Don Alfonso

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Don Alfonso.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod, 43/30, 31 (1910)
Viri: dLib 30, 31
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po večerji smo še malo posedeli ter opravljali znance, kakor je šega. Nekdo je pravil o mladem profesorju Komarju, da je že pet let zaročen in da sta si z nevesto že popolnoma podobna, v obraz in po glasu, kakor brat in sestra; enako da hodita, enako da se smejeta, v vseh rečeh imata enak okus.

»Sivolasa resnica!« je rekel poet Klander. »Zunanjost človeka je odsev njegovega notranjega življenja, njegovega čustvovanja in mišljenja, njegovih skrbi, njegovih ljubezni in njegovih sovraštev. Slab modrijan, ki bi ne mogel na hip ugeniti: ta je uradnik in ta profesor, ta je zdravnik in ta umetnik; pa tudi: ta je samec in ta je oženjen, ta je zaljubljen in ta je že sit. Pokažite mi troje poročenih parov, ki jih nikoli nisem videl, pa jih razvrstim, kakor da sem jih spoznal po licu in imenih; lahko še razsodim, kateri par da je srečen in kateri da se je naveličal. Zunanjost človeka je kakor pametno zidana hiša: sama ti razodeva, čemu da je bila zgrajena in kdo da v nji stanuje. Šel sem nekoč mimo kmečke bajte, čisto navadne, siromašne bajte, pogledal sem jo in sem občutil: tukaj domujejo srečni ljudje! V tistem trenutku začujem otroški smeh in sem bil vesel svoje potrjene modrosti.«

Tako je govoril poet Klander. Jaz pa sem napol resnobno, napol v šali razlagal še dalje:

»Zunanjost človeka pa je tudi kakor beseda: le bistra pamet razloči, kaj je laž in kaj je resnica. Neki pesnik se je nosil po stari modi: dolge, kuštrave lase, umetelno zavozlano pentljo, žametast suknjič. On ni lagal, res je bil pesnik. Zdaj hodi po Ljubljani že lepo število dolgih las, umetelnih pentelj in žametastih suknjičev — vsi lažejo, kajti njih verzi niso zanič. Tam je gromovnik, saj ga poznate: beseda, glas, oko, brada, gesta, vse razodeva gorečega, le za narod skrbečega bojevnika. V resnici pa je čisto navadna ... kaj bi rekel ... čisto navadna žival. Nekateri ljudje imajo tako mogočno voljo, da jim krinka drži na licih kakor prismoljena in da se odlušči šele po smrti. Bil je človek, ki so ga vsi poznali in spoštovali za svetnika ter velikega zaščitnika vdov in sirot; ko je izdihnil, pa se je režal tako nemarno, da so celo njegovi rodni otroci pobegnili iz mrtvaške izbe. Mnogo jih je, ki se pretvorijo napol nezavedno in brez hinavščine. Neki slabič je sanjal o samem junaštvu, zato ker je bil slabič; velikokrat je stal pred ogledalom, suh, majhen in smešen, kakor je bil; levico je uprl v bok, desnico je vzdignil ukazovaje, namršil je obrvi ter s svojim tenkim glasom komandiral silne volje. In glejte, zadnjič sem videl njegovo sliko — ves napolenonski mu je obraz. Bahati in veličastni plakati naznanjajo prašek zoper mrčesa ... Mogoče je tudi, da bi si človek z vso voljo in vso mislijo ukazal: tá si in tak si — pa bi se zgodilo. Če bi, recimo, gospod Vavra — — —«

Na divanu je slonel Martin Vavra. Poleg njega je sedela tista ženska, ki sem jo ljubil; roke je imela sklenjene v naročju, glavo sklonjeno, oči uprte name.

Vavra je bil dolg, bledikast fant, temnolas, malobeseden, vase hudo zaverovan. Ne vem, če je bil duhovit; vsi so rekli, da je sila nadarjen, da je pesnik, podobar, učenjak in ne vem kaj še; nekak Kionardo. Nisem ga maral, seveda ne. Zakaj tista ženska je bila kakor vsaka ženska: ljubila je Lionarde, posebno če so imeli zamišljene oči. Jaz sem bil njen ženin; ta vloga pa je sitna, saj veste vsi; človek občuti, da ni ne to, ne ono, da se mu ljudje natihem posmihujejo — a kaj bi govoril!

Ugledal sem ga pred seboj, tega Lionarda, pa sem posmilil:

»Kako bi bilo, sosed, da te ubijem?«

Bog vedi, čemu me je bila obsenčila taka misel. Med njima takrat ni bilp resnične ljubezni, v mojem ne resničnega sovraštva.

