Dora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dóra.
Pavlina Pajkova
Spisano: Uredila Anja Miklavčič.
Viri: Slovenske večernice SV 39, 1885. Tiskarna sv. Mohorja v Celovcu. http://www.archive.org/stream/slovenskeveerni13svgoog ; manjkajoče začetne strani:

http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/mh/Pajk_Dora_4_6_10/index.html

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI.dno

I.[uredi]

Kdor mene sključeno in zastarelo ženico zdaj vidi, kdor gleda moje od solz in trpljenja zgodaj izorano lice in moje udrte oči, ta pač ne bi sodil, da sem kedaj imela srečnih, veselih dnij. A bila sem tudi jaz nekdaj veselo, živahno, šaljivo deklé. Na mojih ustnih se je vedno zibal nasméh, iz mojega grla se je od zora do mraka glasilo mladostno petje.

V onej dobi, v katerej začne se moja pripovest, bila sem stara petnajst let. Ljudje pravijo, da sem nekdaj bila lepa. Jaz tega nikdar nisem vedela, pa se zató tudi nisem brigala. V petnajstem letu ni ženska še gizdava.

Meni je imé Doroteja, a klicali so me vedno skoro vsi samó Dorica in Dora.

V hišici, kjer še zdaj živim, zagledala sem luč sveta in prebila svoja presrečna otročja leta. Družbo so mi delali oče, že stari mož — mater sem kot dete v zibeli izgubila, — nad vse ljubljeni brat Lojz in pa zvesta služabnica, stara Gerca. Gerca je bila naša služabnica, pa je ob enem delala za gospodinjo. Ljubila je mene in brata kot bi bila najna mati, a stregla nama kot najpokornejša dekla. Ona je kuhala, prala, šivala za nas vse, in poleg tega obdelovala majhen vrtec okoli hiše, ter sama opravljala tudi živino v hlevu. Z eno besedo, ona je bila glavni ogel naše hiše, brez katerega bi se menda vsa naša hiša bila podrla.

Brat je bil tri leta starejši od mene. Bil je takrat dijak sedmega latinskega razreda in je torej v mojej največej žalosti deset mescev leta preživel v precej oddaljenem mestu.

Oče so bili bolj majne, suhe postave. Bili so jako zgovoren človek, imeli so živahne očí in radi so krilili z rokami. Ali pri tem so bili od nog do glave poštenjak prve vrste. Izučili so se v mladosti za doktorja pravde in tudi v ta namen odprli pisarno v nekem mestecu na Slovenskem. Delali so marljivo, toda brez uspeha. Bodisi, da niso bili dovolj nadarjeni, da bi drli ljudi, bodisi, da jim je sreča bila mačeha, resnica pa je, da še predno je preteklo leto, zaprli so pisarno in se preselili na deželo. Tu so si kupili hišíco in nekaj poija ter živeli srečni in zadovoljni s svojim doktorskim imenom, ter spoštovani in zavoljo svoje modrosti občudovani od dobrih kmetov vse okolice.

Kakor so bili prej v mestu zadnji, bili so zdaj v vasi prvi. Poleg doktorske slave pridobili so si kmalu tudi župansko. To slavo so obdržali do smrti. Županili so blizu trideset let. Šele v svojem petinštirdesetem letu začel jim je postajati dolg čas. Izbrali so si v zakon ženico, mojo mater. A ona jih je le malo časa spremljevala skoz življenje. Umrli so štiri leta pozneje in jim pustili dva otroka: brata in mene.

Naša vas je lepa s svojimi majhnimi, pobeljenimi hišicami, s širnim, prijaznim poljem, obdana z gosto obraščenimi vinskimi goricami in z obilnimi potočki.

Kako čarobno lepo je tu, kedar naše gore zažarijo v jutranjej zarji, kedar se prvi žarki solnca leskečejo kakor biseri, kedar radostno pevajoči ptički pozdravljajo svojega stvarnika!

Kako veličastno lepo je tu o poldnevi, kedar solnce gorko pripeka in žito šumi in se upogiblje pod njegovíh žarkov poljubi. Ko vas omolkne v naravi, samo metuljčki prevzetno frčijo od cveta do cveta in kobilice veselo skakljajo od trave od trave.

Kako skrivnostno lep je tu večer, ko se mrak vleže na dolino in se jasno nebo poseje z zvezdami, ki migljajo na zemljo kakor zaspane očí. Kedar žabice regljajo po vodnjakih, glasovi čeričkov napolnjujejo krepko-duhteči večerni zrak.

Blaženi in veličastveni mir vedno tod okoli vlada, ki nas nehoté spominja neumrjočnosti. Mir najdemo v revnih bajticah, mir veje pod senco veličastvenih lip in orehov, mir nam vzbuja pogled na cerkvice, ki so po goricah postavljene in mir in pokoj naznanjajo našej tihej dolini, ko za rana in o mraku nas pozdravljajo s svojim milim zvonjenjem! Mir je tod povsod, povsod!

Moje življnje je bilo črez vse mere prosto. Vstajala sem s solncem in lastavicami, nabirala cvetice, ter počivala na pragu naše hiše. Imela sem vse ljudi za dobre, ljubila sem vsakega, zaupala vsakemu, v duši pa čutila ono lehkomiselno radost, ki je lastna prvej brezskrbnej mladosti. Drugih sreč nisem poznavala, niti zahtevala.

Kedar je enkrat duša izkušena, pridruži se veselju sdanjosti skrb za prihodnjost; neizkušena duša pa ima trdno prepričanje, da je življenje posuto s cvetlicami, da mora vedno tako ostati.

Bivatí v društvu stare Gerce, biti ljubkovana od dobrega očeta, poslušati govorico muhastega brata, obdelavati lastni vrtec, jasnota neba, domovinski zrak in moje petje, to mi je zadostovalo k sreči.

Obilnosti nismo nikdar v hiši imeli, a meni se je zdelo, da sem celó bogata. Kruha sem imela dovolj, cvetlic dovolj in berači niso nikdar odhajali s praznimi rokami od našega praga.

Bil je sveti večer. Sedela sem sama v dobro zakurjenej izbici poleg kuhinje. S slastjo sem čitala neko tolovajsko povest. Vsa sem žarela v licih, takó me je razvnelo in zanimalo ono grozno čitanje. Zdaj pa zdaj pogledavam plaho na okno. Zdelo se mi je, kakor da se bode tam nepričakovano prikazala črno-bradata kuštrava glava kakega razbojnika. Med čitanjem pa z neko radostjo poslušam glasno cvrčanje, ki je prihajalo iz kuhinje, kjer so se ribe pražile. Med tem okusnim cvrčanjem, ki mi je sline delalo v ustih, čula sem ropot posode in lesenih cokelj Gerce. Ona se je podvizala s pripravljanjem večerje.

Zdaj se vrata nenadoma odpró in oče, v kožuh oblečeni, stopijo v sobo.

Vi greste iz doma, oče? Pa v tem mrazu? prašam jih začudena.

Dorica, ali ni že premrak, da ne bi čitala? rečejo skrbljivo! Nocoj je tudi sveti večer in smeš torej skrajšati svoj uk.

Moj ljubi oče so menili, da čitam šolsko knjigo. Jaz namreč nisem nikdar hodila v šolo. Do desetega leta pustili so mi oče svobodo, po desetem letu pa me sami podučevali po eno uro na dan v čitanju, računstvu in nekaj malega v prirodopisju in zemljopisju. H gospodu župniku sem pa hodila po dvakrat na teden, da so me podučevali v krščanskem nauku.

Na očetovo prijazno opominjevanje močno zarudim. Še na misel mi ni prišlo oni dan, da bi se učila. Pač sem že v jutro hitela k mlinarjevim, našim sosedom, da bi dobila na posodo kako knjigo, s katero sem menila preganjati si dolg čas o božičnih večerih.

Bogat mlinar je imel namreč hčer, ki je bila eno leto starejša od mene. Njo so pa dali že lani v mesto, da bi se naučila nemškega jezika, finih ročnih del in ne vem še česa vsega. Hoteli so iz kmečke deklice napraviti mestno gospodično. Vendar so njeni starši, mlinar in mlinarica, bili trdi kmetje, ki nista znala ne pisati, ne čitati lastnega imena. Bila sta pač bogata in denar ju je bil prevzel. Minka, takó se je nju hči klicala, prišla je sinoči domú, da bi pri svojih praznovala božične praznike. Prinesla je iz mesta več kot ducat majhnih knjižíc, same povesti o copernicah, škratih, tolovajih in zacopranih gradovih. — Kaj neki stoji napisano v takih knjigah? sem menila. — In izprosila sem si eno knjigo na posodo ter jo skrivaj čitala.

Veste, oče, začnem torej obotavljaje se, vendar pa s trdnim namenom povedati mu resnico, ta knjiga ni —

A oče me ne pustijo dalje govoriti. Med tem, da si snamejo s klina klobuk in vzamejo iz kota pri peči debelo gorjačo, rečejo s povdarkom: Danes imam še važen pot. Tomažu pri žagi ni nič kaj dobro; dal me je poklicati, ker hoče še nocoj napraviti testament.

Oh, očka, rečem jokaje, tedaj nocoj ne boste z nami večerjali? Nocoj na sveti večer! O ostanite domá, oče! Staremu Tomažu gotovo še ni takó slabo. Jutre je tudi še čas. Po teh besedah vzamem očetu klobuk in palico iz rok, da ne bi odšli.

Oče se nasmehnejo dobrohotno, poljubijo me na čelo in pravijo s tolažljivim glasom: Moram iti, Dorica. Saj to je moj posel in — moj zaslužek, zašepetajo mi še na uho. Zdaj je pol štirih; ako gré vse prav, upam priti do pol osmih že nazaj.

Potem pa idite v božjem imenu, rečem z vzdihom. Denem očetu klobuk na glavo, zapnem jim gumbe kožuha in mu ovežem toplo ruto okoli vrata.

Takó, očka; kaj ne, da zdaj Vas ne bode zeblo? Pa glejte, da Vam nos in pa uhe ne zmrznejo, opomnim jih dobre volje ter jim podam palico.

Ti si otrok, še vedno otrok, Dorica, rečejo na to oče prijazno in me z roko lahno po lici udarijo. Srečno, Dorica!

Bog Vas obvari, očka! Pa glejte mimogredé na pošto, ali ne leži tam menda kakšno pismo od Lojza. Pazite tudi, da se Vam noga ne izpodrsne; saj — — zastonj sem za njimi vpila, oče me niso več čuli. Skoz okno sem jih videla, kakó čvrsto in brzih korakov stopajo po cesti.

Bilo je še-le pol štirih, a v sobi je že bil somrak. Vzamem prejšnjo knjigo, primaknem stol k oknu, da bi bolje videla, in čitam dalje.

Neko godrnjanje začujem v kuhinji. — Kaj se je Gerci neki prigodilo, si mislim; ona ne godrnja rada. In grem pogledat v kuhinjo.

Kaj se ti je pripetilo, Gerca, da si postala naenkrat takó sitna? Čemu kregaš Vareja in mačko? — Menda zato, ker oče ne bodo pred deveto uro nazaj prišli in ti si želela, da bi nocoj že ob šestih večerjali?

Nisem se motila: uagnila sem uzrok Gerčine slabe volje.

Se vè, začne se mi Gerca zdaj pritoževati, takó sem se podvizala, da bi večerja bila zgotovljena do šeste ure; zdaj pa ni misliti na večerjo pred deveto. In jaz, ki sem obetala botri Urši, da jej ob sedmih pridem pokazat, kakó se orehova potica napravlja!

Pojdi, Gerca, rečem jaz z moškim povdarkom, ali je vredno, za voljo take malenkosti se jeziti. Pa še danes, ko je predvečer najsvetejšega dneva! — Le idi k svoji Urši, napravite brez skrbi vajne potice, jaz pa bom čakala na očeta in jih bom stregla z večerjo.

Takó sama? Ali te ne bo strah in dolg čas? ugovarja Gerca bolj tiho. Lice se jej pa sveti veselja, da bo vendar smela iti k Urši.

Meni, da bi bil dolg čas in me strah?! odvrnem s ponosom. Saj nisem več otrok! Ko bi mi pa res bil dolg čas, hočem moliti, pristavim obotavljaje se in se izogibljem Gerčinega pogleda.

Moja vest ni bila čista. Med tem, da sem Gerci obetala, da hočem moliti, sem se v srci veselila, da bom mogla čitati svojo zanimivo povest, brez da me bode kdo motil.

Četrt ure pozneje korakala je presrečna Gerca proti vasi. Bil je za njo vselej praznik, kedar jej je čas pripuščal obiskati svojo prijateljico Uršo. Urša je bila znana kot največa klepetulja cele vasi. In s tem je dovolj povedano.

Ko sem bila sama v hiši, zaklenem hišna vrata z dvojim zapahom, potegnem preprogo črez okno, vržem nekaj polen v peč in se vsedem poleg luči, da dalje čitam svojo zanimivo tolovajsko povest. A kje je ostalo ono veselje do čitanja, ktero sem prej imela? Nisem mogla več čitati. Drva v peči, takó se mi je dozdevalo, takó čudno praskajo, ura na steni pa, da močneje in hitreje kakor navadno bije svoj tik-tak. To pa je bilo takó strašljivo poslušati. Zdaj pa zdaj je pokalo pohištvo, veter je zatulil, da so vráta zaškripala, luč pa je takó slabo gorela! — Začnem se bati. Srce mi je bilo, kakor da bi s kladivom po njem udarjal. Zagrebljem lice med rokama in zamežim z očmí.

Čez nekaj časa povzdignem glavo, pokrižam se zaporedoma, ter z napol zaprtimi očmi stopim k pisalnej mizi. Tam vzamem svečnik in prižgem še edno svečo. Zdaj je bilo svitleje v sobi in to me je nekoliko ohrabrilo. Vzamem molitveno knjigo in začnem iz nje čitati. Ah, kakó rada in kako pobožno sem molila, samo da si preženem strah! — Med molitvijo postajalo mi je vedno lože pri srcu. Jaz pa napravim trden sklep, da Gerca ne smé nikdar več po noči iti iz doma.

II.[uredi]

Že kake pol ure sem s trepetajočim srcem molila, ko čujem neko trkanje na oknu. — Ko bi že oče prišli nazaj? si mislim veselo vznenadjena in skočim kvišku. Oče so namreč imeli navado, trkati na šipo okna, vselej ko so zvečer domu prihajali. — Črez malo časa v resnici čujem pri vratih očetov glas: Dorica, Gerca, odprite, jaz sem, klicali so.

Ah, kako rada sem jim hitela odpirat. Kakó sem Bogu bila hvaležna, da so me rešili mučne samote.

Kako prav, da ste že prišli, oče. Gerce ni domá, Vari je tudi nekam zbegnil in meni je bilo med tem takó dolg čas, da bi se bila zjokala; hitela sem očetu povedati.

Gerce ni doma? začudijo se oče. O, ti revica, kako te je moralo biti strah!

O ne, oče, strah pa ne; saj nisem več otrok. Samo dolg čas mi je bil. — Zdaj, ko so bili oče zopet tu, nisem hotela vrjeti, da je bil strah oni čut, ki me je prej, ko sem bila sama, vso pretresal. — Pa kakó, očka, da ste takó hitro nazaj prišli; šesta ura je komaj minula, prašam potem.

Ali ti ni práv, da sem se prej vrnil, Dorica? odgovorijo oče. Starému Tomažu je bolje postalo in si je torej premislil. Rekel je, da ni sile testamenta delati, da lehko počaka še nekaj dnij. Vrnil sem se torej naravnost domu, da ti prinesem — Lojzevo pismo.

Lojz nas obišče? vzkliknem vsa navdušena. Pa kedaj pride, kedaj? Jutre, danes, ali menda že nocoj? O dajte brž sem pismo, očka.

Ne čudi se čitatelj mojemu neizmernemu veselju. Vedi, da moj brat Lojz že petnajst mescev ni bil doma. Ker je v mestu podučeval otroke bogatih hiš, da si zasluži denarja za knjige in oblačilo — oče so mu mogli samo stanovanje in hrano plačevati, — ni bil o zadnjih šolskih počitnicah doma. Moral je podučevati enega svojih učencev, ki je bil vsled bolezni zaostal. Pisal pa nam je, da upa o božiču imeti teden odpusta. Slutila sem tedaj, da je v onem pismu naznanjen njegov prihod.

Nisem se motila. Črno na belem je v pismu stalo, da bode prvi božični praznik o poldné domá.

Težko je popisati mojo srečo. Zastonj so mi oče pri večerji vedno prigovarjali da naj jém; nisem se dotaknila večerje.

Mlad človek ne mara toliko za jed. Nepričakovano veselje ga takó omami, da izgubi na enkrat tek in žejo. Stareji človek pa dela ravno nasprotno. Ravno kedar se čuti srečnega in zadovoljnega, ima največi tek.

Isto noč nisem mogla zaspati. Mislila sem na Lojza, kakó se zdaj vozi po železnici in misii na dom.

O poldveh vrnila se je Gerca od polnočnic in se čudila, da še ne spim. — Mene oče niso pustili hoditi k polnočnicam, ker je cerkev bila preveč oddaljena. — Ne morem spati, odgovorim jej; na Lojza mislim.

Lojz ti ne uide, odgovori Gerca. Spi, otrok, spi, sicer boš jutre vsa žolta v licih od bedenja.

To mi je pomagalo. Jutre pa na nobeden način nisem hotela žolta biti. Stisnem torej hitro oči in začnem števati, od ene do sto, da bi me spanec obhajal.

Drugo jutro bila sem prva po konci. Navadno sem po nedeljah in praznikih hodila le k velikemu opravilu. Danes pa sem šla z Gerco k ranej maši, da pozneje grem Lojzu nekoliko nasproti. A na božični praznik mora vsak pravi katoličan poslušati tri sv. maše. Prvo mašo sem poslušala z veliko pobožnostjo; drugo že z malo manjšo; bila sem nekoliko raztresena. Imé Lojz se mi je vedno vtikalo v molitev. Pri tretji maši sem že morala prositi angelja varuha, naj mi pride na pomoč. Lojzovo veliko, čvrsto postavo, s poredno-prijaznim obrazom imela sem vedno pred očmi.

Ko so bile maše končane, ukrenem jo z Gerco naravno proti domu. Danes nisem čakala, kakor druge krati svojih tovarišic, da bi ž njimi šla domu. Tudi se nisem zanimala, kako je ta ali ona oblečena. Domu, domu, mi je nekaj rekalo, pripravljat vredni sprejem svojemu Lojzu.

Po zajutrku uredim bolj ko mogoče po hiši. Potem grem v kuhinjo k Gerci, ki se je ravno pripravljala, da bi kapuna zaklala bratu na čast.

Ali naj ti kaj pomagam, Gerca? prašam jo z glasom, ki je prejasno povedal, kakó ne bi rada to storila.

Gerca pogleda me nalašč strogo od nog do glave, potem z mirno dušo zareže z nožem v kapunovo grlo ter reče: V pražnji obleki češ pomagati?

Ali naj se spreoblečem? prašam jo komaj slišno. Ah, kako rada bi bila šla že bratu nasproti.

Dorica, danes pač nisi za nobeno delo; le idi v božjem imenu, kamor te srce žene.

Bilo je še-le pol desetih, torej še prerano, da bi šla bratu nasproti. Pred dvanajstim ali pol enih pa pošta ni nikdar prišla. Kaj pa med tem počnem? Nek veseli nemir me je vzdrževal od vsakega dela; vsak četvrt ure pa se mi je zdel celo uro dolg. Na sprehod v gozd pojdem, si mislim; zvunaj na prostem mi čas hitreje preide, kakor pa doma.

Kakó lep se mi je oni dan dozdeval gozd v svojej zimskej obleki. Drevje je imelo sneženo skorjo, iz vej pa so viseli ledeni zobčki, ki so kakor biseri se lesketali, kedar je solnce po njem sevalo. Sneg mi je škripal pod nogami, jaz pa sem glasno pevala, ali polglasno sama s seboj govorila. Čutila sem se presrečno, zavoljo bližnjega bratovega prihoda. Hodila sem naprej brez pravega cllja. Žive duše nisem srečavala, kar je bilo razumljivo; tedaj je ravno bila velika maša. Zdaj pa zdaj sem vletela kvišku, grdo kričajoč kakšna kavka, prestrašena od mojih stopinj. Drobni, drzni vrabci poskakovali so mi pred nogaml, med snegom hrano si iskaje. Jaz obrnem vse žepe, da bi našla krušnih drobtin.

Čez kake male urice vrnem se domu. Sodila sem, da mora biti četvrt na dvanajst. Ravno so začeli trijančiti; maša je bila torej prej že končana.

Ko pridem domu, pogledam v hlšo. Gerca, rudeča kakor kuhan rak, pekla in cvrla je, da se je vse kadilo. Oče pa so v zakurjeni sobici pri oknu čitali „Slovenskega Gospodarja“.

Kod pa hodiš, Dorica? ogovorijo me oče, brž ko me zagledajo; vsa plava si od mraza.

Oh očka, poldvanajstih je že, v pol uri je Lojz že pri nas; mu odgovorim jaz vesela in objamem očeta.

Kako zmržene so tvoje roke, ljubka, opominjajo oče s skrbnim glasom. Obolela boš še samega veselja in prlčakovanja. Nič več mi ven ne hodi! Ná, tu imaš kos časopisa; vsedi se k meni in čitaj, da ti čas hitreje mine. Iz okna pa ugledava koj voz, ki nam Lojza pripelje.

Jaz ubogam, toda nerada. Kakó rada bi bila šla nekaj pota bratu nasproti, da se poleg njega domu vozim! — A mraz me je bil res vso prevzel. In ako sem od mraza plavav lici, kakor so trdili oče, potem sem jako grda, si mislim. Na brata pa nočem delati slab utis.

Vsedem se torej poleg očeta, a časopisa še ne pogledam; temveč moje oči skačejo od ceste na kazalec ure, od tam zopet na cesto. Štejem minute, ter z utripajočim srcem nategujem ušesi, ali ne bi čula v daljavi ropotati kakšen voz.

III.[uredi]

Bilo je nekaj mint črez poldan. Nenadoma poskočim kvišku. Zdelo se mi je, da čujem nek voz.

Ali že gre? prašajo me oče in odložijo časopis.

Bodite tihi, oče, da posluhnem, rečem nestrpljivo, odprem notranje okno ter poslušam. — V tem trenotju zapazim med drevjem na koncu ceste nek voz, ki se počasi naprej pomika.

Že gre, oče; Lojz je že tu, zakličem veselo ter ploskam z rokami. Potem vstanem od okna tako burno, da prevrnem stol.

Dorica, deni ruto na glavo, pa ne tekaj takó, sicer še padeš, čujem očeta klicati za menoj, ko letim iz sobe. Na dvorišču naletim na zbrano kuretino, ki je zobala svoj obed, da se prestrašena in glasno čivkaje razprši. Brez sape prihitim na cesto.

Lojz, Lojz, kličem zdaj na vse grlo, maham z ruto ter grem vozu nasproti, ki je bil za kakih dvajset korakov od mene; oči pa željno upiram v črni, kriti koleselj.

Voznika, na kozlu sedečega, posilil je sméh, zagledavši mojo navdušenost, meni pa je naenkrat prišel jok.

Moj Bog, ali sem prav videla? Koleselj je bil — prazen. Lojz, kje je Lojz? prašam zdaj voznika s trepetajočim glasom; le s silo sem solze zadrževala.

Voz se je med tem ustavil pred našimi vrati. Zdaj privleče voznik iz voza Lojzovo potno torbo, njegovo staro marelo, veliko zvezano culo in njegove štibali.

Gospod Lojz pustijo vse lepo pozdraviti, reče potem hladnokrvno, in dajo povedati, da pred nočjo ni treba na nje čakati. V Šent-Vidu so ostali, da nekoga obiščejo. — Rekši, vsede se spet na voz, potegne vajeti, zapoka veselo z bičem in hiti dalje.

Jaz stojim nekaj trenotkov kakor pribita na mestu in gledam za odhajajočim vozom. Srcé me zaboli, očí pa se mi napolnijo solz. Počasí vzamem v eno roko Lojzovo torbo in marelo, v drugo pa culico in njegove štibali.

Na dvorišči srečam očeta in Gerco. Prišla sta tudi ona bratu nasproti.

Kaj se ti je zgodilo, Dorica? — Čemu se jočeš? — Kje je ostal Lojz? prašata me oba zaporedoma.

Lojz ima druge ljudi rajši od nas! — ostal je v Šent-Vidu — prišel bode še-le nocoj — porečem v pretrganih stavkih in glasno zaplačem.

Oče so me na to potolažili. Gerca pa je nekaj godrnjala o kapunu, da mrzel ni takó okusen, kakor topel in o lehkomiselnosti mladih ljudij.

Jaz pa jokam toliko in takó dolgo, da so mi oči zatekle. Zavoljo tega ne morem iti k popoldanskim večernicam. Ostala sem doma in Gerca mi je izročila neko knjigo „Življenje svetnikov“ ter naročila mi, prav pobožno moliti. Trdila je, da mi potem bode lože pri srcu.

Pokrižala me je na čelo, potem pa me zaklenila v hišo, da ne bi med tem zbežala kam na sprehod.

Veš, Dorica, reče Gerca, vrnivši se iz cerkve, Kolomanov dijak je že sinoči prišel iz mesta in —

Že sinoči? sežem jej jaz srdito v besedo; že sinoči praviš? — Ah, in on nima sestre, ki bi bila čakala na njega, kakor jaz na Lojza! A jaz hočem Lojza kaznovati, ker me takó malo rad ima, pristavim vsa žareča v lici. Boš že videla, Gerca. Koj se grem spreoblačit in oblečem najgršo svojo obleko, da bo videl, da, tudi jaz za-nj nič več ne maram.

Gerca se je na to smejala in jaz se tudi ž njo smejim, a ta smeh mi ni prihajal iz srca. Na to grem v gornjo sobo, slečem hitro praznično obleko ter oblečem vsakdanjsko. Po-tem se vrnem dol, a zdaj se čutim nezadovoljnejšo, kakor poprej.

Oče, dajte mi „Slovenskega Gospodarja“, prosim očeta, ki so nekaj pisali; takó mi je dolg čas.

