Drobtinice življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drobtinice življenja.
Anton Čehov
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
Izdano: Mladika 2/11 (1921), 163–165
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nikolaj lljič Bjeljaev, petrograjski hišni posestnik, zvesti obiskovalec dirk, mlad človek dvaintridesetih let, rejen, rudeč, je prišel neki večer k gospe Irnini Olgi Ivanovni, s katero je živel, ali, po njegovih besedah, vlekel dolgočasen in dolg roman. In res: prve strani tega romana, zanimive in navdahnjene, so bile že davno prečitane; sedaj so se strani le vlekle in vlekle, ne da bi predstavljale kaj novega, zanimivega.

Ker ni našel Olge Ivanovne doma, se je vlegel moj junak v sobi za goste na divan — počivalnik in čakal.

»Dober večer, Nikolaj lljič!« .le začul otroški glas. »Mamica pride takoj. Šla je s Sonjo k šivilji.«

V tej sobi za goste, na drugem divanu, je ležal sin Olge Ivanovne — Aljoša, osemleten, gibek in iznežen deček, oblečen kakor na modnih slikah v žametno suknjico in dolge črne nogavice. On je ležal na atlasnem vzglavju in je, očividno posnemaje akrobata, katerega je pred kratkim videl v cirkusu, vzdigoval zdaj eno, zdaj drugo nogo. Kadar so se utrudile njegove tanke noge, je začel z rokami, ali pa je naglo skočil in se spustil na vse štiri ter poskušal stati z nogama kvišku. Vse to je izvrševal jako resno, pihal mučeniški, kakor da bi bil sam nezadovoljen, da mu je Bog dal tako nemirno delo. »Kaj si ti? Jaz te nisem niti opazil. Je mamica zdrava?«

Aljoša je prijel z desno roko nogavico leve noge in ko se je postavil v neestetično pozo, se je prekobacal, skočil in pogledal na Bjeljaeva.

»Kako bi Vam rekel?« je odgovoril in stisnil rameni. »Mamica v resnici ni nikdar prav zdrava. Ona je pač ženska, a ženske, Nikolaj Iljič, vedno nekaj boli.«

Bjeljaev je, ker ni imel drugega dela, ogledoval lice Aljošino. Prej ni ves čas svojega znanstva z Olgo Ivanovno nikdar obračal pozornosti na dečka in ni opazil njegove navzočnosti.« Pred očmi stoji deček, zakaj je on tu, kako ulogo igra.« Ne dá se mu takorekoč misliti o tem.

V večernem mraku je lice Aljošino z bledim čelom in črnimi, nepremičnimi očmi nepričakovano spomnilo Bjeljaeva na Olgo Ivanovno, kakoršna je bila na prveh straneh romana. In zahotelo se mu je pobožati dečka.

»Pridi sem, mali!« je rekel. »Daj, da te pogledam iz bližine.«

Deček je skočil z divana in pritekel k Bjeljaevu.

»No?« je začel Nikolaj Iljič, ter položil roke na njegovo suho ramo. »Kaj? Živiš?«

»Kako bi Vam rekel? Poprej se je živelo mnogo bolje.«

»Zakaj?«

»Poprej sva se s Sonjo učila samo glasbe in čitanja, a sedaj naju uče francoske pesmi. — Pa Vi ste se pred kratkim ostrigli!«

»Da, pred kratkim.«

»To sem opazil. Vaša brada je sedaj krajša. Dovolite mi, da se je dotaknem .... Boli?«

»Ne, ne boli.«

»Odkod pa prihaja to: če potegneš en sam las, boli, a če jih potegneš več, prav nič ne boli? Ha, ha! Ali veste,Vi bi si pustili zalisce. Glejte, takole obrit, a na straneh brade naj rastejo dlake ...«

Deček se je stisnil k Bjeljaevu in se začel igrati z njegovo verižico.

