Drobne tičice naše dobrotnice
| Drobne tičice naše dobrotnice J. Tušek |
| |||||||||||||
Gosence so huda nadloga za drevje. Pa vsak se lahko prepriča, da je gosenčnatega drevja naj več po krajih, kjer je veliko vasí, okrog mest in sploh kjer je malo gozdov in skorej vse le polje. Drevju, ki ga nasadi samotni hribovec krog hiše, gosence ne nadlegujejo kaj. Od kodi to? Odgovor ni težak. Hribovska mladina se nič ali celo malo pečá s tičjim lovom in po hribih imajo tički, ki živé od merčesa, dovolj pripravnih krajev za gnjezda. Po polju je pa oboje ravno narobe. Zato se pa, se ve da, tiči umaknejo radi tje, kjer jih pusté ljudje pri miru in kjer se dobi lahko pripraven kraj za gnjezdo in mladiče.
Tiči pa ne preganjajo samo gosenc. Ko bi jih ne bilo, bi ne vžival samo vertnar sadja z drevja, ki ga je sadil, ampak posušilo bi se tudi gozdno drevje, trava po travnikih, žito po polju, z eno besedo rečeno: ko bi tičev ne bilo, bi bilo poljedelstvo nemogoča stvar. Na miljone človeških rok bi ne bilo v stanu obdelati, kar obdelajo tiči. To vidimo posebno pri gozdih, ki jih je jel červ pokončevati. Zbrale so se že večkrat komisije, vganjovale so to in uno, sto pridnih rok je delalo tlako, kopalo prekope, gonilo prešiče v gozd in vendar merčes ni zginil iz gozda ali saj ne do dobrega. Je pa prišlo nekaj pravih tičev, ga je bilo pa kmalo konec.
Ker so tiči naši dobrotniki, jih pa nikar ne preganjajmo, in še skerbeti nam je treba, da jih privadimo na naše polja in gozde. Vsak pametni kmet bi mogel skerbeti, da bi dobile na njegovi zemlji stanovanja koristne lastovke, šinkovci, senice, šmarnice itd.
Nikar poderati votlih in luknjastih dreves, v kterih imajo naj varniše prebivališče tiči, ki gnjezdijo po votlinah. Očedi take votline trohljave in mahú in če pribiješ nad luknjo še deščico, ki varuje dežja, jo bodo kmalo vzeli tički v posest in tvoj trud bo obilo poplačan. Napravi škorcom hišice in skerbi, da jim otroci ne bodo poberali jajc. Kedar imaš čas, naredi iz votlih vej ali iz starih desk hišice za male tiče, preganjavce merčesa, napravi pred pavec široko luknjo še palico, da bodo tički lahko sedeli na nji, in pribij jih dva ali tri sežnje od tal na drevesa tako, da bo obernjena luknja proti jutru in kmalo se bodo vanje naselili mali sovražniki mnogoverstnega merčesa. Pa ne pribijaj hišic na drevesa, ki slojé na samem, ali ki še le pozno v listje gredó.
Senice imajo nar rajše take hišice, ki so znotraj 7 pavcov dolge in 3 pavce široke; drugim tičkom so pa všeč hišice, ki so za spoznanje veče. Če si naredil hišice iz kratkih desk, dobro boš tudi storil, če jih ovežeš z mahom. Sem ter tje po Nemškem pribijajo kmetovavci vsako leto dokaj deščic na drevesa, ker vedno bolj in bolj spoznavajo, da se dobro plačuje mali trud.
