Drobtine iz potopisa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drobtine iz potopisa
Juš Kozak
Izdano: Književnost 1-2/2 (1934), 7-11
Viri: dLib 1-2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tja grede. Domislim se, da se vozim v Prekmurje, v Slovensko krajino, ki se je po veliki svetovni revoluciji združila z materno zemljo. V zavesti se mi porajajo čudni občutki. Ta zemlja se mi zdi naenkrat bolj tuja, razdal ja med njo in med nami večja, kakor so pokrajine v zapadni Evropi, ki jih človek pozna iz knjig in po opisih. Vse vezi med njo in slovenskim osrčjem so bile pretrgane. Vedeli smo, da se daleč onkraj Mure še nahajajo Slovenci, ki so si ohranili jezik, precej različen od centralnih dialektov in so ga le Prleki razumeli. Toda Prleki so redko govorili o njem. Prekmurje je pri živem telesu odmiralo in je životarilo le kot spomin na panonske Slovence, o katerih se je v šolah govorilo. Regionalni individualizem je pri Slovencih tako razvit, da je sosedov plot že meja na obzorju.

Kri se ali več pretakala v kri, slovenska pesem, peta v prekmurski cerkvi ni odmevala v osrčju. Slovenski sužnji so se sicer množili, toda na svoje pravice že davno niso več mislili. Ko jih je v zgodnjem srednjem veku madžarski naval pritisnil proti zapadu v gozdove, so se brez vsake zaslombe potikali po njih. V plodni nižini so ostale razvaline njihovih požganih domov. Ko se je madžarski konjenik prelevil v agrarca, sprejel krščanstvo in fevdalni sistem, so se vračali počasi in boječe. Slovenci so učili Madžare, kako je treba obdelovati polje. Med njimi se je pričelo mirnejše sožitje. Kakšno sožitje? Gospod je bil Madžar, cerkev in posvetna oblast sta mu dajali te pravice. Madžar je imel svojo bojno pesem, Slovenec otožno popevčico. Od tedaj ni mogel Slovenec pozabiti madžarske pesti. Gledal jo je nad sabo v fevdalni dobi, spoštovati jo je moral, ko je prebujeni nacionalizem 48. leta pribil na njegova vrata teze madžarskega nacionalizma. Kako bi je ne? Priznani Slovenci so 48. leta pisali svojo revolucijo na papir, spomenica o Zedinjeni Sloveniji je bila njihova marseljeza, ki so jo občutili maloštevilni inteligenti. Madžari so za svojo svobodo, za prebujeni nacionalizem prelivali kri. Panonski Slovenci niso čuli o Zedinjeni Sloveniji, davno je že ugasnila predramljena zavest izza reformacije; nosili so križe in težave brezpravnega sužnja. Reakcija je odrinila madžarsko meščanstvo in je poveličala grofe in barone. Cerkev je blagoslovila njihovo oblast, prekmurski kmet je živel v strahu in trepetu pred tem veličanstvom, ki je predstavljalo madžarski narod. V cerkvi je pel še slovenske pesmi, zunaj pred cerkvijo pa je bil srečen, če mu je pomolil madžarski grof roko v poljub. Čikoški bič je strahoval prekmurskega kmeta, da se ni drznil misliti. Ošabni valpet mu je nasipal v torbo toliko zrna, da je za silo živel. Kesneje, v dobi kapitalističnega imperializma so se z meščanom naselili Židje, ki so se iz mest razlezli tudi po vaseh in jim je ra ja zastavljala svojo borno imovino. Madžarski grofje in baroni so pričeli v Budimpešti tlačiti svojo opozicijo, svojega meščana in kesneje delavca. Ady Endre je pel o bridki zavesti, da je rojen kot Madžar in tone v tem blatu med Donavo in Tiso, da se mu pretaka po žilah kri Avarov in Hunov. Hungarija mu je postala usodni simbol »stare, preklete, blazne, turško-romantične, strašne hiše«. Adyjevi Kuruci sede ob ognju in se razgovarjajo, kako jim je vseeno, kdo jih žre, volk ali zlodej. Neizbežen je njihov pogin in to je vse, kar vedo. Adyjevi Kuruci so živeli nekaj časa v njegovih pesmih kot simbol, konkretna stvarnost svetovne vojne jim je dala meso in kri. Tam v Karpatih se njihovi pogovori niso izpremenili, toda postali so aktualni:

