Dovolj pokore

Dovolj pokore Fran Saleški Finžgar

Povest

Izdano:	Ameriška domovina 45/241–243, 245–248, 251-253, 254–255, 259–260, 262, 265, 267, 269–271; 1942
Viri:	dLib 241, 242, 243, 245, 246, 247, 248, 251, 252, 254, 255, 259, 260, 262, 265, 267, 269, 270, 271
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Zdravo Marijo« je odzvonilo pri podružnici sv. Antona puščavnika. Cerkovnik je zvonil in molzel dolgo časa tanko vrv zvona s prav tako tankim glasom. Saj brenčočega velikana tudi ne bi mogli obesiti v zvonik majhne podružnice na hribu za vasjo. Ali vaščani so bili ponosni na svoj zvon, zakaj bil je gotovo najstareji v fari; stare babice so vedele povedati, da so ga vlivali sredi vasi, in da so bogati kmetje s klobukom donašali šmarne petice in križavce, ter jih sipali v topečo se kovino. Zato da ima tako mil glas ta zvon sv. Antona puščavnika.

Z vaških dimnikov se je kadilo; mirno je puhtel dim kvišku in nad vasjo se strnil iz vseh dimnikov in tvoril lahko meglico. Sredi vasi pred Poljakovo hišo so sedeli po deskah, kamenih in par hlodih vaški možakarji, goloroki in v pražnji obleki. V nedeljo zvečer je bilo, jasnega poletnega dne. Vasi ne bom opisaval. Bila je in je še danes prav takisto vas Breza taka, kakor so sploh slovenske vasi. Štela je nekaj ponosnih kmetiških hiš in nekaj lesenih in majhnih bajt. Sredi vasi korito, blizu korita vaška mlaka, in ne daleč od nje Poljakova hiša; njej nasproti pa ponosen oreh, o katerem ni vedel nihče, kdo ga je zasadil. Morda se je sam zasejal, morda je veverica zanesla tjakaj oreh, ali ga je izgubil vaški otrok — ali pa ga je kdo nalašč vsadil. Njegova zgodovina je bila neznana.

Pod tem orehom so sedeli Brežani in se pomenkovali. V tem, ko so se živahno prepirali, katerega leta je bilo toliko sena kot letos, je stal Bolejev Štefan pri orehu in vrtal z nožem v skorjo. Fant je pomnil šele petnajst pomladi, zato se ni mogel spuščati v zgodovinsko pravdo sivih, plešastih in izkušenih mož o najboljši seneni letni. Vrtal in rezal je v lub svoji črki začetnici, ako jih ni že pozabil, odkar je vrgel abecednik za peč ter se ni več hodil dolgočasit v vaško šolo.

Ko Poljak zapazi Štefana, da vrta in reže, razhudi se in mu prav osorno reče:

»Ali boš pustil oreh, ali ne? Ti jetika suha, rad bi videl, da bi se s tabo vred sušil, kaj ne?«

Stopil je k Štefanu in ga s komolcem dregnil proč.

Ta vmesni dogodek je pretrgal pravdo o senu, vsi so pogledali na oreh, vstajali s sedežev in šli počasi gledat, kako bi bila škoda, katero je delal Štefan. Prvi je bil pri zarezi Štefanov oče, katerega so Poljakove besede dosti bolj zbodle kot sina. Ko vidi, da ni prav nič škode, obrne se jezno k Poljaku in mu reče:

»Kaj boš pehal in porival našega? Nič ni škode, čisto nič. Le poglejte; Štefan, kar nazaj pridi in še drugo črko zareži v skorjo. Poljak te ne bo stran gonil!«

»Pa res,« pritrdi Klemen, »tak vrišč je zagnal, kot bi že pol oreha odrezal. Poljak ne bodi siten in nikar se ne usti!«

»Siten ali ne siten, rezal mi pa ne bo!«

»Ti mu ne boš branil, če do jutri zjutraj čečka in rezlja!«

Poljak in Štefanov oče Bolej sta govorila že trdo. Bila sta oba pravi grči, ki bi se ne ognila drug drugemu, če bi se iskre kresale. Sosedje so ju dobro poznali; zato niso nič kaj hoteli miriti. Edino stari Klemen, mož osemdesetih let, edino ta je stopil med nju in miril:

»Ali vesta, da nimata toliko pameti kot pa fantek Štefan? Sedaj se bosta za prazen nič kavsala. Imejta vendar pamet! Štefan, ti pojdi domov gledat, če je večerja kuhana, mi pojdemo pa tudi in konec besedij!«

»Veste Klemen, vi tudi ne bote gonili mojih otrok domov in jih ne boste. Jaz sem oče in samo mene mu je slušati, druzega nobenega, če je tudi star kot Matuzala.«

Klemen in Bolej sta bila dobra prijatelja; ali jezičen je bil Bolej in pa malo prevzeten; saj je bil srenjski župan. In navadno je tudi tako, da stariše bolj boli, če se kdo loti otrok, kot bi napadel nje same.

»Bolej, Bolej, nikar, nikar tako! Kopriva ti po sili zraste na dvorišču. Če jih boš pa sejal sam, ti bodo pa pri oknu v hišo gledale!«

»Vsak po svoje! Štefan ti naredi še B v oreh, potem pojdi domov!« Štefan pa ni hotel in upal bliže. Pri Poljakovi hiši se je naslanjal in izpod čela gledal in poslušal, kaj se menijo.

»Rekel sem, da je ne bo zarezal in tudi stavim, da je ne bo, raje oreh še nocoj posekam!«

Ta grožnja je sprožila še druge sosede, da so se naenkrat izprevrgli in držali vsi z Bolejem. Prej so sicer molčali, ali v srcu je vsak pritrjal Poljaku. Ko se je pa ta ustil in se hotel lastiti oreha, zašumelo je med njimi; vsak je stopil korak bližje in jezne obraze bi bil videl v mraku.

»Koga?« zareži Kozel, ki je bil suh in dolg kot bosanska koruza: »Ti boš oreh posekal ka-aj! Prebitansko, čegav pa je? Ali je tvoj?«

»Moj, moj, naš; Poljakov oreh je bil in bo!«

»Ni res! Ne boš! Nikdar!« je hrumelo pod orehom tako, da je Štefana pograbil strah in se je zmuzal domov ter je raji pri politi kaši čakal očeta kot sredi vasi.

»Poljak, ti se hitro razjeziš, potrpi no, bom jaz povedal, saj sem najstareji v vasi, menda bom vendar vedel!«

»Vi, Klemen, bote že vedeli, pa bote držali z Bolejem, ker sta si v botrinji. Nič vam ne verjamem!«

»Poljak, kdo je pa oreh preklal, čegavi so bili orehi vsako leto, če jih je kaj bilo, a?« vpraša ga srdito Kožel.

»Naj bodo, kogar hočejo. Naši bi morali biti, a nisem se hotel grditi in puliti za par piškavih orehov s takimi lakotami kot si ti.«

»Ali ga niso obrali vsako leto otroci? Komur se je ljubilo, ta je bral orehe, in prav je bilo, zato, ker je oreh srenjski, ne pa tvoj. Stoji tudi na srenjskem, ne na tvojem svetu.«

Ker so v prepir posegali tudi drugi, in ker je bil govor nenavadno glasan, privabil je na prage sosednih hiš otroke in ženske, ki so gledali in vlekli na ušesa, kaj se govori pod orehom. In ker je bil prepir čedalje večji, zmuzale so se nekatere žene s praga, prišle bližje, potegnile može za rokav in jih silile domov: »Pojdi proč; zbili se bodo, potem boš imel pa sitnosti in pota. Saj poznaš Poljaka! Vedni prepir in tožba!«

Mnogi so se res zbali, ali se jim je pa zdelo preneumno, in gruča mož se je krčila bolj in bolj, dokler ni na zadnje stari Klemen predlagal: »Večerjat pojdimo in spat, da ne bo cela fara govorila, kako se prepiramo za prazen nič. Lahko noč!«

Razšli so se godrnjaje in jezikaje. Poljak je pa šel do vogla svoje hiše, tam postal, pogledal za Bolejem, z roko zapretil, z zobmi zaškripal in zaklel, da bo oreh padel, preden bo solnce prisvetilo izza gore.

II.

Poljak je imel krog štirideset let. Njegovi pradedje so bili trdni kmetje. To je pričalo veliko gospodarsko poslopje. Ali že dalj časa so bili ti veliki prostori mnogo mnogo preobširni za Poljakove. Oddelki za seno in slamo niso bili nikoli polni. Pajek je predel po oklepih in mesto muh lovil prah v mreže. Zakaj tudi muh ni bilo več tolike roje kot nekdanje dni. V hlevu je imel Poljek kravo in telico, in mesto težkih žrebečih kobil je grizel jasli kak mršav hrvat.

Kmetija je šla nazaj, in od cele zemlje je ostala komaj ena tretjina. Zakaj je tako bilo, ni mogoče dognati za trdno. Eni so trdili, da so bile vedno slabe gospodinje pri hiši, drugi so zvračali vzrok na gospodarje, ki so pili in igrali, tretji pa so rekli: »Tako je povsodi: nekaj časa gre 'gor', potem pa 'dol'!«

Naj bo že, kakor hoče, toliko vemo gotovega, da pri tedanjem gospodarju ni šlo 'gor', ampak 'dol' — in še hitro. Poljak je bil eden tistih kmetiških ljudi, ki so silno modri, tako modri, da jim škoduje. Vse je hotel prebrati, a ne v nedeljo, ampak v delavnik; v nedeljo je moral zopet povsod biti, kjer ga je bilo treba in kjer ga ni bilo. Pri vsaki priliki je hotel imeti prvo besedo, njegova je morala obveljati, če ne, se je razgadil in pihal kakor maček. Vzvišeno lice na drobni glavi, ki je bila nataknjena na šibek život, tisto je ob jezi žarelo kot kuhani rak ali pa zelenelo, kot bukev na pomlad. Kdor ga je prvikrat videl, bral mu je iz oči in lica, da je mož strasten človek, ki se ne vpraša, kako je prav in bolje, ampak trdi svojo: Takole je, tako mora biti, in za take svoje nazore se ni bal prepirov, ne zaušnic, katerih je imel mnogo zapisanih krog ušes, pa tudi tožbe ne, katere je pa redno on zapričel in povzročil.

Torej ta Poljak je bil tisti večer hudo užaljen. Cela srenja se je dvignila zoper njega. Zakaj? Zato ker sem berač, ker imam dolg, ker Klemenu in Boleju dolgujem, zato mislita, da se bosta nad mano koračila, kakor hočeta. Ne bosta ga ne, Matijca Poljakovega. Če zadnjo njivo zatožujem, oreh bo moj!

Tako je togotno samoglavil pred večerjo Poljak. Jedel je pri mizi malo in še manj govoril. Nadlegoval ga ni nihče, ne žena, ne sin Jaka, ne hčerka Majda. Poznali so vsi očeta in nocoj ni bil prvič tak. Po jedi so molili večerno molitev, drugi na glas, pobožno, oče je pa brenčal in godel nekaj v pest, a misli so bile vse drugodi, kot pri molitvi. Odmolili so. Poljak se niti pokrižal ni, klobuk je vzel in šel skozi duri. Mati in Majda sta šli pomivat v kuhinjo, Jaka je legel po klopi in gledal v slabo razsvetljeni leseni strop. Govoril ni nobeden nič, mislil si je vsak svoje.

Ko je šel Poljak mimo oreha, pogledal je z drobnimi, živimi očmi proti drevesu in najraje bi bil oreh z očmi izruval iz zemlje in treščil na tla, da bi zahreščal in se razčesnil na tisoč iver. Mahal jo je potem počasi, tuhtajoč svoj načrt k Maseljnu v gostilno. Ta stoji še sedaj konec vasi ob cesti. Okna so bila zagrnjena z rudečimi zavesami. Pod oknom je Poljak postal in prisluškoval, kdo je v gostilni. Čutiti je bilo, da ni kdovekaj pivcev v sobi. Ali vendar je Poljak izpoznal znane glasove, ki so mu pogosto drugovali v gostilni in hvalili njegovo modrost in bahatost, posebno če so na njegovo kredo pili. — — —

»Na, Poljak, pij!« porinil je vstopivšemu Poljaku kozarec Martinov Pavle, ki je s tovarišem Janezom pil polič vina. — Pavle in Janez sta bila tesarja, katerih očeta sta tudi pognala po širokem grlu skoro celo zrenjo, in sinova sta bila vredna in dostojna naslednika takih očetov. Delavca sta bila sicer izvrstna, a še izvrstnejša pivca. Kar se je prislužilo črez teden, v nedeljo sta vse zaluckala, in če je bila nedelja prekratka, žehtala sta ga še v pondeljek.

