem vratu in zapestjih. Nič. Nobenih izrastkov, zatrdlin, roževine, sploh nič omembe vrednega. Njegovo pozornost so znova pritegnila albinova usta. Čudo v malem. Ne da bi pošteno razprl ustnice, je njegove besede poneslo do najbolj oddaljenih kletk, prek glav so letele kakor plaz kamenja. In nihče od obiskovalcev ni opazil neverjetne ukane.

Miha pa ni sodil mednje. Stal je pred albinom, trdno odločen, da dobi tistih nekaj odgovorov, nujno potrebnih za njegov osebnostni razvoj. Mencal je natanko pet sekund, tako dolgo ga je namreč od strahu na smrt mrazilo, nato pa je odločno krenil v napad.

»Kdo ste?« je začel, medtem ko je gledal v svoj spotegnjeni odsev na albinovih črnih steklih.

Rešitelj.

»Koga pa nameravate rešiti?« je radovedno vprašal in se v istem hipu spomnil: »Čakajte! Ravnokar ste mi v glavi odgovorili, kdo ste! Rekli ste, rešitelj ...«

»Sem,« je odvrnil albin.

»Zakaj pa niste premaknili ustnic?!« je Miha začudeno povzdignil glas.

Albin se je smehljal, njegove ustnice pa so ostale negibne.

»Zakaj vas slišim v mislih? Zakaj vas drugi ne slišijo? Kako to naredite? Mi misli tudi berete? Imate za to dovoljenje?« je pogumno nadaljeval Miha in z roko odganjal Polonino polglasno jecljanje za svojim hrbtom.

Albin je zamrmral nekaj nerazumljivega, medtem pa mu je iz žepa črne suknje padel kos posušene ilovice.

Eh, ta kmetuje, si je po svoje razlagal Miha, tedaj pa je zazijal od osuplosti. Rjava kepa se ob dotiku z asfaltom ni razletela v prah. Nasprotno, elegantno se je odbila od tal, se igrivo prekopicnila in obmirovala.

Miha je zadrževal dih. Kričati na ves glas je nameraval kasneje. Čutil je, kako se mu v grlu eden vrh drugega nalagajo betonski bloki. V očeh so ga zaščemele solze, ki si jih ni znal razložiti. Kepa je lebdela pred njim, a je imel kljub temu občutek, da mu je zlezla v pogled, ga božala zadaj po tilniku in mu jemala mero v srcu.

Naslednji hip je nevsiljivo smuknila nazaj v albinov žep. Izboklina na njem se je pomikala proti dnu in ob zdrsu za spodnji šiv dokončno izginila.

»Mater ...« je bilo vse, kar je Miha Lapajne lahko spravil iz sebe.

Albin je znova klical: »Tukaj so! Ne bojte se, ne bodo vas lovili v spanju! Niso prišli osvojit Zemlje, ta je že od nekdaj njihova, tako kot tudi vam pripadajo svetovi brezrobega vesolja ...«

»Daj, Miha, gremo noter! A te noge bolijo, ali kaj?!« je Tineta načenjala histerija. Stal je pri vhodu v živalski vrt in poparjeno čakal Jaka, ki si je ogledoval čokoladice v bližnjem kiosku, pa zamaknjeno Polono, prikovano v tla približno pet metrov za Mihom, Špelo, bruhajočo zadnje modne novice v Polonino uho, in Miha, ki je tam pred blagajno v mislih odtaval kdove kam.

»Razred sem končal s prav dobrim uspehom in hočem v živalski vrt!« je Tine vnovič zatulil, da je prebudil dremajočega vratarja pri vhodu. K sreči je bil Miha že ob njem. Begal je sem ter tja, vztrajno ponavljajoč, da je albin njihov.

»Zasedli so njegovo telo, razumete, oni so zasedli njegovo telo!« je razburjeno ponavljal in vlekel prepadenega Jaka za mikico. Temu so se čokoladke naenkrat zazdele oddaljene bolj kot luna.

»Kdo?« je začela vpiti Polona. »Kdo je zasedel njegovo telo?«

Miha je gorel kot sveže napolnjena baterija:

»Vesoljci! Obračajo se na nas, ker imamo mi, otroci, še vedno odprte kanale za druge svetove ...«

Tine je odkimaval: »Vidiš, če bi se zanimal za formulo ena tako kot jaz, se ti ne bi nikoli odpililo ...«

»Zakaj pa tip tega ne da na oglasno desko?« je Špela tvegala, da se Jaku zameri za vse večne čase.

»Na oglasno desko? Ampak, kaj ne razumeš, da to že ves čas počne? Saj govori, vsem govori,« je bruhalo iz Miha, »ampak samo mi ga slišimo, vsi drugi so gluhi!«

»Hočeš reči, da ti slišiš!« gaje zabila Špela. »Jaz ne slišim nič in tudi ne nameravam zabušavati tu na soncu kot kakšna tepka, medtem ko se bojo notri živali skuhale od vročine ...«

»Aja, če jih boš ti obiskovala, se pa ne bojo, ali kaj?« je Miha sledil njenim urnim korakom.

Polona je s pogledom še zadnjič zaobjela prostor, kjer se je bil predtem vkopal albin, nato pa se je utrujeno odvlekla za Mihom. Albin je izginil in tudi Mihov hrbet je bil v množici le še bledo modra lisa.

In potem so imeli kaj videti.

Za prvo ogrado je nemirno kolovratila kamela. Za njo so bizoni nervozno stresali svoje kosmate gobce in divji prašiči so se pobesnelo zaganjali proti obiskovalcem za debelo kovinsko ogrado. Na splošno začudenje je navadno lenobni noj vztrajno zamahoval s težkimi, kakor s krznom obrobljenimi krili in se skušal med tekom odlepiti od tal.

»Ljubi bog, saj noji vendar ne letijo!« so se čudili vsi do zadnjega.

Prijatelji so se, prevzeti zaradi nenavadnega dogajanja, v strnjeni skupini pomikali po steptani zemlji od ograde do ograde. Niso se mogli zediniti o tem, kdo se vede bolj čudaško: živali ali ljudje, ki tekajo sem ter tja in jih plašijo.

Na kraju, kjer je bilo sicer otroško igrišče, je vladala popolna zmeda. Žirafi sta veseljačili in opletali z dolgima vratovoma kot na najbolj norem žuru, jeleni in srne so se vedli, kot bi jih omamili lističi, ki so jih osmukali z grmičev, lame so pljuvale cele čebre sline in papige so vreščale, da so si morali zatiskati ušesa pred pravcato zakladnico prostaških besed.

Med obiskovalci je završalo od negodovanja. Plačali so za to, da bi si ogledali topoumna bitja, ki poležavajo na soncu in so zanimiva zaradi svoje eksotičnosti, ne pa krdela norih zverin.

Ob novici, da bo moral upravnik, če se bo to nadaljevalo ali celo stopnjevalo, živalski vrt zapreti, pa so ljudje skočili na noge. Začeli so vpiti, se jeziti in očitati, da je vedenje živali posledica sestradanosti; ta je tulil, da bo poklical Društvo za zaščito živali, oni spet, naj že kdo uspava preklicane volkove zgoraj na hribu. Nekdo se je domislil, da tiči nemara vzrok za čudaško vedenje živali v meteorskem dežju, ki že nekaj dni pada v različnih krajih sveta. Ljudje so natolcevali vse mogoče, medtem pa se je slon kakor v kaki cirkuški točki vzpenjal na zadnje noge in levi so se popadljivo lotevali drug drugega. Panterju je iz gobca visela pena. Kletke z drobnimi makiji, šimpanzi in giboni je stresalo od preskokov, opičjega vreščanja in prepleta njihovih teles. Skoz drogove kletk je frčalo seno in pesek, zdelo se je, kot da so opice čisto ponorele. Grizle so druga drugo in včasih se je katera od njih kot poblaznela zaletela v ograjo. Ljudje so zmajevali z glavami. Celo opice ponavadi ne počenjajo takih reči.

Po poti sta prihitela dva čuvaja v sivih delovnih pajacih. S prigovarjanjem sta skušala umiriti ponorele živali. Toda opice so po kletkah divjale kot pobegli izstrelki, ni jih bilo mogoče umiriti. Vedle so se, kot bi čutile navzočnost nečesa nevarnega, kakor bi s svojim strahom napovedovale katastrofo.

Obiskovalci so začeli v trumah zapuščati živalski vrt. Nekateri so se ozirali čez ramo in skušali še zadnjič napasti svojo radovednost, bilo je tudi nekaj takšnih, ki so pri blagajni zahtevali denar nazaj, večina pa se je raje pognala v dir proti parkirišču.

Prijatelji so s preostankom človeštva, ki se ni maralo sprijazniti z živalsko revolucijo, kot je norost v živalskem vrtu poimenoval neki starejši možak, čakali na avtobus in premlevali zadnjo etapo zgodovine.

»Nazaj v Maksovo bajto moramo,« jim je Miha ponudil recept za lajšanje tegob.

Špela se je pri priči začela vesti kot pripadnica blazne opičje družine: »Kaj si nor? Ti je možgane zalila voda? Jaz se ne grem več! Zakaj moramo ravno mi vedno reševati najbolj zapletene zadeve? Jaz bom vse zašpe...«

»Jutri ponoči!« jo je prekinil Miha in se obrnil k Jaku. »Ti pa začni jesti, najin projekt bova žrtvovala v korist večjega! Da mi ne boš padel v nezavest sredi tiste nore solate ...«

»Ampak, saj sploh ne čutim več lakote, odkar me je pri Maksu ...« je zašepetal Jaka in se začel trepljati po votlini, ki je bila nekoč njegov želodec.

»Opolnoči!« ga je ves razvnet od pričakovanja prekinil Tine. »Opolnoči poskusimo, polnoč je ura strahov!«

»Res?« je Špelo zajel popoln brezup. »In kako boš razložil fotru svoj polnočni izlet? Kaj boš pa rekel doma? Da smo šli klicat duhove na pokopališče? Ali da te je nosila luna? Stavim, da bo tvoj oče zelo razumevajoč ...«

Polona je počakala, da so prijatelji narabutali nekaj pameti z drevesa spoznanja, nato pa tiho spregovorila: »Meni se zdi, da so živali izgubile razum.«

»Razum?« seje zakrohotal Tine. »Daj, daj, od kdaj pa imajo živali razum! Mislil sem, da ga imamo samo ljudje ...«

»O tebi tega ne bi mogli trditi!« ga je vzvišeno zabila Špela in pomežiknila Poloni.

Miha je pri sebi premlel Polonino opazko. Potem pa je rekel: »Zlomka, saj to bi utegnilo biti res! Nemara živali blaznijo, ker jih boli. Ker jim je nekdo ali nekaj ukradlo vedenjske vzorce. Jasno, zaradi tega je prišel albin v živalski vrt!«

»Po mojem pa živali niso norele zaradi albina,« mu je nasprotoval Jaka in se za drugimi pomaknil na rep vrste, kajti v oblaku prahu se jim je kot kakšna mitološka pošast bližala zamegljena podoba avtobusa. Zdelo se je, da gre s tistimi velikimi očmi na obeh koncih pločevine naravnost nadnje.

»Jutri ponoči! Spat gremo kot ponavadi ...« Miha je načrt čisto prevzel. »Ampak oblečeni! Ko bodo vsi pospali, jo bomo pobrisali ven. Opolnoči se dobimo na igrišču. Čakamo pet minut, tisti, ki zamudi, ostane doma. Ne pozabite na kolesa! Pozor, z njimi se odpeljemo šele z igrišča, nič prej!«

Avtobus je mehko zdrsnil ob rumeni progi in med cviljenjem zavor končno obstal.

Otroci so se začeli skupaj s potniki pomikati proti vratom. Tine je razburjeno stiskal pesti, Špela ga je dražila z zlobnimi opazkami, Jaka in Miha pa sta se razposajeno prerivala kot mlada kozlička. Komu mar, če je albin izginjal in se znova pojavljal kot luč na semaforju! Jutri ponoči bodo razvozlali, kakšno umazano igro se gredo Maks Fajon, albin, olimski menihi, leteče blato in solatni mutanti.

Polona je stopicljala zadnja. Neznanski strah jo je grabil za srce, da je bila že čisto otrpla kot prezebel vrabček v roki. Hotela je zašepetati, da jo bodo ugrabili.

A nikogar ni bilo, ki bi ji prisluhnil.


ZEMLJANI GREDO NA LIMANICE


»Maksi, prižgi mi radio, ljubček!« je zahtevala mama na kavču. Svoje gromozanske noge v gromozanskih copatah, ki so bili kakor posode za mačje stranišče, je odložila na leseno pručko, ki jo je moral Maks dodatno ojačiti z železnimi vijaki, in zdaj ni marala več vstati.

Maks se je v veži mrzlično pripravljal na odhod. Preveril je vsebino žepov, zavrtel bobnič revolverja z naboji in potežkal nahrbtnik. Premišljeval je, kako naj se zavaruje pred poskusi umora. Predstavnikom velesil je bilo gotovo naloženo, naj ga ob prvi priložnosti spravijo s sveta in si prilastijo odkritje neprecenljive vrednosti. Upal je, daje v zadnjih dneh zakril vse sledi, ki bi nasprotnike utegnile pripeljati do Mete. Saj ne, da bi bil v razredničarko prav posebej zaljubljen, toda bal se je preiskave, ki bi jo sprožila smrt poštene ženske, zapovrhu pa še učiteljice. In nikakor ni smel zanemariti sumljivega vedenja Velikega in Malega zadnje dni. Veliki je nekaj naklepal. Videti je bilo, kot da se je ves svet zarotil proti njemu, Maksu Fajonu, ki si ni želel drugega kot lasten otoček s palmami, peščeno obalico in ducat blondink v zapeljivih oblekicah.

Pripadnik ameriške obveščevalne službe je bil še posebej nezaupljiv. Presneto zoprna reč glede na vlogo in moč, ki jo imajo Združene države v svetu. Kepo materije je pregledal s pinceto, roke si je zavaroval z neprepustnimi rokavicami in zahteval košček snovi za analizo. Maks bi lahko prisegel, da je možakar že obvestil pripadnike posebnih enot, ki bodo navalili v Slovenijo in sprožili bilateralne nesporazume, to pa so take reči, v katerih jo lahko skupijo tudi nedolžne žrtve, na primer Maks Fajon. Le kako naj zavaruje plen in obenem svoje življenje? Njegova stopetdesetkilska mama bi bila kar pravšnja za telesnega čuvaja, vendar je bila odločno proti drugim oblikam življenja, za nameček pa ni znala ničesar ohraniti zase. Šla bi k sosedu in mu izblebetala vse o gnojilu v obliki svetlobnih žarkov in ves njegov trud, da končno obogati, bi splaval po vodi. Žal ne more nikomur zaupati. In da bi bila mera polna, ga ima policija nenehno na muhi. Tistega odurnega plešastega inšpektorja, ki mu je že lansko leto prekrižal račune skupaj s tistimi malimi nemarneži - po njegovi aretaciji so jih v občilih predstavljali kot junake, ha, govno pa taki junaki! - tistega inšpektorja torej, s katerim sta si na policijski postaji stala iz oči v oči nepretrganih sedem ur, no, tistega ni pretental. Ne pred letom dni in ne zdaj. V mehurju čuti, da stari opreza za njim in preverja njegove znance.

Nataknil si je italijanske platnene čevlje in smuknil k vratom. Če se bo izmuznil čisto potihem, bo ...

»Maaaksi! Slišim te! Radio prižgi!« je zaropotalo iz dnevne sobe.

»Ja, mama!« je vdano zaklical, sezul čevlje, ker je mama omedlevala ob pogledu na gojišča bakterij na preprogi, in odkorakal v sobo.

Mama je bila videti, kot bi jo nekdo napihnil na kavču, bila je takšna kakor orjaški kožni mehur. V drobnih očescih se ji je zrcalila materinska ljubezen. Pomignila mu je, naj pride h kavču, in Maks se je kislo nasmehnil. Njena težka roka gaje ljubeče potrepljala po tilniku, in preden seje tega opravila lotila še z večjo vnemo, se ji je izmuznil. Zdaj si res ni smel privoščiti mavčne opornice.

»Maksi, ali tudi ti čutiš potresne sunke?« ga je vprašala, medtem ko je živčno iskal njeno najljubšo radijsko postajo. »Malce me skrbi, veš ... Kam odhajaš? Nikar me ne puščaj same! Dobro veš, kako težko vstanem ... Kaj, če bo potres? Lahko me še ubije!«

»Nič ni, mama ...« je momljal z jezikom med zobmi in obračal gumb na radijskem sprejemniku. Čutil je, da se ga loteva histerija.

»Ampak, če se mi pa kar naprej trese kavč pod zadnjico! Ne govori mi, da ni nič ...« je vztrajala in premaknila gromozanske noge v gromozanskih copatah, ki so bili kakor posode za mačje stranišče, zraven pa premišljevala, ali ne bi kazalo obuti gromozanskih čevljev, ki so bili kakor sklede za solato, in se odpraviti z Maksijem.

»S tabo grem!« je sklenila in hotela vstati.

»Ne!« je kriknil Maks in se pognal k njej. Na teme ji je pritisnil sočen poljub, jo pobožal po licih in v glavi prestrašeno odvijal kolut pripravljenih izgovorov. Obljubiti ji mora najmanj ... Posvetilo se mu je!