Kako neizrečeno veliko merčesa pokončajo tiči, se vidi iz sledečega, kar pripoveduje Tschudi: Na treh velicih vertnicah je bilo okrog 2000 uši. Vjeli so močirsko senico (Sumpfmeise) in jo spustili na vert. V malo urah ni bilo več uši na vertnicah. Prerajtali so, da je vjela ena šmarnica (tašica) v eni uri okoli 900 muh v hiši. Vlastovka pokončá en sam dan strašne trume komarjev; on in ona prinese v eni uri šest in tridesetkrat mladim merčesa. Drevju so posebno senice brezkončno koristne, ker posebno rade pokončavajo jajčika nekega škodljivega metulja (Kiefernspinner). Ta metulj leže časih dvakrat enega poletja, in vsakikrat po 600 do 800 jajec in ena senica jih pokonča z mladiči vred enega dneva več tisuč. Dleski, žolne, plezovci in berglezi preiskujejo drevesa in pivkajo in kljujejo merčes izpod lubja.
Rekel sem že, da so senice naj boljše prijatlice sadnemu drevju. Grof Kazimir Wodicki pripoveduje: Leta 1848 so gosence snedle listje na mojem drevju do dobrega tako, da je bilo popolnoma golo. Jeseni sem vidil miljone s kosmatimi odejami obdanih jajčkov viseti po vejah in deblih. Veliko delavcov sem najel, da bi jih oberali; pa kmalo sem previdil, da človeške roke niso v stanu odpraviti te nadloge in že sem mislil, da se mi bodo posušile naj lepše drevesa. Ko se je začenjala zima, je priletelo vsak dan cele trope senic in šmarnic. Pomladi je delalo deset parov gnjezda na vertu; prihodnje poletje je bilo že malo gosenc in leta 1850 so bili mali vertnarji perutničarji že tako očedili drevje, da je ostalo celo poletje lepo zeleno.
Tudi vrabci so koristni tiči. Mislim, da jim že smemo privoščiti perišče črešenj ali kak klas, saj doneseta on in ona en teden 2000 gosenc mladim. Ravno tako koristne so sove, ki polovijo zjutrej in zvečer grozno veliko večernih metuljev itd. Pomladanske kebre jedó posebno nektere sove, škorci, kavke, srake, šoge in srakoperji. Angležki naravoslovec White je pazil na malo sovo (Eule) in vidil je, da je prinesla vsacih pet minut miš v gnjezdo. Skovir (Steinkauz) je prinesel poletnega večera 11 miši v gnjezdo. Zato je pa ni veče neumnosti, kakor loviti in pobijati tako neizrečeno koristno žival, kakor je sova. Da gospodar pa sovo strelja, je velikokrat kriva vražna gospodinja, ki toži: „Gotovo bo kdo umerl pri hiši, sova vsak večer skovika na orehu pred hišo. Pojdi, pojdi Juri, in ustreli jo!“ Žena misli, da bo s sovo z oreha zginila tudi smeri iz hiše, in gospodar je pa še tako nor, da ubito žival za strah na paž pribije. Skoraj vsi mali tiči živijo od kebrov, muh, metuljev, červov, polžev, pajkov itd.; in sicer živé nekteri samo od njih, nekteri vživajo tudi druge reči; nekteri pa jih jedó le, kedar ležejo.
Ti koristni tiči so: senice, srakoperji, škorci, muhovčki, pastaričice, šmarnice, penice, cipe, škerjanci, šinkovci, vrabci, sternadi, lastovke, berglezi, nočne lastovke, plezovci, žolne, dleski itd. Vsi ti pokončujejo na miljone gosenčnih jajec, gosenc, muh, komarjev, kebrov, mravelj, zelišnih uši, ponočnih metuljev, červov itd. in sicer tako, kakor da bi se bili zmenili. Ti jedó merčes le enega posebnega plemena, uni spet le drugačnega; ti poberajo merčes z listja in z vejic, drugi ga kljujejo izpod lubja ali ga lovijo po zraku ali ga grebejo iz persti.
Vsak pameten človek naj tedaj skerbí po svojo, da bodo krnetovavci začenjali tako varovati tičev, kakor zaslužijo. Tiči so naj bolji, naj zvestejši in naj pridniši kmetovi prijatli; nikar jih tedaj saj preganjaj ne, če jih že nočeš vabiti k sebi v svoj lastni prid.