Dopis gospoda Pirca iz Amerike
| Dopis gospoda Pirca iz Amerike Franc Pirc |
| |||||||||||||
C. k. kmetijska družba na Krajnskim je pred dvéma létama častitljivimu gospodu fajmoštru Pircu, ki je, kakor naši bravci že véjo, misionar v Ameriki, sreberno medaljo ali svetijno, za pridne oskerbovavce sadniga drevja, v Ameriko poslala, častitljivimu fajmoštru pokazat, kako naša domačija njegovo prizadevanje v reji sadniga drevja obrajta.
Gospod fajmošter, kteriga je to zlo zveselilo, de se ga zmirej spomnimo, je na tó iz Amerike 24. Svečana pretečeniga leta kmetijski družbi lepo pismo pisal, iz kteriga našim bravcam vediti damo, kar je vediti nar bolj vredniga, de bi jim pokazali: kaj pridnost, človéški um in obertnost storiti zamore. Zakaj Amerika, tisti veliki del svetá, v kterim naš gosp. Pirc živí, je še le po Krištofu Kolumbu, v letu 1492 ljudem znana postala; znana je torej še le 352 let. Zgol pušava je poprej bila. ‒ Poslušajte tadaj, kogá gosp. Pirc čez to deželo piše:
»Z veseljem dám vsim svojim prijatlam in tistim, kterim so znajdbe in popravila v kmétijskih in rokodélskih rečeh per sercu, vediti, de sim se z božjo pomóčjo v vsih svojih misionijah, med otaváškimi Indiani na mišiganskim jezeru, kakor tudi med očipvanskimi na gornim jezéru po mogočnosti prizadeval, ne samo zveličajočo luč vére prižigati, temuč tudi povsod učiti, kako zemljo pametno obdelovati; zakaj kadar sim duše svojih Indianov z božjo besédo nasitil, sim jih tudi po očetovo učil, si kruha pridobiti; sam sim jim pokazal, kako imajo orati, kositi, žéti, mlatiti in druge dela opravljati; kako se vse sorte žita in povertnje semena séjejo. Učil sim jih tako dobrótljivost ljubiga Stvarnika bolj spoznovati. Oródja in semena, ktére so mi moji dragi misionski prijatli iz Ljubljane poslali, so mi bili darovi božje previdnosti po moji želji, ker so mi pomóč v mojih opravilih bile. Pa tudi mojim ljubim Indianam so veselje storile in takó začetek indianskiga kmetijstva osnovále.«
»Rés je tudi, de so me zavolj tega samogoltni kožuharski kupci sovražiti začéli, ktéri si vse prizadevajo, da bi podučenja divjakov in mojimu prizadevanju, jih kmetije učiti, napotja delali.«
»Jez si pa mislim: Vsaka dóbra nova réč in vsaka poskušnja na svetu, ki kaj dobriga obéta, se mora z mnogotermi zaderžki bojevati, predin vse napotja premaga in človéštvu srečo prinése.«
»Kakor je kmetijstvo med Indiani v mojih severnih krajih še révno, tako se je že v tistih krajih združenih deržav v séverni Ameriki * (op. uredništva: *Prebivavci téh deržav so večidél Evropejci, skoraj vsih naródov, posébno pa Anglijani, Francozi, Némci, Holandarji, ki so se v Ameriko preselili. Vsako léto jih gré pa še veliko iz Evrope za njimi.) povzdignilo, kjér so ljudje žé bolj zbrisani in podučeni. Ni mogoče verjeti, h kakšni popolnomasti de sta tam umetna pridnost in človeški um kmetijo in obertnost v takó kratkim času povzdignila. Ako mi ravno ni mogoče veliko pisati, kér sim predalječ od tistih krajev, de se sam ne morem od vsiga prepričati: vunder opomniti hočem, kar sim pred 7. létmi, ko sim skozi tiste kraje popotoval, vidil in poznejši v novicah bral in pripovedovati slišal.«