»Mama, zdaj me še pusti in obljubim ti, da greva že čez nekaj dni na potovanje okrog sveta, prisežem, sploh se ti ne bo treba več vrniti ...«

V maminih očeh je sijala nejevera: »Pa bom lahko igrala loto?«

Maksu se je odvalil kamen od srca in se mu strkljal k petam: »Mama, v Las Vegasu boš igrala na ruleti in black jacku, obljubljam! Vsak dan si boš lahko kupila polovico natisnjenih hitrih srečk, ležala boš v senci pod palmami ...«

»Dobro veš, da ne maram sonca ...« je kujavo odvrnila mama, »na soncu se topim ...«

»Boš pa sedela v igluju na enem od severnih tečajev!«

»Dobro veš, da sta samo dva!«

»Boš pa sedela na obeh!« je izbruhnil Maks in se pod težo maminega očitajočega pogleda znova potegnil vase. Prizanesljivo jo je trepljal po majhni glavi in obenem spremljal valovanje njenega gromozanskega telesa v gromozanski jutranji halji, pod katero so molele na plan gromozanske noge v gromozanskih copatah, ki so bili kakor posode za mačje stranišče.

»Mama, vse bo v redu ... Sem te že kdaj pustil na cedilu? Šla bova po svetu, ker bom bogat ... Ne boj se, Meta ne bo šla z nama, za naju je preveč načelna in plemenita ...«

Po maminem pritajenem hropenju je vedel, da je končno zadremala. Veke so ji izginjale v plasteh sala. Nedvomno potrebuje revolucionarno shujševalno dieto.

Po prstih se je odtihotapil na hodnik, si neslišno nataknil italijanske platnene čevlje, vzel nahrbtnik in si ga oprtal na ramo, nato pa kar se da previdno odškrnil vhodna vrata.

»Maaaksi!« je vnovič zagrmelo iz dnevne sobe.

Maks je potihem zaklel.

»Ali bojo tisti grozni neolikani tujci spet prišli na kavo?«

»Ne, v hotelu dobijo boljšo kavo!« je zaklical Maks in obšla ga je tesnoba, ko je pod nogami znova začutil rahlo tresenje. Nemara je naredil napako, da je k sebi zvabil politične predstavnike, je premišljeval, medtem ko je v dnevni sobi njegova mama vreščala, da se kavč ugreza v tla. Prvotno zamisel, da bi povabil le zastopnike največjih farmacevtskih družb, je opustil zaradi lakomnosti, zdaj pa ima hudiča!

»Na svidenje!« je zavpil in izginil skozi vrata.

Mamine krike je bilo slišati tudi na ulico.

Ljubi bog, ga je prešinilo, medtem ko je hitel k avtomobilu, moral bi jo z macolo po glavi, saj bo kmalu dojela, da se trese samo njuna bajta, in potem bo priklicala policijo in potem bo, se ve, kaj!

Nahrbtnik je vrgel na sedež in prižgal motor. S pogledom je še zadnjič ošvrknil hišo, ki je tako podrhtevala, da so se tresle šipe v oknih, nato pa pritisnil na stopalko za plin in odbrzel proti mestu.

V konferenčni sobi hotela Lev ga je že pričakoval šopek najuglednejših strokovnjakov z vojaškega, kriminalnega in političnega področja. Nemara bi celo začutil globoko spoštovanje do vsakega od njih, če se ne bi zavedal, da so sami malopridneži, namazani z vsemi žavbami, taki, ki so mu zelo podobni. Njihov skupni imenovalec je bil denar in v tovrstni matematiki se je odlično znašel tudi on, Maks Fajon, predstavnik nove struje slovenskih povzpetnikov. Hi, hi, si je mislil, biti Slovenec je nepozabna izkušnja!

»Ladies and gentlemen ...« je začel in se brž opravičil: »No ladies, only gentlemen ...«

Okrog dolge mize, zloščene v ogledalo, je posedlo približno deset mrkih in bledikavih mož. Eden od njih je tehtal vsaj toliko kot Maksova limuzina, vsi po vrsti pa so gledali grdo in izpod čela, kot da sveta okrog sebe ne marajo preveč.

Maks je na gladko površino slovesno položil nahrbtnik in na plan privlekel zbito kepo, po videzu podobno grudi mastne prsti, ki se pokaže pod rezilom pluga. Deset parov oči jo je ocenjujoče merilo.

» ... # b ?? # # < ...« se je prvi oglasil jezni predstavnik kitajske komunistične partije, drobcen možakar z dolgimi, tenkimi brčicami, ki so mu kot par vezalk padale na brado. Nato je vstal in demonstrativno zapustil konferenčno sobo.

Prevajalec, Kitajec z rumeno pobarvanimi lasmi, je prevedel: »This shit!«. Nato je pohitel za dolgimi, tenkimi brčicami, ki so spominjale na par vezalk v vetru.

Maks se je v zadregi nasmehnil. Prekleta mala podlasica, je rjulo v njem, medtem ko je omizju pošiljal vljudnostne smehljaje. Hudirja, kot da se je on dolžan opravičiti v imenu tega aziatskega neotesanca!

Kepa je mrtvo ležala na mizi. Ganili je niso niti radovedni in preučujoči pogledi niti Maksove mile, neme prošnje, ob katerih bi se še apnenec stopil.

Daj, spakedralo vesoljsko, jo je v mislih rotil Maks, pokaži to, kar kažeš stričku Maksu doma, da se cela bajta trese in vulkani bruhajo na tone lave, bilo bi super, ko bi tistemu ameriškemu napihnjencu osmodila nekaj dlak in mu za vekomaj pregnala napuh z obraza, daj no, ti intergalaktična bula, ti!

Vse je bilo zaman.

Maks se je kljub razočaranju skušal hladnokrvno pogajati za ceno, kakor da bi nezemeljske sile v materiji opravile že najmanj odprti poseg na srčni mišici, toda omizje je zmajevalo z glavami. Ne, ta reč na mizi spominja na suho kravje govno s sosedovega vrta in nikakor ne more biti vredna dvesto petdeset milijonov dolarjev, kolikor je Maksova izklicna cena.

Drug za drugim so vstajali in zapuščali konferenčno dvorano.

Maks se je začel obilno znojiti. Čutil je, da bo zdaj zdaj planil v jok. Skozi vrata so nezadržno polzeli milijoni dolarjev in zbal se je, da mame ne bo mogel odpeljati v Las Vegas.

»Vi ne razumete ...« je ihtel in s potnimi dlanmi drsal po mizi, »moja mama živi za igre na srečo, ubila me bo, če ne ...«

V tistem trenutku mu je potna kaplja s konice nosu zdrsnila naravnost v razpoko na kepi, nič večji od reže na hranilniku. Kepa je zažarela, in od samega olajšanja je znoju v razpoko sledil še potok Maksovih solza.

»Poglejte!« je kričal Maks. »Come back!«

Američan, ki je bil videti kot maneken z modne brvi, se je pri vratih ozrl in ostrmel ob pogledu na svetlobne žarke, ki so poplesovali po gladki mizni plošči. Kepa se je dvignila približno decimeter nad mizo in se zavrtela okrog osi.

Zdaj se je k vratom nagnetla še preostala sedmerica. Zamaknjeno je zrla v odkritje, ki je postavilo na glavo vse fizikalne zakone, kaj zakone, vso znanost in napredek.

»Among unknown elements is the only one, we know, danziolit!« je s ponosom oznanil Maks in si z robcem sušil solze. Rekel je denzijolajt in se pri tem počutil enako napihnjeno kot Američan in Rus.

Njegovemu izurjenemu očesu ni ušlo, da je svetovljanom ob tem iluzionističnem prizoru zastal dih. Že je slišal žvenket kovancev in sklenil, da se ne bo spraševal, po kakšnih zakonih logike je bila kepa tokrat pripravljena sprejeti njegove izločke, prejšnje dni pa se je kujala kot kakšna zavržena ljubica. Zdaj mora le še iztržiti spodoben znesek in Meti mora sporočiti, da se danes sestaneta prej kot običajno, jo potem malce ljubezensko pretipati in odsloviti, kajti to noč mu ne sme nihče hoditi v zelje!

»Three hundred millions!« je očarano vzkliknil nemški obritoglavec v rjavi srajci, s črnim kljukastim križem sredi bele proge na rokavu.

Maks je samozavestno odkimal. Nak, tukaj ne bodo sklepali poslov, za krasen prostor na samem ve, kjer bodo lahko v miru predelali vse podrobnosti, se dogovorili glede izplačila in s kozarčkom nazdravili sklenjeni kupčiji.

Škoda, da ni k poslu pritegnil še kakega islamskega skrajneža, je premišljeval sam pri sebi. Ti imajo precej finančnih zalog, vendar je imel preteklo leto zelo slabe izkušnje s tistim norim Kefraimom Ebu Bekirjem. Kdove, kje sta končala mali črnuh in tista omamna svetlolasa Inge. Furija in pol, mlask ...

»Are we back in business?«je zadovoljno zacmokal in začel spravljati kepo nazaj v nahrbtnik. »Tonight at midnight!«

Možje so bili pripravljeni sprejeti njegove pogoje in to seje Maksu zdelo dobro znamenje. Naročil jim je, naj bodo pripravljeni, ko pride ponje, in jim v šali požugal s prstom.

Naj se gresta solit Kitajec in Francoz, si je mislil, njuni državi imata tako ali tako dolgove. Obdržal bo Nemca, Rusa in oba Američana! Ob prelomnem dogodku imenitnež iz NASE res ne sme manjkati, konec koncev gre za vesoljsko področje in nemara bi bilo pošteno, če bi tudi sam del izkupička nakazal na slovensko sekcijo NLP.

Preden je Maks odšel, je majhnemu in urnemu natakarju v hotelskem baru naročil, naj gostom postreže z vsemi pijačami, ki jh imajo v svoji ponudbi, nato pa se je s širokim, prisrčnim nasmehom poslovil od zloglasne četverice. Receptorju je svetoval, naj preostalih šest nebodigatreb pri priči izseli ali pa jim v prihodnje račun izstavi na njihove stroške.

Na mobilnem telefonu je odtipkal številko in počakal.

»Dobro me poslušaj!« je namesto pozdrava ukazal nekomu na drugi strani. »Danes ponoči v stari tovarni ... Saj veš, kje ... Z Malim prideva tja, ti opolnoči pripelji za nama, glej, da prideš z orožjem, da naju ne bojo tujci opetnajstili ... In pazi, da me spet ne razočaraš! ... Ti že veš ... Da ne bi slučajno zaspal ali kaj podobnega ... Adijo!«

Mobilni telefon je pospravil v žep, si pomel roke in se z nahrbtnikom na rami odpravil proti avtomobilu. Preostala mu je le še Meta, še z njo uredi, nato pa mora domov, da se pripravi za najdaljšo noč v letu, kot bi lahko poimenoval svojo ...

»Maks!«

Od presenečenja bi kmalu padel po tleh.

Pred njim je stala Meta, bleda kot stena, z lasmi, spetimi v potičko vrh glave, nenaličena in z očmi, nabreklimi od joka.

»O, ljubica, ravnokar sem te hotel ...«

»Včeraj zvečer me je poklicala neznanka,« mu je ledeno segla v besedo in ga pri tem opazovala kakor redko vrsto zelene plesni. »Nekdo me je obvestil, da spet naklepaš hudobije. Je to res? Sem ti nevede pomagala pri podlosti, s katero hočeš znova škoditi svetu?!«

Gulp, gulp, gulp, so potovali cmoki po Maksovem grlu. Kam naj jo pobriše, je mrzlično razmišljal, da ga delegacija svetovnih velesil ne odkrije v tem ponižujočem položaju, ko ga nadira navadno ženšče?!

»Larifari ...« je negotovo začel, toda furija v podobi mile osnovnošolske učiteljice ga je stisnila v kot.

»Odgovori!« je vztrajala. »Mislila sem, da vse, kar počneva, počneva iz človekoljubja, ti pa se hočeš z mojim trudom samo okoristiti...«

V oči so ji privrele solze in Maks si je globoko oddahnil. Ženske pač ne morejo iz svoje kože, pronicljive so, toda le kadar in dokler gre za ljubezen, potem pa vse zamočijo.

»Torej me sploh ne ljubiš in ljubezen samo hliniš ...« je zahlipala in ga začela s pestmi tolči po prsih.

Zavil je z očmi in uporabil strategijo, ki se je vselej obnesla: stopil je na prste, ji obraz obsul s poljubi in ji začel prisegati večno zvestobo in ljubezen.

Z robcem si je otrla pordeli nos in ga nezaupljivo pogledala: »Da niso spet vpleteni kakšni otroci, tako kot lansko leto, kaj?«

V očeh se mu je zrcalila iskrena osuplost: »Bog ne daj, saj nisem nor! Tisti mulci iz petega razreda so mi dali vetra za vse življenje!« Ob misli na kopico mladih nepridipravov, ki se mu znova vtikajo v prigarano priložnost, ga je oblila zona. Ne, tokrat bo šlo brez njih, v nasprotnem primeru bo moral uporabiti orožje! To pot mu nihče ne bo prekrižal načrtov, še najmanj pa neki predrzni kratkohlačniki!

Meta Kavčič, razredničarka šestega b razreda, je nemočno smrkala. Iz njene jeze je pod vplivom Maksovih besed počasi zraslo novo upanje. Nemara pa jo resnično ljubi in je pridušeni dekliški glas včeraj po telefonu pripadal zgolj kakšni vročekrvni in ljubosumni tekmici, je prepričevala samo sebe in sklenila poostriti nadzor na ljubljenim moškim.

»Se bolje počutiš, mačkica moja?« je predel Maks in ji lezel v obraz. Prsti na nogah so ga skeleli, kot bi bil kakšna izčrpana baletna plesalka.

Meta je čemerno prikimala.

»Samo ta čudni meteorski dež me malce vznemirja ...« je zamišljeno dodala in Maksu položila roke na ramena: »Ne počutim se preveč ... Ves čas sem nekako utrujena ...«

Maks, ki ji je segal natanko do nosu, jo je cmoknil nanj, rekoč: »Draga, si pomislila, da te mogoče zdeluje ljubosumje?«

»Mogoče imaš prav ...« je vzdihnila uboga Meta in se zamislila nad svojim početjem. Postalo ji je popolnoma jasno, da s takšnim ravnanjem ne bo nikoli dosegla tistega, kar si tako močno želi: ujeti in obdržati moškega.

»Mimogrede, kje si pa bil s tem nahrbtnikom?« ji je proti volji ušlo iz ust.

Maks je navidez nemočno razširil roke.

»No, torej, kaj sem rekel? Tipičen izbruh ljubosumja!« je vzkliknil in prizadeto povesil ramena. »Veš, Meta, resnično bi ti rad pomagal, toda če boš taka, ne boš nikoli ujela in obdržala moškega!«

»Joj, oprosti, Maks, saj resnično več ne vem, kaj mi je ...« se mu je Meta brž začela opravičevati in ga, v strahu, da ji ne bi že kar takoj pobegnil, pograbila za ovratnik, ker ji je bil pač najbliže. »Vedem se kot kakšna trapasta gos ...« Glas se ji je stišal v sramežljiv šepet: »Si lahko misliš, da sem v Olimju slišala glasove?«

»Glasove?« je odsotno ponovil Maks, ki je tuhtal, kako naj nahrbtnik neopaženo odloži v prtljažnik svoje limuzine. Ampak če bi Meto zaskominali prsti in bi tako, kot je prej pograbila njegov ovratnik, zdaj pograbila nahrbtnik, bi si za vekomaj zapravila možnost ujeti in obdržati moškega, preprosto zato, ker bi on, Maks, znova končal za rešetkami.

»Zdi se mi, daje skozme govoril bog ... Se ti zdi to naduto?« je neutrudno čebljala Meta. »Rekel je nekaj o bregovih in mostovih ... Odkrito mi povej! Se ti zdi, da trpim za večvrednostnim kompleksom?«

»Absolutno!« je brž pritrdil Maks, misleč, da se ji bo prikupil, in se obenem prav počasi pomikal proti prtljažniku. Ne, nihče ne sme opaziti, da se hoče znebiti nahrbtnika!

»Eeee ...« je zajecljal, »saj res, kako pa si sploh vedela, kje sem?«

»Pa saj to ti že ves čas govorim!« je vzkliknila Meta in si dlani goreče pritisnila na prsi. »Bog mi je povedal, da si tukaj! ... No, odkrito mi reci, da sem utrgana ...«

»Draga, to bo še hujša diagnoza!« je zadovoljno ugotovil Maks in zaloputnil prtijažnik. »Ti povem, kaj je narobe s teboj? BREZUPNO si zaljubljena vame!«

Meta se je kislo nasmehnila. Sklenila je, da bo najbolje, če mu sledi na vsakem koraku, in ob tem sklepu ji je odleglo. Seveda mu ne bo ničesar izdala. Zadovoljno se je useknila v robec in kazalo je, da je njena nova spokojnost razvedrila tudi Maksa.

Pritisnil ji je nekaj suhih poljubov na ustnice, malce pooral z jezikom med njimi in zanj je bila stvar opravljena.

Vzdihnil je. Na večerjo jo bo treba povabiti, v nasprotnem primeru si bo v poznih urah zaželela njegove družbe in potem se lahko poslovi od ameriškega načina življenja.

»Lačen sem, ti nisi?« je bežno omenil in jo pri tem pozorno opazoval.

»Ja!« je zavriskala in zaploskala, oči pa so se ji poredno svetile.

