Drobiž (Zofka Kveder)
| Drobiž Zofka Kveder |
Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
| |||||||||||||
I.
[uredi]Na ulici sta se srečala — oče in hči ... Ona lepa, mlada, elegantno opravljena s ponosno vzdignjeno glavo, z smehom na polnih ustnih ...
On star, bled, z sivo brado v stari, ogoljeni, zamazani, raztrgani obleki, s palico v rokah, uklonjen in tresoč se ...
Srečala sta se ... Medle oči sivega starca so pogledale za trenotek v nje mladi, sveži obraz in vela ustna so mu zadrhtala ...
Jo je-li spoznal? ... Kdo vé, kdo vé!? .. . In umaknil se ji je s trotoara. Noga mu je spodrsnila ob kamenu in skoro bi bil pal pred njo ...
A ni pal, stegnil je roko od sebe ... proti njej ... in obdržal se je v ravnotežji.
In ona?
Pogledala ga je za hip, hladno, malomarno, kakor se gledajo ... berači ...
Pogledala ga je in zaiskrilo se je nekaj v njenih temnih očeh in smeh ji je zginil z usten. Lehna senca zadrege legla ji je na obraz in noga se ji je hotela ustaviti ...
Starec je omahoval. Njegova suha roka se je stegnila proti njej in njegovi koščeni prsti so se skoro dotikali njenega krila ...
Vsklonila se je ... ponosno ... mrzlo ... Na ustnih se ji je zopet pojavil nasmeh in oči so se zasvetile: »Kaj mi mar, ne poznam te« ...
Trdo je prijela krilo z roko, skomiznila z ramami in ... srečala sta se! ...
Ona je lehno stopala mimo visocih, svitlih steklenih oken trgovskih razložb, koketno pogledovala se zdaj pa zdaj v gladkem steklu, ki je odbijalo nje visoko junonsko postavo je malomarno, odzdravljala ponižnim pozdravom svojih znancev, v nasprotno smer pa je korakal počasi ob palici siv, upognjen starec — on ... berač in ... nje oče ...
Na ulici sta se srečala — oče in hči ...
II.
[uredi]Jesenska megla se je plazila po ulicah in ovijala hiše v svoj vlažni sivi plašč. Izpod neba je polagoma naletaval dež, po mokrem blatnem trotoaru pa so hiteli ljudje in izginjevali v megli.
Temnilo se je, megla se je zgoščala in dež je pral cestni tlak. Električne svetilke so se užgale, odbijale svoj lesk v velicih kalnih cestnih lužah in njih mrtva svitloba se je mešala s pojemajočo svitlobo dneva. Luči v prodajalnicah pa so ugašale druga za drugo in zapiranje težkih železnih vrat in rožljanje ključev je odmevalo v megli.
Naročil je hlapcu, ko je zapiral okna in vrata velike elegantne prodajalne njegove, naj gre k njemu na dom in pove, da ga nocoj ni treba čakati z večerjo, ker ima še važnih opravil. Gledal je še, kako je odšel hlapec, stal nekaj časa zunaj na ulici, da mu je mrzel dež rosil obraz, potem pa se je okrenil, odklenil zadnja vrata na dvorišču, ki so vodila v njegov komptoar, privil električno luč in šel k veliki pisalni mizi, po kateri je bilo vse polno trgovskih knjig, računov in pisem.
Vzdihnil je, na licu se mu je pojavil izraz morečih skrbi in roka se mu je skoro tresla, ko je pregledaval listine in pisal številko za številko.
Že par večerov je ostal sam v komtoaru. Ko so njegovi ljudje že morda snivali doma, je on še slonel nad pisalno mizo in strmci v dolge vrste števil.
Ta števila, ta števila! Skoro ni mogel verjeti, tla so istinite, tla trgovina res tako propada, kakor mu kažejo te trezne, suhe številke.
In potem je zopet vzel držalo in zopet se je vrstila vrsta za vrsto števil.
Iz predala je vzel nekaj menic. Razložil jih je pred-se in si zapisal termine. In potem je šel k blagajni, preštel denar, zapisal svoto na novo polo papirja ter pregledaval še debelo glavno knjigo in gledal nekaj časa v število. In na to je izpisal svote menic in čelo se mu je omračilo.
»Ne pojde več dolgo tako naprej«, je vzdihnil a vendar računal in računal, še ko je zunaj že davnaj potihnil vsaki šum.
In naposled je ustal, zaklenil vrata in odšel. Ozrl se je zunaj na svojo prodajalno in to visoko zaprto okno, ta z železjem okovana vrata so pri medli svitlobi poulične luči tako mrzlo, tako tuje zrla vanj in zdelo se mu je, da je na vratih prilepljen bel list ...
»Konkurs!« je zašepetal mej zobmi, zavil se tesneje v plašč in brzih korakov zginil v gosti megli mrzle jesenske noči ...
III.
[uredi]Visoko se je dvigal tvorniški lim in izginjeval tam pod sinjim nebom v daljavi.
V veliki obsežni tvornici pa so vrveli stroji, sopar je puhtel in sto in sto pridnih rok se je gibalo v ogromnem skupnem delu.
Kako je to migljalo pred očmi, ta velikanska vrteča se kolesa, ti široki vedno se gibajoči jermeni, ti veliki valjarji, to neštevilo velicih in malih strojev. In vmes je šumela voda, ki je izpirala tuje substance in čistila blago, svitli kovinski deli strojev svetlikali so se v vednem gibanju, delavci pa so pazno in jednakomerno opravljali svoj posel, tiho in marljivo stregli strojem in vse to delo, to obračanje koles, vrtenje valjarjev in kretanje delavcev so je vršilo redno in natančno, kakor funkcijoniranje velikanskega avtomata.
Zdajci je krik, krik strahu in groze, prerezal jednakomerno tvorniško bučenje. Delavcem je zastala kri.
Nesreča! Kje? ... Komu?! ...
In stroji so ropotali in jermenje je rezalo zrak, tam pa je veliko gigantsko kolo vrtilo krvaveče truplo človeško z seboj. Ob bližnjo steno ob tla in široki jermen, ki je tekel ob osi kolesa je kazal velike rudeče lise ...
In delavci so bledih lic hiteli na prizorišče.
Grozno! Grozno! ...
»Vsaki na svoj prostor, da se ne pripeti še kaka nova nesreča!« je zakričal paznik in delavci so odhiteli, le nekaj jih je ostalo. Prihitel je ravnatelj, prihiteli šo drugi izmed osobja ...
S trudom so ustavili kolo in odvili jermen. Kri je curljala s kolesa in delala mlake na tleh, na steni prilepili so se možgani s koščekom temena in las, mej stroj zaplelo se je nekaj zmečkanih udov in raztrgane krvave obleke, na tleh pa so ležali krvavi, še kadeči se kosi človeškega telesa.
Grozica je tresla gledalce, ostrmeli so in otrpnili. Oni raztrgani, razmesarjeni in razmečkani kosi njih sobrata, oni leskeči s krvjo obliti kovinski deli pa so jim govorili, pretili jim:
Varuj se, varuj se, morda tudi tebe doleti ta osoda! ...
Zunaj pa se je mirno dvigal tvorniški dim in visoko pod sinjim nebom izginjeval v daljavi ...