Domoljublja sile

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Domoljublja sile.
Krvava noč v Ljubljani.
Zgodovinska, narodna drama s petjem v štirih dejanjih

Jakob Hočevar
Izdano: Cleveland, Ohio, 1909. Tiskovne družbe Clevelandska Amerika.
Viri: HathiTrust
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

Krvava noč v Ljubljani. Zgodovinska, narodna drama s petjem v štirih dejanjih

OSEBE:

Ivan Hribar, župan ljubljanski, državni in deželni poslanec i. t. d. Prijazne zunanjosti, s špicasto črno brado. Njegov govor je lahen, nikdar razburljiv ter zveni iz njega rahločutnost.

Dr. Ivan Tavčar, deželni poslanec in odbornik, občinski svetnik i. t. d. Močne postave, s dolgo in sivimi nitmi prepreženo, črno brado. Njegova govorica je trda, iz njegovih besedi zveni trpkost in ironija. Povsodi svetuje, povsodi navdušuje in bije neizprosni boj, nemški vladi.

Dr. Karol Triller, deželni poslanec in občinski svetnik. Srednje rasti, s spičasto črno brado. Poteptal bi rad ošabno, kranjsko nemštvo v prah. Pri govoru maha z rokama in se močno razburja.

Dr. Alojzij Kokalj, predsednik slov. društva. Srednje rasti v najboljših letih; njegov nastop je resen, prevdaren in odločen.

Dr. Ivan Oražen, občinski svetnik, velike in močne rasti; nastopa odločno in se razburja do skrajnosti.

Rasto Pustoslemšek, urednik; prilične postave s črnimi brki, vesten časnikar.

Matko Prelovšek, mestni inženir, kakor drugi — odločen Slovenec.

Dr. Josip Jerše, profesor — katehet.

Danilo, član slov. gledališča, srednje postave, gibčen in živahen v kretanju in govoru.

Franja dr. Tavčarjeva, voditeljica ženstva in predsednica slov. ženskega društva.

Minka Govekarjeva, pisateljica in odbornica ženskega društva.

Angela Zalaznikova, zavedna Slovenka in odbornica ženskega društva.

Marija Goršič, šivilja, zaročenka Lundrova.

Adamičeva mati; srednje starosti.

Rudolf Lunder, strojnik, 20letni mladenič; srednje, šibke postave brez brk.

Ivan Adamič, dijak 16letni šibki mladenič.

Hišnik v mestnem domu.

Radegunda, njegova žena.

Lilica, njuna 6letna hčerka.

Gorindol, postrešček.

Amerikanski Slovenec, polnega života in obrit.

Švaro, čudna, dolga prikazen na slovenski zemlji, s sivo-črno brado; govori spakedrano slovensko.

Mayerbub, 22letno zagrizeno oficirče.

Pirc, žalostna in grda prikazen v slov. prestolici.

I. žandar

surova moža postave.

II. žandar

Razbojniki 27. pešpolka.

Občinski svetniki, občinstvo, dijaki, dijakinje, redarji, žandarji i. t. d.


Dejanje se vrši v Ljubljani, 17—20—21 sept. 1908.




PRVO DEJANJE.[uredi]

V mali mestni dvorani, 17. septembra. Dve mizici na levi strani, s stoli ob steni. V ozadju vise slike Prešerna, Jurčiča, Bleiweisa in ljubljanskega gradu. Glavni vhod zadaj in na desni strani.

PRVI PRIZOR.[uredi]

Sredi odra sedita Hišnik in Amerikanec; obadva držita noge na stolovem preročju v sredi med njima na stolu steklenica vina s kozarci. Ko se zagrinjalo dvigne, Hišnik poje s kozarcem v roki.

Mi smo Nemci, korenjaki,
kamenje je naša moč,
pri pretepih smo junaki
zlasti če je temna noč.

Hudi smo, kakor havrani,
koljemo kar brez skrbi,
ker nas policija brani!
in se z nami veseli!

Edelfolk bi radi bili,
mirne smo Slovence klal
in potem smo se gostili.
Živio naš general!

“Abzug Slovenec”! smo kričali,
začeli po Slovencih bit,
v okna kamenje metali
potem šli dalje pit.