»Na jezo pijača škoduje,« meni Poljak in vkljub tej opazki izprazni kozarec, primakne stol in sede k njima.

»Ti si vedno jezen, zato si suh kakor pajek! Poglej naju, vedno sva dobre volje.«

»Pavle, molči no, ki ti ni sile. Kar zaslužita, zapijeta, in na stara leta vaju bo srenja redila, kar je čisto prav, da bosta pri srenji stradala in se sušila, še bolj kot jaz. Saj poznata srenjske lakote, ki niso nikdar siti, kakor hudo brezdno! — Maselj, bokal ga prinesi na moj račun!«

V tem, ko je Poljak naročil vina, ošinil je z očmi hitro še druge pivce pri sosednji mizi, primaknil stol še bliže k mizi in začel govoriti bolj tiho in skrivnostno. Janez in Pavel sta ga poslušala kakor preroka in tiščala z glavama proti njemu, da so kmalu bili drug tik drugega, kakor kopa orehov na istem brstu. Včasih so postali glasneji, odmaknili se za trenotek, natočili, izpili, pa zopet tiščali glave vkup. Še par bokalov je moral prinesti Maselj, predno so si ugasili večno žejna grla. Drugi pivci so odšli, ura je odbila enajst; tedaj se je tudi naša trojica pripravila na odhod.

Jasna poletna noč, Lune ni bilo, ali vendar je bilo dovolj svetlo, da so se razločevali posamezni predmeti. Na Poljakovem dvorišču pred stelnikom so bile tri črne postave. Stale so blizu skupaj in nekaj šepetale med sabo. Nad celo vasjo je vladala nema tihota. Slišalo se je samo štropotanje vode, ki je vrela v močnem curku v korito.

Za nekaj časa, ko se ni nič ganilo, vzdignejo se črne postave in gredo oprezno z dvorišča proti orehu. Tam je bilo še bolj temno pod košatimi vejami. Dvoje črnih senc se pripogne in med vodno čofotanje so se vmešali glasovi: zr, zr, zr, zr — glasovi tiho tekoče, dobro z mastjo namazane žage, ki se je hitro zajedala v orehovo deblo. Včasih je potihnilo sikanje žage — pa se zopet na lahko oglasilo.

Dva sta vedno delala, eden pa je stal kot na straži. Dasi je pridno gledal na vse strani, ušla mu je senca, ki je poskočila črez Bolejev plot, da se je prelomila trhla deska in zapokala. »Pst!« se oglasi pod orehom. Žaga utihne. Čakajo. Vsak sliši biti in utripati nemirno srce. »Nič ni! Maček je bil! Le naprej!« In žaga je zopet zašumela, že bolj votlo — zajedala se je dokaj globoko v deblo. Zopet se je slišalo, kakor bi kdo odprl vrata. Pod orehom je znova zavladala tihota in molk. »Nič ni. Le hitro!« Žaga je znova zabrenčala, in sičala hitreje kakor prej. »Klina bo treba — zagvozdo daj! Žaga se gati!« Mala postava se skloni, vtakne v deblo železni klin in dvigne kij, da bi ga zabil.

Takrat pa planeta kot blisk dva krepka moža med te tri — oba tesarja sta bila in Poljak — in po tihi vasi se je razlegel Bolejev krik in Poljakova kletev. Tesarja sta zbežala. Bolejev hlapec, ki je zapazil, da žagajo oreh in je poklical gospodarja, ta je lovil tesarja; a iztrgal se mu je močni Pavle in ga udaril s pestjo po licu ter utekel. Bolej je zgrabil Poljaka ter mu iztrgal kij iz roke, a Poljak je prijel železno zagvozdo, in z njo udaril Boleja po glavi, da se mu je pocedila kri in mu zalila obraz.

Hlapec je priskočil na pomoč Boleju, podrl Matijca na tla — ali za vrat ga je zgrabil Poljakov Jaka in potegnil raz očeta. — Jaka je namreč ležal pri odprtem oknu ter slučajno ni spal. Zato je opazoval celi prizor in pri tepežu prihitel iz hiše. »Pusti ga, pelji me domov, glavo imam ubito, moj Bog, lopovi, tatovi, tolovaji« — stokal je Bolej in z ruto tiščal krvavečo rano. Hlapec je prijel Boleja in ga opiral domov, Jaka je vlekel očeta v hišo, zmirjal ga, da je tak pobijalec, pijanec, da ga je sram, ker je njegov sin. Pustil je očeta v hiši, kamor je prijokala mati in šel zopet na svoje ležišče, kjer je dvajsetletni mladenič jokal, — jokal pošteni sin — hudobnega očeta.

III.

Drugo jutro se je raznesel glas o ponočnem dogodku po vasi kot bi bil na boben udaril. Dekle s škafi so se zbirale pri koritu, hlapci so držali konje in kobile na povodcu pred koritom in govorili in govorili, vsi o ponočnem pretepu in orehu. Kmalu se je zbralo krog oreha mnogo vaščanov. Možje so pregledovali zarezo, katero je zapilila žaga, jezili se, hudovali in jezno pogledovali na Poljakovo hišo, iz katere ni prišel nihče. Dekle so postajale od daleč s polnimi škafi na glavi, žene so stikale blizu mož glave skupaj in žuborele, da se niso mogle zvrstiti. Bosonogi in golomeči otroci, razkuštrane in neumite punčke, celo srajčniki — vsa vas je pridrla k orehu. O Boleju je šla vest, da mu je Poljak s sekiro prebil črepino, da bodo prišli z Bogom in da se mora hlapec vsak čas vrniti iz mesta, kamor je šel po komisijo.

Ko so možje oreh dobro ogledali, sklenili so enoglasno, da ga morajo požagati. Zažagan je bil nad polovico — morda se posuši, ali ga podere vihar in ga lahko vrže na kako hišo, na ljudi ali na živino. Par hlapcev je prineslo žago, kline, kij in in vrv. Najprej je splezal eden na oreh, otvezel vrv na najvišji vrh, potem so začeli žagati in zabijati kline. Možje so prijeli za vrv in začeli natezati ter poskušati, če se že maje. Zagvozde so se pogrezale vedno bolj in bolj v zevajočo vrzel, žaga je šumela — le malo je bilo še celega debla. Tedaj podseka eden oreh na tisti strani, kamor so ga vlekli možje. Ob vrvi je mrgolelo rok. Krog in krog ob hišah, na plotu, na pragih, pri koritu je bila razpostavljena in razobešena cela vas, kar je leze in gre. Hlapca, ki sta žagala, stopita ob deblu na stran, suhi in dolgi Kožel ukaže, da napnejo vrv. Prijele so se močne vrvi žuljave roke, kite na rokah so se nabulile, žile nabrekle. Cela živa veriga se je vprla v zemljo s težkimi črevlji in se nagnila počrez. Kožel je zaklical s tankim glasom: »ha—hoop.« Vsa moč je šinila v roke, vrv se je napela kakor struna na goslih — oreh se je zazibal, deblu je zahreščalo. Še enkrat je zavpil Kožel: »ha—hoop.« Zopet je zahreščalo — vrv se je podala — živa veriga omahnila in velikanski oreh je zbobnel na tla po sredi vasi, da so v sosednih hišah okna zažvenketala, in da se je zemlja stresla!

Skoro milo se je storilo možem, ko so stali krog podrtega orjaka, pod katerim so vasovali in modrovali njih očetov očetje.

Po veliki cesti se je slišalo ropotanje voza. Vsak je že po glasu spoznal Bolejev koleselj, in v nekaj minutah je zavil voz na vas in od tam na dvorišče. Hlapec je pripeljal iz mesta zdravnika, sodnega pristava in pisarja — k Boleju je prišla komisija. Sedaj so vsi popustili oreh na tleh in se tiščali krog Bolejeve hiše. Vsi so bili silno radovedni, kaj poreče zdravnik. Dva orožnika, ki sta bila tudi obveščena, sta čakala pred vrati.

Zdravnik je zmil Boleju rano, pregledal in premeril jo s tanko iglo in dognal, da je rana tako globoka, da je posneta od črepinje koža, črepinja pa, da ni zdrobljena. Dognal je zdravnik, da je Bolej težko telesno poškodovan, ali smrtno neverno pa nikakor ne. Sestavili so zapisnik, in orožnika sta dobila povelje, da zločinca takoj tirata v ječo. Odkorakala sta ponosno in mrzlo proti Poljaku. In sedaj se je pocedila cela vrsta radovednežev za njima. Poljakova vrata so bila še vedno zaprta, a ne zaklenjena. Orožnika stopita v sobo. Poljak je hodil po hiši gor in dol. Drugega ni bilo nobenega nikjer. Mati in Majda sta jokali v čumnati. Jaka je pa ležal na senu, da ne bi videl nesrečnega očeta.

Poljak je dobro vedel, kaj ga čaka. Lahko bi bil zjutraj pobegnil, a ni hotel. Neka trmoglava kljubovalnost mu je sedla v glavo, in hotel je sosedom tudi sedaj pokazati, da se nič ne boji in da so se uresničile njegove grožnje: oreh je padel. Ali kljub temu ga je izpreletaval mraz, da so mu šklepetali zobje; v prsih ga je žgalo in peklo, vest ga je grizla, sramoval se je, da bi se bil najraje vdrl v tla.

Orožnik ga vpraša, če je on Matija Poljak. Matijec pritrdi, orožnik vzame iz torbice sklepno verižico in ga vklene v imenu postave.

Ko sta ga prignala orožnika iz hiše, razprhnila se je plaha množica, ves šum in hrup, vse obrekovanje in opravljanje je za hip potihnilo in zijali so v ta prizor s široko odprtimi očmi in zevajočimi ustmi. Poljak je stopal osramočen, skoro tresoč se med množico. Klobukove kraje je zavihal navzdol, da ga niso videli v oči, katere so streljale plamene jeze, bridkosti in maščevalnosti na sosede. Ustnice je imel krčevito stisnjene in spodnja je uhajala med zobe, kateri so jo grizli, da je na znotraj krvavela. Ko so šli mimo starega Klemena, ogovoril je ta Poljaka pomilovalno in hkrati očitaje: »Čemu je bilo tega treba?« In Poljak je zaklel in jezno zarenčal: »Dedec, tebi nič mar!« Klemen je molčal, a vzdihnil sam pri sebi: »Kam pride človek, če je tako samoglav in tako moder, kot ni za njegov stan.«

Poljak z orožnikom je izginil v ovinku.

Možje so obiskali Boleja. Glavo je imel skrbno obvezano, v obraz je bil nekoliko bled, sedel je oblečen na postelji. Ko so ga izpraševali o nočnem dogodku, o rani, kaj je rekel zdravnik, omenil je Klemen, da se lahko zmenijo takoj zaradi oreha in predlagal, naj se proda na dražbi. Bolej je bil srenjski župan, 'srenjski možje' — svetovalci so bili tudi navzoči in tako se je enoglasno sklenilo, da je najbolje, če se proda oreh tak, kakor je, in denar se porabi za srenjske potrebe. In ker je bil oreh sredi vasi v napotje, zato so takoj priredili dražbo. Dolgo so ga gonili in prignali do visoke cene. Zakaj vsakdo si je želel lepih desk pri hiši, katere se ugodno porabijo, zlasti, kjer imajo odrastle hčere. Zmagal je nazadnje Klemen, ki je šel takoj po denar ter ga nesel k županu Boleju, potem pa najel nekaj ljudij, da so oreh razžagali in razsekali. Klemen je hodil sam krog delavcev in zadovoljen gledal zdravi les ter mrmral: Lepa bala bo to za našo Franco.

Franca je bila njegova vnukinja.

IV.

