Dragocen molitvenik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dragocen molitvenik.
Anonimno
Izdano: Domoljub 21. april 1892 (5/8), 86–88
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Torej je res Emilija umrla?« nagovori napihnjena gospa Kramarjeva majhnega, črno oblečenega gospoda v notarjevi pisarni.

»Da, gospa, umrla je!«

»Kaj pa je z njeno oporoko?«

»Ta se bode takoj prebrala!«

»Bodemo mi li kaj podedovali?«

»Seveda, vsaj imamo pravico do tega!«

»Kdo je neki ta ubožno oblečena gospa, ki tu zadej stoji?«

»Sestra je Emilijina, pa ta tako ne bode dosti podedovala.«

»Kaj, Ana je, ki se je z nekim malovrednim človekom omožila?«

»Da, da, ona je; jo že poznam!«

»Pa je jako predrzna, da se upa še med našo rodbino prikazati, katero je tako onečastila.«

»Saj res! Saj vendar lahko vé, da Emilija v življenju ni dosti marala zanjo.«

V tem hipu stopi Ana v sobo. Njen obraz je bled, oči objokane in na njenem čelu bile so gube, katere ste zarisale žalost in skrb.

»Kaj hočete Vi tukaj?« praša jo gospa Kramarjeva neprijaznim glasom.

»Nič, le notarja bodem vprašala, če je moja blaga sestra v svojih zadnjih trenutkih kaj mene omenila.«

»Tako! Vi torej menile, da se je spominjala Vas, ki ste naredili toliko sramoto naši pošteni rodovini!«

»Moj mož je bil sicer reven, a pošten človek,« odvrne Ana, »zato se ga ni treba sramovati ne meni in ne mojim sorodnikom. Njegov spomin mi je svet in drag!« Naj v miru počiva!

»Ako sem pa jaz s tem sama kaj zakrivila, zato sem pa tudi dosti trpela, in prepričana sem, da mi bode dobrotljivi Bog gotovo odpustil to mojo neubogljivost. »Ako bi Vi bili v taki revščini, v kakoršni sem jaz, in ako bi Vi imeli otroka, za katerega moram jaz skrbeti, bi Vi že umeli, kako sem se hudo pokorila.«

»Ali pa veste, da to, kar sle storili, se ne da izbrisati?«

V tem stopi notar v sobo, on je ravno slišal zadnje besede, ki jih je gospa Kramarjeva izgovorila proti Ani. Nejevoljen ustavi govorico ter reče s trdim glasom:

»Gospa, zakaj Ani očitate to, kar sta jej oče in sestra že davno odpustila?

»Kaj pa vendar tukaj išče, kdo jo je neki sem klical?«

»Ona mora tukaj biti,« odvrne resno notar, »jaz sem jo klical!«

Po teh besedah stopi k mizi, razgrne velik kos papirja, ter prične razkladati, da je gospa Emilija zapustila 100.000 gold. v gotovem denarju, mnogo dragocenih biserov in oblek, grad, ki je vreden svojih 80.000 gold. in star molitvenik z raznimi podobicami. Na koncu oporoke pa so bile naslednje besedo zapisane:

»Jaz Emilija Rojar ukazujem, da se vse to premoženje razdeli v tri dele; prvi del naj bo gotovi denar, drugi grad, biseri in vse premično blago, tretji del pa naj bode moj molitvenik. Moji sestri Ani sem odpustila njen prestopek, s katerim je onečastila našo rodovino. Ko bi jaz preje zvedela o njeni bedi, bi jej tudi preje rada pomagala. Jaz se je torej tudi v svoji oporoki spominjam. — Gospa Kramarjeva, moja sinaha, naj prva voli del mojega premoženja, za njo vóli moj stričnik, in kar ostane, naj pripade moji sestri Ani.«

»Aha, Emilija ni bila samo usmiljena, ampak tudi premetena,« vsklikne stričnik, majhen, črno oblečen gospod.

»Gospa, kateri del si torej izvolite?« vpraša resno notar.

»E, tistih 100.000 gold. dajte meni!«

»Ali je to vaša resna volja?« vpraša notar.