Amerikanec (ploska). Lepo znaš peti.

DRUGI PRIZOR.[uredi]

Prešnja in Radegunda.

Hišnik (pije). Tako delajo Nemčurji.

Radegunda (stopi iz desne, prestrašena obstoji med vrati). Križani Bog! Kaj pa delata?!

Hišnik (kaže na prazen kozarec in ga zavrača, še vedno z nogami na preročju). Nič hudega! Lej ga Amerikančka, ki odvaga telesno svojo moč z zlato težo. Za vino je dal, pa ga sekava, da je veselje.

Amerikanec (toči obema). Pojdite piti mati! (Jej moli kozarec).

Radegunda (stopi bližje, še vedno zavzeta). I, i, kaj pa vama je? Obnorela sta! Kje pa imate noge? (Boječe se odmika). Ob pamet sta!

Hišnik (kakor prej). O, o, ob pamet pa ne; ampak ta le zlata duša, moj vinski brat je dejal, tako se v Ameriki sedi. Šur Majk, kaj ne da!

Amerikanec. Resnica, to je prijetna navada ameriškega ljudstva, le stem razločkom, da drživa midva noge na stolu, oni pa na mizi.

Hišnik. Šur Majk!

Radegunda. Menda vendar ne jedo z nogami? Pa tudi mogoče, saj Amrika tako stoji pod nami, toraj mora biti vse na robe. Z rokami pa hodijo, kaj ne da, i kajpak!

Amerikanec (vstane). Ha, ha, to ste jo zadeli!

Radegunda (naglo). Za božjo voljo, ti dedec prismojeni, ne veš, da je danes seja v tej sobi in ti greš sem pijančevat. Le hitro poberi steklenice in se umakni; gospod dohtar Tavčar so že spodej, slišala sem jih, ko so se pogovarjali z dohtar Bleiweisom.

Amerikanec (ji poda kozarec). Pite, pite, drugo pa odnesite v vašo sobo. Nič se ne jezite, da sva vam ušla, pogovorila sva se marsikaj iz mladih let.

Radegunda (ki pije, vzame posodo ter odide z Amerikancem na desno). Le brzo spravi se v red, da se gospodje ne bodo jezili. Vi Amerikanec pa kar z menoj! (Odideta na desno).

TRETJI PRIZOR.[uredi]

Hišnik (sam).

Hišnik (ki je vstal, spravi stole v red). Dohtar Tavčar, dohtar Tavčar! (Se smeje). Še sedaj ne morem pozabiti tiste slike v “Osi”, ti presneta “Osa”, še jaz bi bil kmalu prišel v “Oso”. No, hvala Bogu, samo za las je manjkalo; pa naj bo, kakor hoče; se pravi: samo za en las. Oh, dohtar Tavčar, tisti jager, s puško na rami, s peresom za klobukom (pomakne klobuk nazaj), tisto levico pa takole. (Sključi roko nekoliko od sebe da mu od pesti visi, kakor mrtva, z desnico pa drži kozarec ob sebi, kakor bi puško držal). Zajec pa beži skokonogo, češ: le beži, si itak presuh!

ČETRTI PRIZOR.[uredi]

Hišnik in Tavčar.

Tavčar (z desne, obstane začuden med vrati.) Hišnik, hišnik! Kaj pa je z vami?

Hišnik (naglo odskoči, spije vino, kozarec vtakne v žep). Gospod dohtar! Če se človek od volka meni, pa volk pride.

Tavčar, (ki je stopil med tem v sobo, smeje). No, hišnik, kaj sem res že volk?

Hišnik (pride nekoliko k sapi). Bog varuj, tega nisem mislil, le ljudje pravijo tako — pregovor se tako glasi!

Tavčar Pregovor tudi pravi: da, si ti en vinski brat, ki pije ga rad!

Hišnik (vesel). O, gospod, tisto pa tisto, pijem ga pa rad, do prave meje. O tisto pa, tisto. Naj ne zamerijo, če sem jih motil. (Se prikloni in odide na desno). Sluga ponižen!

PETI PRIZOR.[uredi]

Tavčar in Triller.