»Čuješ dragi kume, kam zdaj naša pot?
Jaz ti pravim kum, nikamor več, ne sem ne tod!
Konec naš so davno preračunali naprej,
zdaj ne briga me, kaj pride še poslej.«

V tem vzdušju je živel madžarski kmet, prekmurski je pa povrhu nosil še usodo, da ni bil Madžar. V Prekmurju niso odjeknili borbeni a slabotni glasovi upornikov proti fevdalnim mogotcem, ki so pili lastno kri in gazili človečanske pravice bednih Slovakov in Slovencev. V Muraszombatilu, Felso-Lendavi, Cserencsoszu se je izprehajal žandar — prvi bog, grofov valpet — drugi bog, eksekutor — tretji bog.

Madžarski meščan, ki je branil 48. leta svoje človečanske pravice, si je vendar osvojil vsa gesla kapitalističnega nacionalizma, katerega je podpihovalo še rasno sovraštvo. Izvedel je madžarizacijo v mestih, koloniziral slovensko zemljo, posebno ob železniških progah, ki so se vse stekale v Pešti in so vodile čez mejo, ker je tako zahteval madžarski interes. S slovenskimi zemljami niso Madžari potrebovali zveze. V šolah so pričeli poučevati madžarski, dve generaciji že nista čuli druge besede. Nacionalističnemu imperializmu so zvesto služili fevdalizem, kapital, cerkev in šola. Razjedali so slovensko narodno manjšino, ki je životarila v tej »stari, strašni, blazni hiši«. — »Kadar je Hungaria iluminirana«, pravi Ady Endre, »plačujejo to iluminacijo milijoni s svojim življenjem in svojo radostjo«.

Koliko radosti je še preostalo Prekmurcu? Zoper naravne zakone se je manjšina ohranila, čeprav je živela skoraj brez sleherne zveze z materno zemljo. Žila je pričela hitre je utripati. Na pragu dvajsetega stoletja so sredi civilizirane, kulturne Evrope, pričeli zaslužni plebanuši pisati slovenskemu ljudstvu v Prekmurju preproste knjige v njihovem jeziku. Otrok, ki je zaostal v rasti, je poizkušal tipaje shoditi.

Misli so preskočile. Prekmurski študentje so prišli v Ljubljano, v slovensko osrčje, ko je bila okrnjena gimnazija v Soboti. Zvedavo smo jih opazovali, previdno izpraševali, da se ne bi izdali. Malokdo je poznal njihovo zemljo, in prišli so med nas, kakor da se je od nekod neko čudo vzelo. Kdo je zablodil v Slovensko Krajino? Pogumni prekupci in izvozničarji, agitatorji, ki so lovili glasove za volitve, meščan in inteligent, da bi se osebno okoristil, državni uradniki, ki so sovražili zemljo in se počutili med kmetiškim, prekmurskim ljudstvom, kakor izgnanci v Sibiriji.