»Da.«

Notar je hotel vzbuditi v njej usmiljenje do Ane in pravi: »Gospa, Vi ste bogati, Ana je pa uboga. Kaj, ko bi ji hoteli prvi del prepustiti in molitvenik vzeti, ki je gotovo tudi dragocen spomin.«

»Vi se šalite, gospod!« vsklikne gospa. »Kajti po mojem mnenju gospa Emilija v oporoki skoro naravnost pravi, da pripade molitvenik njeni sestri Ani. Kakor sem rekla, jaz ostanem pri svoji volitvi.«

Gospod stričnik si je izvolil grad in kar je še pripadalo k temu delu. Tudi njega skuša notar ganiti, torej mu sočutno reče:

»Gospod, kaj ko bi vi hoteli kaj od svojega deleža prepustiti svojej sorodnici Ani? Vam se itak ne bode dosti poznalo, ker ste bogati. Usmilite se je, saj je vendar Vaša sorodnica.«

Stričniku se usta naberó v zbadljiv nasmeh, ter z odurnim glasom pravi:

»Gospod, zahvaljujem se za Vaš nasvet. Gradú ne morem odstopiti, kajti ta meji na moje gozdove, jaz ga bom imel za svoje bivališče po leti. Biserov tudi ne morem podati, imel jih bodem v spomin!«

»Naj bode v božjem imenu; jaz vas ne smem siliti, kajti dolžnost mi je, oporoko natanko izpolniti,« pravi notar.

Oba dediča odideta vesela svojih bogatih deležev, ter zasmehljivo pogledujeta na Ano.

Sedaj vzame notar molitvenik iz svoje pisalne mize in ga podá gospej Ani, rekoč:

»Nate, tukaj imate tudi Vi svoj delež od svoje sestre Emilije!«

Ana vzame molitvenik, pritisne ga iskreno na svoja usta in potem pa na ustnice svojega otroka.

»Tu sinček,« reče mu, »poljubi molitvenik tvoje tete, ki bi te gotovo rada imela, ko bi le bila poznala. Ko boš znal brati, potem prosi Boga, da ti Duh nebeškega Očeta več sreče da, kakor jo je dal tvoji materi!«

Ginjene priče so jokale. Otrok pa pritisne molitvenik na svoje ustnice in konečno ga odpre.

»Joj,« zakliče naenkrat, »kako lepe podobice so tu notri!«

»Res, moj otrok,« reče navidezno se smejoča Ana dečku.

»Naša ljuba gospa v rudečem oblačilu,« nadaljuje otrok, »in Jezušček v zelenem krilu. Toda, mati, zakaj so pa ti tenki listki papirja na podobice položeni?«

»Zato, da se podobice lepe ohranijo!«

Ana se skloni in bolj natanko podobice ogleda, glasen krik se zasliši iz njenih ustnic in naposled omedli.

Notar ji pomaga in reče pričujočim:

»Jaz upam, da se ji nič hudega ni zgodilo! Ti, deček, daj mi molitvenik sem, da ne bodeš podobic pokvaril!«

Notar skuša potem gospó pripraviti k zavesti. —

Mesec dnij po tem dogodku srečata stričnik in Kramarica Ano in njenega sinčka, če tudi prosto, vendar bogato napravljena, ko sta se peljala v lepem vozu, v katerega sta bila vprežena dva brhka konjička. Poizvedovala sta pri mnogih, kako je to vendar mogoče, da je Ana tako hitro obogatela. Zvedela sta, da je Ana kupila krasno hišo za 80.000 gld. To jima je kakor grom na ušesa donelo. Hitela sta k notarju, da bi jima vso to stvar pojasnil.

Notar sedel je ravno pri pisalni mizi.

»Midva Vas gotovo moliva v vašem poslu,« prične Kramarica.

»Nič ne dé,« odgovori notar »imam ravno opravilo, da naredim državno dolžno pismo zarodi nekaterih nakupljenih stvarij gospe Ane.«

»Kaj?« zakliče stričnik »potem, ko je že hišo, kočijo in konje kupila, dobi pa še denar?«

»Da, gotovo!«

»Odkod pa pride vse to nji?«

»To ste že sami videli odkod?«

»Kaj smo videli?«

»Ko je ona pri pogledu na podobice omedlela.«

»O tem jaz nič ne vem!«

»O,« nadaljuje notar, »jaz sem mislil, da ste Vi to zapazili. V molitveniku je bilo šestdeset podobic, na vsaki podobici je bilo šest bankovcev, vsaki po petsto goldinarjev!«

»Za Božjo voljo,« zakriči zavzet stričnik.

»Ko bi jaz to preje vedela,« jecljala je Kramarica.

»Saj bi si bili lahko izbrali, vsaj Vam je bilo na prosto voljo dano; jaz sam sem Vam nasveloval molitvenik vzeti, toda Vi niste hoteli!«

»Kdo si je tudi mislil, da je v tako borem molitveniku takó velik zaklad skrit!«

Pohlep po imetju oslepi in neusmiljenost se kaznuje!