Dr. France Prešeren v petih dejanjih in petih zgodbah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Dr. France Prešeren v petih dejanjih in petih zgodbah
Zoran Božič
Objavili dediči avtorskih pravic
Izdano: 14. 11. 2019
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zgodba o Prešernovi poti iz življenjskega pekla v posmrtno nebo

Dejstvo je, da Prešeren kot eden najpomembnejših Slovencev vseh časov (moja ljuba profesorica Marija Žagar, njegova daljna sorodnica, je na kranjski gimnaziji izjavila: »Trubar je bil prvi, ampak Prešeren je največji!«) nima nobenih možnosti, da bi kdaj postal blaženi, kaj šele svetnik, ki bi ga častili dne 3. decembra. Vsi dobro vemo, kako pohujšljivo in pregrešno je živel: vsak pravoverni Slovenec bo pod prisego zatrdil, da je bil dokazljivo pijanec, zapeljevalec mladoletnic in oče treh nezakonskih otrok. Tega svojega nesvetniškega bitja in žitja se je jasno zavedal tudi France, ki je malo pred koncem v svoji pesniški oporoki Neiztrohnjeno srce zapisal: »Vnemar naprej je živel, manj svet ko razuzdan, / umrl je nespovedan in ne v svet' olje dan.«

In vendarle je dejstvo tudi to, da Prešeren po dvesto letih od rojstva dobiva svetniško avreolo. Ne sicer cerkveno, ampak kulturno. Po tem, ko so ga desetletja razglašali za pesnika, ki je slovensko poezijo povzdignil na evropsko raven, ko so mu pred dobrim stoletjem na ljubljanskem Marijinem trgu postavili veličasten pomnik, ko je po drugi vojni postal že kar narodni mit, ga literarna zgodovina dandanašnji razglaša za kulturnega svetnika. Če je France Bevk nesporen kulturni prvak v Novi Gorici in Ivan Cankar na Vrhniki, je Prešeren s kovancem za dva evra, državno himno, najpomembnejšo kulturno nagrado in predvsem dela prostim dnem ne samo kulturni prvak v Sloveniji, pač pa svetilnik, ki Slovencem kaže jasno pot iz preteklosti v prihodnost. Pričujoči igrokaz igralke, režiserke in dramatičarke Nede Rusjan Bric samo nadaljuje in utrjuje to Prešernovo pot iz pekla v nebo. Gre za sodobno dramsko besedilo v petih dejanjih. To se po eni strani navezuje na žlahtno tradicijo različnih umetniških praks, ki so se poldrugo stoletje ukvarjale s Prešernovim življenjem in delom, po drugi pa prinaša povsem nov pogled, pogled avtorice, ki je vnaprej drugačen od tistega, kar so o Prešernu ustvarili in zapisali moški. Besedilo se osredotoča na spomine Prešernove hčere Ernestine na očeta, kot jih je zapisala po materini pripovedi. Ernestinin odnos do Prešerna pa je samo vezna nit, saj se ob njej enakovredno izpovedujeta njena mati Ana Jelovšek kot zemeljska muza in Julija Primic kot domišljijska muza. Stališča Prešernove družine do obeh izražata sestri Katra in Lenka.

