Dovška baba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dovška baba
Sonja Koranter
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=217-3
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV.dno


1.[uredi]

Prelepo jutro, sveže in spodbudno me je dobesedno gnalo v službo. Toliko optimizma in dobre volje nisem doživela že kar nekaj časa. Vse se je lepo izteklo. Akcija je obrodila sadove in nihče ni resno zbolel, nihče ni bil resno poškodovan, če odštejem Frančka, ki je stokal takrat, ko se mu je to zdelo potrebno. Moj delavnik ni bil običajni delavnik, od ponedeljka do petka; ne, mi smo delali vsaj 36 ur na dan, ostalo sem bila prosta. Nisem si mislila, da bom vzdržala v tej službi toliko časa, zato je bilo današnje jutro še toliko bolj srečno in zadovoljno. Le kaj bi človek delal, mislil, če bi ne imel dela, katerega z veseljem opravlja.

»Torbica, ključi od avta, pozivnik, mobitel, sladkor brez sladkorja, cigarete ...« sem naštevala v predsobi, ko sem se odpravljala. Vsak dan znova sem preštevala predmete, ki sem jih potrebovala, da o ogledalcu sploh ne govorim. Zaklenila sem vrata, popravila tepih pred vhodom in že sem hotela po stopnicah, ko je pridrvel mimo mladenič in vpil: »Umaknite se. Umaknite, prvak gre!«

Samo za las sva se zgrešila, ko je njegova mati prav počasi prišla za njim, in rekla: »Včeraj je prvič splezal na goro, na Dovško babo. Seveda, če je to gora,« se je nasmehnila in bolj potiho rekla: »Oprostite, prosim.«

»To je dober znak,« sem vraževerno pomislila. »Zjutraj najprej srečati moško bitje, to je sreča. Srečen dan je pred menoj,« sem bila prepričana. Mladenič pa je še kar vriskal po stopnišču in občutek sem imela, da bo ograjo odnesel s seboj.

Za sosede sem vedela, le kako ne bi, da imajo doma staro teto. Dolga leta jim je pospravljala stanovanje, šivala in kuhala, zdaj pa je revica zbolela in leži zaklenjena v sobi. Nikdar namreč ne vedo, vsaj tako pravijo, kam bo odšla, kje so bo izgubila. Njena pokojnina pa jim vseeno prav pride. Če sem malo pikra.

Vendar danes kljub vsemu ni bil navaden dan. Po dolgih letih dela v pisarni in na terenu, po že kar običajnem in ustaljenem urniku, sem spet šla v šolo.

»To bo dobro zate,« je rekel šef, ko mi je povedal, kam naj grem in zakaj me je vpisal v šolo.

»Vse diplome in priznanja ti ne bodo pomagale, če se ne boš dodatno izobraževala,« je rekel, ko sem zagledala na pisalni mizi obrazec o podatkih za izobrazbo. Vse to sem morala izpolniti sama.

»Bližamo se, s svetlobno hitrostjo se bližamo Evropi,« je spet rekel, »Tam pa ne bodo gledali kriminalistov, ki imajo poleg obveznih znanj samo visoko šolo. Torej, zdaj si na vrsti ti.«

»Ampak, mislim, da ni potrebno,« sem se upirala. V glavi sem že imela sliko, kaj mi bo to prineslo. Poleg napornega delavnika, še naporne večere in še bolj naporne noči.

»Ni pomembno, kaj ti misliš,« je bil odločen. »Jutri pojdi v šolo in vse opravi. Bo že Franček opravil delo za oba. Nič posebnega se ne dogaja, se ni dogodilo. In tu sta še Jaka, pa Tina. Ne morem ti bolj pomagati,« je resno dodal, »nisi hotela v nobeno stranko, partijo. Nikdar nisi hotela biti ena izmed njih, zato so tako potrebni papirji. Gre namreč za tvojo kariero, a veš!«

»To je že res,« sem se spomnila tega, »v nobeno partijo nisem hotela, v nobeno stranko nisem hotela. Seveda ne! Ampak, v društvo Levje srce sem pa hotela, vendar me tam nočejo.«

»Nič posebnega ni to društvo,« je rekel šef. »Ljudje namreč naredijo iz ideje znanost, potem pa marsikdo nasede. Društvo Levje srce je tako ali tako samo sebi namen.«

»To pa ni res,« sem protestirala. »Člani društva se med seboj, bi rekla, skoraj intimno poznajo, si pomagajo in delijo izkušnje in materialne dobrine. Toliko že vem?«

»Nič ne veš,« se je zakrohotal šef, »nič.«

»V glavi je resnično ves svet,« sem premišljevala medtem, ko sem se ustavila pred avtom, zamišljena in potrta obenem. Za menoj je nekdo glasno trobil, češ, umakni se!

»Kam?« sem se obrnila in zagledala avto, ki me je dobesedno hotel povoziti. »Saj tu avto že stoji,« sem zavpila, ko sem videla moškega za volanom, ki je vrtal v svojo glavo in kazal name. Odprl je vrata in zavpil: »Ali sanjamo? Umaknite se, da bom lahko parkiral. Saj vendar vidite, da nikjer drugje ni prostora.«

»Tu ga tudi ni,« sem rekla in se obrnila k svojemu avtomobilu, ki naj bi bil tu parkiran. Nadutežu sem hotela pokazati prostor na katerem stoji avto.

Moški v avtu pa je še kar vrtal v svojo glavo in kazal name. Jaz pa sem stala pred praznim prostorom, prostorom, kjer naj bi včeraj pustila svoj avto. Ni ga bilo. Na tleh pa je bilo s kredo napisano: »Iščite, ne boste našli!« Nestrpnemu moškemu sem pokazala kriminalistično izkaznico in ga tako srepo pogledala, da je dobesedno zlezel sam vase. Zelo na hitro se je odpeljal.

»Ukradli so mi avto,« sem vpila v mobik. »Avtomobila ni. Ne morem v šolo.« Nenadoma me je objela neka čudna žalost. Konec koncev sem se veselila novih znanj, predvsem na področju odkrivanja ponarejenih bankovcev in kovancev, pa tudi odkrivanje sporočil v igralnih kartah je bilo v programu. V moji glavi sploh ni bilo prostora za misel, da so mi ukradli avto.

Izza vogala pa je prisopihal mlad policist in že na daleč sem videla, da je sam sebi všeč.

»Ali so vam ukradli avto,« je rekel, in poudaril besedo - vam. »Registrsko številko, barvo in model, prosim,« je nadaljeval. »Bom zapisal,« je še rekel in jaz sploh nisem mogla odpreti ust. »To bomo preverili, sicer pa dnevno izgine kar nekaj avtomobilov. Nič novega in nič posebnega. Kje ste zaposleni,« je še dodal, ko je le popisal ves papir.

»Povem vam samo registrsko številko, ostalo boste našli v bazi podatkov,« sem jezno rekla in mu pokazala kriminalistično izkaznico. »Saj veste kako se tej reči streže, ali ne?«

Tokrat je malo zajel sapo, poslikal še napisano na tleh in elegantno zapustil kraj dogajanja, rekoč: »Saj vem, seveda vem.«

Obstala sem pred praznim prostorom, ko je pozvonil mobik in je Franček rekel: »Na državne stroške vzemi taksi in hitro v šolo. Tako pravi šef.«

»Jaz ... jaz ...« sem hotela še nekaj reči. Zveza je bila prekinjena.

2.[uredi]

Taksist je bil moški srednjih let, zgovoren in že kar malo vsiljiv. Poslal ga je Franček in mu zaukazal, da naj me čim prej dostavi do šole. Občutek sem imela, da bo avto vsak hip razpadel, saj sem odprla vrata in hotela sesti na zadnji sedež, ko je zavpil: »Ne, to pa ne! Sedite poleg mene. Zadnji sedeži še niso popravljeni, lahko padete na tla, skozi luknjo,« se je prijazno posmehnil in mi odprl sprednja vrata.

»Kako vendar,« sem začudeno rekla, ko je odpeljal, »kako vendar pa ste dobili dovoljenje za vožnjo tega avtomobila?«

»Enostavno, čisto enostavno. Sem se samozaposlil in kolikor je bilo denarja, toliko sem ga porabil za nakup avtomobila.«

»Ste avto sestavili sami?« sem rekla, ko sva poskakovala po cesti, kot bi se vozila po Andih. »Seveda, sam in prijatelj mi je pomagal.«

»Prijaviti vas bom morala,« sem rekla, »ogrožate varnost ljudi in prometa, pa tudi sebe. Tako ne gre.«

»Izvolite,« je mirno rekel, »kar izvolite. Bom pač spet sedel doma in čakal, kdo se me bo usmilil in mi ponudil delo.«

»Kolikor vem, morate delo poiskati sami, ali ne?«

»Tudi to sem že storil in bom storil,« je rekel. »Vi pa me kar prijavite. Tako ali tako sem že naveličan potnikov in teh enoličnih voženj.«

»Zakaj greste po stranski ulici,« sem hotela vedeti, ko je zavil z glavne ceste.

»Pred cerkvijo je zborovanje, ne, procesija bo vsak čas tam. Danes je praznik, ne vem katerega svetnika in ljudi se kar tare. Saj veste, dolga leta skrivanja in zamolčanih želja, je naplavilo toliko vernikov, kot so si duhovniki že od nekdaj želeli.«

»Saj vem ...«  sem zakričala, ko je spet tako zavil, da sem bila prepričana, da bom dobesedno odletela iz avta.

»Še malo, še dva ali trije ovinki, pa sva tam. Ste učiteljica?« je vprašal.

»Ne, učenka,« sem smeje rekla in si brisala potne dlani.

»Ali se boste tudi samozaposlili?«

»Ne, tam ... no, tam pa je končno šolska stavba,« sem rekla in zelo sem bila vesela, da se bo vožnja končala.

»Prijavila vas bom,« sem rekla, ko sem izstopala. »Kako vam je ime?«

»Egon von Faramond,« je zavpil in odpeljal. Niti toliko časa nisem imela, da bi poravnala račun.

Poklicala sem Frančka. Hotela sem mu napeti kozjih molitvic, ko je tajnica rekla, da je na terenu. »Kdaj se vrne,« sem hotela vedeti. »Ne vem,« je rekla in odložila slušalko.

Vstopila sem v razred, kjer se je že trlo slušateljev in izstopala je mlada ženska, ki se je dobesedno izpostavljala s svojo postavo. Opazila sem njene žareče oči, ki so švigale po ljudeh in iskale, jaz bi rekla temu, žrtev. Moški del slušateljev pa je brenčal okoli nje kot roj čebel.

Eden je bil pametnejši in bolj zapeljiv od drugega. Gospa nečimrnost je danes imela veliko dela. Ves ta cirkus je zaustavil predavatelj, ki je mrkega obraza in strogega nastopa glasno pozdravil. Tudi on je opazil žareče oči. Umaknil je pogled in sedel.

»Samopašno-delavni tip,« sem pomislila. »Ali pa zapeto-delovni tip. Prva vrsta so ljudje,« sem obnavljala znanje iz psihologije, »oblastiželjni, egoistični tipi in razum pri njih nima kaj dosti besede. Prav tako samokritičnost, in takšen človek ponavadi postane žrtev lastne samopašnosti in svojih nepremišljenih pustolovskih ukrepov.«

»Smem sesti poleg vas,« je reklo dekle. Bila je taista ženska, ki je švigala s svojimi žarečimi očmi. Zmotila me je v razmišljanju, ko sem samo pomignila z roko, češ, kar sedite. Vendar bi jaz ne bila jaz, če ne bi misli domislila do konca. V takem primeru se mi je zazdelo kot bi mi nekdo odtegnil kozarec vode, jaz pa trpim veliko žejo.

Vendar se ponavadi zadeva razplete brez moje pomoči in tokrat je predavatelj rekel: »Danes bomo govorili o značaju in volji, značaju in temperamentu. Razvrstili bomo značaje in opredelili negativne in pozitivne vidike le-teh.«

»Ph,« sem prhnila in se nasmehnila sama sebi. »Gotovo je predavatelj zapeto-delovni tip. Globok in pameten, pa spet mračen in zapet, poglobljen sam vase. Bomo videli ... bomo videli,« sem zadovoljno lahko zaključila misel.

