Dr. Janez Bleiweis

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dr. Janez Bleiweis.
(S podobo.)

Fran Levec
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (35. zvezek), 1880
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. dno

Ko trombe glas, ko zvon doni
Od verlega možá spomin.

Koseski.

1.[uredi]

Dné 18. in 19. listopada leta 1878 praznovala se je v belej Ljubljani slávnost, kakoršne ni še doživela mati slovenska zemlja. Od Save in Drave, od Soče in Savinje, izpod snežénega Triglava in izpod zelenih Uskokov, z golega skalovitega Krasa in s prelepih vinskih goric štajerskih in dolenjskokranjskih, od sinjega morja jadranskega in z lepega polja prekmurskega prišli so zavedni slovenski možje v stolno mesto kranjske dežele, da se, kakor hvaležni sinovi pokloné svojemu ljubljenemu očetu, doktorju Janezu Bleiweisu ter mu z verno dušo in udanim sercem čestitajo o njegovem sedemdesetem rojstvenem dnevu in o njegovem sedemdesetem godu. In slavnosti, ki so se veršile v Ljubljani ta dva dni, gotovo do zadnje ure svojega življenja ne pozabi nihče, kdor jih je gledal sè svojimi očmi.

Najprej 18. listopada zvečer velikanska bakljada! Misii si, dragi bralec, 500 mož slovenskih iz raznih krajev slovenske zemlje in raznega stanú: poleg učenega doktorja, uradnika, učitelja, poleg čestitega dekana in župnika, tergovca in meščana misli si priprostega obertnika, kmeta, rokodelca. In vsi ti se, spremljani od brezštevilne množice ljubljanskih prebivalcev, med petjem, godbo in navdušenimi živio-klici, v lepih dolzih verstah, z gorečimi voščenimi bakljami v roci, skozi vse glavne ulice mesta ljubljanskega pomikajo proti hiši, kjer stanuje dr. Bleiweis, da mu tako pokažejo svojo udanost in ljubezen.

In drugi dan dopoludne zberó se v narodnej čitalnici slovenski deržavni in deželni poslanci in mnogoštevilne deputacije iz vseh krajev Kranjske, Štajerske, Istre, z goriškega in teržaškega Primorja, da v imenu 200 mestnih in kmetskih občin, čitalnic in druzih narodnih društev slavljenemu dru. Bleiweisu izročé častna pisma, večjidel krasno pisana, v lepe knjige vezana, z zlatom in srebrom umetno okovana, v katerih mu naznanjajo, da je v vseh teh raznih občinah in društvih izvoljen bil za častnega občana, meščana ali družabnika. To slavnost poveličevalo je osobito še to, da je tudi bratovska zemlja hervatska poslala lepo število svojih pervih sinov in dostojanstvenikov, da v imenu Hervatov pozdravijo našega Bleiweisa. Ko je dr. Bleiweis v tej priliki videl, kako ga ljubijo, slavé in časté Slovenci in Hervatje, zaklical je sè solznimi očmi: „Zdaj rad umerjem, ko vidim, da imam toliko, toliko verlih sinov!“

In opoludne je napravilo nad 200 omikanih móž in veljakov slovenskih v največej gostilnici ljubljanskej dru. Bleiweisu na čast velikansko pojedino, pri katerej so z različnimi napitnicami in zdravijcami poleg izverstne domače vinske kapljice slavili čestitega sedemdesetletnega starčka ter mu želeli še mnogo, mnogo let.

In kakor po dnevi slovenski kmetje in slovenska gospoda, tako so mu hotele zvečer tudi slovenske gospe in dekleta izkazati svojo ljubezen in svoje spoštovanje. Napravile so mu zvečer v dvorani ljubljanske čitalnice slavnostno besedo, pri katerej so mu med lepimi ogovori in med serce povzdigujočim petjem izročile lovorov venec, narejen iz čistega suhega srebra, na katerega posamezne liste bila so vrezana imena tistih gospij in gospodičin, ki so mu ga poklonile v dar. Mnogo Slovencev pa, ki se niso mogli osobno udeležiti velikanskega narodnega praznika, poslalo je po telegrafu svoje pozdrave in svoje čestitke dru. Bleiweisu. In ne samo od vseh strani Slovenije, nego tudi s Hervatske, iz Dalmacije in Serbije, z Dunaja, Ogerskega, Českega in celo iz daljne severne Rusije prinašal je telegraf ves dan 19. listopada od ranega jutra do poznega večera v Ljubljano preserčne pozdrave dru. Bleiweisu; tako da ne samo vsa slovenska zemlja, nego ves širni slovanski svet udeležil se je vsaj v duhu Bleiweisove sedemdesetletnice.

In kdor je vso to slavnost videl, ali kdor je samo po novinah slišal pripovedovati o njej, moral se je nehoté vprašati samega sebe: Kdo je ta dr. Bleiweis? Kaj je storil dobrega Slovencem, da ga kakor hvaležni otroci slavé, ter ga imenujejo svojega očeta?

Dragi bralec, ako ti morebiti zasluge dra. Bleiweisa za slovenski narod niso še do dobra znane, beri naslednje liste in uveril se bodeš, da Slovenci po vsej pravici svojega učitelja, voditelja in buditelja dra. Janeza Bleiweisa časté kakor svojega ljubeznjivega očeta in največjega dobrotnika.

2.[uredi]

Porodil se je Janez Bleiweis dné 19. meseca listopada leta 1808 v starodavnem Kranji na Gorenjskem. Njegov oče Valentin je bil mož priprostega kmetskega rodú, doma iz Terstenika, iz vasi, ki leži na vznožji sivega Storžiča in zelene Záplote ob kranjsko-koroškej meji; zgodaj je prišel z doma v Kranj, in tukaj si je sè svojim podjetnim duhom, svojo neumorno pridnostjo in svojo znano poštenostjo pridobil čestito, spoštovano imé in obilo imovine; slovel je kot pošten tergovec po vsem Kranjskem. Umerl je l. 1866 v Ljubljani. Žena, katero je izgubil uže l. 1826, povila mu je šestero otrok, pet sinov in jedno hčer. Med temi je najstarejši naš Janez; razven njega živi zdaj samo še brat Valentin, veliki tergovec na Dunaji; drugi bratje, dva tergovca in jeden duhovnik, kakor tudi sestra, so že zdavna pomerli. Verjetne priče nam terdijo, da pravo ime Bleiweisovo je slovenski Plávež, a nemški uradniki in drugi nevedni ljudje so je izkvarili v nemški Pleiweis in Bleiweis.