Ljubi bog, ženske so pa res naivne, je sam pri sebi samovšečno vzdihnil Maks, Meto prijel okrog pasu in jo odpeljal k avtu.

Ubogi revček, je sočutno pomislila Meta, pojma nima, kaj ga čaka.


NOČ IMA SVOJO MOČ


Miha je napeto buljil v mrak. Zgodilo se je nekaj nezaslišanega. Do pičice natanko se je ponovilo tisto kot leto poprej. Spet je potreboval očetov računalnik. Oče je že pred dvema urama odšel v spalnico, mama pa zaradi nizkega pritiska v ozračju ni mogla spati in je ob enajstih zvečer s svečo v roki brisala prah in polnila pralni stroj z umazanim perilom. Miha je med čakanjem nekajkrat zadremal in se spet predramil, ob petnajst čez enajsto pa si je moral veke podpreti z vžigalicami. Takrat se je mama ustavila še na balkonu, se ozrla v nebo, posuto z utrinki, nato pa se je končno odpravila v kopalnico. Tam je prebila nadaljnjih dvajset minut Mihovega dremeža in šele pičlih dvajset minut pred polnočjo je odšla v spalnico.

Zaradi varnosti je počakal še dve minuti, nato pa planil iz postelje, oblečen v kratke hlače in mornarsko mikico. Po prstih se je približal vratom, psiček Ari pa se mu je neučakano zaganjal v noge. Tečaji so tiho zacvilili in na pragu je obstal kot vkopan. Vse je tako kot lani, ko se je ponoči odplazil v očetovo delovno sobo, je šinilo vanj, vse se ponavlja! Le da prejšnje leto ni bilo toliko izpadov električne energije, pregorelih varovalk in občanov, ki so s svetilkami v rokah nemočno tavali naokrog. Nihče ni vedel, kaj storiti, kadar izmenično odpovedujejo telefonski aparati, zmanjkuje vode in elektrike, v žarnicah prasketa in se v avtomobilih samodejno sprožajo alarmne naprave.

Njegov oče je tisti večer štorkljal po prostorih v hiši kot kak mojster za vse. Začelo se je že okrog devetih, ko je sonce dajalo še zadnje znake življenja. Najprej sta odpovedala hladilnik in televizijski sprejemnik.

Oče si je opasal platnene žepe, polne orodja, nato pa sistematično obdeloval eno sobo za drugo in reševal, kar se je rešiti dalo. Njegov znanec pa sije raje pomagal s prenosnim telefonom in zahteval pojasnilo od dežurnih delavcev v različnih podjetjih, pozabil ni niti na Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije, kjer ni nihče znal odgovoriti na vprašanje, kaj, za vraga, pomeni šop isker na nebu in kratki stiki povsod po Ljubljani.

Jalovi poskusi, da bi spet dobili elektriko do začetka prenosa končnice košarkarskega prvenstva, so očeta izmučili do te mere, da je šel ob pol enajstih spat. Mami so medtem spodleteli že štirje zaporedni poskusi nebolečega vdevanja niti v šivankino uho ob pičli sveflobi sveče. Vendar mama ni odnehala.

Miha se je potihem spustil po stopnišču. Polnoč se je nezadržno bližala. Prijateljem je zabičal, da ne bodo nikogar čakali, potemtakem tudi sam ne sme zamuditi.

Arija je zvabil v kuhinjo in mu v skledico nasul pasjih briketov. Potem se je izmuznil skozi vrata, si nataknil superge in se previdno odtihotapil na piano. Ob pogledu na očetovo staro kolo, prislonjeno k zidu, mu je odleglo.

Noč je bila izjemno topla. Grelci v ozračju so delovali s polno močjo. Čutiti ni bilo niti najmanjše sapice. Zvezde na nebu so bile videti večje in so se lesketale, kot bi bile veliko bliže zemlji. Zdelo se je, kakor da bi jih čez dan kdo očistil in umil. Povsod je vladala grobna tišina in to je Mihu vselej nagnalo strah v kosti. V tej noči ni bilo slišati niti tistega značilnega prepleta nočnih zvokov, polnega spokojnosti, kaj šele kakšnega črička ali zvoka motorja.

Miha se je ves prestrašen tesno oklepal krmila kolesa in jo v gluhi tihoti ubral proti igrišču. Zakaj se ne oglašajo ptiči, je kljuvalo v njem.

Tlakovana potka med vrstnimi hišami ga je pripeljala na cesto. Ozrl se je na levo in desno, pri srcu pa ga je stiskalo od navala tesnobe. Naselje je bilo videti kot izumrlo, zavito v nepredirno temo.

V hipu je pozabil na dogovor s prijatelji. Sedel je na kolo in jo odkuril proti igrišču. Med vožnjo se mu je nenehno dozdevalo, da so mu tik za petami nevidne roke, neka sila ga je zavirala in občutek, da ga nekdo lovi, je bil skoraj tako močan kakor glas, ki mu je odzvanjal v glavi: ... tvoja podoba je le v mislih vesolja davni klic ...

... midva oba le droben preskok vneskončnostni nič ...

Pred njihovo samopostrežno trgovino je nekdo stal. Miha je spreletela srhljiva misel, da neznanec čaka prav nanj. Z vso silo je pritiskal na pedala, pa vendar med vožnjo ni mogel odtrgati pogleda z belega obličja, ki je v črnini noči oddajalo neko lastno, notranjo svetiobo, kakor svetleči fluorescenčni podplati na otroških supergah. Neznanec pred vrati trgovine je bil jasnovidni plešec s Prešernovega trga!

Ljubi bog, kaj počne sredi noči pred trgovino, je kljuvalo v Mihu. Ojoj, kaj, če mu sledi?

Ozrl se je čez ramo, toda za njegovim hrbtom ni bilo nikogar.

Odleglo mu je, ko je na odcepu za gozdno pot zagledal obrise igrišča. Sklenil je, da ne bo nikomur povedal o srečanju s plešcem. Njegovi prijatelji bi se po nepotrebnem še bolj vznemirjali. Tega pa si ni mogel privoščiti, še posebej zaradi dveh že po naravi histeričnih punc.

Zaradi prevelike hitrosti ga je zaneslo na gramozu in skoraj bi se prekucnil. Na dvignjeno betonsko ploščad je zapeljal, kot bi ga preganjal trop steklih psov.

Na robu igrišča so ga že nestrpno čakali Jaka, Špela s kolesom in Polona. Le Tineta ni bilo.

»Le kod hodiš?!« je zasikal Jaka in mu s svetlobnim stožcem razgalil obraz, ki je bil v soju baterijske svetilke videti pošasten. Polona jez roko na ustih zadržala krik, Špela pa se je v zadregi zahihitala.

»Tak si, kot da bi videl duha ...« je pripomnil Jaka in se potrepljal po trebuhu. »Nič nisem jedel. Hrana se mi upira. Niti tekočine ne potrebujem več. V dnevnik sem zapisal, kdaj sem zadnjič pil vodo ...«

Miha je zamišljeno prikimal: »Tista svetloba na vrtu te je oplazila ...«

»Ne, pa me ni!« je Jaka vztrajal pri svojem. »To je moč volje!«

»Veš da!« mu je nasprotovala Špela. »To je zato, ker si se ti edini s trebuhom naslanjal na polico Maksove bajte in zijal noter! Tista luč ti je nekaj naredila, ne pa ti sam!«

»No, če tako misliš,« jo je porogljivo zavrnil Jaka in snop svetlobe usmeril naravnost v Špeline mežikajoče oči, »potem pa povej Mihu, zakaj si včeraj zvečer poklicala razredničarko in ji izčvekala vse o Maksu?«

»Kaaaj?« je zarjul Miha in začel od same jeze brcati v napere kolesa. »Se ti je utrgalo? Dogovorili smo se, da ne sme nihče izvedeti, ti pa si šla ... Joj, pojdimo, drugače te bom mahnil!«

»Mojo prijateljico pusti pri miru!« se je Polona postavila za Špelo.

»Saj sem hotela poklicati policijo, pa si nisem upala, ker sem vedela, da boš preveč jezen ...« je zaihtcla Špela in se oklenila Polonine roke.

»Preveč jezen?« je ponovil Miha in zavil z očmi. »Ti si pa res navadna koza! Zdaj sem šele besen ...«

Špela je že bruhala solze in Jaka je iz žepa nejevoljno privlekel velikanski robec, s katerim je sproti razkuževal predmete, preden se jih je dotaknil.

»Poglej zdaj, kaj si naredil!« se je pridušal nad nepričakovanim izbruhom. »Kdo jo bo zdaj poslušal! Poleg tega je Kavčičevi samo namignila, da Maks nekaj naklepa, zato da bi bila ta bolj previdna ... A gremo že enkrat?«

»Tineta še ni,« seje spomnila Polona.

Miha je s pogledom oplazil svetleče se kazalce na številčnici ročne ure.

»Deset minut čez polnoč ... Dovolj dolgo smo ga čakali, gremo!« je mrko odločil. Špela je ubogljivo sedla na prtljažnik svojega kolesa, ker je krmilo vzel v roke Jaka, Polona pa se je skobacala na prečni drog moškega kolesa, ki ga je Miha izmaknil očetu. Svojega športnega kolesa ni vzel zato, ker ga je mama zaklepala pred nepridipravi, z odklepanjem garaže pa bi Miha povzročil preveč hrupa.

»Res ne vem, zakaj nista vzeli vsaka svojega kolesa ...« je godrnjal Miha, medtem ko je Polono nehote dregnil pod rebra.

»Ker bi povzročali preveč hrupa in prebudili domače, bumbar ...« mu je ta postregla z znanstveno utemeljeno razlago.

»Kam sploh gremo?« je spoštljivo zašepetala Špela in dvignila noge v trenutku, ko je Jaka pritisnil na pedal.

»Domov k Maksu!« ji je povedal Jaka, ne da bi se obrnil.

Špela je od glave do pet odrevenela v mumijo. Vlamljat gredo! To je pa že od sile! Hvala bogu, da je razredničarko obvestila o coprnijah, ki jih uganja Maks, se je oddahnila sama pri sebi, Miha je že pozabil, kako grozno je bilo, ko je lansko leto Maks s pajdaši ugrabil Polono. Brrr, da le ne bi nje, Špele!

Zavili so na križišče, ki vodi proti središču mesta, in fanta sta, zgrožena nad vseobčim mrtvilom, divje vrtela pedala. Pred Namo je na robu pločnika stal plešec.

Jaka je med vožnjo že od daleč pokazal nanj in zavpil Mihu: »Poglej, tisti čudak, ki je stal pred živalskim vrtom!«

Miha je pogoltnil slino in od strahu malone padel s kolesa. Kako je to mogoče, je mrzlično vrtalo v njem, kako je mogoče, da je tip že sredi mesta? S Polono sta se nevarno nagnila, a je Miha k sreči podrsal z nogo po tleh, ujel ravnotežje in zasikal: »Jaka, pospeši!«

Nami so se izognili v velikem loku, kar je bilo sredi praznega cestišča otročje lahko, Miha pa je sklenil, da nadnaravni hitrosti, s katero se je premikal gologlavi stvor, ne bo pripisoval večjega pomena.

Poleg tega je bil do Trnovega še precejšen kos poti in v Mihu je vzklila strašna slutnja, da Maks ta hip počne nekaj srhljivega, nekaj, kar svet pelje v pogubo.

»Pohiti!« je zavpil proti Jaku in pospešil hitrost, Polona pa je miže lovila ravnotežje na trdem drogu in skušala požreti cmok v grlu, ki je bil iz minute v minuto večji.

Mihove slutnje niso bile daleč od resnice. Kajti v visoki, prostorni hali na drugem koncu mesta se je resnično dogajala pravcata drama. To je bilo prav v tistem opuščenem tovarniškem poslopju, ki ga je bil Maks odkril že preteklo leto in ga uporabil za kulise pri snemanju nove otroške kriminalke JUNAKI PETEGA RAZREDA. S stropa v hali so še vedno visele jeklene vrvi in verige, ostanki nekdanjih dvigal in žerjavov, kupi pozabljenega železja pa so rjaveli po kotih kakor suhi in zglajeni skeleti davno poginulih živali.

Pred dobrim mesecem dni so se razširile govorice, da je v mesto prišel nekdo, ki namerava opuščeno tovarniško poslopje kupiti in ga preurediti v majhno nakupovalno središče. Ta nekdo ni bil nihče drug kot Maks, ki v resnici sploh ni nameraval ničesar kupiti, le z lažno ponudbo je hotel preprečiti, da bi mestne oblasti opuščeno tovarno prodale. Tako bi jo lahko imel sam toliko časa, dokler bi jo potreboval. To pot je bil resnično trdno odločen, da odstrani vse ovire na poti do uspeha.

Maks je visoka tovarniška okna zagrnil s celimi balami črnega klota, v ozadju pa je postavil dva velika reflektorja. Pri tem mu je bil v veliko pomoč Mali, ki je brez lestve segal do oblakov. Za gospode, vajene svetovljanske omike, sta priskrbela iste zložljive stole s platnenimi naslonjali, na katerih so prejšnje leto trepetali tisti nevzgojeni Metini otročaji iz petega razreda. Še danes ga spreleti srh, samo če pomisli nanje. Mularija nesramna, poštenemu človeku vzamejo voljo do življenja! Joj, če mu še kdaj padejo v roke! Oskubel jih bo kot piščance! Toda zdaj se mora lotiti pomembnejših reči, gospodje si, roko na srce, z gnusom ogledujejo njegove poslovne prostore. Ampak, gotovo so izvedeli, da je zadnje leto živel na državne stroške, in mu tega začasnega pomanjkanja razkošja ne bodo zamerili...

»Gentlemen, I know, that this is not at palace, but at least we are safe here ...« jih je opozoril v izbrušeni angleščini. »By the way, this is the place, where they cought me last year, do you understand me now?«

Mali za njegovim hrbtom je izpustil rafal prdcev. Zadnjo plat si je opravičujoče zakril z dlanjo.

Maksa je skoraj zabrisalo po deh. Potihem je preklel Malega in začel zmedeno blebetati o vsebnosti danziolita v materiji neznanega izvora, ki je padla iz kakšne druge galaksije, nemara celo dimenzije. Toda mrki obrazi tujcev se niso omehčali in Maksu se je počasi začelo svitati, da mu sploh ne nameravajo plačati.

»I want to see the money!« je nenadoma zaklical in skušal ohraniti mirno kri. Ta pa je zbezljala v hipu, ko se mu je dokončno posvetilo, da se je znašel v pasti.

Ameriški maneken se je tako mrzlo nasmehnil, da je celo Malega zazeblo do kosti, in zamrmral: »You are a funny little man ...«

Maks se je začel nelagodno ozirati okrog sebe. Kje je zdaj Veliki z orožjem, presneti tepec?! Opetnajstili ga bodo, že od vsega začetka so imeli podle namene, preklete barabe!

»Mali, pokliči tistega buteljna!«

Mali je z roko segel v žep po prenosni telefon, toda pripadnik ameriške obveščevalne službe je držal pištolo v roki, še preden je Malemu uspelo izstreliti enega od tihih in zaudarjajočih pukcev. Previdno je dvignil roke v zrak, Maksu pa je šlo na jok.

Zagovedni ruski komunist je Maksu pomignil, naj vendarle potegne iz nahrbtnika tisto vesoljsko reč in z njeno pomočjo pokaže nekaj osupljivih čarovnij.

Maks je okleval. Kaj naj stori? Kje je Veliki? Lahko ga prisilijo, da jim izroči nahrbtnik, še več, lahko ga prisilijo, da jih odvede na kraj, kjer raste kramula, z njim lahko počnejo, kar jih je volja ...

Nahrbtnik je brezvoljno postavil na zložljivo mizico in z monotonim glasom oznanil: »This is a start of the new millenium ...«

Izvlekel je kepo, Malega ob njem pa je, medtem ko je pozorno motril navzoče, napenjalo kakor za stavo. Sprva se je trudil pline prikrivati s kašljem, nato pa je spoznal, da je ves trud zaman.

Vsi štirje predstavniki tujih držav so se nagnetli okrog mizice, v njihovih očeh pa se je zasvetila lakomnost.

Maksu so trepetali prsti. Še zadnjič se je ozrl po tovarniški hali v upanju, da bo vanjo zdaj zdaj planil Veliki z brzostrelko v roki, toda zgodilo se ni nič, zato je začel počasi drgniti suho površino kepe in zraven jecljati: »Na, na, spotil sem se od strahu, tu imaš, kar potrebuješ, saj vem, da se hraniš z občutki, ne pusti me spet na cedilu ...«

Nič. Kepa je umrla. Med Maksovimi prsti se je meni nič tebi nič razdrobila v prhke grudice, te pa so trenutek kasneje razpadle v prah.

Vseh šest je zgroženo ostrmelo. Mali še posebej, ker mu je v tem trenutku treščilo v njegovo betico, da ga hoče šef naplahtati. Katastrofalna misel se mu je zasidrala nekje na dnu lobanje in pritisk, ki se je pri tem sprostil, mu je ušel v hlače.

»Aiaaa!« je zavpil kakor Tarzan in skočil na Maksa. Temu je od hudega skoraj odpovedalo srce.

»Ti veliki bik!« je zavpil in se pred neizogibnim čelnim trčenjem skušal zavarovati z rokami. »Kaj res ne prepoznaš več roke, ki te hrani?«

»Hrani?!« je zavpil Mali in prdnil. »Niti ficka še nisem videl, obljubljal si mi sto tisoč dolarjev!