Slušatelji nismo bili prav nič presenečeni, da je odpadlo predstavljanje in spoznavanje, vedoč, da je predavatelj še preveč dobro seznanjen z našim življenjem in delom. Začetek je bil tako lahek in enostaven in pričeli smo z delom, kot bi že sto let živeli in delali skupaj. Razen seveda Sandre, ki je takoj dvignila roko, rekoč: »Jaz sem Sandra, kdo pa ste vi?« S svojimi črnimi očmi je švigala po razredu in predavatelj ji je mirno odgovoril z vprašanjem: »In kdo ste vi?«

»Jaz ...«  je bila takoj pripravljena na odgovor,«jaz sem vendar Sandra. Članica društva Levje srce in že vnaprej sem plačala vsa predavanja in literaturo. Rada bi postala kriminalistka, zato sem tukaj.«

»Prav,« je odvrnil predavatelj, »bomo videli, kaj se tu da narediti. Sedite in poslušajte; učite se in učite se.«

Sandra je sedla, presenečena nad dogajanjem, ko mi je rekla: »Kakšna šola pa je to?«

Zagledala sem se v njene oči, ostali so strmeli in čakali, kaj se bo zgodilo. Očitno je prišlo do napake. Šola ni bila odprta za javnost, šola je bila specializirana in ustanovljena samo za policiste in kriminaliste. Niti najmanj za zunanje udeležence.

»Mogoče ste na napačnem kraju,« sem rekla, ko sem opazila na njeni jopici levjo šapo, znak društva Levje srce. Ta prepoznavni emblem so nosili samo zaslužni člani društva, torej ljudje, ki so bili poleg nadpovprečnih zaslug za delo doma nagrajeni še za uspehe v tujini. Večina je v svoji skromnosti to priznanje skrivala, kar ne bi mogla reči za to žensko. Resnično sem bila presenečena, saj sem se za članstvo v društvo potegovala tudi jaz, žal, nisem uspela. Moje delo je bilo namreč ocenjeno kot nezadostno. Vendar sem se tolažila z mislijo, da sem za poraz močnejša kot za zmago. Prišel bo čas, ko bom tudi to dokazala.

»Ste uporabili domišljijo in se skrili v svoj svet,« je glasno rekel predavatelj, tik pred menoj. »Ustvarjanje novih podob, stanj in še česa ...«  je dodal. »Tu moramo biti zbrani. Imeli bomo odmor,« je še rekel, »vidim, da niste sposobni slediti predavanju.« Obrnil se je na peti in odkorakal iz razreda.

Sandra se mi je nasmehnila, me pogledala z žarečimi očmi in nenadoma sem postala točka posmeha. Očitno sem preslišala predavanje, ker sem se ukvarjala z društvom Levje srce.

Spet sem poklicala Frančka in spet ga ni bilo. Le kdaj bom izvedela, kaj se dogaja? Najprej nori taksist, nato še Sandra. Pogledati bi moral v njuno kartoteko, seveda,če jo imamo na kriminalistiki. Dvomim, da bi se nam izmuznila takšna človeka.

Odločila sem se, da danes ne bom več sodelovala pri pouku. Nima smisla, nobene potrebe ni, sem si dopovedovala, ko sem odhajala po stopnicah. V preddverju sem zagledala odprto čajnico. Na pultu, polnem skodelic in rogljičev pa sta slonela Sandra in predavatelj ter se očitno pogovarjala o zanimivi temi. Za hip sem imela občutek, kot bi se intimno poznala.

»Boste čaj,« je rekla Sandra. Predavatelj pa je samo nekaj zamomljal.

»Ne, hvala. Grem. Grem v službo,« sem rekla. Že sem hotela odhiteti, ko sem na njunih krožnikih zagledala prepeličja jajca s palmovimi mladikami.

3.[uredi]

La slovena lingvo estas nacia lingvo,« je bral glasno človek, ki je vstopil v mojo pisarno. Besen in ves razjarjen je bentil in zahteval šefa. Širokokrajni klobuk mu je sedel na glavi kot narobe poveznjen lonec in izpod čela se mu je cedil pot. Bil je popolnoma siv v obraz in roke so se mu tresle. Občutek sem imela, da potrebuje psihiatra, ne pa šefa kriminalistike. Človek je bil na koncu z živci.

»Zakaj?« sem popolnoma mirna in brez pretiranega zanimanja vprašala: »Kaj vam jaz nič ne morem pomagati?«

»Vi ... vi ...«  je stegnil kazalec skoraj do mojih oči,«vi gotovo ne boste vedeli in znali pomagati meni ... meni, strokovnjaku za esperanto. Dajte no. Kje je šef?« je bil odločen in občutek sem imela, da me bo vsak hip klofnil.

»Sedite,« sem ukazala. »Sedite in počakajte!« Na moje začudenje se je popolnoma umiril in sedel na stol. Dobesedno zlezel je sam vase in kar malo se mi je zasmilil.

»Poiskala bom šefa, ne vem, ali je tu ali kje zunaj,« sem mirno rekla.

»Moja naloga, ,tasko', v jeziku esperanta, je pomagati ljudem. Nimam časa na pretek, imam toliko dela,« je čisto mirno in zbrano rekel. Nisem še videla človeka, ki bi tako hitro zamenjal svoje razpoloženje. Sedel je popolnoma mirno na stolu in se posvetil žebranju nekih besed, ki so bile zame španska vas.

»Vse to je ,ekzercoj' - vaja,« je s smehom dodal.

»Ste profesor,« sem vprašala, »kako vam je ime, kje delate?«

»Ali šefa še vedno ni?«

»Ne,« sem presenečena odgovorila. Človek je bil tako nepredvidljiv, da sem morala jaz počakati, da so se mi v možganih zbrali vsi podatki. Spomnila sem se predavanja iz psihologije, kjer je izredno pomembno poglavje človekov značaj. Ali je to pozitivni ali negativni tip značaja? Moram pogledati v učbenik.

»Takole,« je spet pričel, »parkiral sem avto na cesti. Za pet minut, da ne bo pomote ...«  vstal je s stola in po profesorsko si je popravil očala, ko je nadaljeval,: »Potem pa pride mestni redar, medtem, ko mene ni bilo in mi na vetrobransko steklo zatakne listek, s kaznijo, seveda.«

»Pravilno,« sem rekla, »če ste parkirali na nedovoljenem mestu, je to moral storiti.«

»Ah, seveda,« je rekel, »kje pravite, da se nahaja vaš šef?«

»Ne vem, počakati bova morala ...«  sem hotela nadaljevati s pojasnjevanjem, ko je spet vzkipel: »Tako, občinski redar je postal občinski birič. Vsi se ga bojimo, kot hudič križa. Saj je vendar glavni v mestu, če pomislim, da je komunikacija z njim pretrgana. On vse ve, on vse zna!«

»Ne vidim problema,« sem rekla.

»Kako to, tu je problem. Za napačno parkiranje plačaš toliko, kot pri zdravniku. Samo, da zdravnika lahko kaj vprašaš, redarja pa ne smeš!«

»Kaj vendar hočete,« sem bila že nestrpna, »red vendar mora biti.«

»Vendar,« je nadaljeval, kot bi mi pripovedoval neresnično zgodbo in bi jo moral skrivati, »vendar, redar je trdil, da je prostora dovolj. Tam daleč nekje, čez gore in hribe.«

»Mislim, da to nima nobenega pomena,« sem rekla, »to je golo obrekovanje.«

»Obrekovanje,« se je zadrl kot bi mu nekdo izpulil zob. »Saj je na mojem dvorišču tudi dovolj prostora, pa v Škotskem višavju tudi. Vendar tam ni trgovin, ali pač?«

»Spoštovani gospod,« sem mirno rekla, »zakaj pravzaprav potrebujete šefa kriminalistike?«

»Saj ne morem verjeti,« je zakrilil z rokami. »Kaj vam nisem že povedal?«

»Povedal, kaj povedal?«

»Poleg mojega avtomobila, tistega, ki je imel za vetrobranskim steklom ...«  Zamahnila sem z roko, češ to je že povedano, ko je pričel kričati: »V mojem avtomobilu leži mrtev človek.«

Prijela sem se za glavo, bila sem pretresena. Saj ne more biti res! Človek pride v pisarno, zahteva šefa, žebra esperanto in se spakuje na vse mogoče načine, jaz pa nisem prepoznala tesnobe in groze, ki ga je popolnoma zmedla.

»Ga poznate, človeka v avtu namreč,« sem vprašala.

»Ne,« je bil kratek z odgovorom, »ali ga poznate vi?«

»Nisem ga še videla,« sem rekla.

»Nič posebnega,« je nadaljeval, »mrtev človek pač. Vesel bi bil, če bi bil esperanto prav tako mednarodno priznan, kot so znaki za števila. Vsi poznamo znake, kot so 1+1=2, ko pa to hočemo povedati, pa je babilonščina tu. Nihče nas ne razume Vsak vpije na svojem bregu, v svojem jeziku. No, zdaj veste, kaj pomeni znati esperanto.« Spet je vstal in pričel kriliti z rokami.

»Sedite,« sem ukazala. »Ali se bova pogovarjala o jezikih ali o mrtvem človeku v vašem avtu?«

»Oboje,« je potegnil glas, »Oboje, oboje draga moja je pomembno. Kje pa je šef?«

»Mi konas vin (poznam vas),« je rekel šef, ki je vstopil in se nasmehnil sedečemu na stolu. »Kaj pa vi tukaj?«

»Moj učenec, moj učenec,« je rekel moški, »nekdo je ubil človeka in ga pustil v mojem avtu. Mi boste pomagali?«

»Seveda, profesor,« je rekel šef, meni pa namignil, če sem vse zabeležila. Prikimala sem in mu pokazala vklopljeni snemalnik.

»Unu, du, tri, kvar ... ena, dva , tri ... gremo,« je rekel šef in profesorju pokazal vrata. »Greva do avta.« Zamahnil je z roko, češ, sledi mi!

Odšli smo do parkirišča, kjer se je trla množica ljudi in se smejala na vsa usta. V nekem avtu je namreč preklinjal in grozil popolnoma gol moški. Vrata so bila zalita z lepilom, stekla pa so bila porisana z nekimi čudnimi znaki.

»Moj avto ... moj avto,« je pričel kričati profesor. Policaj je miril množico in delal prostor za nas, ki smo začudeni strmeli v to predstavo.

»Saj ni mrtev,« je smeje rekel šef. »Nekdo se šali.«

»Mislim ...«  nisem mogla končati stavka, ko je avto pred našimi očmi razneslo. Profesor je zakričal in vsi trije smo prileteli na trebuh med množico ljudi. Eksplozija je bila tako silovita, da sem videla vse zvezde, v ustih pa mi je ostala beseda, ki je nisem mogla izgovoriti. Slišala sem kričanje ljudi, stok, ki je rezal nastalo tišino.

Profesor je prvi vstal in si pričel brisati okrvavljeni obraz z zeleno cunjo, ki jo je potegnil iz žepa.

»To me bo pomirilo, esperantska zastava,« nama je pred nosom razgrnil cunjo, rekoč: »Zeleno blago, ki ima v gornjem levem kotu bel kvadrat z zeleno zvezdo, v kateri je črka E. To je moja zastava.«

Policisti so obkolili prizorišče in Franček, ki ga ni bilo na spregled je vendarle prišel in rekel: »Samo na malico stopim, pa je že spet vse narobe.«

»Dovolj ... dovolj je šale,« sem zakričala in s kotičkom očesa sem zagledala žensko, ki je smeje zapuščala prizorišče.

4.[uredi]

Egon je prišel prvi. Miza je bilo pogrnjena z debelo zeleno odejo in mestni klošarji so hodili okrog nje, kot bi opravljali daritveni obred. Njihova pravica je bila, da si ogledajo prizorišče igre, prav tako so bili deležni najboljše pijače in jedače. Egonova želja je bila ukaz. Tega, da so ga sprejeli medse v najbolj kritičnem trenutku njegovega življenja, ne bo pozabil nikdar.

Sandra se je trudila več mesecev, da se ji je uspelo včlaniti v elitno družbo Levje srce. Vse zahtevane projekte je zaključila z odliko, naučila se je ravnati z lokom in puščico, bila je odlična učenka esperanta in dobila je pečat Zelenega lista. Igra se je lahko pričela. Plačilna kartica Zeleni list ji je odprla vrata v draguljarne in zlatarne, v arhive in tajne združbe, predvsem v igralnice.

Njen bančni račun je bil neomejen, omejevala ga je samo njena lastna previdnost in skrb. V boj za priznanje je morala sama. Vse je morala sama dokazati in speljati. Sovražnika je poznala, on pa ni poznal nje. Ni bilo enostavno. Niti ni bilo preprosto.