V šolo je začel Janez hoditi v svojem rojstvenem kraji Kranji, in tukaj perve nauke doveršivši pride l. 1819 v gimnazijo ljubljansko. Pervih šest šol je zveršil l. 1824, modroslovje t. j. sedmo in osmo šolo pa l. 1826. V ljubljanskih šolah mu je bil rektor slavni slovenski pisatelj, in poznejši škof teržaški Matevž Ravnikar, prefekt pa znani kranjski prirodoslovec Fr. Hladnik. Učitelji so mu bili med drugimi: poznejša ljubljanska kanonika Jurij Zupan in Pavšek; Jos. Dagarin, poznejši dekan kranjski; Jan. Kersnik, Mih. Tušek in Elija Rebič. — Sošolci so mu bili naslednji znani možje: Jarnej Legat, poznejši škof teržaški; slavni dunajski zdravnik dr. Rajmund Melcer, znani misijonar A. Skopec in profesor And. Kopač. Z bivšim škofom ljubljanskim Jarnejem Vidmarjem, kranjskim rojakom, poslušala sta skupaj nauk o vzgojevanji otrók.

Po doveršenej gimnaziji šel je Bleiweis v velike šole na Dunaj, učit se zdravilstva. To svoje učenje zverši v šestih letih in leta 1832 spiše pervo svojo učeno knjigo. V tej knjigi nam Bleiweis v latinskem jeziku opisuje prave pijavke in njih rabo v zdravilstvu in pisana je bila tako korenito, da so jo učeni zdravniki dunajski na glas hvalili. Za to svoje pervo znanstveno delo prejel je mladi rojak naš 6. vinotoka l. 1832 na dunajskej velikej šoli čast zdravilskega doktorja.

A 24letni doktor Bleiweis se zdaj še ne poverne v svojo domovino, nego še dalje ostane na Dunaji, da bi se v ondotnih slovečih šolah še temeljiteje izučil in izobrazil. Dobil je deržavno stipendijo ter začel se zdaj učiti, kako se ozdravlja domača živina, kmetu in poljedelcu vir vsega blagostanja. Dali so mu kmalu potem v dunajskej vélikej živinozdravnej šoli službo pomóžnega učenika in tako je bival na Dunaji še celih 11 let. V tem času se je ondi oženil z gospodično Karolino Fellnerjevo, ki mu je še dan danes pridna gospodinja, zvesta tovarišica in ljubeznjiva žena. Spisal je l. 1836 svoje drugo učeno delo v nemškem jeziku, v katerem razlaga in uči, kako se ozdravljajo najnavadnejše notranje bolezni pri konjih. Ta z veliko učenostjo in bistrim umom pisana knjiga Bleiweisova je prav za prav njegovo ime oslavila med učenjaki zdravniki. Kako korenito in resničnim potrebam primerno je osnovana ta knjiga, vidi se iz tega, da je v 16 letih doživela pet natisov; vselej bilo je natisnenih po 1200 zvezkov.

Bleiweisovo imé je kmalu tako zaslovelo, da ga leta 1843 pokličejo v Ljubljano, kjer ga je vlada imenovala za c. kr. profesorja na tedanjej zdravniškej šoli. Ravno tisto leto izvoli ga c. kr. poljedelska družba na Kranjskem za svojega tajnika.

S prihodom v Ljubljano začenja se nova doba v življenji dra. Bleiweisa. Od leta 1826 do l. 1843 tedaj 17 dolzih let bival je dr. Bleiweis zunaj svoje domovine na daljnem Dunaji. Ves ta čas se je pridno učil; knjige in šole, skušnje in življenje v velikem svétovnem mestu premenile so veselega študenta kranjskega v učenega zdravnika, veščega doktorja in modrega moža. In zdaj je ta modri, skušeni, učeni mož v najlepšej dobi svoje zrele starosti se povernil v svojo domovino ter začel s tehtno in krepko besedo učiti in dramiti nezavedne rojake svoje in s čudovito pridnostjo, delavnostjo in vztrajnostjo delati za srečo, omiko in blagostanje naroda slovenskega.

3.[uredi]

Znano je, da je c. kr. poljedeljska družba kranjska po dolzem moledovanji in posebno na vpljivno priporočilo preblazega nadvojvoda Ivana, brata bivšemu cesarju Francu I. in strijca tedanjemu cesarju Ferdinandu I., leta 1843 od vlade dobila dovoljenje na svitlo dajati v slovenskem jeziku časopis, namenjen svojim družabnim potrebam. Temu časopisu so dali ime „Novice“, ter za urednika postavili jim družabnega tajnika, našega dra. Jan. Bleiweisa. Pervi list noviški zagledal je beli dan 5. malega serpana l. 1843. Ta časopis je bil osnovan najprej samo za poljedelske, obertne in rokodelske stvari, ali bistroumni dr. Bleiweis, ki je poznal vse potrebe priprostega naroda svojega, je kmalu videl, da so mu postavljene preozke meje in začel je sprejemati v noviške predale tudi pesni, zgodovinske in jezikoslovne drobtinice in sploh vse, kar se tiče duševne in telesne blagosti slovenskega naroda. Veselo, preveselo pozdravili so kranjski in štajerski, in kmalu tudi koroški in primorski rojaki „Novice“ in dr. Bleiweis, ki je z velikim veseljem, a tudi z velikim strahom prevzel njih uredništvo, imel je takoj četerti mesec okoli svojega lista zbranih že 800 naročnikov, kar prej nikdar ni pričakoval. Posebno slovenska duhovščina ga je verlo podpirala; začel se je pisatelj za pisateljem oglašati v „Novicah“ in tudi možje, ki poprej nikdar niso prijeli domačega peresa v roke, poskušávali so pisati slovenski. Prej, nego je kdo mislil, prej, nego je pričakoval dr. Bleiweis sam, imel je okrog „Novic“ zbrane vse pisatelje, vse domorodce, vse prijatelje naroda našega in tudi ostali slovanski svet je „Novice“ vesel pozdravljal ter jih podpiral. „Novice“ so v kratkem času iz neznatnega poljedelskega lističa postale učiteljice in buditeljice slovenskemu narodu in njih modra in premišljena beseda poslušala se je kmalu in se posluša še dan danes v vseh raznih in imenitnih stvareh po vseh pokrajinah slovenske zemlje. Neumerjoče in vsakemu zavednemu Slovencu so znane zasluge, katere si je dr. Bleiweis z vestnim, možatim in previdnim urejevanjem svojih „Novic“ pridobil za ves slovenski narod; a največje zasluge noviške so te:

1. „Novice“ so največ pomógle, da se je po Slovenskem začelo umno kmetovanje. Že celih dolzih 35 let učé „Novice“ teden za tednom slovenskega kmeta, kako naj polje obdeluje, živino redi, drevje sadi, kako naj s bučelami, z vinom, žitom in druzimi poljskimi pridelki ravna, da mu bodo dajali več dobička in koristi. Neprestano slovenskega poljedelca opominjajo k pridnosti, varčnosti, delavnosti, zmernosti, kreposti, in njih zlati nauki rodili so že mnogo lepega sadu. Umno poljedelstvo širi in daje na vse strani blagostanje in premoženje in s tem raste tudi omika slovenska; kajti kjer uboštvo gospodari, tam je tudi nevednost doma.