»Kadar stopim v gimnazijo,« je rekel, »mi kupi mamica uro. Poprosim jo, da mi kupi ravno takšno verižico .... Kak-šen me-da-ljon! Ata ima tudi takšen medaljon, samo da so na Vašem proge, a na njegovem črke .... V njegovem je v sredi slika mamice. Ata ima sedaj drugo verižico, ni sestavljena iz obročkov, ampak je iz traku ....«

»Kako pa veš ti vse to? Vidiš kdaj ato?«

»Jaz? Mm — — — ne! Jaz ....«

Aljošo je zalila rdečica in v silni zadregi je, zasačen na laži, začel neusmiljeno praskati po medaljonu. Bjeljaev ga je pogledal in vprašal:

»Vidiš kdaj ato?«

»N — — — ne!«

»Ne, povej mi odkrito, po pravici ..... Saj ti vidim na licu, da ne govoriš resnico. Ko si se že izdal, ti ne pomaga več laž. Povej, ga vidiš? No, po prijateljski!«

Aljoša se je zamislil.

»Pa Vi ne porečete mamici?« je vprašal.

»Kaj pa še!«

»Častno besedo!«

»Častna beseda.«

»Obljubite pred Bogom.«

»Oh, kako si siten! Za koga pa me imaš!«

»Samo ne recite nič mamici, rotim Vas .... Sploh ne govorite o tem nikomur, ker je to skrivnost. Ne daj Bože, da izve mamica, kaznovala bi me, Sonjo in Pelagejo ... Torej, poslušajte! Jaz in Sonja vidiva ato vsak torek in petek. Kadar naju vodi Pelageja pred obedom na izprehod, gremo v slaščičarno Apfeljevo, a tam nas že čaka ata. On sedi vedno v posebni sobici, kjer je, veste, mramorna miza, na kateri je gos brez hrbta, ki služi za pepelnico.«

»Kaj pa delate tam?«

»Nič. Najprvo se pozdravimo, nato sedemo k mizici in ata nas pogosti s kavo in kolači. Sonja ima rada kolače iz mesa, a jaz jih ne trpim! Jaz ljubim one z zeljem in jajčki. Mi se tako najemo, da se pri obedu silimo jesti veliko, da bi mamica nič ne zapazila.«

»O čem se pa razgovarjate?«

»Z ato? O vsem. On nas objemlje, poljubuje in nam pripoveduje smešnice. Veste, on pravi, da naju vzame k sebi ko dorasteva. — Sonja noče, a jaz pojdem k njemu. Seveda, brez mamice bo dolgočasno; no, ji bom pa pisma pisal! Čudno, saj jo bom lahko posečal ob praznikih — kaj ne da? Ata je tudi rekel, da mi kupi konja. Jako dober človek je. Samo tega ne razumem, zakaj ga ne povabi mamica k sebi stanovat in zakaj mama prepoveduje sestanke z njim. On silno ljubi našo mamico. Vedno naju izprašuje, kako je njeno zdravje in kaj dela. Ko je bila ona bolna, je skočil, prijel se za glavo, glejte, tako-le in — — — in je hodil gori in doli. Vedno naju prosi, naj jo ubogamo in spoštujemo. Slišite, ali je res, da smo nesrečni?«

»Hm, — zakaj?«

»Tako pravi ata. Vi, pravi, ste nesrečni, jaz sem nesrečen in mamica tudi. Molite, je rekel, zase in zanjo.«

Aljoša se je zagledal v nagačeno ptico in se zamislil.

»Tako — — —« je zamrmral Bjeljaev. »Glej, glej! Po slaščičarnah imate svoja zborovanja. In mamica ne ve?«

»Ne-e ... Odkod pa naj ve? Pelageja ji ne pove za vse na svetu. Predvčerajšnjim nas je ata pogostil s hruškami. Bile so sladke kakor med. .laz sem pojedel dve.«

»Hm .... Da, še to — — — čuj, pa mene ni ata nič omenil?«

»Vas? — Kaj bi Vam rekel?«

Aljoša je pogledal Bjeljaevu radoveden v obraz in stisnil rameni:

»Ne reče nič posebnega.«

»Na primer, kaj reče?«

»Ali ne boste užaljeni?«

»Kaj še? Ali me morda psuje?«

»On ne psuje, pač pa — — se jezi na Vas. On pravi, da je radi Vas mamica nesrečna in da ste Vi — pogubili mamico. Slišite, on je malo čuden! Jaz mu pravim, da ste Vi dober, da ne kričite na mamico, a on samo maje z glavo.«

»Govori torej, da sem jo jaz pogubil?«

»Da, ne bedite užaljeni, Nikolaj lljič!«

Bjeljaev je vstal in začel hoditi po sobi.

