Drnovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drnovo
Janez Trdina
Spisano: Andreja Tomc
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Vas Podgorje leži blizu Kamnika, bolj na višavi. V to vas je prišel enkrat neznan človek. Precej star je bil in žalost srca se mu je že na obrazu brala. Povpraševali so ga ljudje, kdo da je in od kod. Ali nikomur tega neče povedati. Neki oče, ki je imel edinega sina, se ga usmili in ga k sebi vzame. Umrje ta oče. Sin je bil še majhen. Tisti neznani tujec sedaj skrb čezenj prevzame. Po očetovsko ga v vsem poduči, kar bi mu odraščenemu treba vedeti bilo. Fantič je bil zelo umen, vse je hitro zapopadel, sosebno je pa v ribištvu veliko izurjenost dosegel. Cele dni je ribe lovil, za vse bližnje vode in jezera je vedel, vse ribe poznal. Le neki zakleti glob (tolmun, kotel) mu je bil neznan. Veliko je sicer od njega pripovedovati slišal, pa se ni zmenil. Tako so mu pravili, da, če se kdo temu globu bliža, ga že od daleč mladeč, ki na bregu sedi, svari:

»K vodi, k vodi

sem ne hodi,«

da doni glas tega mladeniča. Pravili so mu tudi, da bi ta, ki bi se vode kotla dotaknil, pri ti priči okamenel in da bi se še druga strašna nesreča tudi zgodila. Ali on je vse te in take pravljice za čenče držal. Ako bi prav to res bilo, si misli, kaj je meni mar, ker v globu, ki je zaklet, tako nič rib ni.

Sicer je pa ta deček tistega tujca kot svojega očeta ljubil. Stregel mu je, kakor je mogel, da bi mu odgnal tužnost, ki ga je tlačila. Pa vse zastojn. Praša tedaj enkrat deček tujca: »Oče, kaj vam je, da ste zmeraj žalostni, saj vam nič žalega ne storim?« Tujec: »Ne! Vzrok moje žalosti je drug. Ker vem, da me ljubiš, ti hočem razodeti, kar še nikomur nisem. Čuj tedaj. Očetnjava moja je tuja dežela. Imel sem ljubeznivo ženo pa ne porednega sina, ki je med drugim tudi ta madež imel, da se je za vsako reč hitro zasrdil in da je v jezi vse pokončal, kar mu je nasproti prišlo, če bi bila prav oče in mati. Šla je enkrat žena svoje starše obiskat. Sin jo je spremil. Pa ne žene ne sina nisem več videl. Vse sem obhodil, našel ju nikjer nisem več ne pri starši ne drugod. Od tod moja žalost. V domovini mi pa samemu ni bilo več za obstati. Zapustil sem jo. Pot me je v to vas pripeljala. Prijetna se mi je zdela, tudi nekaj skrivnega, sam ne vem kaj, me je na to vas vezalo. Ostal sem tukaj. Tvoj oče so me vzeli. Kaj se je dalje godilo veš.«

Tako je tujec pravil, zelo ga je deček omiloval in si je prizadeval, z večjo ljubeznijo in ubogljivostvo žalost njegovo zmanjšati. Enega dne tujca poprimejo želje, še enkrat pred smrtjo svoj dom obiskati. Vzame tedaj od dečka slovo in gre. Po njegovem odhodu je hodil deček kakor poprej vsak dan ribe lovit. Pride tudi blizu zakletega globa.

»K vodi, k vodi

sem ne hodi!«

se oglasi nedaleč od njega. Deček ostrmi, ker videl je, da so resnične pravljice sosedov. Stopi bliže tolmuna. »Kdo si?« praša mladeniča, ki je na bregu sedel in tiste besede rekel. Ta: »Čem ti povedati. S svojo materjo sem se enkrat na pot podal. Za voljo mojega ne rodnega vedenja me je večkrat ostro posvarila. Pa nič nisem maral. Z nekim pastirjem se v pretep spustim in ga ubijem. Mati joče nad mano in me silno krega. Tudi nad njo se razsrdim. Bila sva ravno pri tem globu. Vanjo jo pahnem. Od tistega dne je ta glob zaklet. Za mojo strašno pregreho mi je bilo naloženo, tukaj tako dolgo žalovati in jokati, da pride oče mene in mater, katere jok čez neposrednega sina za vsako jutro iz kotla zasliši, rešit. Kdaj pa pride, ne vem, morebiti nikoli. Sicer pa mene nihče ogovoriti ne sme, če ni nedolžen; blagor ti, da si še drugače bi bil okanel. Vode globa pa se sme le moj oče dotakniti, drugi ne.«

zadnjih besed deček že ni dosti slišal, zakaj njegova pazljivost se je oprla v zale ribe, ki so v velikem številu vrh globa plavale. Po trnek domov leti. Kmalu pride nazaj in stopi na breg. Zastonj ga mladenič svari. Deček vrže trnek.

Pri ti priči prične voda grgrati, vreti in se vzdigovati. Bregove prestopi in s strašno silo se udere po hribu. Kmalu je cela velika dolina v vodi, le hiše se še izpovodnji vidijo. Ali valo še zeraj naraščajo. Počasi ti tudi hiše skrijejo in drevesa in ves dol ima podobo velikega jezera.

Ko deček to vidi, se smrtno prestraši. Hoče uteči, ali trd postane, okamni in stebru enak stoji na bregu.

Medtem pa tisti tujec pride nazaj. Njegovo prvo vprašanje je bilo po rejenčku. Povedo mu, kako in kaj. On pa reče: »Boljše je, da še jaz okamnim, kakor da bi še dalje živel.«

Gre k zakletemu globu. »K vodi, k vodi – sem ne hodi!« pravi mladenič. Pa on se kar ne zmeni. Dotakne se vode in lej, ne okamni. Zajame v roko vode, naredi se iz nje prstan – prstan njegove žene. Začudi se in zopet vode zajame. Naredi se zdaj svetinja, ki jo je sin njegov navadno na vratu nosil. Še enkrat zajame – voda postane list, na katerem so te besede zapisane: »Ta mladenič, ki ga vidiš, je tvoj sin. Objemi ga trikrat, to je pogoj njegove in moje rešitve.«

Tujec sam ne ve, kaj bi storil. Silno se čudi. Pa vendar se mladeniču bliža in ga prvič in drugič objame. Ko tretjikrat to hoče storiti hoče, se mladenič naenkrat v ostudno žival spremeni. Ali tujec ga vendar tudi tretjič pogumno objame.

Zdaj ga sin, žena in rejenec obstopijo v pravi podobi in se mu za rešitev zahvalijo. – Voda je pri priči po celem dolu usahnila.

Le kamenje, ki ga je s hribov odnesla, je popustila. Ker je ta dolina kamnitna, tudi dosti trnja na nji sem ter tja raste, zatorej imenuje Drnovo ali Trnovo.