Oče povzdignejo glavo in me pogledujejo. — Kakšna pa si, Dorica? V tej starej, kratkej, ponošenej obleki boš Lojza sprejemala? rečejo neprijetno vznenadjeni.

Še te obleke Lojz ni vreden, odvrnem razdražena. Zakaj pa ni v jutro prišel, ko sem se zavoljo njega bila nališpala, ko smo se ga takó veselili?

Dorica, Dorica, kako si burna! V jutro si bila sama ljubezen, zvečer pa sama jeza. To ni lepo, pokregajo me dobri oče z žalostonim glasom.

Jaz hočem nekaj odvrniti, a nekaj mi tiči v grlu, da ne morem govoriti. Bil je jok, katerega sem po sili premagovala.

Štiri bo kmalu, oglasijo se oče črez nekaj čaša in zapečatijo pismo; vsak čas, menim, bode Lojz tu.

Naj bo! jaz mu ne grem nasproti, odgovorim svojeglavno.

Bomo videli, porečejo oče bolj za-se in se nasmehnejo. Potem oba dva molčiva. — Oče začnejo hoditi gor in dol po sobi z rokama na hrbtu. Mrak je nastajal; skoro nisem videla več čitati. A jaz gledam vse edno v časopis, da ne bi zapažila brata, ko bode od ceste prihajal. Srcé pa mi je med tem vedno močneje bilo.

Dorica, pokličejo oče nenadoma in se ustavijo sredi sobe; poglej skoz okno.

Jaz ubogam. V tem trenotji pa mi uide iz ust radostni „ah“! Lojz, moj Lojz je korakal po cesti, v dolgej zimskej suknji, z ljubeznjivo palčico vroki in za pol brača veci, kakor je bil pred poldrugim letom. Vsaj meni se je takó zdel.

Koj letim iz sobe, odprém in zaloputnem dveri za seboj vedno kričé: Lojz gre, Lojz gre!

Lojz! — Dorica! zakličeva oba ob enem, brž ko se ugledava, a koj potem me njegove močne roke že držijo v presrčnem objemu.

Le čakaj, Lojz, porednež, saj te nimam nič rada, če te tudi zdaj objemam, jaz rečem med smehom in jokom. V Šent-Vid te srce bolj vleče, kakor domú. A ko takó govorim, stopám na prste nog, da bi mogla dejati roké okoli njegovega vratú. — Potem greva za roke se držé v hišo. — Žejen in lačen si gotovo, rekla je Gerca, ko naju vidi vstopiti. Boš pa koj nekaj ugriznil in si poplahnil grlo, da bo jezik potem lože tekel. Saj imaš kaj pripovedovati, kaj ne? — In hitela je mizo pokrivat.

Nič nisem kaj posebno lačen in žejen, odgovori Lojz dobre volje; Šent-Vidski gospod župnik so mi vse predobro stregli.

Kje pa si, Dorica? praša potem in se ozré po sobi.

Jaz sem ravno prežala pri vratih na kako priliko, da bi neopazovana zbežala se spreoblačit. Sram me je bilo svoje revne obleke.

Pojdi sem k luči, nadaljuje brat in me prime za roko; moram pogledati, ali si se kaj spremenila v tem poldrugem letu, kar me ni bilo doma. — Kako to, Dorica, saj nisi nič vzrastla, pristavi poredno, potem pa me je opazoval od nog do glave.

To je kriva moja kratka obleka, da se ti vidim majhna, branim se jaz. Ah, ko bi bil príšel v jutro, Lojz, takrat pač sem bila veča in — lepa, pristavim bolj tího in močno zarudim.

Kaj, ali tudi coprati znaš? smeje se brat. V jutro, praviš, da si baš velika in lepša, zvečer si pa naenkrat —

Grda, pristavim jaz hitro osramočena. Ali ne čuješ, da je obleka vsega kriva?

Brat me začuden pogleda. Potem se iz celega srca smeji, da je njegov glas odmeval po sobici. — Zdaj te umem, Dorica. Huda si bila, ker nisem prišel v jutro naravnost domu. Hotela si se zató meni maščevati s tem, da si oblekla svojo najgršo obleko. Sem-li uganil, Dorica?

Jaz molčim v zadregi.

Kakor vidim, res nisi napravila nobenega napredka v tem poldrugem letu, Dorica; povzame Lojz zopet besedo in se usiljuje, da bi bil resen. Ostala si majhna —

Ti pa si med tem postal veči, kakor največi gaber v gozdu, sežem mu jaz veselo v besedo.

Ostala si trmava in muhasta, nadaljuje on, kakor da ne čuje mojih besed.

A tudi pridna in dobra je ostala, kakor nekdaj, pristavi, Gerca s povdarkom, kí je med tem prinašala na mizo vsakovrstne jedi.

Ona se je vedno za mene potegovala, dobra ženka. Če je kdo videl in grajal na meni kakšno grdo lastnost, našla je koj ona zato dve dobri.

Lojz, na tvoje zdravje! oglasijo se zdaj oče in povzdignejo kupico vina. Oni so ves čas hodili gor in dol po sobi s srčnim nasmehom okoli ust, ter naju z neizmerno ljubeznijo opazovali.

Lojz trkne z očetom. Vsi se potem usedemo k mizi. Med večerjo govorita oče in Lojz o uku, profesorjih in drugih šolskih stvareh. Jaz le malo jém. Lojza se ne morem dovolj nagledatí. Zdaj opazujem, da ima jako fino črno suknjo, zdaj da ima lepo štikano srajco, zdaj da njegov ovratnik je svíien. Lojz, vprašam ga radovedna, od kod pa dobivaš toliko denarja, da si nakupuješ takó lepih rečij? Oblečen si bolje, kakor naš nadučitelj.

Ali se ti takó dopadem? odvrne brat z nekim dopadenjem. — Glej, skoro bi bil na nekaj pozabil, reče nenadoma in se lahno po čelu udari. — Gerca, daj sem mojo potno torbo. Takó; zdaj boš videla, Dorica, da tvoj brat ni sebičnež, da je tudi na tebe mislil.

Jaz delam velike oči; ko Lojz vzame iz potne torbe več zavitkov. Lojz ti se z menoj šališ, zakličem potem, ko on položi pred mene majhno molitveno knjižico v višnjevem žametu in s srebrno zapenco ter pristavlja: To imaš za spomin na mene, Dorica! Pa moli za mene, vselej, ko boš vzela v cerkev to knjigo!

Da bi za-me bila ta krasna knjiga, rečem neverno a vendar prijetno vznenadjena. Med tem si pa hitro obrišem roké in jo z dvema prstoma rahlo odprém.

Oče, Vi tudi nekaj malega dobite, nadaljuje brat in očetu podá dolgo, lepo pipo z višnjevega lesa.

Gerca, na tebe tudi nisem pozabil, oglasi se z novič Lojz, ter jej okoli vrata dene volneno ruto.

Jej mene! jaz tudi nekaj dobim? začudi se Gerca in nje velika usta se široma nategujejo v presrečni nasmeh. Ne Lojz, tako lepe in fine rute pa še nisem imela, od kar živim. Zdaj, ko sem stara, siva in imam nagubančeno lice, je pa tudi nisem več vredna.

Pač, pač, vredna si je, jaz hitro pristavim. Prav si storil Lojz, da tudi na Gerco nisi pozabil.

Na enkrat se Gerčin takó veseli obraz zatemni: Lojz, ona reče žalostno, Bog zná kolikokrati si nisi večerje privoščil, da bi kupil te lepe reči.

Kaj da ne bi bil Lojz zavoljo teh darov večerjal? rečem prestrašena in knjižico z neko grozo v strán porinem. Lojz, ali si stradal, zavoljo nas stradal, da bi se mi veselili?

Poglej me v lice, Dorica, smeji se brat; ali se ti zdim, kot človek, ki je zastradan? — Ko to izreče, primakne svoj polni obraz k mojemu in napihuje lice, da bi debelejše izgledal.

Ko to vidim, se zakrohočem, med tem pa mi že solze visijo na trepalnicah. Udarim ga lahko po napihnjenem licu in rečem vesela: Kaj še, takó si okrogel, kakor pirih.

Oče gledajo ginjeni na naju in si z mazincem utrinjajo solze v očesu.

Vidiš, Dorica, začne Lojz pripovedovati, letos sem dobil jako bogatega fantička v poduk in takó zaslužim več, kakor so moje potrebe.

Dolgo smo oni večer še ostali po koncu. Potem ko smo vse domače novosti prerešetali in nam je Lojz dolgo pripovedoval o svojem mestnem življenju, začela sta brat in oče se pogovarjati o politiki, o slovenskih poslancih in slovenskej literaturi, o rečeh, o katerih jaz nisem besedice razumela. Sedela sem tiho poleg njiju in prebirala svojo novo molitveno knjižico. Gerca pa je čepela pri peči ter molila rožni venec.

IV.[uredi]

Drugi dan bil je drugi božični praznik. Določila sva z Lojzem, da pojdeva skupej k velikemu opravilu. Ravno je za čelo vabiti drugikrat k maši, ko nekdo potrka na moja vrata. Ob enem pa oglasi se Lojzov glas: Ali smem noter?

Ne še, počakaj še trenotek, kličem jaz od znotraj.

Le preveč se ne nališpavaj, pravi na to Lojz od zvunaj. Bolj ko hočeš dopasti, grja postaneš.

Kakó si nepriljuden, porečem trdo, odprem dveri in se hočem od njega obrniti, kakor da sem razžaljena. A eden sam pogled na Lojza in sméh je koj pregnal moj namen.

Lojz mi pri vratih po vojaški salutira in dela globoke poklone.

Ali se ti dopadem? prašam ga vesela in se zravnam po koncu.

Takó, takó! pravi na to Lojz z resnim obrazom. V včerajšnej obleki si se mi skoro bolj dopadla.

Ni res, pravim jaz užaljena. Zdaj sem videti velika, močna, z eno besedo, v tej obleki sem cela deklina; v včerajšnjej pa sem izgledala kakor devetletni otrok.

Dorica, ti si tudi še otrok, odgovori brat prijazno in potrka na ramo. Ali ne vidiš, da se šalim? — Vedno se mi dozdaj dopadeš, Dorica, v katerej si bodi obleki; a ne zavoljo zvunajnosti, temveč zavoljo svojega nepopačenega otročjega vedenja. To mi pri tebi dopade. — Si že gotova z oblačenjem?

Sem, odgovorim zamišljena in se brž napotiva v cerkev.

Oni dan je bilo še mrzleje, kakor prvi božični praznik, a zato pa ni bilo nič megle. Nebo je bilo čisto kot ribje okó. Zvonovi so praznično vabili k božjej službi, jaz pa sem tako srečna in lahko stopala poleg Lojza.

Ljudje, ki so meni sicer samokó pomigavali z glavo v pozdrav, snemali so danes nama spoštljivo klobuke. — Kako mi je to dobro dejalo! Delala sem poklone na levo in desno, pri tem pa ponosno se ozirala na brata, kakor bi hotela reči: Vidite, kakšen gospod je moj brat!

Cerkev je bila že vsa razsvitljena in natlačena, ko vstopiva midva. Komaj sem v gnječi dobila prostorček, da pokleknem na konci neke klopi. Lojz pa je moral stati.

Med svetim opravilom hočem večkrat Lojza na to in ono opozoriti, a on je stal poleg mene z nenavadno resnostjo ter gledal na veliki altar, da se nisem upala motiti ga, zdelo se mi je celó, da se njegove ustnice gibljejo v tihej molitvi. Kako sem ga tedaj občudovala in cenila! Znano mi je bilo, kako mladenči neradi molijo, kako oni celo prav pogostoma s svojo pričujočnostjo samó motijo pobožne ljudi.

A moj Lojz, čerayno sicer muhast in poreden, pa se je v cerkvi vedno spodobno in izgledno obnašal. Da tudi jaz ne zaostanem za svojim bratom, molila sem potem tako iskreno, kakor malokedaj.

Ko greva po maši Lojz in jaz iz cerkve, bile so vse oči obrnjene na naju. Posebno dorasla mladina imela je o naju kaj si šepetati.

Dorica, kdo je ona deklina v klobuku, vpraša tiho Lojz, ter me sune s komolcem; zdi se mi tako znana.

Kaj je ne poznaš? začudim se jaz; mlinarjeva Minka je. Brat me neverno pogleda. — Kaj praviš? Da bi Minka bila? Pa s klobúkom.

Kaj ne veš, rečem jaz na tihoma, da ne bi čula Minka, ki je hodila nekaj korakov pred nama, da so jo mlinarjevi dali v mesto, da se izobražuje? Zdaj je tudi ona, kakor ti, samó na počitnice prišla domu.

Lojz si glasno usekne nos, da ne bi se čulo, kakó se v ruti smeji. — Moj Bog, Dorica, jaz počim od smeha, šepetá mi na uho. In še-le zdaj mi poveš to važno novost?

Veš, njeni starši so neki dobili na loteriji in — na enkrat omolknem. Minka, ki je vedno bolj počasi hodila, da bi jo midva došla, ustavi se na enkrat ter se nama nasproti obrne.

O, gospod Lojz, dobro došel; ona ogovarja brata in mu roko podaje v pozdrav. Kako dolgo se že nisva videla; zdi se mi že cela večnost!

Brat udari dobrovoljno v njeno roko, ki je bila vsa skrčena, ker je tičala v preozkih usnjatih rokavicah, ter odvrne poredno: Ali si ti res mlinarjeva Minka? — Komaj sem te spoznal!

Minka je na to napravila kisel obraz. Zdelo se mi je, da jej ni Ijubo, da jo Lojz, kakor nekdaj tika.

Ali smem Vaju nekoliko spremljati? vpraša potem.

Tvoja družba bo mene in Dorico jako veselila, odgovori brat prijazno. Kaj ne, Dorica?

Ljudje so se bili razšli na vse kraje; samó nekaj paglavcev je še zijalo za nami.

Tedaj še poznali me niste? pravite; začne spet Minka in se ozré z nasmehom na brata. Jaz tudi ne bi Vas skoro bila poznala. Takó ste fino oblečeni, takó ponosno hodite. Se ve, v mestu, med olikano gospodo, postane človek ves drugačen, kakor tu na deželi med robatimi kmeti. Poglejte mene, zdaj je še-le leto, kar bivam v mestu, a sama sebe več ne poznam. Danes v cerkvi n. p. menila sem, da v omotico padem od zaduhlosti, takó rahla sem postala. In ko so ljudje pevali, menila sem, da mi giava pojde narazen. Moje čutnice ne prenašajo več kaj tacega.

Kaj neki praviš, Minka? začudim se jaz pomilujoč; da si takó slaba? — Pa nisi videti bolna v resnici ne. Kaj ne, Lojz, da ne? —In ravno danes so tako lepo pevali, kakor že davno ne. In cerkev je takó dobro dišala po kadilu, da še zdaj moje obleke po njem dišijo.

Lojz ni nič odgovoril; a ustnici so mu trepetale, premagoval je posméh.

Minka me pogleduje pomilovalno po strani in reče: Kaj veš ti, revica, kaj je lepo petje. Saj nisi svoje žive dni druzega petja čula, kakor to vriskanje v cerkvi. Jaz pa obiskujem skoro vsaki drugi dan mestne godbe; to, to je nekaj za uho in srcé. — Kaj ne gospod Lojz?

Ne vem, odvrne on malomarno; jaz ne hodim k nobenim godbam.

Ne? začudi se Minka; zato Vas nikdar nikjer ne srečavam.

Kakšno šolo pa obiskuješ, Minka? hitro Lojz popraša. Najviši dekliški závod. Tam je vse nemško, do zaduje besede nemško.

Meni bi tam bilo strah, ker ne bi nič razumela, šepetam bolj zá-se.

Ne veste? odvrne Minka živahno. Tisto lepo poslopje gledišču nasproti. — Ali hodite kaj v gledišče? ona nenadoma pristavi.

Jaz bivam v mestu, da se učim in ne hodim v gledišče; bil je hladni Lojzov odgovor.

Minka se je na to kazala razžaljena. En čas molčí in čemerno puli dlake svoje ročne kožuhovine.

Med tem smo bili prišli do mlina. To je bil Minkin dom. Lojz se ustavi in reče neprijazno: Ne smeš naju dalje spremljati, Minka, poldan mora vsak čas biti. — Znalo se mu je predobro, da mu ne ugodi Minkina družba.

Okoli Minkinega doma se je vijal potoček, ki je slišal k mlinu. En del tega potoka je bil zmrznjen.

Glejte, kakó debel led je tu, reče Minka zopet z dobro voljo in udari z nogo po ledu. V mestu sem vedno hodila na ribnike se drsat; in Vi, gospod Lojz? — ln ko je to pravila, drsala je z nogo gor in dol po ledu, da bi kazala žametne črevlje.

Ali še pomniš, Minka, reče zdaj Lojz, kakor da ne bi bil slišal njeno vprašanje, kakó sva jaz in ti pred dvema letoma v tem potoku žabe lovila? Dorica ni nama hotela pomagati, ker je bila prelena, da bi se sezula; tebi pa se ni bilo treba sezuvati, ker si ob delavnikih vedno bosa hodila. Več ko dvajset dobro rejenih žab sva bila nalovila; ali še kaj pomniš? — In gledal jo je poredno.

Minka močno zarudi. — Jaz sem že davno pozabila na te otročarije, odvrne v zadregi in hitro skriva nogo pod krilo. — Vi ste pa danes slabe volje, gospod Lojz, še pristavi razžaljena.

Zakaj me pa vičeš in „gospod“ praviš, nadaljuje Lojz z vidnim namenom jo dražiti. S tem me usiljuješ, da tudi jaz tebe vičem in kličem „gospodična“.

Ne bil bi prvi, ki bi me takó imenoval, odvrne Minka z žarečim pogledom. Ali mislite, nadaljuje ona prevzetno, da me v mestu Minka kličejo? Kaj še! „frajla“ Mari mi však pravi. Minke in Mice so tam samó dekle.

Bojim se, ljuba soseda, da se ne bom nikdar mogel privaditi tega naslova, odvrne Lojz porogljivo. Za mene si in boš pač tudi zanaprej ostala mlinarjeva Minka, s ktero sva žabe lovila. Saj mi ne boš zamerila, kaj?

Minka je na to zarudela, kakor pirih, pa menda iz same jeze. — Sčasoma se človek vsega privadi, rekla je srdito in seje od naju obrnila. Mene boljši gospodje, kakor si ti, vikajo, pa ne bi me tak fantalin! Pristavila je zaničljivo, brata strupeno pogledaje, potem pa je zbežala v hišo.

Lojz, kaj si storil? Razžalil si jo nehoté, rečem jaz s skrbljivim glasom, ko sva bila sama.

Hoté, hoté sem jo žalil, odgovori brat s povdarkom in pospeši korake. Kakšna popačenost, kakšna prevzetija, kakšna samohvala tiči v tem dekletu! Brrrrr — mraz me je bil protresal, ko sem jo poslušal.

Ali kaj češ, če je pa že takó visoko izobražena in —

Od nje izobraženosti nas Bog obvaruj, seže mi Lojz v besedo z resnobnostjo njemu nenavadno. — Kaj je neki motilo njene stariše, da so jo dali v mesto v odgojo? — Pa zdaj, ko je deklina že šestnajstletna in bi jo doma najbolj potrebovali? Kako ljubezniva je bila nekdanja Minka, kot prosto deklé; a kakšna je zdaj!

Ali kaj je zakrivila? poprašam nekoliko prestrašena.

Zakrivila ni nič, ali — dovolj, z eno besedo, Dorica, ti mi moraš sveto obetati, da je ne boš nikdar imela za blížnjo prijateljico. Ali mi obetaš?

Obetam ti, karkoli želiš, odgovorim komaj slišno. Vest mi je očitala, da sem si od Minke še-le oni dan izposodíla knjigo. Ko bi Lojz to izvedel? mislila sem si z grozo. — In sklenem o prvej priliki brž jej knjigo povrniti, pa je med tem še ne pogledati.

Tiha in menj vesela, kakor sva bila pred dvema urama odišla, prišla sva potem domu.

V.[uredi]

Ko stopiva v kuhinjo, udari nama duh po nečem prismojenem nasproti. V kuhinji ni bilo nikogar. — Kam je neki Gerca šla, rečem bratu; tri četrte na dvanajst je že; obed bi že moral biti gotov.

Brat pogleda v izbo. Tudi tu ni nikogar, poreče; kam sta zbežala oče in Gerca? — Grem pogledat v gornjo sobo; in odide. — Jaz pa med tem pogledam na ognjišče. Presiljeno zelje je bilo popolnoma zažgano, juha je bila do polovice prekipela, ogenj pa je ugaševal. — Kaj to pomeni? — Kam je Gerca izginola, mislim si vsa nemirna in se tudi podam v gornje nadstropje, da vidim, kaj se tam godi.

Na stopnicah mi pride brat nasproti. — Oče so v postelji, reče ves v skrbéh.

Ali je Gerca pri njih? vprašam vsa prestrašena.

Da, ona tira in maže očetove noge.

Jaz se podvizam k očetu — Lojz hiti za menoj.

Ko vstopiva v očetovo sobo, obrne se Gerca ter nama daje znamenje, da bi tiho hodila. Jaz stopim po prstih k očetovej postelji.

Očka, ljubi, dragi očka, kaj se Vam je pripetilo? rečem z jokajočim glasom. O le bolni ne bodite zdaj, ko je Lojz tu, in jim božam mrzlo čelo.

Oče odprejo na to oči in pogledajo začudjeno okoli sebe. Ko mene in Lojza zagledajo, se dobrohotno nasmehnejo.

Mraz me trese, pa srce mi takó močno bije, rečejo s slabotnim glasom. Prehladil sem se menda; upam, da bo kmalu bolje. Le dalje mi tiraj noge, Gerca, zaukažejo Gerci, ko je ta za trenotek prenehala to delati. Ne vem, kaj je to? Nog celo ne čutim; trde so, kot bi bile iz lesa, oni nadaljujejo v več prenehljajih.

Ah, kakó so bili shujšani v malo urah! Njih lice je bilo bledo in upalo; njih sicer krepki glas bil je votel in komaj se je slišal.

Pojdita obedovat, otroka moja; poldan mora že biti. Nič ne žalujta zavoljo mene; še moj del obeda pojejta, pa bodita vesela! Zaspan sem tudi; spal bi rad.

Jaz poljubim njih roko, ki je na odeji ležala, ter rečem tiho Lojzu: Idiva, oče bodo med tem zaspali: spanec jih bode okrepčal.

Ko greva črez stopnice, teče Gerca za nama. — Dorica, reče, če je zelje slabo in meso pretrdo, vzemi iz shrambe klobaso in si opraži nekaj jajec, da ne bosta lačna. Upam, da bode do večera očetu bolje; potem pa skuham boljšo večerjo. Lojz in jaz sva bila zeló lačna. Hoja in mraz bila sta nama napravila velikansk tek. Pojedla sva mesó, da-si je bilo še trdo, polizala sva vse zelje, da-si je bilo požgano, Gerčino povelje sva tudi poslušala; napravila sva si cvrtje iz šest jajec in povžila več ko polovico precej belike klobase.

Po obedu hočem posodo pomivati, toda Gerca me je prehitela. — Oče zdaj spijo, rekla je, bom sama pospravila kuhinjo. Le idi v izbo pa delaj Lojzu družbo.

Ko brat čuje Gerčin glas, pride koj v kuhinjo. — Kakó je kaj očelu, Gerca? popraša v skrbéh; ali naj grem po zdravnika?

Mislim da ne bo treba, odvrne Gerca. Že lani jim je bilo enkrat takó hudo, kakor danes. Kuhala sem jim cintauer, ribala jim noge s solnim žganjem in v nekaj dnéh so bili zopet zdravi.

Bog daj, da bi tudi takrat bilo takó! vzdihne Lojz, kakor olajšan težke skrbi. — Pojdi, Dorica, med tem ko oče spijo in Gerca uredi po kuhinji, hočeva nekoliko govoriti, vabi me on. — njegov obraz postal je nenadoma jasen, njegove oči so spet žarele v mladostnem ognju.

Ko njega vidim vedrega, preide tudi meni srčna tesnoba vsled očetove bolezni. — Ah ti moj Bog, da je le moj Lojz vesel, da bodo le dragi oče spet ozdraveli, in da biva dobra Gerea med nami, to so bile moje najiskrenejše želje.

Brat usede se v izbi poleg okna in kadi iz dolge očetove pipe. — Jaz sedim pri njegovih nogah na nizkem stoličku, ter zrém presrečna va-nj. — Lojz, ko bi ljubi Bog me pustil enkrat v nebesih takó pri tvojih nogah sedeti, kako bi mu bila hvaležna.

Treba prej nebesa si zaslužiti; odvrne Lojz in mi v oči puha oblak gostega dima.

Fej, kako to žgé, jaz zakličem in maham z roko po dimu.

Vidiš, Dorica, da ni ravno takó prijetno imeti me za tovariša v nebesih, meni Lojz smejé.

A tam ne boš imel pipe, izgovarjam se jaz. — Veš kaj, Lojz, jaz ti bom nekaj svetovala.

Kaj neki modrega? praša brat; povej no, že nategujem ušesi, takó sem radoveden.

Da se nikdar ne smeš oženiti, odgovorim.

Oho, godrnja Lojz dobre volje.

Mene vzameš za gospodinjo in bova srečno in zadovoljno živela.

Misliš? reče Lojz poredno in strese iz pipe pepel.

Gotovo, pritrjujem vsa navdušena. Jaz ti bodem brala vsako željo iz očij; stregla ti bom, kot bi bil princ; kuhala ti bom samo take jedi, ktere najrajši ješ. O Lojz, kakó lepo bo tedaj! Ti boš gospodar črez vse, jaz pa bom tvoja pokorna gospodinja. To bo življenje!

Zdaj ko si tako lepo naslikali najno bodočnost, povej še, Dorica, kakšen stan naj si pa izberem? To je poglavitna reč!

Kakšen stan? — Na to še mislila nisem, odgovorim jaz. Postani pač, kar te najbolj veseli.

Pravde dohtar bi najrajši postal, méni Lojz. Kaj praviš ti na to?