Slišal je morda mojo misel, videl je pač moj pogled; privzdignil je obrvi ter se osupel ozrl name.

»Če bi gospod Vavra,« sem rekel, »če bi trdno in dosledno mislil, da je kraljevič Alfonso, pa bi mu bil podoben kakor brat bratu in morda bi celo španjolsko znal ...«

Smejali so se vsi, on pa ni izpregovoril besede in se tudi nasmehnil ni. Zdelo se mi je, da me je pogledal sovražno in prezirljivo. Tako gledajo Lionardi, kadar jih je sram, da jih je kdo zalotil ob skriti misli.

Mnogo let ga nisem videl. Toliko vem, da mi je že nevesto pobral in da se je klatil z njo po Dunaju. Tam sem jo spomladi srečal na cesti; hotela se je umakniti, jaz pa sem jo pozdravil.

»Kako je?«

Zardela je ter me pogledala plaho, kakor da prosi: »Nikar!«

Meni je bilo sitno pri srcu, pa sem lagal.

»Saj te nisem ustavil, da bi te izpovedoval! Kakor se je zgodilo, tako bodi v božjem imenu! Še Bog nam, ki je mrtve obujal, bi preteklosti ne priklical ... Rad bi le vedel, kako je s teboj in kako je z njim ... bleda si!«

Šla sva na vrt. Kostanji so dišali, godci so godli, pijanci so pili. Sedla sva v senco, za skrito mizo.

Takrat šele sem jo pogledal z mirnimi očmi. Oblečena je bila po stari modi; preširoke rokave je imela, skromen, preozek slamnik in zakrpane rokavice. Ustnice so bile tanjše, oči so ležale v globljih jamah in so bile trudne.

»Nama se godi, kakor je usojeno ...«

Vzdignila je čašo, pa jo je postavila na mizo.

»Čemu ne piješ?«

Pogledala me je z velikimi očmi.

»Ali si prišel, da bi mi z nožem rezal v srce? Že takrat, ko sem ti pisala zadnje pismo, sem natanko vedela vse — do konca! Pa glej: vendarle nisem omahovala, vendarle sem šla!«

Tudi jaz sem postavil kozarec na mizo. Ona je zardela in je govorila dalje.

»Zakaj si me pozdravil na cesti, ko sem se ti ognila? Ker si mislil, da sem nesrečnica in da morda celo, kakor pravijo stare pesmi, jokam za izgubljeno mladostjo in drugimi rečmi! Še nikoli nisem jokala zaradi tistega, kar je bilo, tudi ne zaradi tega, kar je. Bojim se edinole prihodnosti: ali ta je kakor napeta vrv: prerežem jo, kjer in kadar se mi zdi, pa mir!«

Tedaj sem spoznal, da je v svojem srcu čistejša in močnejša od mene. In spoznal sem tudi, da je njena žalost globoka, globlja nego je razodeval obraz.

»Takrat, ko smo se razgovarjali po večerji, saj se spominjaš, in ko si mu rekel, da bi lahko bil don Alfanso, takrat ga še nisem ljubila; komaj da sem mislila nanj. Ali v tistem trenutku, ko sem zagledala v tvojih očeh sovraštvo, je bilo vse drugače ... Tako je zmirom: poglej na grbca ali na zobavca s sovražnimi očmi, pa ga bo tvoja nevesta ljubila! Prav zares se mi zdi, da sem ljubila spočetka samo tvoje sovraštvo .. kasneje pa ...«

Umolknila je in je gledala v tla.

»Kako je bilo kasneje?«

»Kasneje pa sem ga ljubila, ker sem spoznala, da je bolj nesrečen, nego jaz in ti in ves svet!«

Začudil sem se po pravici. Nekoč se mi je zdel plitek in prazen, preplitek za obilo sreče ali za obilo bridkosti. Ne prisodil bi mu bil niti odkritosrčne solze, niti veselega smeha; celo zamišljenost njegovih oči se mi je zdela zlagana — zamišljene oči, pravijo, pa so ponavadi le vodene in zaspane. Uganiti nisem mogel, odkod da bi izvirala njegova bridkost; siromak ni bil, za silo je lahko živel, tudi ni bil čisto brez daru in povrhu je imel še lepo ljubico; da bi meni Bog naklonil toliko milosti, bi vriskal na glas.

»Kje stanujeta?«

»Daleč zunaj nad mestom; na samem stoji hiša, sredi lepih vrtov.«

»Da bi jaz tako domoval, bi ne bil nesrečen!« 

Nasmehnila se je narahlo; ta njen nasmeh mi je odgovoril:

»Ti si navaden človek, brez misli in brez koprnenja; nisi ne Lionardo, ne don Alfonso, niti ne Martin Vavra. Zadovoljen si, da imaš svoj vsakdanji kruh, brez verzov in brez premišljevanja!«

»Kakšen je zdaj njegov posel?« sem jo vprašal.

