Dragocone gosli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dragocene gosli
Izdano: Amerikanski Slovenec 21. oktober 1892 (1/44), 3
Viri: dLib 44
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Vidite,« rekel je debeli mesar Bande v St. Denisu pri Parizu svojemu precej trebušatemu sosedu peku, ki je bil slučajno pri njem, »vidite, ljubi moj, pri kupčiji se moramo pač zadovoljiti s skromnim dobičkom.«

Ravno se je vsedel z vso težo svoje telesne obilosti v širok naslanjač zraven mize, ko vstopi mlad dvanajstleten dečko v prodajalnico. Bil je čudno napravljen. Slabotno telo se je skoraj zgubilo v obnošeni sukni, katero je gotovo nekdaj nosil čokat gimnazijec. Povsodi so se poznale pege od črnila in lepila. Noge so tičale v hlačah, ki so nekdaj bile rujave, sedaj pa niso kazale nobene gotove barve. Bujne kuštrave lase gledale so radovedno skozi odprtine širokega klobuka. Pod pazduho je imel zasmoljene gosli in lok.

»Ali se mi ne pobereš takoj, postopač! Tu je beračiti prepovedano!« zakriči nad njim mesar z zadrtim glasom.

»Oprostite, gospod,« odvrne mladenič, »jaz ne beračim, marveč želim si kupiti dve telečji nogi.«

»Dve telečji nogi? Pojdi sem, sinko,« mu odgovori prijazneje prodajalec in rekši zavije nogi v bel papir, jih pomoli z jedno roko kupcu, drugo pa drži odprto, da bi sprejel denar.

»Šestnajst novcev, dečko!« opominja mesar.

Mladenič začne preiskovati svoje žepe in jih preobračati jednega za drugim. Sedaj privleče na dan čik in zopet košček sveče, tri gumbe, kos glavnika, štiri do pet igralnih kart, kos črnega kruha — pa nobenega novca, da bi plačal meso.

Mesar malo počaka, potem pa pomenljivo pomaje z glavo.

»Kaj mi je storiti?« pravi dečko z otožnim glasom, ko je že petič preiskal vse žepe. »Zgubil se ni denar.«

»Tem slabeje!« zasmehuje ga mesar. »Sedaj pa le hitro od tod, brez denarja ne dobiš mesa.«

»Ali, če ne prinesem očetu mesa, me bode tepel. Obdržite gosli, prav dobre so, čez jedno uro dobite denar,« prosi jokajoče deček.

Mesar opazuje gosli, in zazdi se mu, da so vsejedno vredne več, nego šestnajst novcev. Srce se mu omeči. Poda mu zaviti nogi, mladenič pa ves vesel zdirja iz prodajalnice.

Komaj je minulo deset minut po tem dogodku, kar stopi v mesnico lepo opravljen gospod in vpraša z močnim angleškim naglasom: »Oprostite, gospod, popolnoma sem zgrešil pot proti mestnemu drevoredu. Povejte mi, prosim, kam naj se obrnem?«

Mesar se vzdigne in mu z vso uljudnostjo pokaže pravo pot.

Med njegovim govorjenjem opazuje tujec z nenavadno pozornostjo na mizi ležeče gosli. Kar jih vzame v roke in vpraša:

»Ali so gosli vaše?«

»Ne, gospod. Mlad berač mi jih je zastavil.«

»Res? kje pa stanuje oni berač?«

»Gospod, tega ne vem. Rekel mi je, da se povrne v jedni uri, da reši gosli.«

»Škoda; res, prav škoda! Godalo je dragocenost. — Hm, prava redkost, Roginove gosli!«

»Roginove?« vpraša začuden mesar. »Kedo je Rogino?«

»Kaj? Tega ne veste? Rogino je najslaviteji izdelovatelj gosli v Benetkah. Glejte, tukaj stoji zapisano: Naredil Rogino v Benetkah 1025.«

»Pisave ne morem spoznati,« pravi mesar, gledajoč par čudnih kavk na goslinem dnu.