Da bi potem na pravdarje čakal, kakor Izraelci na mano, pošalim se jaz; saj veš, kakó se je očetu godilo.

Da, oče, s svojim mehkočutnim srcem, se ve, da niso mogli nič opraviti, reče Lojz pomilovalno; ali jaz — jaz — huj! Povzdignol je pest, nagubančil čelo in delal hude oči.

Ti si ti, to vem, odvrnem jaz in se smejim; a ti boš ravno takó dober, kakor so oče, če ne še boljši. Ti boš ljudem še denar dajal, namesto da bi jih odiral; le meni verjami.

Ali pa veš, Dorica, reče na to Lojz in dela slovesno-resni obraz, da ako hočeš bití moja „gospodinja“, kadar bom v mestu „gospod dohtar“, moraš tudi biti izobražena?

Glej, kakšen si, sežem mu jaz v besedo; danes si se pa posmehoval Minkinej izobraženosti —

Minkinej prismuknjenosti in prevzetnosti sem se posmehoval, reče on hitro na to. — Pa molči mi o Minki, sicer me spraviš v slabo voljo. — Povej rajši, kako ti kaj grè s slovensko sklanjatvo; tega si nisi nikdar mogla kaj zapomniti. Ali že znaš sklanjati „Gôs“ in „Nit“?

Izvrstno; le poslušaj: Gôs, Gôska, Gôsko. — Čemu se smejiš prašam brata nekoliko užaljena; smejal se je na vse grlo.

Draga moja, saj znaš menj, kakor pred dvema letoma, odgovori on.

Jaz na to utihnem in se pobita od njega proč obrnem.

Grem pogledat, kako je kaj očetu, on nadaljuje in vstane; med tem se bo tvoja jeza ravno izkadila.

Črez kratki četrt ure vrne se Lojz nazaj. — Moj Bog, ali je očetu hujše? zakličem, brž ko ga zagledam. Bil je videti nenavadno resen.

Lojz ničesar ne odgovori. Vsede se na prejšnje mesto in gleda zamišljen skoz okno.

Jaz se mu preplašena približam. — Lojz, prašam s trepetajočim glasom, ali je očetu huje?

Lojz se počasi obrne proti meni in zdelo se mi je, da mu solza blesti v očesu. — Kakó stari so oče, Dorica? praša me z negotovim glasom; ti moraš bolje vedeti, jaz sem že pozabil.

Vsedi se, Dorica, reče na to Lojz, ter zna se mu, da bi mirno govoril, in poslušaj me.

Jaz ga nemo ubogam. Kolena so mi trepetala, srcé mi je hitreje bílo in najrajši bi se bila zajokala, takó neprijetno čudno mi je na enkrat v prsih postalo. Slutila sem nesrečo.

Brat je moral uganiti moje notranje stanje. Gladil mi je lase iz čela in rekel polnočutno: Umiri se, Dorica! Upajmo, da nas Bog nesreče obvari. Ali — na enkrat omolkne in gleda v stran. Hotel mi je zakrivati solzé, ki so mu napolnile oči.

Jaz uprém v njega svoj prestrašeni pogled in prašam z votlim glasom: Ali nas oče zapustijo?

Brat me iskreno pogleda. — In ko bi nas zapustili, Dorica, ali boš znala prenašati to veliko nesrečo?

Jaz skrijem lice na njegovo koleno in se bridko zajočem.

Saj ni res, saj je nemogoče, rečem potem ihté; oče so še krepki, živeli bodo še veliko let. In ti tudi, Lojz, obadva morata še dolgo, dolgo živeti. — In sežem po njegovo roko in jo krčevito stiskam med svojima, kakor da se bojim tudi njega izgubiti.

Brat me nežno potegne k sebi in poreče ginjen: Dorica, na mojo naslombo se smeš vselej zanašati, ako mi le Bog življenje pustí! Za tvojo srečo hočem bolj skrbeti, kakor za svojo. Bog mi je priča, da resnico govorim.

Ali res misliš, da bodo oče morali umreti? prašam ga tiho, kakor da se bojim lastnega glasú. Čutila sem se zdaj nekoliko potolažena; Lojzova obljuba mi je neskončno dobro storila.

Oni pojdejo kmalu za materjo; o tem več ne dvomim, odgovori brat ves pobit. Bojim se, da jih bode mrtud zadel; vsa znamenja kažejo na to.

Ubogi očka, vzdihujem iz globočine srca.

Oni ne bodo ubogi, temveč blagor njim! — A ti, Dorica, boš odslej revica, odvrne brat žalostno.

Ali mi nisi obetal, rečem — a dalje ne morem govoriti, jok mi je jemal glas.

Da bom za tebe skrbel, se vé, pristaví brat slovesne. A ljubka, žalibog, da predno pridem do lastnega zaslužka, treba mi je še pet let truda in požrtvovanja. Za tebe ne morem v tem času nič storiti, kakor tolažiti in ti dajati dobre svete.

In ljubiti me, zašepečem jaz.

Ko bi to za življenje bilo dovolj, Dorica! zdihne brat.

Oni večer silila sta me Lojz in Gerca, naj grem spat. Jaz sem se temu zoperstavljala. Hotela sem z njima celo noč pri očetovej postelji bedeti. Nazadnje sem se vendar morala udati njunej želji. Želela sem pa očetu vsaj voščiti lehko noč. A tudi k njim me nista pustila. Trdila sta, da so oče ravno zaspali.

Jokanje in žalost sta me bila zmučila. Spanec me je kmalu premagal; spala sem trdno celo noč.

V jutro za rana me vzbudi nenavadno klenkanje zvončeka. Zdelo se mi je, da ono prihaja iz bližnje sobe. Tudi neko šepetanje in tiho stopanje več nog je vzbujalo mojo pozornost. Samó od Lojza in Gerce niso te stopinje in glasovi, mislim si silno vznemirjena.

S trepetajočo roko napravim luč, oblečem se hitro, potem pa varno odprem dveri, ki so vodile v očetovo sobo. Kakor pribita ostanem pri vratíh in en trenotek se ne morem ganiti od same osupnjeností. Kaj se tu notri godi? — Na belo pokritej mizi goreli ste dve sveči in sredi njih stoji božje razpelo. Gerca kleči pri očetovej postelji, Lojz povzdiguje očetovo glavo, gospod župnik pa očetu delijo sv. obhajilo.

Ko se nekolíko zavém in izprevidim, kaj se tu godi, spustim se tudí jaz na kolena; a one se mi šibijo glava mi leze nazaj, tema se mi dela pred očmi in zgrudim se na tlá.

Ko se zavém, ležim na svojej postelji, Lojz in Gerca stojita poleg mene. Iz objokanih Gerčinih očij in žalostnega Lojzovega obraza pa čitam bridko vest, da sem postala — sirota.

VI.[uredi]

Očeta smo že bili pokopali. Lojz je moral v treh dnéh v mesto se povrniti. Velika pobitost je vladala med nami. Lojz je bil skoro celi dan iz doma. Hodil je h gospodu župniku se posvetovat zavoljo svoje in moje príhodnjosti. Gerca se je vedno jokala, ter pripravljala na našo ločitev. Vse naše imetje je imelo biti prodano. Ono ni toliko znašalo, da bi mogli zanaprej, kakor dozdaj združeni živeti. Oče, da-si le kmečki advokat, prislužili so vendar toliko, da smo pošteno izhajali. Kmetje so mu navadno poplačevalí trud z blagom, ne z denarjem. Zato je bila naša hiša vedno polna vsega. Žita, vina, kuretine, drv, svinjine, tega nam nikoli ni trebalo kupovati. Odslej naprej pa je imelo vse to odpasti; od hišice malega polja ni bilo mísliti, da bi mogla jaz z Gerco živeti. Brat pa je tudi še podpore potreboval. In takó se je sklenílo, da se vse razproda, da zamore brat s tem denarjem nadaljevatí svoje študije; mene pa da izročijo kakej poštenej rodbini, dokler Lojz ne bode mogel za mene skrbeti. Zvesta Gerca pa si mora tudi drugod iskati službe.

Ah, kakó so se nebesa mojih upov nenadoma spremenila! — Živeti odslej v tujej hiši, kjer me bodo po strani gledali, kjer bodem pogrešala zaupnost in prijaznost, katere sem bila sedaj vajena! Jaz, takó razvajena od Gerce, toliko Ijubkovana od očeta, toliko obožana od brata! — Srcé se mi je krčilo pri tej misii. In ločitve dan je bil tako blizu.

Bil je zadnji dan leta. Lojz je bil šel že za rana od doma. Imel je več potov, ker je bila za popoldan določena razprodaja. Jaz sedim v kuhinjskem kotu in gledam s temnim očesom, kakó Gerca naklada v škrinje blagó. Bile so tri škrinje: Lojzova, Gerčina in ena je bila meni namenjena. — Jokati se že nisem več mogla; toliko sem se bila zadnje dni najokala. Tudi v tem trenotju nisem na nič mislila. Brezčutno sem gledala Gerčino delovanje; samo zdaj pa zdaj mi je iz prs ušel težek vzdih in povzdigovala sem proti nebu očí. Želela sem si, da bi šla za dobrim očetom koj v nebesa in ondi Boga prosila, da še Lojza in Gerco gor pokliče.

Ločitev — ločitev! prebridka beseda. Zdelo se mi je nemogoče, da se to ima zgoditi.

Iz mojega otrpnjenja vzbudi me Gerčin glas. — Dorica, pojdi sem, pokliče me ona.

Vzdignem se počasi in se jej nemo približam. Ona vzame iz neke škatlje skrbno zavozljano ruto, odveže jo in pred mojimi strmečimi očmi se zasveti več srebrnjakov. Ona si od tega denarja vzame nekoliko petic, da jih sebi obdrži; vse dnigo zopet kakor prej zaveže in je v mojej škrinji med perilom skrije.

Ta denar sem dobivala o raznih prilikah v dar, reče Gerca skrivnostno; zdaj ga tebi podarim. Lepo ga shrani, pa nikomur ne pravi, da ga imaš; utegne ti enkrat še dobro priti.

Ali, Gerca, kaj vendar misliš, rečem zavzeta; tvoj težko prihranjeni denar, dabi jaz jemala? Za-me bo že Lojz skrbel, ne boj se; obetal mi je sveto.

Tiho bodi, pa stori, kar ti svetujem, odvrne Gerca z nekim posebnim naglasom, kateremu se že od nekdaj nisem mogla zoprstaviti. — Ubogi Lojz ti za zdaj ne more čisto nič pomagati; s čem tudi, saj sam nič nima. Mlinarjevi so pa skopi.

Kdo praviš, da je skop? prašam jo ter delam velike oči. — Nisem razumela, kaj imajo naši sosedi pri tem opraviti. — Mlinarjevi da bi skopi bili? prašam še enkrat. — Potem se jako motiš, Gerca, ako to misliš. Ko bi ti vedela, koliko izdajejo za Minkine obleke!

Z Minko niso skopi, to prav dobro vem, odvrne Gerca porugljivo; a zato pa bodo tem bolj s teboj.

Kaj bom jaz z mlinarjevimi imela opraviti? prašam malomarno.

Mnogo več, kakor misliš in si želiš, Dorica, odgovori Gerca in se usekne. — Uboga Gerca, koliko se je že bila najokala, odkar smo očeta izgubili! Neprestano si je morala oči brisati. — Kaj ali bom pri njih menda odslej živela? prašam neverno.

Takó je, Dorica! Čestiti gospod župnik so z Lojzom sklenili, da ostaneš za zdaj pri mlinarjevih, bil je Gerčin odgovor. To je nemogoče, rečem jaz; Lojz ne bo nikdar dovolil, da bi živela z Minko pod eno streho. Prepovedal mi je celó, da bi ž njo prijateljstvo imela.

Takó je nekdaj mislil in želel, Dorica, a sedaj mora biti zadovoljen, da se sploh sirote kdo usmili. Mlinarjevi so se sami ponudili; tudi so oni edini v vaši, katerim se ti prilegaš. Za kmečko delo ti takó nisi; pri njih, vsaj upam, da dobiš ložjega dela. — O ti ubogi otrok ti, začne ona po kratkem molku togovati ter me burno objame; kakó se bojim, da te ne bi preveč v delo uprezali. Ti si še takó drobna, takó slabotna; koliko boš trpela!

Ne boj se zá-me, Gerca, porečem jaz in se usiljujem kazati se pogumno. Lena nisem in tudi ne tako rahla, kakor misliš; delala bom rada; saj nisem več otrok. Ko bi me le nekoliko radi imeli!

To je ravno, kar ti potrebuješ, kakor riba vode, pritrdi Gerca. Dobre besede, prijaznega obraza; a mlinarjevi nimajo te lastnosti, zašepeče mi na uho in se plašno ozré, ali je nihče ne čuje.

Bom pa zato pogoščeje tebe obiskavala, pravim jaz. Saj si boš tukaj v vasi poiskala službe; kaj ne?

Ni mogoče, duša moja, odgovori ona. Kdo bi več v službo jemal tako staro ropotijo, kakor sem jaz? — Ali ne veš, da že oseminpetdeset let tlačim zemljo.

Kam pa potlej misliš iti? prašam jo neprijetno znenadjena.

Daleč od tod, Dorica; na Gorenjskem, na mojem domu imam brata oženjenega. Ta me je večkrat vabil, naj k njemu pridem živet. Njegove vnuke bom pestovala, pa za tebe in Lojza molila. To bo odslej moja osoda, Dorica!

Brez očeta, brez Lojza, brez tebe, Gerca, da bi zanaprej živela? — Je nemogoče, zakličem obupno ter vijem roke.

Čemu taka obupnost, Dorica? pokrega me ona prijazno. Obupavati je velik greh. To je toliko, kot bi se z Bogom kregal. — Če bova tudi Lojz in jaz daleč od tebe, tvojemu srcu pa ostaneva vendar blizu. Ljubila te bova za to tem bolj. Pa ne veš tudi, da mili Bog nikogar toliko ne ljubi, kakor sirote? — Mariji Devici se priporočaj, Dorica! Ona ti bo očeta in nas vse nadomestovala. Blagor tistemu, ki pod njeno varstvo pribeži!

Jaz sem se bila, med tem da je govorila, oklenila njenega vratú in se tiho jokala. Solze so mi polajšale srčno bolečino. — Vedno hočem biti pobožna in v seh bridkostih, ki me utegnejo zadeti, hočem v Boga zaupati, obetam jej.

Takó je prav, Dorica, tolaži me ona ginjena; sedaj se bom tudi jaz lože ločila od tebe, ker vem, da ostaneš pridna in pobožna. Ne boš ne, revica, imela pri mlinarjevih, kakor bi se spodobilo; to je enkrat gotovo. Marsikatero grenko besedo boš morala požirati in hudobne poglede; marsikatera krivica se ti bo zgodila; taka je osoda vseh sirot! A tolaži naj te prepričanje, da za vsako trpljenje, katero nam Bog po nezasluženem pošilja, čaka nas gotovo plačilo. Če ne na tem, pa na onem svetu! — Sicer pa, ti si svojo nesrečo hujšo predstavljaš, kakor je v resnici. Ali nimaš brata, kateremu si vse? — Lojz mi je danes skrivoma zaupal, da se je določil za duhovskí stan. Pogumno tedaj prestani še pet let; potem postaneš njegova gospodinja, in najsrečnejše življenje ti je zagotovljeno.

Jaz se nasmehnem med solzami. — Ah da! Lojz je vedno bil, a zdaj posebno ona svetla zvezda, na katero sem se upapolna ozirala. — Tedaj duhovnik hoče Lojz postatí? rečem z veselo radovednoetjo. — Gerca, takrat pa prideš zopet k nama; kaj ne?

Žalost mladih ljudi ima kratke noge. Na enkrat mi je bilo lahko pri srcu postalo. V mislih sem si že naslikavala blaženi čas, ko bomo vsi trije, kakor do zdaj, združeni živeli.

Kako prevzetna je človeška domišljija! V svojej lahkomiselnosti dela človek sklepe, postavlja si gradove in se že naprej veseli jasne prihodnosti. Še na misel nam ne pride, da se naša prihodnjost pod drugimi vsemogočnimi rokami kuje, ne pod našimi slabotnimi.

Kdo si upa sklepe delati za pet let naprej? odgovori Gerca modro.

Na dvorišči zalaja zdaj Vari; ob enem se zvunaj veže čujejo koraki več prihajajočih oseb. Dveri se odpró in v kuhinjo pride Lojz spremljan od gospoda župnika in naša soseda mlinar in mlinarica. — Ko poslednja zagledam, prebledim. Prišla sta po mene, si mislim. Nisem se motila.

Gerca gre gostom nasproti in jih vabi v izbo. Vsi grejo naprej, jaz pa ostanem zadi za Lojzom, potegnem ga skrivoma za rokav in režem tiho: Ah, pusti me v tvojej bližini, dokler ne odpotuješ.

Brat me žalostno pogleda in odvrne ravno takó tiho: Nocoj ostanemo vsi združeni pri mlinarjevih; jutre pa odpotujem. Hiša je prodana, drugo se razproda po licitaciji popoldan.

Tedaj prodana je že naša hiša, bolestno vzdihnem in se ozrem polnočutno na zidovje in pohištvo. — To je bilo moje tiho slovo.

Ko se v izbi vsi vsedejo, povabijo me gospod župnik k sebi. — Gospod župnik so bili jako resni in malobesedni gospod. Zato pa so njih dobra dejanja namesto njih govorila. Znani so bili kot človekoljubni, pravični in prizanesljivi gospod. Sovražnika niso imeli nobenega v našej fari; ljubili in spoštovali so jih pač mladi in stari brez izjeme, kot svojega očeta in učenika. Bili so pravi pastir svojih ovčic.

Dorica, oni rečejo s slovesnim glasom, ko se jim spoštljivo približam; jaz sem te krstil, podučeval in videl rasti. Vem, da si dozdaj bila vedno čednostna deklica. Boljše želje tudi zá-te ne gojim, kakor da tudi zanaprej enaka ostaneš. Nočem govoriti o nesreči, ki je tebe in brata zadela; preveč bi pri tem trpel. Vajna nenadomestljiva izguba je tudi mene hudo zadela; v Vajinem očetu izgubil sem svojega najboljšega prijatelja. Naj v miru počiva!

Dorica, z Lojzom sva sklenila, da sprejmemo ponudbo Vaših dobrih sosedov. Pričujoča oče Jakob in mati Urša hočeta za-te skrbeti, dokler ne bo Lojz imel svojega lastnega gospodarstva. Potem najdeš pri bratu najvarnejše zavetje za čelo svoje življenje. Lojz si je izvolil duhovski stan. On misli, da v tem stanu zamore zá-te največ storiti.

Vem, rečem tiho in hvaležno pogledam na brata.

On je sedel poleg gospoda župnika, neskončno bled in resen, ter gledal v tlá.

Lep stan, časstit stan si je Lojz izbral, mrmrá mlinar proti svojej ženi in pokima z glavo.

Ali mi hočeš obetati, Dorica, nadaljujejo gospod župnik, da bodeš spoštovala in v vsem ubogala svoje varuhe?

Spoštovati, ubogati in ljubiti jih hočem, odgovorim jaz hitro in se odkritosrčno ozrem na pričujoče. Tudi delati hočem in biti marljiva, kolikor mi bodo moje moči dopuščale, še pristavím. — Čutila sem nenadoma v sebi nenavadno krepost. Bila sem za trdno namenjena, udati se svojej osodi ter si s pridnostjo in pokornostjo pridobiti nagnjenje mlinarjevih in božji blagoslov.

Takó je prav, hčerka moja, tako je prav, pravijo na to gospod župnik vidno zadovoljni in palico obračajo med rokami.

Lojz se pri teh mojih besedah živahno zgane in me vznenadjen pogleda.

Ubogi moj bratec, poznala sem mu z očij, da on je do zdaj zá-me trpel. Bal se je, kakšne razdražene besede od moje strani. Nepremakljivo mi je zrl v lice, kakor da hoče iz njega brati, ali sem iz srca govorila, ali se samó premagujem.

Toda jaz ne povesim očij pred njegovim ostrim pogledom. Kar sem ravnokar bila izrekla, to ni bila hinavščina, temveč moja resna volja. — To je moral tudi Lojz spoznati; vzdehnol je lahko, kakor da se mu je težki kamen odvalil od srca.

Delo? — to pa to, Dora, imela ga boš dovolj pri nas, reče mlinar pomenijivo in praska se po glavi. Moja žena je brž danes enej naših dekel odpovedala. Dela dovolj, a tudi jesti dovolj; to pa to!

Mlinarica nekoliko zarudi pri teh odkritosrčnih moževih besedah, ter ga s komolcem sune, da naj molči.

Gospod župnik so na to pokašljali v zadregi. Lojz in Gerca pa si menjata pomenljive poglede.

Samó mene ni ganila mlinarjeva beseda. Da me bodo imeli za deklo, ne pa za hčer, mi ni bilo več novo; pripravila me je že Gerca na to.

Neustrašljivo torej čakam, kaj se mi bode neugodnega še povedalo.

Nekaj čaša so vsi v zadregi molčali. Naposled me gospod župnik še gorko priporočajo svojim varuhom.

Mlinar je na to živahno obetal, da se mi v njegovej hiši ne bode slabo godilo; njegova žena pa si je v enomer popravljala svileno ruto na glavi, gibala se na stolu in ko je mož nehal govoriti, ošabno dejala: Kakor si bo Dora postiljala, takó bode pač spala; s tem je vse povedano.

V meni mlinarica nikdar ni vzbujala zaupanja. Bila je ena onih žensk, o katerih je težko soditi, ali so dobre, ali hude. Molila je rada, a še rajše kregala se; dajala je ubogajme, a poleg darila osipavala reveža tudi s surovostmi. Če je dekla strla kako posodo, kričala je toliko, da je postala zagrljena; v najhujšem slučaju je deklo tudi spodila iz hiše. A za svojo hčer ni bila nobena obleka predraga, tudi ko bi bila morala zató denar vzeti na posodo. Njen hladni sprejem me je bil nekoliko splašil.

Prosila bi prav ponižno, rečem zdaj bojazljivo in se proti njej obmem, da li bi smela s seboj vzeti Varija, svoje tičke in cvetlice.

Varija? psička meniš, kaj ne? odvrne ona neprijazno in se izogiblje mojega pogleda; mislim, da bi tega celo treba ne bilo. Dva psa itak že v hiši imamo in kaj taka žival dan na dan požrè, ne bi nihče verjel.

Vari jé jako malo, zagotavljam jaz, ni treba za-nj celo nič skrbeti, mati; odtrgala si bom od svoje hrane za-nj.

No, no, če pa te res veseli, pa imej ga, reče zdaj mlinarica, nekoliko prijazneje. — Za cvetice bo že pri nas tudi prostora, ona nadaljuje, a tiči, bojim se, da bodo nadležni. Po obedu jaz in oče rada spiva, potem pa dišijo takó čudno in —

Pustite jej tudi tičke, mati Urša, sežejo jej gospod župnik v besedo. Vsak človek ima kako posebno veselje, ki je za razvedrenje njegovega duha skoro potrebno. — Po hrano za tičke pa prideš k meni, Dorica; prosá in konopelj imam dovolj.

Če gospod župnik mislijo, da je prav, pa smeš tudi tiče obdržati, Dora, pravi zdaj mlinarica.

Jaz sežem po župnikovo roko in jo s hvaležnostjo poljubim.

Menili so se potem še nekaj časa o navadnih rečeh, potem se vsi skupaj podamo k mlinarjevim.

Iz okna mlinarjevega stanovanja pa gledam ves popoldan, kakó posamezni kupci odnašajo nakupljene reči iz našega doma. Kakó me je srcé bolelo pri tem pogledu in koliko sem trpela, mi je težko povedati; to sam Bog vé. Do večera je bilo vse razprodano in hiša, v katerej sem se narodila in preživela svoja presrečna otročja leta, dobila je že novega gospodarja.

VII.[uredi]

Ločitve dan od Lojza in Gerce je bil napočil. Bil je to nenavadno krasen dan za zimski čas, pomladanskemu podoben. Solnce je bilo svitlo, kakor že dolgo ne takó; nebo jasno, zrak miren in mlačen, da je sneg kopnel. Vrabci so glasneje, kakor navadno, čivkali, ter prevzetno pohajkovali; vsa priroda se je zdela nekako prerojena. — A kako je bilo meni pri srci!

Da-si sem siloma premagovala svoja žalna čustva, da ne bi z žalovanjem še bolj težila Lojzu ločitev, vendar se mi je znalo, kakó sem pobita. — Navadno je lepo vreme, kedar smo žalostni, to pa človeka še bolj žali, namesto da bi ga razvedrilo. Ko bi bil takrat temen, otožen zimski dan, poln sivih megel, snega in mokrote, menda bi mi bilo lože pri srci. Takó pa se mi je zdelo, kot da se priroda posmehuje mojej žalosti.

Odkar sem stopila črez prag mlinarjeve hiše, nisem mogla več z Lojzem brez prič govoriti. Vedno je nama bila Minka za petami, vedno se je utikala v najine pogovore in naju dolgočasila z zopernim pripovedovanjem mestnega življenja. In jaz sem takó želela, teh par ur, ko je bil Lojz še med nami, pomenkovati se sama ž njim. Da je tudi on imel enako željo, brala sem mu iz očij.

O poldveh je imel Lojz odpotovati in ž njim tudi Minka. Oba sta se učila v istem mestu, obema je bil potekel čas dopusta. Naj potujeta skupaj, da bo njima krajši čas, sklenili so zato Minkini starši.

Minka je bila presrečna tega sklepa, Lojz ni pokazal ne veselja ne obžalovanja: on se je vedno znal premagovati. Meni pa ta sklep ni celo nič bil po volji.

Kakó bo Lojz trpel, imajoč pol dneva to klepetuljo v svojej bližini, sem na tihem sodila.

Ob enajstih pred poldnem določila sva se z Lojzem, obiskati očetov grob. Minka ni hotela z nama, v moje največe veselje. Bala se je zamazati lepe čevlje; tudi je trdila, da pogled pokopališča jo pregloboko gane. — Šla sva tedaj Lojz in jaz samá.