Podtakniti nam hočeš kepo ilovice z vrta tvoje mame, sam pa obdržati denar in energijo iz vesolja!«

»Res, ti tepec?!« je tulil Maks nad njegovo glavo. Tjakaj ga je namreč Mali dvignil z obema rokama, da bi ga stresel iz hlač in nato treščil ob tla.

»Kje vidiš kake dolarje?« je Maks nemočno jecljal, ujet v trd primež brdavsovih rok. »Oni naju hočejo oba peljati žejna čez vodo, mar ne vidiš? Pa še ta preklicana kepa! Saj vidiš, da je crknila, od prsti se loči po barvi in gostoti, kreten! Zdaj me pa počasi spusti na tla, da ne priletim z glavo ob beton in si razbijem zobe!«

Četverica okrog mizice ni rekla nobene, le oba Američana sta si izmenjala toliko pomenljivih pogledov, da se je Nemec zadovoljno obrnil proti ruskemu molčečnežu in pred njim salutiral z dvignjeno desnico.

O bog, je šinilo v Maksa, ki je iz zraka spremljal razvoj dogodkov, o sranje, sanje o uspehu se mu pred očmi razblinjajo v milne mehurčke! Nemara niti ne bi bilo tako slabo, če bi ga Mali treščil po tleh in ga odrešil muk.


PRIHODNOST NE PRIPADA VEDNO VSEM


Miha in Jaka sta z zadnjimi močmi stopila s kolesa. Jaku se je zdelo, da se z nogami sploh ne dotika tal, marveč da lebdi nekje v zraku in goni nevidna pedala nevidnega kolesa.

Na drugi strani ceste se je v črno nebo dvigala še bolj črna, koničasta streha Maksove hiše. Limuzine pred vrtnimi vrati ni bilo.

»Mogoče je v garaži ...« je komaj slišno šepnil Miha, ki je vselej vedel vse.

Polona je zadrževala sapo in se skušala priviti tesno k njemu. Bila je slabotna in hitro se je upehala. Maminemu predlogu, naj obišče zdravnika, pa se je odločno uprla. Navdajal jo je občutek, da je njeno slabo počutje povezano s plešcem, meteorskim dežjem in modro svetlobo na Maksovem vrtu. In v srcu je vedela, da bosta skupaj z Mihom razvozlala skrivnost.

Maksova hiša je bila ovita v temo. Le tam, kjer se je grm divjih vrtnic ob vrtni ograji nagibal na sosedovo stran, je bila komaj opazna svetla lisa.

»Zanima me, kaj se je zgodilo s solato,« je zašepetal Jaka in si gladil razbolele stegenske mišice. Špela je čepela ob njem, skrita za prislonjenim kolesom, in mrko gledala predse. Lotevala se je je zaspanost in bila je nataknjena. In zdaj še ta solata!

»Po mojem se je skrčila nazaj v staro obliko, drugače bi bila na televiziji in v časopisih,« je odvrnila, jezna na Jaka, ker je vprašanje namenil vsem. Saj bi vendar moral vedeti, da ima ona, ki je odličnjakinja, logiko v malem prstu.

»Pssst!« je zasikal Miha in poškilil izza koša za smeti, pritrjenega na betonskem braniku, kamor sta se umaknila skupaj z izčrpano Polono.

Po dvorišču pred Maksovo hišo se je premikala senca, ki jo je bilo komajda razločiti med drogovi vrtne ograje.

Otroci so napenjali oči. Neznanec je bil majhen, nič večji od plutovinastega zamaška, izpostavljenega modrikasti svetlobi iz Maksove hiše. Motovilil se je sem ter tja, se nekajkrat sklonil in takoj zatem je bilo slišati žvenket okenskega stekla.

»Kamenčke meče ...« je tiho rekel Miha.

Neznanec je po nekaj neuspelih poskusil potihem zaklical še: »Maks!« nato pa je pod njegovimi čevlji zaškrtal gramoz. Priracal je do vrtnih vrat, jih potegnil k sebi in se še enkrat ozrl čez ramo.

»A ni to pritlikavec, ki smo ga srečali na Bledu?« je tiho ugibal Jaka in si bistril misli tako, da je pljuval daleč na cesto.

Miha je molče prikimal in s pogledom sledil možakarju, ki je s kratkimi nožicami presenetljivo urno premeril razdaljo do starega fička, parkiranega le streljaj od prometnega znaka za prepovedano parkiranje.

»Maksa očitno ni!« je zasikal Miha. »Sledimo pritlikavcu, mogoče nas pripelje do Fajona in še česa ...«

»Kaj pa, če je to samo kak znanec?« seje oglasila Špela in zazehala. »Gremo raje spat, jih bomo zasledovali jutri pri belem dnevu!«

»Kje je zdaj tvoja logika?« se ji je posmehnil Jaka. »Tega pritlikavca smo videli v džipu z mrtvaško glavo in potem taisti džip v Maksovi garaži, obakrat pa tudi modro svetlobo, ki jo je spremljala čudna vročina. Kaj se ti ne zdi, da je tu povezava?«

Uh, je besnela Špela sama pri sebi, zdaj ga je pa krepko polomila! Nejevoljno je sedla na prtljažnik in s pogledom ošinila Polono, ki je capljala za Mihom. Se ji posmehujeta?

Miha je hitro zajahal kolo, Polona se je z eno roko oklenila krmila in z drugo Miha in že so švignili po ulici navzdol, mimo rumenega balkona, ki je imel v temi barvo gnilih banan, in v varni razdalji sledili fičku, podobnemu odmikajoči se lisi v daljavi.

»Daj, poženi!« je Miha spodbujal Jaka, ki je sopihal za njim. Stari fičko ni zmogel velike hitrosti, toda zadek jim je vztrajno izginjal pred očmi.

Miha je peklo v gležnjih in v mečih ga je grabil krč, za hrbtom je slišal Jakovo hropenje, Polona na drogu njegovega kolesa pa je bila še dodatna obremenitev za njegove utrujene mišice. K sreči so bile ceste prazne in ulice opustele, noč jasna in jekleni konjiček pred njimi zgolj navaden fičko, ki je med vožnjo od časa do časa malce omagal kakor žejna kamela.

Čas se je vlekel v nedogled. Mihu se je celo nekajkrat zazdelo, da se po obronkih v daljavi plazi zora, toda to je bila samo igra nepojasnjene svetlobe, ki jo je te dni že večkrat zagodla prebivalcem po vsej Sloveniji.

Jaka je z zadnjimi močmi poganjal pedala. Skušal je ohraniti trezno glavo, kajti le malo je manjkalo, da ni padel s kolesa. Čutil je, kako mu od hitrosti brije okrog ušes, za povrhu pa je Špela tehtala najmanj dvesto kilogramov.

In da bi bila mera polna, se je nazadnje pripetilo tisto, česar sta se fanta najbolj bala: fičko jim je v eni od neznanih uličic dokončno izginil izpred oči.

Špelo so oblile solze, ker je pogrešala svojo posteljo, Polona pa je odmaknjeno zrla predse.

Miha je zbegano ustavil kolo in se začel ozirati naokrog. V labirintu ozkih in enosmernih uličic se ni najbolje znašel.

Jaka je med lovljenjem sape iz žepa privlekel robec in si z matematično natančnostjo obrisal očala. Ko si jih je nataknil, se je s še večjo matematično natančnostjo razgledal okrog sebe.

Svetilka na robu pločnika je metala na cesto zmehčano svetlobo, podobno žaltavemu maslu. Strehe hiš so se ostro kakor brazde risale na temnem ozadju neba, bile so kakor s črnim prtom pregrnjeni spomeniki na vaškem pokopališču. Pred vsako hišo je stal po en avtomobil in po en smetnjak. Pred najbližjim je ležal pozabljen otroški tricikel.

»Elektrika se je vrnila,« je pripomnil Miha in se mučil z uganko, zakaj neki se mu dozdeva, da je že videl podobno neznan okoliš, kjer so bile podobno neznane pritlične hiše in podobno znane slepe ulice, v katere so zavili vsakič, ko so se hoteli rešiti iz začaranega kroga.

»Že vem!« je vzkliknil Jaka, ki je iz enega od jaškov svojega hiperspomina izkopal tudi kraj, na katerem so lani tekle priprave za snemanje otroške kriminalke. Takrat je bila avdicija za glavne vloge v neki stari opuščeni tovarni, ki je stala v podobno zanikrnem predmestju, kot je tole.

»Tudi sam sem se spomnil!« je Jaku vznemirjeno pritrdil Miha. Fanta sta se spogledala.

»Kaj vesta, pametnjakoviča?« ju je čemerno vprašala Špela, ki je medtem silila v Polono, naj ji vendarle razkrije, kaj se ji plete po glavi. Zaman, Polona se je vedla kakor iztrošen in neuporaben zombi.

»Da smo blizu tovarniške hale, v katero nas je lani zvlekel Maks s tistimi svojimi teroristi ...« se je razpctclinil Jaka, ki mu je želodec zadnje čase dobro služil, »vidve nimata pojma, ker vaju sploh ni bilo zraven ...«

»Dobro, ali bomo imeli tukaj piknik? Jaka, tovarno sva lansko leto pokazala policajem, torej veva, kje je! Pojdimo tja, in če ne bo tam nikogar, se bomo vrnili domov!« je predlagal Miha in nemirno postopal okrog očetovega kolesa. V glavi se mu je odvijal krvoločen prizor, v katerem je nastopal on in čuden možicelj, prav neverjetno podoben njegovemu očetu.

(Ta zveriženi, polomljeni bicikel ni moj ... Kaj si naredil z mojim kolesom ...

Nič takega, oči, česar ti zdajle ne boš naredil z mano ...)

»Ja, pojdimo pogledat!« je soglašal Jaka in tudi Špela se ni pretirano upirala, Polona pa je bila tako ali tako zatopljena v svoje misli.

Znova so se odpravili na pot. Minute so neusmiljeno tekle. V zmedi ulic je bilo treba poiskati tisto, ki je v slepem odcepu skrivala zarjavelo ograjo, za katero so stala propadajoča poslopja.

Miha je bil tisti, ki je odkril ozki prehod med dvema stavbama, saj si je med lanskoletno vožnjo z Maksovim avtomobilom skušal v spomin vtisniti čimveč križišč in ovinkov. Jaka je tedaj Tinetu pridigal o črevesnih zajedavcih, Tine pa tako še nikoli ni bil za nobeno rabo.

»Le kod hodi Tine?« se je v tistem trenutku odsotno oglasila Polona, ne da bi v resnici pričakovala odgovor.

Miha se je zdrznil. Bilo je skoraj tako, kot da bi mu prebrala misli, in v znamenje soglašanja je Jaka, ki se mu je posrečilo prepoznati mučilnico iz svojih nočnih mor, tiho vzklikal: »Mega, to je to!«

Dekleti sta se skobacali s koles in se z odporom zazrli v žičnato ograjo, na več mestih prerezano in predrto, s koli, ki so pijano štrleli v vse smeri kakor žlice, nemarno zapičene v postano jed.

Miha in Jaka sta ob sebi potiskala kolesi in iskala znamenja življenja. Nad streho zapuščenega tovarniškega obrata se je spet zabliskalo, nato pa so črnino znova posule zvezde in se zaiskrile v vsem svojem sijaju.

»Ozračje se je preveč segrelo,« je podal strokovno oceno vremenoslovec Jaka.

Špela je s prstom pokazala na drugo stran dvorišča, nastlanega z vso mogočo šaro. Tam je stalo več neznansko dolgih avtomobilov in med njimi tudi terenec s svojim znamenjem za odganjanje vlomilcev na pokrovu.

»A ni tam tisti avto z mrtvaško glavo?«

»Pssst! Si nora, kaj se dereš?!« je zasikal nanjo Miha, položil kolo za kup rjastih sodov, iz katerih je zaudarjalo po postani deževnici, se v mislih stokrat opravičil očetu za škodo in se odtihotapil na oglede. Prijatelji so mu zvesto sledili. Figo zvesto, prestrašeno!

Tovarniška hala, pred katero je bil pravi avtomobilski sejem, je bila ovita v temo. Toda znotraj je bilo razločno slišati glasove.

Miha in Jaka sta se skoz razbito steklo v velikanskih oknih s kovinskimi prečkami z rokama previdno pretipala do gladke, na otip trše tkanine. Ker bi se z baterijskima svetilkama izdala, sta izgubljeno tipala v temi, stiskala zobe in upala, da v teh prostorih ni pasjih in golobjih drekcev.

Jaku je uspelo odškrniti del črne zavese, tedaj pa je komaj zadržal krik.

V soju nekakšnih žarometov je sredi prostorne hale, med kupi šare in pozabljenih, že zdavnaj odsluženih strojev stala četverica mrkih neznancev s pozivniki in orožjem za pasom. Zagledal pa je tudi čokatega Maksa Fajona v srajci in neznanega orjaka v spodnji majici. Oba sta bila videti kakor spodletel stranski produkt zelenjavnega čudeža na Maksovem vrtu.

Na mizici je ležal kupček prahu, med katerim so se živahno lesketali srebrnkasti delci.

Miha je v hipu postal pravi izvedenec za prah. Zastrigel je z ušesi, se z rokami oprijel prečk in nos pritisnil k razbiti šipi.

»Kaj pa delajo?« je šepnil Jaka in si skušal priboriti spodoben razgled, dekleti za njim pa sta cepetali od neučakanosti.

»Pojma nimam,« je odvrnil Miha, ki si je prizadeval v špranjo nad umazano polico potisniti še drugo roko. Z njo je hotel še malce razmakniti črno zaveso.

Kupček prahu se je izoblikoval v jajce, v dobro znano prastaro obliko, toda brez lupine, v simbol rojstva, kije zažarel v svoji notranjosti. Od silne energije, ki jo je jajce oddajalo, so možem pordeli obrazi, da so spominjali na kuhane rake v loncu.

Neznanci so odskočili od začudenja. V njihovih pogledih se je zrcalilo nemo priznanje, da si je Maksič Fajoneze, kot so prevedli njegovo ime in priimek, resnično dovolil vstop v senčnato uto strogo varovanih političnih in vojaških skrivnosti.

»Jajce ni, ponavljam, ni izpopolnjeno orožje sovražnih sil!« je Maks Fajon slovesno spregovoril.

Njihovo prvotno osuplost je zamenjala preračunljivost.

Maks pa si je takoj privoščil tudi odmerek samoljubja, v katerem je presegel samega sebe. Uspel mu je veliki met! In tisti maneken si lahko pri priči sname svojo ameriško brezbrižnost z obraza in si jo nekam vtakne!

Skozi prostor so švignile ostre puščice modre plinske svetiobe in zaplesale po ožganih zidovih. Vsi v tovarniški hali so pod nogami začutili tresenje, kot bi globoko pod zemljo nekdo ril s pnevmatičnim vrtalnikom.

Črne zavese so se srebrno zalesketale in takoj zatem so skozi temo švignile škrlatne in modrozelene igle. Iz jajca se je dvignila svetloba v barvi starega zlata z mlečno belim sijem. Iz središča proti robovom se je bočila kakor do polovice napeto padalo. V sunkovitih valovih se je širila navzven, in tik preden je ugasnila, je mlečni sij zadobil strupeno zelen obod.

Miha, Jaka, Polona in Špela so se zamaknjeno oprijemali prečk in strmeli v dih jemajoči prizor.

»Mojbog ...« je dahnila Špela, ko se je jajce z nosom obrnilo naravnost proti oknu, od katerega se otroci niso mogli odlepiti.

Jajce je začelo drgetati. Nekaj je sililo skozenj.

Vsi odreveneli so čakali, kaj se bo zgodilo.

Iz jajca je kvišku šinil ogenj. Drobni plamenčki so puščali za seboj sled živega srebra, iz katerega so vstale kovinske šibe in izginjale pod strop. Na šibah je zatrepetala nejasna slika. Preden se je umirila in izostrila, se je nekajkrat zavrtela okrog svoje osi. Spominjala je na hologram, na dva prepletena laserska snopa, vendar nikjer ni bilo opaziti svetlobne plošče, kjer bi se drugi, odbiti snop žarkov združil s prvim.

Pred njimi se je v trepetajočih delcih prikazal nekakšen navidezni sončni travnik. Nikjer ni bilo opaziti drevja. Le bleščeče, za oko dražeče zelen in nepokošen travnik, z obiljem nenavadnega cvetja, katerega stebla so bila polna čudnih ščetin, iz vsake pa so poganjale bodičasto nazobčane krpe. Orjaške cvetne čaše iz nekakšnega perja so bile kuštrave kakor tilnik otroka. Žvepleno rumenim cvetnim lističem so na vrhu poganjali gosti brki.

Nikjer ni bilo opaziti metuljev in ves travnik je spominjal na nekakšno ploščo, toda vse to ni kazilo njegove strašljive lepote. V daljavi so po travniku brezskrbno rajali otroci. Natančneje, pet jih je bilo.

Ko so jih možje v hali zagledali, so izbuljili oči.

Poloni se je nenadoma zazdelo, da je s pogledom na travnik osvobodila lastno srce iz celice v prsih. Vedela je, kdo so nejasne pike na zeleni preprogi, še preden je Miha izjecljal:

»O ne, o ne, o ne ... To smo mi!«

»Ne, pa nismo!« je razsodila Špela z glasom sodnice, ki je pravkar razveljavila sodni proces. »Na travniku je pet otrok, mi pa smo štir...«

Stavka ni utegnila dokončati, kajti že v tistem trenutku je zbegano strmela v najosupljivejše odkritje v zgodovini človeštva: v svojo dvojnico.

