Dona Klara
| Dona Klara: Historična podobica Ivan Tavčar |
V tem besedilu je pravopisno poenoten zapis dona Klara, ki se v SN zlasti v drugi številki piše kot Dona Klara; enako don Alfonzo.
| |||||||||||||
V dvoranah ekscelencije in vsegamogočnega ministra je bil denes ples.
Tu se je zibalo vse, kar se je rodilo visocega na dvoru in po meščanskih palačah. Tu se je smijalo sladko vse, stare perike priklanjale so se v enomer in široka ženska odela so sprehajala se preširno sem ter tje. Vmes pa so šumeli srebrni glasovi, in nežne ročice popravljale so skrbljivo težke stolpe po francosko vbranih las.
In vitki gospodiči so se sukali v črnih širokih haljinah, ter rožljali z malimi rapirji in ljubeznjivo pogledovali po šumečih gospicah, kterim se je tu pa tam pridružil kak izmed gizdalinov, poljuboval roké, ter gracijozno vtikoval pod pazduho triogelni klobuk.
Na strani pa so stali gospodje diplomatje, vihali ponosno nosove, kot bi bili pred sabo videli prihodnost in kakor da bi svojimi mezinci vladali teke svetov, osodo človeštva.
A še le prevzvišeni knez in minister! Kako je bila njegova peroka denes našopirjena, polna dišav! Sam je prav milostljivo obračal male knežke očesi po razsvitljeni dvorani. A v srci mu je kraljevala radost, videč tolikanj bleska v svojih prostorih in spozabil se je, ter polagoma izvlekel zlato tobačnico in prav priljudno nasul s svojimi drobnimi koščenimi prsti tobaka v diplomatiški nos, tako da je padal po bogatih špicah, katere so prišle še le komaj pred dvema dnevoma iz Pariza.
Pričela se je govorica, kakor bi šumele bučele v panju, sedaj polagoma, sedaj bolj kipeče, tu pa tam se je čulo spodobno smijanje, ali vse prav po škrpcih, kakor je navada pri dvorih.
»Tu je španjolski poslancec,« čvrčal je suholični gospodič k svojemu sosedu, »in njegova hči dona Klara! hi, to je v resnici dobro blago, hi!«
In spremljevalec je obrnil prežiti obraz, ali prav polagoma tako, da se mu tanjka, a mazilja polna kita ni premaknila iz srede koščenega hrbtišča.
»Hiou!« razbleknil je usta, »prijatelj, ali ne meniš, da sva za take reči že prestara!«
In resno, kakor bi vodila poslanstva, pri katerih sta služila, stopala sta dalje po dvorani.
Sedaj pa ste prišli njih veličestvi in nastala je za nekaj časa tihota.
»Don Alfonzo, čemu me nadlegujete tu pred očmi vseh?«
»Čemu, vitez Falkenstein, vi še vprašate? Kdo vam je dal oblast moji zaročnici tako očito dvoraniti?«
»Vaši zaročnici, don! Odpustite, da jo ne poznam!«
In zatemnelo se je Španjolu oko in srdena rudečica zalila mu je rujavo lice, velika in žilata roka segala pa je krčevito po meču. Ali spomnivši se, da gleda nanj morda sto očes, pomiri si krv.
»Vitez!« »Don Alfonzo?« — »V dvanajsti uri vas pričakujem doli v vrtu!«
»Rad vam ustreženi, don!«
Med tem pa so stikovale gospice in tudi gospe (kdo bi tajil!) visokolasne glave in šepetale in se smijale sladko. In v resnici bila sta ta dva lepa človeka! Na videz v mirnem pogovoru, a v srci vrelo je obema.
Don Alfonzo, prijatelj španskega poslanca in kakor se je v obče govorilo, zaročen z hčerjo njegovo, bil je krepke postave, ali na obrazu videlo se je, da mu je južno solnce obsevalo zibel.
In vitez Rihard Falkenstein tudi ni delal nečasti svoji severni domovini. Bil je bolj vitek kot Španec in možati obraz obdajali so mu lastni zlati kodri, katere ni vil po navadi istih časov v veliko tolsto kito. Ali vitez Falkenstein, kar je pomenilo največ, je bil ljubljenec, in kakor se je šepetalo, vsegamogočni ljubljenec vsegamogočnega kneza in ministra.