»To je čudno in ... smešno!« je mrmral, dvigal ramena in se smehljal. »Sam je vsemu kriv, in jaz sem pogubil, a? Glejte. nedolžno jagnje! Torej tako je govoril tebi, da sem jaz pogubil tvojo mater?«

»Da, ampak ... saj ste vendar rekli, da ne boste užaljeni.«

»Saj nisem užaljen in ... in to tebe nič ne briga! Ne, — to je celo smešno. Jaz sem sedaj še kriv vsega.«

Zvonček je zapel. Deček je skočil z mesta in zbežal. Čez trenutek je stopila v sobo dama z malo deklico, — to je bila Olga Ivanovna, mati Aljošina. Poskakujoč, glasno prepevaje in mahaje z rokami ji je sledil Aljoša. Bjeljaev je pokima! z glavo in nadaljeval svojo hojo.

»Seveda, koga naj sedaj obdolži, ako ne mene?« je mrmral jezno. »Ima pravi On je razžaljen mož.«

»O čem govoriš?« je vprašala Olga Ivanovna.

»O čem? No, pa poslušaj, kaj pripoveduje tvoj vdani mož! Izvedelo se je, da sem jaz podlež in zlodej, da sem pogubil tebe in otroke. Vi ste vsi nesrečni, samo jaz edini sem srečen. Silno, silno srečen!«

»Ne razumem te, Nikolaj! Kaj je to?«

»Poslušaj tega mladega gospodiča!« je odgovoril Bjeljaev ter pokazal na Aljošo.

Aljoša je zarudel, potem naenkrat obledel in ves njegov obraz se je od strahu spačil.

»Nikolaj lljič!« je zašepetal glasno, »Psss!«

Olga Ivanovna je začudeno pogledala Aljošo, Bjeljaeva, potem zopet Aljošo.

»Le vprašaj!« je nadaljeval Bjeljaev. »Tvoja Pelageja, prismoda neumna, jih vozi v slaščičarne in pripravlja tam sestanke z atom. A to še nič ni, ata je mučenik, a jaz sem lump, zlodej, ki je vam skalil življenje ...«

»Nikolaj lljič!« je stokal Aljoša. »Saj ste dali častno besedo!«

»E, pusti to,« je zamahnil s roko Bjeljaev. »Tu so važnejše stvari kakor vse častne besede. Jaz se zgražam nad lažjo, nad licemerstvom.«

»Ne razumem!« je rekla naposled Olga Ivanovna in solze so se zasvetile v njenih očeh. »Slišiš, Aljoša,« se je obrnila k sinu: »Ti se shajaš z očetom?

Aljoša je ni slišal, gledal je z grozo Bjeljaeva.

»Ni mogoče,« je rekla mati. »Grem in vprašam Pelagejo.«

Olga Ivanovna je odšla.

Aljoša je, trepetajoč na celem telesu, izpregovoril: »Slušajte, saj ste dali vendar častno besedo.«

Bjeljaev je odmahnil z roko ter nadaljeval svojo hojo. Mislil je na žalitev in kakor prej, ni več obračal pozornosti na dečkovo prisotnost. Njemu, odraslemu možu, ni bilo mar otrok. Aljoša pa je sedel v kotiček in je v strahu pripovedoval Sonji, kako so ga prevarili. Trepetal je, jecljal, jokal; bilo je prvič v njegovem življenju, da je tako bridko spoznal laž. Saj do danes ni vedel, da je na svetu razen sladkih hrušk, kolačev in dragih lir, še mnogo drugega, česar ne najdemo v otroškem slovarju.