Obrazi otrok v hologramu so bili nenavadno veliki, njihovi smehljaji nenavadno razpotegnjeni, v očeh pa se jim je zrcalil preostanek travnika, skrit pogledom tostran resničnosti.

Jaka je pri priči pomislil na različico Hvalnice norosti. Bilo je preprosto: njemu, Jaku Novaku, se je nedvomno sfecljalo. Možgani so mu odpovedali, ker je hotel z znanstvenim poskusom dokazati, da po stodnevnem gladovanju možgani še vedno delujejo in ne potrebujejo telesa. To se torej zgodi, če človek ne je, si je mislil, organizem požre možgane!

Kako čudno je spoznanje, da zreš v natanko takšno tvorbo, kot jo dan za dnem vidijo drugi, v porušeno resnico o genetski neponovljivosti, se je Mihu podilo po glavi, medtem ko se mu je sredi travnika, polnega čudnih cvetlic, široko nasmihal lastni obraz.

V glavah obeh deklet je vrvelo od občutij in misli, ki so se množile z neverjetno naglico in prehitevale druga drugo.

»To smo mi,« je prazno rekel Jaka.

»Nisem vedel, da ima Tine v resnici hruškasto glavo ...« mu je odsotno pritrdil Miha in poiskal Polonino dlan. Bila je suha in vroča.

»TO SO ONI! Na travniku danskih resastih kramul!« je medtem sredi tovarniške hale zavreščal Maks in skušal s prstom, uperjenim v trepetavo sliko, izraziti več kakor z glasom, ki je postajal iz sekunde v sekundo bolj cmerav.

»Oni, oni, oni ...« je hlipal in odkimaval z glavo, kakor da ne more verjeti lastnim očem, »v neki prekleti drugi dimenziji prežijo name, peklenščki, ne pa otroci ...«

Možje okrog njega so skomigali z rameni in si ga ogledovali, misleč, da se ga je lotila živčna depresija.

»To so oni, plod mojih najmračnejših slutenj ...« je ponavljal Maks in obraz skrival med dlanmi, pretresen ob spoznanju, da mu utegne tudi intergalaktični posel splavati po vodi.

»They deceived me last year ...« je hitel pojasnjevati okamenelim obrazom okrog sebe.

Njihove poteze so se omehčale in naklonili so mu nekaj pomilovalnih pogledov.

(This innocent kids, this little angels ... Oh, please ...)

Le Mali se je vznemiril. Njegovi tihi pukci so prešli v prave detonacije. Poznal je šefovo sramoto, o njej so se razpisali celo v rumenem tisku, on sam, Mali, pa drugega tako nikoli ni bral.

Otroci, skriti za črno zaveso, pa so se kar hitro privadili na svoje dvojnike, nemara zato, ker jim je za kaj drugega tako ali tako zmanjkalo časa.

Polona je spokojno opazovala zdravo barvo na svojih licih, svež in poln obraz, zravnano držo in srečo v očeh. Čutila je, da je neresnični travnik z odsevom neresničnega sonca veliko resničnejši kot pokošena trava pred njihovo hišo.

»Mislim, da se bom onesvestil ...« je navzoče z resničnim glasom obvestil Jaka, tedaj pa se je zaslišal odločen glas, ki učencev med šolskim letom ni znal pripraviti niti do tega, da bi si sezuvali čevlje, zdaj pa je sekal kakor strojnica.

»Kaj počnete tukaj sredi noči? In povejte, kje ste pozabili Tineta!«

Bila je njihova razredničarka Meta Kavčič!

In ne samo to. Bila je njihova razredničarka Meta Kavčič, ki je bila zaradi jeze videti kakor dve razredničarki Meti Kavčič skupaj in ki je grozila kakor ducat najbolj zadrtih islamskih skrajnežev:

»Govorite in, prosim, nikar mi ne tvezite, da so Tineta ugrabili!«

Gulp, gulp, gulp, gulp, je potovalo po goltancih. »To bi tudi mi radi vedeli ...«

»Tine pleše po travniku ...« sta v en glas plaho povedala Miha in Špela, Jaka je medtem grabila omedlevica, da ni mogel odpreti ust, Polono pa so miselni tokovi odnesli v varno zavetje Mihove dlani.

Misel, da je Tineta nemara zalotil njegov oče, najbrezupnejši primerek nespečnosti, kar jih je v tostranstvu, je Miha in Jaka nekajkrat obšla že med nočnim pohodom.

Tinetov oče je bil namreč kar precej v letih, saj je edinega sina dobil malone na pragu petdesetih. In gospod Požar je bil ravno zaradi svojih izkušenj (beri, starostnega drobnjakarstva) trdno odločen, da iz Tinetove bližine prežene vse znanilce stranpoti.

Jasno, da zategadelj ponoči ni spal, marveč le mežikal v temo in prisluškoval, ali se v hišo ne tihotapi kakšen tak nebodigatrcba. Nikoli ni imel posebnega uspeha, le enkrat je ujel nepridiprava v podobi Tineta debelinka, ki se je v svojem požrešnem obdobju ponoči tihotapil k hladilniku.

Toda, glej ga zlomka, ko človek po vseh letih prežanja končno utone v spanec, prepričan, da je vse tako, kot mora biti, ga iz dremeža v lastni hiši vrže nenavaden ropot. In kaj, če ravno ta hip neznan ugrabitelj s Požarjem mlajšim pod pazduho beži iz hiše ter namerava čez pičlo uro od Požarja starejšega zahtevati odkupnino v višini najmanj dvanajstih povprečnih plač? Le kdo bi ob takšni misli ohranil mirno kri?

Gospod Požar je kot iz uma planil na noge, stekel iz spalnice in v pritličju odkril sina, kako se brez ugrabitelja odpravlja skoz okno na polnočni sprehod.

Gospodu Požarju so izstopile oči.

»Tinček!« je prepadeno vzkliknil. »Kam pa greš? Kaj ti pri naju z mamico ni več lepo?« Nato se je zbral, se odhrkal in naredil sila resen obraz.

»Hočem reči,« je rekel s sila odločnim glasom, »kam pa greš sredi noči?«

»Igrrrrat ...« je izjecljal Tine prvo laž, ki se je je domislil. Drugo nogo, ki je že potipala angleško travico pod oknom, je prestavil znova nazaj. Očetu pred oči.

Gospodu Požarju pa je bilo ta hip prav malo mar Tinetovih nog. Odprl je vrata kuhinje in začel vpiti na ves glas:

»Irma, pridi dol! Tvoj sin čepi na okenski polici, ker se hoče iti ob enih ponoči igrat, si lahko misliš?«

Gospa Požarjeva je zaspano pritavala pogledat, koga koljejo. Nič ni rekla, le tesneje si je zategnila pas halje okrog života in nesrečno mežikala v jarko svetlobo.

Tinetu je zaledenela kri v žilah, že ko je zaslišal očetove korake na stopnišču. Kako naj se izgovori, je mrzlično kljuvalo v njem, medtem ko je gledal v mamine otožne oči. Ena, dve, tri, in že so mu prsti in z njimi nohti, eno najučinkovitejših protistresnih pripomočkov v predkadilskem obdobju, odromali v usta. Molče in grizljajoč nohte je torej pričakoval razplet, podoben Mihovemu pred letom dni.

Oče Požar pa ni izgubljal časa. Sina je s tolikšno ihto zvlekel za ušesa v dnevno sobo, da so malemu siromaku odgrizeni koščki nohtov kar popadali iz ust. Nič mu ni bilo treba ukazati, naj vse pove, iz Tineta so bruhali podatki kot kovanci iz igralnega avtomata.

Gospod Požar je po telefonu obvestil preostale starše, ti so pretreseni odkrili prazne postelje v otroških sobah, jih ob dveh zjutraj zbobnal na kup v svoji dnevni sobi in ob dveh in petnajst minut odločno zavrtel številko policijske postaje.

Stari znanec, gologlavi policijski inšpektor, ki jim je že preteklo leto delal preglavice, je bil ob dveh in devetintrideset minut že na poti k Požarjevim.

Tine je bil kot na trnih. Presedal se je sem in tja po kavču ter iskal najudobnejši položaj, da bo pozneje laže odgovarjal na številna vprašanja.

Bilo je naravnost grozno. Kaj vse se ti spomnijo takile zmačkani, od službe in skrbi zdelani starši ob treh zjutraj! Odgovarjati je moral na vsa mogoča vprašanja. Špelina mama je hotela vedeti: »Kateri od vas barabinov je mojo punčko napeljal k temu nespametnemu početju in zakaj ni vzela jopice s seboj?« Polonina mama pa je potem, ko se je usula ploha vseh vrst vprašanj, dejala z brezkrvnim obrazom: »Vam povem, da se človek privadi na vse ...«

Obraza Mihovih staršev sta spominjala na zadnjo plat polarnega medveda. Lani je bil njun sin zaradi svoje drzne odločitve, da obdrži disketo z načrtom atomske bombe in jo zamenja z disketo, na kateri so bile računalniške igrice, v Škocjanskih jamah priča Polonini ugrabitvi. Ta dogodek jima je malodane pobelil lase, letošnji pa jima bo pobral še barvo z lic.

»Oh,« je zastokala uboga Mihova mama, »samo leto dni je bil mir ...« Obrnila se je proti možu: »Kaj delava narobe?« NEIZGOVORJENO VPRAŠANJE: A misliš, da to počne nalašč, ker se mu zdi, da sva preveč zaposlena?

»Midva?« je vzkipel gospod Lapajne in se potuhnil za krinko velikega inkvizitorja. »Takoj ko ga dobim v roke, hočem slišati, s kom, zakaj, kje, kdaj in predvsem kako dolgo!«

NEIZGOVORJEN ODGOVOR: Sodiva med povsem normalne prezaposlene starše s povsem nenormalnimi otroki, ki imajo povsem nenormalne želje ...

V tistem trenutku je postala dnevna soba bogatejša še za enega člana majhne in ta hip še neučinkovite skupnosti. Gospod policijski inšpektor je bil videti povsem tak kot leto dni prej, kakor da bi pred enim letom skočil na stranišče in se pravkar vrnil.

»No, kako?« je zaklical in z glavo pomignil proti Mihovemu očetu, kot da ga tudi tukaj, v rezidenci Požarjevih, šteje za hišnega gospodarja.

Starši so začeli govoriti drug čez drugega, Tinetu pa je v senceh utripalo, utripalo, utripalo ...

Policijski inšpektor se mu je približal s spodbudnim smehljajem na ustnicah. Dvignil je roko in Tine sije obraz prestrašeno zavaroval z rokami.

»Če prav razumem, Tine, so ti tvoji prijatelji zelo pri srcu ...« je inšpektor slovesno odprl debatni krožek. »Menda bi napravil vse, da bi jih znova srečal?«

Tine pa nekako ni kazal prevelike želje po snidenju z njimi. Sključenih ramen je sedel na stolu, se zibal naprej in nazaj kakor v transu in prazno buljil predse.

Špelina mama je od samega ogorčenja nad inšpektorjevimi že znanimi prijemi (preteklo leto je z enakimi fintami omehčal Miha) vstala in začela korakati po sobi, z obrazom, zamrznjenim v ledeno kocko.

»Zelo lepo, Tine, zelo lepo ...« ga je pohvalil inšpektor, »taki otroci so mi všeč ... Škoda, da me ponavadi kličejo zaradi majhnih, neumnih lažnivcev, ki naredijo po neumnem veliko škode ...«

»Potem pa še zrastejo v velike neumne nadloge ...« mu je ustrežljivo pritegnila Polonina mama.

Vse je bilo do pičice tako, kot mora biti, zato je Tine odprl usta in začel odsotno žagati vejo, katere se je sredi deročih valov oprijemal utopljenec v njem: »Kaj pa, če vas pokličejo zaradi majhnih, neumnih lažnivcev, ki trdijo, da so med nami vesoljci? Vesoljci, ki imajo tako moč, da lahko povečajo solato in naredijo otroški trebuh odporen proti sladkarijam in v zraku pokažejo sliko, v kateri človek vidi samega sebe v daljni prihodnosti? ... Hočem reči, ste že imeli opravka s takim lažnivcem?«

V ozadju je bilo slišati top udarec.

Špelina mama se je zvrnila po tleh kot vreča krompirja.


ZEMLJA NA PREIZKUŠNJI


Razredničarka Meta Kavčič je še od lanskega leta hranila nekaj zaloge pridig, opozoril in vzgojnih napotkov, nekakšen presežek, ki se ji je nabral v času Polonine ugrabitve.

»Da vas ni sram takole nakopati staršem skrbi in težave! Le kaj vam pade na misel, potikati se sredi noči po takšnih predmestnih četrtih? Kaj sploh počnete tukaj? Jaz imam za kaj takega svoje razloge, upravičene razloge, toda vi?! Vam lanska izkušnja ne zadostuje? Samo da vas malo spustim z vajeti, pa je že vse narobe!« je svoje konje poslala v galop in nemara bi celo prekopitljali predpisano razdaljo do ogrožene vrste učencev šestega be, če je ne bi v tistem hipu težka roka dregnila pod rebri.

»Au, kaj pa je to?« je presenečeno odskočila razredničarka in se znašla pred majhnim in čokatim kosom granita, z nogami, zabitimi v medenico, in z rokami, štrlečimi iz ram kakor par prirezanih peruti. Neznancu se je v roki svetlikala kratka brzostrelka, in Jaka je ves zbegan prestregel Mihov svareči pogled.

(Ampak, a ni to tisti iz džipa z mrtvaš...

Drži jezik za zobmi!)

»Marš noter! Vsi!« se je pritlikavcu mrzlo pocedilo iz ust.

Razredničarka in otroci so v gosjem redu odkorakali kruti usodi naproti. Orožje v pritlikavčevih rokah je rožljalo neko čudno pesem, gramoz pa se je škripaje vdajal pod njihovimi koraki.

Pritlikavec jih je skozi velikanska in skrivenčena železna vrata odgnal v ozek, temačen prehod, ki se je že po nekaj metrih razširil v vsem dobro znano razsvetljeno halo z mizico in neuigranim moštvom okrog nje.

Vsi so se osuplo zastrmeli v nenapovedane goste.

Nemec se je brž sklonil in z roko segel pod hlačnico, kjer po vsej verjetnosti ni skrival bolh, marveč strelno orožje, toda Maks ga je že prekosil z novo v vrsti klasičnih živčnodepresivnih motenj: »Tu so, poglejte jih, pripeljal sem jih ...« Elegantno se je priklonil in z roko pokazal na prišleke, v očeh pa se mu je zrcalila norost.

»Here they are, didn't I tell you about this little devils? ... In kaj, za božjo voljo, delaš ti tukaj, Meta?! Si se spajdašila s svojimi mulci, kaj?« je nagovoril svoje dekle in oči so se mu divje zasvetile.

Pred Velikega je skočil kot zajec iz čarodejevega klobuka: »Pa ti, vol zarukani? Kje si bil do zdaj, štofeljc?!«

Otroci so se skušali čimgloblje ugrezniti v tla.

Meti Kavčičevi je drgetala bradica.

»Zaspal sem, budilka ni zvonila, ampak saj sem ti metal kamenčke, šef, pa te menda ni bilo več ...« se je na vse kriplje branil Veliki, »na zadnje dvorišče pa si nisem upal, ker ima tvoja mama tako rahel spanec ...«

Tujci so molče spremljali zmešnjavo, pripravljeni, da nemudoma zakuhajo še večjo, če bi bilo potrebno.

»Kaj delate tukaj, prekleti mulci?!« je Maks z rokami na hrbtu razsrjeno korakal sem ter tja pred prepadeno četico. »Ste mi spet prišli mešat štrene? Podavil vas bom kot mačke!«

Mihu je dlan nehote šinila k vratu.

... človeški um je omejen, resničnosti se dotika tam, kjer je sploh ni ...

»Kaj si rekel?« se je Maks ustopil pred Miha. ... njegova vera je potrošništvo, človeštvo v njem en sam brezup ...

»Ponovi!« Maksov glas je bil trd kakor jeklo.

... Zemlje ni, je le zapis trdnih tal pod nogami, dnevnik, v katerega ljudje zapisujejo zmeraj isto zgodbo, in vsak, ki bo v njem živel novo vrstico, bo potreboval trdna tla pod nogami samo zato, da ga prebere čas ...

Miha je pogledal Polono. Trdno se je oklepala njegove dlani, oči je imela zaprte in težko je dihala. Z drugo roko je slepo zatipala po Maksovi srajci, kakor da preizkuša kakovost tkanine, po licih pa so ji polzele solze nenavadne jajčaste oblike.

Jajce na mizi je za hip ugasnilo. Bilo je, kakor da bi prostor in čas prenehala obstajati, kakor da bi v nekem trenutku večnosti zamenjala vlogi, kakor da bi se pokrovka neba poveznila čez Zemljo. Iz jajca so švignili zeleni plameni, temni kakor morske globine, in vsi v hali so onemeli. Plameni so šinili naravnost skozi život mladega Nemca. V delčku sekunde je bilo vsega konec. Za njim je ostal samo kup obleke na tleh.

Meta Kavčičeva je kriknila in odrevenelo Špelo stisnila k sebi.