Gre torej za dvojno ženski pogled na pesnikovo životarjenje in ustvarjanje: če je bil doslej v žarišču umetniških obdelav sam pesnik, njegove ženske pa zgolj priveski ali okraski, so v Nedini stvaritvi v žarišču one same: kot enakovredne osebnosti, z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, strahovi in upanji. To je novost, pozitivna novost. Kljub temu, da pesnika, njegovo obnašanje in ravnanje, pogosto neusmiljeno in kruto razgaljajo in mu odvzemajo ponarejeni svetniški sij, ga s tem delajo človeškega, bolj dostopnega bralcu in gledalcu. In ker isto počno same s sabo in s tekmicami, Prešeren pri taki avtoričini obravnavi nič ne izgubi. Nasprotno: pridobita tako on kot dramsko besedilo samo. Pridobita umetniško razsežnost. Za dopolnitev in popestritev ustaljene predstave o tem slovenskem pesniškem geniju, pijancu in ženskarju pričujoči esej prinaša še štiri zgodbe, ki pa se bolj kot s slovitim Vrbljanom ukvarjajo z njegovo poezijo: predvsem z namenom, da bi ga manj častili in bolj brali … Zgodba o sestavljavcu beril, ki je neusmiljeno cenzuriral Prešerna Prvo srednješolsko berilo s kar enajstimi pesmimi slavnega Vrbljana je izšlo še v letu Prešernove smrti, slabi dve leti po marčni revoluciji. Z letnico 1850. Cvetje slovenskiga pesničtva, avtor Ivan Macun, profesor na nemški gimnaziji v Trstu. Samozaložba. Pozna se duh revolucionarne svobode in vse Prešernove pesmi so objavljene nespremenjene, neokrnjene, necenzurirane. Tudi Nova pisarija z verzoma »tam, kjer po stari šegi še drekajo« in »balade, od Čebelice zasrane«. Že desetletje kasneje, v dobi taborov in krepitve slovenske narodne zavesti, se stvari spremenijo. Celo Krst pri Savici, nedolžna zgodba o pokristjanjenju poganskega vodje Črtomira in njegove zaročenke Bogomile, všečna tudi cerkvenim dostojanstvenikom in brez težav pri izidu v Prešernovih dosti bolj svinčenih letih, postane kot celota neprimerna za šolajočo se mladino.

Anton Janežič, gimnazijski učitelj v Celovcu, slovničar in urednik Slovenskega glasnika, je uspel sestaviti sodobna berila, s katerimi je dobesedno povozil uradne, a že krepko zastarele zvezke evropsko znanega jezikoslovca Frana Miklošiča, celo rektorja dunajske univerze. V berilo za višje gimnazije je seveda uvrstil tudi obvezni Krst pri Savici. A glej ga zlomka, končni pogled na oštevilčene kitice razodene, da sta dve nekako izpuhteli, kar je lahko takoj preveril vsak, ki je vzel v roke izvirnik Poezij. Detektivsko iskanje manjkajočih verzov pokaže, da je Janežiča motil tisti del, ki opisuje enoletno zaljubljenost vojščaka in svečenice in njuno tragično slovo. Poglejmo:

Naj pevec drug vam srečo popisuje,
ki célo leto je cvetla obema:
kak Črtomír osredek obiskuje,
kak oča omladí med njima dvema,
ki ni, ko meni, mu veselje tuje,
ki srečna ga ljubezen v prsih vnema,
pijanost njino, ki tak hitro mine,
pregnana od ločitve bolečine.
Kak težka, bridka ura je slovesa!
Stojé po licah jima kaplje vroče,
objeta sta, ko bi bila telesa enga,
spustiti žnabel žnabla noče;
si z levga oča, desnega očesa jok briše,
ki ga skriti ni mogoče,
ko vidi v táko žalost nju vtopljene,
in de tolažbe zanje ni nobene.

Stvar je jasna. Kot je s svojo znanstveno natančnostjo izpričal France Kidrič, oče bodočega revolucionarja, Ljubljančani v Prešernovih časih niso delali samomorov. So se pa predajali mesenemu poželenju in delali otroke (tudi France) in obilno uživali alkoholne zvarke vseh vrst (še zlasti France). Pitje vina in žganja so varuhi duš v vzgojnem čtivu, namenjenem mladostnikom, obsojali, ampak pohujšljiva mesenost, ki vodi naravnost v pekel, ni smela biti niti nakazana. Zato je morala izostati kitica, ki govori o pijanosti od ljubezni, zato je morala na moralno grmado kitica, ki opisuje strasten poljub in objem. Arheološka rekonstrukcija dogajanja po izidu Janežičevega berila nakazuje na to, da je nekdo opazil ta neverjetni poseg v Prešernovo integriteto in dostojanstvo in očital sestavljavcu berila, da je s svojim cenzurnim posegom prestopil Rubikon. Janežič je sprejel kritiko in se v ponatisih svojega berila, ki se je odlično prodajalo, odločil za salomonsko rešitev: namesto dveh kitic je izpustil celotno dogajanje na Blejskem otoku, za nekatere najlepši del Krsta, in vsebino povzel z enim stavkom. In (kazen božja?) takoj za tem pri enainštiridesetih umrl. Sedemdeset let kasneje je Janežiča rehabilitiral Ivan Grafenauer, ki je med okupacijo pripravil skrajšano izdajo svojih beril za višje gimnazije. Od Prešernovega Krsta je vključil samo tisto, kar je zanosni cenzor izpustil. In (božji dar?) dočakal visoko starost …

