Drama v mornarski kabini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drama v mornarski kabini
Bratko Kreft
(Odlomek iz potopisa »Med potniki in mornarji«.)
Izdano: Književnost 11-12/2 (1934), 390-395
Viri: dLib 11-12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


... Kupili smo nekaj steklenic rdečega in belega vina, eden izmed kadetov je kupil še močnatih jedi, ker je rekel, da jih njegov tovariš rad je. Dogovorili smo se, da se dobimo po deveti uri v kabini, ko bo večerja že končana. Žal je imel ravno tisti kadet, ki je zamislil našo »krokarijo«, nočno službo na mostičku, česar ni bil nič kaj vesel. Kljub temu je obljubil, da bo od časa do časa smuknil k nam v kabino, ker je imel istočasno na poveljniškem mostu službo častnik, ki mu je bil naklonjen. Morje je bilo mirno in vračali smo se v domovino.

Po večerji se je znašlo v ozki kabini, kjer sta domovala dva mornarja, pet ljudi. Dva kadeta, neki akademik v beli športni čepici, ki je bil kaj samozavesten, da sem imel ves čas utis, kako me gleda po strani, strojnik Frane in jaz. Vmes je prišel na kozarec vina še neki starejši strojnik, kateremu pa se je mudilo spat, ker je moral zgodaj zjutraj nastopiti službo. Natočili smo čaše, trčili in si napili, nato pa smo se stisnili v ozki mornarski kabini, v kateri je bilo po moje komaj prostora in zraka za dva človeka; zdaj smo se gnetli štirje, ker je peti tičal med podboji vrat. Eden od kadetov je ves čas agitiral za petje. Vino ga je spravilo v dobro voljo in vsak čas je začel kakšno novo pesem. Pevec nisem, zato sem samo včasih na njegov opomin kaj »pripel«, potem pa spet tihotapsko utihnil, pregibajoč le ustnice. Tudi slovenske pesmi so peli. Kadeta sta bila Slovenca in akademik je bil član pevskega zbora, kjer so se učili tudi slovenskih pesmic. Čez nekaj časa je prišel še drugi akademik, tako da smo bili kakor »arnki v sodu«. Začelo se je prepevanje vsevprek.

V kotu tik ob vratih, naslonjen na steno, opirajoč si z levo roko glavo, je ob mizici sedel strojnik Frane. Lep, mlad fant, ki ni mogel imeti dosti nad 25 let. Doma je bil z nekega obrežnega dalmatinskega otoka. Obraz je bil lepo pravilno zgrajen, ustnice so bile močne, čutne, čelo visoko in izpod njega so sijale sinje oči v nekem čudnem blesku. Med petjem jih je včasih zaprl, izgubil tempo pesmi in melodije, kakor da hoče podaljšati njeno občutje v sebi. Takrat ga je po navadi sunil kadet med rebra in Frane je odprl oči ter se prijazno nasmehnil. Prav ta smeh je bil, ki me je ves čas vznemirjal. Človeku se zgodi v življenju večkrat, da se v kakšni družbi sreča s kom, ki ga nikoli prej ni videl in ki ga tudi mogoče nikoli več ne bo srečal, toda že ob prvem pogledu, ob prvi besedi z njim začuti neko zvezo, nek tajni fluidum, ki se je začel med njima pretakati. Tako je bilo z menoj in s strojnikom Franetom. On sicer mene ni prav opazil, niti občutil, preveč je bil tisti večer vase zakopan, toda jaz sem bral v njegovih očeh neko skrivnost, neprikrito bol, ki je dajala njegovemu nasmešku potezo grenkobe in trpkosti. Komaj smo prišli malo v živejše razpoloženje, že nam je hotel uiti, izgovarjajoč se, da ima tudi on zgodaj zjutraj službo. Vendar ga nismo pustili. Kadet ga je posadil nazaj na stol in mu dejal: »Nikar ne misli toliko, Frane, pij in zapoj!« Spet se je Frane trpko nasmehnil, kadet pa je pozval vse, da zapojemo pesem, ki jo Frane rad sliši in poje. Frane še vedno ni nič rekel, mirno je čakal, da zapojejo. In ko so začeli je tudi on polglasno pomagal; s kadetom sta si ves čas pomigavala z očmi in se smehljala drug drugemu. Spet sem ga gledal. V vsej svoji fantovski postavi je bil že mož, lepo razvitih mišic in pravilnih sorazmerij vsega telesa. Skratka: bil je lep, postaven možki. Raz obraza je poleg vse milobe in prikrivajoče trpkosti sijala odločnost proletarca, ki pa se je za trenotek izgubil v vrtincu najbolj osebnih čuvstev. Mornarsko podčastniško čepicoje porinil na temen, da so se izpod nje prikazali črni, gosti lasje. Od solnca so mu bila lica vsa ogorela.