Tedajci se je nekje globoko pod zemljo zaslišalo zamolklo bobnenje, kot bi na Papui Novi Gvineji z udarci na bobne klicali ljudožerce k večerji.

Tla so se začela narahlo tresti.

»Quickly!« je zavpil Maks in se vrgel proti mizici. Z rokami je oplazil rob in treščil Američanoma pred noge. Ta dva sta skušala ohraniti ravnotežje na betonskih ploščah, ki so valovale kakor nemirno morje.

»Pusti me!« se je začel Miha trgati Velikemu iz rok.

Razredničarka je vreščala, tako kot se za nemočne dame spodobi. Joj, kako je obžalovala, da se je zapletla s tem ničvrednežem Fajonom!

»Aaaa ...« je preizkušala odtenke svojega glasu, medtem ko se je skušala obesiti neznanemu orjaku na komolec. Ves razum, ki ga je pridno skladiščila pod svojim pokrovom, se je upiral temu, kar je videla. Ni prenesla pogleda na kupček neosmojene obleke, med zvitki stare žice, v kateri je še do nedavnega tičal človek iz mesa in krvi.

Maneken iz ameriške obveščevalne službe je končno presodil, da je napočil pravi trenutek, in izvlekel malokalibrsko pištolo. Predstavnik NASE, ki se je spoznal na vesoljske reči, je skušal jajce zapreti v škatlo iz posebne umetne snovi, toda prepozno.

Otroci so kakor snopi popadali po vrtinčastih tieh. Preperelo streho nad njimi je predrla močna in debela gred ostre bele svetlobe. Švignila je iz gnezda snežno belih oblakov, lenobno plavajočih tik nad škarniki ostrešja. Bela svetloba je oblila jajce na mizi in razkrila drobne razpoke na skorji suhe zemlje.

Maks je v široko razprtih ustih začutil okus teden dni starega bljuvanja. Skozi požiralnik mu je pljusknil val žolča. Po puščavah uma so mu pustošile neme slike, povsem drugačne od prizorov, ki so se odvijali pred njim. Pred njegovimi očmi je plavala podoba gologlavega neznanca v črni, pogrebni obleki in z obrazom v barvi polivinilaste vrečke. Pripovedoval mu je reči, ki jih Maks zaradi hrupa v hali ni mogel dobro slišati in ki jih zaradi omejenega razuma ne bi doumel, četudi bi mu jih plešec namazal na kruh.

Po prostoru je zavel strašen piš. Ni je bilo sile, ki bi zmogla ustaviti vrtinčenje prahu in drobnih, kakor oživelih predmetov, zaganjajočih se navzočim v obraz in telo. Veter je tulil kakor razjarjena zver in razpoke na jajcu so se povečale. Moč prebujenih zračnih tokov je začela s tal dvigati škatle, opeko, počena vedra in pozabljene kose prekrivnega povoščenega platna. V stari tovarniški hali se je razbesnel pravi vihar.

Ljudje so kričali in si skušali obraze zavarovati z rokami. Neznana sila jih je premetavala sem ter tja, jim trgala dlani z lic, jih bičala po goli koži in jih dušila, da so le še klavrno hropli.

Jajce se je prelomilo na pol in iz njega je švignil blisk, prepoln prizorov zoglenelega rastlinja in eksplozij neba nad črnim in golim planetom brez sonca in lune. Bila je praznina brez življenja. Nič, ki ga ni bilo mogoče opredeliti, saj se ni mogel ogledati v svojem nasprotju.

»Grozno!« je Tine šepetaje in z eno samo besedo povzel strahotne prizore mrtvega planeta.

... so še hujše reči od tega, da izgubiš svoj planet...

»Kdo nas gnjavi s temi vsakdanjimi življenjskimi resnicami?!« je zavreščal Maks s krvavo podplutimi očmi in s peno na ustih, tik preden ga je v kremplje dobila neznana sila in ga treščila ob steno.

Mali, ki je znova dobil spoštljiv odnos do tradicionalnih vrednot v tolpi, je pri priči pohitel reševat šefove ostanke in pri tem Miha nehote pahnil, da je ta udaril ob mizico, nad katero so divjali peščeni viharji mrtvega planeta.

Miha je vrglo na mizno ploskev. Zaman seje skušal iztrgati sili, ki ga je vlekla v enega od vrtincev, v kaos, ki ga ni bilo mogoče doumeti ali razložiti z logiko in ki je bil po svoje veličasten v vsej svoji strahotnosti.

Miha se je oklenil roba mizice, toda dlani so se mu začele ožiti in ploščiti, dokler niso, nenaravno zvite in podaljšane v nekakšno vrtno cev, izginile v jajcu. Miha se je v mislih poslovil od njih, prepričan, da mu bo roke vsak hip iztrgalo iz ramen. V vratu je začutil neznosno bolečino.

V tovarniški hali je od strahu zavreščalo vse, kar je bilo živega v njej. Mihov od bolečine spačeni obraz je spremljalo tuljenje, ki je spominjalo na mačje zavijanje med parjenjem.

Špela je vztrajno in nepretrgano hlipala. Z eno nogo se je zagozdila v zložljivi škatli za orodje, z rokami pa se je oklepala zidnega nosilca.

Tine je milo jokal in držal Špelo za mikico, Jaka pa je rjul: »Izvlecimo Miha!«

»Kako?!« je tulila razredničarka, ki ji je vihar divje mršil lase.

»Polona leži na tleh!« je zavpila Špela in se za las izognila kartonskim škatlam z neznano vsebino, ki so se dvignile s tal in ujetnikom v opuščeni tovarni v nizkem preletu vzbujale še večji strah.

Silni pritisk je iz oknic izruval kovinske prečke, povsod je bilo slišati žvenketanje razbitega stekla, reflektorji so se nekajkrat zazibali na svojih nosilcih, preden so odleteli v steno in se raztreščili. Mizico je odneslo proti vratom, jajce je obtičalo na nevidni polički v zraku in se lenobno zazibalo, nato pa razpadlo na dve lupinici in spustilo na piano mogočen steber tornada, pri dnu ozek kakor gleženj otroka in pri vrhu širok kakor krožnik, s katerim pri NASI lovijo zvoke iz vesolja. Vanj je mahoma izginilo vse, kar se mu ni upiralo z močjo volje.

Toda hrumeči vrtinec je poleg letečih predmetov kmalu zlomil tudi moč volje, in ameriški maneken je eden prvih cvileč izginil v neznanih globinah vzporednih dimenzij ali česarsižebodi.

Tornado je bil nenasiten. V svoje žrelo je pospravil zapuščene stroje, uskladiščene škatle nikoli uporabljenih stvari, prečno tramovje, nosilce, kavlje, talne letvice, neznane železne konstrukcije v obliki delovnih miz, predstavnika NASE, Čečena mongolskega videza, malega Velikega, velikega Malega in njegov krik »Šeeeefl«, dimnik, stare strešnike in škarnike, ki jih je zapovrstjo ruvalo iz kapa. Vse to je v vrtincu dima in prahu izginilo v gnezdu oblakov nad poslopjem.

Nad razredničarko in otroki je zakraljevalo golo nebo. Z njegove jasne, votlo črne uleknine so jim mežikale zvezde, kakor da se posmehujejo človeški nemoči, in med njimi je švigalo nešteto prelepih zvezdnih utrinkov.

Vihar se je počasi polegel.

V daljavi je bilo slišati sirene policijskih avtomobilov. Hrumenje helikopterjev je zarezalo v ozračje in znova spodbudilo pojemajoči vrtinec hrupa in kaosa, kot bi nekdo odprl zapah na vratih in spustil na oder drugo vrsto blaznosti.

V sami tovarniški hali pa je vse podleglo smrtni tišini. V trdo belo gred svetiobe, povezujočo nebo in zemljo, je od kdove kod zašla bledo rumenkasta lisa, kot bi v gosti sluzi plaval košček papirja. V njej je bilo bolj slutiti kakor razločiti pogled otožnih oči na belem in suhljatem licu, neopredeljivo spokojnost in neizmerno ljubezen. ... obraz neskončne modrosti, izrisan v trepetu brezštevilnih potez neke čudne miselne igre ...

Podoba se je počasi kakor padalec spustila v razklenjeno jajce. To se je v gluhi tišini večne samote raztreščilo vase in se zaprlo v nepredirni ovoj smolnate črnine. Trenutek napetosti. Strah in dvom. Bolečina pričakovanega.

Smolnati plašček je kakor magnet povlekel vase tisto, kar je neupravičeno vztrajalo onstran njegovih meja. Odbito svetiobo in dolge, razpotegnjene podobe nepridipravov, izginulih v stebru tornada, ki so trepetale v zraku le še kot ostanek kinetične energije, je glasno cmokaje posrkal vase. Potem se je razpočil kakor milni mehurček.

Gnezdo vate nad zapuščeno tovarno se je razlezlo v koprene.

Nad mestom je zavladal mir.

Hrup in zmeda pa sta se preselila na ulice. Ljudje so v nočnih haljah in progastih pižamah in v copatih brezglavo tekali sem ter tja, se pogovarjali, pritoževali in delali iz muhe slona, četudi je bilo napihovanje resnice precej težavna reč, še posebej, ker ni bil s tovrstno resnico nihče v posebnem sožitju.

»Kaj se je zgodilo?«

»Ste videli leteče krožnike?!«

»Ne, jaz sem videl Kristusa!«

»Lepo vas prosim, kako pa veste, da je bil on?«

»Luč je gorela v tovarni ...«

»Ste videli balone nad njo? Kaj delajo ponoči meteorološki baloni v zraku?«

»Ampak Kristus je izginil v tovarni!« »Policija je že na poti ...«

»Francelj, nikar ne tekaj bos naokrog, mogoče sploh ni bil Kristus, ampak zlodej!« »Videl sem ga!«

Neka debelušna ženska je padla na kolena, z rokami, sklenjenimi v molitvi. Nekdo drugje zamaknjeno strmel v nebo in peščica ljudi je sredi poletja prepevala božične pesmi.

V opustošeni tovarniški hali pa je vladala tišina, le tu in tam je bilo slišati tiho smrkanje.

Polona je ležala na tieh.

Razredničarka Meta Kavčič je klečala in si, oprijemajoč se zidu, brisala nos.

Špela je mrzlično iskala bližino duhovno odsotnega Jaka, ki je fizično zapolnjeval dobrega pol kvadratnega metra tal nedaleč od nje, ulit v svečo, nepremično strmeč v konice svojih superg, katerih guma na podplatih se je skoraj scvrla od vročine.

Tine se je počasi in po vseh štirih plazil proti negibni skupinici. Z odrgnjenimi dlanmi je drsal po tleh, ne da bi občutil, kako mu na kolenih cvetijo krvave rože. Težko je sopel in šepetaje izgovarjal imena prijateljev, kakor da bi bral svojevrstno molitvico: »Miha, Jaka, Polona, Špela, Miha, Jaka, Polona, Špela, Miha ...«

Miha je bil z rokami, ujetimi v neznani dimenziji, poglavje zase. Po izginotju črne luknje so mu roke obležale na tleh kakor kačji lev, prevelike in prazne kakor rokavi, ohlapna pasova kože sta se v nagubanih plasteh končevala v kupu na betonu. V odsevu njegovih zenic je tičala podoba moža v črnem, na čigar belem obrazu so počivale otožne oči, v katerih se je zagledal Miha s svojimi, polnimi moža v črnem, v čigar spokojnem pogledu se je zrcalil odsev velikanskih železnih vrat, ki so se s treskom razletela. Odprla so pogled na dramatično razstavo filmsko mirujočega ducata črno oblečenih policistov v neprebojnih jopičih in z naperjenim orožjem. Na glave so si bili navlekli nekakšne nogavice, zato se je gola inšpektorjeva glava med njimi svetila kot olupljen krompir.

»KAJ JE ZDAJ TO, DRUŠČINA IZ ŠESTEGA B?!« je zakričal inšpektor s predirljivim živčnim glasom, ki pri človeku povzroča izpuščaje. Nadaljeval je pritajeno preteče: »In da mi ne boste zdaj natrosili vse mogoče laži iz šolske zbornice!« Nihče iz omenjene druščine ni kazal prav nobene želje, da bi kaj zinil, kaj šele da bi lagal.

Razredničarka je preslišala inšpektorjevo opazko. Da ne bi planila v jok, je nepremično strmela v strgan rokav svoje bluze in napeto sledila vzorcu na tkanini, da bi prepoznala logičnost zaporedja zelenih in rdečih vilic. Kramula, danska resasta kramula, ji je odmevalo v mislih.

»Gospa Kavčič!« jo je pozval inšpektor. »Kaj seje zgodilo tukaj?«

Razredničarka gaje pogledala kot tele v nova vrata.

»In Miha Lapajne, prosim, pri priči si popravi rokave, kje pa jih imaš, hitro, preden spustimo noter starše ...« je inšpektor energično popljuval Mihove roke, ki so se počasi vračale v prvotno lego in dobivale staro obliko. Meso in kite so se med pljuskanjem spremenile v želatino, nato v zdruz in nazadnje sta se v ramenih učvrstili dve, za mladostnika razmeroma dolgi roki, z ozkimi dlanmi in topimi vršički prstov.

Mihove oči so dobile steklen pridih. Pordele so kakor nebo ob sončnem zahodu in dajale so videz, da skozi ljudi zrejo v neki drug svet, v neko drugo resnico. Iz njegovega drobovja se je utrgal kratek stok, kot bi nekdo preizkušal jakost ozvočenja v mikrofonu. In potem je skozenj spregovoril moški. Njegov glas je bil utrujen, kot bi bil izčrpan od silne modrosti.

»Zemlje ni...« je preprosto rekel skozi Miha, »je le zapis trdnih tal pod nogami, dnevnik, v katerega ljudje zapisujejo zmeraj isto zgodbo, in vsak, ki bo v njem živel novo vrstico, bo potreboval trdna tla pod nogami samo zato, da ga prebere čas ...«

»Miha ...« Inšpektorju je od zaskrbljenosti nad Mihovo (ne)uravnovešenostjo trepetal glas. »Miha, zdaj je vsega konec, oče in mama te bosta odpeljala domov ... Dovolj je bilo pustolovščin!«

»Vsak od nas je del celote in celota je v vsakem od nas, zato se ljubimo, ker smo eno, in sovražimo, ker smo samo eno ...« je odvrnil Miha z glasom, ki je prihajal iz globokega vodnjaka v njegovem trebuhu. »Življenje je le večna slutnja smrti in vse, kar nosimo v sebi, smo prinesli s seboj iz te večnosti. Zaradi spomina nanjo so v otroštvu naše misli bistre ...«

Razredničarka je s panterskim skokom premerila razdaljo, ki jo je ločevala od Miha.

»Miha!« je zaklicala in ga z roko nehote oplazila po do nedavnega sesirjeni lakti. Zakričala je od bolečine in začela javkajoče pestovati mehurjasto dlan.

»... naša čustva jasna ...« se Miha med neprijetnim pripetljajem ni dal motiti, »in naša povezanost silna, toda bolj ko se odmikamo začetku in se bližamo koncu, močneje se zavedamo, da sta vse, čemur smo pripravljeni dati prosto pot, le solze in znoj, in to je bore malo tistega, kar skrivamo v sebi in kar otroci razdajajo s tolikšnim žarom ...«

Inšpektor je zmajal z glavo in pomignil enemu od mož z nogavico na glavi. Ta je pomignil drugim možem z nogavico na glavi in ti so se začeli previdno pomikati proti Mihu.

Polona je vstala s tal, kakor da bi dolgo spala v udobni in mehki postelji, in Špeli poslala bebav nasmešek.

»Vidiš, da te ni nihče ugrabil!« jo je oštela Špela, malodane jezna, ker se nikomur ni ljubilo zaplesti v ugrabitev in iz Polone narediti zvezdo.

»O, pa so me ...« je bila skrivnostna Polona in odtavala nekam proti izhodu.

Pripadnika posebne enote - to so bili možje z nogavicami na glavah - sta vedno težje zadrževala naval odraslih, katerih obrazi so izdajali žalost, osramočenost in osamljenost. Starši so se skušali prebiti k vhodu, da bi otroke čimprej prestregli v svoj objem, da bi bili končno rešeni grozljive negotovosti, največjega prekletstva starševstva.

Mihovemu trebuhu še ni pošla sapa: »Zato me pustite, da se vrnem tja, od koder prihajajo moji spomini, preden mi začnejo smrdeti noge, preden me napade zobni kamen in preden mi srce zakrkne in pozabim, kam sem namenjen ...«

Od njegovih rok se je začelo kaditi. Dva ozka oblačka dima sta se sukljala proti stropu in inšpektor je moral napeti vse sile, da mu ne bi noge pomolele v zrak. Česa podobnega še ni videl svoje žive dni in kar malce odleglo mu je ob misli, da pojde kmalu v pokoj in bo vajeti tega ponorelega sveta prevzel nekdo drug. Neki drug norec, mu je nehote prišlo na misel.

Kar na lepem pa se Miha ni več šel odraslega. Malce se je opotekel, zazehal, kakor da si namerava privoščiti dodaten par čeljusti in za številko preveč razširil oči, v katerih seje spet naselil nerazumevajoč pogled. Modrec iz njega je izginil neznano kam. Mihove roke so se ohladile in po njihovih žilah se je končno začela pretakati kri.

