Pojdi na vsebino

Dr. Henrik Tuma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Izdano: Koledar – Goriška Mohorjeva družba 1976

Avtor: Ludvik Zorzut

Viri: dLib


Dr. Henrik Tuma.

Nepričakovano je umrl, ko je pravkar postal sode­lavec tudi našega obzornika. Ž njim smo izgubili družboslovca, organizatorja, kulturnega delavca in politika nenavadne sposobnosti, značajnosti in delavnosti. Sam se je po­vzpel do višine suverenega Človeka. Po 'meščanskem demokratizmu je prešel marksistično šolo V teoriji in praksi; zato je bil prvi med slovenskim starejšim posvetnim izobraženstvom svoje dobe, ki je pojmoval našo preteklost in sedanjost stvarno z družboslovnega stališča v nasprotju s sanjavostjo svojih vrstnikov. Narodnostno' je pravilno ugotovil razčlenjenost (diferenciacijo) južnega slovanstva v štiri individualnosti, ki jo na drugi strani izpopolnjuje s-trnjenost (integracija) slovenske narodnosti. Družbeno je prav tako na­tančno dognal, da je slovenski narod v bistvu demokratičen, ko ni imel močnega plemstva, oziroma se je odtujilo in ni vplivalo na narodno življenje; zakaj naša široka kmečka množica je gospodarsko mali posestnik. Ne da bi bila neoporečna vsaka, podrobnost v Tumovem pojmovanju, moramo vendar priznati načelno osnovanost njegove koncepcije, da ima južnoslovanska skupnost troje nevarnih zaprek: historizem, konfesionalizem in nacionalizem. Nasproti tem negativnim činiteljem je postavil gospodarsko enotnost slovensko-hrvaško-srbsko-bolgarskega ljudstva na osnovi demokra­cije in socialnosti, ki jo je pozneje stopnjeval naravnost v socializem. Pravilnost Tumovega pojmovanja slovenskega in južnoslovanskega vpra­šanja so pokazali dogodki od balkanske preko svetovne vojne do naših dni. Henrik Tuma je bil ustvarjajoč človek v omiki, gospodarstvu in politiki. Vodila ga je načelnost, ki jo je zajemal iz razvojnih zakonov pretekle in so­dobne družbe. Zato ni bil ne sanjač ne nasilnik, ampak odločen bojevnik brez malenkosti in osebnosti, optimist, ki vidi bodočnost naprej in jo zavestno pospešuje. Slovenski narod, v prvi vrsti njegovo kmečko-delavsko ljudstvo, ga more šteti z vso upravičenostjo med svoje največje sinove, čigar smrt je napravila občutno vrzel.

Dr. L.