Fantje so mu peli pesem.

»Oj mladost ti moja ...«

»Pojte, Frane, vaša pesem je!« sem vzkliknil, toda tudi meni se je odpovedujoče nasmehnil kot p rejkadetu. Nisem mu dal več miru. »Zakaj ne pojete? Ali ste tako utrujeni ali ste žalostni?«

On pa niti besedice. Samo smehljal se je. Tedaj je prasnil sredi petja kadet: »Srce ga boli. Dekle mu postane s prvim brezposelno, pa ga skrbi.«

Fantje so peli naprej, tudi Frane je zdaj bolj pomagal, mogoče zato, da bi ne slišali vsi kadetovih besedi, s katerimi ga je skušal razkrinkati. Kadet in akademik sta tedaj zamenjala mesta, tako da je postal kadet moj neposredni sosed. Vprašal sem ga, kaj je vendar Franetu, ali je zaljubljen ali kaj. In kadet mi je v nekaj kratkih, trdo odrezanih stavkih povedal zgodbo Franovega nocojšnjega razpoloženja.

»Dekle ima, ampak kje, ko bi vi vedeli?«

Frane je zdaj pel in naju ni gledal, četudi sem videl, kako pazi na vsako najino besedico.

»Njegova ljubica je v kazinu.«

Ker nisem razumel, sem vprašal naprej.

»V kakšnem kazinu?« Takoj po vprašanju mi je šinila v glavo težka slutnja, še preden mi je mogel kadet odgovoriti. Odgovoril je robato, debelo, naravnost, po slovensko ... Zdaj mi je bilo jasno. Dekle, ki ga Frane ljubi, je v neki pristaniški javni hiši.

»Poglejte, ali ni to čudno? Rada se imata, tudi ona ima rada njega, razumeta se in si pišeta. Pred nekaj dnevi je dobil pismo od nje. Sporoča mu da bo s prvim brezposelna, ker je izšel te dni zakon, po katerem bodo morali zapreti vse kazine v državi.«

Skozi petje in kadetove besede je švignila temna senca iz mojih misli. »In zaradi tega je žalosten?«

»Da, zaradi tega; od česa bo po prvem živela? Dela v teh krajih ni lahko dobiti in za vsako delo tudi ne more prijeti, tudi če bi bila prilika. Takšno življenje človeka zelo spremeni ... Haha! Kaj naj zdaj stori? Ali naj gre na cesto? Toda to je sigurno popolen padec navzdol. Kazini so prepovedani, le ulica je prosta, svobodna, da lahko na njej stradaš in pogineš. Kaj ne, Frane?«

Frane se je samo nasmehnil in močno, sunkovito zapel: »Oj mladost ti moja ...« V izgovarjavi se je čutil Dalmatinec, v melodiji pa se je čutila bolj srca, ki je bilo uklenjeno v močna moška prsa. Ne v prsa. V neko življenje, ki je bilo po svoji ureditvi močnejše od njega in njegovega dekleta. Kakor ladja, izročena valovom in vihar ju. Z divjo silo, s silnim naporom se bori za pot, da pr ide naprej. Življenje s svojimi nasprotji in protislovji je pripeljalo tega človeka tako daleč, da je bil žalosten, ker bo njegovo dekle moralo iz javne hiše. To grozno protislovje je doživljal zdaj Frane na samem sebi. Nekaj neverjetnega, toda kljub vsemu resničnega, je bilo v njegovi žalosti. Družba je človekovo bedo pripeljala tako daleč, do takega absurda, da je moral biti ob odhodu svojega dekleta iz kazina žalosten in poln skrbi, kaj bo z njim. Za vso to skrbjo in žalostjo, povzročeno iz bede in stiske, iz strahu pred usodo brezposelnega človeka, ki šteje danes velike milijone, ki tvorijo internacionalni narod brezposelnih, se je skrivala trpeča ljubezen dveh ljudi. Ali ni izhoda? Spomnil sem se poročila, ki sem ga bral v nekem našem časniku. V mestu Rio de Tara v Braziliji se je znašlo 11 brezposelnih delavcev, ki so v borbi z brezposelnostjo omagali. Nikjer niso mogli dobiti več zaslužka, ker niso bili edini, bilo jih je tisoče z isto usodo. Konkurenca je bila ogromna. Kupili so si za zadnje pare žganja in ga nalili v 11 čaš. V deset čaš so vsipali strup, nato so zložili na kupček vse svoje premoženje, ki ga naj deduje tisti, ki bo spil čašo brez strupa. Strup so vsipali v čaše na skrivaj in jih pomešali tako, da nobeden ni vedel, kje je čaša »življenja«. Izpili so. Deset jih je kmalu nato umrlo. In modrost časopisne notice je bila, da je na koncu ugotovila, da bo preživeli z dedščino svojih desetih mrtvih tovarišev mogel izhajati kvečjemu šest tednov. Tega sem se spomnil, ko sem tisti trenotek mislil na Franovo bol in njegovo dekle. Iskal sem izhoda, iskal nasveta, iskal besede, toda spomin na tistih 11 delavcev se je norčeval iz mene, ki sem hotel nekaj svetovati. Kako daleč je včasih beseda od dejanja, kako zlagana je lahko v gotovih trenotkih vsaka beseda! Včasih pride življenje posameznika med take čeri, ki se jim ni mogoče izogniti. Kakor ladja v viharju, ki se ne more umakniti poplavi razburkanih valov, ki ne butajo samo ob njene stene, temveč se s treskom mečejo na njene palube. Če izdrži, izdrži, če ne izdrži, ne iz drži ... V takih trenotkih pride človek do misli, do sklepa, ki ni pobran iz nobene še tako učene knjige, ki je doživet in to doživet s krvjo in dušo, da je treba nekaj storiti, da je treba ladjo človeške družbe v osnovi spremeniti, stare stroje zavreči, postaviti nove, ki bodo zgrajeni na povsem drugi osnovi, diametralno nasproti prejšnji. Vsako krpanje in popravljanje je odveč, zastareli sistem družbe je nesreča za vse človeštvo, kakor je nesreča za mornar je stara ladja, ki na vseh koncih propušča in škriplje. Samo mučijo se mornar ji z njo, dosežejo pa nič ...