2. „Novice“ so združile vse pisatelje slovenske, ki so do leta 1843 bili brez glasila, brez središča in ognjišča, okrog katerega bi se bili mogli zbirati v prijateljsko kolo, da so se, poprej ločeni in med seboj malo znani, začeli spoznávati, učiti, izobraževati. Kar imamo slovenskih pisateljev zadnjih 35 let, vsi so pisali v „Novice“, ki so jim bile prava šola v pisanji. In za tega delj so še dan danes in bodo vse čase ostale prava zgodovinska knjiga vsakemu, kdor se hoče seznaniti z razvojem slovenskega slovstva od Preširnovih časov do današnjega dne. V „Novicah“ je nakopičenih toliko korenito pisanih jezikoslovskih, narodopisnih, leposlovnih in druzih, v vse dele poljedelstva, znanosti in poezije sezajočih sèstavkov, da, ako je človek tudi že po desetkrat pregledal njih posamezne tečaje, vendar vedno še kaj novega, kaj zanimivega najde v njih. „Novioe“ so nam pravo zercalo, v katerem bistro vidimo, kako je v omiki in zavednosti minulih 35 let napredoval narod slovenski.

3. „Novice“ so vvedle brez krika in abecedne vojske pri Slovencih Gajeve ali česke čerke t. j. tiste čerke, katere nam še dan danes rabijo v branji in pisanji. Poprejšnje stare čerke ločile so nas od vsega slovanskega sveta; nikoder drogod niso z njimi pisali, kakor pri nas na Slovenskem. Z novimi čerkami so nas pa „Novice“ združile v pravopisu s Hervati in Čehi, kar je na videz mal, v resnici velik napredek do boljšega poznávanja naših sorodnih bratov.

4. „Novice“ so sè svojim previdnim vedenjem med letom 1850 in 1853, ko so nekateri Slovenci začeli pisati čudno zmes iz hervatskega in slovenskega jezika, zmes, katere narod nikjer ni govoril, obranile in obvarovale našo ljubo slovenščino, tedaj še šibko mladiko, da je niso popolnoma zbrodili, ampak da je iz te nevarnosti čistejša in krepkejša vstala in napredovala.

5. „Novice“ imajo zaslugo, da so širile veselje do branja po vsem slovenskem svetu; našle so pot do gosposkega doma in do priproste kmetske koče in povsod ž njimi in za njimi je hodila zavednost, ki nam je pridobila toliko ali že izgubljenih, ali še v duševnej tmini spečih rojakov. In pri nas, katerih je taka mala kôpa, šteje vsak mož; veseli moramo biti vsacega, kogar pridobimo. V tem oziru so „Novice“ ledino orale in polje pripravljale za „Družbo sv. Mohora“, katera bi gotovo ne imela toliko tisoč društvenikov, da niso „Novice“ pri priprostem narodu tako krepko vzbujale veselja do branja.

6. „Novice“ so največ pomôgle k temu, da so se različna narečja slovenska združila in zlila v stalni knjižni jezik slovenski. Narod povsod kolikor toliko po svoje zavija; Gorenjec govori drugače nego Notranjec in Dolenjec, Primorec drugače nego štajerski ali koroški Slovenec. Ako bi v knjigi pisal vsak svojo govorico, ne brali bi je radi rojaki, ki so drugega narečja. Ako bi n. pr. „Družba sv. Mohora“ izdajala knjige v koroški, in „Slovenska Matica“ v kranjski slovenščini, gotovo bi ne imela ne ta ne óna toliko družabnikov in podpomikov med Slovenci. „Novice“ so iz vseh narečij sprejele take besede v pismeno slovenščino, ki so stare in dobre, druge so zavergle ter so tako ustvarile knjižni jezik naš, katerega govoré, ali vsaj pišejo vsi omikani Slovenci, in knjige, ki se dan danes tiskajo v Celovci, Gorici, Mariboru in Ljubljani, pisane so vse v enem in istem jeziku, dasiravno se koroški, primorski, štajerski in kranjski Slovenci po govorici jako ločijo. In to je gotovo lep napredek!

7. „Novice“ so največ storile za to, da se je med Slovenci vzbudila, širila in gojila misel o vse slovenskej vzajemnosti. Mi Slovenci smo jako majhen narod; komaj poldrugi milijon nas je, če dobro štejemo. Obdajejo nas od vseh strani mogočni, samogoltni sosedje: Nemci, Vlahi, Madjari, zoper katere se nam je noč in dan boriti za narodnost našo. Kako lahko bi omagali, kako lahko bi nam upadel pogum, ako bi o teh večnih političnih bojih ne mislili, da za nami Slovenci stoji ves ogromni slovanski svet, ki šteje osemdeset milijonov duš. In ta misel nam daje moč, pogum in vztrajnost. Uverjeni smo, da, ako tudi mi ne učakamo slavne zmage, učakali jo bodo naši sinovi in unuci. Uverjeni smo, da jedenkrat bode tudi ogromnemu Slovanstvu bila rešilna ura, da mora tudi vesoljno Slovanstvo priti do omike, slave in svobode, in ako ne poprej, vsaj takrat bode tudi našemu malemu, neznatnemu narodu slovenskemu zasijala zarja lepših srečnejših časov. „Novice“ so ves čas pametno in previdno kazale svojim bralcem mogočno Slovanstvo, a vendar niso v naših sercih vzbujale pretirane nadeje v slovansko pomoč: ne rok križema deržati, nego delati nam je, da nas bode poznal slovanski svet, da bode z nami čutil, z nami delal — tako so nas opominjale „Novice“.

Duša „Novicam“ od pervega početka do današnjega dne bil je dr. Bleiweis, in ako bi našemu narodu tudi nič druzega ne bil storil, že za tega delj, da mu je poklonil „Novice“, zasluži po vsej pravici, da ga prištevamo pervim dobrotnikom domovine slovenske.

Toda „Novice“ urejevati ni bila nobena igrača. Perve čase je bil slovenskí jezik še okoren in večkrat moral si je dr. Bleiweis glavo ubijati, kako bi to ali ono dobro po domače povedal, da bi ga umel kmet in gospod. Potem je imel razven tega še druge sitnosti. Tako n. pr. so ga l. 1849 novomeški nemškutarji počernili v posebnem pismu pri nadvojvodi Ivanu in pri c. kr. poljedelskej družbi, da v svojih „Novicah“ — dela za Ruse! Toda nadvojvoda je bil druzih misli. Ko kmalu potem pride v Ljubljano, zavezal je Bleiweisovim klevitnikom s tem jezike, da je pri obedu, na dr. Bleiweisa kazoč, slovesno napil tistim možem, ki pospešujejo omiko in blagost kranjske dežele ter rekel: „Dolžnost je vsacega človeka, da svojo domovino ljubi in jezik narodni spoštuje.“

Pozneje je policija dr. Bleiweisu delala mnogo preglavice, posebno ko so ga po krivici ovadili, da je s svojimi „Novicami“ l. 1868 oznanoval glasoviti pretep med kmeti in nemškimi telovadci na Janjčem. Pred sodnijo so bile „Novice“ obsojene samo enkrat l. 1863 zaradi necega dopisa iz savinjske doline; urednik je moral platiti 70 goldinarjev globe.