Nekaj dni je že presedel Poljak v zaporu, predno je prišlo do obravnave. Ko je prenočil prvi večer v ječi na trdem ležišču, ni zatisnil očesa. Ni bil razvajen, da bi zaradi slabe postelje ne mogel spati. Toda mučile, so ga grozne, moreče misli: Zaprt, kot pretepalec, pobijalec, zaprt, ko ima že sive lase! Če se fantje stepejo, in jih potaknejo po luknjah, odpušča se jim raji. »Mlada kri,« izgovarjajo jih ljudje in prej pozabljajo nepremišljeno dejanje. Ali Poljak ni bil več mladenič, ampak mož, ki je imel že več sivih kot črnih las, oče odrastlega sina in hčere. In on mora sedeti v zaporu, on — oče da se njegovi sramujejo iti po vodo na korito. Premišljeval je preteklo življenje in spoznal, da ga je preživel slabo, da ni nič pridobil, mnogo pa zapravil. Kako je zanemarjal opravke pri domu, kako iskal prepirov, koliko zdražb je napravil s svojim jezikom — ah! —

Poljaku je legla na srce neka mora, ki mu je stiskala vso dušo, grizla ga in pekla, da bi bil najraje kesanja in sramu skopnel, kot pomladni sneg. Ali vse to je trajalo le malo časa. Bil je pač to tisti jasni žarek, ki je posvetil v njegovo dušo in ga vabil nazaj na pravo pot, na delo in skrb za svoje. Ali ni te lučice prižgala vroča molitev uboge žene, nesrečnih otrok? — — —

Če ti v temni noči ugasne kar naenkrat luč, tedaj se ti zdi, da je tema gostejša, strašnejša kot poprej. Tako je bilo v Poljakovem srcu. Hitro je vsplamtela ta luč vesti; ali potegnila je sapa strasti, trmoglavosti, jeze in osvete — in v njegovi duši je bila gorša tema kot poprej. Mižal je v temi, škrtal z zobmi, stiskal pesti, zaklel se in se zarotil, da se grozovito znosi in zmaščuje nad temi mogotci. Ni vedel, še slutil ni, kako bi se maščeval. Ali sama zavest in misel na trdni sklep, da se maščuje, že ta mu je bila sladka in ga prevzela tako, da ni mislil, kako bi se zagovarjal, kako bi se poboljšal, nič — mislil je samo, kako bi se maščeval.

Dan sodne obravnave je prišel. Težek ključ je zaškripal v vratih in ječar je odvedel Poljaka v sodno dvorano na zatožno klop. Mrko je gledal Matijec priče. Prišli so: Bolej, ki je že toliko okreval, da je prišel v mesto, seveda z obvezano glavo; Bolejev hlapec, tesarja Pavle in Janez, Bolejev sin Štefan, ki je stal poslednji pri vratih in v strahu in trepetu tiščal klobuk pod nos, Klemen, Kožel in še nekaj vaščanov.

Dvakrat jih je pogledal Matijec z živimi, bodečimi očmi, potem se je zagledal v tla in se ni ozrl nikamor več. Že prej suho lice je bilo še bolj vpadlo, ne več bledo, ampak zeleno, kot bi bil pod kožo razlit žolč namesto krvi.

Sodnik je prebral obtožbo in zaslišal priče zapored. Poljak ni odgovoril čisto nič. Trdovratno je molčal in zrl v tla. Obsojen je bil na dva meseca zaradi težke telesne poškodbe. Na to se je vršila takoj druga obravnava: pravda za oreh. V tej pravdi je bila najvanžejša priča Klemen, kot najstarejši med vsemi. Spričal je in s prisego potrdil, da je že kot otrok klatil orehe, da je bilo drevo vedno srenjsko, in da se ga Poljakova hiša ni nikoli lastila. Ker so vse starejše priče tisto enoglasno potrdile, obsojen je bil Matijec na toliko globe, kolikor je bil vreden oreh, katero mora plačati v srenjsko blagajno. Na to obsodbo je Poljak pogledal Klemena in sičaje zapretil: »Plačal bom, ali pekli te bodo ti krivični krajcarji!«

Ječar je odvedel Poljaka v zapor, priče so šle domov; a dobre volje ni bil nihče.

Klemen, Bolej, sin Štefan in hlapec so se peljali na kolesju. Drugi so hodili peš.

»Da bo tako trmoglav, tega nisem mislil,« pričel je Klemen.

»Za trdno sem mislil predlagati, da mu srenja odpusti plačilo oreha, ker že tako ni nič njegovega. Če je pa tak, naj se mu tudi tako godi.«

»Veruj mi, da mi je tako hudo, da ti ne vem povedati. Pomisli, prvič v življenju sem bil pri tožbi in prvič sem moral prisegati. Kaj učakam na stara leta!«

»Boter, nič se ne žalostite. Saj niste vi krivi in mi tudi ne. Lepo ste ga tisti večer svarili. Komur pa lepa beseda ne izda, naj trpi. Vsak je svoje sreče kovač.«

»Žena je sirota in otroka, Jaka pa Majda. Kako bi bil lahko srečen pri takih otrokih; a noče sam sebi dobro. — Koliko je tebi dolžan?«

»Meni? Tri sto sem mu posodil in tri leta že obvesti nisem nič dobil. Večkrat sem mu rekel, a ni nič pomagalo. Grditi se in ga tožiti tudi nisem hotel, že zaradi otrok ne.«

»Jaz sem mu vtaknil štiri sto. Tudi meni dolguje obresti. A zanje ga ne bom nikoli tirjal. Denar bom pa zahteval takoj, ko pride domov. Franca se bo omožila, jaz sem ji obljubil leseno balo in te stotake. Drugega tako nimam več. Moral jih bom imeti. Saj je bolje, če se vse proda, kakor bi on zapil in zapravil. Ali vem, da me bo ošteval in obrekoval za oderuha in požeruha, kjerkoli bo hodil. Bog pomagaj, dobrota je sirota.«

»Ko bi se vsaj izpametoval v zaporu!«

»Ne bo se, ne. Meni verjemi. Noč in dan bo kuhal jezo in tuhtal in premišljeval, da bo še hujši prišel ven, kot je šel noter. Vsej vasi bo preglavica —.«

Moža sta utihnila in gledala po bogatem polju, kjer je zorelo žito in gostolel škrjanček. Na nekaterih njivah so žele in prepevale brhke ženjice, vesele in zadovoljne, dasi jim je kapal pot po razbeljenih licih. Saj pravo veselje vživa samo mirna vest in pridna roka.

Ko sta se bližala Brezi, srečala sta Poljakovega Jaka ter mu pove, koliko so obsojeni oče. Dobri mladenič se je sramoval, da je zarudel v lice, Majda niti čakala ni, ker je slutila, za kaj se pojde.

»Oče Klemen, meni ni več živeti tukaj, vse bom pustil in šel po svetu!«

»Ne tako, Jaka, ne. Ti imaš, mater, imaš sestro. Kaj bosta začeli, ako greš z doma. Nič se ne sramuj. Mi vas imamo vsi radi. Žal besede ti nikdo ne poreče zaradi očeta. Ti ne moreš pomagati, kriv tudi nisi nič. Tedaj bodi priden in pošten, ti in Majda. Bog bo že vse tako preložil, da bo prav.«

Bolej je pognal, Jaka odšel za Majdo. Ko je Majda nesla iz polja jerbas zelenjave, svetila se je marsikaka kapljica na zelenem perescu v jerbasu. A ni bila to tista srebrna kapljica hladne jutranje rose, to je bila vroča, grenka solaz, potočena iz nedolžnih oči blage hčerke.

V.

Dva meseca — kaj je to v človeškem življenju! Nekaj nedelj, morda kak praznik vmes, v celi fari dva ali trije mrliči, razen tega vsaki dan dela dovolj in mnogo opravkov važnih in nevažnih, in doba dveh mesecev se izmota ter izgine, da sami ne vemo kdaj! Tako je navadno. Toda če človeka slučaj ali krivda potisne ven iz navadnega tira, če ga vklene v jarem, kateri ga žuli in tlači, katerega nosi nerad, tedaj se pa vlečejo dnevi in tedni kot sama večnost.

Tako je bilo v Poljakovi družini. Oče je zelenel in se sušil v zaporu, vzdihoval po vsakdanji veseli družbi, po pijači, dolgočasoval po prepirih in šumu, zraven pa koval načrte, kako bi se zmaščeval. Mislil je, da bo zidal nalašč kako kolibo sredi kolovoza, ki je držal skozi njegov vrt in po katerem sta vedno vozila Klemen in Bolej. Ali zviti mož je takoj spoznal, da jima tu ne more nagajati, ker je to zastarana pravica, in bi zopet on izgubil pravdo. Podobnih mislij se mu je še več porodilo v glavi. Zavrgel je vse, a zavreči ni mogel edino napačne misli, kako bi se zmaščeval. Ta je zorela v srcu od dne do dne in se tako vkoreninila, da ni mislil, ni sanjal drugega, kakor o osveti.

Kot oče v zaporu, tako so se dolgočasili drugi doma pri Poljakovih. Seveda je bil ta dolg čas čisto drugačen. Vsi so dobro vedeli, da se jim bolje godi, če očeta ni doma. Lažje so izhajali brez njega. Jaka in Majda sta pridno delala, in ko je bilo domače delo dovršeno, hodila sta dan na dan pomagat sosedom in pri tem marsikaj zaslužila. Vaščani so imeli pridna delavca radi in kar kosali so se, kdo bi jih dobil. Potrebovali so jih pa vedno. Saj vemo, kako je treba poprijeti za delo na kmetih o poletnem času.

Čeprav so lahko izhajali brez očeta, čeprav ni bilo treba materi čuti vse noči in čakati, kdaj pride oče slabe volje ali pa vinjen domov, pogrešali so ga vendar vsi. Oče je oče. Nekaj je manjkalo pri hiši, silno prazno se jim je zdelo in kadar so zvečer skupaj večerjali, šteli so vselej na pratiko, v koliko dneh se vrnejo oče. Za trdno so upali, da ta kazen očeta zmodri in spametuje. Sram ga bo, tako so se tolažili, in ne bo si upal hoditi okrog, kakor poprej. Med tem se privadi domu, in vse se bo poravnalo, — tudi dolg. O tem domači niso mnogo vedeli. Znano je bilo materi samo to, da je dolg pri hiši. Koliko ga je in kje je, o tem so komaj slutili. Saj niso sami od izposojenega denarja nikdar ničesar užili. Ali v tem kratkem času so se začeli oglašati upniki, tirjati mater in tirjati Jaka, naj oskrbita, da se jim bo izplačalo. Bili so to razni neslavni gostilničarji, ki so Matijcu dajali pijačo na kredo, mnogi znani kvartopirci pa tudi oderuhi, ki so porabili včasih Matijcevo zadrego in mu kaj malega posodili na visoke obresti.

»Mati,« pričel je po večerji Jaka, »oče imajo toliko dolga, da nam bo vse prodano. Kamor grem, naletim na koga, ki me opozarja in sili, naj gospodarim jaz in štedim ter nič ne dam očetu. Sicer nam bo vse prodano.«

»Kaj bom sirota začela,« vzdihnila je mati in se vzrla v kot, kjer je viselo staro razpelo, kakor bi iskala pri njem pomoči in tolažbe.

»Mati, ne bojte se. Z Majdo gresta gostovat v kako hišico, jaz pa pojdem po svetu in delal bodem, kar se bo dalo, da se preživimo.«

»Mati, saj bom tudi jaz delala. Saj sem čvrsta in dela je vedno dovolj.«

Mati je pogledala s hvaležnimi, mokrimi očmi otroka, nekoliko pomolčala, potem pa vzdihujoč rekla: »Naj bo, kakor je božja volja,« pobrala prazno skledo in žlice ter šla v kuhinjo. — —

Neko soboto zvečer proti koncu kimovca je bilo. Pri Poljakovih je bilo vse belo pomito in snažno pometeno. Miza je bila pregrnjena z belim prtom domačega pridelka. Ob brleči luči je brala Majda iz stare knjige, brala počasi in slovakovaje. Jaka je ležal na klopi pri peči, na drugi strani je sedela na zapečku mati. Nikjer v celi vasi ni bilo več luči. Vse je že spalo, le pri Poljakovih so še bedeli. To ni bila njih navada. Zvečer še navadno luči niso prižigali. Povečerjali so v kuhinji, potem molili v temi in šli spat. A nocoj se je škripaje priplazil veliki kazalec lesene ure do polnoči in še ne spe. Jaka je zaspano zazdehal na klopi in rekel: »Pojdimo spat! Saj jih ne bo!«

»Do polnoči počakajmo, potem gresta vidva spat, jaz počakam kar pri peči.«

Majda je pogledala izza knjige in si pomela oči, pred katerimi se je delal svitel kolobar. Preveč jih je napenjala pri slabi luči in branja ni bila vajena. Zato so se ji otrudile oči, da so jo pekle in ni je veselilo, da bi še dalje brala. Zaprla je knjigo in jo vtaknila v stensko omarico.