»Z velikim delom se ukvarja ... mislim. Nikomer ne pove, niti meni. Ali jaz vem, da bo delo veličastno, kakor ga ne more ustvariti en sam človek na zemlji!«

»Že zdavna se mi je zahotelo, da bi stopil k njemu ... saj ni sovraštva med nama ...«

Iztegnila je roko.

»Ne! ... Pa če prideš, se povrneš pred durmi; nikomur ne odklene, le meni sami, ker pozna moj glas in korak. Časih je po ves teden sam, le delo mu je tih tovariš; ne reče besede, ne pozdravi me, tudi ne ozre se name, kadar mu prinesem vina. Sinoči sem stopil v izbo; sedel je na zofi, lica je skrival v dlani, zdelo se mi je, da je ...«

Pogledala me je vsa plaha, kakor da je bila ponevedoma izdala globoko skrivnost.

»Da je jokal?«

»Ne ... ne! Čemu bi jokal! Tako ljudje ne jokajo!«

V njenih očeh samih so bile solze, roka na mizi se ji je tresla.

Poslovila sva se zgodaj in hladno; spoznala sva obadva, da sva si tujca.

Sprehajala sva se z zdravnikom po vrtu. Pod košatimi kostanji je bil mrak, le malokdaj je pomežiknilo jesensko solnce izza vejevja. Krenila sva na ozko peščeno stezo, popolnoma skrito v gošči.

»Pokažem ti zanimivega bolnika: nisem mu še kmalu videl enakega. Tukaj postojva, da pride mimo. Ali prosim te, odkrij se mu spoštljivo in pokloni se, drugače ga obide besnost!«

Prišel nama je naproti dolg človek, ves v črno oblečen, počasi je stopal, roke na hrbtu, glavo nekoliko sklonjeno. Ko se je približal za troje korakov, sem se odkril, ali skoraj da nisem v tistem trenotku vzkriknil od osuplosti.

Bilo je ob tistem času, ko se je poročil španski kralj; zato sem natanko poznal njegov obraz iz časopisov. Glej — šel je mimo, kakor bratov brat. Podolgovato bledo lice, debela viseča spodnja usten, dolgi, zakrivljeni nos, otroško izprašujoče, začudene oči, visoke obrvi ...

Ni se ozrl na naju; leno je privzdignil desnico ter se s prstom dotaknil klobuka. Z umerjenim korakom je stopal dalje, dokler ni visoka njegova senca izginila v sencah kostanjev.

»Ali ni bil Martin Vavra?« sem vzkliknil.

»Bil je nekoč Martin Vavra, zdaj pa je španski kralj Alfonso ... Ukvarja se z mogočnimi deli in osnutki. Doslej si je osvojil Francosko in Angleško, zdaj prihajamo mi na vrsto. preobrazil bo ves svet, zato je pač potreba, da si ga najprej osvoji. Izpregovoril ni že leto dni, njegov dnevnik pa je zelo zgovoren ... ob priliki ti ga morda pokažem ... Škoda človeka; pravijo, da je bil zelo nadarjen ... Najbrž mu je kdo pred davnimi časi rekel, da je podoben Alfonsu; nato je stopil pred ogledalo — seme je bilo v možganih in je rodil svoj sad ...«

»Pa mu ni bil podoben, poznal sem ga! Prej ni imel takih usten, tudi gledal in hodil je drugače in zdi se mi, da celo lica niso bila tako podolgovata!«

»Bolna misel je močnejša od mesa in kosti ... preobrazila ga je po svoji volji. Če bi se mu sanjalo, da je Napoleon, pa bi bil šel zdaj Napoleon mimo naju!«

Težko mi je bilo, kakor greh mi je lezlo na srce. Spomnil sem se nanjo, ki je s pobožno vero zaupala vanj in v njegovo delo.

»Kdo skrbi zanj? Kdo vprašuje po njem?«

»Čemu? Saj več ne živi! ... Lani mu je umrla mati; od bridkosti, pravijo. Ko so mu povedali, še trenil ni; takrat je oblegal Pariz ... Nato je prihajala vsak teden mlada ženska, najbrž ljubica njegova; ni je poznal in ni odgovarjal. Zdaj je ni bilo že mesec dni; ali se je naveličala, ali pa je umrla ...«

Sence so bile zmirom temnejše, spenjale so se že na visoko belo poslopje. Mudilo se mi je iz vrta, ker mi je bilo mraz, da so mi zobje šklepetali ... pa je bila zgodnja, topla jesen.