„Novice“ je perva leta izdávala in zalágala c. kr. poljedelska družba kranjska in dr. Bleiweis, družabni tajnik, urejeval jih je brez vsake odškodnine. Kar so dajale dobička, s tem so se plačevale posebne priloge in doklade. Ko so „Novice“ l. 1848 začele politikovati, ni jih hotela družba nič več zalágati in prevzel jih je tiskar Jožef Blaznik v svojo zalógo in ta je iz dobička, katerega so mu nesle „Novice“, dajal dru. Bleiweisu jako malo in skromno odškodnino, s katero je moral ta plačevati tudi noviške sodelavce.

4.[uredi]

Ali če so „Novice“ tudi Bleiweisova glavna, vendar niso njegova jedina zasluga v slovenskem slovstvu. Kajti poleg svojih „Novic“ spisal je še dolgo versto večjih in manjših, podučnih in kratkočasnih, kmetom in gospodi namenjenih knjig. Vsaj najimenitnejše hočem tukaj našteti.

Leta 1843 je v Ljubljani dal na svitlo „Bukve za kmeta“, kako se ima pri kupovanji, plemenjenji, reji in opravljanji konj sploh vesti, da bi jih bolezni obvaroval in v njih vnanjih in notranjih boleznih sam sebi svetoval in pomagal. Ta knjiga je mnogo dobrega sadu rodila: marsikaterega kmeta slovenskega je obvarovala velike škode in nesreče in marsikaterega je obogatila, ker ga je naučila, kako mora konje kupovati, da ga prodajalec ne oslepari; kako mora ž njimi ravnati in jih rediti, da jih prodaja lehko za drag denar.

Leta 1846 je izdala c. kr. poljedelska družba kranjska Bleiweisovo delce „Miloserčnost do živali.“ V tej knjižici dr. Bleiweis uči in s podobami pojasnjuje slovenskemu kmetu, da mu je Bog dal živali zato, da mu pomagajo pri delu in da mu dajó živež in razne druge dobičke. Za tak lep dar moral bi človek stvarniku hvaležen biti, a nikakor ne bi smel terpinčiti in mučiti jih. Baverski vojvoda Maks, pokrovitelj društva zoper terpinčenje živali, je dru. Bleiweisu za to lepo in koristno knjižico poslal bronasto svetinjo ter ga pohvalil, ker je s svojim spisom pokazal svoje usmiljeno serce.

Dalje je dr. Bleiweis, strokovnjak in izvedenec v zdravljenji in v reji domače živine, ki predobro pozna vse potrebe, križe in težave našega priprostega kmeta, spisal še naslednje knjige, ki so imele vse ta blagi namen naučiti narod slovenski umnega poljedeljstva in umne živinoreje ter tako odpreti mu telesne sreče in telesnega blagostanja neusahljivi vir. Tako je leta 1850 na svitlo dal knjigo, v kateri uči, kako se konji podkávajo, da jim ostane kopito zdravo in noga čila in terdna. Leta 1851 je Slovence oveselil z naukom, kako se murve sadé, kako se svilodom streže in kako se svila prideluje. Knjiga ima več podob, ki tolmačijo pisano besede. Leto 1852 nam je spet prineslo novo, jako potrebno knjigo Bleiweisovo, v katerej uči slovenske kmete, kako se jim je pri porodih domače živine ravnati, da se obvarujejo škode. Leta 1855 spisal je nauk, kako se mora ogledovati meso in klavna živina, da se z okuženim ali sicer bolnim mesom ne zatrosi kakšna nevarna bolezen. Leta 1856 priobčil je jedernat govor v nemškem jeziku, kakó bi se na Notranjskem moglo povzdigniti poljedelstvo. In leta 1871 podaril je Slovencem jako lepo in prekoristno knjigo „Nauk o umnej živinoreji“, v katerej poljedelcu opisuje različna plemena domače živine ter mu razlaga, kako je ravnati ž njimi, da mu največ dobička neso. Tej izverstnej knjigi je pridejanih 20 krasnih podob.

Dragi bralci vedó, kakšno velikansko škodo skoraj vsako leto dela našim poljedelcem živinska kuga pri ovcah in govedih. Ali dolgo časa učenjaki te bolezni niso do dobra poznali. Naš dr. Bleiweis je bil pervi, ki je l. 1863 v Prêloki na Dolenskem govedim za kožo vcepil nalezilo (kontagium) kužnih ovác ter potem opaževal prikazni pri tacih ovcah. Dokazal je, da ovčja kuga je prav taka kakor goveja ter to pojasnil v posebnej nemškej knjigi, ki je leta 1864 na Dunaji prišla na svitlo. Tedanje deržavno ministerstvo se je s posebnim razpisom od 17. velikega serpana leta 1863 dr. Bleiweisu prelepo zahvalilo, da je dognal to za narodno gospodarstvo tako važno in imenitno stvar.

Toda še jedne na videz jako majhne, a v resnici prevelike zasluge Bleiweisove za izboljšanje narodnega gospodarstva po Slovenskem ne smemo pozabljati, in to si je pridobil s tem, da je od leta 1844 dalje a do današnjega dné pisal in urejeval — „Veliko pratiko“.