»Mati, moje oči so že čisto trnjeve. Le pojdimo spat.«

»Nu, lahko gresta. Večerja je že preveč postana, saj je oče ne bo jedel. Vino jutri izpijemo.« — Hoteli so očetu postreči kar najbolje in mu kupili bokal vina. »Lahko noč!« — »Lahko noč!«

Majda je šla v čumnato, Jaka na skedenj., Zunaj je še nekaterikrati široko zazdehal, pogledal jasno nebo in leno in nerodno šel preko dvorišča. Tedaj zasliši stopinje, lesa na dvorišče zaškriplje, potem pa odleti s silo, in skozi ta vratca pride opotekajoča se postava vinjenega očeta.

»Oče, ali ste vi?«

»Kaj tebi mar, spat pojdi, spat.«

»Saj bi bil že šel, ali vas smo do sedaj čakali.« V tem je bil Jaka že pri vratih in je naglo odprl ter šel z očetom v hišo. Majda še tudi ni legla in je prišla takoj v vežo, in naglo so bili vsi zbrani v sobi.

»No, čemu kuriš luč tako dolgo?« je ogovoril Matijec ženo dokaj osorno.

Vsi so bili iznenadjeni očeta. Mislili so, da pride krotek in miren, da bodo zvečer lepo pokramljali in se domenili, kako bo za naprej, da ne bo takih sitnostij pri hiši.

Jaka je sedel k peči, Majda poleg njega, oče se je pa nerodno spravil za mizo in si podprl glavo s komolcema.

»Ali si lačen? Večerjo imam, malo postana je že.«

»Nič ne bom jedel,« godrnjal je Matijec.

»Oče, bokal vina sem kupil, morda ste žejni,« praša Jaka.

»Vina-a? Vina, tačas ste se dobro imeli, ko sem jaz stradal. Zdaj boste še domači začeli, ker mi ne dajejo menda drugi dovolj. Le čakajte ...«

Več ni mogel govoriti. Glava mu je klonila na mizo, klobuk mu je zdrsnil z glave in padel na tla. Jaka ga je pobral in potem je vršil delo, katero je že nekaterikrat opravljal; materi je pomagal spraviti očeta na posteljo.

Vsi žalostni so šli, spat. Mati je pa čepela na zapečku in molila in prosila Boga, naj se vendar usmili nesrečnega moža, dokler ni tudi ona zadremala.

Zbudil jo je zvon, ki je vabil k jutranji maši. Vstala je, poklicala Majdo in Jaka, potem pa še moža, češ, zjutraj pojdi, da te ne bodo ljudje gledali.

»Pusti me! jaz ne grem ne zjutraj ne ob desetih, da veš. Mir mi daj!«

Poljačka je šla v cerkev potrta, brez upa — a je vendar še upala.

VI.

Pritarski zvonovi so veselo in ubrano doneli po jasnem zraku. Klemen je prišel iz hiše golorok, na glavi mu je bingljal svilen čop starodavne narodne kape. Premeril je s počasnimi koraki vrt, pogledoval nekako s težavo na vrhe hrušek in jablan. Hrbet je imel mož že upognjen in glava mu je lezla na prsi. Zato se je vstopal široko in se moral dokaj pregniti, da je zasegel s pogledom bogato navezane vrste jabolk in hrušek po vejah in vrhovih. Zadovoljno je momljal in včasih pomencal s koščenimi, z žulji prevlečenimi rokami, katere je nosil na krivem križu. Ko je dospel konec vrta do plota, kjer raste gost oreh, legel je počasi na mehko travo, preobrnil se vznak, podprl glavo s sklenjenima rokama in gledal skozi orehove veje, kjer se je svetlikalo polno okroglih okenc med listjem, skozi katera je trepetal solnčni prah. Premišljal in preudarjal je razne stvari, pri tem pa v pretrganih stavkih govoril sam s seboj. Poglavitne misli so se sukale okoli Francke, ki je bila danes prvič na oklicih. Francko je imel najraje, ona pa njega. Bolj je ljubila deda, kakor očeta. Za to ljubezen ji je bil ded hvaležen in ji je obljubil primakniti k doti 400 gld. in napraviti balo, kar bo lesenega treba.

Francka mu je prav tako hotela povrniti dejansko ljubezen in je deda in ženina pregovorila, da pojde na njen novi dom ž njo vred tudi ded Klemen. Ženin, Strgarjev Cene, je bil mladenič, kateremu je prezgodaj umrl oče in mu pustil obsežno kmetijo. Zato je mlademu gospodarju večkrat bilo treba dobrega sveta; boljšega mu pa nihče ne bi bil dal, kakor stari, izkušeni in modri Klemen. Zato je ženin Cene za deda pripravil in pobelil doma posebno sobico, postavil vanjo prijazno pečico, da bi imel ded na stare dni miren in pripraven kot. In vse to je ded že videl pri Strgarju in v duhu že vžival mirno zavetje pri ljubljeni Francki in dobrem Cenetu. Nekak sladek smešek mu je pomlajal starikavo lice pri teh in takih mislih.

Veliki zvon je zopet zapel in donel krepko in slovesno. »Povzdigovanje!« Klemen se je prevalil, vprl sklepi v mah in se sklonil na kolena, snel čopasto kapo, napravil počasno križ in se trkal na prsi. — Zvon je umolknil, Klemen natikal je kapo na glavo, ko je začul za plotom hitre korake. Dvignil je rujave oči, katere so pokrivale mehaste trepavnice in za plotom ugledal — Poljaka.

»Sedaj-le je prilika,« šinilo mu je v glavo. Pobral se je kvišku nenavadno hitro in ogovoril Poljaka.

»Kam tako naglo, kam? Nisem vedel, da si že doma?«

»Naj grem, kamor hočem, kaj ti mar.« Poljak Klemena še pogledal ni. Tega je bilo sram, in jezen je bil na Poljaka.

»Ti prevzetnost prevzetna ti —! Čakaj, to se ti bo še otepalo. Na lepo besedo zareži kot pes.«

Poljak se ni ozrl, hitel je dalje in kuhal srd in osveto v srcu. Klemen je obslonel na plotu in gledal za njim. Na njegovo, sicer dobrovoljno in milo lice je legel izraz jeze in razdraženosti.

»Nič več ne čakam, tudi en dan ne. Kakor hočeš; če nočeš zlepa, pa zgrda. Vse eno. Pečat boš dobil v hišo, pečat od sodnije; jaz hočem denar, če ti vse prodajo!«

In Klemen je šel po vrtu hitrejših korakov. Ni več gledal na hruške in jablane, ampak v tla. Svilnati čop mu je jezno opletal po levem ušesu.

»Poljačka je doma, dobro, sama bova« — mrmral je Klemen črez dvorišče in šel naprej po vasi, mimo korita k Poljaku.

Poljačka je bila res sama doma za varuha. Južino je kuhala in zamišljeno gledala v ogenj, ko je stopil Klemen v vežo. Zganila se je, kakor bi se prestrašila prišleca, pogledala Klemena s vprašajočimi očmi, v katerih se še niso posušile solze, ki jih je nedavno jokala.

»Južino kuhaš, ker si za varuha, seveda.« — Kadar se ne more naravnost začeti pogovor, tedaj je pač vsak ovinek in izgovor dober za most, ki bo napeljal pogovor na pravo cesto.

»Eden mora biti doma, zato sem raje jaz ostala, da sta šla Majda pa Jaka še ob desetih.«

»Kam je šel Matijec?«

»Bog ve! Oh, Klemen, kaj bo z nami? Sinoči je prišel iz zapora; ali hujši je kot prej. Moram vam potožiti. Saj sicer ne rečem nikomur besedice o njem.« Poljački so prikipele nove solze v oči in dvignila je predpasnik ter si sušila z njim grenko roso.

»Vidiš, Katra, odkritosrčno ti povem, da se mi smiliš in neznansko težko mi je, kar ti moram povedati. Ali bolje je, da je tako, kakor drugače. To veš, da mi dolguje Matijec?«

»Vem, pa ne vem koliko?«

»Štiri sto je in za nekaj let obresti. Ali vse obresti odpustim zaradi vas drugih, samo da mi plača svoto. Jaz moram Franci dati doto — in drugodi ne bom iskal. Povej mu ti!«

»Povedala bom že, ali pomagalo ne bo nič. Oh, kam smo prišli? Vse bo prodano.«

»Ne bo, ne. Toliko se bo prodalo, da se bo splačal glavni dolg, drugo ostane tebi, njega bomo deli pa pod varstvo. Sicer vam vse zapravi.«

»Pomagajte nam, kakor morete. Sami se ne vemo kam dejati. Jaka pojde po svetu. Ne morem mu več braniti. Z Majdo bova pa vlekli in trpeli, da se bova preživili.«

»Nič vama ne bo sile. Majda je pridna, lahko kaj zasluži, saj se pulijo zanjo vsi. Če bosta v stiskah, pomagal bo vsak drage volje. Torej to mu povej, da sem ga tirjal in sporoči mi, kaj poreče. Če ne, naj ga Cene toži. Jaz se ne bom potikal krog gosposke, nisem vajen.«

Nato je Klemen kar odšel. Nekaj ga je tiščalo v grlu, srce mu je bilo težko in ni mogel več prenesti pogleda uboge žene. Vračal se je prav tako hitrih korakov nazaj, in jeza mu je vstajala v srcu na onega, ki je kriv take nesreče.

VII.

Na Poljakovem deležu pod velikim hrastom, ki je rastel vrh groblje, je bila zbrana precejšnja gruča ljudij. Možje so stali tesno drug na drugem, izpod hrasta je gledala suha glava, resastih brk, šilastega, rdečega nosa, izbuljenih očij, nad katerimi je visel oguljen ščitek povaljene, deloma že luknjičaste beriške kape. Otročaji, brez katerih se v javnosti ne na kmetih, ne v mestu nič ne izvrši, so stali nekoliko oddaljeni in gledali topo izpod štulastih klobukov, kaj ukrepajo njihovi očetje. Tudi nekaj žensk je bilo poleg, ki so si upale bližje mož in so skrbno zasledovale vse, kar se je godilo pod hrastom.

»Tri sto njiva in travnik! Kdo da več?« Berič je kričal na vso moč, da mu je kri zalivala grdo lice.

»Plačano!«

»Plačano od Boleja, kdo da več?«

»Tri sto deset!«

»Tri sto deset od Kožela — kdo da več?«

»Tri sto dvajset!«

»Tri sto dvajset od Boleja, kdo da več? No! Tri sto dvajset, k prvemu — kdo da več?«

Oglašali, dražili in primikali so še mnogi. Nekateri so imeli resno voljo, da bi kupili, drugi so dodajali po goldinarju, samo za to, da je dražba dalje trajala. Prignali so njivo in travnik na štiri sto — potem so nehali dražiti in ostala je Boleju. Ker je bila s to svoto pokrita tirjatev upnika Klemena, oziroma njegovega pooblaščenca Strgarja, niso dalje cenili in dražili. Komisija je odšla, ljudje so se po dva in trije, ali tudi več, razgovarjajoč razkropili. Pri groblji so ustali Bolej, Klemen in Poljačka. Težko je šla ta k dražbi, ko se je odtrgal najlepši kos polja od njenega doma. Ali hotela je biti navzoča, ker se je bala, da ne bi bilo prodano pod ceno. Ta strah je bil sicer nepotreben. Bolej je takoj sklenil in povedal vaščanom, da bo njiva njegova, ker mu je zelo pri rokah in meji na eni strani na njegov svet. Če so mu jo zdražili za sto goldinarjev, niso to delali iz nagajivosti, ampak, ker je bilo toliko vredno in je ta svota zadostovala, da se plača Klemenov dolg.

Poljačka je potem peljala Boleja krog mejnikov, hvalila travnik in globoko njivo, kjer ni treba nikoli mnogo gnojiti, in vendar raste najlepše žito. Na to so šli skupaj domov ter se pogovarjali o nesrečnem Matijcu.

»Bog pomagaj z našim,« tožila je Poljačka. »Kar bojim se ga. Od dne do dne je hujši. Z menoj ne govori več. Če ga vprašam, zareži kot pes, če mu kost jemlješ. Ne moli nič v cerkev ne gre več, pijan je vsako noč.«

Stanovanje mu je mladi Strgar napravil na tistem koncu hiše, ki se je stikal z gospodarskim poslopjem. — Hiša namreč in hlev je bilo pri Strgarjevih pod eno streho. — Sobica ni bila velika. Ali Francka je skrbela, da je bila snažna, da je bila postelj vedno zrahljana, in da v omarici ni bilo nikoli prazno. Za deda je bil tam vedno vogel pogače in kozarček vina, ali tudi kaj drugega, kar je ravno prišlo kot boljši prigrizek na kmetiško mizo. Drugi so tisto okusili le enkrat, za deda je vedno toliko ostalo, da je bilo še popoludne za južino.