Med potom nisva skoro nič govorila, da-si sva imela prepolni srci. Kar bi si bila rada povedala, bilo je črez vse mere žalostno, zató sva rajši molčala. Drug drugemu sva hotela prizanašati nove bolečine. Samó najne oči so se zdaj pa zdaj srečavale in one so govorile na mestu naju.

„Uboga Dorica, kakó sama ostaneš,“ rekel je meni njegov polnočutni pogled. — Dragí bratec, kakó hudó te bom odslej pogrešala, povedale so njemu moje rosne očí.

Na očetovej gomili je nekdo klečal. Bila je Gerca. Tudi jaz in Lojz poklekneva in moliva nekaj čaša. In takó smo se združili vsi trije še enkrat, zadnjikrat v življenji, pri dragej očetovej gomili.

Ko vstanem, podamo si molčé drug drugemu roko v slovo. A v tem slovesnem trenotku meni žalost prekipi. Objamem Lojza in se zajočem na njegovih prsih.

Imej me vedno rad, Lojz, ne pozabi me, prosim iskréno.

Da bi te kedaj pozabil? Da bi nehal te ljubiti, Dorica? odgovori Lojz z zamolklim glasom in debele solze so mu kapljale črez lica? Nikdar! Ti si zdaj moje edino veselje, moja edina tolažba na tem svetu. Ah, da ne moreš že koj iti z menoj; da te moram pustiti v tujih rokah! Dorica, Dorica, za svetega spomina onega, ki mirno tu počiva pod našimi nogami, prosim te, zarotim te, ohrani nedolžnost svojega srca, čuvaj svojo nepopačeno dušo pred vsem zlim! Jaz te pustim na pol še otroka, katerega se strupena sapa sveta še ni dotaknila. Poldrugo leto se gotovo ne videva več, Dorica; podučevanje me bo v mestu zadrževalo tudi o šolskih počitnicah. Ko se tedaj zopet vidiva, boš v letih dorastlo deklé. A tvoje srce, Dorica, kakošno bo ono? —

Jaz nisem mogla odgovoriti, ihtenje mi je to zabranilo.

Ne muči me, Lojz, odgovori Gerca namesto mene; jaz ti lahko z mirno vestjo v nje imenu obetam, da ostane do smrti čednostna, zvesta svojemu Bogu in bratu; zlobnosti se ne bodo nikdar poprijele njenega srca. Dorico jaz bolje poznam, kakor ona sama sebe.

Bog ti poplati, Gerca, za to tolažilno zagotovilo, odvrne Lojz pomirjen. A rajši, kot bi kedaj izvedel, da moja sestra hodi po krivih potíh, želel bi, da mi počiva poleg očeta v hladnej zemlji!

Dve uri pozneje je Lojz odpotoval. Druzega slovesa nisva potem več jemala, ker so bili mlinarjevi pričujoči, ko sva se ločila. En globok pogled, en gorek pritisk roke, en trepetajoči „z Bogom“ in voz je oddrčal ter me ločil od njega. — Za kakó dolgo? — Sam Bog je takrat to vedel.

Tudi Gerca silila je proč. Na mojo prošnjo, naj vsaj še en dan pri nas ostane, odgovorila mi je skrivoma, da se jej zdi, da jo mlinarica že gleda po strani.

Do svoje rojstvene vasi imela je Gerca tri dni hodá. Ona se je določila, da pojde peš. — Ah, uboga moja Gerca, dvajset let je bila pri nas v službi, a niti toliko si ni prislužila, da si naroči voz, ki bi jo domu peljal! Lojz je hotel iz rešenega denarja od razprodaje izplatiti jej plačo, katero je pri nas imela na dobrem, a ona ni hotela povedati, koliko da ima še dobiti in niti krajcarja ni vzela. — Da le pridem živa domu; potem ničesa več ne potrebujem, menila je dobrohotno. Brat in pa ljubi Bog bodeta že zá-me skrbela.

Jaz sem jej na to hotela povrniti njen srebrni denar, a bilo je vse zastonj; njena volja se je morala zgoditi. Majhna škrinjica, katero je po železnici naprej poslala, bilo je vse njeno imetje. Ona pa se peš podá na dolg pot.

Ali Gerca, ti ne prideš živa domu, prigovarjam jej jaz; mraz in trud te hodeta pokončala.

Ne boj se, odvrne ona smehljaje; vedi, da skoro v vsakej vasi, ki stojé od tod do mojega doma, imam kako znanko, ali sorodnico. Pri vsakej se bodem oglasila, nekoliko se spočila, potem pa zopet dalje romala. Moj pot ne bode „križev pot“, kakor ti misliš, temveč jako prijeten.

Potem pa idi v božjem imenu, rečem. Malo pota bi te pa še rada spremila.

Hitro grem prosit mlinarico dovoljenja, da smem Gerco nekoliko spremiti.

Ona je na to godrnjala, da je nje glava te dni postala kot sod velika, od samega kričanja, jokanja in nereda v hiši. Pa idi, če res ni drugače! rekla je na zadnje, da nam le pride enkrat ta ženska izpod nog. Pa glej, da se povrneš, predno bo noč; ponočnjakom ne bom vrat odpirala.

Med potom mi Gerca daje še lepih naukov in svetov. — Kaka razlika je med mlinarico in Gerco! mislim si jaz pri tem. V Gerčinem svarilu ni bilo nič zbadljivega, nič dražljivega, kakor v mlinaričinem. Ona me je vselej svarila z Ijubeznijo in nežnostjo, da ne bi me splašila ali užalila. Nobena mati ne bi mogla s svojim otrokom milejše ravnati. In v resnici; pokojne svoje matere jaz nisem nikdar pogrešala; kajti Gerca mi jo je vedno v vsakem oziru nadomestovala.

Kake pol ure sve že bili na potu. Vas se je že davno za nama bila poskrila. Gerca se ustavi. Dorica, dovolj bo; solnce že zahaja, vrniti se moraš nazaj, da prideš pred nočjo domu. Mater Uršo moraš vselej in v vsakej reči ubogati.

Jaz nič ne odgovorim. Ustavim se in gledam v tla. Oči so se mi napolnile s solzami, a nisem hotela, da jih Gerca vidi. Gerca me pokriža na čelo, me poljubi v lice, potem me za roko prime, pobožca jo in reče s trepetajočim glasom: Idi, otrok, idi; angelj varuh naj te povsod čuva in božji blagoslov naj ostane pri tebi! — Na to se obrne in gre počasi naprej. Jaz se ne ganem in ne zinem besedice. A moje srcé je krvavelo po zvestej prijateljici ter klicalo jej z Bogom!

Črez nekaj čaša povzdignem oči in gledam za njo. — Ona je vedno hitreje hodila, kot bi se bala, da jaz grem za njo. Nje oseba se je vedno bolj izgubivala v daljavi. — Sama stojim sredi ceste, žive duše ni bilo nikjer videti. Sklenem roke in zrém proti nebu. Solnce, v podobi velike krvave kroglje, je ravno utonilo za goré. Izza lahkih oblakov na nasprotnej strani se je prikazal bledi polumesec.

Na enkrat me predrami lahko praskanje po kolenih in milo cviljenje. Bil je Vari. Uboga žival, čutila je da trpim!Sklonim se proti njemu, pobožam ga in žalostno rečem: Sama sva, Vari, čisto sama! Vsi so naju zapustili; ah, in pred komaj osmimi dnevi bili smo še vsi štirje takó srečno združeni! Vari me otožno pogleduje s svojimi zvestimi, pametnimi očmi in mi liže roko. Potem se obrnem in se počasi napotim proti domu.

Vari ni veselo poskakoval pred menoj, kakor je bila njegova navada. Poleg mene je hodil s povešenim repom, oziral se večkrat na-me, potem pogledoval okoli, ko bi nekoga pričakoval. A na zadnje je tožno zacvilil.

Pri nekem razpotju stala je kapelica z božjim razpelom. Vstavim se pred njo ter pobožno pomolim očenaš za srečno Lojzovo in Gerčino potovanje. Na to podvizam svoje korake. Še predno je nastal mrak, bila sem že domá.

VIII.[uredi]

Svojega novega življenja sem se hitreje privadila, kakor sem mislila. Pač res, da bolnej duši ni boljšega zdravila, kakor delo. In tega sem tukaj našla dovolj.

S prva imela sem samó v hiši opraviti; pozneje sem morala pomagati pri živini, a v pomladi porabili so me že na polju. S početkom mi je delo dajalo nekoliko preglavice. Roke, nenavajene težkega dela, bile so vedno opraskane in ranjene; v životu sem pa čutila veliko utrujenost. Takó sem bila zvečer zmučena od dela, da ko sem se vlegla, zaspala sem v trenotju in trdno spala do rana. Nisem torej imela čaša, da bi premišljevala žalostno spremembo svojega življenja. Samo na Lojza in Gerco sem se zvesto tudi med delom spominjala. In čudo! ko sem se dela bila privadila, prešla je tudi zmučenost. Začela sem močna postajati, telesno se razvijati, takó da v teku enega leta ni bilo v meni poznati nekdanje šibke Dorice.

Da, nekdanje Dorice! kajti tudi imé so mi spremenili. Klicali so me vsi samo „Dora“.

Moje življenje je bilo v obče enakomerno in pusto. Nisem ravno imela na kaj se pritoževati, a tudi ne s čem se hvaliti. Moji varuhi niso bili z menoj ne dobri, ne hudi. Da bi bili hudi, nisem jim dajala uzroka. Storila sem vse, kar so mi ukazovali; zoperstavljala se nisem nobenej njih želji. Bila sem tiha, poslušna, ponižna in črez vse mere resna za mojo mladost. Ah, kam je bila na enkrat zbežala prirojena mi živahnost in muhavost? — Kakor sem bila prej na smeh razpoložena, takó sem bila zdaj neobčutljiva za-nj. Smejala se nisem več od srcá, odkar sem bila sirota. In tega je bilo kmalu dve leti.

Mlinarjevi se niso menda nikdar kesali, da so me k sebi vzeli. Delala sem kakor vsaka druga dekla v hiši in to — zastonj. Razun hrane in stanovanja nisem do zdaj niti krajcarja od njih dobila.

Lojz je skrbel za moje oblačilo. Vsaki mesec dobila sem po pošti od njega zavitek. Zdaj je prišla obleka, zdaj obuvalo, zdaj perilo in tako naprej. On je vedel na tanko za vse moje potrebe. Ubogi, dragi moj bratec, s kako hvaležnostjo se še dandanes spominjam njegovega požrtvovanja! Trudil se je v mestu s podučevanjem, da je mene oblačil in mi delal veselje. In on je imel s svojimi lastnimi študijami dela dovolj.

Lojz mi je pisal vsakih štirnajst dni. Vsakokrat, ko sem od njega dobila pismo, bil je za-me velik praznik. Pismo sem potem navadno tako dolgo v žepu nosila, dokler ni drugo prišlo. Prečitavala sem ga tolikokrat, da sem ga na pamet znala; poljubovala sem ga pa neskončno kratov.

Jaz sem njemu pisala samo enkrat na mesec. Bila sem počasna v pisavi in potrebovala sem vselej po celi popoldan, da sem napolnila štiri strani. Zato mi mlinarica ni dovoljevala, mu pogošče pisati; škoda časa, dejala je.

Moja pisma so navadno bila vesela; vse svoje težave in žalosti sem mu skrbno zamolčevala. Čemu bi mu delala težko srce? — Včasih sem se celo v pismih šalila, kakor sem se vselej pred v presrečnih preteklih časih.

Minka je prihajala domu samó po trikrat v letu: o božiču, o veliki noči in šolskih počitnicah. Ta čas se je ona zá-me malo brigala, dejala bi celo, da me je prezirala. Jaz sem jej bila dekla in ona fina mestna gospodična. Meni pa je to bilo jako ljubo. Vsaj sem brata nehoté ubogala, ki mi je bil naročil, izogibati se bolj ko mogoče Minkinega društva, brez da bi se jej zamerila.

Takó ste prešli dve leti, hitro in počasi ob enem. Hitro, ker se mi je zdelo, da sem kar črez noč iz brezskrbnega otroka vzrastla v resno deklé; počasi, ker sem morala počakati še tri dolga leta, predno bi živela pri Lojzu.

V teh dveh letih brata nikoli nisem videla. Upala sem vedno, da kedar končuje latinske šole, príde o počitnicah domú. Dóma ni sicer imel, a gospod župnik so ga bili enkrat za vselej povabili v njih hišo. Rekli so mu, da naj drži farovž za lastni dom, kamor sme o vsakem času priti in kjer bode tudi vselej prijazno sprejet.

Moja želja se ni izpolnila; Lojz tudi takrat ni prišel domu. Pisal mi je, da odslej naprej, kot bogoslovec, ne bo mogel več ničesa zaslužiti. Hotel je torej v teh zadnjih šolskih počitnicah še nekaj zaslužiti sebi in meni.

Odslej naprej se mi je pri mlinarjevih vedno huje godilo. Minka, ki je bila dopolnila osemnajsto leto, končala je učenje v mestu. Prišla je domu. A ker se ni hotela poprijeti nobenega dela, društva in veselic, kakor si je želela, pa je doma pogrešala, začela je od dolzega čaša mene trpinčiti.

Tudi Mlinarjevi postali so z menoj bolj strogi in neprijazni, odkar mi Lojz ni več preskrboval oblačil. Bila sem jim zdaj trn v peti. Jaz sem odslej začela šparati in čuvati svoje obleke, da ne bi jim stroškov delala. Hodila nisem razun v cerkev, nikamor, da ne bi obleke trgala, vendar pa, da bi ž njimi še tri leta izhajala, je bilo nemogoče. Pri delu se mnogo strga, naj človek še toliko na-se gleda. Obuvalo seje oglodalo, zastori se potrgali, gospodarji so torej bili prisiljeni, drugih mi preskrbeti. Mlinarica je po dolgem godrnjanji in vzdihovanji dala mi napraviti nove črevlje, ki pa so bili takó težki, da sem v njih komaj hodila. In kravja dekla ni imela tako robatih in grdih zastorov, kakoršne sem jaz odslej naprej nosila. In delala sem ravno dvakrat toliko, kakor kravja. — Toda vse sem voljno trpela; saj ne bo večno trajalo, sem si mislila. In samo ta misel me je utešila ter mi dajala pogum.

Mlinar je bil boljšega srca od njegove žene. Bil je tudi mnogo mlajši od nje, pa nekoliko zateleban.

Mlinarica je bila jako bistroumna žena, zato je v hiši le ona hlače nosila. Njen mož, ki je čutil, koliko ona več razumi pri gospodarstvu, kakor on, ni se nikdar upal dolgo se jej zoperstavljati. On je večkrat napravil kako opazko, glede mene in želel mi poboljšati stanje; toda njegove besede so bile bob v steno.

Kedar je mlinarica ukazovala: Dora, danes boš na polji to ali ono delo opravljala, opazil je on bojazljivo: Ali Urša, tako delo se vendar ne spodobi hčeri doktorskej, sestri duhovnega gospoda; to pa to, da res ne! In povzdignil je pri tem nekoliko kapico, prihodnjemu duhovniku v čast.

Kaj jej pomaga revici, da je njen oče bil doktor, odgovorila je na to njegova žena zaničljivo, če pa krajcarja nima v žepu? Kedar pa bo za gospodínjo pri gospodu Lojzu, takrat naj živi brez dela, ako hoče. Dokler je pa pri nas in od nas dobiva brano in oblačilo, mora tudi delati, kar mi ukazujemo.

Meni je vselej pri teh besedah hotelo srce počiti, a vselej sem pogumno prenašala svojo britkost. Da pa ne bi dala uzroka kakšnemu hišnemu prepiru, sem hitro se oglasila: dovolite, oče, da grem na polje; delo ni tako težavno, kakor menite; prav rada ga hočem opravljati. Mati imajo prav; ako dela Tončka — Tončka je bila kravja dekla — zakaj ne bi tudi jaz? — pristavila sem s trepetajočim glasom.

Mlinar je na to momlal, majal z glavo ter me skrivaj pomilovalno pogledaval. — Minka pa se je smejala, polglasno pevala, ter bobnala s prsti po mizi, kot da bi na orglje igrala.

In taki prizori so se prav pogostoma ponavljali.

Odkar je bila Minka doma, zgodilo se je v hiši mnogo sprememb. Ena največi je bila ta, da so zdaj po večerih pogostoma razni fantje k nam zahajali, kar se prej nikdar ni prigodilo. Tudi so Mlinarjevi dajali po nedeljah večkrat pojedine, h katerim so bili povabljeni najpremožnejši mladenči iz vasi in bližnjega trga.

S početkom nisem mogla razumeti, zakaj je mlinarica nenadoma postala tako gostoljubna. V prejšnjih dveh letih ni dala niti ene pojedine. Iz Minkinega govorjenja in obnašanja pa sem kmalu uganila uzrok. Minka je bila osemnajst let stara; radi bi jej bili našli ženina ...

O takih prilikah, ko so namreč koga pogostili, so me navadno odposlali iz hiše. Pošiljali so me k vinogradom, ali v dve uri oddaljeni trg nakupovat. Napeljali so pa vselej takó, da sem cel dan izostala. Vendar sem se navadno prej vrnila domu, kakor so gostje odhajali. In takó sem imela priliko videti jih.

Posebno dva fanta sta bila, katerima se je mlinarica posebno dobrikala. Eden je bil nadučitelj gore imenovanega trga. Bil je to suho in dolgo človeče, s špičastim nosom, špičastim podbradkom in s špičastimi z maščo utrjenimi brkami. Sploh je bilo pri njem vse špičasto: ozki, podolgovati obraz, suhe noge, ki so mu med hlačami plesale, koščene rokè z dolgimi prsti in s špičasto urezanimi nohti. Imel je majhne, zvite oči, redke lase in oblečen je bil prav lepo in fino.

Zdelo se mi je, da Minka najrajši za njim gleda. Meni pa je bil črez vse zopern, da-si nisem bila ž njim nikdar govorila.

Drugi je bil lep mladeneč, kakih trideset let star, čvrst in močan, toda kmečkega stanú. Kakor sem bila izvedela, bil je silno premožen, brez staršev, brez bratov in sester. Nosil se je na pol kmečko, na pol gosposko, znal je za silo nemški, slovenskega jezika pa je bil popolnoma vešč.

Petričev, takó so ga klicali, ker je bil njegov oče Petrič — pravo ime mu je bilo Florijan — bi bil dober ženin za Minko, ko bi ne bil takó nagle jeze, sodila je domača družina. Pravila je dalje, da ni večera, da se ne bi pretepal z vaškimi fanti. Celo svojo lastno mater da je enkrat v hudi jezi bil s polenom udaril, da je potem vsled tega umrla.

Jaz sem se kar zagrozila, to čuvši. Pri prvej priliki pogledala sem ga natanje, in našla, da ima njegov pogled v resnici nekaj divjega. In ravno on je bil kupil našo hišico. Škoda da ni postala lastnina drugega, boljšega človeka, milovala sem na tihem.

Neko nedeljo — bila je pustna nedelja — ostali so mlinarjevi gostje nenavadno dolgo skupaj. Kakor vselej, tako, tudi takrat sta bila učitelj in Petričev zadnja, ki sta odšla.

Večerja je bila že davno končana, posoda že pomita, kuhinja že pospravljena. Jaz in Tončka sedive za ognjiščem, pred nama pa je gorel majhen plamen in dajal prijetno toploto. Spati nisve smeli iti, kajti bi naju bili lahko še potrebovali. Menili sve si o navadnih rečeh, iz izbe pa je prihajalo glasno govorjenje in razuzdano smejanje.

Zdaj pride v kuhinjo Petričev po žarinjo, da si pipo prižgé. A tobak se je bil že davno vnel, a on še ni kazal, kakor da se hoče povrniti v izbo. Začel je pogovor z nama. — Tončka se je ž njim šalila, jaz pa ga še pogledala nisem. Spoznala sem kmalu, da je nekoliko vinjen, tedaj pametnega se ni dalo ž njim govoriti; zatorej sem rajše molčala.

Črež nekaj čaša prideta tudi učitelj in Minka v kuhinjo. Prvi se je zibal na suhih nogah in govoril v pretrganih stavkih; tudi on si je bil preveč privoščil. Obadva sta neko čudno nemščino lomila. Zdelo se mi je, ko bi žvižgala.

Ko se učitelj poslovi od Minke, dela jej globoke poklone ter jej poljubi rokó. Ona pa je pri tem takó smešno-sladki obraz napravila, da me je nehoté prisilil sméh.

Obrnem se v strán, da bi drugi tega ne zapazili. A na enkrat mi zašepeče nekdo na uho: Kaj ne, Dorica, da se obnašata, kot dva pojaca? Kakó sta smešna?

Jaz se hitro obmem in moje oči srečajo Petričevega. Stal je tik mene in me pomenljivo pogledoval.

Kot da bi me bil gad piknil, odmaknem se prestrašena od njega. Neskončna groza je pretresla moje srcé pri njegovem pogledu.

V tem trenotji ga pokliče učitelj, da bi odšla. — In odišel je, v mojo največo tolažbo.

IX.[uredi]

Minka je bila nekaj čaša neskončno slabe volje. Upala je vedno, da bode v tem pustu imela svate; a pust je prešel, snubači so se pustili, kakor prej gostiti, a nobeden še ni bil za nje roko poprašal. — To jo je neskončno žalilo in razsrdilo. Vedno se je prej hvalila, da kedar bode godna za možitev, se bodo snubači kar trgali za njo. Prilizovali in občudovali so jo sicer vsi od matere povabljeni, a ženitve nobeden še omenil ni. A ona se je bila resno zagledala v dolgopetnega učitelja. A ravno ta postajal je zadnji čas vedno bolj mlačen proti njej.

Tudi mlinarica je bila v postnem času sitneja, kakor navadno. Vedno je godrnjala in hčeri o sakej priliki očitala, koliko je preteklo zimo izdala za njene obleke, koliko kapunov in rac je gostom zaklala, koliko veder najboljšega vina so popili, in koliko žakljev moke je porabila za krape. A to vse zastonj, popolnoma zastonj; hči vendar ni ženina našla.

Minka je materi na to odgovarjala precej surovo in tako ni bilo pričkanja ne konca ne kraja.

Na mene je Minka posebno razlivala svoj žolč. Dražila me je, kolikor je mogla.

Neko jutro, bili smo že v majniku, hočem dati svojim tičkom jesti, a v svojo največo žalost najdem kletko prazno. Kletkina vratca pa so bila zaprta, tedaj tička nista bila zbežala, temveč nekdo ju je odnesel, ali pa jima dal svobodo.

Kakor meč mi je nekaj prodrlo srcé pri tem pogledu. Predobro sem vedela, da nihče drugi ni tega storil, kakor Minka. Večkrat se mi je pritoževala, da jo tičje petje moti pri čitanji. — S solzami v očéh gledam aa prazno kletko in si mislim, kje bi zdaj bila moja predraga tička, ko pride Minka v izbo.

Minka, zakaj si mi to storila? očitam jej žalostna in kažem prazno kletko.

Ah kaj, odvrne ona malomarno; še v lastnej hiši nimam mirú od teh sitnih živalic. Tičkoma se dobro godi, ne boj se; zletela sta presrečna na prosto; nič se nista obotavljala.

Štiglicu vrjamem, da se sedaj bolje godi, kakor v kletki; ali kanarček, ta se bode pogubil, rečem jaz s skrbnim glasom. On ne zna tako visoko frčati, kot drugi tički; tudi hrane si ne bo znal najti.

Potem pa postane mački tolsta jed, pristaví Minka hudobno, in se na vse grlo zakrohoče. Prosim te, ali je vredno toliko besed in javkanja za tako malenkost!

Jaz nič ne odgovorim. Poznala sem njeno neusmiljeno srcé. Zabavljala bi meni in tičkoma še bolj, ko bi se bila dalje pritoževala. Tički so za-me itak bili za vselej izgubljeni.

Isti dan bila je sabota. Zató me niso popoldan poslali na polje; imela sem v hiši dovolj dela. Minka sedi v izbi in čita, jaz pa ondaj omivam okna.

Kakó dolgočasna je ta knjiga, reče ona na enkrat in jo jezno vrže sredi sobe.

Jaz pustim umivanje in jo grem pobirat. Mimo gredé pogledam naslov knjige. Knjiga je bila nemška; zató je nisem razumela.

Zakaj ne čitaš rajši slovenskih knjig, Minka? rečem prijazno; ž njimi bi se bolj kratkočasila, ker bi jih več razumela.

Slovenskih knjig? ponavlja ona; menda celo Mohorjeve knjige, kaj? — Tiste pa le ti čitaj, Dora, iz srca ti jih privoščim. Kdor je dobil takó visoko odgojo, kakor jaz, ne more prebavljati onega čitanja, pristavi zaničljivo.

Jaz pa obžalujem, da prelepe Mohorjeve knjige ne izhajajo dvakrat na leto, odvrnem odkritosrčno; tako rada jih čitam.

Na to hoče Minka nekaj opaziti, a nenadoma poskoči kvišku in preveseli „ah!“ jej uide iz ust. — Iz dvorišča sta prihajala učitelj in Petričev k nam na obisk.

Ko obadva stopita v izbo, obrne se Minka proti meni in reče z ukazovalnim glasom: Pusti ono delo; na vrt pojdi, tam najdeš dela dovolj!

Naj ostane Dorica pri nas, hitro in nekako ognjeno reče Petričev; več da nas je, tem prijetneje nam bode.

To se ne spodobi, odvrne Minka ošabno; gospodinja in služabnica niste tovaršici.

Jaz poberem hitro skledo z vodo in odidem. Pa s kakim veseljem sem zapustila sobo! Poljubila bi bila Minko, ker me je odgnala. Petričeva pričujočnost me je vselej splašila; izogibala sem se ga vedno, kot bi bil moj največi sovražnik.

Na vrtu sem našla dela dovolj. Solato sem presajala potem pa jo zalivala.

Na enkrat, ko grem po vodo v majhen potoček, ki je tekel sredi vrta, izpodrsne se mi noga. Pogledam kaj bi bilo in — o žalost, moj preljubi kanarček je ležal mrtev na tleh! V bližini je stala velika jablan; najbrž je revče zletel na drevo in po noči padel z njega in se ubil. Takó sem jaz sodila.