Ko je leta 1843 c. kr. poljedelska družba kranjska začela izdavati „Novice“, povabila je tudi slavnega učenjaka slovenskega, dvornega svetovalca Jarneja Kopitarja, váruha dvorne knjižnice dunajske, da bi jih podpiral. Kopitar je obljubil biti jim podpornik, ako bode utegnil. O tej priliki je svetoval poljedelskej družbi, da naj svojej pratiki, ki je do tedaj obsegala samo navadne koledarske stvari, vsako leto prilága tudi nekoliko poučenih spisov o raznih narodno gospodarskih zadevah, ker nijedna slovenska knjiga v tolikem številu kmetu ne prihaja v roke kakor pratika. Ta modri in pametni svet učenega Kopitarja je poljedelska družba z veseljem odobrila ter takoj naprosila dra. Bleiweisa, naj spiše pratiki za leto 1844 jedno polo poučnih sèstavkov, namenjenih slovenskim kmetom. Pratiko v takej obliki imenovala je družba „Veliko pratiko“. To preosnovano pratiko so ljudje radi kupovali, poprodalo se je je vsako leto 30 do 40 tisoč iztisov, tako da je bila in je še dan danes najbolj razširjena knjižica slovenska in ni je skoraj hiše po Slovenskem, kjer bi je ne imeli. Dr. Bleiweis je od leta do leta pridno spisával pratiki lahko umevne poučne sèstavke o vseh delih narodnega gospodarstva in zadnje čase tudi o občinskih, deržavnih in narodnih stvareh. Prepričal se je, da priprosti kmetje take spise v pratiki jako pridno beró, a ne samo beró, nego tudi dejanjski izveršujejo. Dobro seme, ki ga je dr. Bleiweis tukaj sejal, rodilo je mnogo lepega sadú, kakor se je sam večkrat uveril. Dr. Bleiweis je to delo oskerboval brez vsega dobička; v plačilo svojega truda izgovoril si je samo to, da mu mora založnik vsako leto v dar dajati lepó v platno vezano pratiko s pozlačenim robom in sé zercalom na notranjej strani perve platnice. Koledarski del v pratiki je do svoje smerti leta 1872 sèstavljal šentvidski fajmošter Blaž Potočnik.

Razven teh mnogoštevilnih narodno gospodarskih knjig in spisov dal je dr. Bleiweis leta 1855 in 1867 na svitlo zgodovinske čertice o c. kr. poljedeljskej družbi kranjskej; a tudi v njenih „Naznanilih,“ katera zdaj izdáva, priobčil je lepo število spisov, ki se tičejo ali družbe same, ali pa tudi raznih strók narodnega gospodarstva.

Že iz knjig, katere sem tukaj naštel, blagovoljni bralec lahko vidi, kakšne velikanske zasluge ima dr. Bleiweis poleg svojih „Novic“ za izboljšanje vsega našega poljedelstva v obče, a naše umne živinoreje posebej. Naravno je tedaj, da so ga različna poljedelska društva po nemškem in slovanskem svetu ravno za tega delj tako odlikovala, kakor še nijednega rojaka slovanskega ne. Kranjsko čebelarsko društvo v Ljubljani in hervatsko-slavonsko društvo v Zagrebu izvolili ste ga za svojega častnega družábnika; c. kr. poljedelske družbe v Gradci, v Gorici, Celovci, na Dunaji, v Lincu, v Solnem Gradu, v Pragi, v Levovu in v Černovcih imenovale so ga za svojega dopisovalnega člana ter mu poslale lično izdelane diplome. In c. kr. poljedelska družba kranjska, kateri je dr. Bleiweis od leta 1843 tako neumorno delaven in izversten tajnik, podarila mu je leta 1875 velik iz čistega srebra kovani in pozlačeni kozarec s primernim nadpisom, ter mu tako jasno pokazala, kako visoko ga spoštuje in časti.

5.[uredi]

Toda dr. Bleiweis, ki se je brigal za vse mnogoštevilne in tolikostranske potrebe slovenskega naroda, pri svojem pisateljevanju ni imel samo priprostega kmeta pred svojimi očmi, nego skerbel je tudi omikanim Slovencem pripravljati primernega berila. Tako je leta 1849 dal na svitlo „Letopis slovenskega društva na Kranjskem“, kateri poleg društvenih stvari obsega nekoliko Požénčanovih in Vertovčevih jako zanimivih zgodovinskih spisov. Ko se je leta 1850 slovenščina vvedla v latinske šole, bilo je treba sèstaviti primerna berila. In spet je bil dr. Bleiweis pervi, ki je našim šolam pritekel na pomoč. V družbi z mnogimi pisatelji našimi je spisal in potem uredil „Slovensko berilo“ leta 1850 za pervi, leta 1852 za drugi, leta 1854 za tretji, in leta 1855 za četerti gimnazijalni razred. S temi berili nam je podaril lepo učno knjigo.

Od l. 1852 do l. 1856 dal je na svitlo pet zvezkov „Koledarčka slovenskega“, ki je bil nekako tako osnovan, kakor je dan danes koledar „Družbe sv. Mohora“. Razven navadnega koledarskega dela obsegal je životopise slovenskih pesnikov in pisateljev Valentina Vodnika, Jurija Japla, Valentina Staniča in Stanka Vraza; največjega učenjaka slovenskega prof. Franca Miklošiča; zgodovinopisca kranjskega barona Vajkarda Valvazorja in podpornika slovenskemu slovstvu barona Žige Cojza. Vsem tem životopisom bile so pridejane tudi podobe teh slavnih mož slovenskih. Prinesel je ta „Koledar“ tudi več lepih pesmi Franca Preširna, Jovana Koseskega, Dragotina Dežmana, Matija Valjavca, Rodoljuba Ledinskega, Franca Cegnarja, Luk. Svetca, Ivana Mencingerja, Petra Hicingerja in J. Štefana; dalje mnogo povesti, znanstvenih in kratkočasnih spisov Bleiweisovih, Terstenjakovih, Vertovčevih in drugih pisateljev slovenskih. Ta koledar se mora prištevati pervim poskušnjam lepoznanskega slovstva na Kranjskem. Najlepše spise iz njega je poznejše dr. Bleiweis dal na svitlo pod imenom „Zlati klasi“.

A ta koledarček je v slovenskem slovstvu tudi še za tega delj posebno imeniten, ker nam je dr. Bleiweis ž njim pridobil ogromno denarno zalogo, iz katere so se poplačali stroški za veliki nemško-slovenski slovar (1854—1859) in iz katere se imajo založiti tudi uredniški in tiskarski stroški za slovensko-nemški slovar, ki se bode še le spisal in na svitlo dal. Leta 1854 gre namreč dr. Bleiweis k tedanjemu knezu in škofu ljubljanskemu, prečestitemu gospodu Antonu Alojzu Volfu, da bi mu podaril svoj „Koledarček“ za l. 1854, kateri je tisto leto Slovence oveselil s podobo Vodnikovo in njega životopisom. Ko preblagi vladika o tej priliki omeni Vodnika, svojega nekdanjega učenika, in njegovega nedoveršenega slovarja, izreče dr. Bleiweis željo, da bi pač Bog poslal Slovencem dobrotnika, ki bi z novčno podporo pomagal doveršiti veliko delo Vodnikovo, po katerem hrepeni vsa zemlja slovenska. In takoj se v plemenitej duši preblazega kneza in škofa rodi ta misel in ta sklep biti Slovencem zaželjeni nebeški dobrotmk. Še tisto leto se začne na njegove stroške izdelovati veliki nemško-slovenski slovar, kateremu zveršetka — žal! — slavni cerkveni dostojanstvenik ni učakal. A ostal je mož-beseda. O svojej smerti leta 1859 ostavil je veliko glavnico, katera je z obresti vred sedaj narastla že blizo do sto tisoč goldinarjev, da se ž njo poplačajo vsi stroški velike narodne knjige, katero bode hvaležni Slovenec vse večne čase imenoval — Volfov slovar. In do njega nam je dr. Bleiweis pomôgel!