Pri Strgarjevih je bilo lepo, zelo lepo življenje, da je mnog sosed skoro zavidljivo rekel: Kaj se jim mara! —

VIII.

Nad Klekom je ležala gosta, črna megla. Solnca ni bilo videti celo popoludne. Noben žarek večerne zarje ni mogel prodreti skozi težke meglene valove. Zmračilo se je prej kot sicer, noč je bila pa temna kakor v rogu. Bližala se je jesen in v jeseni temne, dolgočasne noči in krmižljavi dnevi niso nič nenavadnega.

Ni še dobro odbilo deseto uro, ko v celi vasi Studenec ni bilo razsvitljenega okna. Ljudje so bili trudni od dela, zjutraj se je bilo treba zopet rano poprijeti, zato je vsak skušal, da se je čimpreje stisnil pod odejo. Po celem Studencu ni bilo čuti glasu. Še dež, kateri je začel polagoma pršeti, se ni upal strniti v debeleje kapljice, da bi ne šumel po lesenih in slamnatih strehah ter dramil počivajoče ljudi.

V Strgarjevem stogu (kozolcu), ki je imel prostorno lopo, pod katero so pehali črez noč vozove, prazne in naložene, spravljali v naglici slamo, škopnike ali karkoli, da je bilo za silo pod streho — v tej lopi na otepih je ležal — Matijec. Na noč se je vrnil iz mesta, kamor ga je pozvala gosposka ter mu razložila, da je pod varstvom, da naj uboga župana, naj ne zapravlja in ne pretepa domačih; če se ne poboljša, da ga bodo odvedli v prisilno delavnico. Matijec je na vse to prikimaval, molčal in se vedel, kot bi ne bilo vse prav v njegovi glavi. Vendar so tiste bliskajoče oči, porogljivi in zaničevalni nasmehi jasno kazali, da se Matijec roga vsem ukrepom in odlokom in da hoče reči: »Naredite kar hočete. Jaz že vem, kaj bom storil.«

Do noči je bil v mestu. Zadnje krajcarje je zapil, na posodomu ni nihče več upal.

Hitro se je izvedelo, kaj se je zgodilo z njegovim gospodarstvom, in zato so se nekdanji prijatelji umikali in se ga ogibali kot bi bil okužen. Poljak je nekaj časa zabavljal in klel na oštirja, na sosede, na sodnijo — sploh na celi svet. Vse mu je bilo na potu, vse ga je dražilo in sovražilo.

Mračilo se je, ko je zapustil mesto in kolovratil, opotekal se in peval, ko je šel po trgu, da je vsak mislil: pijan je. Ko je pa Matijec prišel iz mesta na samoto, kjer ni bilo ljudi ne hiš, tedaj se je naglo streznil, zasmejal se hudobno, pomencal roke, zagodel nekaj neumevnih besedij in se drobnih, cepetajočih korakov podvizal po samotni stezici. Če je slišal šum ali korake, vselej je postal, poslušal in če se mu je zdelo, da kdo utegne priti, stisnil se je za grm in prihuljeno čakal, da odide mimo. A vselej je zastonj čakal. Nikogar ni srečal. Stopinje, vse je bilo samo v njegovi razdraženi domišljiji pa v njegovi slabi vesti.

Tako je Poljak prisopihal v vednem strahu in trepetu do Studenca, kjer se je priplazil kot lisjak po vseh štirih v Strgarjev stog in tam čakal na slami. Poslušal je farno uro. Četrtinke so se mu vlekle, da je večkrat že mislil, da se je morebiti ura ustavila v zvoniku. Vznemiril ga je vsak šum. Miška, ki je iskala zrnja med slamo, ga je tako uplašila, da bi se pošten človek medveda nič bolj ne ustrašil. Očij ni zatisnil niti za trenotek. Strmel in štrlel je v gluho temo, da so mu večkrat solze polile oči.

Odbila je enajst. Na vasi ni zalajal noben pes, nobena ponočna tica ni skoviknila — bilo je, kakor v grobu.

Tedaj zdrsne Poljak na lahko in počasi z ležiča. Pri vsakem koraku je postal in stiskal ustnice, da niti sapa ni zašumela. Od kozolca se je priplazil do skednja tako počasi in tiho, da bi ga najbolj čuječi pes ne bil začutil. Pred skednjem zagleda, da so vrata na pod odprta. Predno stopi črez prag, tiho. Iz žepa potegne žveplenke. Tedaj se mu stresne roka, čako in čaka še nekaj časa. Vse po vsem životu ga oblije mraz in kolena se mu zašibe. Z vso silo je objel angel varuh zadnjikrat njegovo dušo, pretresel ga je do mozga in mu pokazal, kako grozno zločinstvo misli napraviti nedolžnim ljudem. Ali Poljak je gledal le trenutek ta proseči obraz svarilnega duha. Obrnil se je od njega in raje gledal v lice režečemu se satanu, ki mu je sladko šepetal: Maščuj se! Klemen je vsega vzrok! Ti si skoro brez strehe, naj bo še on! Maščevanje si prisegel! Ne prelomi prisege! Pogum! — — —

Poljak je stisnil zobe, da mu niso šklepetali, prestopil prag, naredil še nekaj korakov — prišel do kupa slame, prižgal žveplenko in vtaknil pod kup, ki je hitro zaplamenel v svetlem zublju — potem pa bežal — bežal besno, divje — —

Četrt ure je divjal Poljak. Koleno mu je klecalo, po čelu mu je lil curkoma pot, srce mu je hotelo prsi prebti, sapa mu je potekala. Znojen, zmučen obstane in se ozre. Nad Studencem se je rdečilo nebo. Ognjeni steber se je spenjal kvišku — Poljaka je pretreslo, da je zamižal in se zopet spustil v tek dalje proti mestu. Bežal je zopet nekaj časa — in zopet je moral obstati. Noge ga niso več nesle. Tedaj se ni ozrl več nazaj. Slišal je že krog in krog brnenje zvonov, slišal hrup, vik in krik, čul ropot vozov — slišal prihajajoče ljudi od mesta, kjer je nočni čuvaj prvi opozoril na požar. Poljak je telebil na mokra tla in obležal kot nezavesten sredi pota. — Kmalu so prižarele plamenice ljudij, ki so hiteli k ognju. Prvi zadene ob Poljaka, da se opoteče.

»Kdo je na potu?«

Plamenico mu pomole pred obraz.

»Pijanec Poljak — saj je bil v mestu danes.«

»Zvali ga s poti, da ga ne pohodimo.«

Krepek sunljaj, Poljak se je prevalil s pota v jarek kot mrtva klada.

IX.

Po golih slemenih Karavank se je pasla lena megla. Nebo je bilo skoro črez in črez oblačno. Le tam na vzhodu, kjer so se nabirali oblaki, kakor razori dolge njive, samo tam je zevala na jutranjem nebu kaka rana, skozi katero je pogledovalo motno jesensko solnce. Od drevja je kapalo, po tleh je bilo vlažno od ponočnega dežja, in skoro porumenela trava je plavala v deževni rosi.

Na Studencu so stali ljudje krog pogorišča. Okajeni in osmojeni zidovi so moleli kakor strahovi pod oblačno nebo. Iz kupov mokrega sena, stelje in slame se je še vedno kadilo. Neprijeten duh je nasičal zrak ter legel dušljivo na prsi, da so bili gasilci in gledalci še bolj pobiti in otožni. Ljudje so še vedno delali in razkopavali tleče in hlode; ženske so donašale vodo, katera se je zmešala s pepelom in ogljem ter umazana odtekala in se cedila po dvorišču. Krog in krog pogorišča so bila osmojena drevesa, ki so molila nage veje kvišku, kakor beraška sirota, ki steza razgaljene ude v mrzli zimi in prosi gorke odeje. Kot drevesa, bili so osmojeni in črni tudi sosedje, ki so gasili. Ogenj je nastal tako nenadoma, da so Strgarjevi komaj utegnili rešiti sebe, in kar je kdo v zaspanosti in strahu vzel in odnesel. Sicer je bilo to tako malenkostno, da lahko rečemo: Strgarju je zgorelo vse — čisto vse: žito, obleka, klaja in živina.

V tem, ko so sosedje in okoličani še vedno gasili in vmes ugibali, kako bi bil nastal ogenj, ihtela je Francka na koncu vasi v Kržišnikovi hiši ob postelji umirajočega deda. Sosede so klečale krog postelje in molile litanije vseh svetnikov. Cene je slonel ob zglavju in z oljem napojenim mehkim peresom rahlo gladil opečeno dedoobličje. Ves život je bil v mehurjih, iz katerega je solzela sokrvica. Klemena ni bilo spoznati, tako je bil spremenjen.

Ker je ded spal najbližje skednja, dosegel je ogenj najprej njegovo sobico. Zbudilo ga je prasketanje in pokanje. Planil je iz postelje — ali dim se je že valil v sobo ter ga je omamil, da je padel na tla. Vpil je na pomoč — a tudi glas mu je bil kmalu zadušen — onesvestil se je. Da ni prišel Cene po deda, ko je gorela že vsa hiša, gorela že postelja v dedovi sobi, zgorel bi bil Klemen, da ne bi niti kosti ostale. Cene je nesel gorečega deda iz ognja in ni mu bilo mar, da je v smrtni nevarnosti, ni se menil za vdirajoče se strope, ne za svoje opekline. Prava ljubezen je junaška — vse prenese.

Sosede so izmolile litanije — za časek je vladal molk po sobi. Solzne oči vseh navzočih so gledale na starčka, katerega telo je drgetalo in se vilo v neznanskih bolečinah. Skozi stisnjene ustnice so vreli pridušeni vzdihljaji dedovi, med katere so se pogosto uvrščavali v srce segajoči glasneji klici: »Jezus, Marija!« In zopet je ded obmolknil, kakor bi otrpnel groznih bolečin. Skušal je odpreti otekle oči. Ni mogel. Sosede so znova molile litanije matere božje: »Kraljica mučenikov — prosi za nas.« Ded zopet globoko vzdihne, da je soseda, ki je molila prva litanije, obmolknila.

»Cene, ali si tukaj?« vpraša z velikim naporom Klemen.

»Tukaj, seveda! Kaj bi radi oče?«

»Reci mu, da vse odpustim, vse — vse!«

»Komu, oče?«

»Hu, uu — ta ogenj! — Umrl bom —.«

»Oče, komu naj rečem?«

»Poljaku — požigalcu —.«

Mraz je spreletel vse po kosteh, vsi so se spogledali, usta so začudenja ostala na pol odprta, ženske so sklenile trše roke k molitvi, pritisnile jih na prsi in vzdihale: »Kriste, pomagaj!«

Klemen je začel globoko dihati. Zadnje moči življenja so ginevale, duša se je jela poslavljati od ilnate posode. Sosede so zopet molile litanije — potem pa očenaše za srečno zadnjo uro. »Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom,« šumela je skoro v joku zatopljena molitev. Klemen je vzdihnil zadnjič; duša je zbežala iz mučenega telesa — pravična duša pred milostljivo sodbo božjo.

Prižgali so svečo in jo postavili na mizo. Francka je ihtela ob mrtvem dedu, Cene si je nemo obrisal z rokavom oči, ženske so vstale in šle iz hiše, le Križišnikovi so ostali pri mrliču. Po vasi je pa letela kakor električna iskra Klemenova sodba: »Poljak — požigalec!« Strmeli so ljudje, čudili se; eni so se jezili drugi vzdihovali, eni so verjeli, drugi zanikali. Poljakova Majda je nesla škaf vode na tleče seno, ko zve grede, da je umrl Klemen — in ko zasliši grozno sodbo. Popustila je škaf in bežala proč od pogorišča — črez polje proti domu. Sredi polja se je zgrudila za leskov grm na mahovito grobljo in ihtela in jokala ter vila roke. Mokri mah je pil solze uboge deklice, katera je trepetala in se tresla kot jelšen listič v vetru, vzdihala in jecala: »Oče, oče, kaj ste storili!« — —

Majda je prišla domov bleda in objokana. Mati se je prestrašila. »Majda, kaj ti je? Ti si se prevzdignila pri gašenju. Pojdi in vlezi se. Skuham ti kaj gorkega!«

»Saj nisem bolna, mati. Ah, vi ne veste, naš oče —« Majda je sedla v hiši k peči, zastrla oči s predpasnikom in zopet pričela jokati.

Poljačko je prešinilo nekaj kakor nož skozi srce in misel grenka in bridka kakor smrt je prevzela vso njeno dušo. Ni mogla hitro vprašati hčere, kaj je z očetom.