Največ je še pripomoglo dejstvo, da je poznala Egona. Napisana in nenapisana pravila so govorila drugače.

Nihče ni smel in mogel posredovati za prijatelja ali znanca, še več, nikogar nisi smel izkoristiti za vključitev v društvo Levje srce. Tako so govorili, tako naj bi bilo. Za nevedne in zagovedne, za tiste, ki verjamejo ljudem, da slednji govore resnico in delajo pravico.

Sandra pa je napisala pismo. Egonu. Zanj je dobro vedela, kdo je in kaj dela. Bolje, kdo je bil in za koga je delal. Dobro delal in potem po neumnosti izvisel.

Tudi opica pod palmo se ne počuti tako bedno, kot se je počutila ona tistega dne, ko je prvič videla Egona. Njegovo stanovanje je bila kartonasta škatla, postelja star plašč in družbo mu je delala odcvetela lepotica.

Njene črne nogavice so imele toliko lukenj, da bi skoznje lahko napel vrv in se sprehodil po njenih dolgih nogah. Dolgi svetli lasje pa so v štrenah viseli po ramenih in njene, črno obrobljene oči, brez šminke in barve, so otopelo gledale v Egona, a so se mu vendar posmehljivo dobrikale. Sandra je bila prepričana, da to ne more biti Egon. Tisti Egon, ki se je hranil samo v najboljših restavracijah in nosil oblačila priznanih modnih kreatorjev.

Tisti Egon, ki je svojo modro kri tako dobro vnovčil, da mu je bil potreben samo migljal z roko, pa je že priletela horda reporterjev s celega sveta. Tisti Egon, ki je bil velika zrela češnja na smetani svetovne elite. Nekje je nastala praznina. Luknja. Kje?

»Smem prisesti,« je rekla, ko je že sedla na tla in ne oziraje se na Egonov protest in črni pogled lepotice, dodala: »Ste vi Egon von Faramond?«

Egon se je stresel, butnil z nogo v kartonasto škatlo in nič ni kazalo, da bo odgovoril. Lepotica pa je mrmraje potegnila Sandro na drugo stran in šepetaje rekla: »Ja ... on je ... Egon von Faramond. Koliko plačate? Imate pijačo s seboj?«

Sandra je zajela sapo, hotela še nekaj reči, ko je Lepotica dodala: »Torej, to je za danes vse.« Potrepljala je Sandro po ramenih in se sladko nasmehnila, ko je spet rekla: »Drugič prinesite s seboj vse potrebno. Kaj še nikdar v življenju niste videli klošarjev?«

»Ja ...« je spet pretreseno rekla, ko je Lepotica šepnila: »Povem vam skrivnost. Kmalu odpotujeva pod pariš ki Pont Neuf.«

»Kaj še vedno ne bo miru,« je zakričal Egon. »Dovolj je vsega ... dovolj.«

Zdaj je Sandra natančno vedela, kaj mora storiti. V prvi trgovini je naročila zaboj pijače in jedače, odej in oblačil ter poslala pod most, kjer sta bivala Egon in Lepotica. Zraven je dodala pismo. Ko je vse opravila je odšla domov. Najprej je stopila v kad in se dodobra zdrgnila, prepričana, da je polna bacilov in bakterij. Nato si je natočila kozarec šampanjca in si čestitala. Vedela je, da je storila prav in da ni več daleč dan, ko bosta z Egonom skupaj sedela v društvu Levje srce.

Egon von Faramont je bil pristni potomec Merovingov, torej kraljevskega rodu. Časi mu niso bili naklonjeni, prav tako mu nihče ni iskreno povedal, kdo in kaj je. Njegovo življenje je samo bilo. Enostavno in gladko, kot dobro zlikana srajca in dobro naoljen stroj. Nihče namreč ni računal, da bo pranje možganov neuspešno. Najmanj pa Sandra. Ko je kupila njegov razlaščen hotel, ki je bil zgrajen na dvorišču starega grajskega poslopja, je kupila tudi Egonovo življenje. Tudi njegovo modro kri. Njen pohlep po bogastvu in slavi je bil že bolezenski, še več, z Egonom se bo lahko postavljala v visokih krogih. Vse to je premišljevala v banji, polni zdravilnih zelišč in ugodje, ki ga je občutila ob vsem tem jo je pošteno vznemirjalo. Vendar, le zakaj nikdar ni pomislila, da je postavljanje voza pred konja dosti bolj nevarno, kot pohlep po bogastvu in slavi?

Lepotica in Egon pa sta strmela v zaboj, poln dobrot in oblačil. Vendar se Egon ni mogel spomniti, od kje ali zakaj je to sploh prišlo do njiju.

»Sva kaj od tega naročila?« je vprašal Lepotico. Ugriznil je v velik kos sladice, odprl steklenico in takoj nato spil dolg požirek vsebine.

»Saj ni pomembno,« je rekla. Še isti hip pa je pomislila, da je odkrila zlato jamo. Končno bo videla Paris in končno bo smela stati na mostu Pont Neuf. Življenje se ji je slikalo v najlepših barvah.

»In kaj bova s tem?« je spet vprašal Egon. Nervozno je pregledoval vsebino paketa, se ogrnil z debelo odejo in Lepotica je vedela, še isti hip je vedela, Egon ne bo šel z njo v Paris. Egon mora ostani doma in črpati iz zlate jame.

»Vse to boš potreboval ... bova potrebovala,« je rekla.

»Moram po opravkih,« je še dodala in si popravila strgane nogavice, obrisala obraz v že tako umazano obleko in se sladko nasmehnila Egonu. S seboj je vzela pismo. Morala je priti do Sandre, ji ugoditi v vseh pogledih in potem ... Paris. Saj je samo drobna uslugica, se je tolažila v mislih. Na vsak način je hotela pozabiti na črne Sandrine oči, njeno pismo in njene zahteve. Kača je milostna proti njej, si je mislila in za hipec jo je postalo strah. Pismo, naslovljeno na Egona je shranila na varno mesto.

Vsega tega Egon ni vedel. Ni hotel vedeti. Zanj je bilo najbolj pomembno to, da je spet lahko igral karte. Velika miza, ki je bila pogrnjena z zeleno tkanino, ga je vabila. Stave so bile velike, igralci pripravljeni. Čakali so samo še človeka z denarjem.

Sandra je vehementno vstopila skozi vrata, odrinila klošarje in takoj za njo je vstopila Lepotica. Človek je skoraj ne bi spoznal. Postala je res - lepotica.

Odgrnila je zeleno tkanino, se nasmehnila Egonu in okolici, ter rekla: »Igra se lahko prične.« Iz priročne blagajne je vzela popolnoma nove igralne karte za tarok, jih ponudila enemu izmed igralcev in še dodala: »Budno bom opazovala potek igre. V igri so veliki denarji.«.

»Ženska se na igranje kart popolnoma nič ne spozna,« je zamrmral Egon, in se ji sladko nasmehnil. Lokal je bil opremljen kot stara ladja, z vsemi sodobnimi priključki. Najela ga je Sandra. Nikjer ni bilo nobenega ogledala, dodatnega stola, le klošarji so viseli na palubi kot pozabljeni grozdi daljnih dežel. Nekdo pa se je pošteno potil pod masko in dolgimi, umazanimi lasmi.

5.[uredi]

Stali smo pred ruševinami avtomobila, dobesedno, pred njegovimi ostanki. Za mojim hrbtom pa je nedar kričal: »Saj sem vedel ... saj sem vedel ... tukaj je vendar prepovedano parkirati. Še opozoril sem ga ... norca. Ni me poslušal,« je jadikoval, ko je spet povzdignil glas. To je bil glas avtoritete. Redarjeve avtoritete.

»Kdo bo plačal stroške za že napisani listič? Kdo?«

»Predlagam,« sem rekla, »da se umaknete s tega področja. Kaj ne vidite, da je že napeljan trak. Gremo ... hitro ... umaknite se,« sem ukazala s tako globokim glasom, da se je redar kar stresel.

»Babe ...«  je bolj sam sebi kot meni še rekel in odšel.

Jaka in Franček pa sta si prav počasi ogledovala prizorišče, medtem, ko sta šef in profesor esperanta stala ob strani.

»Ste že našli moj avto?« sem hotela vedeti. Frančka sem pocukala za rokav in videla sem, da mu to ni bilo prav. Očitno v javnosti ne dovoli nobenih stikov ali dotikov. Tudi prav, sem si mislila, ko sem ga spet vprašala: »Ste našli moj avto, ali ne?«

»Zanimivo,« je rekel Franček, »kako te lahko skrbi tvoj avto, ko pa je v teh ostankih tudi mrtev človek?«

»Je že tako,« sem uradno rekla, »moj avto je moj avto, ali, če že hočeš, je moj edini avto. Moje rezervne noge. Sicer pa veš. Kaj se vendar sprenevedaš?«

Med najinim prepirom je šef še vedno govoril z profesorjem esperanta in Jaka je pobiral ostanke avtomobila v vrečke. V laboratoriju bodo že vedeli, kaj z njimi.

»Aparatura je zaznala prisotnost radiacije,« je čisto mirno rekel Jaka. »Okolico bo potrebno zavarovati.«

»Radiacije ...«  je rekel šef, ki se je očitno samo na videz posvetil profesorju.

»Radiacije,« sem nejeverno dodala in vklopila tudi svoj senzor. »Res je,« sem bila zgrožena. »Od kje zdaj tu radiacija?«

Medtem sta že prišla dva laboranta, v skafandrih in tudi onadva sta merila stopnjo radiacije. Nemo sta kazala na aparaturo, ki je zaznala prisotnost radioaktivnih snovi in z znaki dopovedovala, da je potrebno izprazniti širše področje.

Zdaj se je prebudil tudi profesor, ki je rekel: »Meni že tako ali tako prisluškujejo. Z radioktivnimi rečmi pa zagotovo nisem imel posla. Ne more biti res. V mojem avtomobilu neznana snov. To pa ne. Gotovo ne,« je še dodal.

»Vse polno je tudi papirjev,« je rekel Franček.

»Seveda,« je odgovoril profesor, »v avtu je bila vsa moja literatura o esperantu. Pripravljal sem doktorsko disertacijo o tem znano-neznanem jeziku. Ko bi le vedeli, kako ...«  ni uspel končati, ko je Franček nadaljeval: »Ali igrate tarok?«

»Tarok?« Profesor je prebledel.

»Tarok, ja ... tarok. Saj veste ... karte.«

»No,« je skomignil z rameni profesor in spet pričel razlagati, kakšno škodo je povzročila eksplozija. Le kako je mogel pozabiti na karte, le kako. Nihče namreč ni vedel, da je strasten igralec taroka. Zanj je bil videz čistosti in učenosti življenjski moto. Igranje kart pa skrita strast. Preganjal je namreč vsakega učenca, ki je samo omenil tarok.

»Ali se mogoče ukvarjate s prerokovanjem,« je še rekel Franček. »Na tleh je več vrst tarot kart. Sicer strganih in požganih, a vendar so iz vašega avtomobila.«

»Zgodba se ponavlja,« sem rekla. »Spet je polna ulica ljudi. Postavimo že varnostne ograje ali barikade, poslikajmo vse kar je potrebno, potem vzamemo še vzorce in gremo. Na kriminalistiko. Ulica res ni kraj, kjer bi reševali ta problem,« sem rekla in sploh nisem hotela pogledati, ne Frančka in ne šefa.

»Zakaj nisi v šoli,« je rekel šef na vse to. Jaz pa sem samo zamahnila z rokama in ju dvignila v znak predaje. Vse je razumel.

Franček in Jaka pa sta stala sredi prizorišča in se tako zaupno pogovarjala, da se mi je kar milo storilo. Saj sta vendar že kar malo smešna, sem si mislila. Tega, zakaj je Franček tako nastrojen proti meni, tega nisem vedela, še manj razumela. Vendar, ni še vseh dni konec, sem si mislila in odšla, ne da bi ju še enkrat pogledala. Niti pozdravila. Odpeljala sem se s šefom. Njegov avto je bil podoben tanku in tu si bil resnično varen.

»Zakaj nisi pri pouku?« je spet vprašal. »Denarja je premalo, da bi ga metali skozi okno. Študij je resna zadeva.»