Misli so rile naprej vsepovsod, vedno bolj naprej in vedno hujše so bile. Fantje so peli in se pogovarjali, Frane pa se je smehljal. S poveljniškega mostu se je pritihotapil kadet s cigareto v ustih. Malo je bil v rožcah, ker je prej prenaglo izpraznil kozarec. Naletel je ravno na največjega, ki ga je sicer imel za izpiranje zob. Bili smo pač v navadni kadetski kabini, ki ni imela na razpolago lepih kozarcev in steklenic, ki so jih praznili petični potniki zgoraj v barih. Na palubi je bil ples in igranje godbe se je včasih prikradlo tudi do naše kabine. Kadet s poveljniškega mostu je bil vesel, prešeren fant in nas je opozoril na fotografije nagih žensk, ki so bile z risarskimi žebljički pritrjene na steno nad mizo. Lani jih je bil kupil v Port-Saidu, ki je glavno pristanišče za izvoz takih fotografij. Vsaj tako je pripovedoval on. Frane se je mimogrede ozrl na slike, zamahnil je z roko in dejal: »Moja je lepša!«

»Seveda je lepša, ampak brezposelna bo pravtako, naj je še tako lepa!« Vino je napravilo kadeta zgovornega in ciničnega, toda Frane je bil že neobčutljiv. Vdan v usodo je poslušal kadetove zbadljivke. Smejali smo se, toda smeh je bil prisiljen. Na koncu je kadet Frane ta objel: »Saj sva prijatelja, Frane, zapojva zdaj midva. ,Oj mladost ti moja ...‘« Ne vem, kolikokrat so že peli tisti večer to pesem. Vino in misli so me bile utrudile. Ni mi bilo več ne za smeh ne za petje. Oziral sem se po slikah golih deklet iz Port-Saida, vmes sem včasih ujel na uho melodijo, ki jo je gospodi na palubi igral ladijski jazz-orkester, spomnil sem se, kako se je ob godbi potapljal »Titanic« in mislil svoje misli naprej. Roka je podzavestno brskala po mizi, kjer so ležale drobnarije dveh kadetov, dveh mladih življenj, stisnjenih v majhno kabino, v kateri so bile mogoče res edina svetla in živa točka tiste slike golih deklet. V kotu ob črnilniku je roka zagrabila za nekaj usnjatega. Med papirji, oranžnimi lupinami in čiki, se je skrivala, dobro zavarovana z modernim usnjatim ovitkom – knjiga. Skrbno je bila zakrita in na mizi pod port-saidskimi dekleti, sem mislil, da bom našel knjigo, ki bo po svoji vsebini sorodna tistim slikam. Mogoče je celo ilustrirana, gledali jo bomo, se smejali in pregnali vse sence, ki jih je prignala v kabino Franova zgodba. Roka je odprla n ajprej ovitek in pred očmi se je v luči električne žarnice zasvetila sinjina knjižnih platnic. Osupnil sem. Preko sinjemodrih platnic, katerih barva je bila kakor barva morja, kadar je najlepše in najglobokejše, modrina podobna sinjini Franetovih oči – – – preko modrega polja platnic so se šopirile velike črne črke KAPITAL in spodaj nad drzno potegnjeno široko črto je bilo zapisano ime Karla Marxa ... Začudil sem se glasno in za trenotek je zavladala tišina v kabini. Za majhen, komaj opazen trenotek. Nekaj se je zgodilo. Akademik v beli čepici, ki mu je bila knjiga tuja in zoprna, se je cinično namrdnil, kadet pa je naglo planil vmes: »Saj ni nič hudega, knjiga je izšla v Ljubljani ... nihče mi ne more nič zanjo.« Tako jo je obranil pred akademikovim namrdovanjem. Jaz pa sem jo zaprl in jo lepo položil na tisto mesto, kjer je bila.