Skozi priprto okno se je začul klenkajoči glas mrtvaškega zvona.

»Klemenu zvoni, mati! Umrli so, tako so bili ožgani.«

Mati je pričela moliti, kakor iz navade. Glas se ji je tresel. »Bog mu daj večni mir in pokoj! — Da je bil na novem domu tako nesrečen!«

»Oh mati, kaj bova začeli; jaz grem, pojdite še vi, proč po svetu — Klemen so rekli, da so naš oče požigalec.«

»Sveta pomočnica!« je vskliknila Poljačka — drugega ni mogla. Oklenili sta se hčerka in mati in jokali obupno, da bi se trgalo vsakemu srce, kdor bi bil slišal in videl siroti.

Vrata se odpro in Bolej v umazani in mokri obleki vstopi. Prišel je od pogorišča, kjer je celo noč gasil.

»Zaradi očeta jokata?«

»Bolej pomagaj! Meni je znoreti. Midve greva še danes proč. Ah ljudje bodo s prstom kazali za nami.«

»Kje je Matijec?«

»Na slami v skednju leži.«

»Kdaj je prišel?«

»Ne vem. Dobila sem ga, ko sem šla po klajo za živino.«

»Ne jokajta in nič se ne bojta. Matijec ni zažgal. Gasilci iz mesta so povedali, da so ga dobili blizu mesta čisto pijanega, tedaj ko je gorelo. Torej on ni mogel zažgati. Klemen je govoril v zmedenosti, v smrtnem boju. Le pomirita se!«

Kakor rahel dež na vznojeno zemljo, tako so padale te besede v srce ubogih sirot. Zdanilo se jima je, odleglo je v duši in obe sta globoko vzdihnili.

»Videl sem Majdo, kako je bežala; zato sem prišel takoj povedat, da bi se brez vzroka ne žalostih. Torej le mirni bodita. Sedaj ne verjame nobeden več tega, ker imamo zanesljive priče, da Matijec ni mogel biti tedaj na Studencu. Z Bogom! Jaz se moram iti preobleč.«

Bolej je šel proti domu. Ali pri Poljakovem podu se ustavi, pogleda, če ga kdo ne opazuje in ker ni bilo nikogar, smukne skrivaj na skedenj, kjer je dobil Matijca na kupu slame.

»Matijec, vstani, dan je že!« potegnil ga je za suknjo, katero je imel zavihano črez glavo.

Matijec ga je pogledal z zbeganimi, plašnimi očmi, potem se nasmejal kot norec in rekel: »Saj je bil celo noč dan nocoj!«

»Če si videl, zakaj te ni bilo gasit? Vse je bilo pri ognju.«

»Malo sem ga izpil, malo; pa je bil tak, kot hudičevo olje. Dan se mi je delal po noči, po dnevi pa noč. Peče me, Bolej, še sedaj peče. To olje!«

»Pijanec! Imej vendar pamet! Kaj bo s tabo. Vstani in delaj pa za Klemena moli, ki ti je toliko dobrega storil. Ali veš, da je umrl od opeklin?«

»Nič ne vem, pa tudi vem, da nič ne vem. Umrl? Ha ha — saj boš ti tudi, pa jaz tudi mene tako peče to olje — jaz bom tudi od opeklin umrl.«

Matijec se je prevalil na ležišču in zopet zavil glavo v suknjo.

Bolej ga je pustil in odšel. Majal je z glavo. Ni vedel, ali je še pijan — ali — ali — ta sumnja se ga je lotila — ali ga pa peče vest. — Ko bi bil vendar on? Groza!

X.

Klemenov pogreb je bil tak da stari župljani niso pomnili podobnega. Zbrala se je vsa žlahta od blizu in daleč, spremili so ga vsi sosedje Brežani in Studenčani, pri cerkvi je pa čakalo izprevod toliko ljudstva, kot bi bil smajen dan — pri fari. Pokazalo se je, kako so Klemena vsi spoštovali in ljubili. In ker je tako nesrečno umrl, prav zaradi tega je sočutje in sožalje prignalo še več ljudi h Klemenovemu grobu.

Zvonovi so utihnili, sosedje pokopači so vrgli lopate navskriž črez nasuto gohilo, duhovnik je molil za dušo rajnega Klemena in množica ljudstva odeta v črno obleko je klečala po grobovih in mrmraje odgovarjala duhovnikovi molitvi. Zamolklo je donela ta prošnja pričujočega ljudstva kot dolg, globok vzdih iz žalostnega srca. Še enkrat je pokropil duhovnik grob, potem množico in resnega obraza je zapustil pokopališče. Sorodniki so obstopili grob, ženske so klečale, moški stali. Z belimi rutami so si brisali solze, žuljave roke so pa premikale jagodo za jagodo na velikih lesenih molkih. Drugi pogrebci so se razhajali na vse strani. Le kaka stara ženica je še ostala in poiskala že davno zaraščen grob moža, očeta, matere, sina, — pokleknila nanj in molila za večni mir in pokoj.

»Lep pogreb je imel Klemen, hentano lep,« pričel je Kožel ogovarjati Boleja, s katerim se je vračal od pogreba.

»Toliko ljudij! Saj smo šli komaj na pokopališče!«

»Vse je prišlo, saj pravim vse, bližnji in daljni. Ali enega ni bilo, Bolej, ali si opazil?«

»Matijca misliš?«

»Matijca! Ti ga tudi nisi videl, kaj ne, da ne?«

»V cerkvi je bila njegova klop prazna. Drugodi ga tudi nisem videl. Sicer se pa med toliko svetom lahko pomeša, da ga ne zapaziš tako lahko!«

»Kaj se bo mešal? Menda bo vendar s sosedi šel v par, ne? Vsi smo bili, samo njega ni bilo.«

»Ali je bila Poljačka in Majda?«

»Seveda sta bili obedve.«

»Potem Matijec varuje. Brez varuha tudi ne morejo puščati doma.«

»Le porečem, da bi se tako dalo izgovoriti. Ali, tako ti povem, da mi Klemenove besede ne gredo iz glave. Na smrtni postelji, ko gre duša na pol iz človeka, tedaj vsak naprej vidi, in marsikdo tudi kaj pove. Ali ni tako prerokoval rajni Ivanec, bogataš, ki je pet hiš sezidal kot grajščini velikih, ali ni rekel takrat: Po moji smrti se bodo po teh hišah miši in podgane podile. Kdo bi mu bil verjel takrat? Danes pa vsak verjame, ker je resnica. In če naprej vidijo, zakaj bi potem nazaj ne bil?«

»Čudno se mi zdi, nič ti ne zaupam; in Matijčevo vedenje potrjuje to sumnjo. Odkar je bil ogenj, še ni prišel iz hiše. Jesti mu gor nosijo, a vedno toži, da ni bil v mestu tisti večer. In doli v mestu natančno vedo, kaj in koliko je pil.«

»Peče ga, seveda ga peče — pa ne olje, ampak vest, veš, kaj ga mori. Jaz mu bom povedal, da je zažgal.«

»Pusti ga, in nikar ne bodi nepremišljen. Saj ga poznaš, da toži za tako besedo, ali ti pa naredi kaj drugega!«

Več sosedov se je pridružilo prvima dvema in prav do dobra so razpravljali vprašanje o požigalcu. Eden je govoril od nekaj, drugi je trdil, da je bila dekla zažgala s svetilko, tretji je hotel vedeti, da je Strgarju iz pipe padla iskra, četrti je pravil, da so orožniki že vse zaprli — in tako je vsak po svoje tolmačil nastanek ognja, karkoli je v ljudski govorici ujel, to je prodajal in dostavil, izpremenil po svoje in zavil, da je bilo bolj verjetno. Ali nad domnevanji je pa donela le najglasneje Klemenova beseda na smrtni postelji in veliko jih je reklo, da se Matijca ob prvi priliki lotijo.

XI.

Dvanajst je odbila ura v zvoniku. Slišal se je glas zvona po noči močneje kot po dnevi. Daleč naokrog je še dolgo šumelo brnenje brona, dokler se ni v zvočnih valovih poizgubilo in ni bilo slišati drugega kot počasno in krepko tleskanje dolgega nihala stolpne ure.

Bolej in Kožel neke nedelje nista šla h krščanskemu nauku. Za varuha sta bila. Na Bolejevem vrtu sta hodila in moževala o tem in onem in trgala prezrele slive, ki so še ostale v pozni jeseni na drevesih.

Iz Poljakovega hleva se pomoli postava Matijčeva. Slama se je držala obleke. A Matijec je ni otepal proč; kar tak je šel pritajno in boječe črez dvorišče proti lesi.

»Sedaj se ga lotim,« pravi Kožel, ki je imel posebno piko nanj.

»Pusti ga, saj je revež!«

»Dobro jutro, Matijec!« je že klical Kožel, ne meneč se za Bolejeve besede ter stopil k plotu, da je bil bližje Poljaka. Ta se je zganil na nevidljiv klic, pomežiknil izpod zmečkanega klobuka in ničesar odgovoril.

»Ti boš še sodnji dan zaspal, slišiš! Nedelja je, kje si bil pri maši, kaj? Tebi je menda hlev cerkev, jasli oltar, tele pa mežnar!«

»Mrtvaške glave so mi povedale, da kaplan Janez ne uči prave vere. Zato ne grem v cerkev!« Matijec je postal in resno gledal Kožela.

»Seveda, gospod Janez uči krivo vero, ker pridiguje sedaj od ljubezni do bližnjega. Ti si pa Klemena tako ljubil, da si mu v nebesa pomagal in mu velikansko smrtno svečo prižgal, kaj ne!«

»Kožel, ti veš to. Zakaj me ne tožiš?« Matijec se je zarežal in zahihital, da se je ob kolena tolkel. Ali v trenutku je bil zopet resen in je nadaljeval:

»Mrtvaške glave so povedale, da tista maša nič ne velja, katero bere gospod, ki ima na telovniku slepca, mesto škorenj beričeve hlače in steklene oči kot povodnji mož. Mrtvaške glave imajo prav, mene ljubijo — zato mi povedo, tebi pa ne, ker si malo prida!«

Matijec je zopet zahihital, potem pa naglo in prihuljeno odšel skozi leso in krenil tam na levo v reber proti borovemu gozdu.

»Sedaj pa imaš,« podražil je Bolej Kožela. »Pusti norca!«

»Prebitanski Matijec, najraje bi mu jih dal krog ušes. 'Malo prida' mi je rekel dedec hudobni!«

»Če on nima pameti, imej jo ti!«

»Pamet ima, pamet, ali hudobno pamet, da veš. Saj si slišal, kako je opisal kaplana, ker ima očala, dolge hlače in pri uri srebrno verižico.«

»Vsak norec ima svoje muhe, ki bi pametnemu ne prišle na um.«

»In o mrtvaških glavah je nekaj kvasil. Menda vedno vidi Klemenovo ožgano glavo, zato ga je pa strah in čenča o mrtvaških glavah.«

»O teh pripoveduje tudi drugim. Že nekaterekrati sem slišal. Trdi, da hodijo k njemu po noči v vas, in da ga uče in mu vse povedo, kaj se godi in kaj se bo zgodilo.«

»Vest, vest, nič drugega! Gosposki bo ušel, Bogu ne more!«

»Ne sodiva, da ne bova sojena!«

Iz cerkve so že prihajali prvi ljudje. Bolej in Kožel sta se ločila in šla vsak v svojo hišo, da ju kdo ne bi videl in morda napačno natolceval, da iz lenobe nista hotela v cerkev.

XII.

Tisti, ki je prvi trdil, da je človek stvar, ki se vsega navadi, ni govoril povsem napačno. Kadar se dogodi v vasi le malenkostna novost, ki je pa taka, da je ljudje doslej še niso bili vajeni, tedaj je hrupa in krika, da ni konca ne kraja. Naj je stvar tudi nedolžna ali smešna — morda tudi prav dobra in koristna — vse zastonj: Tega ni bilo nikdar pri nas, modrujejo starci in starice ter se togote in jeze na novotarije. Ali v nekaterih tednih, mesecih, če se toisto ponavlja, se ne zmeni živa duša več za to, kar je pred kratkim povzročevalo toliko nevolje in hudovanja. Ljudje se vsega navadijo in še hitro.