Med tem, ko se mi je pogled izprehajal po poljani in beli ajdi, sem občutil, da me nekdo vprašujoče ogleduje. Zagledal sem velike sinje oči, ki so se nepremično upirale vame. Bila je kmečka žena, ki je vstopila v Murskem Središču. Sedela je skoraj na robu klopi, in se ves čas ni premaknila. Tako se vedejo ljudje, ki niso vajeni, da bi bila življenjska udobnost tudi njihova pravica. Njeno pravilno lice je bilo ozko, belo, čelo visoko in gladko, zaradi ostro rezanega nosu pa so izražale poteze prej trdoto kot žensko mehkobnost. Opazoval sem ta obraz, ki se mi je dozdeval vedno bolj izrazit in tipičen. Nobena misel ni prešinila čela, v ugaslih očeh nisem opazil nobenega znaka notranje čuvstvenosti. Opazovala me je z zvedavim in topim izrazom, kakor da ji je težko delo in nenehno ukvarjan je s prstjo izsesalo vse sledove. Tedaj se je zganilo otroče v naročju in ji položilo dlan na lice. Umaknila je pogled in ga s tihim smehljajem pomirila. Lice se ji je v hipu izpremenilo, razodevalo je posebno lepoto. V sinjih očeh je zasijalo veselje, nežna čuvstvenost je spreletela bleda lica in topli smehljaj je živo pričal, da je pod trdim zunanjim videzom srce še vroče.

Srečanje v vlaku mi je obudilo živo podobo Nuše iz Kranjčevih »Težakov«. »Njen obraz je bil top kot njiva v jeseni, ko ji pobero sad, njene oči hladne kot jesensko nebo. In morda je bila prav radi tega lepa. Bila je kot zemlja, brez preteklosti in brez bodočnosti, topa vsakdanjost: — Zemlja —, zemlja, ki se vsako spomlad razcvete in rodi jeseni. Mogoče je bilo kaj zastrtega za njenimi očmi, mogoče so bile k je globoko v njih sanje, toda po vsem tem ni nihče vprašal.«

Vlak se je neslišno ustavil na lendavski postaji.


Panonska hiša v Lakošu. Stopila sva v vas. Ob široki cesti se razporejajo na obeh straneh hiše. Nizke so in dolge. Prostora je dovolj, v višino se ne zida. Oblika opozarja na posebnost panonske hiše. Stanovanjski prostori in gospodarski del se dotikata v pravem kotu. Spredaj je dvorišče, ki je največkrat porastlo s travo. Vodo zajemajo z doma žganimi vrči iz vodnjakov »studencev«, ki so izkopani sredi dvorišča ali malce na strani. Če je postavljen stanovanjski del hiše s čelom na cesto, je prednja dvoriščna stran ponavadi opasana z gostim, pletenim plotom in je vhod zaprt z nizkimi lesenimi vrati. Kjer pa je obrnjen v notranjo, vrtno stran, kaže gospodarski del na cesto hrbet. Hiše, posebno starejše, ki še niso zidane, so si v tradicionalni strukturi povsem slične, razlikujejo se le v razčlenjenosti. Pri nekaterih manjka »pojata«, ozki prehod na vrt in gnojišče, tam kjer se oba dela hiše v kotu stikata. Poleg pojate so hlevni prostori, potem široko »gümlo«, čigar streha je marsikje potisnjena na dvorišče, in jo podpirata dva lesena stebra. V »gümlu« stoje vozovi, prazni ali naloženi s poljskimi pridelki. Zadnja stran na gümlu pa je predrta s širšimi vrati na vrt. Ob gümlo so pritisnjeni leseni svinjaki, precej nižji kakor gümlo. Na dvorišču ali tik ob plotu stoje visoke, ozke lesene kletke, kukuručnjaki, v katerih hranijo kuruzni pridelek.

Napisi na trgovinah in gostilnah, obrtniške označke so slovenske, seveda zapovedane, ker pričajo imena njihovih lastnikov dovolj jasno, da prebivajo tod Madžari. Do Kapce, približno uro dobre hoje, je potisnila madžarska kolonizacija. V Dolenjem in Gorenjem Lakošu, v Gaberjih ne čuješ skoraj nikjer slovenske besede, razen če se znanca iz notranjih vasi srečata na cesti. Košate in prsate kmetice stoje na dvorišču in nas pozorno ogledujejo.