»Auva ...« je zamomljal, ko je začutil mravljince v njih. Čop zmršenih las mu je padal na čelo in bil je tak, kakor bi se prebudil iz kriogenskega spanca.

Razredničarka je olajšano zajokala. Pravkar je brizgnila največji vodni curek, kar so ga kdaj pridelale njene očesne žleze. Špela ji je planila v objem, Jaka ji je nerodno sledil med zmedenim ponavljanjem: »Mater, sem lačen ... Je kdo lačen? Gremo na pico! Mater sem lačen ...«

Tine je zgroženo božal svoja razcvetela kolena, Polona pa se je kot poblaznela režala pripadnikom posebne enote, ki so se dušili pod nogavicami.

»Miha!« sta kriknila gospod in gospa Lapajne, ko jima je uspelo preplezati nevidno barikado med vrati in enim od obeh specialcev.

Mihov nasmešek je bil enako bebav kot predtem Polonin. Mama ga je privila k sebi, kot da ga namerava zadušiti, oče pa je z mešanimi občutki, malo je bil vesel in malo jezen, skakal zdaj sem zdaj tja in možato trepljal sina po ramenih.

»Auva!« je zavpil Miha vsakič, ko se ga je oče dotaknil.

V zapuščeno halo je pridrl preostanek osvobodilne fronte staršev. Vihravo so se pozdravili, obe strani sta izmenjali stališča, razredničarka pa je izgubljeno stala med njimi, kakor otrok, ki je v igri brez para, in zmedeno skušala v skupini napraviti čimveč reda.

Inšpektor je zmajeval z glavo. V svoji policijski karieri je imel ogromno opravka s kaznivimi dejanji, toda s čudeži nikoli. Pospravil je orožje, ki ga ni uporabil, in pozabil na prizor opustošenja. Goli zidovi so se zdeli neskončno daleč in nad vsemi navzočimi se je bočilo črno nebo, streha sveta, poveznjena čez ostre betonske robove.

Prikimal je in hotel reči: Moja dolžnost tukaj še zdaleč ni opravljena ... Tedaj pa je za izboklino zidanega dimnika s sokoljim očesom prestregel konico platnenega italijanskega čevlja.

Prelomljen v pasu se je pritajil k zidu in začel počasi drsati proti robu, za katerim je cepetala bleda konica. V vsesplošni zmedi, ki je nastala, ko so starši začeli oblegati svoje otroke in kriviti družbeno ureditev za popolno odtujenost in razosebljenost svojega naraščaja, se je inšpektor plazil kakor boa velikanka, vztrajno se je pomikal proti čevlju, premagoval decimeter za decimetrom, dokler ga ni svinjsko usekalo v križu in se je že skoraj prekucnil na nos, tedajci pa je izza vogala za čevljem primigala še vezalka.

Inšpektorje hlastno planil po njej (nekaj je vendarle moral ujeti v vsej tej nevidni pojavnosti onstran zakona).

»Aaaaa ...« je zakričal Maks Fajon in jo hotel pobrisati skozi vrata, toda inšpektor gaje trdno držal za vezalko, ki je ni nameraval spustiti niti za živo glavo.

Pripadnik posebne, specialne enote, ki si še vedno ni snel nogavice z glave, je odsekano izdal ukaz, in po Maksu so popadali še preostali specialci, ki si še niso sneli nogavic z glave.

Maks Fajon je zahlipal in zagrgral, nato pa je na svojo veliko grozo izpustil nespodoben prdec. Jojme, ga je prešinilo, to je gotovo zapuščina Malega!

»Maks Fajon, aretirani ste v imenu zakona ...« je inšpektor drdral kot strojnica, navdušen, da ima v rokah vsaj nekaj otipljivega. »Vse, kar boste izjavili, bo uporabljeno proti vam ...«

Razredničarka Kavčičeva in ujetnik sta si izmenjala nekaj pomenljivih, a tudi presunljivih pogledov, nato pa je Maksa odvedlo vseh dvanajst pripadnikov posebne enote, ki si še vedno niso sneli nogavic z glave.

Inšpektor si je navsezadnje le mel roke. Z Maksom Fajonom oziroma Tonetom Pušenjakom oziroma Dragom Komovcem oziroma Maksimiljanom Kozolcem in Kozelnikom je imel še nekaj neporavnanih računov. Sklenil je, da z otroki opravi kasneje. Sploh pa je kazalo, da bodo najprej potrebovali nekaj obiskov pri zdravniku in psihologu, preden bodo znova za med ljudi, in tudi iz Maksa bo moral izvleči nekaj koristnih podatkov o tem, kaj za vraga se je sploh dogajalo med temi zidovi.

Starši so z dragocenim plenom zapuščali poslopje, razredničarka jim je sledila kot nekakšen potepuški psiček, inšpektor pa se je gladil po bradi in skušal v svoji glavi narediti red.

Nedaleč od gruče zijal, zbranih pred opuščeno tovarno, je zagledal po glavi obritega moškega v črni suknji, kako odločno stopa proti zastraženim dvokrilnim vratom, onstran katerih je kraljevala skrivnostna črnina.

»Pojdite domov, tukaj nimate kaj iskati!« ga je opozoril, toda kredasto beli obraz nad črno obleko je skupaj s preostankom uporniškega telesa, tako nekako ga je inšpektor dojel, nadaljeval pot, ne da bi se zmenil zanj.

»Sranje!« je zamrmral inšpektor, dal pripadniku posebne enote z nogavico na glavi nekaj kratkih navodil, in ko je sklenil s pogledom znova uloviti belega neznanca, je osuplo ostrmel.

Beli možje izginil neznano kam.

NI ŠE KONEC


Naslednje dni so mediji od razburljivih novic kar pokali po šivih. Po vsej Evropi so poročali o neznanih letečih predmetih, ki jih ni bilo, o kompasih, ki so ponoreli, čeprav so njihovi kazalci mirovali, o vznemirjenih živalih, ki so se zgolj odzivale na histerijo ljudi, in o otrocih, ki naj bi nezemeljski energiji, joj, kakšna domišljavost, pomagali ubežati z Zemlje.

Senzacionalni naslovi v časopisih (SE JE RESNICA VRNILA DOMOV?; CYBER OTROCI REŠUJEJO SVET; NAJSTNIŠKI DOSJEJI X ...) so pritegnili k branju na milijone ljudi, in vsi, ki so na kakršen koli način izvedeli za nenavadne dogodke zadnjih dni, so začeli na otroke gledati z nekoliko večjim spoštovan¬jem. Seveda zaradi vsega tega šolniki v novem šolskem letu niso želeli biti popustijivi do učencev in tudi starši vzgoje niso nameravali prepustiti vsevednim potomcem, vendar so začeli otroke na tem delu zemeljske oble jemati veliko bolj resno.

Druščina iz šestega b je bila vajena pozornosti. Že v lanskoletni zmešnjavi so si prigarali ugled in postali pravi junaki. Takrat so bili tega zelo veseli.

Toda tokrat je bilo drugače. Žalostno. Nedoumljivo. Iz njihovih otroških src bi lahko tisto nejasno otožnost, ko se ti zazdi, da si izgubil dobrega prijatelja, odstranjevali z buldožerji.

Pet prijateljev je postavalo naokrog, kakor da si ne bodo nikdar več opomogli. Četudi Tine in Špela v sebi nista začutila tiste posebne božanske sile, ki je obsijala njune tovariše, sta se kmalu nalezla virusa globoke potrtosti in nerazumljive, otroški duši neznane bolečine, kakršno občutiš v trenutku slovesa.

»Kako fantastično sem se počutil, ko je bila modra svetloba v meni...« je obujal spomine Jaka in zraven vzdihoval, kot da ga zapušča življenjska energija.

»Svetloba ni bila modra, ampak brezbarvna, le da smo jo mi videli skozi barvni spekter,« je kratko in jedrnato odsekal Miha, ki je nekaj zadnjih dni preždel v kotu svojih turobnih misli in se venomer vračal k tistemu, kar je bil uzrl, ko je bil z rokami že v večnosti. Le kako so mogli vesoljci, če so sploh bili iz vesolja, vedeti o vseh rečeh, ki jih je prebral v znanstvenofantastičnih revijah in so se skrivale v globinah njegovega uma? Z rokama, kakor potopljenima pod vodno gladino, je obiskal planete z dvema ali več sonci in s številnimi lunami, ki vladajo nebu hkrati z zvezdo pritlikavko, takšne, na katerih morje teče navpik, kilometre visoko, ali pa čisto presojne planete, na katerih so se mu pred očmi sproti uresničevale podobe iz domišljije, z neznosno lahkotnostjo je drvel skoz globine črnih prepadov in obenem čutil sunke drugih, sapo potnikov, ki je zašla skozenj v iskanju nepremostljivih daljav vesolja. Ni bilo ne konca in ne začetka, vse je bilo preprosto tam, na dosegu roke. Spoznanja so ležala vsevprek po nevidnih obalah, kamor ga je naplavljala misel, a je bil žal preveč osupel nad njihovo pravljično podobo, da bi se mogel odpreti in jih sprejeti vase. Nekako napol je začutil lepoto resnice, ki jo iščejo odrasli, in preplavila ga je silna žalost. Ko se bo ponovno srečal z obalami vesolja, bo že prestar, preveč nedojemljiv, tog in prepoln trdno zasidranih stališč, da bi sprejel nekaj, kar ne domuje v prepoznavnosti. In s tolikšno močjo znanj in spoznanj, shranjenih v želatinastih rokah, se je moral iz potovanja po galaksijah vrniti v svet šole in staršev. Zdaj je vedel, da v resnici ne obstaja nič takega, kot so šolske ocene in mamina pridiga, saj so mame in ocene in svet samo uzde, s katerimi krotimo vesolje uma. In kako naj zdaj z vsem tem silnim spoznanjem zakoraka v sedmi razred osnovne šole, ne da bi ga pri tem raztrgalo od želje po svobodi?!

»Sranje ...« mu je nehote ušlo, medtem ko je strmel v svoje roke, ki so vztrajale v stanju mesa in krvi. Oh, ko bi se mogel še enkrat vrniti v brezdanjost, kaj je to v primeri s potovanjem v Avstralijo, za katero sta se z očetom navduševala zadnjega pol leta! Kako naj zdaj sede na letalo in se pretvarja, da ob pogledu na oblake hlapi od vzhičenja, ko pa je pred nedavnim letel brez kril, ne da bi se sploh premaknil?! No ja, lahko bi napel vse sile in očeta pregovoril, da vzame kredit za enega tistih družinskih raketnih poletov na luno, ki jih ponujajo razni podjetniki na spletnih straneh ... Kakor koli že obrača vso reč, je ne obrne, in mama se ob pogledu nanj upravičeno trka po čelu, oče pa mu v nedogled meri vročino. Saj si ob množici vtisov še sam ni docela na jasnem.

Špela se je odkašljala kot jetična bolnica in pripomnila: »Če ne bi šli v Olimje in Polona v Vintgar, ne bi nikoli zvedeli, da na drugih planetih živijo ljudje ...«

»Trapa!« jo je zavrnil Tine. »Kakšni ljudje, kaj ti pa je, mar nisi slišala Miha?! Govorimo o bitjih, ki nikoli ne umrejo! Samo zamislijo si obisk neke zvezde in že potujejo skozi vesolje, ne da bi potrebovali kisik. Nimajo telesa in zato jih ne moreš videti. In ti praviš temu ljudje?!«

Polona je molčala. Neznosni glavoboli so izginili, vsiljive misli so se razblinile, spokojnost ji je povrnila barvo v lica. Toda navzlic ponovnemu fiziološkemu ravnovesju je menila, da ji je neznana sila ukradla otroštvo. Resda je bila še vedno Polona Geršak, toda del nje je nepreklicno izginil. In z njim je izginila tudi njena naklonjenost do Miha. Nekdo ji je izmaknil ljubezen. Toda le kaj mu bo, če mu ni namenjena? Kdove, ali tudi Miha čuti podobno?

»Gremo na Prešernov trg! Mogoče se kaj dogaja ...« jo je iz misli iztrgal Tine, ki je od bližnjega srečanja s svetim Duhom, tako je menil, shujšal za tri kilograme.

(Mama, videl sem onega iz svete Trojice ...

Oh, sinko, njega vidimo samo na smrtni postelji...

Ni res, mama, bil je prsteno bled in plaval je v zamašku ...

Ljubček, v sredo se nikar ne pozabi naročiti pri doktorju Močniku ...)

Odklapali so po Čopovi ulici. Zgradbe z leve strani so nanjo metale senco in na desni puščale zlato reko sončnih žarkov.

»Ste gledali včeraj Dnevnik?« se je po mučni tišini oglasil Jaka in se trudil stopati natanko po razmejitveni črti svetlobe in sence.

»Ja,« je naveličano pritrdil Tine in z visokim, izumetničenim glasom oponašal poročevalca: »Izginila sta dva buteljna ali pa so ju nekje založili in ju zdaj ne morejo izbezati na plan ...« To je v prevodu pomenilo, da je »... nenavadno izginotje predstavnikov ameriške obveščevalne službe in Nacionalne uprave za aeronavtiko in vesolje v ameriški javnosti sprožilo vrsto ugibanj. Nekateri izginotje celo povezujejo z zadnjimi dogodki v srednji in jugovzhodni Evropi ...«

»Inšpektor pa je privil Maksa ...« je učeno dodala Špela in Polono prijela za roko. Odkar je imela občutek, da se Polona ne zna več postaviti zase tako kot nekoč, se je do prijateljice vedla nekoliko zaščitniško. Poleg tega pa med počitnicami ni bilo plesnih vaj in tako sta bili prepuščeni na milost in nemilost fantovski neiznajdljivosti.

»Inšpektor je privil Maksa ...« je mehanično ponovila Polona in nejeverno odkimavala, kakor da te skupinske norosti še zmeraj ne dojame povsem.

Inšpektor je Maksu resda raztegnil ušesa, toda za lase privlečena štorija o nekakšni intergalaktični in medplanetarni žogi oziroma jajcu, ki namesto rumenjaka ponuja Jezusovo križanje in Hitlerjeve brčice, na inšpektorja ni naredila globljega vtisa. Maksova ušesa je raztegnil čez vse meje ušesnih zmogljivosti, toda Maks je navzlic mučenju vztrajal pri različici z dansko resasto kramulo, z izginulim pajdašem v nahrbtniku, ojačanem s posebno negorljivo ter nepremočljivo tkanino, s stvarjenjem sveta v njegovi domači kleti in z Meto Kavčičevo, povzročiteljico njegovega življenjskega gorja.

Inšpektor pa se ni dal. Prepričala ga ni niti neka mati, ki je objokana zatavala v njegovo pisarno, zatrjujoč, da je pred nekaj trenutki telepatsko komunicirala s svojim sinom, prestopnikom, znanim pod vzdevkom Veliki, ujetim v neki drugi dimenziji.

Inšpektor ji je ponudil aspirin in kozarec vode ter jo poslal domov, rekoč, da bodo njenega sina poiskali s pomočjo Interpola.

Maksa Fajona je obtožil trgovanja z mamili, ki so pri celi vrsti ljudi sprožili halucinatorične predstave o prihodu nezemeljskih bitij.

Razredničarka Meta Kavčič jo je odnesla z opominom, čeprav ji v možganih ni poblisnilo nič takega, da bi ga lahko upravičeno dobila.

Otroke je inšpektor obravnaval kot posebno izumirajočo vrsto. Njihova zgodba se je močno ujemala z Maksovo in Metino in to je v inšpektorju vzbujalo nelagodje. Zato ga je misel na pokoj in na bedaka, ki bo prevzel vajeti ponorelega sveta, pomirjala, saj ga je minila volja do razpletanja skrivnostne uganke.

Peterici prijateljev pa se niti sanjalo ni o inšpektorjevih mukah. Njim se je zdela moč, ki za svoje delovanje potrebuje otroško ročico, kar se da priročna za ustrahovanje odraslih oziroma za ohranitev na novo pridobljenih pravic, kajti v javnosti je kljub togi uradni preiskavi nekako le obveljalo mnenje, da je nedolžnost otrok očitno zares prvovrstna dobrina, ki jo kaže ohranjati, če se zdi odločilnega pomena celo Nezemljanom, ki so pretekle dni razsajali po Zemlji v vseh mogočih oblikah.

Ujeti v zlato kletko svetlobe so otroci počasi napredovali proti trgu in kot je bilo videti od daleč, ta človeštva ni mamil s kakšnimi posebnimi izzivi. Le pred samim spomenikom je bilo kakih šest radovednežev, ki so se gnetli okrog, jasno, kot polivinilasta vrečka belega obraza, kraljujočega vrh črne suknje.

Otroci so obstali kakor vkopani.

Tinetu, ki je vse štiri pregovoril, da so šli namesto na dopoldansko predstavo v kino Komuna raje na Prešernov trg, so se zavozlala kolena.

»Kaj zijaš?« ga je iz klinične odrevenelosti predramil Miha. »Saj si hotel akcijo pred Prešernom ...«

»Že,« se je branil Tine, »ampak to sem rekel kar tako, saj veš, iz solidarnosti do svojega spomina, kako naj bi vedel, da bo na trgu gneča in med njo celo polivinilasta vreča ...«

Prijatelji so se jezno spogledali, Tine pa je nazadnje z negotovim glasom ogovoril Jaka: »Ti, a sem pravilno uporabil besedo solidarnost? Slovarček sem pozabil doma ...«

Jaka jc prikimal in napeto spremljal dogajanje na trgu.