Taki so bili tudi Brežani in z njimi vred vsi okoličani. Ko je Matijec pričel noreti in kvasiti o mrtvaških glavah, govorilo je o tem vse — staro in mlado. Koje pa tisto leto na pomlad začel kopneti sneg, bili so vsi tako vajeni Matijčevega čudaškega življenja in govorjenja, kot beloglavi dedje pomladnih trobentic in zvončkov. Otroci so se spočetka bali Poljaka. Kasneje so se ga privadili in bolj navihani in predrzni so za njim kričali: Mrtvaška glava! — Ta pritikljaj se je namreč Poljaka prijel kot klop in nihče ga ni več nazival drugače.

Ko so se ljudje navadili zblaznelega Poljaka, ni jih tudi mnogo motil strah na Klemenovem grobu. Ta ali oni je še omenjal, da je videl senco ali slišal vzdihovanje. Vsak se je pa po noči grobišča raje ognil ali hitro bežal mimo zida in na glas molil za duše v vicah. Le kadar je kak strahopetnež posebno bobnal o strahu, ponovile so obrekljivke in natolcevalke zopet svojo sodbo: Klemen je odnesel nekaj na duši, zato nima pokoja.

Na polju je že zelenelo ozimno žito, za jaro so orali in pridno sejali in sadili. Vse živo je bilo po njivah. Vsak je imel dosti dela. Poljakovim je moral zorati Bolej. Mati in Majda sta delali sami, Matijec se ni pritaknil čisto nič. Dasi pa ni stopil na polje, ni ganil z vilami in nikdar prijel za brano ali plug, delal je vendar to pomlad prav pridno.

Nad Brezo se vidijo sredi skalovja ostanki cerkvenega zidu. Debelo uro hoda črez pašnik, in dalje po melinah in skalah prideš do majhne ravnice, katero obdajajo krog in krog gole skale, le redko poraščene z gabrovimi in leskovimi grmi. Na tej ravnici je stala še pred stoletjem lična cerkvica svetega Lovrenca. Ljudska povest pripoveduje o njej, da si je sv. Lovrenc sam izbral na tistem skoro nepristopnem kraju prostor za cerkev. Začeli so mu namreč zidati cerkev na holmcu — Selce — blizu za vasjo. Toda kar so nazidali črez dan, je zginilo po noči. Zidarji so se zbali, ljudje molili in vpraševali, kaj to pomeni. Nihče ni vedel odgovora. Tedaj najde neki pastirček, ki je plezal po pečinah in iskal izgubljene koze, na osameli ravnici pričeto zidovje nove cerkvice. Zidarji so se prepričali, da je bil njih zid prestavljen po noči na ta kraj, imeli so to za željo sv. Lovrenca in kljub naporu in težavam so zidali cerkev na skoro nepristopnem kraju. Nekako pred sto leti je pa bila lična in zanimiva gotska cerkvica iz same vnemarnosti opuščena in razdrta, da stoji danes sam sprednji zid in nekaj razvalin krog oltarja. Drugo prerašča trava in koprive.

Ta samota je vabila Matijca. Pravil je, da so mu mrtvaške glave naročile, naj popravi od dežja razsuto stezo in ob stezi naj postavi križevi pot. Matijec se je lotil dela in dan za dnem kopal in klesal, da je uredil stezico toliko, da se je lahko dospelo do podrte cerkvice. Ker mu je bilo predaleč, da bi hodil vsako noč domov, naselil se je v zapuščenem ulnjaku, kamor so donašali nekdaj čebele na resje in teloh. To podrtino je Matijec zapažil, podprl, zamašil luknje pri strehi, nanosil slame in suhe praproti ter si postlal v kotu. Pred ulnjakom je sezidal ognjišče in si odslej sam kuhal in stregel. Otroci so hitro izvohali to Matijčevo stanovanje. Saj jih je bilo vedno dosti v rebri, kjer so trgali cvetlice, igrali se jelena, peli in ukali, zraven pa so pasli v zgodnji spomladi koze, dokler ni bilo rednega pastirja. S početka so opazovali Matijca od daleč. Ali počasi so se mu bližali in nazadnje obstali prav pri njegovi koči ter se celo tako sprijaznili ž njim, da so mu hodili po vodo, nosili od doma hlebčke kruha in močnejši mu celo pomagali graditi in gladiti pot k sv. Lovrencu. Ko je bila pot dodelana, lotil se je Matijec križevega pota. Iz leskovih palic je zvezal in zbil križe, katere je postavil ob stezi in zabil ali naslonil na skale. Pri razvalinah je postavil tri večje križe — tam je bila Kalvarija. Po tej stezi so videli potem iz vasi vsako nedeljo Matijca, kako je plezal kvišku, poklekal, se odkrival, postajal in hodil zopet počasi dalje. Večkrat je nabral mnogo otrok krog sebe in tedaj je šel s celo procesijo po stezi, bral na glas iz zamazane knjige križevi pot in pri vsaki postaji kazal otrokom podobice v knjigi ter jih razlagal. Otroci so seveda vse doma povedali in ker stariši niso zapazili nič slabega, niso prepovedovali otrokom, da ne bi zahajali v vas k — mrtvaški glavi.

Ob slabem vremenu se je čisto zaprl in ležal v kotu na slami celi teden. Majda je tedaj vselej skrbela za očeta in mu nosila jedi. Seveda ga je tudi vselej solznih očij prosila, naj gre domov, naj ne ostaja tu, — da bo umrl, ah umrl brez gospoda. Oče je hčeri odgovarjal malo ali čisto nič. Vselej pa je povedal toliko, da so mu mrtvaške glave ukazale tako živeti in on mora ubogati. Čeprav je bilo hudo za Poljačko in hčer, navadili sta se tudi te butare in nosili sta jo udano ter se krepčali z zaupanjem v Boga. Pridno sta delali, in ker je bil dolg, razen Bolejevega, plačan, živeli sta prav ugodno. Včasih je še Jaka kaj malega poslal materi; zato jima ni bilo več sile.

XIII.

Župan Bolej se je vračal iz mesta ter hodil peš mimo Studenca. Konji so bili od oranja trudni; ni hotel dati zapreči. Pri Strgarju se je na pogorišču že dvigala dozidana hiša in tudi gospodarsko poslopje je že nosilo na vrhu brinov vršiček — v znamenje 'likofa'. Bolej je dobil Ceneta pri tesarjih in se nekoliko pomudil pri njem.

»Saj boš imel lepše, kot je bilo prej, Cene!«

»Hvala Bogu, kmalu bo dozidano. Ali hudo bi me bilo prijelo, da niste vsi tako velikodušno pomagali. Še tako me stane toliko, da nisem mislil.« 

»Že pojde, že, Cene! Pridno se loti in nekaj let malo bolj stiskaj, pa boš vse pozabil.«

»Ne bo drugače. Najtrja pojde za živino. Za to mi bo primanjkovalo denarja.«

»Kupi kaj malega, in čakaj domače prireje. Zato lahko nekaj sena in slame prodaš in dobiš denar za živino!«

»Sam sem prav tako mislil.«

»Bog daj srečo!« je klical Bolej tesarjem in odšel dalje. Ali Strgar je stopil za njim, da ga spremi nekaj časa.

»Nekaj bi vas prašal, Bolej; že dolgo mislim na to.« 

»Kaj tacega, Cene?« 

»Zaradi tistega neumnega strahu na Klemenovem grobu se morava dogovoriti. Jaz vem, da vse vkup ni nič. Ali sitno je vendar zame, če ljudje brusijo in iztezajo jezike, češ: Klemen ima nekaj na vesti, ker ne miruje po noči. Saj vendar veste, kaki so bili Klemen!«

»Ne stavi si sivih las v glavo zavoljo tega. Ljudje morajo imeti nekaj, da čenčajo. Pameten človek tega vendar ne bo mislil in verjel.«

»Vem, ali sitno je in mislim, da bi se jim kaj lahko jeziki zavezali. Da bi le še enega moža imel.«

»Ali mar zopet kaj novega govore? Nič nisem slišal.«

»Urbasova Mina, ki je vendar taka, da se nobenega deda ne ustraši, ta je zopet pravila, da je slišala in videla, pa da jo je bilo tako groza, da si ni upala na pokopališče. Molila je in zbežala! Torej nekaj mora biti.«

»Tako, tako, hm —, kako misliš pregnati strah in zavezati jezike?«

»Če bi imel še enega pogumnega človeka, ki zna tudi molčati — in tu vam koj povem, da sem mislil na vas — šla bi po noči v mrtvašnico in se od tam skozi okno prepričala, kaj da je. Bil sem že pri župniku. Pa se mi je reklo: Cene, saj si mož —! Ne bodi babjeveren. Zato mislim, da bi se ta strah lahko ujel in za vselej pregnal.«

»Ta misel ni neumna. Toda je treba premisliti, da vsaki večer ne pride. Da bi pa morda pol meseca hodila v mrtvašnico sedet, za to sem jaz prestar, Cene. Enkrat bi šel, večkrat pa ne!«

»Saj bi ga prvič ujela. Pravijo, da vselej takrat straši, kadar je nov grob na pokopališču in kadar ni polne lune. Vidite, danes leži na mrtvaškem odru stari Rožič, jutri zjutraj bo pogreb — mlaj je — če ste za to, poskusiva takoj jutri zvečer.«

»Dobro, grem, Cene!«

»Kje se snideva?«

»Pridi pome. Do desetih bom po koncu, tedaj ti prižvižgaj mimo oken in me na vrtu počakaj. Takoj pridem. Črhnil ne bom nikomur o tem. Skrbel bom že, da bodo tedaj že vsi spali!«

»Dobro, Bolej!« — — —

XIV.

Ob desetih zvečer je zaslišal Bolej, ki je sedel pri jesenovi mizi in prelistaval občinske račune, veselo žvižganje pod okni. Takoj je zaprl knjigo, pobral papirje in vse zaklenil v veliko miznico. Potem je pihnil luč in po prstih šel iz hiše. Vežna vrata je tiho zaklenil in vtaknil velikanski ključ v žep. Na vrtu pod orehom ga je čakal Cene.

»Dober večer, oče!«

»Bog daj, Cene!«

»Ali greva takoj?«

»Najbolje je. Počasi pojdiva; a ne po cesti, da koga ne srečava, ampak po stezi za njivami!«

Bolej je šel naprej, ker je bil poti bolj vajen, Cene je tiho stopal za njim. Včasih sta kaj malega postala in posluhnila, če jih ne bi kdo srečal. Lune ni bilo, a toliko je bilo svetlo, da bi bila na dvajset korakov daleč razločila človeka.

Pol enajstih je odbila ura, ko sta prišla oprezno do cerkve. Stisnila sta se k zidu v temen kot in nekaj časa čakala. Vse tiho, mrtvo.

»Sedaj pa le oprezno in takoj v mrtvašnico, da ne bo prepozno!« Vrata na pokopališču so majhno zakrulila, ko sta jih odprla. Ali tako neprijetno je oba to dirnolo, da so jima srci tolkli. Zaprla sta jih nazaj in se potem pripognjeno splazila ob zidu do mrtvašnice. Vrata so bila samo priprta. Nihče jih ni zaklepal, ker se nihče ni nadejal tatu. Ko sta bila v temni mrtvašnici in jima je zadišalo po trohnobi in plesnobi, bilo je celo Boleju tako neugodno, da je rekel Cenetu: »Nocoj in nikoli več ne bom čakal strahu.«

»Ali vas je strah?«

»Nič me ni! Samo ne vem, če mi je tako neumna cela stvar, ali če se mi zdi celo pregrešna!«

»Pogum velja! Nič se nama ne bo zgodilo, saj se trudiva za dobro in pošteno ime rajnega, poštenega Klemena!«

Naslonila sta se oba na zidec k oknu, odkoder se je za silo videlo po celem grobišču. Mrtvašnica je stala na gorenjem koncu v kotu.

Če je zašumel veter in zganil dolje veje vrbe žalujke, če je zaškrtala deska na strehi, ker jo je po dnevi razgrelo solnce, če je zafrfotal netopir blizu okna, vselej sta se zganila in nehote zadrgetala. Skušala sta se šaliti in odganjati strahopetnezljivost, toda ni se jima hotelo nič kaj posrečiti.

Enajst je odbilo.

»Ne bo ga nocoj,« meni Bolej. »Ob enajstih so ga že videli!«

»Do polnoči morava čakati, ker sva že na preži.«

Cene je zadnjo besedo na pol požrl; zakaj prav blizu mrtvašnice je nekaj zahreščalo, kot bi kdo plezal po zidu in potem je naredilo 'žvok', kot bi kdo poskočil na mehko zemljo. Bolej in Strgar sta se stisnila tesneje in pridrževala sapo ter strmela tja, od koder se je slišal šum. Kmalu sta oba zapazila majhno, temno, zibajočo se postavo, ki je šla od zida proti sredi pokopališča, kjer je bil Klemenov grob. Trava je šumela pod nogami, drugega glasu ni bilo. Sredi pokopališča obstoji senca. Kar na enkrat pa se črna prelevi v belo. Videla sta dosti razločno, kako je po zraku zafrfolala bela rjuha, v katero se je zavila tista postava.

