Drejkine verne duše
| Drejkine verne duše Josip Vandot |
| |||||||||||||
Lepa je bila svečka, ki jo je kupila Drejka pri vaški trgovini. Za to svečko je morala odšteti ves denar, ki ga ji je dala lani botra za god. Pa je bila svečka tudi vredna tega denarja, saj je bila tako lepo bela in je bila obrobljena celo s tremi rdečimi rožicami. Drejka je bila vesela, da je kupila to svečko in je bila prepričana, da bo svečke vesel tudi njen bratec Tinek, ki bo danes gotovo gledal vse popoldne iz nebes na zemljo. In bo videl na svojem grobu svečko, ki gori z rdečim plamenčkom, na njej se pa svetijo tri rožice in je tako bela in lepa kakor nobena druga sveča na pokopališču.
Tinek se bo veselo nasmejal gori za oblakom in bo rekel: »Glejte Drejko! Že delj ko leto dni se igram tod po nebesih, a Drejka me še prav nič ni pozabila. Še rajša me ima kakor takrat, ko sem ji še nagajal na zemlji. Saj drugače bi gotovo ne kupila tako lepe sveče in je ne bi prižgala na mojem grobu. Drejko sem imel rad, a že stokrat rajši jo imam zdaj v nebesih.«
Drejka se je smehljala vso pot, ko sta stopala z materjo proti pokopališču. Smehljala se je tudi, ko je na bratčevem lepo okrašenem grobu prižgala svojo lepo svečko. Še videla ni ljudi, ki jih je bilo vse polno na pokopališču. Gledala je samo na svečko, ki je gorela z drobnim plamenčkom tam ob vzglavju groba, prav pod bornim lesenim križcem. Le včasi se je ozrla v nebo, ki je bilo jasno in po njem le tu pa tam plaval samoten oblaček, hiteč proti belim, s snegom pokritim goram.
»Tinek, ali vidiš svečko?« je rekla tedaj potihoma, da je ni slišal nihče. »Rada te imam še vedno, pa sem jo prižgala, da boš še bolj vesel v nebesih. Ali jo vidiš, Tinek?«
Tinek je gotovo videl svečko in na sestrico, ker je svečka tako lepo gorela, da še utripala ni prav nič. Gotovo je bil jako vesel in mu je bilo morda hudo samo zaradi tega, ker ne more priti iz nebes, da bi se vsedel kraj Drejle in se z njo pogovarjal kakor takrat, ko še ni bil mrtev. No, Tinku pa morda niti hudo ni, saj ve, da pride drevi domov in se bo vso noč pogovarjal z njo. Vse verne duše pridejo nocoj na zemljo, kakor prihajajo vsako leto na to noč. In Tinek bo gotovo prvi, ki prihiti domov. Saj ve, da ga imajo še vsi radi in da Drejka komaj čaka, da ga spet vidi in sliši.
Plamenček na sveči je že pregorel dve rožici in je tajal tretjo. Zvonovi so še vedno pozvanjali ziho in žalostno, a sonce se je pogreznilo za gore. Mrak je vstajal iz črnih gorskih globeli in se je spuščal na pokopališče, da so se videle goreče sveče še lepše. Noč že ni bila več daleč, a tudi tretja rožica se je stajala na Drejkini svečki in plamenček je samo še namirno vztrepetal. Vsak čas ugasne in Tinek ne bo gledal več iz nebes, ker bo na grobu tema in ne bo mogel videti ničesar več. Pa se napravi, da poleti vesel domov in se z Drejko pogovori o vsem, kar je lepega.
Z materjo sta se odpravili s pokopališča. Pol ure sta morali hoditi po temni in hrapavi poti, ker je Drejkin dom stal v samoti pod goro. Zvezde so se užigale po nebu, tiste zvezde, ki jih poznajo samo verne duše. Še veter se ni zganil nikjer po dolini, ker nocoj mora veter molčati, da imajo duše mir na dolgi poti iz nebes na zemljo.
Drejka je šla zgodaj spat, ker ji je mati rekla, da mora biti v hiši vse tiho in pokojno. Zakaj drugače si verne duše ne upajo priti, saj ljubijo samo mir in nič drugega. Drejka pa je sklenila, da nocoj ne bo zaspala, pa naj bi jo spanec še tako naganjal. Mižala je ves čas, dokler je bila mati še pokoncu. A ko je mati ugasnila luč, je Drejka spet odprla oči in je tiho gledala v temo. Vsak hip je pričakovala, da se vrata odpro in pride Tinek. Bog ve ali pride skozi vrata ali skozi okno? Gotovo se bo lepo posvetilo po izbi. Saj so verne duše vse svetle, svetlejše nego zvezde, ki se izprehajajo po nebu. Ko pride Tinek, bo Drejka naglo vstala in se napravila. S Tinkom sedeta za mizo in se bosta pogovarjala o marsičem. Saj si bosta vedela mnogo povedati, ker se nista videla že toliko časa.
