Drsalke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drsalke
Sinji stolp
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pojma nimam, kakih sedemnajst barv me bo preplavilo, sedemnajst lego kock apna, streli.
Samo prisluhni in vidiš dimček, dimčka ne vidiš,
dimček je v tvoji glavi (klasična terra cotta) vpliv, ker sem večerjal panna cotto, hočem reči, dimčka ne vidiš, tu smo bili in hotel sem
govoriti o lovcih, kajti njih streljanje (Biblija),
zakaj njih streljanje (Biblija) se tu sliši že
zdaj, med tipkanjem, in res jih je preveč, neprestano
pokajo, uničujejo milo divjino z renesančnih slik (disegno), ko tudi jaz (nervozni) izstopamo in se razdelimo v gonjače,
eni lahko spremljamo deda in potem vse frfra (Breughel), ampak takrat ga nisem poznal, kaj sem poznal, Ločje, Šentvid ob Pesnici,
Ščavnici, teraso, ki je zdržala bika, in kako se ni smelo pojesti ene same grozdne jagode, če ni bila servirana s šalčko vode.

Kam so šli vsi tisti ribniki, poplavili so jih za elektrarne in 'vigvami in race, ki so plavale po Ljudskem vrtu, vsi tisti kleriki, ki so se gostili ob
liberalnih mizah (ti so dobili vse nazaj, doppio) in nisem nikamor šel, nikamor zdrsnil, samo tisto apno je to napovedovalo. Gundula je ostala na
povrhnjici, šali so plahutali, ko smo, cuf, cuf, tekmovali na zamrzli Rinži. Tisti fazan na Sovretovi mizi ni bil ustreljen pozimi. Nikdar.