Ubogi, ubogi moj kanarček, ki me je s svojim petjem vsak dan takó živo spominjal očetove hiše, kako sem ga pomilovala! — Koj vzamem motiko ter izkopljem jamico sredi živega plota, ki je ograjal vrt proti cesti. Med zelenjem hočem ga pokopati.

Na enkrat začujem na cesti znane glasove. Pogledam skoz gosti živi plot in zagledam učitelja in Petričevega, ki se napotujeta proti domu. Ravno pri meji, za katero sem jaz stala, bilo je razpotje. Ena cesta je vodila v vas, druga v dve uri oddaljeni trg. Oba se vstavita ravno meni nasproti.

Hitro vstavim svoje delo, da ne izdam svoje pričujočnosti, ter se delam majhno. Neljubo bi mi bilo, ko bi me bila zagledala in ogovorila. Bila sem takó pobita vsled kanarčekove izgube.

Stvar se mora določiti, rekel je učitelj svojemu tovarišu; ali maraš, ali ne maraš za Minko?

To sem ravno jaz hotel tebe vprašati, odgovori Petričev dobre volje.

Jaz bi jo rad vzel, nadaljuje učitelj, ko bi dobila deset tisoč goldinarjev dote, kakor so ljudje govorili. A njena mati je enkrat med drugim omenila, da dobi Minka samo dve tisoči.

Tudi to je nekaj, pravi Petričev.

Se ve da je, smeji se učitelj, a za pridno in prosto dekle, pa ne za tako, kakor je Minka. Ona ne zna in noče nič delati, pusti se streči, kot grofica v gradu, ter hodi oblečena, kakor mestna gospá. V dveh letih ne bi krajcarja več bilo od njenih dveh tisoč; kaj pa potem?

In to si še-le zdaj zavohal? šali se Petričev. Jaz vem že davno, da Minka druzega ne zna, kakor denar zapravljati. — Čemu potem še vedno v hišo hodiš? Ljudje povsod govorijo, da si le ti Minkin izvoljenec.

Čemu? odgovori učitelj slabe volje. Da ti odkritosrčno povém: ker se tam dobro najem in napijem. — Vidiš, kakó se zdaj lepo nosim? Da pa poplačam te fine obleke, katere sem si nalašč dal iz mesta prinesti, da bi Minki dopadel, stradam doma že nekaj mesecev, in tako si vsaj ob nedeljah tukaj naložim prazni želodec.

Petričev se je na to zasmejal iz celega srca.

Ni kaj se smejati, nadaljuje učitelj razdražen; za Minko z desetimi tisoči je bilo že vredno nekoliko postiti se; a za Minko z dvema tisočema pač ne!

Gladovati, da bi bil lepo oblečen, to mi ne gre v glavo, opazuje Petričev.

Ne boj se, to so moje prve in zadnje dragocene obleke, zagotavlja učitelj. Pa bi jo ti Petričev vzel. Ti si bogat, Minka je izobražena in precej čedna, svetuje on. Samo dovoli, da še nekaj čaša s teboj v hišo hodim.

Da bi jo jaz vzel, praviš? praša Petričev. Niti v sanjah ne bi je hotel imeti za ženo. Kuretino bi mi še splašila s svojimi raznobarvnimi trakovi, ki jej visijo od vseh strani, pa krave prestrašila s svojo nemščino.

Čemu potem ti sem hodiš? praša nčitelj; saj imaš domá vsega dovolj!

Ali je v hiši sama Minka za snubljenje? odgvori Petričev; ali ni Tončka, ali ni Dora? — Meni se Dora dopade.

Jaz sem mislila, da se mi zemlja ugrezne pod nogami, to začuvši. Hočem bežati, a noge so mi otrpnele samega strahú. Roke stisnem krčevito na prsa in kakor da bi sanjala, doni mi na nho, kar se ona dva dalje pomenkujeta.

Dora, ona reva, ki druzega ne zná, kot moliti in jokati, se ti dopade? začudi se učitelj. Pojdi, saj se samó šališ; takemu raznzdanemu človeku, kakor si ti, ne more trcijalka dopasti.

Kdo je razuzdan? — kdo je trcijalka? huduje se Petričev. — Jaz, da bi bil razuzdan? Jaz? — Ker se včasih praskam s fanti, zato bi bil razuzdan? — Kaj mi moreš očitati, povej? In hoče učitelja popasti.

No, no, brani se učitelj, saj nisem menil takó hudó. Vem, da si dober človek, neskončno radodaren, samo včasih kolneš, kot Turek; tega ne moreš tajiti.

Zato se mi pa Dora dopade, ker je drugačna, kakor sem jaz, méni Petričev z mirnejšim glasom. Ona bo molila namesto mene, pomagala mi bo v nebesa. A trcijalka pa ni; da veš. Pridna, poštena, ljubezniva deklica je, pa tudi lepa, lepša od Minke. Naj taji, kdor more; jaz mu bodem že pokazal. Samó ona bo moja žena, ona —

Nisem več mogla razumeti. V ušesih mi je zašumelo, srcé pa mi je bílo s tako silo, kot da hoče narazen iti. Spustim se na trato in si zakrijem glavo z rokami. Hudó mi je bilo, tako me je pretreslo, kar sem čula. Ko mi postane nekoliko lože, vstanem. Bilo je tiho okrog mene. Plaho pogledam skoz plot; nikogar ni bilo več tam. — S trepetajočo roko pokopljem potem kanarčka. Presrečni tiček, šepetam mu v slovó; ko bi tudi jaz kakor ti počivala v hladnej zemlji!

O Bog, kaj bode z menoj? zdihujem domú gredé; ali se nova nevihta zbira nad mojo glavo?

X.[uredi]

Od onega dne izogibala sem se Petričevega, kolikor mogoče; on pa me je vidno zasledoval in iskal prilike, z menoj sam govoriti. Vendar pa vsled mojega izogibanja in Minkinega zaprečevanja se mu to ni hotelo posrečiti. Minka namreč je bila nevoščljiva, če so fantje, ki so veljali za njene snubače, z menoj govorili. Znala je zato pogovor vselej takó napeljavati in me tudi o pravem času odpošiljati iz hiše, da se je to redkoma prigodilo.

Jaz sem jej bila jako hvaležna za njen trud. Vendar bistroumna Petričeva glava si je znala pomagati. Enkrat me je našel samo, to pa seje tako zgodilo.

Bil je velik sejem v trgu, v katerem je bil učitelj v službi. Pogovorili so se že nekaj čaša prej, da se vsi snidejo na sejmu. Petričev je najbolj na to silil; obetal si je mnogo zabave. Dejal je: godba bo tam, plesali bomo in se izvrstno imeli.

Za rana omenjenega dne odpeljejo se torej mlinar, mlinarica in Minka na sejem. Tudi hlapci so šli ž njimi, ker je mlinar hotel živine nakupiti. Ostali sve samo Tončka in jaz doma in pa eden hlapec pri mlinu. — Popoldan je bilo meni, kakor navadno, odmenjeno delo na polji; Tončka pa bi ostala doma pri živini.

Storili sve, kakor je bilo nama ukazano. Jaz sem plela plevel iz turščice na pol ure oddaljenem polji. To je bilo kaj dolgočasno delo; krajšala sem si čas s tem, da sem mislila na Lojza. Dan za dnevom sem ga pričakovala; obetal mi je, da pride v teku druge polovice julija. Oni dan bilo je že osemnajstega.

Ob štirih vsedem se v senco, da si nekoliko odpočijem. Vročina je bila neprenesljiva; glava me je bolela od pekočega solnca. Počasi použivam svojo južino, ki jeobstajala iz koščeka kruha in nekaj sadja. Med tem pa zrem v mislih utopljena v daljavo in sicer v ono stran, od koder je imel Lojz priti.

Morda je že na potu, si mislim z utripajočim srcem. Kako me bo našel spremenjeno. Pustil me je lehkomiselnega, neizkušenega otroka, a najde me resno, izkušeno deklé. A srcé mi je ostalo nespremenjeno, vredno njegove ljubezni, to dobro čutim. — In, ah ti ljubi Bog, kakšen bo pa on v duhovskej obleki? Ne bom si upala objeti ga in —

Ali si mi kaj južine prihranila? — To vprašanje, ki se je oglasilo v mojej bližini, vzdrami me nenadoma iz prijetnih sanj. Poznala sem ta glas; prebledim ter poskočim kvišku. Nisem se zmotila. Petričev je stal za manoj.

Ti si tukaj? rečem s tihim glasom, a ne pogledam ga.

Čemu povešaš oči, Dorica? reče on prijazno; tako lepe, takó jasne oči imaš!

Ali nisi šel na sejem? prašam ga bojazljivo in se skrivoma ozrém, ali bi bil kdo v bližini. Moj Bog, žive duše ni bilo videti daleč okrog, sama sva bila.

Nisem šel, ker nisi ti šla, Dorica, odgovori on, saj —

Ne reči mi Dorica, sežem mu naglo v besedo; saj veš, da se kličem Dora. Bolelo me je neskončno, biti od njega takó imenovana; dozdaj so me samó moji dragi takó klicali.

Zá-me si in ostaneš Dorica, reče on s poudarkom in se mi približa. Ali ne veš, da se mi dopadeš? — Določil sem se davno, da le tebe v zakon vzamem.

Nikdár! zakličem jaz zavzeta, odmaknem se mu, ter si z roko pokrijem oči; jaz imam samo Lojza rada na svetu, nikogar druzega. —O, pojdi, prosim te lepo pojdi, da naju kdo ne vidi.

In če tudi? Kaj potem? Ali je to kaj hudega? praša on razžaljen.

Se ve, ker bi bilo brez namena. Jaz — jaz, o, pojdi vendar Petričev, lepo te prosim! Moliti hočem za tebe, hvaležna ti bom večno za to, pa samo pojdi zdaj od mene; in glasno zaplačem.

Nobena deklina me še ni tako grdó spodila, reče on z razdraženim glasom in žile se mu na čelu napenjajo. Groziš se pred manó, kot bi bil kak hudodelnik.

Pravijo, da vedno kolneš in se po krčmah pretepavaš, pa da si mater tepel, pa — oh, bojim se te takó zelo, rečem ihté.

Petričev prebledi. Kdo ti je to povedal? jezno zaupije in oči mu zažarijo.

V njem je vse vrelo. O Bog, kakó strašen je bil zdaj videti! Koj spoznám, da z grdim ž njim nič ne opravim. Njegove jeze sem se močno zbala.

Upam, da ni res, kar ljudje o tebi govorijo; svet je hudoben, rečem prijazneje, a život mi ves trepeče strahú. — Jaz bi vsakega snubača zavrgla in ko bi grof bil, ne samo tebe. Jaz se nikdar ne omožim; pri bratu ostanem; določeno je že takó. Tudi bi bila še premlada za možitev.

Ali meniš, da bom staro vzel? odvrne on zbadljivo. Pa da boš pri bratu živela, praviš; in da se nikdar ne omožiš? — Tako zdaj govoriš; ko boš pa imela dvajset ali še več let, postaneš drugačnih misli.

Ne bom drugačnih misii, ne, Petričev! zagotavljam nekoliko vpokojena. Spomin na brata mi je dajal pogum. On pride kmalu, si mislim, njemu vse zaupam, in on bo rešil jagnje volka.

Zdaj te pa še enkrat lepo prosim, Petričev, da greš; za spomin tvoje in moje ranjke matere te prosim, rečem s prosečim glasom in sklenjenima rokama.

Da boš videla, da nisem tak spak, kakor me ljudje narisujejo, pa pojdem, odgovori bridko. Le se kuhaj in peci dan za dnevom na solnci, pa požiraj grde mlinarjeve obraze, ker nočeš postati gospodinja!

Pomakne si klobúk globoko na čelo in brez pozdrava odide s hitrimi koraki.

Ko izgine mojemu pogledu, povzdignem kvišku oči inse na tihem priporočim nebeškemu varstvu.

Ta dogodek je pustil v meni neprijeten utis. Bila sem odslej neskončno nemirna ter nestrpno čakala Lojzovega dohoda. On bi imel biti moj rešitelj. Oj, in prišel je še hitreje, kakor sem se nadejala.

Ob šestih vračam se s polja domu. Ravno so bili domači se pripeljali s sejma. Hlapec je izpregel konje, mlinar pa je stal sredi dvorišča, ogledaval nakupljeno živino in zadovoljen si mêl roké.

Minka je na vse grlo klicala po mene, ko stopim v hišo. Na pol slečena stala je sredi stopnic in me neprijazno sprejela z besedami: Kod se klatiš. Že pol ure kličem te zastonj. Tu imaš mojo obleko; rob je ves blaten; glej, da jo očistiš, kakor se spodobi! Ona odide v gornjo sobo, a jaz krtačim pred vežo njeno obleko. Bila je vsa blatna in pomandrana. Kako škoda za lepo, komaj novo krilo, mislim si pri tem; lahko bi bila drugo prostejšo vzela.

Na enkrat potrka mi nékdo na ramo. Obrnem se hitro. Lojz, ti si? zakličem veselo vznenadjena, vržem krtačo od sebe in stezam roké, da bi ga objela. V tem trenotji pa zagledam njegovo dolgo črno suknjo in duhovski ovratnik. Mahoma spustim roké nekoliko v zadregi. A koj potem podam mu jih obé v pozdrav.

On jih srčno pritiska, potem me potegne k sebi in me rahlo na čelo poljubi. — Dorica, Dorica, šepetá globoko ginjen, ali si ti, prav ti? — Kako si se spremenila!

Jaz ne morem odgovoriti, jokala sem se tiho. Neki posebni čut se je bil v meni oglasil, veselja in otožnosti ob enem.

Kaj delaš, Dorica, kakó se ti kaj godi? on nadaljuje in gleda me polnočutno. Požgana si močno od solnca in tvoje roke so žuljave; ali moraš veliko delati, Dorica? praša na pol tiho.

Delo je zdravo, rečem med solzami in nasmehom; od kar delam, postala sem takó krepka. — A ti, Lojz, ti si bled in suh, pristavim v skrbéh. Kako si bil cvetoč pred tremi leti!

Bolan sem bil v pomladi; vnetje pluč sem imel; zdaj pa me je potovanje utrudilo.

Pa nič mi nisi o tem pisal, Lojz; očitam mu nemirna.

Ti tudi nisi nikoli povedala, da moraš težko delati, žalostne odgovori in kaže na moje žuljave roké.

O gospod Lojz, dobro došli, le noter stopite; tu zvunaj je prepih, oglasi se zdaj tanki Minkin glas.

Ne ene trohice nevolje ni bilo več videti na njenem obrazu; z najprijaznejšim in smehljajočim licem ga je sprejela. — Kakó včasih laze človeški obraz! V tem trenotji se je Minka zdela najboljša in najljubeznivejša ženska.

Lojz gre v izbo in jaz za njim. Minka me začudjeno pogleda.

Ali si že očistila obleko? vpraša.

Ne še, a zdaj hočem biti z Lojzom, odgovorim odkritosrčno.

Prosim te, Dora, da storiš, kar želim; jaz grem danes še nekam; obleke potrebujem, reče ona slabe volje.

Vedela sem, da laže. Hočem se jej torej zoprstavljati, a en pomenljiv Lojzov pogled mi ustavi besedo. Molčé grem iz sobe.

Ni preteklo pet minut, da tudi Lojz pride za menoj.

Ali že greš? prašam obžalovaje.

Jaz sem zavoljo tebe, Dorica, prišel, ne zavoljo Minke, odgovori bridko. A s teboj v tej hiši ne bi mogel govoriti, kakor vidim. — Gospod župnik so bili takó prijazni in so te jutre povabili na obed, Dorica; upam, da mati Urša bodo dovolili, da prideš.

Mora dovoliti, rečem vesela. — Tedaj pa srečno, srečno, Lojz; pa idi koj spat, da se spočiješ. — Spremim ga še do hišnih vrat; ondaj se ž njim še nekaj pomenim, potem pa se vrnem peváje v hišo. Bila sem takó srečna!

Minke nisem videla do večera. Jezna je bila, ker ni hotel brat pri njej ostati.

Kakó grd je Lojz v črnej kuti! reče zaničevalno, brž ko me zagleda.

Meni se pa takó dopade, odvrnem z nasmehom.

Pa surov je postal, kot zadnji kmet; še govoriti ne zna več, ona nadaljuje.

O zna, zna, zagovarjam ga jaz, pa ne z vsakim, pristavim poredno. Surov pa ni Lojz bil nikdar, a zdaj še menj; prav ljubezniv je, kakor nihče na svetu.

Kaj veš ti o ljubeznjivosti? smeji se Minka in gleda me pomilovalno.

Le jezi se in zbadaj me, kolikor hočeš, si tiho mislim, danes me ne zadeneš; presrečno se čutim.

Mlinarica se ni upala zoperstavljati povabilu gospoda župnika. Samo jej ni šlo v glavo, kakó da niso tudi njo ali vsaj Minko povabili? — Pri njih mizi pa že ne smeš biti, tudi ko bi gospod župnik Lojzu na ljubo to želeli, naročevala mi je pri odhodu. Zunaj ostani pri kuharici! Takó priprostemu dekletu kakor si ti, se ne spodobi, da bi sedelo z gospodi pri enej mizi! Saj tako bi ti nič ne pomagalo; ne znala bi govoriti, niti bi jih razumela. Pri mizi se gotovo samó nemški ali pa latinski govori.

Ob enajstih v jutro se napotim v farovž. Bila sem nekoliko v zadregi. Bala sem se, da pridem prerano, a da bi na-me čakali, tudi nisem hotela. Da nisem sinoči Lojza vprašala, kedaj smem priti, očitam si. Čudno se mi je zdelo, da on ni prišel po me, ali da vsaj nasproti mi ne pride.

Ko stopim na farovško dvorišče, nikogar ne vidim. Bilo je vse tiho. Tudi Sultana ni bilo, da bi bil lajal ná-me. Samo veliki stari petelin se je prevzetno šopiril pri mojem vstopu, ter hodil okoli mene, in kure so nekoliko kokodakale. — Kje je ostal Lojz? si mislim vznemirjena.

Lahko potrkam na kuhinjske dveri. Nihče se ni oglasil, a nekdo je znotraj hodil. — Koj potem se dveri odpró.

Ti si, Dora? reče kuharica neprijazno; danes ni nič s povabilom! Gospod Lojz ležijo, in gospod župnik so ukazali, da se obed preloži. — Ali ni naš hlapec k Vam prišel naznanit?

Nihče ni bil pri nas iz farovža, odgovorim do smrti prestrašena. Ali Lojz res leži? Ali je bolan? Pa ne hudo, kaj? prašam v enej sapi. — O, pustite me k njemu; in stopim v hišo, da bi brata videla.

To ne gre, deklina, reče kuharica osorno in me neuljudno prime za roko, da ne bi dalje šla. Ne smeš v sobo, kjer gospod ležijo; ne spodobi se.

A k sreči v tem trenotju pokuka iz nasprotnih vrat sivolasa župnikova glava.

Kdo je? prašajo prijazno. — A ti si, Dorica? Dobro, da si prišla!

Ali smem videti Lojza, častiti gospod župnik? prosim s trepetajočim glasom.

Se ve, se ve, hčerka moja! To ga bo neskončno veselilo.

Kuharica je nekaj o nespodobnosti godrnjala, jaz pa grem z gospodom župnikom v gornjo sobo.

Med potom mi priporočajo, da naj Lojza ne pustim preveč govoriti; doktor so to strogo prepovedali. Tudi naj se ne kažem otožna; sicer bi se on užalostil in to bi mu utegnilo škoditi.

Ah ti moj Bog, vzdihujem skrivoma! Tedaj tako hudo je z Lojzom? Doktor ga je že obiskal? To se mi je zdelo nekaj strašnega. Zdravnik, ne pomnim, da bi bil kedaj k nam hodil.

Gospod župnik me vodijo do Lojzove postelje, potem odidejo, s pomenljivim pogledom. — Ne zabi mojega svarila! hoteli so reči. Otožni nasmeh je zaigral okoli bledih Lojzovih usten, ko me zagleda. — Si prišla vendar? reče s slabotnim glasom. Poleg mene se vsedi, pa mi o sebi kaj povej; tu naju nihče ne bo motil.

Jaz bi se bila najrajši zjokala! tako je bil Lojz shujšan v enej noči. A župnikov svet mi je še donel po ušesih. Nasmehnem se mu torej tudi jaz, med tem da mi v prsih srcé krvavi.

Stopi bliže, da ti v oči pogledam, on željno reče.

Jaz se molčé nagnem k njemu.

On me dolgo in ostro opazuje; zdelo se je, da mi hoče v dušo pogledati. Njegovo lice se je pri tem zjasnilo; utrujen je zaprl oči; a njegova roka se je moje krepko oklenila.

Ali čutiš kaj bolečin? prašam ga sočutno. Z glavo je majal, da ne. Samó v prsih me bode, kedar se ganem, pa tako težko sopem, reče potem. Privzdigni mi vzglavje!

Jaz mu izpolnim željo.

Ko sem se včeraj vozil po železnici, nadaljuje on, bila je vročina nestrpljiva. Sedel sem v prepihu in tako sem se pregrel in prehladil ob enem. Od tod, menim, moja bolezen.

To pa je neskončno nevarno, rečem zavzeta. Bog nebeški, ko bi bila pluča zaneta! Na enkrat omolknem in vzdržim sapo nazaj. Ali nisem preveč govorila? Ko bi se Lojz prestrašil?

Brat me začudjen pogleda. — Misliš? reče počasi; potem je za-me končano. — Že v pomladi, ko sem bil prvikrat na plučih bolan, rekel je zdravnik, da ko bi se bolezen ponovila, sem izgubljen.

O molči, molči! prosim ga med solzami; ne govori tako grozovitega! — Ni mi bilo več mogoče poslušati sveta gospoda župnika; solze so mi silile iz oči.

Za-te bi mi bilo žal, uboga Dorica, odvrne Lojz ginjen, a popolnoma miren; jaz se smrti ne bojim. Ako me Bog mladega k sebi pokliče, je znamenje, da me rad ima. Naj se njegova sveta volja zgodi! Solza je pri teh besedah tudi njemu prisvetila v okó; njegova roka pa je mojo iskreno stiskala. — Ti pa ostaneš vendar pridna in pobožna, tudi ko bi mene izgubila. Kaj ne Dorica? nadaljuje črez nekaj časa. Vedi, da na tem, ali onem svetu čuval bom vedno nad teboj.

Jaz skrijem obraz med njegovimi odejami, da zadušim silni jok.

On je božal mojo glavo in pri tem ga je obhajala omama, spanju podobna.

Prešel je potem za-me strašen teden, poln muk in žalosti. Lojzu ni hotelo bolje postati, temveč shujšaval je vidno uro za uro. — Zastonj sem se do zadnjega tešila, upanje, da bode ozdravel; predobro sem čutila, da tudi njega kmalu izgubim. Ah, vse moje lepe nade za prihodnjost izginile bodo ž njim za vselej!

Človeške nade umirajo na več načinov, kakor človeško telo. Včasih minejo polagoma, in mi jih gojimo, božamo, čuvamo do zadnjega, kakor delamo z dragim bolnikom. — Včasih pa izginejo nagloma, nepričakovano, kakor podere huda bolezen človeka v najboljših letih in ga nenadejano odtrga temu svetu.

Tako so moji upi umrli: nenadoma, nepričakovano, ravno tedaj, ko sem v njih iskala svoje največe tolažbe. Obupu bi se bila takrat skoro udala, ko ne bi bila našla tolažbe v besedah svetega pisma, katero uči, da teló umre, a duh živi nad nami.

V obup se pogreznejo samó oni tako imenovani brezverni svobodnjaki, ki ne vrjamejo da bi še kaj ostalo za strohnelim človeškim telesom.

Lojz je umiral. Bilo je po noči. Jaz klečim pri njegovej postelji in zadušim solzé, da mu ne ogrenim zadnjih trenotkov. Na drugej strani postelje molita gospod župnik in gospod kaplan. Blagoslovljena sveča gori poleg njega, on pa leži miren ter z blaženim nasmehom zré na božje razpelo, katero drži med rokama. —

Zdaj pa zdaj je blôdil, a njegovo blodjenje ni imelo nič strašljivega. Kakoršno je človeško življenje, takošna je njegova smrt! — Znalo se mu je, da njegov duh že biva v nebesih, da-si njegovo teló še ni bilo mrtvo. — Ura za uro je počasi potekala.

Nenadoma vzbudi se v meni silno hrepenenje, da bi še enkrat čula njegov glas. Nagnem se k njemu in vprašam ga od joka že votlim glasom: Lojz, kaj ne da te ni strah?

On je bil na nas vse, ki smo stali okoli njega, že pozabil. Vendar uprl je v mene svoje medle oči in kakor v sanjah ponavljal: Strah? — Njegov glas je bil komaj slišati.

O ne, moj Lojz se ni bal smrti, to se mu je iz vsakega gibanja poznalo.

Ko je solnce vzhajalo, bil je Lojz mrtev.

Vse je končano; Bog ga blagoslovi! rečejo gospod župnik, ter mi pomagajo vstati.

Mrtev? — mrtev? Ni mogoče! Govoril jo še pred kratkim, smehlja se še zdaj, pa gleda me tudi, zakličem zavzeta.

A nič ni pomagalo moje jokanje in kričanje; on je bil mrtev. Ravno ko se je nasmehnil, izdihnil je dušo.

Ah, pošteno in bogaboječe živeti bi trebalo že samo zató, da mirno umremo! Strahú pred smrtjo ne odžene ne bogastvo, ne čast, ne vednost, ne vsa lepota sveta; samo pošteno in verno življenje more napraviti smrt mirno in srečno.

Lojz je že dva dni ležal v zemlji na očetovej strani, kakor je sam želel. Jaz sem okoli hodila, kakor bi bila brez življenja. Govorila nisem z nikomer, jesti nisem mogla, a oči so me žgale kot sam ogenj, od joka in bedenja. — Še nisem imela osemnajst let; človeško življenje se pa včasih potegne do šestdesetega, sedemdesetega leta! Kaj čem početi še tri dele svojega življenja brez Lojza? — Ta misel mi je hotela pamet zmešati. Po noči sem sedevala v postelji, gledala v temo in glasno klicala brata Lojza: Lojz, bratec, prikaži se mi, pridi mi povedat, kako se ti godi na onem svetu? Nič me ne bo strah; oj pridi, pridi! in raztezavala sem roké.