Ko se je okoli leta 1860 začela politična borba med slovensko in nemško stranko na Kranjskem, spisal je dr. Bleiweis knjižico „Slovenski jezik pa Kranjska špraha“, v poduk tacim ljudem, ki so terdili, da je slovenščina novo skovani jezik in da je zbrojena „kranjščina“ pravi jezik slovenskega naroda.

In ko se je narodna zavest po Slovenskem krepkeje oživila, ko se je čitalnica za čitalnico snovala, ko so začeli napravljati razne narodne veselice in besede, bil je spet dr. Bleiweis pervi, ki je pomnožil naše gledališko slovstvo s tem, da je l. 1864 in 1865 dal na svitlo pet zvezkov „Slovenskih glediščinih iger“, med temi tudi „Županovo Miciko“, kratkočasno igro v dveh aktih. Ta igra slovenska je stara že blizo sto let; poslovenil jo je slovenski pisatelj Anton Linhart in igrali so jo pervič v Ljubljanskem gledališči l. 1790, a dr. Bleiweisu moramo hvaležni biti, da jo je natisniti dal. Tudi veselo igro „Vdova in vdovec“, katero je l. 1870 izdalo dramatiško društvo ljubljansko, poslovenil je dr. Bleiweis.

A tudi že prej, ko na slovensko gledališče še nihče mislil ni, skerbel je dr. Bleiweis, da se je v nemškem gledališči ljubljanskem slišala kakšna slovenska beseda. Tako je leta 1845 in 1846 pregovoril nekatere nemške gledališke igralce, da so v posebnih prilikah zapeli kakšno slovensko pesen, n. pr. „Zadovoljnega Kranjca“ Vodnikovega, ali „Pesen od železne ceste“ ali kaj druzega. Tudi Krakovčane, ki so tista leta imeli izversten pevski zbor, napravil je nekaterekrati, da so v gledališči slovenski peli, kar je se ve da, Ljubljančanom jako dopálo. Vsako slovensko pesen sprejeli so z gromovito pohvalo, tako da je tedanji namestnik baron Vajngarten ves osupnen vzkliknil: „Dobro vem, da vse to je naredil dr. Bleiweís, katerega so gotovo — Rusi s srebernimi rublji podnitili!“ — Ubogi Rusi, že zdavna so prišli na beraško palico, da so vsako nedolžno pesen slovensko plačevali s srebernimi rublji!

In tudi „Matici Slovenskej“ bil je dr. Bleiweis od nje pervega početka leta 1864 do danes najkrepkejši steber. Poleg tega, da jej je ves čas neutruden odbornik in od l. 1875 celo predsednik, priobčil je v njenem „Letopisu“, katerega od l. 1875 tudi ureja, devet daljših spisov. Med temi so posebnega spomina vredni oni sèstavki, ki se tičejo naših slovstvenih pervakov n. pr. Slomšeka, Preširna, Stanka Vraza, Jarnika, katerih pisma je v Letopisu natisnil ter tako pripravil mnogo gradiva možem, ki bodo pozneje pisali zgodovino našega slovstva.

Končaje poročilo o spisih Bleiweisovih, moram povedati še to, da je l. 1846 posebno korenito opisal žívljenje in delovanje c. kr. svetovalca in župana ljubljanskega Janeza Hradeckega, moža, ki ima za vso kranjsko deželo, a osobito za njé stolno mesto Ljubljano neumerjoče zasluge. Kajti Hradeckemu se imamo največ zahvaliti, da se je začelo osuševanje ljubljanskega močvirja; da se je osnovala hranilnica kranjska; da se je v Ljubljani zidal veliki kameniti most pred frančiškansko cerkvijo in mestno strelišče za Gradom; da se je naredila sprehajalcem pot od Ljubljane do Rožnika in da se je v sredi mesta zasadil prelepi drevored „Zvezda“ i. t. d.

Kolikor toliko imamo se dr. Bleiweisu tudi to zahvaliti, da so „Novice“ v svojih dokladah slovenski svet oveselile z marsikatero lepo knjigo. Tako so noviški naročniki prejšnih let poleg manjših prilog v dar dobili „Zlato Vas“ Malavašičevo; izverstno „Kmetijsko kemijo“ in „Vinorejo“ Vertovčevo, „Devico Orleansko“ Koseskega in „Občno povestnico“ Vertovčevo in Vernetovo. Te knjige so Slovencem tiste čase jako dobro došle ter slovensko slovstvo izdatno pomnožile.

6.[uredi]

A ne samo zaradi svojih izverstnih „Novic“, ne samo zaradi svojih tolikoštevilnih, učenjakom in priprostim kmetom pisanih knjig, nego tudi izza svojega uradnega, učiteljskega in javnega političnega delovanja je dr. Bleiweis za avstrijansko deržavo, za kranjsko deželo in za vso Slovenijo prezaslužen mož. Oglejmo si nekoliko tudi to stran njegovega delavnega življenja!

Od leta 1843 bil je dr. Bleiweis profesor na c. kr. zdravniškej šoli v Ljubljani, kjer je po tri ure na teden učil in razlagal o kugah in druzih boleznih živinskih, in o tako zvanej sodniškej medicini. A med letom 1848 in 1850 zaperli so to šolo in vlada je leta 1350 ponudila dr. Bleiweisu jako dobro plačano službo c. kr. deželnega živinskega zdravnika v Pragi na Češkem; a dr. Bleiweis je ni hotel sprejeti, ker bi moral zapustiti svojo domovino ter, se ve da, tudi prenehati s svojim delovanjem za slovenski narod. Na to mu vlada podeli naslov c. kr. profesorja ter ga leta 1851 imenuje za člana deželne zdravstvene komisije, v katerej je pridno in vestno delal do l. 1870. A tega leta je vlada to komisijo razpustila in c. kr. ministerstvo notranjih stvari je 15. malega serpana 1870 št. 10.800 dr. Bleiweisu v posebnem pismu zahvalilo se za njegovo požertvovalno delovanje v tej komisiji.

Nekoliko časa (l. 1860 in 1861) opravljal je dr. Bleiweis tudi službo c. kr. deželnega zdravniškega svetovalca in sicer tako izverstno, da je od c. kr. ministerstva prejel več pohvalnih dekretov za svoje vzorno uradno delovanje.

Leta 1870 poklicalo ga je c. kr. poljedelsko ministerstvo v stalno komisijo za konjerejo na Kranjskem. In leta 1856 bil je imenovan za c. kr. deželnega živinskega zdravnika in to službo, ki je bila osobito o večkratnih živinskih kugah na Kranjskem težavna, opravljal je do leta 1873, ko so ga, prebivšega 40 let v cesarskej službi (1833—1873), na njegovo izrečno prošnjo v pokoj dejali.

