Domov (Vinko Bitenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Domov.
Vinko Bitenc-Radoš
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/20 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Večer je bil, ko sem sedel v kavarni in gledal skozi velikanske zasopene šipe v noč, skozi katero so drčali tramvaji in vžigali modrikaste plamene na žici, brzeli so koraki in je padal sneg, ki ga ni bilo konca in se lepil ljudem na pleča, ki so se ga nevoljni otresali. Ta pojav narave je v hipu spremenil lice velikega mesta, vdihnil mu drugačno dušo, zdelo se mu je, da se je polastila vseh hipna lena zaspanost in topa molčečnost.

Jaz sem mislil na domovino in mislim, da ni najmanje, če kdo misli na domovino v teh dneh. Pred menoj so ležali prebrani časopisi, ki drže z največjo hladnokrvnostjo bralcu pred obraz svoje zrcalo in zrcalo ljudi in življenja. Kadarkoli pogleda človek vanj in uzre sliko, se spomni na domovino. Vse je izginilo v naših dneh: oče, mati, sin ... a domovina, ta beseda je še ostala na naših ustnicah. V mrzlici naših dejanj sploh ne vem več, odkje doni ta glas tujca. Vemo samo, da nam je znan, da smo ga že slišali nekdaj in da moramo naša dela uravnavati tako, da ga dosežemo.

Ko je planila v ulice žalostna novica, da je umrl naš cesar in je žalost zaplapolala s hiš, sem se odpeljal v domovino, s prepričanjem, da je treba delati, ogromno delati in da še daleč ni čas za popivanje in večno svatbo. Tujci delajo, samo to me je naučilo, to ogromno, tuje mesto, in samo za ta nauk mu bom hvaležen večno.

V vlaku me je dobil znanec, ki se je pripeljal preko Prage in spal do tedaj, da me je spoznal izmed drugih zaspanih obrazov. On je sploh trdil, da je spal dve leti, in še mnogo drugega, da sem ga gledal začudeno in mu samo pritrjeval.

»Pa pustiva to,« je dejal. »Povej, kaj delajo pri nas? Povej mi, kaj mislijo? Kaj nameravajo; zakaj, tudi to je važno.«

Povedal sem mu stvari, ki bi jih naslovil lahko s »škandalom« in bi moral obnoviti »Kurenta« ali »Kralja ne Betajnovi«, če bi jih hotel opisati popolnoma in tudi »Hlapci« bi bili na mestu. Poleg tega sem mu dejal, da so ljudje, ki so pripravljeni, spreti se s celim svetom za resnico, in da imamo še vedno ljudi, ki črpajo svojo mladost nad knjigami in v čistem premišljevanju ...

Zrl me je strašno, nerazumljivo, z velikimi očmi. »Še imamo takih ljudi? Še?«

Vlak je brzel skozi temo in se ustavil v Celju. Na trgu sem položil roko na ramo človeku, ki je nosil vojaško suknjo in je bil moj sošolec.

V kavarni mi je razodel, da nosi s seboj cel snopič spiskov in doživljajev pred vojno in med vojno, ki so kamenčki za delo, ki pride po vojni. O težkih urah samote jih je nabiral, ne za mater, ne za nevesto, ampak zate, domovina, ki nisi več fraza.

Še ti niso pozabili dolžnosti in čutijo bolj kot kdaj prej ... Pravil me je, da je slišal besedo o omalovaževanju resnega dela. o zasramovanju tega. To nas dela majhne, malenkostne, »polliterske« ljudi, a delu samemu ne more škodovati.

V Ljubljani se je tržaška gospodična čudila, da nimamo gledališča, ko ga imajo celo Nemci. Začutil sem živo, da ga res nimamo, dasi sem bil že zdavno prepričan, da za gledališče ni dovolj poslopje samo. Jaz sem jo potolažil, da je za gledališče čas preresen, da je »kino« zato bolj na mestu in da sploh ... Ona je rekla, da kažejo v postnem času same neumnosti in da ravno to ne spada v naš čas. Silno težko je določiti, kaj se prilega raši dobi. Na Dunaju so igrali »Csardasfürstin« nad 375 krat, a o Schönherrovih in o Strindbergovih dramah se je govorilo z ogorčenjem po časopisih. Brez ozira na to, da je med Hrvati dvoje stalnih gledališč, je bolje, da smo brez gledališča, dokler čas ne določi, kaj se mu prilega.

Z raznimi mislimi sem se peljal proti Jesenicam in samo ena je bila trdna, da bo ta vojna, ta silna borba usposobila ljudi za resno mišljenje in delo, da se ne bo treba boriti proti celi vrsti predsodkov in strašil, na las podobnim slavnemu španskemu junaku don Kihotu. Mnogokrat sem že dvomil o tem, a ta trenutek sem bil vendarle prepričan ... Ne ponavljam besed o miru, o strankarskem boju, o skupnem postopanju za naše interese in upam, da bo v bodoče v naši domovini vse najboljše. Samo tega se bojim, da se mnogi niso v ti vojni naučili popolnoma ničesar, če se niso naučili resnosti. Strah me je teh donkihotovskih postav! Če bi mi bilo dano izprositi od Boga eno samo stvar za našo domovino, bi pomislil na našo revnost in izprosil resnih ljudi. Če nas vojna odškoduje s temi, hvaležni ji bomo vseeno.

* * *

Vlak se je ustavil, izstopilo je par ljudi na škripajoči pesek, ki je sprejemal štrofajoči dež v se in se svetlikal v motni svetlobi svetilk na postaji. Patrulja je pregledala potne liste, zaviti v suknje smo krenili s svetilkami ali v temi na vse strani.

»Kam Vi?«

»Čez hrib.«

»Tedaj imava isto pot. Svetilko imava in kratek čas nama bo.«

Šla sva dolgo molče. Krog svetlobe okrog naju se je pomikal v hrib in najini senci v sredi sta se zvijali in potresali. Kaplje so padale na roko, voda je šumela. Nebo se je svetilo in rdečilo med oblaki.

Skozi temo in šumenje se je zaslišal zamolkel strel, ki je zavalovil in izginil.

Postal sem. »Streljajo?«

»Streljajo. Tudi prejšnje dni so streljali, silno so streljali. Streljajo neprestano, kot bi mislili in govorili samo na ta način. Še nocoj, ko je tema, dež in samota, streljajo, kot da govori njih spomin ob ti uri.«

Mož je govoril naglo, nekako ogorčeno in gladko, kot da se je naučil na pamet teh besed. Pristavil je še:

»Človek komaj misli, da je še kaj drugega na svetu, in da ne pride druga doba za to. Čudim se tem ljudem, ko jih vidim podnevi. Tako delajo in se vedejo, kot da ni vojne in da ne slišijo strelov tega prehodnega stanja. Ti so naše jedro, ti kmečki ljudje na polju.«

Noč se je vlekla mukoporno dalje, dež je padal, streli so zamolklo potresali noč. Daleč na obzorju se je pokazala svetloba in izginila, široka kot rep kometa. Zopet noč in dež ... Domovina je spala in dihala moreče sanje; šipe so se potresale, a ona je spala, da se vzbudi v jutru čila in sveža. Jutro pride!