A Lojz ni prišel in ni dal odgovora. Luna je sijala v mojo sobico in na zidu se je videla senca moje lastne osebe. Tudi druzega glasú nisem čula, kakor svojega lastnega zdihovanja.

Gospod župnik so hodili k nam vsak dan me tolažit. Ž njim sem najrajši govorila; saj sem vedela, da oni so Lojza tudi Ijubili.

V pokoji se vendar, Dorica, prigovarjali so mi vselej s solznimi očmi; Lojzu se bolje godi, kakor nam vsem.

Ali res mislite, gospod župnik? prašala sem jih željno.

Ko bi mi tako gotovo zrli enkrat v božje obličje, kakor je on zdaj pri Bogu, vzdihnili so, kakor od dna srcá.

To zagotovilo je bilo meni v zdravilo. Odslej sem se privadila misliti na Lojza, kakor na nekaj zveličanega. V svojih bridkostih sem ga prosila svetú in pomoči, kakor prosimo svetnike pomoči. On meni ni veljal za vselej izgubljenega; bil mi je samo začasno vzet, da bode enkrat moje združenje ž njim tem lepše in tem daljše. In takó sta pokoj in pa udanost v božjo voljo polagoma zopet se preselila v mojo dušo.

XI.[uredi]

Moje razmere pri mlinarjevih so se po smrti dragega brata mnogo shujšale, kakor je razumljivo. Vedeli so, da se zdaj nimam proti nikomur pritoževati, pa da so prisiljeni odslej popolnoma za-me skrbeti. Enkrat, ko je mlinarica zopet godrnjala, koliko da stanem primeroma mojemu delu, prosim jo, naj me pusti iti drugam v službo.

Kaj? odgovorila je silno razjarjena; zdaj, ko si se dela komaj naučila in nekaj pri hiši že pomagaš, pa bi odišla? Nehvaležnica!

V resnici pa me ni hotela pustiti iz hiše iz dveh uzrokov: Prvič, ker sem bila Minki neobhodno potrebna. Jaz sem jej gladila in čistila vse obleke, pomagala jej pri oblačenji in česanji; z eno besedo, bila sem njena služkinja. — Drugič pa zato ne, ker ni hotela izgubiti ime moje dobrotnice, kakor so po vasi sodili. Ni mi torej ostalo drugega, kakor ostati in trpeti.

Učitelj in Petričev sta vedno redkeje k nam zahajala. — Znalo se jima je, da še tedaj prihajata samo zatò, da ne bi na enkrat izostala. Oba sta vedno izkuševala z menoj govoriti. Zakaj Petričev, vedela sem predobro; učitelj pa je hotel s tem samó Minki se izogibati. Da je to Minko jezilo, je lahko misliti. Čutila sem, da me ona zató črez vse sovraži in začela sem se je bati. In moje slutnje niso bile prazne. E nkrat zahtevala je odločno ključ moje škrinje. Rekla je, da se dekli ne spodobi, da ima skrivnosti pred gospodarjevimi. V resnici pa je bila na-me ljubosumna in se je bala, da ne bi mi skrivoma učitelj pošiljal pisem. Hotela se je tega na lastne oči prepričati.

Jaz se jej nisem zoperstavljala; izročila sem jej ključ.

Nekega dné, ko sedimo vsi pri obedn, bila je Minka neskončno dobre volje in zgovorna, mene pa je vendno po strani škodoželjno ogledovala. Moje očí se nevedoma vjamejo z njenimi in groza je bila brati iz njih.

Minka kuje nekaj hudobnega proti meni, si mislim.

Ko družina, kakor navadno, brž ko je pomolila, hoče od mize vstati, reče Minka s povdarkom: Počakajte še en trenotek; nekaj važnega moram vsem povedati, da se veste zanaprej varovati.

Vsi jo začudeno pogledamo.

Tata, ali prav za prav tatico imamo v hiši, ona nadaljuje. Poglejte tu: ves ta denar sem našla skrit med cunjami globoko v Dorinej škrinji.

To izreče in potegne izpod predpasnika culico, jo odveže in jo izprazni na mizi. Srebrni denar je zacvenkal po mizi. Bil je oni, katerega mi je Gerca darovala.

Bog pomagaj! vsi zavzeti zakličejo in se togoté proti meni obrnejo.

Jaz se zravnam po konci, povzdignem glavo, ter zrem neustrašljivo v pričujoče. Potem mirno rečem: Jaz, da bi bila tatica? — tatica samo zató, ker sem shranjevala ta denar? — Zakaj nisi prej vprašala, Minka, od kod imam to srebró, predno me greš na tak ostuden način obrekovat pred vso hišo? — Ta denar je Gerčin; ona mi ga je darovala, predno je odišla in mi gorko priporočala, da naj ga hranim za najhujšo silo. In sila je zdaj prišla. Spominek sem dala napraviti za Lojzov grob in s tem denarjem ga hočem plačati.

Uboga Dora! rekla je pomilovalno vsa družina ob enem.

Mlinarica in Minka ste molčali v zadregi. Mlinar pa je ogledoval denar na vse straní in počasi dejal: To pa to! Dora je pa nedolžna. Te petice so stare najmanj trideset do štirideset let. Ko sem bil še fant, sem včasih katero dobil v roké, potem jih nisem nikdar več videl. Minka, Minka, kakó si nagla!

A Minke ni bilo več; hitro in tiho je bila izginila iz sobe.

Toliko denarja si imela, Dora, pa si od nas zahtevala, da te oblačimo? reže zdaj mlinarica. Fej, kako je to grdó. Zdaj še-le vem, kakšna hinavka si ti; nikdar ne bi verjela. — Ta denar shranim jaz, nadaljuje in začne ga grabiti; nove obleke potrebuješ, perila, obutve; ravno prav pride. Lojz pa lahko v miru počiva tudi brez spominka; to bi bila največa potrata.

A gospod župnik so že naročili spomenik, odvrnem jaz v skrbéh; plačati ga moram.

Urša, to bi pač bil v nebo upijoči greh, oglasi se zdaj mlinar in brani ženi denar pobirati. Pusti Dorin denar, če jej pa obleko kupujemo, izpolnjujemo samo svojo dolžnost; dobro si jo zasluži.

Mlinarica se je sramovala ugovarjati, ker so hlapci ven in noter hodili. Moža in mene pogleda samó strupeno, potem pa gre iz sobe in jezno zaloputne dveri za seboj.

Bog Vam povrni, oče, kar ste zá-me storili, zahvalim se mlinarju.

Zdaj pa le hitro nesi denar gospodu župniku hranit, da ti ga stara ne vzame, odvrne on tiho.

Ne dam si dvakrat reči. Poberem ga hitro, zvežem ga skupaj in hitim v farovž.

Po tej dogodbi ni bilo več dneva brez prepira. Mlinarica in Minka ste vedno imeli na meni kaj grajati in se pritoževati, mlinar pa je mene vselej branil. To pa je bil uzrok še večega besedovanja.

Bilo je o velikej noči. Minka je dobila prekrasno novo obleko iz mesta, ki je veljala blizu trideset forintov.

Tudi meni je bila mlinarica po zimi obetala, da dobim o velikej noči novo krilo za cerkev, če spredem velikansk kup prediva, katerega je nakupila. Do ednajstih v noči predla sem slednji večer skoz celo zimo, da zaslužim novo obleko. Že dve leti sem hodila ob nedeljah v cerkev v enej samej obleki. Sramovala sem se je že. Ozka in kratka mi je bila postala in tudi nobene prave barve ni imela. Predivo sem že davno bila spredla in še nekaj povesem več, a obleke sem zastonj pričakovala.

Na velikonočno nedeljo gremo vsi skupaj k popoldanskemu opravilu, Minka in jaz naprej, mlinar in žena pa za nama. Ali Urša, začudi se mlinar, kako je pa danes Dora oblečena, na tak velik praznik? Ali se ne sramuješ poslati jo v cerkev v onej oguljenej obleki?

Ljubi moj, čaši so slabi; zdaj komaj polovico tega meljemo, kakor druga leta, odgovori žena z vzdihom. Pri najboljšej volji jej nisem mogla kupiti nove obleke; denarja mi je zmanjkalo.

Za Mínko pa si imela trideset goldinarjev zavreči, zadere se mlinar. Bi bila odtrgala nekaj forintov od Minkine obleke in Dori s tem nakupila. Kakó se Minka šopiri poleg te revne sirote; sram me je, da se v moji hiši godijo take krivice!

Mlinarica ni na to nič odgovorila, ker so ljudje mimo šli; meni pa je srce zaostalo strahu in žalosti. — Že zopet prepir zavoljo mene, si mislim. Kedaj bode tega konec?

Ko smo zopet bili sami na cesti, pokliče mlinarica Minko. — Minka, pojdi! Medve greve same v cerkev po stranskem potu. Naj oče z Doro sam hodi, ker ima njo rajše, kakor lastno hčer.

Rečeno, storjeno. Obrnete se hitro in pustite mene z mlinarjem samà. Jaz hočem za njima, a Ijudje so zopet prihajali; bala sem se razdraženja.

Le pridi, Dora; nič se ne boj, prigovarja mi mlinar; saj se bomo v cerkvi zopet sešli. Materina jeza pa se bo med tem ravno izkadila.

Nemo stopam poleg njega in neskončna britkost me je obhajala.

Brž po svetem opravilu odidem sama iz cerkve. Mlinarice in Minke nisem si upala počakati, bala sem se, da bi me spodile. Sama z mlinarjem pa nisem hotela več hoditi.

Domu prišedši vzamem molitveno knjigo in dolgo molim. Življenje mi je začelo postajati neprenesljivo, nobene pomoči si nisem znala; želela sem si smrti. A vedela sem, da je greh to želeti; zato sem molila, da bi mi Bog dal močí, prenašati toliko trpljenja.

Nenadoma se dveri odpro in Minka se prikaže.

Že zopet moliš? hinavka! reče srdito. Kaj ti pomaga vsa tvoja molitev, ako imaš nečisto srcé? — Očeta zapeljuješ, nesramnica, da ženo in hčer že nič več ne marajo. Pregnala si mi iz hiše vse snubače, zdaj mi jemlješ še očeta? Zaničujem te, sovražim te iz celega srca. Maščevati se ti hočem! — Pri teh besedah zagrozi se mi s pestjo in odide.

Jaz obsedim nekaj trenotkov, kakor okamnela. Hočem govoriti, a beseda mi zastane od samega zavzetja. Še-le, ko je Minka odšla, se zavem. Padem na kolena, povzdignem sklenjeni roki proti nebu in zakličem obupno: O Bog, o Bog, tudi kaj tacega se mi že očita? — Hitro ustanem. Nisem mogla več v tej hiši prestati. Zdelo se mi je, da mi gori pod nogami, da me zrak hoče zadušiti. Bežim iz hiše.

Ko stojim na cesti, prašam se obupno: Kam naj se obrnem? Na pokopališče k očetu in Lojzu, odgovori mi srcé.

Ne vem, kako dolgo sem klečala pred njunima groboma. Mrak se je delal, ko vstanem potolažena. Tukaj, poleg njunih dragih telesnih ostankov govorila sem v duhu z njima, potoževala jima svoje bolečine, prosila ju svetú. Ni mi bilo več treba skrbeti, kam naj grem, do koga se naj v tem resnem položaju obrnem. H gospodu župniku, največemu prijatelju mojega pokojnega očeta, vodila me je skrivna moč.

Gospod župnik so se ne malo čudili, zagledavši me v tako poznej uri v farovži. A kakó so še-le strmeli, začuvši uzrok tega mojega poznega obiska.

V mlinarjevo hišo ne smeš več nazaj, rekli so, tolažeč me; pri meni ostaneš, dokler ne najdem druge primerne hiše za-te.

A tudi v farovžu nisem našla mirú. Minkino obrekovanje me je zasledovalo tudi v njegovo tiho zidovje. Svet ničesa raje ne verjame, kakor če mu o kom kaj slabega poveš. Ljudje, nekateri več, nekateri manj, so koj verjeli, kar je Minka o meni okoli razglašala, da sta me ona in mati iz hiše spodili, ker sem bojé hotela mlinarja zapeljati. Zato so pošteni začeli mene se izogibati, hudobni pa se meni posmehovati.

Ah, koliko poniževanja sem pretrpela! Moja čista vest me ni mogla dovolj utolažiti; moje poštenje, moja dekliška čast trpela je preveč. — Začela sem premišljevati, ali bi ne bilo bolje, ako bi sprejela Petričevo ponudbo in s tem Ijudem vzela vsako priliko k obrekovanju.

Da me Petričev v resnici rad vidi in ceni, prepričala sem se vedno bolj. On je bil zdaj edini, kateri se je potezal za mojo nedolžnost. In to njegovo zaupanje v moje poštenje me je nekoliko ž njim sprijaznilo. Nikakor ga še nisem rada imela, a nisem se ga več, kot nekdaj bala. Ah, zakaj je takó hude jeze, zakaj je takošen ponočnjak, kakor Ijudje o njem govorijo, tožila sem na skrivnem: menda bi potem poleg njega, če ne srečno vsaj mirno življenje imela.

Ko neki dan grem mimo Petričeve hiše, stala je pred njeno vežo Petričeva že zeló stara teta, jako blaga in pametna ženica, ki mu je delala za gospodinjo.

Zakaj si takó zamišljena, Dorica, ogovori me ona, brž ko me zagleda; stopi malo k meni v hišo, da se kaj pomenive.

Ali ste sama doma? prašam jo z boječim glasom in se približam. Nenadoma začutila sem v duši neznano tesnobo.

Danes pač nisem sama, odgovori ona; Florijan je tudi domà.

Tudi? zakličem prestrašena in hočem se obrniti, kakor da bi odišla. — Ali ona me je že bila v hišo potegnila in vrata za menoj zaprla.

V tem trenotju se nasprotne dveri odpró in Petričev stopi v kuhinjo.

Ali dobro vidim? Ti si, Dorica? reče začuden. Potem mi z veselim obrazom pride nasproti.

Slabost me je skoro prevzela, ko mu stojim nasproti. Nekaj mi je v srci pravilo, da danes se bode določila moja osoda.

Ko Petričev zapazi mojo zmočenost, reče prijazno: Ali se me še vedno bojiš, Dorica? Tudi zdaj, ko te je ves svet zapustil, ko si sama na svetu, mi nočeš biti prijazna?

Jaz nič ne odgovorim. S povešeno glavo in z močno bijočim srcem tu stojim, oči se mi pa s solzami napolnjujejo.

Ali veš, kaj ljudje o tebi govorijo? Nadaljuje on, ko mu jaz odgovora ne dam. Vem, odgovorim s tihim glasom; Bog vé, da sem nedolžna. Tudi gospod župnik to vedó, in ti, Petričev, ali tudi ne verjameš?

Ne, Dorica, seže mi on hitro v besedo, verjel nisem tega nikdar, predobro te poznam. — Dorica, nadaljuje z jako resnim glasom in se mi približa, v pričo moje tete prosim te še enkrat: bodi moja žena. Zdaj nimaš več izgovora, da hočeš z Lojzom živeti. Sama si na svetu, gospod župnik so stari, vsak dan utegnejo nas zapustiti, koga boš potem imela, da bi te branil in čuval? — Bodi torej moja gospodinja in nihče se ne bo več upal ziniti o tebi žal besedice. Vse kar imam, naj bo tvoje; ali hočeš? — In me za roko prime.

Pri tem dotipu zatrepečem po vsem životu. Roko mu hočem odtegniti, a on jo krepko drži in je noče izpustiti. Hočem govoriti, a ne morem same zavzetnosti. — Lojz pomagaj mi, kliče moja duša obupno.

Kaj boš tako prevzetna, Dora, oglasi se zdaj dobrodušno Petričeva teta; ali ne veš, da je Florijan najboljši ženin naše fare?

Ali nočeš odgovoriti, sili Petričev v me že nekoliko razdražen! ali hočeš, ali nočeš biti moja žena?

Jaz nemo pokimam z glavo, med tem da silno obledim.

Ali kedaj, kedaj, Dorica? zakliče on na to ves radosten.

Z gospodom župnikom se moram o tem prej posvetovati, odvrnem plašno. — Zdaj me pa pusti iti. Z Bogom obá! — In zbežim iz hiše. Gospod župnik so se silno prestrašili začuvši, da privoljujem postati Petričeva. — O hčerka moja, rekli so pomilovalno, ti še ne veš, komu si dala svojo besedo. Petričev je sicer dober človek, ali njegova huda jeza, ta, ta! — V svojej naglici te utegne ubiti koj prvi dan, kakor pravijo, da je svojo mater ubil.

Nič ne dé, če je to božja volja, naj me pa ubije, odgovorim neustrašena. A to, upam, se ne bode zgodilo. On, častiti gospod župnik, on me v resnici rad ima, morda ga ukrotim, morda —

Bog daj, Bog hotel, vzdihnejo gospod župnik; a jaz se že nekaj let zastonj trudim, da ga spreobrnem. Mogoče, da se tebi posreči, če te res rad imà. — Kar je pa poglavitna stvar pri tej snubitvi, tega mi nisi povedala, Dorica; ali si ti njemu tudi dobra?

Jaz močno zarudim. — Ne bojim se ga več, kot nekdaj, rekla sem v zadregi, in to je že veliko. S časom, mogoče, upam, da ga bom tudi rada imela. Vsaj se hočem prizadevati, mu biti vedno dobra in prijazna. — A s tem, da postanem Petričeva žena, rešim sebi čast in v mlinarjevo hišo se povrne nekdanji mir. Ali ni to žrtvice vredno?

Ti si dobro, pametno deklé, rekli so na to gospod župnik ginjeni. Danes se mi znovič odkriva tvoje izvrstno srcé. Nobena žrtva pa ne ostane brez plačila, dobro si zapomni. Bog hotel, da bi bila srečna s Petričem. V imenu tvojega ranjkega očeta, blagoslavljam te kot Petričevo nevesto.

Jaz na to pokleknem in oni položijo roké nad mojo glavo ter me blagoslovijo.

Od tega trenotka bilo mi je lože pri srci. Zdelo se mi je, da se je težek kamen odvalil mi iz srca. Z mirnim duhom pripravila sem najpotrebnejše za mojo bližnjo poroko s Petričem. Imela sem veliko zaupanja do božje pomoči pri tem važnem koraku. S trdnim namenom, biti Petriču pridna, zvesta družica, prisegla sem mu mesec pozneje pred altarjem zakonsko zvestobo in udanost.

XII.[uredi]

S Petričem sem precej dobro izhajala. Bil je dober z menoj, jaz pa sem se varno Čuvala, da ne bi ga dražila. Ugovarjala mu nisem nikdar; z vsakim njegovim dejanjem sem se kazala zadovoljna, če tudi nisem bila, in ubogala sem ga v vsakej reči. S tem pa sem mu vzela vsako priliko k togoti. Z lepimi besedami sem pri njem dosegla, da je hodil z menoj vsako nedeljo v cerkev; da, prigovarjala sem mu takó dolgo, da je celó šel k spovedi, pri katerej pred poroko že ni bil več let.

A nečesa ga nisem mogla odvaditi: slabe družbe po krčmah. Prosila sem ga s solzami v očéh, naj vsaki večer ne hodi iz hiše. Moje solze so ga sicer ganile, ostal je tudi oni večer domá, a drugi dan že ni mogel domá strpeti. Gnalo ga je iz doma, da je še-le proti jutru, še bolj vinjen, kakor sicer, prišel nazaj. In to se je vedno ponavljalo. — Drugo jutro si je pa družina med seboj tiho pripovedovala, kako se je sinoči gospodar v tej ali onej krčmi pretepaval in je mene pomilovala. Da, celó zadnja dekla v hiši se je imenovala srečno, da ni na mojem mestu.

Takó je šlo naprej skoz štiri mesece.

Neko soboto, potem ko je Petričev povečerjal in odplačal delavce, pripravlja se zopet, kakor navadno, da bi odšel. Mene pa je nenadoma obšel nek strah, kot slutnja nesreče.

Florijan — odslej sem ga klicala po krstnem imenu — ostani domá, prosim ga iskreno; danes je bila rekrutba; krčme bodo polne novincev; utegne se ti kaj pripetiti.

Ni se dal pregovoriti. Da se nikogar ne boji, odgovori mi ponosno in šel je.

Okoli polnoči je moralo biti, ko me neki šum iz spanja prebudí. Razni glasovi so se čuli na dvorišči, pa težke stopinje več ljudij!

V naglici se oblečem, v kar mi pride pod roke in odprem okno. V temi zagledam tri može, ki nekaj nosijo. Zdelo se mi je, da čujem imenovati Petričevo imé. — Usmiljeni Bog! nesreča se je Florijanu zgodila, rečem z grozo in hitim iz sobe.

Ko prídem v hišo, je ravno dekla luč prižigala, na tléh pa je ležalo možko truplo v nezavesti. Bil je Petričev. Na čelu je imel globoko rano, kri je tekla iz nje, da je bil ves krvav po licih. — Po gospoda župnika naj hitro kdo hiti, zakličem zavzeta. — Florijana pa dam prenesti na posteljo.

Možje, ki so ga sem prinesli, so mi pripovedali, da je bil v družbi novincev, da so se močno vinjeni sprli, pa da ga je nekdo s stolom tako silno po glavi udaril, da je v trenotju obležal.

A mrtev ni bil. Da si je njegovo teló bilo že na pol trdo in mrzlo, njegova žila je še bila. — Vsi pripomočki, da bi ga oživeli, bili so zastonj. Ko pridejo gospod župnik s svetim obhajílom, sprevideli so koj, da se ne bo več zavedel. Dejali so ga samó v sveto olje. — In niso se motili. Za eden trenotek odprl je še oči in jih žalostne na-me uprl. Njegov život se je pri tem stresel, prsa so se težko povzdignila in ustnici ste strepetali. Po tem je zopet zaprl oči in to za vselej. — In tako sem po štirimesečnem mučnem zakonu bila zopet sama.

Florijan ni napravil oporoke. Ljudje so govorili, da vse njegovo premoženje pripade njegovim sorodnikom; jaz pa dobim samo en majhen del vsega.

Jaz nisem razumela sodnijske postave, vedela torej nisem, kaj bodo z menoj storili; a vendar čisto nič me ni bolelo, da bi zopet ubožala. Da mi le ostane toliko, da živim, zadovoljna sem bila. Saj Lojzovega groba mi ne more nihče vzeti, in ta samó je bil moj največi, moj najdražji zaklad na svetu.

Po Lojzovej smrti so bili gospod župnik moj edini tolažnik in prijatelj. Ko sem bila omožena, obiskovali so me prav pogostoma; zdaj pa, po moževej smrti, prišli so skoraj vsaki dan za nekaj čaša in mi dajali modre svete.

Enkrat so se mi zdeli jako resni in zamišljeni.

Ali se slabo počutite, častiti gospod župnik? prašam jih v skrbéh.

To sem jaz hotel tebe prašati, oni odgovorijo; takó slabo izgledaš že nekaj čaša. Ali naj ti pošijem po zdravnika?

Bog ne daj! Slabotno se res čutim že delj časa, a bolna nisem; hitro odgovorim. — Ah gospod župnik, skoro želim, da bi bolna bila, da bi mogla kmalu za svojim bratom iti, željno pristavím.

Tiho, tiho, le ne proti Bogu mrmrati! posvarijo me oni. — Ne boj se; smrt nikomur ne uide; tebi tudi ne bode ušlá. Ako pa modri Bog hoče, da ostanemo pri življenji, moramo svoje zdravje čuvati kot božji dar. Kdo vé, pristavijo dvoumno, kakšno veselje čaka še tebe na svetu.

Nobeno več, to vem za gotovo, odvrnem žalostno.

Rekla si prej, Dora, nadaljujejo gospod žnpnik, da se ti danes vidim resen in zamišljen. Prav imaš; neka skrb mi ne da mirú. Ali veš, da od vsega moževega premoženja ostane tebi le užitek, ker nimaš zaroda?

Prav dobro sem čula, gospod župnik, mirno rečem; a to meni nobene skrbi ne dela. Saj toliko mi vendar dajo, da se preživim. Kaj potrebujem več?

Gospod župnik so na to v enomer pokašljevali v zadregi in s palico lahno po tleh udarili. Znalo se jim je, da imajo nekaj na srci, pa da si ne upajo, ali da ne vedó, kako bi izrekli.

Ali res nisi bolna? prašajo še enkrat in me nekako čudno ogledujejo.

Gotovo ne, gospod župnik; a preveč se zá-me skrbite; kedaj sem si to zaslužila? odgovorim s hvaležnostjo.

Poslal ti pa bom vse edno zdravnika, Dora; in ti, kaj ne, da boš natanjko odgovorila na njegova vprašanja? Vedi, da zdravniku mora bolnik brez zadrege zaupati vse svoje telesne bolečine, kakor grešnik zaupa svojemu spovedniku duševne.

Ali častiti gospod župnik, rečem v zadregi, jaz res nisem bolna. Vam pa zaupam karkoli želite; samo zdravnika mi ne pošiljajte; lepo prosim, saj bi bilo zastonj.

Dora izpolni mi željo, prosijo oni jako resni. Ti si edini živeči otrok mojega dobrega, pokojnega prijatelja; v dolžnost si štejem, zá-te nekoliko skrbeti.

Nisem več mogla ugovarjati. Hvala! rečem ginjena in jim spoštljivo roko poljubim.

Tako je prav, Dora. Zdravnika ti še danes pošijem. Bog te obvari! — In odidejo zadovoljnejši, kakor so bili prišli.

Popoldan pride res zdravnik. Bil je star in častitijiv, kakor gospod župnik. Vzbudil mi je koj zaupanje. — Potipal mi je žile, ogledal jezik in med tem, da me je popraševal, ali imam tek, ali spim po noči in drugih malenkosti, opazoval me je ostro.

Kaj ne, da nisem bolna, gospod doktor? prašam ga. Gospod župnik so zá-me v tolikih skrbéh in jaz, jaz bi pa takó neskončno rada umrla, pristavím bolj tiho in željno izdihnem.