»Kul!« se je razvedril Tine in počil Špelo po hrbtu: »Sem že mislil, da mi spanje s slovarjem pod blazino nikoli ne bo prineslo ... re... re... rezultatov ...« Ha, nov plen v mreži tujk, je zadovoljno ugotovil in si zaploskal.

Ob tolikšnem zanosu se je morala zganiti tudi zamorjena Polona.

»Tine ...« se je zarežala, »ti si največji butelj, kar jih poznam!«

»Me veseli, da poznaš tako malo ljudi!« ji je odvrnil Tine in strumno odkorakal proti spomeniku, popackanem z golobjimi drekci. Med potjo je skušal poiskati razumen odgovor na vprašanje, ki ga je begalo: ali si je plešec izbral Prešernov trg zaradi množice mimoidočih ali zaradi naklonjenosti do Prešerna?

»Stavim, da predava o tem, kako Zemlji grozi uničenje ...« je zinil Miha, medtem ko so se napotili za Tinetom.

»Kako veš?« Jaka ga je gledal z neprikritim zanimanjem.

»Kdor ne bo znal premagati oklepa svoje materije, bo šel rakom žvižgat ...« je s tihim glasom napovedal Miha in povesil pogled.

»Daj, daj ...« se je razhudila Špela in povlekla Polono s tolikšno ihto, da je ta malone telebnila med druščino mladih, ki so sedeli na stopnicah pred cerkvijo.

»Poln kufer imam tega mučnega ustrahovanja ... Miha, ti se pa zberi, ker nisi več za nobeno rabo! Še Polone ne opaziš več, si pozabil, da smo prijatelji? Kaj pa misliš, da si? Ejnštin?«

»Einstein ...« jo je suho popravila Polona, ki seje v zadnjem hipu oprla na Špelino roko.

»Briga me ...« je bilo vse, kar je prišlo iz Mihovih ust.

Molče so nadaljevali pot. Jaka je neučakano pospeševal korak, ves v ognju pričakovanja, s čim neki jim bo plešec postregel tokrat. Po njegovem mnenju je bilo njihovo vnovično srečanje s čudakom vse kaj drugega kot golo naključje. Je imel tudi tisto noč on prste vmes? Jaku se je tedaj, takoj po tistem ognjemetu, ko jih je inšpektor spehal na prosto, zazdelo, da je videl možakarja, ki je hitel v razdejano tovarniško halo. Prisegel bi, da sta v njegovih očeh goreli dve bakli. Oče, po srcu in razumu zdravnik, mu je po prestanih starševskih mukah kakopak pri priči prepovedal vsakršno nadaljnje udejstvovanje v najstniških dosjejih X, toda sinu, po srcu in razumu rojenemu raziskovalcu, pustolovska žilica ni dala miru. In ko je sredi trga zagledal utelešenje svojih pustolovskih sanj, se mu je skoraj strgal filmski trak.

Polona je hitro zapustila Špelo in stekla za Mihom. V prsih ji je razbijalo nešteto src in bilo je, kot da nobeno ni njeno. Kakor da vsa pripadajo tujcu, ki je ob pogledu na petero otrok umolknil in dovolil, da so spregovorile oči.

Vseh šest zijal se je pri priči razkropilo, ker neme govorice niso prepoznali in so jo razumeli kot molk.

Tujec je ostal sam.

Zdaj so mu stali nasproti le Miha, Polona, Tine, Jaka in Špela, trinajstietniki, ki z vsoto vseh svojih let niso dosegli ene same samcate minute utripa njegovega srca.

»Prijatelje sem izdal ...« ga je brez oklevanja nagovoril Tine in se ustopil predenj kot kak nataknjen general, »zaradi mene so prišli starši in zatežili ...«

Poloni se je zdelo, da je plešec odvrnil: »Vem!« Špeli pa se je zdelo, da je molčal. Miha je verjel, da je odgovor prebral v pleščevih očeh, Jaka pa je sumil, da vladni možje kujejo svetovno zaroto.

»Ful sem že shujšal ...« se ni dal ugnati Tine, »mi bo zato kaj lažje premagati svojo debelo materijo?«

Zdaj se je Poloni zdelo, da plešec molči, in Špeli, da pravi: »Sami poznate odgovore na vsa vprašanja ...« Miha je podvomil, da bi lahko prepoznal kovanje svetovne zarote, Jaka pa je ugotovil, da plešec molči zato, ker vse lepo piše v njegovih očeh. Skratka, godlja in pol!

»Kam si skril mojo ljubezen?« se je kujala Polona, nato pa se je negotovo nasmehnila: »Saj vem, da jo bom dobila nazaj ...«

»Zakaj se ne morem vrniti tja?« je prizadeto vprašal Miha in priznal: »Vse sem ohranil v spominu, včasih zaprem oči, in že se mi zdi, da spet potujem ...«

»Kaj vesolje res ne pozna virusov?« je priliznjeno vprašal Jaka in dodal: »Veste, ful bi bilo dobro, če bi mi lastniki še malo posodili tisto kulsko modro svetlobo, da bi očetu dokazal, kako človek za svoj obstoj v resnici ne potrebuje ničesar ...«

»Same težave nam delate, šla bom na policijo in vse zašpecala, vse!« je bila huda Špela, nato pa se je zbegano spomnila žalostnega dejstva: »Joj, saj sem že vse zašpecala na policiji, pa mi ni nihče verjel ...«

Plešec je razprl dlan.

Sprva jajca sploh niso prepoznali, tako zelo so bili zaposleni s spraševanjem.

Jajce je bilo navadne oblike, pravzaprav do pičice takšno kot vsa jajca, ki jih pridelajo kokoši, preden jih pokončajo.

Miha se je zdrznil. Spreletelo ga je od pričakovanja. Zdaj bodo nekaj doživeli! Toda če ga možakar pusti na cedilu in jim postreže z izvaljenim piščancem, se vrže v Ljubljanico!

Polono je za trenutek zaslepilo sonce in v mavrični igri žarkov je plešec za en sam dih neskončnosti zbledel v liso, kakor bi v gosti sluzi plaval košček papirja. V njej je bilo bolj zaslutiti kakor razločiti pogled otožnih oči v duhu neskončne modrosti, izrisane v trepetu brezštevilnih potez neke čudne miselne igre.

»Mislim, da vidim ...« je vsa očarana zašepetala Špela, a jo je Polona tako močno sunila pod rebra, da je raje zamižala. Sploh pa ji je nekaj podobnega ukazal možakar, ki se je s Prešernovega trga preselil v njeno glavo.

»Tvoje oči so čisto take kot oči babičinega boga v mengeški cerkvi...« je Tine bledo dahnil proti plešcu, medtem ko je z roko zatipal po jajcu.

»Vem, da me imaš rad ...« se je zahihitala Špela nekomu v sebi in Jaka je vročično stiskal njeno roko.

»Hočem, da me poljubiš,« je zahteval, srce pa mu je hotelo izskočiti iz prsi.

Začutil je Špelin dah na licu. Dišala je po žvečilnem gumiju in šamponu za lase. Njene ustnice so bežno oplazile njegove, česar ni storila še nikoli prej. Kot bi v njej gorela sladkost prve ljubezni. Kot da se noče več ločiti od njegovih ustnic. Četudi je imel zaprte oči, je videl vse. Tudi prvi mozolj, drobno makovo zrnce na Špelinem nosu, in Mihovo znamenje na vratu, pa Polono, kako se bliža Mihu in se ustavlja tik ob njegovem ušesu, in Tineta, ki ne reče ne bele ne črne, marveč se vzneseno smehlja, kot da mu je božiček ravnokar uresničil davno željo.

»Tvoje oči so čisto take kot so oči babičinega boga v mengeški cerkvi ...« je Tine smehljaje se ponovil plešcu, preden je prekril jajce z dlanjo in začutil, kako je skozenj šinila neznana energija.

Hrbtišče roke mu je prekrila Špelina potna dlan, njej je sledila Polona, nato Jaka in nazadnje Miha.

Mednje se je prikradel nenavaden piš, jih začel odnašali proč in jih prekopicevati v zraku kot zlato jesensko listje.

Tine je previdno poškilil, kam plovejo, toda na njegovo presenečenje so vsi še vedno prodajali zijala pred spomenikom, plešec se je smehljal, oni pa so z dlanmi drug za drugim prekrivali jajce, kakor da ga trepljajo.

Takoj zatem pa jim je od močnega sunka, ki je šinil skoznje, vzelo sapo in za en sam neskončen trenutek jih je obšla slutnja, da so zakoračili v prazno. Da doživljajo tisti delček sekunde, ki nastopi, preden v morastih sanjah omahneš v brezno.

Zgodilo se je. Povleklo jih je navzdol, toda pod nogami niso začutili praznine, marveč mehko travo.

Miha in Tine sta previdno odprla vsak po eno oko.

Sonce, če je sploh bilo sonce, je na travnik pošiljalo svetlobo v barvi starega zlata z mlečno belim sijem, čutiti ni bilo nikakršne vročine. Nebo se je iz središča proti robovom bočilo kakor do polovice napeto padalo. Ni bilo sinje, temveč smetanasto, a zato nič manj veličastno. In travnik je bil natanko tak, kot jim je ostal v spominu. Nikjer ni bilo opaziti drevja. Le bleščeče, dražeče zelen in nepokošen travnik, z obiljem nenavadnega cvetja, katerega stebla so bila polna smešnih ščetin, iz vsake pa so poganjale bodičasto nazobčane krpe. Orjaške cvetne čaše iz nekakšnega perja so bile mestoma kuštrave kakor tilnik otroka. Žvepleno rumenim cvetnim lističem so na vrhu poganjali gosti brki.

Nikjer ni bilo opaziti metuljev in ves travnik je spominjal na nekakšno ploščo, toda vse to ni kazilo njegove strašljive lepote. Le v daljavi ni bilo opaziti otrok.

»Zdaj smo mi v daljavi...« je zašepetala Polona, ko je odprla oči.

Špela se je sklonila in hotela utrgati nenavaden cvet.

»Ne smeš!« jo je nekako slovesno ustavil Miha.

»Zakaj?« je hotela vedeti.

»Zato, ker je zdaj vse tako, kot mora biti ...« je odvrnil in se zazrl tja, od koder so po njegovem mnenju oni drugi strmeli vanje, v pet oddaljenih pik.

»Ti loviš!« se je prvi znašel Jaka, krenil otrplega Tineta po lakti in vrešče zbežal po travniku. Noge so se mu ugrezale globoko v travnato preprogo. Zemlja pod njo je bila mehka, kakor bi drugo za drugo prevrnil na tla ducat pernic.

Špela se je pognala za njim. Obraz ji je med tekom trepetal in nenehno uhajal iz očrtanih robov telesa, kakor da izgublja svojo podobo.

Jaku se je zdela neskončno smešna in Miha, ki je počasi korakal za njima, si je moral priznati, da prijatelja še nikoli ni videl tako svobodnega, tako zelo podobnega sebi. Robec, s katerim je v strahu pred bacili razkuževal predmete, preden se jih je dotaknil, je pustil daleč za seboj.

Polona je stopala tesno ob Mihu. Tako zelo tesno, da je včasih prestopila vanj. Toda Miha tega sploh ni opazil.

Tine je zbegano obstal sredi morja danskih resastih kramul. To so najbolj nore sanje v središču mesta! Ko bo odprl oči, bo zagledal smrdljivo Ljubljanico nedaleč proč pa Tromostovje, nad njim se bo pel Prešeren, bel od golobjih drekcev, po modrem nebu bodo jadrali ptiči in punce v minicah se bodo zadevale obenj.

»Čakajte, no!« je zaklical proti prijateljem, ki so se kot norci valjali po travi, na otip podobni svilnatim nitkam. »Kam greste, a ne vidite, da je travnik ploščat, še padli bomo z njega, če ne bomo pravilno razporedili teže!«

»Padli, kam?!« je zavriskal Miha in v zraku naredil preval. V travi je pristal kot v upočasnjenem posnetku.

»Hej!« je zavpil Tine in stekel proti prijateljem. »Mar to pomeni, da se ne bomo nikoli več vrnili domov?!«

Miha, Jaka, Polona in Špela so se spogledali in prasnili v smeh.

»Jaz pa mislim, da v resnici še vedno stojimo na trgu in bluzimo!« je vztrajal Tine, ko jih je zasoplo dohitel. »Ste videli, da na tem travniku ne puščamo nobenih senc? Poglejte, to ni pravo sonce in to ni pravi travnik ...«

»Juhuhuuu!« je zakričal Jaka in skočil visoko v zrak, nato pa kakor peresce zajadral nazaj med kramule.

»Prav imaš ...« je uročeno šepnil Tine in prikimal, preden je pritegnil prijatelju: »Juhuhuuu!«

Miha, Jaka, Polona, Tine in Špela so se v navalu nore, čiste radosti razbežali proti obzorju.

(V daljavi so po travniku resastih kramul rajali otroci ...

Natančneje, pet jih je bilo ...)

PA ŠE TO!


Noč je prekrivala gozd kakor črna ponjava, ki jo je nekdo položil čez drevje, da si rastline in živali opomorejo od minulega dne. Zvezde so prebadale jasno nebo, v robovih uleknjeno kakor velikanska viseča mreža. Pod njim je vladala skoraj gluha tišina, kajti ptice so že ob mraku skrile glave pod peruti.

Mir v gozdu pa je bil le navidezen. Pod velikimi vehastimi listi je nenehno gomazelo in šuštelo. Ježi, voluharji, gozdne miške, hrastove kobilice, stonoge in druge živalce, ki jim noč ne da spati, so brskale po tleh. Z drobcenimi nožicami so škrebljale po gnijočem listju ter pod visokimi stebli naprstca in praproti stikale za hrano. Ustvarjajo zvoke, od katerih ti postane toplo pri srcu, je razneženo pomislila Meta Kavčič, oblečena v dolge hlače in vetrovko.

Nekje nad njeno glavo se je oglasila lesna sova. Njeno skovikanje je zadevalo ob bukovo in gabrovo lubje. Hladna sapa ga je vračala v njena ušesa.

Pogled ji je šinil kvišku. Drevesa so poganjala v nebo. Mesec se je spustil mednje in obvisel na veji kakor napol pečeno testo. Tam, kjer so nebo prebadale črne rogovile z listjem, se je zalesketala neskončnost vesolja.

Meta ni imela v rokah ničesar.

Inšpektor pa si je v majhno potovalno torbo zložil vse, kar potrebuje človek, ki hoče noč prečuti v gozdu. Mukoma je lomastil skozi podrastje. Ljubezen do naravo pač ni sodila v nobeno njegovih raziskovalnih področij.

Za seboj sta puščala shojeno stezo.

Na bližjem grmu sleča se je oglasil čuk. Meti se je milo storilo, ubogi inšpektor, ki je hotel na lastne oči videti leteča jajca, k temu ga je vzpodbudila razredničarka, pa ni vedel, kako preprečiti veščam in velikanskim komarjem napad na njegovo svetilko. Z njo si je moral kar se da previdno utirati pot skozi tesen in po pobočju navzgor do obrobja skrivnega, pozabljenega gozda.

Ustavil se je in se ozrl po smolnato črnih puščicah, štrlečih v vse smeri. Čudno, drevje je ponoči kot kako futuristično orožje. Prisluhnil je. Nič več ga ne more zastrašiti. Vse zvoke, ki so napolnjevali gozd, je že poznal.

Meta je dvignila roko in položila prst na ustnice. Zdaj je spoznala, kaj jo je begalo zadnjih deset minut. Tišina. Vsenaokrog je ležala kakor plast sveže zapadlega snega. Nobenega oglašanja sov in čukov, nikakršnega škrtanja in pokanja, vse je zamrlo. V tej nemi gluhoti je bilo razločno slišati zgolj njuno sopenje.

»Tu sva,« je slovesno zašepetala.

Tedaj sta zagledala srhljivo lep prizor.

Mahovnato uleknino je v pravilnih presledkih stražilo deset osupljivo podobnih čokatih dreves z ogolelimi štrclji namesto krošenj. Luknje, bržkone nastale zaradi detlove lakote, so bile v igri svetlobe in sence videti kakor prežeča očesa. Mesta, kjer se deblo razkolje v brate in sestre, so bila dobesedno zgrizena.

Inšpektorje hlastno zajel sapo.

»Tam!« je pokazal s prstom.

Med debli je zažarelo in pod nogami sta začutila komaj zaznavno brnenje. Po ogolelem lubju se je zasrebrilo in takoj zatem so skoz nočni zrak švignile škrlatne in modrozelene igle. Iz uleknine se je dvignila svetloba v barvi starega zlata z mlečno belim sijem. Iz središča proti robovom se je bočila kakor do polovice napeto padalo. V sunkovitih valovih se je širila navzven, in tik preden je usahnila, je mlečni sij zadobil strupeno zelen obod.

Ženska in možak sta se malone zgrudila od neizrekljive zamaknjenosti, kakor da bi stopila pred božje obličje.

»Gospa Kavčič, nikar me nikomur ne izdajte ...« je zajecljal ta hip prav nič možati inšpektor, presunjen od zastrašujoče lepote, in zajokal.

»Preden te ugrabim, mi povej, ko uzreš luč tam čez in jo preliješ vase, da zvem več ...« mu je odvrnil neznan glas, ki se je iztrgal iz grla prepadeni razredničarki, nato pa utihnil za vse večne čase.