»Da, kapital ...«

Več ta trenotek ni bilo mogoče povedati. Tudi ni bilo potrebno.

In spet se je Frane nasmehnil.

Nato nismo o tem govorili nič več –.

Poslovil sem se in šel. Na stopnišču sem se spet spomnil knjige, ki je v tihem kotu mornarske kabine prepotovala vso pot z nami; lani je bila v port-saidski luki, kjer so doma tista dekleta in njih fotografije; povsod, kamor je šla ladja, je šla z njo tudi skrbno zavita knjiga. Nekomu je morala biti za krmarja ... Senca, ki je že ves večer strašila po kabini, po Franovem življenju, je dobila v tej knjigi svojo pravo podobo.

Stopil sem na prednji krov, kjer je ladjina špica ostro rezala morje in njegove valove.

Dopoldne smo bili v pristanišču, kjer je živelo in službovalo, trpelo Franovo dekle. Ladja se je usidrala nekaj sto metrov pred obalo in Frane je imel službo. Ni smel z ladje. Mogoče je njegovo dekle stalo kje na pomolu in ga z željnimi očmi iskalo, mogoče pa je tudi bilo – v službi. Globoka je morala biti ljubezen teh dveh ljudi, da so lahko ljubezni željne Franove ustnice s svojimi poljubi izžgale vse poljube in objeme tujcev, ki so prihajali k njej. Poročiti se nista mogla. Franova plača je bila komaj zanj in služba je trajala samo nekaj mesecev v letu, ko je bila ladja na potovanju. Sicer so praznovali s praznimi žepi in lačnimi želodci. Mogoče, da mu je takrat celo pomagala ona ... Grenak kruh sta jedla, še grenkejšo ljubezen sta ljubila. Kadar je imel Frane službo in kruh, je bil na širokem morju in ni imel dekleta, kadar je imel dekle, ni imel kruha ... Prav zato je mogoče na morju tako gorela njegova ljubezen in dajala njegovim sinjim očem tisti blesk, ki je hotel predreti temo, zevajočo pred njegovim življenjem. Oči in ustnice so morale goreti v globoki ljubezni za njo, da so jo od časa do časa, ob vsakem svidenju, ob vsakem ukradenem trenotku ljubezni, vedno znova očistile s svojim ognjem.

Prišel sem na skrajni prednji del ladje. Kakor že večkrat sem stopil gori do ograje in se naslonil na njo. Na nebu so bile zvezde. Pogledal sem v morje pod seboj. Bliščalo se je. Ko sem po nekaj dneh potovanja opazil bliščanje morskih valov, ki so se premetavali ob ostri prednji konici ladje, sem nekemu mlademu dekletu na vprašanje, odkod to bliščanje, razlagal, da je to bliščanje zvezd, ki se kopljejo v morskih valovih. Njih odsev. Takrat pravega vzroka temu bliščanju res nisem vedel. Iz šole sem ga že bil davno pozabil. In če te vpraša mlado dekle po tem bliščanju, pa znanstvenega vzroka zanj ne veš, si pač pomagaš s pesniško primero. Toda jaz sem takrat tej svoji primeri verjel, ker se je morje bliščalo kot se blešče zvezde. Tudi zdaj sem gledal skrivnostno bliščanje morske vode in čim delj sem ga gledal, tem bolj sem videl Franove oči, ki so v neštetih primerih plavale tam doli in se premetavale v valovih. Če bi me bil kdo ta trenotek vprašal, odkod in zakaj to bliščanje, bi mu bil povedal pravljico o mornarjevih očeh in njegovi ljubici in dejal bi, da se v tistem blesku tam doli, v šumečem in penečem se valovju, pozibavajo njegove oči ... in od njih je tisto bliščanje morskih valov ...