In to se je videlo tudi na obrazu njih visokosti, gospodu ministru, ko je vitez k njemu pristopil, zapustivši don Alfonza. —
In začele so peti trobente in glasiti se druge piščali.
Enako mrzlo, kakor živi se dragače v tacih krogih, pričela se je gospoda sukati in par za parom poskušal se je bolj sladko smijati in kolikor največ mogoče zadovoljnosti v svoje puste obraze vdolbsti.
»Dona Klara, je li res, da odrinete na Špansko in da nas zapustite tako kmalu?«
Dona Klara pogledala je nekako čudno svojega plesalca in potem žalostno zakrila s svilnato trepalnico oko.
»Tako je volja mojega očeta, gospod vitez!«
»Volja vašega očeta in morda tudi volja don Alfonza!«
Nekoliko bolj bledo je postalo jej lice in dejala je občutljivo:
»Oj, vsaj si tudi sama želim v domače kraje v domač grad pri Granadi, kjer sije vse drugače solnce, cvete vse lepši drevje in livada in kjer je zopet tako zdravo v sredi dišečih mirt in cipres!«
»In tamo pozabite gotovo na mrzle nas severjane, dona Klara!«
Nagnila se ji je glavica in njemu zdelo se je, kakor da bi ji bilo postalo solzno oko.
Ali utihnila je glasba in plesalci so se pomirili.
Vitez Falkenstein pa je spremil galantno špansko dono do njenega sedišča.
»Dona Klara, vidiva se zopet! Pri Granadi!«
»Morda bi vam ne škodoval sprehod po hladnem zraku!«
»In vaša spremitev mi je draga, don Alfonzo!«
Kakor najboljša prijatelja zapustila sta nališpana gospodiča dvorano, kjer prikipelo je veselje do vrha, zakaj njih veličestvi zapustile ste dvor.
Počasi sta stopala po peščenem poti, sedaj pa sedaj pogledovala po razsvetljenih oknih in na nebes, kjer je svetila luna. V naturi je bila pomlad v porodu, tu pa tam je ležalo še nekaj snega, a vendar ni bilo prehudega mraza.
Tam na strani, kjer je stalo nekaj dreves, ter navpik dvigalo svoje suhotne veje, tamo se je ustavil don Alfonzo, ter dejal mrzlo:
»Tu, mislim, da je pripravno mesto, vitez Falkenstein!«
»Res, don Alfonzo!«
In zabliskalo se je jeklo v mesečinem blisku in sukala sta ga dolgo, iskajoč raniti eden druzega.
Ali Španjol je bil krepak, in ko so onemogle Nemcu moči, zabodel mu je rapir v ramo, da se je Nemec ječaje prevrnil, ter tiho obležal.
Don Alfonzo pa je obrisal hladno krvno meč ob sneženih tleh, ter hitro odšel.
Kmalu potem pa je začul vrtnarsk pomagač iz vrta globoko ječanje. Strah ga je bilo in zbudil je svojega gospodarja. Na vrta sta našla ranjenega viteza, ki se je poskušal iz svoje krvi vzdigniti. Odnesla sta ga na gorko.
Na dvoru pa se je govorilo veliko in premnogo: da je odšla dona Klara in don Alfonzo in da se je ministerski ljubljenec vitez Falkenstein podal bolan na svojo gradove.
Ali izvedela se je vendar resnica.
»Tako je, gospod svetovalec, jaz imam to od njih visokosti premilostljivega kneza!«
»Oj!«
In dvorni svetovalec razkvečil je usta, počasi nabral bakreni nos, popravil peroko in odšel po koridoru. Oni pa je zadovoljno zrl za njim in gladil si trebušek, s katerim ga je obložila težavna in skrbipolna dvorska služba. —
Ljudje so govorili, da ima dona Klara lepe dneve in da jo ljubi njen suprug don Alfonzo.
In res kazalo se je na videz tako.
Pri Valenciji, na morskem pobrežji skoraj, nakupil se je bogati don. Tamo je pričel zidati ter s svojim denarjem oživil stotero rok. Tu se je kopalo, obsekovalo kamenje, tamo pa je izdelaval italijansk mojster umetne stebričke in držaje za krasne balkone.
Vrtnarji in kopači so grebli zemljo, navodili cvetja polne gredice, posuvali pota z belim peskom, sadili citrone in olive in mirte, ter v španski rahli govorici klicali sedaj pa sedaj odkrivavši glavo blagoslovu iz nebes.