Drejko se od pričakovanja že ščemele oči, da jih je morala zapreti. A glej — čez tri trenutke se je res nekaj posvetilo pred njo. Dve zvezdi sta se zazibali po izbi in med njima je stal Tinek prav tak, kakršen je bil takrat, ko je bil še doma. Samo klobuka ni imel več. Na glavi se mu je svetilo nekaj okroglega, podobnega veliki zvezdi, ki ima štiri rogljičke.
»Tinek, saj sem vedela, da prideš,« je zaklicala Drejka. Že je hotela skočiti s postelje, da se naglo napravi. A Tinek je zamahnil z roko in se veselo posmejal.
»Le mirno spi naprej!« ji je rekel. »Veš, nimam prav nič časa. Takoj moram nazaj v nebesa. Zunaj me že čaka oblak, da me odnese. Oblaki pa ne čakajo radi. Zato se mi pa mudi. Prišel sem le radi tega, da me spet vidiš in me ne pozabiš. Lepo svečko si mi prižgala na grobu. Ves čas sem jo gledal iz nebes, pa sem bil strašno vesel. Jutri pojdeš hlebčke zbirat po vasi. Le glej, da najlepšega shraniš zame. Pa pridem drugo leto spet domov. Takrat se pa pogovoriva o vsem, ker drugo leto bom imel več časa. Le zdrava ostani, Drejka!«
Svetloba je hipoma ugasnila in Drejka ni videla Tinka nič več. Še vedela ni, ali je odšel skozi okno ali skozi vrata. Bila je žalostna, da bi bila najrajša na glas zajokala. Glejte, tako se je veselila današnje noči, pa se je je veselila zaman. Tinek je pač prišel, se ji posmejal in ji govoril prijazne besede. A samo tri trenutke je bil pri njej, pa je že izginil in zdaj ga ne bo videla do drugega leta nič več.
Drejka je bridko vzdihnila. A tedaj je začutila na licu mehko roko. Odprla je oči in zagledala kraj postelje mater. Svetel dan je že bil in njej zajtrek se je že kadil na mizi.
»No, ali ne pojdeš hlebe zbirat?« se ji je nasmehnila mati. Drugi otroci že davno hodijo po vasi. Ti pa spiš in spiš.
Drejka se je naglo napravila in použila zajtrek. Oblekla si je toplo šla bankico, si dela na glavo volneno čepico in vzela s police pisano košarico. Mudilo se ji je na vas, ker je bilo že pozno in ker je mislila, da so drugi otroci pobrali na vasi že vse hlebce. Toda kmalu je videla, da se je prav po nepotrebnem bala. Zakaj v vsaki hiši je dobila hlebe, ki ga je skrbno spravila v košarico. Obiskala je že vse hiše in se je nazadnje domislila, da mora še do botre, ki je imela veliko hišo precej visoko v gori.
»Botri se gotovo zamerim, če ne pridem k nji,« si je rekla. Lep hlebec je najbrž spekla prav za mene. Moram k nji, čeprav je pot strma.«
Nič več se ni pomišljala, temveč je krenila na pot, ki se je spenjala v goro. Sonce je prijetno sijalo v gorsko dolino in po skalnatih vrhuncih se je povsod veselo svetil sneg. Pot je bila samotna, da je Drejka prav lahko razmišljala, kar je hotela. Razmišljala pa je samo o pretekli noči in o bratcu Tinku, ki je bil prišel ponoči k nji, pa je tako hitro odšel. Seveda se je Drejka tu pa tam domislila: da je morebiti samo sanjala. A hitro je zavrgla to misel in je bila že spet prepričana, da je bil Tinek prav zares pri nji.
»Rekel mi je, naj shranim najlepši hlebec zanj,« je dejala sama sebi. »Pa ga tudi resnično shranim. Samo tega ne vem, kateri hlebec je najlepši, ko so vsi tako lepi.«
Visoko je že bila v gori. Pot se je vila ob strmem prepadu, globoko doli je šumela voda in se zaganjala preko skalovja. Drejka ni bila več daleč od botrine domačije. A vendar se je vsedla ob potu na kamen. Pregledala je vse hlebce, ki jih je imela v košarici, in jih je izbirala. A nikakor se ni mogla odločiti, kateri bi bi bil najlepši, da bi ga shranila za mrtvega Tinka. Položila je vse hlebce nazaj v košarico in se napotila naprej.
