Doneski k vremenoslovju Bele Krajine
| Dolenjske novice Doneski k vremenoslovju Bele Krajine Ivan Šašelj |
| |||||||||||||
Novo mesto 28. avgusta 1919.
Doneski k vremenoslovju Bele Krajine
J. Šašelj
Kakšno vreme smo imeli v Beli Krajini, zlasti v adleški župniji, v zadnjih 10 letih v posameznih mesecih.
L. 1917. Prve 4 dni januarja smo imeli nenavadno lepo vreme, solnčne, gorke, prav spomladanske dni. Ljudje so gnoj vozili, orali, kolje sekali, drva vozili idr. Tudi živina je bila na paši, kakor preje vso jesen po dežju v začetku septembra, ko je paša porastla, kar je bilo ljudem v veliko korist, ker se je vsaj nekaj krme prihranilo, katere so dobili ljudje tako malo. Kako ugodno vreme smo imeli, kaže tudi to, da so cvetele trobentice, marjetice, teloh. Tudi rano sadje, kakor črešnje in rane slive, je imelo že precej napeto popje, kakor tudi leskovina. Tudi bezeg je bil že začel nekoliko odganjati. V noči od 5. do 6. pa je zapal sneg in smo imeli potem prav grdo in neugodno vreme celi mesec. Do 21. je prav obilo deževalo skoraj vsaki dan, ali pa je snežilo. Zadnjo tretjino meseca pa smo imeli precej hudo zimo in obilo, snega, ker je skoraj zmirom snežilo, po noči in po dnevu. Snega smo imeli čez pol metra na debelo. Zato ni bilo tudi od 26. januarja do 1. februarja, to je 6 dni poštnega sela iz Ćrnomlja k nam s pošto, ker ni mogel priti. 3 dni pa tudi ni bilo šole, ker niso mogli hoditi otroci v šolo, posebno tudi še zaradi slabe in nezadostne obleke v snegu in hudi zimi. Mesec februar je bil izredno mrzel. Imeli smo zimo, kakršne v tem mesecu nikdo ni pomnil/ Najmrzlejši dan v mesecu je bil 10. Toplomer je kazal zjutraj ob 7. -20 C zime, popoldne ob 2. pa -10 C, kar je pri nas prav nenavadno. Imeli smo sicer pri nas že hujšo zimo, toda meseca januarja in sicer leta 1893., ko je bila Kulpa ves ta mesec premrznjena. Najmrzlejši dan je bil takrat 14. januarja, ko smo imeli 24 C zime. V februarju pa navadno pri nas zima že odneha. Razun zime pa smo imeli tudi se prav obilo snega, celo do 1 metra, drugod po hribih, kakor nad Semičem, pa so ga imeli, kakor je bilo slišati, do poldrugi meter na debelo. Kar pa ni čudno, vsaj je snežilo dobrih 14 dni skupaj, to je zadnji teden januarja in prvi teden februarja. Vsled hude zime in prav debelega snega tudi otroci niso mogli hoditi v šolo. Od 5. do 8. nismo imeli šole v Adlešičih. 12. pa smo jo morali zopet zapreti za celi teden. V Tribučah pa ni bilo šole cele 3 tedne, ker dalnji otroci iz Bednja in Pribinec niso mogli v Tribuče, ker ni bil sneg pregažen. Tudi župnik ni mogel iti 3 pondeljke zaporedoma v šolo v Tribuče zaradi prevelikega snega, kar se še ni bilo zgodilo v 20 letih, odkar je bila tam šola. Tudi v nedeljo 11. je bilo v cerkvi le malo ljudi in ni bilo pridige zaradi hude zime in ker so bili ljudje le slabo oblečeni in so še hudo kašljali. Tudi 12. je popoldne prav hudo snežilo in potem zopet vso noč, in pošte zopet nismo dobili iz Črnomlja. V tem mesecu so pa ljudje vsled strašne zime tudi močno bolehali, večinoma za hripo ali influenco. Po nekaterih hišah jih