Čez nekaj mesecev stalo je živahno poslopje, ter dajalo čast svojemu zidarju. Tu sem je prišel don Alfonzo in samo včasih zahajal na dvor v Madrid, pustivši ženo v Valenciji, boječ, da bi jej nekdo izmed dvorskih metuljev ne bil v kvar.
Solnce je že zahajalo, ko je stopila dona Klara na balkon. Ali duša se ji ni razveselila krasne narave. Mirno in skoraj z nevsmiljenim smehom zrla je pred saboj umetne naprave in pogled je šel dalje in oko je ostalo naposljed na površini morja, pri kateri so se ravno poslavljali zadnji solčni žarki.
Ali povrnilo se ji je kmalu, potem pa se je vtopila sama vse, podprla težko glavo, ter mislila na toliko hudega.
In zamislila se je na daljni sever.
Morda se je mlada žena v tem hipu spomnila, da bila bi ondi, dasiravno v ostrih burjah, srečnejša, nego tu v milobi južnih sap.
Srebrni glasi gondoline so jo prebudili in povzdignila je oko. Pred njo na peščenem potu je stala mlada ciganka in urno prebirala strune.
Dona Klara je srkala z radostjo te glasove, ki so sedaj tožeče se razlegali v večer, sedaj bolj polagoma, sedaj bolj kipeče, sedaj tolažilno in sedaj zopet tožeče.
Oveselila se je dona Klara, ter vrgla rumen zlat v pesek. Igralka ga je hlastno pobrala in potem odšla, klicaje na darilko stotero božjih blagoslovov.
Ali dona Klara je ostala na balkonu.
In bledi mesec prišel je iznad morske vršine, ter jo spremenil v tekoče srebro. Lahno so se vzdigovali mali valčeki, kakor da bi želeli poljubiti nebo in na nebu jadrajoče svetove.
V daljini je plavala ladja in bistro oko done Klare razločilo je v jasni noči bela jadra na jamborah. In mir, kateri je vladal v natori, vlegel se je tudi v njeno srce.
In ostala je še dalje in dobro ji je del hladan pih od morja. Nekje je ura bila in dona Klara je vstala. Ali izza bližnjega grmičevja je prihitela moška oseba, zavita v španjsko haljino, ter stegovala roke proti nizkemu balkonu.
»Klara, zlata Klara!«
»Rihard!«
Otrpneli so ji straha udje, zgrudila se je na poprejšnji sedež in na balkonove držaje je omahnila težka glava.
»Koliko časa sem vas iskal, dona Klara, po vaši španjski domovini, pri Granadi in drugod!«
»Vitez Falkenstein!« vzdignila je nezmožno, » ali niste izvedeli, da sem se zavezala z don Alfonzom?«
In ubogi vitez obmolknil je tužno.
»Čemu ste torej tukaj?«
»Ne vprašajte tako, dona! Hotel sem vas videti še enkrat!«
Pravil je potem, koliko je trpel, kako peš popotoval po španjskih peščinah, kako se mu je krčilo srce, ko je naposled izvedel, da je žena don Alfonza. Pravil je o svoji ljubezni, o svojem boji, o svoji bolezni za dolgo rano.
In dona Klara ni imela kamenitega srca, oradostila se ji je duša in pozabivši sveto dolžnost sladko mu je šepetala:
»Kako vam je bledo lice, vitez Falkenstein!«
»Življenje se mi ni mehko postlalo, dona Klara!«
»In tudi meni ne, vitez!«
»Ali je to pravično od osode, Klara!«
»Bog ve! bog ve, vitez Rihard!«
In pričela je solze točiti in položila je vročo glavico na njegove rame in ni mu branila, ko ji je poravnaval zlate lase.
»Klara! noč je zagrnila zemljo in na nebu se svetijo zvezde!«
»Noč je, Rihard, noč je, noč je!« —
Plašno ga je objemovala in zdihovala in jokala.
»Ostani še, ostani, saj je v zadnjič!«
In preskočil je balkon, ter ostal pri njej.
Na nebu pa so sijale zvezde, ali na zemljo padala je nežnja megla ter jo zavila v tenek pajčolan.
Preteklo je nekaj dni.