Človek si ne smé nikdar smrti želeti, a ženska v Vašem stanu še manj, reče doktor pomenljívo.

V mojem stanu? — Ker sem menda udova? prašam nedolžno. — Ko bi vedeli, gospod doktor, kako samotno se čutim na svetu, da me je skoraj strah, odkar sem dobrega brata zgubila, zagovarjam se.

Pa zdaj ne boste več sama, potrdi doktor. Dobrotni Bog Vam pripravlja veliko veselje; bodite mu hvaležna. Vaše življenje bo odslej, Vam in Vašemu otroku postalo v veselje.

Mojemu otroku? ponavljam začudena in ga neverno pogledam. A nenadoma se zganem, povessm oči in močno zarudim. — Doktor se mi priblíža, me prijazno prime za roko in reče s skrivnostnim glasom: V pol letu boste mati postala, Dora; čuvajte tedaj svoje zdravje otroku na ljubo! Vašemu otroku pa pripade po postavi vse moževo premoženje. In s tem bo pravda s Petričevimi sorodniki končana.

XIII.[uredi]

Kakor leščerba, ki hoče ugasniti, če jej pridemo nekaj olja, zopet živí, takó sem jaz oživela k novemu, veselemu življenju vsled doktorjevih besed. Življenje mi ni bilo več zoperno, svet ne več dolgočasen, ljudje so se mi boljši zdeli in Boga sem Ijubila takó iskreno, kakor nikdar prej. Vse prestano trpljenje je bilo nenadoma pozabljeno v upanji presrečnih dnij, katerih sem čakala. Postala bom mati, moje življenje bo imelo nekov cilj, ljubila bom in bom ljubljena od svojega otroka! — Kakšen neki bode ta otrok? Bo-li sinček, ali hčerka? — Glasno bi bila vriskala pri tej misii od neizmerne sreče. In zdelo se mi je, da mora biti sinček samo zató, da ga morem za Lojza krstiti. Da, Lojz mora biti!

V mislih sem ga že videla. Najprej kot majhno okroglo, ljubeznjivo detece, potem kot prisrčnega, ubogljivega, nekoliko porednega fantička, a na zadunje predstavila sem si ga kot cvetočega mladenča, dobrega in veselega srcá, kakor je bil Lojz. — Da Lojz, moj predragi bratec, on je bil v mojih očeh uzor vseh mladenčev, in takega sem si želela tudi svojega sinčka. Ah, in na očeta tega svojega otroka pri tem še mislila nisem! — Samo v molitvi sem se ga vsaki dan spominjala. Spomin na njega mi je vselej delal nek trepet, mrzlici podoben; to je bil nasledek strahú, ki sem vedno poleg njega čutila. Izogibala sem se toraj teh neprijetnih čustev, da ne bi otroku škodili.

Vse Petričevo premoženje ostalo je sedaj v mojih rokah kot lastnina mojega otroka, ki je imel v kratkem zagledati luč svetá. Z dovoljenjem sodnije prodala sem vse in založila v denar; samo mojo rojstno hišo in nekaj polja sem obdržala. — Potem pišem Gerci, naj pride k meni. — Ni se pustila čakati; še predno je teden minul, bila je pri meni.

Naše svidenje bilo žalostno in veselo ob enem. Štiri leta so bila komaj pretekla, kar sve se bili ločili in ah, kolike sprememb se je med tem zgodilo.

Dolgo sve se držali objete in tiho jokali, predno sve mogli govoriti. Najne solze so veljale najnemu Ijubljenčku, v cvetu mladosti umrlemu Lojzu. — Lojz, Lojz! dokler najni srci boste dihali, tvoj spomin pač ne bo izginil iz svetá. Da je rana po njem nezaceljiva, to sve v tem trenotji obedve čutili.

In dan je prišel, presrečni dan, ko mi je Gerca podala v naročje majhno, novorojeno detece. Moja želja je bila izpolnjena: bil je sinček.

Ko so moje trepetajoče ročé prvikrat prejele mojega otroka in je njegov krepki glas prvikrat zadonel po sobi, srcé mi je zatrepetalo v neznanej sreči. Povzdignila sem rosne oči proti nebu in tiho Bogu zahvalila za podarjeno mi življenje. Ono življenje, za katero še pred ne dolgim časom nisem nič marala, kakó mi je bilo zdaj drago in sveto!

Odslej naprej bila bi lahko najsrečnejša ženska svetá, ko ne bi srcé žalovalo po izgubljenem bratu. Pozabivši svet živela sem samó svojemu sinčku. Gerca je opravljala, kakor nekdaj, vse domače oprake; jaz pa sem postala v društvu otroka z novič nekdanja brezskrbna, srečna Dorica. Niti za trenotek nisem ga hotela iz očíj puščati, nosila sem ga toliko, da so me včasih roke bolele in še ko je spal, sedela sem poleg njegove zibeli in pazila na vsak njegov gibljej, na vsak njegov vzdih. — Kedar se je smejal, smejala sem se tudi jaz, ko se je jokal, jokala bi se bila tudi ž njim, ko ne bi se Gerca bila meni posmehovala.

Pusti ga kričati! To je zdravo za pljuča, menila je ona. — Pustila sem ga res nekaj časa jokati, a kaj sem med tem prestala? Ko sem pa videla, da postaja že rudeč v lici, in da se mu žile napenjajo od jokanja, bala sem se, da bi se zadušil. Hitro sem ga vzela v naročje in ga z vsemi pripomočki uteševala.

Dorica, še grbava postaneš od težke noše; otrok je težek, posvarila je Gerca.

Nič ne dè, da je Lojzek le raven in zdrav, odvrnila sem presrečna.

Ko sem hodila v cerkev, zaupavala sem ga samó Gerci. — Da ne hodi od njega, dokler se ne povrnem, prosila sem jo; obed lahko čaka. Glej, da ga muhe ne bodo nadlegovale, ali da mačka k njemu ne pride. Neka mačka je enkrat otroka v zibeli zadavila, pripovedovali so večkrat ranjki oče. — Moj Bog, Gerca, saj se smem vendar na-te zanašati, pristavila sem nemirna. — Vse mogoče nesreče so mi prišle na um, predno sem zapustila hišo.

Kdo je pa tebe in Lojza muh in mačk čuval, odgovorila je Gerca kratko.

Ah ljuba, zlata Gerca, ne zameri mi; saj veš, moj otrok je moje edino veselje na svetu. — In šla sem še enkrat k zibeli, popravljala mu odejice in ga še enkrat poljubila.

Že v drugo vabi, opominjala je Gerca.

Že? vzdihnila sem prestrašena in hitela iz doma. Na dvorišči spodila sem macko, če je slučajno tam bila in pri oknu še enkrat pokukala v hišo na Lojzeka. Med potom sem ga pa njegovemu angelju varhu priporočevala.

Ko je Lojzek že začel hoditi in govoriti, bilo je še veseleje. Hodila sem ž njim vsaki dan v gozd in se tam po cele ure mudila. Nabirala sem mu cvetice ali jagode, potem sva se vsedla v mah in sem ga učila govoriti in moliti. Med tem sva poslušala tičje petje in gledala v modro nebó nad najinima glavama. Potem sva se vrnila lačna domu in pokrita miza z dobrimi jedili je že naju čakala.

Kako sem bila srečna! Imela sem zopet skrbno Gerco, imela sem Lojzeka, ki mi je nadomestoval Lojza in rojstna hiša bila je zopet naša. Vse se mi je bilo nekako povrnilo, kar mi je lepšalo prvo mladost. — Ali bode to vedno tako ostalo? popraševala sem se včasih s strahom. — Zdelo se mi je to nemogoče.

Človek, ki je v življenji mnogo pretrpel, ne more prav sreči več zaupati. Vedno se boji, da ne bi njegova nepričakovana sreča bila podobna luči, ki za trenotek visoko vzbakljá, predno ugasne.

Iz teh strahov me je navadno dramil gorki objem mojega Lojzeka. Mehke ročice deval je okoli mojega vratú in prašal s sladkim svojim glasom: Zakaj si tako resna, mama? — Jaz sem pritiskala svojega otroka na srcè in otožne misií so mahóma zbežale.

Ko je bil Lojzek štiri leta star in je začenjal razumevati, prípovedovala sem mu o ranjkem Lojzu. Postavila sem mu ga v izgled in rekla, da mora tudi on enak postati, ako hoče, da ga rada ímam. Lojzov grob pa sva vsaki dan obískavala.

Ko včasih ni vbogal, obrníla sem se od njega in dejala, da ga nič več rada nimam.

Kaj bi rekel Lojz v nebesih, ko bi vedel, da za Lojzeka ne maraš? prašal je muhasto.

Vedel je dobro, da je treba samó imenovati Lojza, da me omeči.

V odgovor sem ga poljubíla in bila sva boljša prijatelja nego prej.

Ko se je Lojzek ígral na dvorišču, sedeli sve Gerca in jaz na klopi pred hišo in šivali. On je vozil kamenčke, kopal, grabljal s tako marljivostjo, kakor bi šlo za stavo. Moje oči so njega bolj sledile, kakor delo.

Kako je lepo izraščen, kaj ne Gerca? rekla sem s ponosom.

Ravno tak bo, kakor njegov oče; do pičice mu je podoben, odgovorila je Gerca.

To ni res, ugovarjam jaz; oči ima od naše rodbine; prav takó milo gleda, kakor Lojz.

Menda pa že, mrmrala je Gerca.

Pa reči, kar hočeš, da tudi glasu nima Petričevega, niti kože; míšljenje pa, ali srcé — no, o tem naj molčim. Z eno besedo, jaz takó sodim, da Lojzek, kedar vzraste, bo v mnogih ozirih Lojzu podoben.

Takó sem ž njo razpravljala skoro vsaki dan. Predobro sem vedela, da je Lojzek telesno očetu podoben, a ker sem se bala, da ne bi s časom tudi duševno bil njemu enak, zatajevala sem to podobnost. — Na zadnje se mi je v resnici zdelo, da vidim v Lojzeku nekdanjega Lojza; tako sem se bila v to misel zagreznila. Kaj vse zamore materna ljubezen!

XIV.[uredi]

Med tem, da je meni ljubi Bog zopet podelil mirno in srečno življenje, je nesreča za nesrečo mlinarjeve obiskovala. — Jaz nisem bila več stopila črez njih prag, odkar me je Minka takó hudo bila obrekovala. A Ijudje so mi pripovedovali, kakó se Mlinarjevim hudo godi, nekaj pa sem sama videla.

Mlinar je počival že davno pod hladno zemljo, vzela ga je bila neka čudna bolezen, ki je po vasi razsajala. Toda blagor njemu! Vsaj so mu bile prizanešene mnoge britkosti.

Koj po njegovej smrti zgorel je tudi mlin in gospodarsko poslopje; strela je bila v mlin udarila. Pripovedovali so, da škode je bilo takrat nekaj tisoč forintov. — Komaj so poslopje in mlin dozidali, prišla je huda povodenj črez vas, mlinarjevi so bili od nje najbolj zadeti. Nihče v vasi ni imel toliko škode, kakor oni. — Nekaj mesecev pozneje so tatovi prodrli v hišo in neki veliko dragocenosti odnesli. Zdelo se je, kakor da je zdaj nesreča pri mlinarjevih domá. A vendar poleg vseh teh ogromnih izgub nadaljevala je Minka svoje razpustno življenje. Da, skoro še bolj, kakor prej, ste zdaj z materjo zametavali denar. Tega pa je bila sama njih ošabnost kriva. Hoteli ste svetu pokazati, da njih žep nima dnú.

To je šlo tako naprej blizu dve leti. Nenadoma se je po vasi raznesla novost, da je mlinarica polna dolgov. Neki dan res pride iz mesta komisija k njim in jim zarubi imetje. Upniki pa so bile same šivilje, čevljarji in drugi štacunarji, vsi mestni ljudje.

Odslej naprej šel je ves dobiček od mlina in gospodarstva v poplačevanje dolgov; mlinarici so komaj toliko puščali, da je s hčerjo revno živela.

O tedaj ni bilo več Minke videti po dnevi. Samó po večerih je včasih okoli hodila, zavita v veliko ruto, da je ne bi ljudje spoznali. Lepe obleke je že bila davno zdrgala, v revnih pa se ni hotela ljudem prikazati. Ker sem pa jaz bila njih sosedinja, opazovala sem jo večkrat na skrivnem, kakó je čôasih po hišnem vrtu brez dela hodila in zevala dolzega časa. Nosila je še nekdanje gosposke obleke, a kakó so izgledale! Umazane, raztrgane so bile; celi koši so viseli od njih. Ali ni si znala šivati, ali pa je k temu bila prelena. Pač pomnim, da v njenih rokah nisem nikdar videla šivanke; da bi si čas kratila, in da bi se bahala s svojimi vednostmi, štikala je včasih z volno, s svilo in biseri rázna dela, katerih pa nikdar ni dokončavala. — O ti nesrečnica, mislila sem si pri sebi, ko sem jo videla takó zanemarjeno, kaj ti zdaj pomaga ves uk, če pa raztrgana okoli hodiš? Rajši bi se bila učila šivati, kuhati, gladiti; zdaj bi lehko nekaj zaslužila!

Jaz sem v hiši vsega dovolj imela; kakó srčno rada bi bila njej in materi pomagala. Posebno njena mati se mi je v srce smilila. Ona, navajena vedno le ukazovati in gospodariti, zdaj še dekle ni imela. Sama s starim hlapcem oskrbljevala je mlin, hlev in polja. Ona, prej vedno takó rejena, bila je zdaj suha kot smrt; na licu je nosila znamenja hudih skrbij in osivela je bila popolnoma. — Kakó je omahovala z životom, ko je nosila škaf vode na glavi! Nehoté sem se domislila onega čaša, ko sem pri njej živela. Kakó me je kregala, in me imenovala leno, kedar nisem polnega škafa od studenca prinašala! Ni hotela verjeti, da je to meni mladej in gibkej še pretežkó!

Kakor sem rekla, pomagala bi jima rada, a one ste se me vidno izogibali. Kedar ste me srečavali, obrnili ste glavo na nasprotno stran, da se ne bi pozdravile. Jaz pa sem se ju preveč bala, da bi jima ponudila svoje prijateljstvo.

Neprijeten čut me je vselej obhajal, ko sem z Lojzekom mimo mlina hodila. Zadi za oknom, katero je bilo vse zadelano s papirjem, ker so bile šipe polomljene, zagledala sem s strahom sestradani Minkin obraz. Gledala pa je naju s tako nevošljivostjo, njen pogled je bil takó srp in škodoželjen, da me je grozilo. Nehoté sem prijela Lojzeka krepkeje za roko in ga prisilila, da je podvizal korake. Zdelo se mi je, da nje hudobni pogled bi utegnil otroku škodovati.

Bil je krasen pomladanski dan sredi aprila. Eden onih dnij, ki se zdijo vzeti iz nebes. Imel je svitlobo meseca junija in pomladansko krepost ob enem. Eden onih dnij, ko človek, bolj kakor kedaj, občuti neumrjočnost svoje duše, ko duša hrepeni po Bogu, po milosti in popolnosti in po umenji njegovih resnic.

Gozd je bil pokrit z ono nedoločno barvo, katera oznanja poletno zelenjavo; tički so črez vse veselo prepevali in si nanašali gnezda.

Pomlad je meni vedno najljubši čas leta. Če tudi v njej večkrat buija piha in dež in včasih celó sneg napada, vendar jaz jo imam bolj v čislih kakor poletje. Ali ne tudi up bolj osrečuje, kakor pa izpolnjena želja?

Z Lojzekom se oni dan nisva mogla ločiti od preljubega gozda. Tudi on je nevedé občutil lepoto, ki je tam vladala. Poskakoval je lahno, kot srna med smrekovjem, klical moje imé s srčnimi priimki, da so odmevale njegove besede do mojega ušesa.

Jaz sem med tem sedela v mahu, občudovala lepoto nature okoli mene in tiho stvarniku izrekala hvalo. — V tej srečnej zamaknjenosti nisem pozabila ranjkega brata. Ali je tudi on v tem trenotji, kakor jaz srečen? — In srce mi je pravilo, da je.

Na enkrat prisopiha k meni Lojzek ves preplašen. Mamica, reče skoro brez sape, ne daleč od tod pod enim drevesom čepi črna pošast. Mislil sem s početkom, da ondaj leži posekano drevó in hotel sem jahati na njem, ko pa pridem bliže, vidim, da je grda pošast. Gibala se je in me hudo gledala.

Koj poskočim kvišku. Pošasti ni, moj Lojzek, tolažim ga; morda je kakov cigan; pojdi, hitiva rajši domu.

A komaj napraviva nekaj korakov, zagledam tudi jaz med drevjem človeka, kateremu se ni znalo, ali je možki ali ženská: takó čudno je bil oblečen. Po tleh je lazil in pobiral hosto.

Mama, ali vidiš zdaj pošast? opozori me Lojzek polglasno, ter se skrivia za mojim krilom.

Bodi tih, Lojzek, posvarim ga; to je reven človek, ki pobira hosto, da si ž njo kosilo kuha.

Po tem razlaganji dobi Lojzek pogum. Z radovednostjo upré očesi na čudno prikazen, a pri tem me pa vendar trdno drži za roko.

Trudljivo delo imate, rečem, ko se tujemu človeku približam; zdaj je malo hoste dobiti.

Pri teh mojih besedah se prikazen hitro obrne, mene pa zadene sovražen pogled. — Bog nebeški, bila je Minka. Bila je oblečena v staro očetovo suknjo, iz pod katere je visela raztrgana dolga janka. Na glavi je imela veliko ruto, globoko črez čelo potegnjeno, da so se komaj oči in nos iz nje videli.

Tvojega princa sem prej prestrašila, kaj ne? oglasi se zdaj ona s porogljivim nasmehom. Ves Petričev je, kakor izrezan iz njegovega lica. No častitam ti; fant je res čuden, menda bo pa tudi on imel enak konec, kakor njegov oče. Saj jabelko ne pade daleč od jablani. Ha, ha! in smejala se je hudobno.

Jaz sem strepetala strahú. Otroka vzamem v naročje, kateri se je koj oklenil mojega vratu; tudi on se je zbal.

Minka, čemu me žališ? rečem prijazno; če je bil oče nesrečen, zakaj bi bil tudi sin? — Pridi rajši k nam; dvorišče imamo polno hoste; vzameš si tam, kolikor potrebuješ. Čemu bi se toliko trudila z nabiranjem?

Da bi vzela tvoje hoste? odgovóri ona zaničljivo; še tega bi manjkalo. Jaz pobiram hosto samo za kratek čas. Oblekla sem se pa takó čudno, da otroke strašim. In kazala je na Lojzeka.

Še je ni zapustila nekdanja napuhnjenost, si tiho mislim; revščino hoče zakrivati. Nesrečnica, kako si pomilovanja vredna. Vedela sem koj, da bo rajši cel dan upognjena po gozdu tavala, kakor da bi od mene vzela hoste. Zastonj bi tedaj bilo jej dalje ponujati, poznala sem predobro njeno trmavost in ošabnost.

Žal mi je, če je nočeš vzeti, odgovorim tedaj nekoliko v zadregi. — Nisem vedela, kaj bi rekla in kakó bi jo čem prej zapustila. — Ako pa morem za-te in mater kaj storiti, le pri nas se oglasi; srčno rada bom Vama pomagala. Za zdaj pa srečno! in odidem s počasnimi koraki.

Od tebe ničesa ne potrebujeve, in ko bi tudi gladu umirali, klicala je s srdom za menoj. Ti si nesrečo prinesla v našo hišo; dobro veš kakó. — Ti si zdaj srečna, vem, in vsaki dan to vidim. A sreča ni stanovitna reč na svetu; tudi tebi ne bo. Le počakaj; še grenkejših ur boš imela, kakor jaz. Zató bom že skrbela.

Meni je bilo vedno tesneje pri srci. Vedno hitreje stopam, a ne odgovorim jej niti ne ozrém se nazaj. Otroka k sebi pritiskam in šepetam polglasno: Samó Bog mi zamore tebe vzeti; drugi pa ti nihče ne bo kaj hudega storil, moj otroček! Zató sem jaz, tvoja mati tu, da te čuvam in branim.

XV.[uredi]

Bilo je po zimi. Že štiri dni sva bila z Lojzekom sama domá. Gerci je bil brat umrl in prosila me je, da smé iti k pogrebu. Kakor sem računila, ima se danes povrniti.

Lojzek je bil te dnij jako nemiren. Navadno sem ž njim dvakrat na dan hodila na sprehod, a zdaj sem morala po jutrih domá ostajati, da kuham in opravljam druga hišna dela. Samega pa nisem nikamor puščala. Bil je še-le štiri in pol leta star; utegnilo bi se mu kaj pripetiti. Naša hiša je stala v samoti, samo mlin in mlinarjeva poslopja so bila v naši sosedščini. Lojzek tedaj ni nikdar bil v družbi drugih otrok.

Oni dan Lojzek doma ni imel več mirú. Vedno je hodil na okno in željno pogledoval na vrt, ki je bil ves pokrit s snežno odejo.

Mama, reče črez nekaj časa, dovoli, da grem z Varijem na vrt; kar nič ni mrzlo, domá mi je tak dolgčas.

Ali si se že naveličal Miklavževega bobna in piščalke? prašam ga. Mora ti postati dolg čas, če nič ne delaš. Otročje delo je pa igrača; brez dela biti ni lepò.

Ah mamica, odvrne on s prilizovalnim glasom; boben in piščalka lehko čakata na-me, sneg pa ne. Takó rad bi kepe lučal v Varija, kakor sem včeraj videl vaške fante, ki so drug drngega kepali. To mora biti kaj prijetno!

Ali pa res ostaneš na vrtu, Lojzek? Ne boš šel na cesto?

Res, res, odvrne on vesel; pa prav pogostoma hočem priti pogledat, kaj moja mamica med tem doma dela. — Ali tedaj smem? In skoči mi na krilo ter me po lici boža.

Potem pa idi v božjem imenu, rečem. — Na to mu denem kapico na glavo in mu ovežem ruto okoli vratú, da se ne bi prehladil.

Vsakih pet minut hodim pogledovat k oknu, kaj Lojzek dela. Presrečen tekal je gori in doli po vrtu in kepal Varija, Varij pa je poskakoval okoli njega in veselo lajal.

Kakó čvrst postaja moj Lojzek si mislim, ko gledam negov gibčni životek, njegovo polno lice, iz katerega sta zdravje in veselost sijala. Nosek in ušesi je imel rudeči od mraza; kapica mu je med letanjem zlezla na stran, bil je takó ljubeznjiv videti!

Zdaj pa zdaj pomoli glavico skoz kuhinjske dveri in praša brez sape: Ali ti je kaj dolg čas, mama?

Ko mu odgovorim, da se mi silno toži po njem, mi obeča, da prav v kratkem se povrne, da ostane pri meni. Na to zopet zbeží.

A med igranjem pozabi na mater. Črez kake pol ure zopet pokuka v hišo, zopet praša, ali sem kaj žalostna, zopet obeča, da se koj povrne in zopet zbeží. — In to se je večkrat ponavljalo.

Jaz mu nisem mogla kratiti tega veselja. Res ni bilo oni dan posebno mrzlo; kaj se mu more potem na vrtu zgoditi?

Med tem pride Gerca nazaj. Neskončno sem se je zveselila; bilo mi je že težko brez nje. Ona začne mi pripovedovati, kakó trudljiv pot je imela, vsled blatnih cest, in mi pripoveduje o svojem ranjkem bratu. Jaz jo z zanimanjem poslušam.

Kje pa imaš Lojzeka? praša nenadoma; imam nekaj zanj.

Na vrtu se igra; hočem ga koj poklicati. — Grem k oknu, a nikjer ga ne vidim. Odprem okno in kličem ga z imenom. — Nobenega odgovora ne dobim. Grem k vratom in kličem glasneje. Zopet ne dobim odgovora. — Po cesti sem prišla je stara ženica. — Ali Lojzeka iščete? praša me.

Ali ste ga menda kje videli? rečem vznemirjena.

Na mlinskem potoku se je neki otrok drsal; če se ne motim, bil je on.

Bog pomagaj! kličem zavzeta, ko bi se led udrl?

Ali naj grem po njega? ponuja se prijazna ženska.

Bog Vam povrni; le hitite, jaz pridem koj za Vami. Po ruto na glavo si samó grem.

Pomisli Gerca, Lojzek se drsa na ledu pri mlinu, rečem vsa prestrašena, ko se vrnem v hišo. Pa toliko sem mu prepovedovala, da ne sme iz doma iti. Ah, ta neporednež, kakšne skrbi mi dela; kako ga hočem skregati.

Skregala ga boš? kaj še, smeji se Gerca. Tem srčneje ga boš objela, kedar ti živ in zdrav pride domu.

Príde? ali misliš, da bom čakala, da še-le pride? — Po njega grem v trenotji; in hitim iz hiše.

Ko pridem na cesto, čujem neko upitje, ki prihaja od mlina. Srce mi zastane. — Zdaj leti meni nasproti prejšnja ženica in vije roke.

Hitite domú, pa pripravíte toplo vodo: led se je udrl; Lojzek je utonil, kliče mi nasproti. — O, ne strašite se takó, ne obupajte, nadaljuje tolažeča me, a njej samej glas zastane od strahú, saj ga bomo oživili. Le hitite pripravljat vode; mlinski hlapec ga sem nese.

Jaz ničesa ne odgovorim, niti ne obupujem, nisem se celó ganila. Kot bi bila iz kamena stala sem tu, z ustnimi krčevito stisnjenimi, z očmi od groze uprtimi z onemoglo visečimi rokami.

Zdaj čujem korake se bližati. — Mrtev je, mrtev, klicalo je več glasov.

Tedaj se še-le zganem. Obupni krič mi uide iz prs. Hitim mlinarskemu hlapcu nasproti, iztrgam mu iz naročja svojega otroka in se ga z rokami trdno oklenem.

Mrtev! Mrtev! šepetam, kakor v sanjah ter pritískam svoje lice na brezzavestni Lojzekov obraz. — Otrok moj, otrok moj, tudi z menoj je zdaj končano. — Lojzek, moj ljubček, samó enkrat me še pogledaj!