»Že, vendar ...«  sem se hotela opravičiti, pojasniti, ko je strogo in uradno rekel: »Tu ni pardona. Jutri greš v šolo in pika. O tem se ne bova več pogovarjala.«

»Prijavljena sem za seminar v Ameriki. V Las Vegasu.«

»Aha, skoraj bi pozabil. Potovanje je prestavljeno, odpovedano za nedoločen čas.«

Moje potovanje v Ameriko je bilo že drugič odpovedano. Brutalni dogodki so to preprečili. Tako sem se veselila novih krajev in ljudi, predvsem pa Las Vegasa, kjer naj bi imeli konferenco o ponarejevalcih denarja in igralnih kart. Karte so imeli toliko skritih pomenov, od znakov, gesel, figur in števil. Pravi igralci morajo znati predvideti potezo, še več, pomembno je občutenje in zaznavanje. Občutenje kot zavestno odražanje barve, zvoka in vonja. Karte namreč živijo. V dogodkih in krajih, med igralci in gledalci.

»A tako,« sem samo rekla, ko je šef nadaljeval: »Mislim, da smo premalo opazovali ljudi, za katere smo že zdavnaj sumili, da pripravljajo napade na avtomobile. Pomembno je opazovati, gledati ljudi, mimiko obraza, kretnje, gibe, in dejanja. Smo površno opazovali? Smo nekje spregledali prvi opozorilni znak?«

»Vsa ta znanost, kar psihologija je, nam ne bo pomagala, če ne bomo upoštevali vseh okoliščin. Materialnih, fizičnih, socialnih in duhovnih. Ljudje niso več samo bitja z ulice, so človek, ki se bori za svoj svet. Ne glede na to, je ta resničen in pravičen, ali samo navidezen in brutalen.«

»Torej,« je nadaljeval šef, »temeljni vzrok, gorivo vsakega posameznika je torej motiv.«

»Vse izvira iz človekovega svetovnega nazora.«

»O tem bova še govorila, zdaj morava ostati na realnih tleh. Profesorjev avto je razneslo, človeka v njem raztrgalo, na tleh in po zraku so leteli papirji in igralne karte. Kaj je torej vzrok vsemu temu?«

Izstopila sva iz avta, ko naju je že od daleč pozdravljal profesor.

»No, prišli smo na ,celo' - cilj.«

Šef je dvignil roke v znak predaje, jaz pa sem se samo kislo nasmehnila.

6.[uredi]

Moja prijateljica Marita je bila vedeževalka. Prostore je imela v najlepšem delu mesta, v ulici Razdrobljenih školjk, pod okroglo kupolo. Opazovala je zvezde na nebu, s teleskopom, in ljudi na zemlji, z daljnogledom. Vsi v mestu smo vedeli zanjo, nihče pa ni o njej govoril. Kot bi se bali, nas bi bilo strah, da bi nekega dne napovedala prihodnost tudi nam. Nisva se videvali vsak dan, vendar sva bili vsak dan druga z drugo. V mislih in po SMS sporočilih. Še sama ne vem, zakaj je temu tako. Marita je potrebovala mir, predvsem pa veliko in še več razumevanja. Njena narava je bila podobna visoki gorski pokrajini, kraju, kjer je doma tišina in višina. Le tako je lahko segla po zvezdah in podzemnih labirintih duše. Vsi smo jo potrebovali, nihče pa tega ni rekel glasno. Razen moj šef, ki je običajno rekel bobu bob. Tako je bilo tudi tokrat.

»Je Maritka pogledala v kavno usedlino,« se je nasmehnil, ko je vstopil v mojo pisarno. Na mizi so bile namreč tarot karte. Na obisku je bila Marita. Bili sva dogovorjeni, jaz sem pa na vse skupaj pozabila.. Nič čudnega.

Ukradli so mi avto, drugi avto je razneslo, tretji avto pa je bil primeren samo še za odpad. Franček je bil takoj za njim. Pikro je pripomnil: »Same vraže ... same vraže.«

»Radiaktivnost seva iz asfalta,« je spremenil temo pogovora šef, ko je še dodal: »Varčevanje je namreč čisto slovensko veselje. Drago polaganje asfalta, kvaliteta takega dela je namreč zelo vprašljiva, je varčevalni ukrep vseh proračunov.«

»Ah, ne ... kaj takega,« je bil spet piker Franček.

»Asfalt morajo položiti vsaj dvakrat na nekaj let, to je vendar dražja varianta.«

»Prav to sem povedal. Varčevati je treba, pa naj stane kolikor hoče. Ali je danes kava že kuhana?«

»Tako ...«  je rekel Franček in se prav nesramno zarežal.

»Končno bi bilo dobro, da bi se zmenili, kako naprej. Profesor je izgubljen, vidim tudi, da je Mica skoraj na istem.«

»Počasi,« je rekel šef, »fant, malo predaleč se spuščaš.«

»Sta vedela, da so v ulico Razdrobljenih školjk pripeljali ladjo. TRMA ji je ime. Veliko ladjo.«

»Nič posebnega,« sem rekla, »smo v svobodni deželi in vsakdo si lahko pripelje pred svojo hišo karkoli si želi.«

»Ti že veš,« je spet poskočil Franček.

»Dovolj ... dovolj,« je strogo prekinil ta nesmiselni pogovor šef, »kaj se vama je zgodilo? Sta znorela?«

»Jaz ne,« sem rekla, »Franček pa gotovo.«

»Dovolj ... res je že dovolj,« je spet povzdignil glas šef. »Mica jutri v šolo, ti pa še danes v ulico Zdrobljenih školjk in preveri, kaj je z ladjo. Konec besedi. Kje je kava?«

Franček je sedel za svojo pisalno mizo, kjer je ležalo na kupe sporočil in pisem. Na enem izmed njih je bil znak levje šape, torej društva Levje srce. Jaz sem pismo zagledala že od daleč, razprle so se mi oči in bila sem radovedna bolj, kot bi smela biti.

»Franček ... mi pokažeš, prosim, to pismo,« sem rekla in pokazala na pismo z emblemom.

»Izvoli,« je na moje presenečenje prijazno dejal. »Jaz vsebino namreč že poznam.«

Tresle so se mi roke, bila sem vznemirjena in previdno sem odprla pismo. Vsebovalo je prelep papir, na katerem je bilo v rdeči barvi napisano besedilo. Bilo je vabilo za srečanje v ulici Razdrobljenih školjk, na ladji TRMA. Tam naj bi se namreč srečali najboljši člani društva, vključno s slovenskim nesojenim kraljem.

»Kaj?« sem široko razprtih oči strmela v besedilo, »slovenski kralj? Kaj je zdaj to?«

»Skrivnost,« je rekel Franček in mi strgal papir iz rok.

»Ni vse za vsakogar, najmanj pa zate,« je pribil in občutek sem imela, da živim v nekem tretjem, če že ne, nadzemeljskem svetu.

»Pomiri se,« je rekel šef, »Franček je namreč, po mojem nalogu, storil vse, da je postal član društva Levje srce. Tvoja naloga pa je, saj veš, izobraževanje. Izobraževanje!«

»No,« je namesto pozdrava rekla Marita, ki je suvereno vstopila v pisarno in se prav na široko vsem nasmehnila. »Zate imam sporočilo,« je rekla. Obnašala se je tako, kot bi nikogar drugega ne bilo v pisarni. Dobesedno spregledala je oba moška.

»Kakšno?« sem hotela vedeti.

»Povem ti na samem,« je rekla in zavila oči, da so se pokazala bela zrkla.

»Zdaj sem v službi, popoldan se dobiva,« sem rekla.

»Prepozno bo ... prepozno bo.«

»Potem pa ...«  sama nisem vedela, kaj naj storim.

»Počakaj me zunaj. Pridem za teboj.«

»Pohiti,« je rekla z globokim glasom in pričela pospravljati svoje karte z moje pisalne mize. Vse to je opravila z neko, že kar neverjetno mirnostjo. Hodnik je bil prazen. Marita je sedela na enem izmed stolov in zrla daleč nekam v ... kdo bi vedel.

»Kaj se je zgodilo,« sem hotela vedeti.

»Pazi se, pazi se ... 558 ... pazi se te številke.«

Samo to je rekla in me zapustila z široko razprtimi usti.

7.[uredi]

Za prepeličja jajca s palmovimi mladikami potrebujemo: mrzla kuhana prepeličja jajca, palmove mladike, gosto majonezo, paradižnikovo omako, šalotko, sesekljano krebuljico in pehtran, olje, vinski kis in sol,« je vsa zadihana naštevala Sandra. »Vse mora biti kar najboljše kvalitete in znamke,« je še dodala. »Slediti je treba proizvajalcu in kmetovalcu.«

Klotar je samo kimal in hitel pisati. Tega, da bi pozabil, no, tega si ni smel dovoliti. Sandra je bila do pozabljivcev in površnežev več kot neusmiljena.

»Preprogo je potrebno zamenjati,« je rekla in spet pogledala Klotarja.

»To sem že naročil,« je rekel, »preproga je kraljevsko modre barve, na sredini ima glavo panterja s krono. Bo to zadostovalo?«

»Morda ... ne vem,« je rekla Sandra. »Sicer smo se o tem že pogovarjali, ali ne?«

»Saj ... saj ...«  je rekel Klotar in tako neumno strmel v Sandro, da je slednja prasnila v smeh, ko je rekla: »No, ali je tako hudo. Kraljevske insignije so že tisočletja enake, kje je tu problem?«

»TRMA je tako nestabilna, nestabilna,« je potegnil Klotar.«Obred bi morali opraviti kje drugje.«

»Sploh ne,« je resno rekla Sandra, »obred bo opravljen na svetem mestu. Torej, pod Dovško babo in pika.« »Saj nismo Jazon in Argonavti,« je spet rekel Klotar, »le kako bomo nevidno pripeljali TRMO, kako?«

»To veš ti, ti veš,« je poudarila zadnji zlog in zapustila Klotarja, da je s tem problemom ostal sam.

»In kaj se bo zgodilo,« je zaklical, »kaj se bo zgodilo, če obred ne bo pravilno izpeljan? Karantansko dedno pravo jasno govori o tem. O ženskem nasledstvu namreč, » je še kar vreščal za Sandro. Ona pa je samo dvignila roke v znak predaje, ni je videl v oči in ni mogel videti njenega smehljaja.

TRMA je bila zelo lepa ladjica. Pravljična in vsa ozaljšana z izreki in reki, čarovniškimi simboli in simboli dežele, tam nekje daleč čez morje. Vse se bo pojasnilo takrat, ko bodo volitve mimo.

Do zdaj je prevoz potekal po načrtu. V ulici Razdrobljenih školjk so ljudje občudovali to čudo tehnike. Najstarejš i so komentirali s pojasnilom, da je že njihova ulica poroštvo, da je nekoč davno tu pljuskalo morje. Trudili so se, da bi bil promet skozi ozke ulice prepovedan, še več, ko je pihal veter, je dvigoval prah in stoletno kamenje je ječalo. Vendar to ni bil veter južnih morij, to je bil veter izpod Dovške babe, ki je rahljal kosti in meglil oči.

Na TRMI je bila mala sobica. Sandrina. Tu je imela svoje raziskovalno središče in od tu je lahko usmerjala profesorja in Frančka. Ne eden in ne drugi pa se nista zavedala, da sta med rutinskim obiskom zaužila tudi najtanjši možni center za vodenje. Čutov in občutkov. Njuni možgani so bili tako sposobni napraviti in izdelati projekt, kakršnega si je Sandra želela. Najbolj ji je še koristil nauk o lokaciji duševnih funkcij. Kadarkoli je že pogledala glavo kateregakoli človeka je videla natančno razpredelnico duševnih funkcij. Od prstov do stopala, od sluha do govora, od vida do oči.

S šefom sva stala pred tem čudesom. Ladjo sredi mesta. Iskala sva nekoga, ki bi nama pojasnil, kako in zakaj je ladja pristala tu. Ampak, bila je samo lupinica in prepričana sva bila, da je tu samo zaradi senzacije. Nekdo bi bil rad pomemben, slaven.

»Saj je samo lupina,« je rekel šef, »Franček pa jo hvali kot najbolj izdelano in najlepšo ladjo na svetu.«

»Gotovo so jo kupili člani društva Levje srce,« sem modro rekla. »Oni mislijo, da so nekaj posebnega.«

»Micaaaa,« je potegnil šef, »ladja sredi mesta nima prostora. Saj mesto ni cirkuška arena. Policija naj poskrbi, da jo bodo odstranili. Tu kriminalisti nimamo kaj početi,« je rekel in že hotel oditi, ko je zagledal žensko, ki se mu je s hitrimi koraki približevala.