Mnogi prijatelji in čestitelji Bleiweisovi nadejali so se, da bode vlada, ki je poprej pod različnimi ministerstvi s pohvalnimi dopisi in dekreti tolikrat častno priznavala Bleiweisovo uradno občekoristno delovanje, tudi o tej prilici, ko ga je dejala v pokoj, odlikovala ga s kakšnim vidnim znamenjem — toda zmotili so se! — kajti pozabili so v tej nadeji, da je dr. Bleiweis — politični voditelj slovenski.

Toda poleg vseh teh mnozih cesarskih služeb, katere je dr. Bleiweis opravljal in poleg tega, da je bil ves čas tudi tajnik c. kr. poljedelskej družbi, osnoval je svojej neumornej pridnosti in delavnosti še novo tvorišče. Na njegov trud in njegovo zahtevanje ustanovila je c. kr. poljedelska družba l. 1850 v Ljubljani posebno šolo, v katerej se izobraženejši izmed kmetskih mladeničev učé umnega kovaštva in živinozdravstva. S to šolo je združen tudi vert, na katerem se z raznimi poljedelskimi semeni in drevesi delajo poskušnje. Dr. Bleiweis je od l. 1850 do denašnjega dné vodja in učitelj tej šoli, ki je našemu narodu vzgojila že toliko umnih kovačev in živinskih zdravnikov. To šolo je dr. Bleiweis osnoval in vodil tako praktično in dejanskim potrebam primerno, da so po njenem vzgledu tudi po druzih veôjih mestih ustanovili jednake zavode. Dr. Bleiweis je ves čas tej šoli vodja in učitelj brez vse plače, vse odškodnine. C. kr. poljedelska družba hvaležna priznavaje odlične zasluge Bleiweisove za to šolo, podarila je l. 1875 svojemu izverstnemu tajniku dragocen srebern kozarec, da bi mu vsaj nekoliko povernila njegovo izredno požvertvovalnost in trudoljubivost.

S političnim delovanjem oglasil se je bil javno dr. Bleiweis pervič l. 1848, ko se je po Avstriji vsaj nekoliko svetiti začelo.

Takoj leta 1848 izvolili so meščanje ljubljanski dra. Bleiweisa v mestni zbor stolnega mesta kranjske dežele in ostal je mestni odbornik do l. 1868. Kakor povsod, kjer je sodeloval dr. Bleiweis, tako se je tudi v mestnem zboru odlikoval s svojim bistrim umom, s svojo vestno in previdno delavnostjo in zasluge, katere si je pridobil s tem za mestno občino ljubljansko, bile so tako odlične, da ga je mestni zbor 27. listopada l. 1867 izvolil za častnega meščana ljubljanskega.

Leta 1848 poklicali so dra. Bleiweisa tudi v pomnoženi zbor deželnih stanov kranjskih, ki je takrat nekako nadomestoval sedanji deželni zbor. In ko so deželni stanovi tega leta poslali na Dunaj posebno deputacijo, da bi svitlemu cesarju izrekla udanost kranjske dežele, a tudi na serce položila mu želje njene, bil je poleg grofa Hohenwarta, (očeta sedanjemu deržavnemu poslancu) barona Kodelija in druzih kranjskih pervakov tudi naš dr. Bleiweis član te deputacije. Na cesarskem dvoru je poslance kranjskih deželnih stanov sprejel nadvojvoda Ivan. In ko so mu povedali, česa želi in prosi kranjska dežela, bil je dr. Bleiweis, ki je o tej priliki odkritoserčno povedal nadvojvodi Ivanu, naj bi vlada ves slovenski narod po Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem združila v jedno upravno celoto. Kajti zjedinjena Slovenija bila bi najmočnejši jez zoper vlaško, proti Avstriji napérjeno rovarstvo. In nadvojvoda Ivan se ni sovražnega kazal tej želji, katero dan danes goji vsako domoljubno serce slovensko in katero je dr. Bleiweis pervi tako odločno na samem cesarskem dvoru izrekel.

A pravo politiško delovanje Bleiweisovo pričenja se še le z letom 1860, ko je Avstriji napočilo ustavno življenje. Takoj o pervih volitvah spomladi leta 1861 pokazal je narod dru. Bleiweisu svoje poverjenje s tem, da ga je v treh okrajih soglasno izvolil za svojega poslanca v deželni zbor kranjski: v ljubljanskej okolici, v Kranji, v Kamniku. Dr. Bleiweis se je odločil prevzeti poslanstvo ljubljanske okolice, katerej se je s svojim možatim vedenjem v deželnem zboru tako priljubil, da ga je tudi o poznejših volitvah vselej soglasno volila za svojega poslanca.

Kaj je storil dr. Bleiweis minulih 18 let v deželnem zboru za deželo kranjsko in za narod slovenskí, to je v serce zapisano vsacemu izmed vas, ki je slišal in bral, kaj se je godilo v deželnem zboru kranjskem. S ponosom je gledala vsa Slovenija na verlega sina svojega, kako jej je branil njé najsvetejše svetinje. V deželnem zboru ni bilo nikoli nobednega kolikor toliko važnega vprašanja na versti, da bi dr. Bleiweis ne bil govoril o njem in kar je on rekel, kar je on govoril, to je bilo vselej narodu slovenskemu govorjeno iz njegove duše, iz njegovega serca! Več stotin znaša število njegovih krajših in daljših govorov, ki so zapisani v stenografskem zapisniku deželnega zbora kranjskega in vsi ti govori bodo tudi še našim otrokom in vnukom čestit spomenik, ki jih bode na glas opominjal, koliko je prebila in koliko storila narodna stranka v deželnem zboru in kako možato se je boril osobito dr. Bleiweis za svete pravice naroda našega.

A dasiravno se je delavnost dra. Bleiweisa v deželnem zboru raztezala na vse strani, vendar se mi potrebno zdi nekatere točke njegovega deželnozborskega delovanja posebno poudarjati:

1. Dr. Bleiweis je bil ves čas najodličnejši zagovornik vsega napredka v našem narodnem gospodarstvu. Kedar je šlo zato, storiti kaj za umno poljedelstvo, za izboljšanje živinoreje, bučelarstva i. t. d. ali za povzdigo našega obertništva, vselej je dr. Bleiweis povzdignil svoj glas in njegovo besedo, besedo preskušenega, pametnega, modrega moža, poslušal in večjidel tudi odobraval je deželni zbor.

2. Dr. Bleiweis je posebno velikrat govoril za pomanjšanje in zoper povišanje premnozih davkov, ki dan danes vzlasti kmetskega posestnika tako hudo teró, da jih komaj plačuje. V tem oziru je posebno velika zasluga dra. Bleiweisa, da se je na njegov svét v ljubljanskej bolnici odpravila najdenica, v katerej so nezakonske ženske svoje porode opravljale. S tem, da se je odpravil ta zavod, prihrani kranjska dežela vsako leto blizo 30 do 40 tisoč potroškov. Posnemaje kranjski deželni zbor začeli so zdaj tudi po druzih deželah n. pr. v Terstu, odpravljati jednake najdenice.