Neverjetna zgodba o pogubnem vplivu Prešernovih ljubezenskih pesmi

Če se je Janežič kot hudič križa bal erotičnih mest v Prešernovi poeziji, bi v času evropske dekadence in več desetletij po tem, ko so Francozi Baudelairove Rože zla sicer obsodili, »nemoralna mesta« v Flaubertovi Gospe Bovary pa na sodišču oprostili, pričakovali, da Francetovi verzi ne bodo več vznemirjali bogaboječih slovenskih razumnikov. Zgodilo se je nasprotno. V katoliškem časniku Rimski katolik udari po mrtvem pesniku (in šele kasneje po še živem Gregorčiču) Anton Mahnič iz Kobdilja na Krasu, v zrelih letih škof na otoku Krku. Doktor teoloških ved sicer priznava Francetu prvenstvo na slovenskem pesniškem Parnasu, njegovi poeziji pa polno vživetje v človekovo notranje življenje in velik vpliv na bralčeva čustva. Postavi se celo v vlogo razsodnika: »In ko bi mene postavili sodnika našim pesnikom, bi odločil Preširnu med vsemi drugimi najviši sedež, vsaj toliko viši nad vsemi, kolikor je Triglav viši nad Krnom.« Tudi o ljubezni ima katoliški duhovnik, zaprisežen celibatu, najlepše mnenje: »Saj brez ljubezni ni življenja, ne hotenja, ne delovanja. Ona veže in edini v mogočno skupnost posamljene moči, ona lajša bolečine, ker jih deli, nam spremeni solzno dolino v nebeški raj.« Ampak po vseh teh hvalospevih Prešernu in ljubezni sledi hladen tuš. Prešernove ljubezenske pesmi je treba odločno obsoditi, njega samega pa pomilovati, kajti naj je ljubezen še tako naravna in blaga, je njen edini namen ploditev človeškega rodu. Seveda v okvirih javno priznane zveze, ki ji pravimo zakon. In Prešeren? Kako bi lahko ušel strogemu očesu varuha javne morale nekdo, ki ni bil poročen in imel z mladoletnico tri nezakonske otroke? »Sodba ni težka. Preširen je ljuboval pred časom, brez pravega namena, brez zakona, zatorej je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna.« Mahnič je v svojem izpeljevanju in utemeljevanju dosleden in neusmiljen. Ravno zato, ker so Francetove ljubezenske pesmi Nezakonska mati, Hčere svet, Neiztrohnjeno srce in druge tako dobre, tako umetniške, tako prepričljive, so škodljive. Citiram: »In ker je ta ljubezen v pesmih njegovih upodobljena v najlepši čarobni obliki, rečemo lahko: Preširen nam v zlati, umetelno izdelani posodi podaja strup pregrešne strasti.« Mahnič pa ni samo razgledan teolog, je tudi pedagog. Zato je resnično zaskrbljen nad usodo nadarjenih slovenskih dijakov, ki drugače kot danes z radovednostjo prebirajo Prešernove ljubezenske pesmi: »Peto- ali šestošolec, otrok, ki zna komaj grško brati, izvolil si je »svojo«: in tedaj sanjari in blede noč in dan, pesnikuje, žaluje, toži luni in zvezdam svoje gorje, pri tem pa zanemarja šolske naloge in jame hirati od dne do dne.« In na koncu pika na i. Zaskrbljen nad usodo ljubezenske pesmi beroče slovenske moške mladine, ki je že takrat predstavljala prihodnost slovenskega naroda (na dekleta je učeni Kraševec kar pozabil), Mahnič odločno in podprto z osebnim izkustvom zapiše: »A zdaj beži gledat, srečeval boš po ulicah mladeniške postave brez vse živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive!«