je ležalo po več. Temu je bilo krivo razun izredne zime najbrž tudi pomanjkanje, ker niso imeli ljudje dosti in tečne krame vsled prejšnje slabe letine — vsaj so dali nekateri že o Božiču zadnje zrnje v mlin — slaba obleka in slaba obutev, in pa pomanjkanje kuriva, ker niso imeli drv, katerih si niso bili dosti pripravili, ker je zapal kar nenadoma tako debel sneg, da ni bilo mogoče nikamor v hosto po drva. Zato jih je bilo primoranih več sekati sadno drevje po vrtih in okoli hiš, da so imeli s čim kuriti. Preje pa si niso mogli pripraviti drv, ker je vso jesen in januarja obilo deževalo, ali pa je bilo blato, da ni bilo mogoče nikamor z vozom. Še manj pa so mogli februarja kam s sanmi v silnem snegu, ko ni bilo mogoče iti nikamor v stran, kar nam potrjuje tudi ta-le slučaj: 23. je bil prišel k nam iz Ljubljane vinski trgovec po vino v Adlešiče. Vino pa je bilo v Mali Plešivici, četrt ure od vasi. Toda ko so vino vozili iz Plešivice v Adlešiče, so ga zvrnili trikrat in strli sani, četudi je pot tako kratka in skozi po dolu, tako je bila težka vožnja v silnem snegu. Koliko je bilo snega, nam spričuje tudi še to, da sta se pod njim udrli dve strehi, v Gorenjcih in na Vrhovcih. Vsled hude zime je zmrznil nekaterim tudi krompir po shrambah, drugim tudi kiselina in nekaterim celo vino. Po Kranjskem je zmrznilo tudi več ljudi, kakor so pisali časopisi. V sosednji podzemeljski župniji pa je zmrznil Miha Jakobčič, posestnik iz Cerkvišča h. št. 12. in sicer 3. februarja. Ta dan se je bil pripeljal zvečer z vlakom do Črnomlja na dopust in se podal naravnost, četudi po noči, proti Cerkvišču. Ker je bila pa huda zima in sneg debel in ne pregažen, je med potjo opešal in zmrznil, posebno tudi še zato, ker je bil prišel šele iz bolnišnice in je bil še bolehen. Vsled hude zime in silnega snega pa so se pojavili v Beli Krajini v tem mesecu celo volkovi, kakor je pisal „Slovenec" št. 50. z dne 2. marca. Poročal je: „Dne 24. februarja po noči so napadli na cesti Črnomelj - Majerle 3 volkovi voznika J. Agniča. Konj se je odtrgal in zbežal proti Talčemu vrhu, za njim pa dva volkova, tretji si je pa izbral voznika. Le-ta je imel toliko hladnokrvnosti, da je vrgel proti volku konjsko odejo, nato pa brž splezal na bližnje drevo. Volk je skočil pod drevo in ni hotel oditi. Tedaj je začel Agnič klicati na pomoč. Iz bližnje vasi so prihiteli ljudje, z lučjo in orožjem in rušili voznika iz neprijetnega položaja." Koliko snega smo imeli pri nas še koncem februarja, nam svedoči tudi to, da je podrl sneg 1. marca po noči ob 11. uri, ko se je rušil s strehe, ves zidani dimnik na naši novi šoli, kolikor ga je bilo nad streho. Pobral je vse, kakor bi odrezal, tudi pločevino pod dimnikom in več opek, in je zlomil tudi nekaj letev. Kako zimo smo imeli v tem mesecu, nam svedoči še, da ni bil toplomer ves mesec zjutraj ob 7, nikdar nad ničlo, popoldne ob dveh pa 12 dni, drugači pa pod ničlo. Povprečne zime smo imeli zjutraj od 0 do 20 C, popoldne pa od + 6 do - 10 C. Januarja pa smo bili imeli zjutraj od + 9 do - 6,5 C, popoldne pa od +11 do - 6 C.