Drži prisego

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Drži prisego
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V neki vasici na konci je stala gostilna, ki ni bila samo za to, da bi se človek okrepčal z zlato kapljico, ampak tudi za to, da bi se kratkočasil z igranjem. Po nedeljah in tudi po delavnih dnevih,ko je bil čas, zbirali so se kmetje kvartalci in igrali so pozno v noč. Med njimi je bil jeden najhujših, ki nikoli ni mogel biti v gostilni brez kvartanja, in je tudi zmiraj priigral. Bilo je nekaj dni pred božičem.Stari igralci so se zbrali v gostilni in igrali so jako dolgo.A mož, ki je prej vedno dobil, je danes zgubil vse do zadnjega krajcarja in zapisalo se je še mnogo,toliko, da ves njegov dobiček v življenji ni bil tolik,kakor današnja izguba. Bil je zelo razburjen vsled tega in vrgel je kvarte v kot rekoč: „Vrag naj me vzame če bodem še kedaj igral!" in hud se je podal domov.Igralci so osupli zrli za njim in ko je odšel, so se grozno krohotali, misleč: „Stara navada železna srajca!"Igralci se niso zmotili. Tri dni sicer njihovega tovariša nihče ni videl niti blizu omenjene gostilne niti v njej, a tretji dan — bil je ravno božični večer —odpro se najedenkrat vrata in med igralci je stal on,ki je rekel, da ne bode nikoli več igral. Celo društvo ga je z veseljem pozdravilo. Vsak mu je dal piti iz svoje čaše in ponudili so mu njegov star prostor.Igrali so z nova in pozno v noč. Jurij tako se je imenoval prišlec, dobival je zopet vedno. Ko je zadonel v farni cerkvi zvon in je klical kristjane k polnočnicam.Razišli so se igralci. Jurija je peljala pot mimo pokopališča in cerkve. Trdno, akoravno že malo vinjen je stopal naprej. Ne daleč od cerkve je zagledal nekaj svetlega in ko je prišel bliže k cerkvi,spoznal je kopico majhnih psov, ki so imeli žareče gobce. Psi so mu šli nasproti in so postajali vedno večji. Groza obide Jurija in hoče se izogniti, a v hipu so ga oklenili psi v velikosti konjski, tako da ni mogel niti na desno niti na levo. Bližali so se mu vedno bolje in bolje. Strahu je trepetal po vsem telesi. V tej zadregi se spomni, da je slišal nekdaj,da se vrag najbolje križa in molitve boji — kajti vedel je, da psi ne morejo nihče drugi biti, kakor peklenščeki,ki so prišli po njega, ker je prelomil prisego.— Hitro je segel v žep po molek, katerega je vedno nosil s seboj. Začel je pobožno moliti —in glej! psi so mu pustili prostora, da se je lahko pomikal naprej in tako je dospel domov pred vrata.Z vso močjo je butnil na nje, tako da so popustili vsi žeblji in da se je zlomila ključavnica. Na glavo je padel v vežo, zavpil je prestrašeni ženi: zapri! in omedlel je.Žena je zaprla vrata s trudom in potem ga je jela močiti z vodo in kislecem. Kmalu se je mož zavedel, ali govoril je zmedeno, tako, da žena ničesar ni umela. Komaj ga je spravila v posteljo. Preplašeno je gledal okoli in klical ženi: „Ali je vidiš, ali je vidiš, tam pri oknu kako tišče žareče gobce v sobo,Bog mi pomagaj!" Na to se je obrnil k steni, pokril z odejo glavo in začel moliti.Ko je odmolil,začel je zopet iz nova in iz nova. Žena je prestrašena hodila po sobi, in vlegla se je še le, ko je zaspal njeni mož. Bila je nekoliko pomirjena, a zaspati vender dolgo ni mogla. Ko je zjutraj vstala, spal je mož mirno. Opravila se je in šla je k božji službi.Tudi mož je kmalu za tem vstal in šel v cerkev in po božji službi k župniku. Povedal mu je vse,kar se je zgodilo. Ta ga srpo meri in mu reče: „Sedaj iščeš pri meni pomoči?! Zakaj ne držiš prisege!! Sam si kriv!" Mož je začel prositi župnika, naj mu pomaga, naj bere za njega sv. mašo. Obetal mu je da ne bode nikoli več lahkomiselno ravnal. Župnik mu obljubi. Pomirjen se poda mož domov, kjer je našel ženo, ki je bila že radi njega nemirna. Povedal ji je vse, kar se je zgodilo. Ko je pa solnce zašlo za gore, ni smel mož tri dni od tega več iz sobe,kajti takoj so ga napadli psi in tudi v sobi ni imel miru, ker je vedno skozi okno zrlo polno pasjih glav.Dve maši še je plačal in rešen je bil. Od tega časa ga nikdo ni več videl pri igri, in nikdo ni mogel reči da bi Jurij, bivši igralec prelomil prisego. J. K. Poljanec.