»Midve se poznava,« je pomignila meni, »vi, gospod, vi ste pa gotovo njen šef. Moje ime je Sandra.«

»Ja, ampak, od kod me poznate?«

»Madonca,« je osladno rekla, »kako vas ne bi poznala. Šefa kriminalistike. Lepo vas prosim. Saj smo v svobodni deželi in časi skrivanja za zidovi so gotovo mimo, ali ne?«

»Ne vem,« se je še kar izmotaval šef, na moje veliko začudenje, »ne vem, kaj imava tu opraviti. Jaz sem vam na razpolago samo po službeni dolžnosti,« je mrko zaključil stavek.

»Saj vem,« je spet osladno rekla, »vendar, pripravljamo banket na naši ladjici, pod Dovško babo. Vabim vas na prepeličja jajca s palmovimi mladikami.«

»Jaz ...«  je spet hotel protestirati šef, ko je nenadoma sladko rekel: »Zagotovo pridem. Ob kateri uri?«

»Midve se bova zmenili v šoli,« je rekla in naju, predvsem pa mene, začudena zapustila. Klotar je strmel v moja usta in za hip se mi je zazdelo, da se njegove oči spreminjajo v žareče oglje. Črno, lesketajoče se in vroče oglje.

»No, ali ni lepa ladja,« je za najinim hrbtom rekel Franček. »Tako se že veselim trenutka, ko bo izplula.«

»Po suhem ... po suhem ...«  sem pikro rekla.

»Ne,« je odvrnil Franček, »po kosteh. Po pravih, človeških kosteh.«

Že sem spet hotela nekaj reči, ko sem odprtih ust strmela v Klotarja, ki se je bližal s pladnjem, polnim dobrot. Kar sline so se mi pocedile. Zagledala sem slaščice: mačje jezike, čipkaste mandeljneve upognjence, cyronoje, damske prstke s čokolado, ljubezenske jamice ...

Jap ... to je bilo moje najljubše pecivo. Sladki ribezov žele se namreč kar topi v ustih.

»Odlično,« je rekel šef. »Odlično,« sem dodala jaz. Oba sva si vzela pecivo, uživala sva v izbrani dobroti in, ko sem si hotela obrisati prste v papirnato brisačo, sem zagledala Frančka in Klotarja, ki sta strmela v naju z žarečimi očmi.

8.[uredi]

Mestne ulice so bile prazne. Vse kar je lezlo in šlo se je udeležilo velike procesije, ki se je vila po dolgi asfaltirani cesti. Vendar tokrat niso nosili pobožnih bander, niti kadilnice ali česa podobnega. Visoko v nebo so dvigovali velike temno modre zastave, z zlatim levom. Tu in tam je kakšen malček milo prosil svojo mamo za razlago, le zakaj je levje srce prebodeno?

»Hočemo kralja,« je vpila množica.

»Hočemo parlamentarno monarhijo,« je bilo spet slišati.

Zdelo se mi je, da sanjam. Hotela sem samo domov, ven iz pisarne in stran od malo nenavadnega profesorja. V resnici pa sem bila zelo žalostna zaradi Frančka. Le kaj se mu je spet zgodilo?

»Kam greste,« sem vprašala enega izmed udeležencev.

»Na Dovško babo,« je rekel in že odkorakal dalje.

»To ni kar tako,« sem hotela pojasniti, ko sem zagledala Lepotico. Stala je pri miru in se smehljala, kot bi videla čudež. Vse dni sem jo iskala. Njena prošnja za potovanje v Pariz je namreč pristala na moji pisalni mizi. Ni bilo ne prvič in ne zadnjič.

»Kako ... ste dobro,« sem prijazno vprašala.

»No, a vi ste?« si je premislila in me že bolj resno pogledala. »Ste videli. Kralja hočejo.«

»Sanje ... same sanje,« sem resno rekla. »Občutek imam, da se gredo pustni karneval. Nasvidenje,« sem rekla in odšla. Lepotica pa je visoko dvignila glavo in pokimala Sandri, ki je slonela na enem izmed parkiranih avtomobilov.

»Gotovo je vse skupaj le scenarij za kakšno srednjeveško prireditev,« sem se tolažila. Dovolj sem imela vsega. Šole, profesorja, karnevala, Lepotice in seveda, pozabila sem na ukradeni avto. Že zdavnaj bi lahko bila doma na toplem, tako pa pešačim kot nora po teh pustih mestnih ulicah.

Obšla me je neka čudna vročina. Za hip se mi je zazdelo, da sem zagledala nekoga leteti po zraku. Noč je postajala vedno bolj bela in nad Dovško babo je gorel visok plamen. To gotovo niso bile sanje. Vulkan pa tudi ne. Na obraz so mi pričele padati drobne drevesne iglice, slišala sem glasove, ki jih nisem razumela in procesija se je vedno bolj približevala. Od kje, zakaj, sploh nisem razumela. Ljudje so vendar šli v nasprotno smer.

»Ladja je pristala,« je nekdo kričal. »Končno je pristala.«

Množica je zagnala vik in krik. Dolina je postala vsa rdeča in Dovška baba se je zdaj svetila v kovinsko modri svetlobi. Na nebu pa so se pojavile kraljevske insignije, ki so napovedovale skorajšnji prihod kralja.

Uščipnila sem se v roko, stegno, lice. Bila sem mrzla kot kip in otrpla kot solni steber. Tako sem si želela pogledati okrog sebe, se prepričati, da sanjam in si vendarle zbistriti glavo. Gotovo se to ne dogaja meni. To ni res.

»Kralj je tu, 558« so bili znaki, ki sem ji zagledala nad Dovško babo. Omedlela sem.

»Ni vredna,« je rekla Sandra in z Lepotico sta me odnesli pod visoko drevo. »Ni razumela sporočila,« je rekla še Lepotica.

V glavi sem slišala šumenje slapov in zraven so brnela neka neznana sporočila in videla sem spet žareče nebo in smehljajoči ženski. Postalo me je strah, tako strah, da sem skušala zapreti oči in se predati neizbežnemu koncu. Od nekje je prišel Franček in v rokah je držal palmov list, takoj za njim sta stopala Egon in Lepotica. Bili so svetli in skoraj prozorni. Videla sem žile, kri in srce, ki je utripalo in utripalo.

»Franček,« sem zakričala, v strahu, da se bo njegovo prozorno telo razblinilo. »Franček ...«  Nič. Odšel je dalje. Prav tako Egon kot Lepotica.

Od nekje pa se je pojavil Klotar, ki me je globoko pogledal v oči, ko je dejal: »Vse je zapisano v kartah. Vse.

Še dobro, da sem bil tam, na turnirju ... vse sem videl ... vse sem uredil.«

»Turnirju?«

»Da, saj veste. Turnir tarokistov.« »Nisem vas videla,« sem bila presenečena.

»Seveda ne, bil sem zamaskiran. Samo tako sem lahko pomagal Egonu.«

Jaz sem vendar hotela samo domov. Naporen dan je bil za menoj. Toliko ljudi in toliko neverjetnih dogodkov.

»Ste utrujeni,« je rekla Sandra. Bila je oblečena v obleko, ki me je spominjala na dvorno damo. Iznenada se je pojavila pred menoj, tako kot vedno.

»Seveda, domov grem,« sem odgovorila in čisto nič mi ni bilo po volji, da bi se zapletala v pogovor.

»Lažje vam bo,« je spet rekla, »če se boste predali dogodkom. Sicer pa to znate, kriminalisti to znate. Ali ste se to naučili v šoli ali je to instinkt?«

»Dovolj imam tega cirkusa. Niste resni.«

»Društvo Levje srce ceni samo tiste, ki znajo tudi v življenje vnesti svet prednikov, čas prihodnosti in resničnost sedanjosti. Člani morajo znati vibrirati v času in prostoru. To naj vam bo vodilo. Jaz to vem,« je rekla Sandra, ko je zaključila: »Nihče nima pravice vnašati v naše društvo banalnosti, kot so na primer rešeni policijski in kriminalistični primeri.«

»Ni vredno,« sem rekla in za hip se mi je zazdelo, da od bolečin ne čutim glave na ramenih, temveč v naročju.

»Vidiva se v šoli,« je smeje še rekla.

»Raje ne,« sem dodala in nepreklicno zapustila to noro prizorišče. Doma me je čakala postelja, skodelica čaja in mir ... mir ... Jutri, na vse zgodaj zjutraj bo spet treba na sestanek ... potem pa v šolo ... brrr ... jutri ...

9.[uredi]

Tokrat nas je šef poklical v svojo pisarno. Njegov obraz je bil čemeren in nič kaj prijazen.

»Iz razbitin avtomobila smo analizirali vse, kar se je dalo,« je rekel, »vendar, o človeških ostankih ni niti sledu. Sam sem videl moškega v avtomobilu, preden ga je razneslo, zdaj pa njegovih ostankov ni nikjer.«

»Kako, prosim?« sem nejeverno rekla.

»To ni res,« je mlačno in nič prepričljivo dodal Franček.

»Sam sem zbiral ostanke, Tina mi je pomagala,« je rekel Jaka. »Zato sem še toliko bolj presenečen.«

»Nekaj čudnega se dogaja,« sem rekla, ko je šef že zakričal: »Kaj, čudnega? Nič čudnega! Okrog sebe imam same sanjače, nesposobne sanjače. To je čudno. To je vse, kar je čudno.«

»Ampak ...«  sem hotela.

»Nič ... ampak. Franček naj se pogovori s profesorjem, ti pa v šolo. Ne moremo več odlašati. Tu,« je pokazal na šop papirjev na mizi, »tu imam kopico zahtevkov za vaše razrešitve. Sicer pa sedaj nimam časa, da bi se ukvarjal z vami. Vsakdo naj opravi svoje delo, potem bomo pa videli, kaj se da storiti. Jaz grem na sodišče,« je še rekel, ko je že vstopila tajnica. Bleda in vsa preplašena mu je ponudila papir v podpis, in bila je tudi sama deležna šefovega ostrega jezika.

»Tega danes še ne bom podpisal,« je rekel, »sem ti že povedal. Naj si vtaknejo to ... to ... , kamorkoli si že hočejo. Pomagaj mi obleči plašč,« je grobo zavrnil papir in se pričel oblačiti. Odšel je skozi vrata, kot bi mu gorelo pod nogami.

»Kaj se dogaja?« sem hotela vedeti. Tajnica pa je dala prst na usta in skomignila z rameni. Vseeno je zašepetala: »Čudne reči.«

Jaka in Franček sta se mi smejala, ko je Jaka rekel: »V šolo pojdi. Tam bo še najbolj mir.«

»Mi bomo še naprej kopali po deželi kranjski,« je rekel Franček. »Našli smo že toliko zakladov, toliko dokazov in toliko vsega, da bomo lahko iz tega zasnovali novo deželo: Deželo kraljev.«

»Nekdo ima gotovo luknjo v glavi,« sem rekla bolj sama sebi kot drugim. »Črno, prazno luknjo. Kakšni kralji, kakšna dežela?«

Vzela sem svoje papirje. Zapiske. Na tla mi je padla velika popisana pola papirja, kjer so bile zaznamki o vrsti občutkov in njihovih fizioloških osnovah. Gotovo imata tako Franček, kot tudi šef, motene organske občutke. To se še najbolj kaže pri stanju njunega organizma, razmišljanja, do krvnega obtoka. Frančkova ideja o deželi kraljev ... saj to ni res! Od samega vznemirjenja je imel žareč obraz in globoko je dihal, ko je pojasnjeval svojo idejo. To je gotovo njuna motnja, sem bila prepričana. Več bom tako ali tako izvedela v šoli.

Zunaj me je že čakal Egon. Tokrat je bil njegov taksi lepo zloščen, imel je tudi radio in, ko sem vstopila je dobre volje zaklical: »Danes se bova peljala zelo dobro. Poslušala bova radio. Gledala ljudi in sonce. Ali je tako prav?«

V radiu je sicer hreščalo, v meni neznanem jeziku. Egon pa je očitno zelo užival. Vožnja je bila res mirna, če bi seveda ne bilo radia.

»V naslednji ulici bova vzela v avto še neko žensko. Tudi ona gre v vašo smer,« je rekel Egon. »Upam, da vas ne bo motilo.«

»Ne,« sem rekla, ker sem sedela na zadnjem sedežu in sem lahko prebirala zapiske za predavanje. Najbolj me je zanimal organ vida. Glavni del, zrklo, ki ga sestavljajo beločnica, žilnica in šarenica.