Cene je dregnil Boleja: »Skočiva nadenj, to je človek, ne strah!«

»Počakaj!« — Bolej še ni hotel iz mrtvašnice. Strah se je pričel gibati in gibati krog groba ter zdihovati in mrmrati nerazločne besede. Od tam je šel potem na novi Rožičev grob, pokleknil ob njem in razločila sta natančno, kako je molil za rajnika. Od groba se je zopet vrnil na sredo pokopališča in sedel pod železnim križem. Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem sta slišala zopet zdihovanje in razločila besede:

»Mrtvaške glave, ooooj mrtvaške glave! Oj prijateljice moje, pomagajte! — oooj — oooj, oooj. Klemen, aha, ti si črn, ožgan, tvoja glava ni umita — oooj — peklo te je — oh mene, preveč sem te — oooj — tudi — — — oj oj — vso — hu uu — huuu — —.«

»Matijec,« pošepeta Bolej.

»Matijec,« de Strgar. Še čakata.

»Mrtvaške — uh — koliko vas je — prijateljice — sedem vas je — in devetnajst vas je — oooj — cela truma — osemdeset — več, toliko nikdar!«

Bolej zapiska na prste, da je šlo skozi ušesa.

Strah plane kvišku.

Bolej zapiska drugič.

Strah se prične križati: »V imenu Boga, pomagajte, peklenska moč gre, pomagajte —«

Bolej zabrlizga tretjič.

Strah vrže od sebe rjuho in hiti proti zidu nazaj. Cene in Bolej skočita iz mrtvašnice. Strah je bil že na zidu, a Cene ga potegne za pete nazaj in ga pesti na tleh. Bolej pa govori z votlim glasom: »Ali boš še strašil?«

»Nikoli več!«

»Ali boš dal mrtvim in živim pokoja!«

»Dal, dal — samo v peklo ne — o — oo —«

»Če še enkrat prideš, te duhovi raztrgamo!«

»Nikoli več!« — —

Cene je izpustil Matijca, ki je nesel s čudovito hitrostjo suhe kosti črez zid in bežal in se križal in molil — ter zdihoval 'nikoli več'.

»Nič naju ni poznal!«

»Preveč se je bal.«

Bolej in Strgar sta odšla vesela od pokopališča.

»Ali bova ljudem kaj pravila o tem?«

»Morava povedati, da bo Klemen opran.«

»Tako je!«

»Sedaj veš za požigalca, Cene!«

»Saj so vsi ljudje že prej vedeli in jaz tudi.«

»Kaznovati ga tako nihče ne bi bolj mogel, kot ga je Bog!«

»Odpustijo, da bo Bog še nam!«

Strgar in Bolej sta se ločila.

XV.

Drugi dan je vedela že skoro cela občina, da sta Bolej in Strgar strah ujela. To je bilo zopet govorjenja! Sedaj so ljudje že nekam pozabili na Matijca in na ogenj pri Strgarju. Z Matijcem so se le šalili in se posmehovali njegovim pripovestim o mrtvaških glavah. Ali sedaj ni manjkalo ljudij, kateri so bili tako hudobni, da so očitno in glasno trdili: Matijec je požigalec, in ni se mu zmešalo, ampak nalašč uganja take komedije, da ga ne vtaknejo v luknjo. Tako govorjenje pač ni ostalo neznano Poljački in hčeri.

Poljačka je sama nosila jed Matijcu gor v Selce v ulnjak. Prosila in rotila ga, naj ji pove, ali je res, kar ljudje pravijo. Silila ga je, naj se vrne domov, naj gre vsaj k izpovedi, da ga ne pobere smrt, ko bo še nosil take in tolike grehe na vesti. Vse prošnje, grožnje in slikanje večnega ognja, vse je bilo zastonj. Matijec se je ob takih prilikah zavil v plahto, obrnil se na slami ter tiščal s pokritim obrazom v leseno steno. — Odkar sta namreč ujela strah Strgar in Bolej, od tedaj, ni Matijec več vstal s slamnatega ležišča. Kdorkoli je prišel do ulnjaka, dobil je ulnjak zaprt in krog in krog in v njem ni bilo sledu o kakem življenju. Mati in Majda sta si mnogo1 prizadevali, da bi spravili Matijca domov. Vedeli sta, kako je slaboten in zato sta se bali, da ga dobe nekega jutra mrtvega. Naprosili sta zato Boleja, da je šel k njemu in ga pregovarjal, naj gre domov. Tudi temu je odgovarjal zelo malo. Ali toliko mu je rekel, da je čisto zdrav in da hoče imeti mir, doma mu ga pa ne dajo in domov bi tudi mrtvaške glave ne prišle z njim se pogovarjat. Bolej je moral odjenjati in se vrniti, ne bi kaj dosegel.

Tudi, to Matijčevo vedenje je bila dobra snov za klepetulje, kij so regijale kot ropotci veliki teden. Ali med to in nad vse govoričenje in sumničenje je počila kakor strel po vsej okolici novica: »Strgar je zadel terno!«

»Ni mogoče,« je ugovarjala Korenka Borštnikovi Mini, ki je bila za celo faro prava živa pošta!

»Če ti pa rečem, da je zadel.«

»Nikoli nisem slišala, da bi bil stavil!«

»Če ni nikoli, enkrat je, drugače ne bi bil zadel!«

»Ali bo vzdignil veliko?«

»Na tisoče! Kot grof bo bogat!«

»Saj ni res! Še dva tisočaka bo komaj dobil,« pristopila je k njima Legatova Urša, ki ni zamudila nobene stave, prebirala sanjske bukvice kot dušno pašo in tuhtala po noči in po dnevi same številke. Zadela pa še razen nekaj amb ni nikoli nič. Zato jo je grabila jezna nevoščljivost da takov le, ki ni nič znosil v loterijo, kar prvič tako srečno sta vi, da zadene.

»Kje in kako je številke potuhtal?« prašala je Urša Mino.

»Ne vem. Sanjale so se mu, ali jih je dvignil pri loteristu iz vrečice!«

»Kdor še nikoli ni stavil, tisti ne bo hodil dvigat številk k loteristu, meni verjemi, da ne!«

»Povej ti, če veš; kaj me boš skušala?«

»Vem, natančno vem.« Urši je bilo silno všeč, da je vsaj v tem nadkriljevala Mino in Korenko, ker je vedela, kako je Strgar prišel do številk.

»Strgar je plačeval vedno maše za Klemenom, ker je mislil, da res nazaj hodi. Ali ni hodil, in mu ni bilo treba, ker ni imel krajcarja na vesti. Zato je vse tiste maše rajni Klemen, ker jih njemu ni bilo treba, dušam v vicah porazdelil; le te so pa Strgarju iz hvaležnosti številke povedale!«

Urša se je uprla ob boke in gledala začudenega obraza svojih tovarišic z neko moško samozavestjo, češ, kdo ve to, kar ve Urša Legatova. In Mina in Korenka sta se ji čudili in ji prikimavali, izpraševali in poizvedovali vse podrobnosti, potem sta šli ena gor — druga dol — in koder sta hodili, ostajal je za njima pri vsakem človeku sled — o Strgarjevih številkah in dušah v vicah.

Dasi marsikateri niso mogli verjeti, da bi bilo vse to resnica, vendar ga ni bilo pametnega človeka, ki ne bi bil Strgarju pri voščil terne. Brez krivde je pogorel, denar potrebuje, sam Bog mu je poklonil to srečo. Med tistimi, ki so tako govorili, je bil v prvi vrsti Bolej in za njim v prav tesni zvezi Poljačka in Majda, čeprav je tema dvema Bolej vedno tajil, da niti misliti ni na to, kot da bi bil Matijec požgal, vendar se nista mogli otresti nikakor nemirne in moreče slutnje; in če bi bila Poljačka pri denarju, gotovo bi bil Strgar dobil velike svote skrivaj, da ne bi bil vedel od koga in od kod. Zato je sedaj rekla: »Vidiš, Majda, Bog naju je uslišal. Ker midve ne moreva povrniti za očetom, povrnil je Bog. Kako je dober!«

Taisti dan, ko je Bolej zvedel o terni, hotel se je sam prepričati, ali je res, ali ne. Šel je brez opravka na Studenec, samo da bi zvedel, kako in kaj.

»Cene, čestitam, Bog daj srečo!« je klical Bolej Strgarju stoječemu na hišnem pragu.

»Bog daj, Bolej, hvala lepa —!«

»Tedaj je vendar resnica,« je segel v roko.

»Resnica! Terno sem zadel,« potresel je veselo Cene ponujeno roko. »Pojdite v hišo, da malo sedete. Samo Franca je notri.«

Ko sta sedla za mizo, ponudila je Franca takoj kruha in dejala na mizo lepo zapečen, pedanj visok hlebec.

»Povej vendar Cene, kaj te je pripravilo do tega, da si stavil. Ljudje govore o dušah v vicah, o mašah, o Klemenu — in Bog ve kaj še vse. Od tebe bi rad zvedel resnico!«

»Doslej tega ne ve še nihče kakor Franca, in vam bom zaupal. Ljudem se pa smejem in jih vodim za nos.«

»Prav imaš. Naj le pasejo radovednost tiste raglje, da vsaj brez dela ne bodo!«

»Ali še veste, kako je bilo tisti večer, ko sva strah lovila, Matijec štel mrtvaške glave?«

»Seveda vem!«

»No, glejte! Ko sva se ločila, začele so mi rojiti tiste številke po glavi, in prvič v življenju mi je nekaj reklo: Stavi! Ker sem imel opravek v mestu, sem pa stavil. Drugemu nisem hotel dajati, da bi se zopet ne reklo: Aha, Strgar tudi išče sreče. Potreba ga je privila. Povedal nisem nikomur, še Franci ne. In glejte, vse tri so vzdignjene. Loterist mi je rekel, da dobim dva tisoč!«

»Veš kaj, Cene, te ti je sam Bog naklonil. Sedaj si dober, boljši kot prej!«

»Naj bo kakor je božja volja; toda če bi ne bilo Matijca, bi tudi terne ne bilo!«

»Tako ti je on nevede povrnil nekaj škode.«

»Če je Bog meni tako dober, tudi jaz Matijcu nočem biti trd. Govorila sva s Franco in sklenila, da od tega denarja dam toliko vam, da bo pokrit Poljakov dolg. Sedaj je menda samo še pri vas, drugi je plačan —?«

»Cene, ti si dober. Ne govorim zaradi sebe. Moj denar je zavarovan. Ali navadno loterijski denar nima teka; ker boš pa ti tako ravnal, blagoslovil bo Bog ostali denar, da bo več zalegel kot ves skupaj!«

»Boter, samo nikomur ne pravite,« prosila je Francka, ki je rahlo gugala lepo zibko.

»Nobenemu! To ostani med nami. Samo Poljačka in Majda morata zvedeti in ti dve tudi ne bosta dalje trobili.«

»Gotovo ne. To uredite vi. Ko denar potegnem, vam takoj odštejem dolg!«

»Čakajta, sedaj se bo še nekaj uredilo!«

»No, kaj?« sta zaprašala hkrati Franca in Cene.

»To sta že slišala, da se Jaku dobro godi in da je pisal, naj le Majda ima hišo, njemu naj se izgovori samo kot, če bi ga kdaj potreboval, kar Bog ne daj; tako je pisal. Sedaj bo hiša brez dolga, torej Majdo lahko omožimo.«

»Imate ženina?«

»Imam. Naš hlapec Jernej.«

»Jernej? Kaj poveste! Ali pojde za zeta?«

»Saj vedno sloni tam pri plotu in čobrna z Majdo. Rezanico vso naredi zastonj in če le utegne, skoči kaj pomagat. Fant je priden, pri meni ima že nekaj zasluženega, po materi dobi nekaj malega — no dovolj bo za Poljakovo reč! Tam bo po tudi več prigospodaril, kot zapravil. Ne veš, kako tišči krajcar!«

»Poglejte no, kako se bo vse lepo spletlo. Kdo bi bil kaj takega mislil!«

»Poštenih ljudij Bog ne zapusti! Matijca je udaril in spokoril, druge pa poplačal. Druga resnica je zmerom resnica: Dobre plačuje in hude kaznuje —!« —