Povzdignem mu glavico, a ona se onemogla ziblje sèm in tja. — Strahovito, strahovito! Mrtev je! — O Bog, o Bog, kaj bode z menoj? — In pekoče solze mi padajo iz očij na njegovo mrzlo ličice.

Zdaj leti Gerca iz hiše in mi vzame Lojzeka.

Hitro, Dorica; niti trenotka ne smemo izgubiti. V toplo kopel ga moramo dejati; hitro, hitro! in leti ž njim v hišo.

Okoli mene se je bilo nabralo polno ljudij. Dve dobrosrčni ženici me primete pod pazduho in mi pomagate hoditi. Vsak trenotek sem mislila, da omedlim.

Dolgo je Gerca z drugimi milosrčnimi ženicami drgala in močila Lojzeka, a bilo je zastonj. Lojzek se ni več zavedel.

Globoko ginjena položi mi ga Gerca na zadnje v naročje z besedami: Vse je končano! Bog ga je vzel k sebi in ga ne povrne več!

Tedaj mrtev, mrtev! ponavljam kakor iz uma; ni mogoče. Pred komaj eno uro bil je še takó cvetoč in poln življenja. — V glavi se mi je zaželo mračiti. Nisem vedela, ne kje da sem, ne kaj se je pripetilo. V ušesih mi je pa vedno šumela edino beseda: mrtev! — Videla in vedela sem predobro, da je Lojzek mrtev, a zakaj in kakó je umrl, tega si nisem mogla razjasniti.

Ko mi ga položi Gerca v naročje, začnem ga poljubovati in s sapo greti. Zdelo se mi je, da materna Ijubezen ga more oživeti.

Med tem da jaz ljubkujem svojega mrtvega otroka, pripovedujejo ljudje, kako je Lojzek utonil. Vsak je drugače pripovedoval, a vsakemu se je le zdelo, da je bilo takó, nihče ni vedel za gotovo.

Mlinarjeva Minka ga je vabila, da bi šel se drsat na led, trdil je neki fantiček.

Drugi je videl, kakó se je drsal po ledu. Lojzek je na to padel in led se je udrl pod njegovimi nogami.

Mlinarski hlapec je pripovedoval, da je čul otročje upitje. Prišel je nato pogledat, kaj se godi; a v istem trenotji, ko je stopil iz mlina, videl je Lojzeka izginiti pod ledom. Letel je koj za njim, da ga reši. Rešil ga je tudi, a bil je že utopljen.

Med temi pogovori prihajala sem vedno bolj k sebi. Srce mi začne hitreje biti in grozen nemir se polasti moje duše.

Minka — ona je — mrmram potem do smrti preplašena, a stavka ne končam.

Z dlanjo si zakrijem oči in vzdihujem sama pri sebi: Ni mogoče, ni mogoče! Takó brezsrčna ne more biti. O Bog, preženi ta sum iz mojega srca! Naj verjamem, da je tvoja sveta volja mi vzela preljubega otroka, ne pa hudobija Ijudij!

Ko Gerca zapazi mojo razburjenost, hitro odpravi vse radovedne ženice in otroke, ki so vedno gosteji prihajali Lojzeta ogledovat in pomilovat.

Ko sve bili same, vzame mi otroka iz rok in ga položi v njegovo posteljčko. Potem me objame in reče med solzami: Vedi, Dorica, da niti eden las ne pade človeku z glave, brez božje volje. Da je Lojze sedaj v nebesih, bila je samó božja volja. Tolaži naj te ta misel, Dorica!

Ali je bila uganila, kaj se v mojej duši godi, ali je pa tudi ona imela kako slutnjo? — Ko je takó govorila, trepetal je njen glas in izogibala se je mojega pogleda. Da, da! ni bilo več dvoma; Gerco je mučil enak sum, kakor mene.

Celi dan in celo noč jokala in tarnala sem potem brez počitka. Še-le proti jutru drugega dne objame nemirno spanje trudni moj život.

S početkom vznemirjale so me samo grozne sanje. Videla sem Lojzeka utapljati se, a nisem mu mogla pomagati. Koliko sem trpela! — Potem pa sem imela jako lepe sanje. Videla sem Lojza; — kako je vodil Lojzeka za roko. Obadva sta bila neskončno lepa; blesk ju je obdajal, da sem komaj mogla v nju gledati.

Ne toguj po naju, Dorica, rekel je Lojz z glasom, ki je bil najlepšemu petju podoben. Midva sva zveličana in za-te moliva. Le trpi še nekaj čaša, potem pa k nama prideš in nikdar se več ne ločimo. Ne imej sovraštva z nikomur, če tudi bi imela k temu uzroka; srcá, ki gojijo sovraštvo, ne bodo uživala nebeškega veselja. — Lojzek ti je vzet le začasno; ko bi živel, utegnil bi zgrešiti prave poti in ti bi ga za vselej izgubila. Dorica ne obupaj, temveč moli in odpusti! Z Bogom, Dorica!

Lojz, Lojzek, ne odita še, željno prosim in stezam proti njima roké.

Morava, morava, če tudi bi rada še pri tebi ostala, odgovori Lojz polnočutno in me sočutno pogleda.

Z Bogom, mama! Z Bogom, Dorica, rečeta zdaj obadva ob enem; potem se počasi povzdigneta in izgineta.

V tem trenotji se vzbudim. Bila sem vsa vpotjena, srce pa mi je močno bilo.

Plaho zrem okoli in nikogar ne vidim. Lojzekova posteljčka, ki je stala poleg moje, bila je prazna. Ah da, zdaj sem se zavedela; on je ležal v spodnjej sobi na parah.

Ali sem sanjala, ali pa sta se mi res brat in otrok prikazala? — Še dan danes tega ne vem, od onega trenotja pa prenašam mirno in udano svojo nesrečo.

Oblečem se hitro in grem doli, kjer je Lojzek ležal na parah. — Ležal je med samim cvetjem, pa kakó je bil lep! Bel, kakor vošéen kip, slonel je na visokem vzglavniku, v vsakej ročici cvetico držé, angelju podoben. Okoli ustic mu je bil znati blaženi nasméh, kakor bi hotel reči: Na potu k zveličanju sem; kakó ničevo je življenje!

Približam se mu nemo. S trepetajočo roko mu zatisnem očesni veki, kajti blaga navada takó zahteva. In s tem sem za vselej zaprla zenice, polne življenja in svitlobe, ki so se vedno z ljubeznijo na-me upirale. Zdaj ne bodo odgovarjale več mojemu pogledu; nikdar več, nikdar več!

Poljubim mu mrzla ustnica in šepetam na-nja: Moli za svojo nesrečno mater! — Potem se vsedem poleg njega in ga osipavam s cvetlicami, katere so ljudje prinašali.

Bila sem mirna, udana v božjo voljo. Zdaj pa zdaj me sicer sili grenka solzica iz očij, a jaz pa jo hitro zatisnem.

Čemu se jokati? — Če tudi Lojzek v nebesih in jaz na zemlji, združena sva vendar. Sveta vera nas takó uči in tudi Lojz mi je to v sanjah potrdil.

Potem pridejo gospod župnik s šolsko mladino, da ga odnesejo. — Jaz in Gerca šle sve prvi za trugo. Med očetovim in Lojzovim grobom so mu jamo izkopali.

Ko spustijo trugo v grob, začnem omahovati. V tem trenotji ne vidim več Lojzeka kot angelja v nebesih se radovati; vidim samó črno, temno, mokrotno jamo. In tu notri naj bi odslej moje dete počivalo? — Njegov životek naj bi bil pomandran od prstene teže? — Groza me pri teh mislih obhaja. Zdelo se mi je, da zadušim.

O, ne, ne zagrebite ga! trdnosrčni ljudje, o usmilite se ubogega, nedolžnega otročiča, kličem brez uma in hočem ustaviti može, ki trugo v grob spuščajo.

A Gerca me ustavi. Dorica, Dorica, reče zavzeta, ter me nekoliko strese, pridi vendar k sebi; saj veš, da se mora zgoditi.

Na to se res zavem. Globoki vzdih mi uide iz prs, sklenem pobožno roke in uprém od solz meglene očí v odprto jamo.

Okoli mene se ljudje glasno jokajo. Vmes čujem trepetajoči župnikov glas, ki mrliča blagoslavlja. Koj potem zaropoče zemlja in kamenje na trugo mojega predragega otroka. Potem ne vidim in ne čujem ničesar več. Izgubila sem zavest.

XVI.[uredi]

Bila sem stara štirindvajset let, v najlepšej, v najnadepolnejšej dobi brez dvombe, po duši pa sem bila šestdesetletnej starki podobna. Ničesa nisem več od življenja pričakovala; veselja čut je v meni umri; izkušnje in trpljenja so mi pa srcé takó rekoč utrdila.

Iz doma nisem več hodila, razven v cerkev in na pokopališče, kar se je vsaki dan godilo. Tam sem najprej na grobovih svojih dragih klečé molila, potem se vsedla na klop, katero sem tamkaj dala postaviti in po cele ure gledala nepremakljivo na tri križe, ki so se tam vrstili. Eden križ je zaznamoval očetovo gomilo, drugi Lojzovo in tretji Lojzekovo. Moj duh je takrat zapuščal svet in se vedno više vzpenjal, dokler se je združil z duhovi dragih mojih pokojnih. Tedaj nisem imela ne očij, ne ušes za to, kar se je okoli mene godilo.

Tudi domá sem bila vedno tiha; delala sem pa zató tem marljivejše, da si odženem otožnost ter si čas prikrajšam. Uboga Gerca je obupovala nad menoj. Tako ne smeš nadaljevati, ponavljala mi je večkrat črez dan; pamet se ti utegne še zmešati.

Ne boj se, dejala sem žalostno; moja pamet je bistra in zdrava. Toda, kaj naj govorim? kaj naj počenjam, če me pa nič več ne veseli? Saj veš, na koga noč in dan mislim; a samó, ko sem tiha in zbranega duhà, samó tedaj zamore moje srce bivati pri mojih ljubih v nebesih.

O Lojzekovej nesrečnej smrti se ni več po vasi govorilo. Komisija je takrat potrdila, da se je nesreča zgodila vsled otrokove neprevidnosti, in dogodba je bila kmalu pozabljena.

Jaz nisem svoje slutnje, katera se je vedno bolj v meni oglašala, nikomur razodela, niti gospodu župniku ne, ki so toliko želeli to stvar bolj na tanje zvedeti.

Tudi z Gerco se nisve nikdar pomenkovali o nenaravnej Lojzekovej smrti, da-si sve se o otroku vsaki dan menili. Obedve sce slutili o načinu njegoce smrti nekaj skrivnostnega; zató sve se izogibali te rečí, kakor da se je bojive. Kaj bi mi tudi pomagalo ta način izvedeti — Lojzeka mi takó nihče povrniti ne more. — Maščevanja pa nisem bila željna, kakor sem bila zdaj za vsako željo neobčutljiva.

Po Lojzekovej smrti nisem Minke nikjer več videla. Gotovo se me je izogibala; kajti nevrjetno je bilo, da se ne bi dve sosedi po cele mesece srečevali.

Pripovedovalo se je, da njena mati leži že dolgo hudo bolna in da obe dve vsled tega trpite veliko pomanjkanje. — Kaj, ko bi jima kaj pomagala? si mislim. Vsega imam v hiši dovolj, več, kakor Gerca in jaz potrebujeve. Saj hraniti ne vem za koga; po moji smrti ne bo postavnih dedičev.

Gerca je bila s početkom jako huda, ko jej ukažem nekaj piščet, nekaj jajec in vina prinesti bolnej mlinarici. — Ali si pozabila, da vsa tvoja nesreča prihaja od one hiše? — Da one dve zdaj trpite pomanjkanje, to je zaslužena kazen, katero jima pravični Bog že na tem svetu pošilja.

Bogu prepuščajve sodbo, Gerca, rečem; on je pravičen, kakor si sama rekla in smemo se zanašati, da kar stori, je prav storjeno. — Jaz pa hočem pomagati težkej bolnici, svojemu nesrečnemu bližnjemu, ker mi je to prav lahko mogoče. Kdo je ta revica in koliko mi je hudega storila, to nima s tem čisto nič opraviti.

Kakor želiš, Dorica, jaz sem tiha, rekla je na to Gerca nekoliko ginjena. — Potem pa pošilja mlinarici dvakrat toliko, kakor sem jaz naročila.

Sama ni hotela k sosedi. Tega poniževanja nočem učakati, da mene, z darom vred spodijo od praga, rekla je odločno. Saj je znano, kakó ste one dve prevzetni; če niste v največej sili, gotovo ne sprejmete tvojih darov.

Vsaki drugi dan je potem iz naše hiše romal k sosedom jerbas z živežem. — Mlinarica in Minka se niste darov branili, niti prašali niste, kdo jih pošilja. Menda ste pa slutili, od koga blagó prihaja, a bili ste preveč potrebni, da bi se ga branile.

Neko jutro, ravno ko se napotim k maši. Čujem zvoniti mrtvaški zvon. — Kdo je ta srečni, ki je svet zapustil? si mislim z vzdihom. Zavidala sem zdaj vsakemu, ki je umrl; ah, s kakim hrepenenjem sem čakala svoje zaduje ure, ki me bode, kakor sem trdno upala, za vselej združila s svojimi dragimi!

Med potom srečam gospoda župnika. — Od mrliča prihajam, oni rečejo s slovesnim glasom, ki je še zadnji trenotek blagoslavljal tvoje imé.

Moje imé? začudim se jaz.

Mlinarica je z Bogom spravljena to noč umrla, oni nadaljujejo. Tvoja velikodušnost, s katero si ti ves čas njene bolezni za njo skrbela, jej je odprla očí, da je spoznala svojo krivico proti tebi. V pričo ljudi me je iskreno prosila, naj te prosim v njenem imenu odpuščenja.

Nimam jej kaj odpuščati, rečem ginjena, ker nisem nikdar imela ž njo sovraštva.

Mlinarica je menila, povzamejo gospod župnik zopet besedo, da le grdo ravnanje v njenej hiši je tebe sililo k obupnemu koraku, da si nesrečnega Petriča vzela za moža. Rekla je, da je le ona kriva, kar si ti v zakonu trpela s tem surovim človekom.

Petričev ni bil z menoj nikdar surov, častiti gospod župnik, zagotavljam v zadregi. Sicer pa je moje trpljenje bilo jako kratko, štiri mesece samó. A Ijubi Bog mi je to bogato povrnil. Daroval mi je Lojzeka; ah, koliko srečníh dnij sem imela s tem detetom. — Mlinarica naj v miru počiva, nadaljujem po kratkem premolku in si obrišem solzne očí; niti sence nevolje ni več v mojem srci proti njej.

Gospod župnik mi na to molčé roko podajo, katero jaz spoštljivo poljubim. Vselej so takó storili, kedar so bili z menoj zadovoljni.

Ko oni hočejo nadaljevati syoj pot, pride mi nekaj na misel. — Kdo bo pa skrbel za mlinaričin pogreb? vprašam.

Kdo? Kdo? — to je še-le vprašanje, hčerka moja, oni resno odgovorijo. Jaz in cerkev že storiva svojo dolžnost, za drugo se pa menda najde milosrčni mizar, ki bode zastonj vkupaj zbil nekaj desk.

Prosim, gospod župnik, rečem polglasno, ko bi hoteli jej preskrbeti dostojen pogreb; stroške bi jaz povrnila.

Naj se zgodi, kakor želiš, Dora, odgovorijo oni; Bog naj ti pòvrne. Z Bogom, Dora, v spovednico moram hiteti.

Ljudje so se kaj čudili, da je mlinarica imela čeden pogreb; ko so pa izvedeli, kdo da ga je naročil, obrekovali so me skrivoma. Izvedela sem to skoz Gerco.

Vsa razjarjena pride neki dan iz polja domú in mi pové, da ljudje govorijo, da sem zato ranjki mlinarici plačala pogreb, da jej s tem povrnem stari dolg, ker sva si bila namreč jaz in mlinar nekdaj dobra in sem jej nakopala veliko jeze, skrbi in sramote na glavo.

To imaš od svoje prenapete dobrotljivosti, pokrega me Gerca na zadnje, da te zdaj ljudje takó sramotno obrekujejo. Naj me, rečem malomamo. Kaj maram jaz za kvante hudobnih ljudij? Bog jedini bode enkrat moj sodnik in Njemu ni neznan najmanjši čut mojega srcá.

Vse je prav in lepo, godrnja Gerca, a svoe dobro imé mora človek tudi čuvati.

In takó je potekal čas. Zima je prišla, in otožnost me je vedno bolj navdajala. Čas se je neizmerno dolgo naprej vlekel.

Mimo naše hiše je zdaj malokateri več hodil. Sosedni mlin ni več mlel; stal je zapuščen; mlinarjeva hiša je bila prazna. Po maternej smrti je Minka nenadoma izginila, a nihče ni vedel kam. Nekateri so trdili, da po drugih oddaljenih vaséh okoli hodi in prosi ubogajmé, da se preživí. Prebritka osoda res, če je to bila resnica!

Mlin je bil prodan od upnikov. Govorilo se je, da o pomladi bode novi gospodar pustil mlin in hišo prezidati, in da še le potem se v njo preseli.

Tudi Gerca je začela slabeti; leta in pobitnost, ker je mene vedela nesrečno, so jej podjedala zdravje. Kolikokrat sem si domišljevala, kaj počnem, ko bi še njo, zadnjo zvesto dušo izgubila. — Moje razmere so bile v resnici žalostne. Da se količkaj utolažim, hodila sem tem pogosteje na pokopališče in se tam tem dalje mudila.

Bilo je koncem februarja. Sneg je začel kopneti; ceste so bile blata in vode polne. Mokrotni mraz je polnil zrak. A to me ni moglo vzdržati domá. V snegu klečim tndi ondi na pokopališči, da je mraz tresel moj život.

Na enkrat me uzdrami sredi molitve zaporedoma britko vzdihovanje. Ozrém se in zagledam ne daleč od mene, na nekem križu naslonjeno boso, v same cunje zavito žensko. Trepetala je od mraza in iz velikih očij, ki so se čudno svetile iz udrtega obraza, gledala je največa revščina.

Ko jo zagledam, sežem v žep in jej sočutno vržem mošnjico z vsem denarjem, ki je bil v njej. Potem nadaljujem svojo molitev.

A vzdihovanja beračice ni bilo konca; tem glasneje in britkeje je zdaj tarnala. Zdelo se mi je, da njeni vzdihi izrazujejo bolj duševne, kakor pa telesne bolečino. — Tedaj tudi ona obžaluje kakega ljubega mrtvega, si mislim. Ozrém se še enkrat sočutno na-njo, ter jo bolj na tanko opaznjem. — Pri tem pogledu se zgrozim. Usmiljeni Bog! Ali si res? Ti Minka? rečem zavzeta; pa v takem strašnem stanji? — Jaz sem, jaz, mrmra Minka z votlim glasom. Potem se mi bojazljivo približa, vrže se pred menoj na tlá in kliče obupno: Dora, odpusti mi, odpusti mi! Moja vest mi ne da več mirú ne po noči, ne po dnevi. Ah, ali mi moreš odpustiti mojo v nebo vpijočo hudobijo?

Hudobijo? — Hudobijo? ponavljam v strašnem nemiru, da mi srce skoraj neha biti. — Vstani, Minka; ne spodobi se, pred menoj klečati. Saj ti nimam kaj odpustiti; pozabljeno je vse že davno.

Globoki vzdih se izvije iz njenih prs, ki je izdal vso muko njene duše. — Noče vstati. Z rokami si pokriva lice in glasno zaplače. — Ah! — ah! — tarna neprestano, a ne more dalje govoriti. — Dora, poteptaj me z nogami, zavrži me, prav boš storila; kajti jaz sem najgnusnejša stvar na zemlji. A samo odpusti mi, odpusti mi!

Minka, ti nisi pri pameti, rečem splašena.

Oh, ko bi res bila blazna, ko bi res greh, ki mi kot môra teži srce, bil samó izrod blazne moje domišíjije! odvrne ona med ihtenjem. — Dora, jaz — jaz — jaz sem kriva, da je tvoj otrok utonil.

Ti? Ti? — zakličem zavzeta. — Kar sem tedaj slutila, me res ni goljufalo, rečem popolnoma pretresena in zrém z grozo na-njo. — Beži, nesrečnica, beži mi izpred očí, nadaljujem razsrdjena in jo pahnem od sebe; sicer bi se spozabila in tebe še proklinjala. — Na to me prevzame neizmerna bolečina, spustim se na Lojzekovo gomilo in obupno vzdihujem: Umorjen si bil tedaj moj otroček, moj ljubček, moje edino veselje! Umorjen! — Grozovito, grozovito!

Minka je med tem po kolenih prilezla do mojih nog in kakor brez uma ponavljala: Odpusti mi, Dora, odpusti mi! A umorila nisem jaz tvojega otroka; le nesreča se je nehoté pridružila mojemu zlobnemu namenu. Da-si izpoznavam, da sem najhudobnejša ženska sveta, a take pregrehe ne bi zamogla izvršiti. — Bila sem ti samo nevošljiva, Dora, črez vse mere nevošljiva, in ta čut me je vodil do hudodelstva. — Videla sem tebe, katero sem iz cele duše sovražila, ker sem vedela, da imaš najblažje srce in najčistejšo dušo, takó neizmerno srečno v ljubezni do svojega otroka. — Videla sem, kakó je zdaj tebi, nekdanjej zapuščenej in od mene toliko zaničevanej siroti teklo življenje mirno in zadovoljno; meni pa, ki sem vzrastla v obilnosti, ni bilo več toliko dano, da bi si glad utešila, da bi pokrivala teló pred mrazom. — Ah, Dora, Dora! Tedaj sem sklonila, nekaj žalega ti storiti, samó zató, da bi te zopet enkrat prav žalostno videla. — Privabila sem Lojzeka na led, da bi se ondaj prehladil in obolel, ali da bi pal in se ranil — o ti usmiljeni Bog, kakó se je potem zgodilo. Naš pes se je zaletel va-nj, Lojzek je padel, led se je prodrl —

O molči, molči, sežem jej jaz z grozo v besedo, o ne pravi mi, kakó se je ona strašna nesreča zgodila. — In objamem križ na grobu svojega otroka, da se mi vpokoji valovito srce. V tem objemu se izjočem, ter začnem mirneje dihati. Počasi ozrém se na nesrečnico. Sočutnost se v meni vzbuja. — O Minka, Minka, kaj si meni storila? rečem zdaj med solzami. Kaj je bilo vse sovraštvo in zaničevanje, katero si vedno do mene imela, proti temu, kar si mi zdaj storila. Uničila si vse moje upe, porušila vso mojo srečo, da bi utešila svoje strasti polno srce. A kaj si s tem dosegla? — Meni si vsekala nezaceljivo rano, ktera me bo spravila v rani grob, a sebe si napravila najnesrečnejšo žensko. — Lojzek, Lojzek, pomagaj mi odpustiti, vzdihujem poljubovaje križ na njegovej gomili. Potem se z levo še trdneje oklenem križa, desno pa podajam Minki. Odpuščam ti, rečem s trepetajočim glasom, toda s tem pogojem, da svoje življenje spremeniš. Zló pa, katero si meni storila, hočem ti povrniti z dobrim. Ostani pri meni v hiši, pomagaj Gerci pri delu, ter se usiljuj nekoliko njo Ijubiti, katero si do zdaj toliko črtela. Ali hočeš?

Namesto odgovora, poljubovala in močila je moje roke s svojimi solzami.

Od istega dne postala je Minka res druga ženska. Z največo marljivostjo udala se je delu in najlepše ženske čednosti so se preselile v njeno spokorjeno srce. Ker je Gerca vedno bolj slabela, je ona vestno opravljala vsa naša hišna dela. Mene pa je ljubila in spoštovala z nepopisljivo udanostjo.

In jaz? — Hud kašelj imam, glava me vedno boli in sušim se dan za dnevom. Na pokopalíšči bivam veči deldneva. Tam molim, si pevam in govorim s svojimi dragimi.

Ljudje pravijo, da se mi pamet meša. Kaj maram, če je to res? da sem le zopet srečna! In srečna se zdaj čutim v resnici. Nekaj mi v srci vedno pravi, da kmalo se mi odpró vrata k večnosti. Zató sem tudi že napravila svojo oporoko. Polovico premoženja pustila sem cerkvi in ubogim svoje rojstne vaši; drugo polovico pa Minki. Hvaležnost, da sem nekdaj kot sirota imela tri leta zavetje v hiši njenih starišev, naložila je zdaj meni dolžnost, zavarovati njeno bodočnost in s tem jej polajšati težo življenja. Ona pa mora zato v vsem streči in dobro preživljati mojo zvesto Gerco, dokler bode tudi ona v smrt me sledila. — In zdaj nimam več kaj povedati. Spravljena sem z Bogom in s svetom ter z nestrpljivostjo čakam, da Lojz in Lojzek prideta po me. Však večer, kedar se vležem, gojim up, da se drugi dan v nebesih zbudim. Ah da! Skoro, skoro, bom za vselej združena s svojimi dragimi!

* * *

Nekaj mesecev pozneje, na dan pred svetim Alojzijem čutila se je Dora mnogo hujšo, kakor navadno. Morala je v postelji ostati. Dala je položiti dva venca na Lojzov in Lojzekov grob, ker ju sama ni mogla tje zanesti, in tudi sveče je pustila tam prižgati.

Proti večeru pa se jej bolenje nekoliko poleže in po sili je hotela iti na pokopališče. Nihče se ni upal tej želji se zoperstavljati; saj so predobro vedeli, da je to njena zadnja želja v življenji.

Z velikim trudom vlekla se je do dragih njenih grobov. Gerca in Minka ste jej pomagali hoditi. Ondaj spusti se na kolena in goreče moli. Ravno ko začne zvoniti „Češčeno Marijo“, napade jo hud kašelj in začne omahovati. Gerca in Minka jej prestrašeni pomagate. A ko jo Gerca vzdigne v naročje, Dorina glava zleze nazaj, njene oči so zaprte in Gerca z grozo tudi zapazi, da njeno srce več ne bije. — Med molitvijo je njena lepa duša vzletela k Lojzu in Lojzeku!