»Če popotnik, ki skozi té deržave hodi, na kmetijsko gospodarstvo gleda, se mora čuditi, koliko človek s svojim umam in pridnostjo storiti zamore: zakaj tukaj se vidijo skopani vodotoki (kanali), več stó milj dalječ, čez mésta in dežele, gojzde in terde skale peljani, po ktérih se veliko sto bark vózi, v kterih je mogoče, se že clo v kréber in navzdol peljati. Na vse kraje nezmérjenih dežel so želézne céste, po ktérih vozove z blagam in z ljudmí obloženi, kakor ptiči pod nebam, naglo prepelavajo. Vsak dan je mogoče z njimi se peljati, kamor kdó hóče, in v 3 do 4 dneh se pride za 10 tolarjev 1000 milj dalječ. Živina vsake sorte nar lépšiga plemena se v téh deželah v velikim številu vidi, ktero so večidel od nar perviga in nar lépšiga plemena iz Evrope v Ameriko prepeljali.«
»Neizmerjeni gojzdi od pridnih rók od milionov ljudi zginevajo, kakor zimski sneg pred pomladanjskim južnim vetram, in nove kmetije, hiše, vasi in mésta rastejo, kakor gobe iz zemljé.«
»Neizšteto število Evropejcov, ki so se sim preselili, se mirno z rojáki v pridnosti in kupčii skuša in silno rodovitna zemlja obrodí iz zerna 40‒60 zernov in več lét je ni tréba gnojiti.«
»Pred malo létmi je bilo délo silno drago; délovcu so mogli po tolarju na dan plačati, in hlapec je dobil po 150 tolarjev plačila na léto. To je pa ravno človéški um spodbodlo, de so jéli na umetne oródja in na mašine misliti, s ktérimi bi polje obdelovali. In izmislili so si jih več. Med druzimi so lansko leto mašino iznašli, ktera je iz 10 plugov sostavljena. Ta mašina ob enim orje, seje vlači in na ravnoti 15 oralov polja na dan obdéla. Dva človéka sta dosti, de jo vladata. Druga mašina z enim konjem in z enim človékam žanje, mlati in veja zrélo žito ob enim, in ga na koncu njive v kupe méče. Mašine imajo, ki se dajo prenašati, s kterimi dervesa hitro posekajo in v poléna kolejo. Še druga mašina, vsake sorte lés za sódarje, mizarje in tesárje tako hitro pripravlja, de bi kdó ne verjél. Druge mašine vodotóke ali kanale vsake sorte kopljejo in trébijo. Jez sam sim prav prosto mašino za slamo rezati vidil, ktera je s pomočjo dvéh móž v enim dnévu toliko rezànce narezala, de bi je za eniga konja célo léto dosti bilo. Vse té mašine so takó narejene, de človek nič druziga pri njih opraviti nima, kakor de jim streže, ker jih sopár (Dampf) góni.* (op. uredništva: * Kakoršni je bil parobrod (Dampfboot), ki smo ga po Ljubljanci voziti se, pred dvema létama večkrat vidili.)«
»Tudi žide, in kar se iz njé dela, tukaj veliko pridelajo; in cukra silno veliko napravijo.«
»Pa tudi v sadni reji niso zanikerni; némški vertnarji so tukaj verte za sadje in za cvetlice napravili in z temi rečmi v kupčii prav dobro stojé.«
»S svojo pridnostjo, umetnostjo in s pomočjo mašín so si kmalo toliko in takó koristnih pridélkov pridélali, de se zdaj ne živí lé samo cenó, ampak za veliko milionov tolarjev rečí v unajne dežele prodajo, iz kterih so pred malo létmi še za ravno to blagó neizrečene števila denarjev pošiljali.«
»To se pa tudi lahko razumi, če se pomisli, kakó pridelki od dnéva do dnéva cenejši prihajajo. Prevdarim naj lé razloček tistih 7 lét, kar jest v Ameriki živím: Ob času mojiga prihóda v Ameriko je sodček svinske slaníne čez 80 gold. veljal; zdaj se za 12 gold. dobí. Sodček pšenične móke z 2 cénti se je plačal po 36 gold.; zdaj se dobí, po 8, po 6 in tudi po 4 gold. Lepa krava je takrat čez 200 gold. veljala; zdaj se lahko za 30 gold. kupi. Po taki méri se cena tudi vsih druzih pridélkov ravná. De se Amerika zavolj umnosti in pridnosti v svojim kmetijskim gospodarstvu tako lepo povzdiguje, de bo pred kakor v 10 letih v kmetijstvu vsimu svétu izgled dajala, vsak iz tega lahko previdi.«
Pirc.