Zavila je v ozek jarek, nad divjo vodo je bila tu razpeta ozka brv. Drejka je kar zletela po nji in je že bila onkraj jarka. Pred sabo je zagledala ravnico, polno lepih njiv in sadnih dreves. Tam je stala botrina domačija, prostorna in lepa, in se je vsa svetila v jesenskem soncu. Drejka je še bolj pospešila korake in kar naenkrat stala v veži.
Botra se je res razveselila in ji je dala hlebec, ki ga je zanalašč spekla za Drejko. Hlebec je bil okrogel in je imel na gorenji skorji zapečeno belo okroglo sliko, podobno zvezdi s štirimi roglji. In Drejka se je hipoma domislila Tinka, saj je imel ponoči prav tako zvezdo na glavi, le da je tista zvezda svetila in je bila živa.
»O, ta hlebec spravim za Tinka,« si je dejala. »Najlepši je, kar jih imam v košarici, pa je tudi najlepši, kar jih je na svetu. Tinek bo zadovoljen, ko pride drugo leto ponj.«
Botra jo je pogostila in jo hotela zadržati pri sebi. A Drejki se je mudilo domov. Rada bi pokazala materi lepi hlebec in jo vprašala, kako naj ga shrani, da bo dober še takrat, ko pride Tinek ponj. Zato se je kmalu poslovila od botre in je odhitela naravnost ustavila nad prepadom. Sedla je na kamen in je vzela iz košarice botrin hlebec. Od vseh strani ga je ogledovala in čim bolj ga je gledala, tem bolj ji je ugajal. Posebno krasna je bila bela zvezdica, ki je bila tako lepo utisnjena v skorjo.
Pa se je domislila, da bi bilo prav, ako bi mogla še danes izročiti Tinku ta hlebec. Saj je čisto svež, da prijetno diši od njega. Gotovo bi ga bil Tinek vesel, ako bi mu ga prinesla. A kako mu ga naj prinese, ko pa je daleč nekje v nebesih? V nebesa pa je težko priti, ker živ človek ne pozna poti, ki vodi tja gor. Zato pa ga bo že morala spraviti doma v skrinjo. A drugo leto ne bo več tako lep in dehteč kakor letos, pa čeprav pravijo ljudje, da se hlebci, pečeni na ta dan v spomin vernih duš, nikoli ne starajo. O, Drejka je bila prepričana, da bi Tinku prav zdajle na vso moč ugajal botrin hlebec, če ne radi drugega, zaradi bele zvezde pa gotovo, ker nosi Tinek prav tako zvezdo na glavi.
»Saj bi ti rada prinesla hlebec že danes,« se je posmehnila Drejka prav bridko. »A vidiš, da ne morem, ker ne znam poti do tebe.«
A v razmišljanju jo je zmotila tropa dečkov, ki so prihajali po poti navzgor in so šli k Drejkini botri zbirat hlebce. Pri Drejki se niti ustavili niso in bi bili šli naprej, da ni zaklical mizarjev Šimen, največji in najnemirnejši med njimi: »Glejte, kako lep hlebec ima Drejka! Gotovo ga je dobila pri botri. Daj, pokaži mi ga!«
A Drejka ga ni hotela pokazati, ker je bil ta hlebec Tinkov in nikogar drugega. Vstala je s kamna in skrila hlebec za hrbtom. No, Šimen je postal še bolj radoveden. Prijel je Drejko za komolec in jo stisnil prav hudo, da bi mu vendarle pokazala hlebec. Drejka je zavpila, ker jo je zabolelo. Sama pa pri tem prav nič ni vedela, da je izpustila hlebec, ki se je kotalil po strmini naravnost v prepad.
»Ojoj!« je zavpila prestrašena. »Hlebec mi je padel v prepad, Tinkov hlebec. Pa kaj naj shranim zdaj za Tinka? Drugo leto pride, pa ne najde hlebca. Izgubila sem ga — jojme, v prepad je zdrknil.
Drejka je jokala in v prvem trenutku niti vedela ni, kaj bi počela. Gledala je v prepad in je videla, da je hlebec obležal globoko doli na skali, tik nad drvečo vodo. Pa se ni prav nič pomišljala, temveč se je pogumno spustila po strmini. Previdno se je oprijemala skal in redkega, pritlikavega grmovja, ki je rastlo tu pa tam na črnikasti skali. Videla ni pod sabo strašnega prepada, temveč je videla samo hlebec, ki je ležal doli nad vodo. Še slišala ni dečkov, ki so vpili gori na poti, naj gre nazaj, ker jo v prepadu čaka samo nesreča. Drejka se je spuščala od skale do skale, ki so jo zbadale v roke, da se je pokazala kri. A še zmenila se ni za to in se je ustavila šele tedaj, ko je stopila na skalo, kjer je ležal hlebec.