»Tod so vajeni, da se gospod vozi. Midva pa peš v tem solncu.«

»Naj pasejo zijala. Poglej jo deklino pri vodnjaku, kako živozelen predpasnik nosi. Take barve so mi všeč.«


Óslice. Med pogovorom je zrastla pred nama vas. Od daleč so se zopet razločile visoke slamnate kope, ki marsikje presegajo višino strehe. Niso navadne kope, nazivajo jih oslice. Stožčaste so zelo redke, ponavadi so podolžne, zdevane v sleme. Poševne ploskve obsečejo na gladko s koso. Sredi travnika sem videl oslico, podobno hiši s streho. V solncu se zlate poleg belih zidov in temnih slamnatih streh in izpričujejo letni pridelek. Vajeno oko lahko presodi, koliko oralov je gospodar posejal z žitom.

Oslice so žive plastične podobe kmetiškega dela. V njih se zrcalijo gospodarjeve skrbi, vnema in delavnost družine, zapisani so trdi računi, ali bo do spomladi dovolj moke (mele) za dom?


Na samotnem kolniku. Kolnik se zavija in zavija, visoke jelše in bresti vtesnujejo pogled. Počasi se svet izpreminja. Za jelšami se prikaže njiva. Kuruza se je visoko pognala. Še četrt ure in vmes med logi kopljejo ljudje krompir. Od ceste so precej oddaljeni, zato ne izprašujeva, slutiva bližino vasi, zdaj je vseeno katere.

Nenadno se odpre pogled. Med drevjem, docela zakrite, stoje hiše. Nekdo potrdi: »Je, Mala Polana, na levo za kolnikom pridete v Veliko.« Pred vasjo zavijeva na levo. Razgled se širi. Jelševi logi se odmaknejo, v daljavi jih zastira svilena koprena. Na obeh straneh obliva solnce zelene pašnike, ki jih preletavajo škorci. Zemlja je mehka, nikjer ni videti kamna. V koruzi bi se človek skril; do tri metre je visoka. Bela ajda diši, da se širijo nosnice. Šumenje čebel, ki prebirajo v žarkem solncu polne cvetove, obkroža človeka v tišini sredi bujne rasti. Na skrbno negovanih njivah se bleste motike in se hladi izkopani krompir. Tedaj se zasvetijo tik pred nama beli zidovi na levi in na desni. Ponekod se razločijo temne slamnate strehe. Dospela sva v vas sredi širne nižine. Velika Polana. Čeprav sem truden, čutim, kako se mi sredi sive prsti, cvetoče ajde, visoke kuruze, v zemeljski sopari razliva ugodje po žilah. Vtis imam, da so moje oči zlato-zelene.


Prišleki. V Prekmurje so odhajali služit l judje, katerih so se dosihdob radi povsod odkrižali. Politika je odrivala tja nesposobne, ker jim ni mogla v starih pokrajinah nikjer poveriti službe. Mlade prosilce, ki so v novi državi terjali kruha, so potiskali v Prekmurje. Skratka vse, kar je delalo doma napotje, je našlo pribežališče v novi zemlji. Kesneje je uživala »Sibirija« pomemben sloves. Kdor je sprejel v njej službo, je v zahvalo napredoval in se kmalu povrnil z odličnim činom. Ljudstvo pa je postajalo čim dalje bolj nezaupljivo.

Kaj so prinašali naši ljudje v Prekmurje? Nezadovoljstvo, mržnjo in zavist. Po strankarski opredeljenosti so nekateri tičali v farovžih, drugi so z enako gorečnostjo oznanjali neke nebulozne, politične ideje, seveda gluhim in nevajenim ušesom. Nihče se ni zavedel, nihče opominjal, kako je tej zemlji potrebna posebna nega, v slovensko skupnost usmerjena briga.

Uverjen sem, da so samarski kmetje in delavci bolje vladali svojo zemljo, kot je srednjeevropski inteligent upravljal Prekmurje. Za to gre.