In kaj naj ob tako težkih in usodnih ugotovitvah, ki so po več kot sto letih ponovno zelo aktualne, sploh zapišemo? Hvala bogu, da so se na slovenske gimnazije in kasneje tudi na univerzo kmalu pričela vpisovati tudi dekleta, očitno bolj odporna na strup pregrešne strasti. Zgodba o drugačnem, manj znanem in bolj humornem Prešernu Janez Trdina poroča, kako so se včasih srednješolci navduševali nad Prešernovo poezijo, prepisovali v zvezke Krst pri Savici in druge pesmi, ki so jih nemalokrat ganile do solz, čeprav jih niso niti dobro razumeli. Splošno znano dejstvo je, da danes srednješolska mladež nima takih križev in težav, saj le redki gimnazijci segajo po Poezijah, ki so bile ob Svetem pismu včasih celo jedro domače knjižnice. Večina se zadovolji z obveznim šolskim izborom: Slovo od mladosti, Soneti nesreče, Sonetni venec, Krst pri Savici, Pevcu, Neiztrohnjeno srce in Zdravljica. Visoka umetnost, nesrečna usoda, ranjeno srce, ošabni tujci, zapostavljeni Slovenci. Kot da France ne bi imel tudi izostrenega občutka za humor, za življenjske radosti, za telesne užitke. Slednje dokazuje zbadljiva priložnostna pesem o svetem Senanu. Ni bila objavljena v Poezijah, nikoli pa tudi ni našla poti v srednješolska berila. Prešeren je mojstrsko nadgradil angleški izvirnik o puščavniku, ki se boji zapeljivih žensk in se umakne na samotni otok, da bi laže obranil svojo zaobljubo Bogu. Posvetil jo je nekemu ljubljanskemu menihu, za katerega je bilo znano, da se ne brani ženske družbe. Ta dramatična miniatura za tiste občudovalce Prešerna, ki prisegajo na resnobnost, platonsko neizpolnjeno ljubezen in romantično povzdigovanje odpovedi, nima visoke vrednosti, anketa med dijaki in študenti pa je pokazala, da jo uvrščajo med najbolj umetniške Prešernove pesmi.

Zato, da b’ od ženskih ne bil zapeljan,
podal na otòk se je sveti Senán.
Valovi šumijo okrog in okrog,
otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.
Na morji se vzdigne prav velik vihar,
vse kliče svetnike na pómoč mornar.
Strašnó se valovi, vetrovi tepó,
in strele letijo, grom trese nebó.
Tje barko k otoku vihar pridrvi,
z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi.
Dve skal’ci vzdiguje strah prsi mokré ...
Senánus je zmoten, se d’jat kam ne vé.
»Vihar me pridrvil je sèmkaj do vas.
Pod streho vzemite me, oče, ta čas,
da se posušim, in prosite Bogá,
da pošlje drug veter, da vreme nam dá!« —
»Za vreme,«“ ji reče, „»jaz hočem molit’,
na tem pa otoku ne smeš se mudit’!
Menih sta in ženska nasprotne stvari ...
Le hitro od tod proč, ker se že mrači!« 
Poklekne in prosi za vreme Bogá.
Poležejo koj se valovi morjá,
in luna zasije, zvedri se nebó ...
Proč deklico mokro vetrovi nesó.
Senanu se sanja potem vse noči
od deklice nedrij, od njenih oči;
da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz,
in da jo spovedat’ zamudil je čas.
In kadar vihar spet na morji buči,
po barki ozira se s skrbnim’ očmi.
Ak žensko pridrvil vihar bi tje v stran,
pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.
Tam čaka zastonj in zastonj se kesá.
Nazaj med ljudi se Senánus podá.
Od tod se menihi ženstvà ne bojé, z
a dušo in truplo njih radi skrbé.