Don Alfonzo se je bil povrnil iz Madrida, da bi preživel nekaj dni v naročji svoje žene.
Bil je večer in bila je noč.
Tiho je vstala dona Klara in stopila na balkon. Denes ni svetila luna in zvezde se niso prižgale na večnem oboku.
Prišel je tudi Rihard.
»Don Alfonzo je prišel,« šepetala je tiho, — »Don Alfonzo je prišel in zdaj je čas, da odidem jaz!« odgovoril je vitez.
»Dona Klara, bodi zdrava!«
»Rihard! Rihard! kamo odideš?«
»Amerika se bojuje zoper Angleže in želim se udeležiti njenih bojev za prostost!«
»In midva se ne vidiva več?«
»Težko, dona Klara! V Evropi je življenje gnjilo in bliščeči njeni dvori me ne vežejo na njo.«
Vitezu pa je pričelo srce pokati in iz očes lile so mu solze in postal je mehak kot otrok.
Kdo ne ve, kako težko da se rodi možka solza?
»Rihard, bog te obvari!«
»Dona Klara!«
Tisti večer je prišel don Alfonzo vinjen iz Valencije domu. V prijateljski družbi vnel se je bil prepir zarad španjske politike proti Angležem in Amerikancem. Razburjen se je bil povrnil don ter se hitro vrgel na visoko postelj. Ali spanec mu ni hotel objeti trudnih očes, tako dolgo, da je vstal, se napravil, ter se na posljed podal na vrt v nočni hlad.
In stoječ za grmičevjem čul je, kar sta govorila ljubeča pri balkonu. S krvavim očesom potegnil je rapir iz nožnic.
Ali ko je nezvesta žena položila bele roke svojemu ljubimcu krog vrata in ko mu je vroče usta poljubovala, zavrela mu je krv in planil je iz zatišja, ter v skoku porinil meč nesrečnemu vitezu v hrbtišče.
»To imaš od mene!«
A oni se je zgrudil na pesek.
»Dona Klara! pri Granadi! pri Granadi!«
Potem pa je zaspal za večno. Tedaj pa so se na nebu pretrgali črni oblaki in luna je zasijala, a le za malo časa. Zatem pa je nastala črna tema, dežne kaplje so padale na zemljo, in iz daljine bučalo je morje, ki je s srditimi valovi butalo ob kameneno strugo.
Don Alfonzo pa je s plašnim obrazom vlekel umorjenega do brega, ter ga pehnil v peneči grob.
Drugo jutro se ni poznal več sled moritve, zakaj med nočjo izmila in splavila je huda ploha krvave ostanke.
Nekaj dni zatem so našli ribarji ob morskem bregu na pol segnito človeško truplo, katero so zagrebli na malem pokopališči ribarske vasi.
In nikdo se ni solzil za tujcem, ki ga ni nihče poznal, nihče ljubil.
Kako je vendar težko umirala dona Klara! — a ona bi bila rada umrla, ali kakor bi se branilo telo, krasno telo zapustiti iz svoje oblasti oživljajoči duh — živela je, ter pojemala dan za dnevom.
Dolg benediktinec klečal je pri njeni postelji in opominjal, z debelimi jagodi svojega moleka:
»Moliva, dona Klara! moliva, dona!«
»Pater Rodrigo, saj rada umrjem.«
»Ali vendar, prosiva božjo porodnico, morda vam zopet zdravje da!«
»Vsaj sem dosti časa, dosti preveč časa že živela!«
»Ali vendar boga prosiva!«
»Pater Rodrigo, jaz sem živela, ker sem ljubila, in da sem ljubila, moram umreti!«
In vzela je iz pod svojega zglavja bele listine.
»Tu berite, pater!«
Pater Rodrigo obrisal si je prste in odpadel mu je molek.
»Oj, dona Klara, odkod toliko zaupanja! A blagovolite, da pristopim k oknu, star sem že in oči so me zapustile!«
Pristopil je k luči in bral in bral in mogoče da spomnil se je istikrat, kolike vrednosti da je žensko ljubeče srce!
Ko je zopet pristopil, nehala je bila dona Klara živeti. A menih je ostal pozno do mraka in molil in prebiral jagode, ter prosil odpuščanja iz nebes za greh.
Čas pa je pretekel in zavil iste prigodjaje v zagrinjalo starodavnosti.
Ivan Tavčar.