»To,« sem vzkliknila na glas, »šarenica. Ta jim žari. Kot žareče oglje jim žari ... Le kako ...«

Egon je ustavil avto in vstopila je Sandra, rekoč: »No, pa smo spet vsi skupaj.«

Švignila je z očmi po Egonu in nato ošvrknila še mene na zadnjem sedežu. Otrpnila sem, kot človek, ki ga gleda strupena kača. Sandrine oči so žarele in me žgale.

»Ali ste edini taksist v mestu,« sem hotela vedeti, ko je Egon spet pričel s svojo neverjetno vožnjo.

»Seveda,« je rekla Sandra namesto njega, »samo on zna voziti tako, kot zahtevam jaz.«

»Zame to ni dovolj,« sem besno rekla, »ustavite, izstopila bom.«

»Samo prijazna sem hotela biti, šalim se,« je rekla Sandra in pomignila Egonu, češ, vozi počasneje.

»Skoraj smo že prispeli,« je rekel, ko je na ovinku nenadoma ustavil avto, rekoč: »Spet procesija. Počakati bomo morali.«

»Jaz grem peš,« sem rekla in skoraj padla iz avtomobila. Nihče izmed njiju dveh me tokrat ni mogel zaustaviti.

»Vsi so nori,« sem besno rekla, ko sem opazovala to množico, tako imenovanih, vernikov.

»Kam greste?« sem vprašala prvega, ki mi ga je uspelo ustaviti.

»Kam?« neumno vprašanje, »gledali in sodelovali bomo pri kronanju novega slovenskega kralja.«

»Saj jih je že tako ali tako dovolj,« sem rekla smeje, »sicer javno ne nosijo kron, opazne pa so vsak dan. Saj vendar gledam televizijo, poslušam radio,« sem smeje dodala.

»Ta kralj nam bo prinesel mir ... razkošje miru in sreče,« je rekla ženska, ki me je nepremično gledala s svojimi žarečimi očmi.

»Izkopali smo kosti, tlakovali cesto z njimi, pripravili TRMO, jo ozaljšali s simboli, darovali smo zemljo in spomin ... za vse to bomo dobili kralja,« je spet rekel nekdo tretji.

»Ne morem več, to ni res, sanjam,« sem bila prepričana, »kaj takega se v našem mestu ne dogaja. To ni mesto norcev. Gotovo to ni mesto norcev. Samo v šolo sem hotela.«

Ne vem, od kje, vendar je pred menoj stala Sandra, ko je rekla: »No, ali bova vstopili. Predavanje se bo pričelo čez nekaj minut.«

10.[uredi]

Na kriminalistiki so pričeli z beljenjem pisarn, hodnikov in adaptacijo prostorov. Predvsem smo hoteli postati prijaznejši državljanom, prijaznejši naj bi bili tudi delovni prostori. V vsako pisarno smo namestili kamere, udobne stole in pripomočke za snemanje pogovorov. Vse to je moralo biti vdelano v stene in strop, vse je moralo biti kar najbolj nevidno in naravno. Demokracija pa s seboj prinese tudi uveljavljanje različnih okusov in želja. Tako sva s Frančkom lahko prebarvala najino pisarno v želeni barvi.

»Jaz bi imel zlate črte,« je rekel Franček, ko sem mu rekla, da je bela barva še najlepša.

»To pa ne,« je bil proti. »Zlate črte, na modri podlagi,« je zahteval.

»Franček,« sem bila zgrožena, »to ni tvoja soba, to ni cesarska palača, še vedno je samo pisarna kriminalistike.«

Nisva se imela več časa prepirati. Pleskar je namreč prinesel s seboj samo belo in sivo barvo. Demokratična odločitev je torej bila: bela!

Imela pa sva srečo. Nama ni bilo treba pospravljati, umaknila sva samo papirje z mize in lahko sva odšla po opravkih. Jaz sem vzela učbenik esperanta in gradivo za pouk, Franček pa se je odločil, da ne bo delal. Šel je na kosilo.

Stala sem pred vrati, premišljevala o človeku, ki ga v avtomobilu ni, ko se je nenadoma pojavil pred menoj profesor.

»Oh, to me res veseli,« je rekel in strmel v učbenik v mojih rokah. »Jezik je res čudo stvarjenja, največ, kar smo v svoji evolucijski zgodovini dosegli. Esperanto še sploh. Saj to je kakor jezik v času zidanja babilonskega stolpa. Saj poznate zgodbo,« je še kar govoril, »enotni jezik je bil vez med ljudstvi, dokler seveda ... kaj pa drugega, se niso tako sprli, da se niti sporazumevati niso mogli več.«

»Ste prišli k meni, ali k šefu?« sem prekinila razpravo. Niti slučajno nisem bila razpoložena za neskončno analizo o jeziku.

»K vam in k šefu,« je rekel. »Zanima me bivša vsebina mojega avtomobila. Zanima me tudi to, kdo bo plačal moje potne stroške. Posluževati se moram taksija.«

»No, če ste avto zavarovali, potem stroške krije zavarovalnica; v nasprotnem primeru, pa kar sam!«

»Nikakor ne bom plačeval sam,« se je razjezil. »Nič nisem bil kriv. Hočem svoj avto nazaj.«

»Tega avta gotovo ne boste dobili več,« sem pusto rekla. Zazdelo se mi je, da je človek prišel na kriminalistiko samo zato, ker pač drugam nima iti. »Tipična mora,« sem pomislila. Morala pa sem se nasmehniti, ko sem rekla: »Predlagam, da počakate na rezultate analize, potem se boste odločali, kako naprej.«

»Kje je šef?« je hotel vedeti. Pokazala sem mu vrata, na katerih ni bilo napisa. Hotela sem še reči, da so sveže prepleskana. Bilo je prepozno. Profesorjeva roka je pristala na mokri površini. Jezno je pritisnil na kljuko in že izginil za vrati.

Morala sem na sveži zrak. Morala, drugače bi me vse skupaj zadušilo. Tokrat sem imela dovolj časa. Na svežem zraku bom lahko marsikaj premislila. Sama. Šla sem mimo sodišča. Večkrat sem se ustavila tam, in si ogledala razpored razprav. Želela sem preveriti, če se kriminalci res znajdejo v roki pravice. Tokrat me je zanimala razprava o pranju denarja in ponarejevalcih tarok kart. Pri večji skupini klošarjev smo namreč našli karte, ki pa niso bile samo karte. Za razpravo na sodišču je bilo potrebno opraviti veliko dela. Poleg vsakodnevnega, poleg vseh ostalih norosti, ki so se dogajale kar po tekočem traku. Tarok karte pa so bile moje veliko veselje, kljub temu, da kart nisem igrala. Zato je bilo še toliko bolj zanimivo in poučno. Saj se tako ali tako zgodi laiku, da odkrije napako, ki je poznavalec ne vidi.

S Frančkom sva ob večerih sledila klošarjem. Najprej samo za zabavo, potem pa je to postalo zelo nevarno in resno. Vedno, ko so se zbrali v svojem kvartopirskem brlogu so se najprej, kakor po nekem čudnem obredu, okopali v deroči vodi.

»Biti čist po telesu, je skoraj več, kot biti čist po duhu,« naju je seznanil Egon. »Malo me mora zebsti, čutiti moram šklepetanje kosti, da mi delajo možgani,« se je šalil.

Frančku se je zdelo vse skupaj zelo neumno. Egon ga ni zanimal, niti ga niso zanimale karte. Pri tej nalogi je sodeloval samo zaradi mene. Tako je rekel.

Tisti, odločilni večer, pa sem na kvartopirski turnir odšla sama. Ne vem, zakaj, vendar sem bila prepričana, da ne gre samo za igro.

Egon je prinesel karte, Lepotica jih je razdelila, ostali pa so, kot bi bili drogirani, zrli na zeleno mizo.

»Poleg 22 figur ali slik,« je razlagala Lepotica, »ki sestavljajo veliko arkano, je še mala arkana s 56 številčnimi kartami. Karte tako predstavljajo simbolično podobo sveta.«

»Ah, ne, ali res,« se je posmehnil Egon. »Simbolično podobo sveta.«

Igra se je pričela. Lepotica je samo gledala, Egon je zmagoval. Gledalcev je bilo vedno več, kart vedno manj. Eden izmed igralcev taroka si je obliznil prst, ko je skoraj v istem trenutku padel po tleh. V rokah je držal karto kralja, križevega kralja, kjer je bilo namesto križa narisano neznano znamenje. Narisano v žarečem oglju se je spreminjalo, dokler se dokončno ni spremenilo v podobo igralca, ki je držal v roki karto. Egon ni mogel skriti zadovoljstva, da se je tej karti ognil.

Potipala sem mu žilo. Srce se je ustavilo. Skoraj bi se ustavilo tudi meni. Strmela sem v podobo na karti. Podobo mrtvega igralca taroka. Nisem si znala pojasniti, kako vendar se je to zgodilo. Karta je vendar bila iz papirja, karta ni film, kjer se spreminjajo podobe. Prikažejo se in izginejo. Hotela sem si ogledati to neverjetno spremembo, ko sem zaslišala močan glas.

»Ta igra ni za vas,« je rekla Lepotica, »izbiramo samo najboljše, najpametnejše in najdrznejše.«

Ne vem, kako, vendar sem se skozi meglo odplazila iz prostora. Ljudje za menoj so strmeli vame z žarečimi očmi in prav nihče se ni potrudil, da bi mi pomagal, ali me skušal ustaviti. Skozi uho pa sem zaznala glas, ki je rekel: »Ni vredna. Je prazna. Vse bo pozabila. Še jo bomo potrebovali.«

Vse sem razložila šefu in Frančku. Nihče mi ni verjel. Tudi tega ne, da sem v kartah videla Dovško babo, vso v ognju. Kvartopirce sem prijavila. Smrt enega izmed njih je bila tako nenavadna, neverjetna, da mi mora nekdo pojasniti, kako in zakaj se kaj takega sploh lahko zgodi. Trupla nisem našla, zato je sodnik za prekrške milostno odredil samo, tako imenovano, pojasnjevalno razpravo. In danes naj bi bila ta razprava. To si bom morala ogledati.

Že sem hotela vstopiti v sodno dvorano, ko je za menoj sodni sluga rekel: »Danes ne bo razprav. Sodnik je službeno odsoten. Za dalj časa,« se je posmehnil. Mar nisem tudi v njegovih očeh zagledala žarečo iskro? »Moram domov ... domov moram ... tako sem utrujena,« sem si rekla. Poklicala sem taksi in močno sem upala, da tokrat voznik ne bo Egon.

»Izvolite,« je smeje rekel ... Egon! »Peljal vas bom domov. Zastonj.«

»Ah, ne ... jaz ...«  sem globoko zavzdihnila, »bom šla ...«  Prepozno. Že sem sedela v avtu, kamor me je potisnil Egon in v ogledalu sem videla njegove žareče oči.

11.[uredi]

Neprestano nekaj obnavljate,« je rekel profesor, ko je vstopil v šefovo pisarno. »Dobro bi bilo, če bi le vse skupaj imelo kakšen smisel,« je zaključil, vendar vseeno še dodal: »Vam smem reči kolega?«

»Seveda ... seveda ...«  je rekel moj šef. »Kar nekaj časa sva preživela skupaj. Nikdar si nisem mislil, da bom pristal na kriminalistiki.«

»Jaz tudi ne,« se je zasmejal profesor in tokrat je njegov obraz dobil simpatično podobo. »Poglejte, kakšne roke imam. Umazan sem od barve, ki sem jo posnel, ko sem se naslonil na vrata.«

»Mi venis viziti vin,« je rekel profesor, in visoko dvignil obrvi. »Še veste, kaj to pomeni?«

»Seveda,« je hitro odgovoril šef. »Prišel sem vas obiskat, kajne?«

»Zelo dobro,« je rekel. »Namen mojega obiska pa niti slučajno ni samo zabavne narave, ali celo učenje esperanta. Nihče me še ni obvestil, kaj je bilo z avtomobilom, s človekom, ki je umrl v njem, kakšni so rezultati preiskave?«

»Esperanto mora biti mednarodno razumljiv,« se je skušal ogniti odgovoru moj šef.