Bila je vsa vesela, da ga je spet držala v roki. Nič se ni obotavljala, temveč je pričela plezati nazaj. Otroci so jo gledali s strahom, a najbolj se je bal zanjo Šimen, ki je bil kriv nesreče. Že je vrgel na tla platneno malho, kjer je imel spravljene nabrane hlebce, in je že hotel splezati siromašni deklici na pomoč.
A v tistem trenutku je glasno zaropotalo doli v prepadu. Šimnu so se naježili lasje in je zavpil od strahu. Zakaj videl je, da se je premaknila skala, za katero je bila prijela Drejka, in se skotalila s prasketajočim bobnenjem v globočino. A za skalo je zdrknila tudi Drejka in izginila nekje za črnimi pečinami.
Šimnu je zastalo srce od groze, da se je sesedel nad prepadom. Ves je odrevenel, da se niti ganiti ni mogel. Otroci so pa kričeč zdrveli preko jarka naravnost do botrine domačije in so povedali, da je padla Drejka v prepad. Boter je hitel tja doli in se je spustil v globočino. A za njim je splezal tudi Šimen in solze so mu neprestano tekle po licih, saj mu je bilo v srcu tako strašno hudo.
Drejko sta našla skoro tik ob vodi. Za obleko se je bila zataknila za grm in je visela tam brez glasu. Z levico je krčevito stiskala k sebi hlebec, ki je bil še popolnoma nepoškodovan. Oči je imela zaprte in Šimnu se je zdelo, da je že mrtva, ker je skoro gotovo zadela z glavo ob kamen.
Z največjo težavo sta jo prinesla iz prepada. Boter je odhitel z njo na svoj dom in jo položil na postelj. Drgnili so jo z octom, da bi jo spravili k zavesti. Aje bilo vse zaman. Drejka se ni zganila niti za trenutek. Samo roka ji je tesno stiskala hlebec in ga ni hotela izpustiti. Šimen je hitel v vas po Drejkino mater in zdravnika. A tudi zdravnik ni opravil ničesar. Povedal je, da bo Drejka zdihnila vsak hip, ker se je premočno udarila z glavo ob kamen.
Večerno sonce se je spuščalo za snežnike in njegovi zadnji rdeči žarki so se usuli v izbo. Tedaj pa je Drejka vztrepetala in pogledala okrog sebe. Zagledala je hlebec, ki ga je še vedno držala v roki, in se je veselo nasmehnila.
»O, Tinek le dobi svoj hlebec,« je šepetala tako tiho, da jo je slišala komaj mati, ki se je jokaje sklanjala k nji. »Joj, pa še danes mu ga prinesem, da mu ne bo treba čakati nanj vse leto. To bo Tinek vesel, joj, to bo vesel...«
Drejkin šepet je utihnil, na ustnah pa ji je ostal veseli smehljal, ostal tudi potem, ko so izginili rdeči sončni žarki iz izbe in je odšla Drejkina Jušica z njimi na lepo pot, ki vodi v nebesa. Sončni žarki so jo nesli v višine in so jo tam posadili na zlat oblaček; ta pa se je dvigal z njo, dvigal, dokler je ni prinesel naravnost do Tinka, ki se je zasmejal veselo, ko je zagledal Drejko in lepi hlebec.
Verne duše so se zgrnile krog njiju in so bile skoro gotovo žalostne. Saj nobena ni imela tako krasnega hlebca, kakor ga imel Tinek. Pa saj ni čudno — ta hlebec so pa prinesli sončni žarki in zlati oblaček, ki je najlepši na vseh nebesih. In zato pa je Drejka tudi najlepša dušica med vernimi dušicami, igrajočimi se po širnih nebesih, ki jim ni nikoli konca ne kraja.
Drugo pomlad je postavil boter nad prepadom lep spomenik. Na debelem drogu je bila pritrjena bela deščica, na deščici pa je bila naslikana Drejka, kako pada v prepad in kako nosi na zlatem oblaku Tinka hlebec v nebesa. Na sliki se Drejka smeglja, smehlja prav tako veselo, kako se je smehljala, ko je bila še živa.
Na Verne duše hodijo tod mimo otroci zbirat hlebce k botrovim. Pa se ustavijo ob spomeniku in se odkrijejo. Smehljaje gledajo Drejko in prosijo, da bi še oni dobili tako lep hlebec, kakor ga Drejka drži v svoji roki. Pa ga ne dobijo več, saj Drejkin hlebec je bil le eden in še ta je bil tako krasen, da ga je lahko nesla v nebesa pokazat. Takega hlebca pa ni več na svetu.