Zgodba o Jenku, ki se ni zadovoljil s položajem Prešernovega epigona

Simon Jenko, pesnik Sorškega polja, prav tako pravnik in gorenjskih korenin, je bil velik oboževalec Prešernovih pesmi. Drobno knjižico z imenitnim naslovom Poezije je nosil v suknjiču, da se je lahko stalno opajal z umetniško močjo Francetove besede. Navduševal se je nad njegovimi soneti in ga posnemal, dokler se ni v nekem trenutku odločil: »Jaz sem Jenko, nočem biti bleda kopija Prešerna!« Tako je med študijem na Dunaju nastala parodija na Krst pri Savici, narodno tragedijo, himnični poklon Črtomirovemu porazu in ljubezenski odpovedi. Jenkov ljubljanski fičfirič Jaka Ognjeplamtič prisega na ljubezenske užitke tukaj in zdaj in osvaja brhko prodajalko Lenko, ki se ne more upreti njegovim čarom. Razumljivo, da te visoke ljubezenske poezije Jenku v času, ko je katoliška cerkev skrbno bdela nad možnimi zablodami Doline Šentflorjanske, ni uspelo objaviti. Še zlasti zato, ker v podstrešni sobici, v katero krepostna Lenka zvabi siromaka, ki nima kje prespati, pride do meseno začinjenega prizora, ki se ga ne bi sramoval niti pornograf Cankarjevega kova: Obleka za obleko odletela, le belo krilo krije še telo, od vrata ruta že slovo je vzela, od noge čevelj že je vzel slovo in drobni dve se vidita nožici, dve beli krijeta ju nogavici. /…/ Oj ne! nikakor ne, nekdo izdihne, in koj nato se čuje cmok in cmok in tri minute in spet vse utihne, le včasih se globok zasliši stok in glas, kater' enak ni govorjenju, golobjem' bolj podoben je gruljenju. Jenko je bil pač prezgodaj zapeli petelin, katerega naprednosti v njegovem času niso najbolje razumeli. Se je pa oddolžil pobožnim varuhom slovenske morale s pesmijo Mati, ki so jo z velikim zadoščenjem ponatiskovali kleni avtorji srednješolskih beril. Ta blago poučna šaljiva popevčica, ki iz ljubezenskega greha kuje kapital družini in Cerkvi, je popolno nasprotje Prešernove Nezakonske matere: če izobčena Francetova mati nesebično podarja otroku svojo brezpogojno ljubezen, ponižana Simonova mati za kazen pričakuje otrokovo povračilo:

 
Dete revno, dete malo,
kdaj mi bodeš poplačálo vse,
kar záte skrbna mati mógla sem in bom prestati? /…/
Dete malo in ubožno,
bodi pridno i pobožno,
s tem skrbí mi boš plačalo,
dete revno, dete malo!

Ko je Jenko v šestdesetih letih pripravljal svojo prvo in edino pesniško zbirko, vanjo ni uvrstil nobenega soneta. »Jaz sem Jenko, ne pa posnemovalec Franceta Prešerna,« je bila njegova pesniška maksima. Noče biti drugi v mestu, hoče biti prvi na vasi, med manj izobraženimi kmečkimi ljudmi. Rokopis zbirke pošlje tedanji vrhovni avtoriteti na pesniškem, jezikoslovnem in narodnoprebudnem polju. Avtorju veličastnega Martina Krpana, Franu Levstiku. Levstik, ki se ima za vrhunskega poznavalca in razlagalca Prešerna, vzame v roke rdeč svinčnik, črta in dopisuje: preprosta priredja spreminja v podredja, Jenka neusmiljeno nateguje na Prešernovo kopito. Simon, ki noče biti France številka dva, zavrne vse popravke in izda zbirko s skromnim naslovom Pesmi. Usodna napaka. Užaljeni in maščevalni velmož, katerega popravkov pesnik ni upošteval, objavi uničujočo kritiko Jenkovih pesmi. In rezultat Levstikove kritike? Občutljivi mladi pesnik ne objavi nobene pesmi več. In preprosto umre. In zdaj dela družbo slavnemu Vrbljanu na starem kranjskem pokopališču, ki se nekoliko po krivici imenuje samo Prešernov gaj.