»Nič ne bo!« je z globokim glasom odvrnil profesor. »Tako ... tako je s tem. V vašem avtomobilu ni bilo nobenega človeka. Našli nismo niti kapljice krvi, še manj kakšnih ostankov, nič ... nič!«

»Paradoks ... absurd ... norija. Se vam je zmešalo na kriminalistiki. Kakšne raziskave pa delate? Za vsako kravo vemo, kdaj in kako in sploh, kakšno kri ima ... tu, ki je v igri človek, pa vam vse odpove.«

»Predlagam, da se srečava kdaj drugič. Preiskava še poteka. Vse se bo razjasnilo, potrebujemo še malo časa.«

»In jaz naj se še vedno vozim s taksijem,« je bil resno slabe volje profesor. »Predavanja imam razdrobljena na več lokacijah. Kdo bo to plačal?«

»Pomirite se. Vse bo še v redu.«

»Kdaj?« je hotel vedeti. »Jutri namreč odpotujem v Pariz. Pri mostu Pont Neuf, v največji stavbi imamo esperantski seminar. Torej, naj odpotujem in pozabim na vse skupaj.«

»Obveščal vas bo po elektronski pošti,« je obljubil šef. Najbolj na svetu si je želel, da bi se ga končno že znebil. Le kako naj dela, ko pa nima miru.

»Pred vrati vas čaka komisija. Za izkop, saj veste! Naročili ste jo. Čakajo,« je rekla tajnica, ki je pokukala skozi vrata.

»Ah, ja ... seveda ... že grem,« je rekel šef in svetlo pogledal profesorja. »Tako kot sem rekel, obveščal vas bom po elektronski pošti. Srečno pot v Pariz,« je še dodal in odšel. Začudenega človeka pa je prepustil tajnici. Naj ona uredi zmešnjavo, bo že vedela, kako. V sejni sobi je vladala smrtna tišina. Vsi so čakali, kdo bo prvi spregovoril.

»Izkopali smo več tisoč kosov kosti, posmrtnih ostankov ljudi. Ne vemo še, ali je to posledica zločina ali so to arheološki ostanki.«

»In ... nadaljujte,« je rekel šef.

»Kosti so nam ukradli.«

»Ukradli?«

»Ukradli,« je rekel vodja komisije. »zjutraj naslednjega dne smo prišli na kraj izkopa ... kosti ni bilo.«

»Kosti vendar ne kradejo,« je besno rekel šef. Zraven pa si je mislil, umiri se ... umiri se. To se ne dogaja. »Na tleh je bilo napisano,« je rekel eden izmed njih in mu pomolil pod nos fotografijo, kjer je pisalo: »Iščite, ne boste našli.«

»Nekdo se norčuje iz nas. Po mestu je napisano več takšnih grafitov. Mi že preverjamo in raziskujemo.«

»Ali potem to pomeni, da je na delu šaljivec ali kriminalec?« je vprašal eden izmed njih.

»Ne vemo še, še raziskujemo,« je spet nejevoljno pojasnil šef.

»Jaz sem dobil tudi grozilno pismo,« je rekel vodja komisije, »če bomo nadaljevali z odkopi, potem so mi dnevi šteti. Mrtvi naj počivajo v miru, zgodovina pa naj si že enkrat opere roke. Grožnja je resna,« je zajel sapo, »pismo sta dobili tudi uslužbenki, ki delata na našem oddelku.«

»V mojem pismu,« je rekel naslednji, »v mojem pismu, pa je grožnja, da bodo tlakovali novo cesto skozi mesto z mojimi kostmi.«

»V našem mestu,« je rekel osorno šef, »je očitno nekdo, ki si življenje predstavlja kot sodnik in krvnik.«

»V mojem pismu,« se je oglasil še nekdo, »me opozarjajo, da je edino kralj tista oseba, ki bo v naši deželi vzpostavila red in spravo.«

»Kralj ... kakšen kralj,« je smeje dodal šef, »to pa že presega vse meje. Sicer,« je ironično dodal: »Kraljevske visokosti nam že tako vladajo, brez resničnih kraljevih insignij. Preslišite ... preslišite. Tega nisem rekel. Vedno se najde kdo, ki izrablja svojo izvoljeno moč kot meč.«

»In, kaj naj storimo,« je rekel vodja komisije. »Težko je delo korektno opraviti, ko nimamo zagotovljene potrebne varnosti. Grožnje se po mestu širijo kot požar.«

»Če bi bili enotni, složni in bolj razumevajoči drug do drugega,« je rekel profesor, ki je stal pred vrati,« potem ne bi sedeli tu in se pogovarjali, kje so kosti.«

»Profesor ... , kdo vam je dovolil?«

»Čas in kraj sta poskrbela za to,« je rekel. »Vi tu očitno ne!«

»Tu opravljamo resne pogovore, tu nimate kaj iskati,« je rekel šef in vstal ter profesorju odprl vrata.

»Esperanto je jezik, kjer najdemo najbolj osnovno človeško idejo,« je še kar govoril profesor, »enotnost jezika, je enotnost ljudi. Tu je ključ. Ko bomo ljudje tlakovali ceste s pravimi besedami in resničnimi spravnimi elementi, potem nam ne bo potrebno izkopavati kosti.«

»Dovolj ... tokrat ste presegli vse meje ... ven ... dovolj,« je zavpil šef in ga nesramno potisni skozi vrata.

»Pritožil se bom ... pritožil ... ja ...«  se je še slišalo izza vrat.

12.[uredi]

Pred domačimi vrati me je čakala Marita. V rokah je imela veliko košaro iz katere se je kadilo.

»Hitro, odpri,« je rekla, »ohladilo se bo.«

Jaz si še vedno nisem opomogla. Egonova vožnja je bila moja mora in nikakor se ga nisem mogla znebiti. Marita je zrla vame in se posmehnila, ko je spet rekla: »Pekoča omaka osmih zakladov je najboljša omaka na svetu. Poleg sojinega mesa, seveda.«

»Nisem lačna,« sem rekla, »zakaj si prišla. Koliko časa me že čakaš?«

Marita se je v mojem stanovanju obnašala tako, kot bi stanovali skupaj. Širok črn pled je vrgla čez mizo, nanj postavila škatlo s hrano in poleg nje veliko stekleno kroglo.

»Odkrila sem povezavo,« je pričela z globokim glasom.

»Številka 558, ki ti sledi je številka 9 ... povezava s Parizom, Pont Neuf. Deveti most, saj veš. Števila so tvoja slaba stran ... tu te držijo ... v kartah ... v taroku. Prvi korak, ki je povzročil vse te tvoje skrbi in težave, je korak, ko si se odločila proučevati karte. Le zakaj in čemu? Kaj nimaš dovolj umorov in kriminala?«

»Marita ... Marita ...«  sem bila že naveličana, »nisem te prosila za to razlago. Pospravi to tvojo stekleno kroglo, prosim te, o tem bova govorili drugič.«

»Kaj pa fantič,« se ni dala. »Fantič, ki je zjutraj norel po stopnicah.«

»Oh, neverjetna si,« sem bila že pošteno nejevoljna. Še vedno sem se vsa tresla zaradi divje Egonove vožnje, zdaj pa še Marita.

»Fantič je iz drugega planeta. Tako se kaže v moji stekleni krogli,« je resno rekla.

»Dovolj,« sem rekla in vstala ter ji pokazala vrata.

»Samo to bi ti še rada rekla,« je zavila z očmi, »naslednjič ga vprašaj, kaj pomeni število 558. Če ti bo odgovoril Pariz ... potem je res z drugega planeta. Pod mostom Pont Neuf se srečujejo.«

»Pojdi že ... pojdi ... zdaj je res mera polna.«

»Pazi se ... številka 558 ... zapomni si!« je grobo rekla in meni nič tebi nič pobrala šila in kopita.

Šele čez nekaj minut sem odšla za njo, da bi zaklenila vrata. Že sem hotela obrniti ključ, ko sem pred vrati zaslišala šum. Previdno sem jih odprla, v bojazni, da bi pred vrati stal Egon.

»558 je Pariz,« je rekel deček z gornjega nadstropja in se zasmejal. Njegove žareče oči so me spekle kot plamen. »Iščite, ne boste našli,« je še rekel, ko sem vsa tresoča hitela zaklepati vrata.

V istem hipu je pozvonil telefon. Nisem bila prepričana, da si želim pogovora, tudi glasu nisem hotela slišati. Telefon pa je zvonil in zvonil in nič drugega mi ni preostalo, kot dvigniti slušalko. Bila je Sandra.

»Uspelo mi je opraviti veliko delo,« je brez pozdrava rekla. »Domača naloga je končana. Čez dobre pol ure se dobiva pod Dovško babo,« je rekla in zaključila pogovor.

»Jaz ... jaz ...«  sem hotela še povedati, da me ne bo. »Izvolili bomo kralja ali kraljico,« je spet rekla. »Morate priti ... morate ... tam bo tudi Franček. Klotar je pripravil čudovite slaščice.«

»Ne vem ... danes nisem pri volji. Kakšnega kralja in kraljico neki,« sem posmehljivo rekla, vendar je bil telefon že nem.

To se gotovo ne dogaja meni. To ni res! To so sanje. Občutek sem imela, da mi bo razneslo glavo, po telesu pa mi je tekel pot v potokih. Samo dva dneva sta bila potrebna, pa so se svet in ljudje zamajali v temeljih. Odšla sem pod tuš in tokrat sem si privoščila razkošje. Topla voda je toliko časa tekla name, da sem bila že skoraj kuhana. Od daleč pa sem zaslišala rezko zavijanje siren. So bile to policijske sirene, ali je vklopljena sirena za potres. Hitro sem si obrisala lase, odprla okno in zagledala kolono avtomobilov, ki so drveli kot nori po glavni cesti.

Kam? Hitro sem ugotovila. Samo malo je bilo potrebno obrniti glavo in zagledala sem Dovško babo. Vso v plamenih in prahu. Grmelo in hreščalo je kot bi bilo konec sveta.

Po zunanjih vratih pa je nekdo divje trkal in vpil: »Hitro ... gremo na Dovško babo. Pristala je vesoljska ladja.«

Odprla sem vrata in Franček ter Sandra sta dobesedno padla na hodnik.

»Vsi ste nori,« sem rekla. »Jaz ne grem nikamor.« Oba sta me preslišala. Sandra je pobrala cunje s tal, taiste, ki sem jih pred tuširanjem odvrgla in me pričela oblačiti. Ne vem, zakaj, ampak sploh se nisem upirala.

»Videla boš novega kralja ... slovenskega kralja,« je rekel Franček. »Potem bo nastalo novo obdobje. Boš videla.«

»Kakšno,« sem popolnoma apatično vprašala.

»Moški bodo hodili v službo, ženske bodo doma.«

»Ah, kje pa je tu novost?«

»V - biti doma -, to je novost. Njihova naloga bo, da reproducirajo čim več Slovenčkov in Slovenčič, da ne bomo izumrli. Saj veš, še malo, pa bo Slovencev samo za vzorec.«

»Ah, ne, ali res?« sem bila pikra. Več nisem mogla reči. Sandra in Franček sta me dobesedno nesla po stopnicah in strpala v avto. Voznik je bil Egon.

Peljali smo se po cesti, tlakovani s človeškimi kostmi. Bila sem popolnoma brez sape, fuč ... konec je bilo z menoj, ko je Sandra rekla: »To smo se dobro spomnili, ali ne?«

»Človeške kosti so tako rahle, da so primerne za tlakovanje,« je rekel Franček. »So tako trdne, da jih tisočletja ni mogoče uničiti. To je material, ki je vreden zlata.«

»Vsi ste nori,« sem rekla. »Nori, in jaz gotovo sanjam.«


Dovška baba pa je žarela in grmela. Od daleč se je videla velika vesoljska ladja, osvetljena s kovinsko svetlobo in Dovška baba je izgledala kot podstavek za veliko skodelico.

Pod vznožjem pa so stali: Profesor esperanta in Klotar, Lepotica in Egon, deček in njegova mati. Visoko na nebu pa se je svetil napis: Iščite, ne boste našli.« Pričel je padati zlati dež. Med grmenjem in bliskanjem pa je odmevalo: »MI VENIS VIZITI VIN.« (prišel sem vas obiskat.)

13.[uredi]

Franček je nestrpno gledal na uro. Počakati je moral, da sta se profesor in moj šef dokončno uskladila, kako je potekala preiskava.

»To je bil tako ali tako avto za odpad,« se je namrdnil Franček, ko ga je Jaka skušal potolažiti.