3. Dr. Bleiweis je v deželnem zboru in odboru posebno veliko storil za izboljšanje občnega zdravstva. V vseh zdravniških stvareh poslušal se je njegov moder svét in posebno na njegov trud ukrenil je deželni zbor, pred nekaj leti povečati deželno bolnico in na deželne stroške na Studencu poleg Ljubljane zidati bláznico ali zdravilnico tacim nesrečnikom in ubožcem, ki se jim je pamet zmešala. Ta zavod bode, kedar se doverši, tako uzorno osnovan, da ima naša deržava malo takih. Tudi zoper živinsko kugo, ki je kranjskej deželi že toliko škode naredila, ukrenil je deželni zbor na dra. Bleiweisa svét marsikaj dobrega in koristnega.

4. A najdaljše, najkrepkejše, najkorenitejše govore govoril je dr. Bleiweis v deželnem zboru kranjskem, kedar je bilo treba pogumno braniti narodne pravice naše in kedar je deželni zbor ukrepal o tem, da bi se jezik slovenski vvedel v šole in urade. O tacih prilikah bil je dr. Bleiweis navadno poročevalec, ki je z možato besedo zagovarjal svoje in svojih prijateljev nasvéte ali pa s krepkimi razlogi odbijal vse napade in navale nasprotne nemškutarske strani. Gotovo se vsak izmed nas živo spominja hudih in strastnih bojev, katere je za naše pravice bila narodna stranka in ves čas jej je bil dr. Bleiweis odločni in pogumni, a tudi modri voditelj, za katerim so hodili vsi poslanci, kar je naših. S svojim bogatim znanjem, s svojo korenito učenostjo, s svojim možatim vedenjem, s svojo čudovito delavnostjo, zgovornostjo in vztrajnostjo pridobil si je pri svojih političnih prijateljih in nasprotnikih občno spoštovanje, a svojemu narodu pokazal se je najizverstnejšega, najhvaležnejšega sina. In kar čuditi se moramo, da mož, ki je vzgledno opravljal toliko javnih služeb, ki je uzorno urejeval „Novice“ ter spisal nam toliko izverstnih knjig, nikoli ni upehal se v političnem boji, ki od človeka zahteva toliko dela, toliko moči! Dasiravno ima že nad 70 let, vendar je še duševno gibčnejši nego marsikateri mlad mož; vedno je pripravljen odbijati vsak napad, zagovarjati vsako dobro stvar. Kedar v deželnem zboru on vstane, utihne šum po dvorani. Vse ga posluša. Dr. Bleiweis govori počasi, z zamolklim, ne močnim glasom v kratkih, korenitih in jedernatih stavkih; a besede zna tako zavijati in naglášati, da segajo v serce poslušalcu ali da nasprotniku pripovedujejo resnico, katerej ni mogoče ugovarjati. Ako poslušaš dra. Bleiweisa govorečega, moraš reči: tako govori zdrava pamet človeška.

7.[uredi]

Blagovoljni bralec vidi iz tega kratkega opisa, koliko je učenjak, pisatelj, novinar, zdravnik, narodni gospodar in narodni poslanec dr. Bleiweis storil za slovenski narod. Storil je s svojimi „Novicami“, s svojimi knjigami, s svojim uradnim in politiškim delovanjem toliko, da ga Slovenci po vsej pravici imenujejo svojega buditelja, učitelja in voditelja. Storil je toliko, da po vsej pravici in resnici zasluži izredna odlikovanja, s katerimi je slovenski narod zadnja leta kar obsipal ljubljenca svojega, tako kakor poprej še nobednega Slovenca. Že leta 1861 izročil je Davorin Terstenjak dru. Bleiweisu v imenu štajerskih Slovencev sreberno majoliko. Leta 1863 dné 5. malega serpana, ko so „Novice“ obhajale svojo dvajsetletnico, poklonili so mu domoljubni Slovenci prekrasen srebern tintnik in zlato pero. Ruski car Aleksander poslal mu je leta 1862 viteški red sv. Vladimira za njegove slovstvene zasluge in avstrijski cesar odlikoval ga je leta 1866 z viteškim križem Franca Jožefa reda zaradi njegovega občekoristnega delovanja. Bavarski vojvoda Maks izročil mu je leta 1846 bronasto svetinjo v priznanje njegovega usmiljenega serca in moskovska universiteta priznala mu je l. 1867 sreberno svetinjo zaradi raznih predmetov, katere je poslal v znano narodopisno razstavo moskovsko. Jugoslovenska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu izvolila ga je takoj pri svojem ustanovljenji za svojega pravega člana; učeno društvo serbske slovesnosti V Belem Gradu, slovaška Matica v St. Martinu, učiteliska Beseda v Pragi, Dalmatinska Matica v Zadru, Hervatska Matica in sv. Jeronima društvo, Hervatsko-slavonsko gospodarsko društvo in pevsko društvo „Kolo“ v Zagrebu, izvolile so ga za svojega častnega družabnika; velika županija reška v hervatskem Primorji za svojega častnega člana. C. kr. poljedelske družbe v Gorici, Gradci, Linci, Solnemgradu, Levovu, Černovicah in na Dunaji poslale so mu diplome svojega dopisovalnega člana. Mesta Ljubljana, Kranj in Černomelj podelila so mu častno meščanstvo; društvo zdravnikov in vojaških doslužnikov v Ljubljani častno družabništvo. In kar je narodnih društev po širnej Sloveniji, vsem je dr. Bleiweis častni družabnik. Blizo 150 občin iz vseh krajev slovenske zemlje izvolilo ga je za svojega častnega občana. S kratka: kar jeden človek more nositi raznih časti in naslovov, vse mu je Bog v preobilnej meri podaril in narod slovenski počastil ga je z imenom, katerega poprej še nobednemu svojih ljubljencev ni dal — s predragim in preljubim imenom svojega očeta.

In poleg vseh teh časti in odlikovanj blagoslovil mu je Bog tudi domače ognjišče: dal mu je ljubo ženo in sicer jednega, toda verlega sina in polno kupo živih, bistrih vnukov.

In v teh časteh, in v tej slavi, v tej sreôi ohranil si je dr. Bleiweis s svojim uzorno rednim in zmernim živijenjem tudi v poznej, sivolasej starosti terdno zdravje, bistro glavo, gorko serce in delavno roko. Bog nam ga poživi, Bog nam ga ohrani še mnogo mnogo let, duševno tako čilega, delavnega in vztrajnega odslej, kakor je bil dozdaj!