»Da, da, ne motim se!« odvrne Anglež. »Te vrste gosli so jako redke — čudno, čudno. — Drago jih plačam, prodajte mi jih!«

»Ne morem, gospod! Rekel sem vam že, da gosli niso moje.«

»Dam vam dvesto frankov zanje, tristo — petsto — tisoč — petnajststo frankov.«

»Obžalujem, gospod, a prodati jih le ne smem.«

»Škoda, škoda,« pripomni Anglež zevaje. »Premilite si. Ako se odločite za kupčijo, poiščite me. Tu moj naslov. Dam vam za gosi dva tisoč frankov! — Z Bogom!«

Anglež odide.

Cel popoldan je ogledoval Bandé angleževo vizitnico. Na njej je stalo: "lord Douglas, Hotel Imperial."

Dva tisoč frankov! Hu — mesarju se je hotelo v glavi zmešati. Bilo mu je pri srcu, kakor staremu Tantalu, kateremu so nevidne roke vselej odmaknile hrano in pijačo, kadar je hlastnil po njej. Ali naj bi pustil dva tisoč frankov? Kaj še dveh tisočakov ni moč prislužiti vsak dan! Vedno bolj ga je nadlegovala misel, da so prav za prav le od njega odvisna, ali gosli proda ali ne. »Dobro, ako se fante ne povrne do šeste ure bodemo gosli prodali," misli si mesar.

»Dober dan,gospod, dober dan, tu imate šestnajst novcev!«

»A, ti si? Sedaj je že ura pet,« zagrozi so mesar nad dečkom. »Dolgo časa si rabil, da si našel zopet pot do mene.«

Debeluh je najbrže pričakoval odgovora, a ga ni pričakal. Začel je tedaj drugače in rekel s prijaznejim glasom:

»Obdrži denar. — Ali mi prodaš svoje gosli?«

»Ne, gospod!«

»Dam ti za njo dvajset frankov. Hočeš?«

»Ne, gospod!«

»Zakaj ne, ti paglavec ti?« zaupije mesar nad dečkom, ki je ravno hotel oditi z goslimi.

»Godalo je mojega očeta,« odgovori mladenič. »Ako mu jih ne prinesem nazaj, me bode tepel.«

»Tu imaš petdeset frankov, in mir besedi; gosli pa pusti meni.«

»Gosli ne dam!«

»Na sto, dvesto, tristo frankov,« govori ves razvnet mesar iskaje po denarnici.

Pogleda na mladeniča, ki je gosli vedno bolj pritiskal k sebi.

»Danes sem res neumen,« nadaljuje zopet mesar, »pa ne gre mi iz glave, tvoje gosli moram imeti.«

Po dolgem obotavljanju in govoričenju prepusti dečko gosli za štiristo in petdeset frankov. Mesar zapre prodajalnico in hiti proti hotelu Imperial. Med potjo preračuna dobro kupčijo. Vsega dobička mu vsejedno še ostano tisoč petsto in petdeset frankov — gotovo lepo plačilo za dve telečji nogi.

»Ha, srečo mora imeti človek,« misli si debeluh. Od veselje bi bil poskočil, ko bi se ne sramoval svojih starih let, in ko bi mu ne zabranjevala telesna peza. Radostnega obraza se ustavi pred hotelom Imperial in vpraša vratarja s tresočim glasom po lord Douglasu.

»Gospoda ne poznam,« odvrne malomarno vratar.

»Tu je njegova vizitka,« pravi mesar podavši jo vratarju.

»Oho, vi pridete zavoljo gosli?« vpraša zasmehljivo vratar.

»Da, gotovo,tukaj so, tu imam zavite v papirju,« odgovori hitro mesarski mojster.

»Ha, ha, ha! Gospod, vi ste že šesti, ki je prišel k nam iz istega vzroka.«

»In lord Douglas?«

»Je premeten Anglež, ki vas je vodil za nos.«

Mesar bi bil skoraj omedlel. Moral se je nasloniti na vrata, da ni padel.

»Saj mi je vendar rekel, — da je — da je — godalo prava redkost,« jeclja opeharjeni mož.

»Redko? Pojdite k starinarju, dobite jih lahko na tisoče. Bežite, bežite in ne smešite se samega sebe!«

Mesar vrže gosli na tla in jih razdrobi. Na to se povrne domu, da bi spustil svojo jezo nad pomogači in delavci.