»To že,« je rekel tokrat Jaka, »vendar je bil to edini avto, ki ga je profesor imel. Še to je povedal, da je bil zelo navezan na to ,staro železje'. Nekateri imamo raje kaj otipljivega, drugi pa spet kaj mrzlega in nezahtevnega,« se je še naprej šalil Jaka.

»Preiskava je pokazala, da je bil v avtu človek, ki je skušal napraviti umetniško predstavo. Saj veš, tisti umetnik, ki je naredil vse, da bi bil dan na dan prisoten na javni sceni. Enkrat smo ga že reševali iz kanalizacije, ker je trdil, da je smrad ezoterična umetnost.«

»Norec,« je rekel Jaka.

»No, ne bi dejal,« je bil resen Franček, »samo pomisli, da ljudje izkopljejo iz žive in nežive narave vse, kar je in bo in kar je bilo samo zato, da povzročajo nemir in razcepljenost med ljudmi.«

»Drži,« je rekel Jaka, »ne smem pomisliti na dnevno politiko, kaj šele na mir in sožitje med ljudmi.«

»Tako ... naslednji,« je rekel šef, ko je na široko odprl vrata.

Franček in Jaka sta vstopila, ko je Franček vseeno pikro pripomnil: »Čakala sva na avdienco.«

»Planet je tudi moj,« sta zaslišala profesorja, »s kakšno pravico kopljejo in rijejo po zemlji, uničujejo gozdove in polja, zemljino drobovje. S kakšno pravico?«

»O čem govorite,« je hotel vedeti Franček.

»Ni pomembno, to sploh ni pomembno,« je rekel profesor. »Samo iztrgani stavek iz konteksta besedila je, ki je bil slučajno na moji mizi. O krivicah in pravicah sva govorila z vašim šefom,« je še dodal.

»In zakaj sva potem midva tu?« je hotel vedeti Jaka.

»Ne vem, ali je to sploh pogovor zaradi avtomobila.«

»Ne, ni,« je smeje rekel profesor, »je pa del razprave, ki je z vašim šefom nisva nikdar zaključila. Govorila sva namreč o vojni, dogodkih po vojni in dogodkih v sedanjosti. Tu se vedno razhajava.«

»No,« je vzdignil roke v znak predaje šef, »o tem bova še govorila, ko se vrnete iz Pariza. Do takrat bo izdelano tudi poročilo in potem boste tudi že dobili odškodnino.«

Tako je profesor zapustil pisarno. Miren in zadovoljen, šef pa je spet namršil čelo, ko je rekel: »No, kdo je bil človek v avtu? Kako mu je bilo ime? Zakaj je bil gol?«

Jaka je razprl mapo, svetlo pogledal Frančka, ko je rekel: »Ugotovila sva, da je Sandra pripeljala iz Pariza Egona in Lepotico z namenom, da bi tu povzročila spor med ljudmi v mestu. Kupila je namreč graščino, cel hrib pravzaprav, z namenom, da bi tu urila svoje vojake.«

»Vojake?« ga je prekinil šef, »kakšne vojake?«

»Rekla je, da so vojaki tisti ljudje, ki se bojujejo za pravico in resnico. Eden izmed njih je tudi v komisiji za izkope trupel. Društvo Levje srce je namreč imelo nalogo iskati skrita grobišča, pripravljati poročila in ugotavljati krivdo. Njeni predniki namreč nimajo povsem čiste vesti.«

»Na kriminalistiko je prišla ženska s sinom, ki je na vsak način hotela priti do vas, do šefa. Potem sva se le pogovarjala toliko časa, da je sin povedal, kdo je odpeljal Micin avto. Fantič je namreč prišel do avtomobilov na parkirišču, kjer naj bi počakal mamo, preden je Mica uspela zakleniti stanovanje in priti do svojega avtomobila, » je rekel Franček..

»No, in ... no, kdo je bil torej tisti?« je nestrpno dejal šef.

»Sandra,« je kratko in jedrnato odgovoril Franček.

»Ah, ja ... seveda ... Sandra?« je dvomil šef.

»V razbitinah avtomobila, ki smo ga našli pod grajskim gričem, smo vzeli prstne odtise, jih primerjali in primerjali z že znanimi tatovi avtomobilov. Nič. Oba sva že obupala, ko je Jaka našel med sedeži šal z emblemom društva Levje srce. Potem je bila naloga otročje lahka.«

»In? Kaj pravi Sandra?«

»Čaka na razsodbo in sodbo. Okrog sebe ima zbrano množico odvetnikov in strokovnjakov. Zelo bomo morali biti previdni.« Franček se je prijel za glavo, ko je še rekel: »Nismo še povedali Mici. Avto jo čaka pred vrati, na njenem parkirišču. Kje pa je Mica?«

»V šoli,« je rekel šef, »v šoli.«

»V šoli je ni,« je rekel Franček. »Bil sem tam. Povedati sem ji hotel dobro novico, o avtu. Že dva dni je niso videli,« mi je povedal predavatelj.

Močno trkanje na vrata je prekinilo zanimanje za Mico. Vstopila je Marita, rekoč: »Mici sem prinesla astrološko karto kriminalistike. Dobro vam kaže ... dobro. Kje pa je?« se je ozirala okrog po pisarni.

»V šoli je ni, tu je ni, gotovo je doma,« je rekel Franček.

»Kako, doma? Le zakaj naj bi bila doma? Vedno je povedala, kam gre in koliko časa je ne bo,« je rekel šef, ko je nadaljeval, »nekaj ne bo v redu.«

Jaka pa je na začudenje prisotnih ponovil kot papiga: »Tu je ni, v šoli je ni, doma je ... gotovo je doma.«

Šef je poklical tajnico, morda ve ona, kje naj bi bila Mica. Toda ona je samo odkimala z glavo, češ, ne vem. Marita si je ogledovala nohte, šobila ustnice, se ozirala po prisotnih in sploh je bila malo nenavadna. Franček jo je nekaj trenutkov opazoval, ko je z zvišanim glasom rekel: » No, vi, ki vse veste, vi, ki poznate nam neznana pota in dogodke, no ... kje je Mica?«

»Doma,« je kratko rekla. »Doma. Upam, da bomo prišli pravočasno. Gremo,« je ukazovalno rekla.

»Zdravnik pravi,« je rekla tajnica, ki je spet vstopila v pisarno, »Zdravnik pravi, da ji je dal injekcijo. Po tistem napadu na avtomobil je bila tako čudna, da jo je poslal domov. Odredil je počitek in popoln mir,« tako mi je povedal.

14.[uredi]

Dovška baba je postajala vedno nižja. Ob močnem bobnenju je spreminjala obliko in vesoljska ladja je čepela na njenem vrhu kot privid.

»Imeli bomo kralja, pravega slovenskega kralja,« je vpil Franček, če je sploh hotel, da bi ga kdo slišal.

»Prišel sem iz zgodovine,« je rekel Klotar, »samo zato sem prišel iz zgodovine, da bi nadaljeval kraljevsko tradicijo.«

Komaj sem ga slišala. Bobnelo in zvonilo je, tresla se je pokrajina in vedno bolj mi je postajalo vroče. Še v istem hipu je od, bog ve kje, priletela Sandra in me z žarečimi očmi prebadala po celem telesu.

»Ti boš kriva ... ti, če nam ne bo uspelo,« je kričala in zvonila z nekim čudnim zvoncem, tik ob mojih ušesih. Ne vem, zakaj, vendar nisem protestirala. Samo to sem si želela, da bi to zvonjenje in bobnenje že prenehalo.

»Odpri oči ... odpri ... odpri oči, prosim,« sem slišala Frančka. Nisem razumela, zakaj je nenadoma tako prijazen. Poleg njega sta stala še Marita in šef, moški za njima, v beli halji pa je nekaj brskal po torbi.

S težavo sem odprla oči ... bobnenje je izginilo, zvonjenje ravno tako.

»Rešena je,« je rekel Franček in se umaknil moškemu v beli halji.

»Hvala bogu,« je rekla Marita, moj šef pa je strmel vame, kot v prikazen z drugega sveta.

»Tako,« je rekel zdravnik, »zbudila se je. Malo bomo morali še počakati. Upam, da ne bo imela posledic.«

»Kaj ste ji dali, kaj ste storili?« je besno vprašal Franček.

»Danes človek še zdravniku ne more zaupati.«

»Počasi,« se je branil le ta. »Mica je bila po eksploziji avtomobila v izredno hudem stanju. Dal sem ji injekcijo pomirjevala, očitno pa je bila doza premočna.«

»Saj, seveda, kaj pa ...«  je še kar dvomil Franček.

»Ste koga vprašali, ali je sploh dobro, da dobi injekcijo? Ste si ogledali njeno kartoteko?«

»Ni bilo časa,« je mirno rekel.

»Skrijte se ... skrijte se ...«  sem pričela kričati. Tako sem se prestrašila, da bi spet začelo bobneti in zvoniti, da me je dobesedno vrglo pokonci.

Marita je vse odrinila na stran, sedla na mojo posteljo in me tako močno udarila po licu, da mi je zmanjkalo sape.

»Dovolj ... zdaj je dovolj ... Mica ... sedi!«

»Ste pogasili požar,« sem rekla, »kaj počnete v mojem stanovanju?« sem presenečeno ugotovila. Saj sem vendar bila zaklenjena.

»Kako ste vstopili?« sem hotela vedeti. Imela sem tako težko glavo, da sem mislila, da mi bo teža zlomila vrat. Sedla sem na posteljo in glavo naslonila na njeno stranico.

»Zvonili smo, trkali ... spet zvonili in butali po vratih ... nič. Nisi se oglasila. Zato so prišli gasilci in vstopili smo skozi okno. Še dobro, da imajo tako visoko lestev.«

»Le zakaj,« sem rekla, »lepo bi pozvonili, pa bi vam prišla odpret.«

»Pravkar sem povedal,« je rekel Franček. »Nisi nas slišala. Spala si že dva dni. Zato smo vlomili, razumeš?«

»Dva dni ... kako dva dni. Pravkar me je domov pripeljal taksi, Egon je bil voznik.«

»Kateri Egon?« je hotel vedeti Franček.

»Ja ... ti si ga poslal. Tako mi je rekel.«

»Ne poznam nobenega Egona,« je začudeno vzkipel Franček.

»Kaj pa Sandro in Klotarja, a? Ali njiju poznaš?«

»Kaj še, zbudi se vendar.«

»Kaj pa ladja TRMA,« sem se z upanjem ozrla v šefa, »je še vedno sredi mesta, ali mogoče vrh Dovške babe?«

»TRMA ... ladja ... v našem mestu. Mica, kako naj bi priplula v naše mesto ladja. Po potoku, ki teče na jugu ... po opustelih tirnicah?«

»Prinesla ji bom kavo,« je rekla Marita, »očitno je popolnoma zmedena. Kar je preveč, je preveč,« je še dodala in srepo pogledala zdravnika.

Vstala sem iz postelje, v kuhinji je namreč zadišala kava. Franček mi je pomagal, šef pa je capljal za menoj, kot bi bil tudi on dva dni spal.

Počasi se mi je začelo svitati. Spomnila sem se eksplozije, trenutka, ko me je vrglo ob tla in je profesor esperanta zakričal. Prepričana sem bila, da smo vsi ostali s tal. Čili in zdravi. Očitno sem pozabila na zdravnika, ki nas je vse oskrbel in nam pomagal. Samo meni je dal injekcijo, proti tetanusu, je rekel.

»Ali ste našli moj avto,« sem rekla.

»Avto smo našli, ne vemo pa še, kdo je bil tat. Mogoče se je sploh kdo pošalil na tvoj račun.«

»Ali ni bila Sandra,« sem spet rekla.

»Zapomni si,« je prijazno rekel Franček, »Sandre ni, Klotarja ni, Egona ni. Vse to so bile tvoje sanje.«

»Ostala bom pri njej,« je rekla Marita, »vi kar pojdite. Brez skrbi. Bedela bom nad njo.«

»Kakšne sanje,« sem rekla Mariti, ko sva ostali sami.

»Da, čudne ... res čudne. Očitno je tvoja podzavest polna nekih fantazmov in prividov. Vse to si, s pomočjo injekcije, spravila v sanje. Spala si bolj trdno kot človek, ki dobi narkozo. Nekaj dni bo še vse skupaj trajalo, potem pa si bodo tvoji možgani opomogli. Saj veš, draga moja, tvoja srečna zvezda se še vedno blešči.«

»Aha,« sem rekla, »z žarečimi, kot oglje žarečimi očmi me gleda, kajne.«