Tavčar (hodi gor in dol, premišljevaje obstoji). Še nikogar ni; kajpak, kakor navadno. — Ali — sem pa jaz vedno prezgoden.

Triller (pride zadaj, obstoji pri vratih). Sam! — Saj sem vedel, da bodem prvi.

Oba (sežeta si v roke, zatem odložita klobuke na mizico v ozadju). Na zdar, kolega!

Triller. Prav bi bilo, če bi bila gospoda točnejša, osobito, ker se gre za čast naroda!

Tavčar. Vidiš prijatelj, jaz sem bil že pred teboj tukaj in nič se ne jezim čez prepozne, vajen sem čakati. Ko pa pridejo zadnji, se opravičujejo na vse pretege s sbojim zadržkom. Če pa jim kaj rečeš, čutijo se užaljene in domišljajo si, da jih preziramo. Osobito mlajši gospodje nam očitajo, da jim ne dame prilike, da bi pokazali svojo zmožnost v korist naroda.

Triller. (Pregleduje “Slovenca”). Res je; in v takem slučaju se spozabijo tako daleč, da sočustvujejo z nasprotno politično stranko in sežejo tako daleč, da si začnejo kopati grob, lastnim idealom.

Tavčar. Da res je; koliko poznam takih tovarišev. Marsikateri se je že pokesal, ko je sprevidel svoj napačni korak, rekoč: “Prenaglil sem se.” To je vse, kar stori, a krivice vendar le ostanejo v škodo stranke, ki zastopa njihove prvotne ideale. — Žalostno!

Triller. Toda, tu govoriva o strankah, namesto da bi vsi Slovenci skupno dvignili svoj glas in zahtevali zadoščenje za krute napade ptujskih nemčurjev. Zatoraj, združimo se pod slovenskim praporom, da bode sovražnika strah, ko bode ugledal, naše vrste. (Gleda na uro). Čudno vendar, da jih še ni!

Tavčar. Naodpustljivo bi bilo, ko bi danes koga manjkalo, ko je vsakemu znano, da se gre za odgovor na ptujske napade, to je: na napade Nemčurjev proti mirnim zborovalcem družbe sv. Cirila in Metoda, ki so se zbrali k letnemu zborovanju v Ptuju. Vsled tega mislim, da bodo vsaki čas tu.

Triller. Da, nikdar bi ne bil mislil, da so ptujski Nemčurji zmožni tako podlega dejanja.

Tavčar. Ne rekel bi nič, če bi napadli Nemci Slovence mož proti možu, a da se navali na posameznega Slovenca deset, ali več oboroženih ptujskih barab, to je vendar preveč!

Triller (jezno, divja po sobi). Škandal, to niso več ljudje, to so zverine! Kje je bila vendar mestna policija, da bi bila preprečila take silovitosti?

Tavčar (smehljaje). Prijatelj in ti praviš, da si politik, dober politik!? (Ga smehljaje gleda).

Triller (začuden gleda Tavčarja). Kako misliš? — Jaz te ne razumem — kaj hočeš reči s tem? Govori jasneje!

Tavčar (mu položi roko na ramo). Tacega vprašanja nisem pričakoval od tebe. Ali ne veš, če Nemci Slovence nakrešejo, se policija skrije in se prikaže še le tedaj, ko so Slovenci že dobro nakleščeni, da aretira tepene Slovence!

Triller (se oddahne, potolažen, mirno). Oprosti! Nisem mislil na proslulo nemško policijo, osobito ne na ono, na Štajerskem.

ŠESTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja, v ozadju nastopijo. Kokalj, Oražen in Prelovšek in se postavijo pozdravljaje med Tavčarja in Trillerja.

Kokalj (Tavčarju prijazno). Malo pozni smo, oziroma zadržani smo bili. Obiskali smo prijatelja, ki je bil priča ptujskim napadom in seveda tudi tepen. (Proti ostalim, ogorčen). Kaj ne da gospoda, nečuvene stvari nam je pravil gospod Zvonko, o ptujskem napadu, na katerega moramo odločno odgovoriti, ter s tem oprati slovensko čast!

Oražen. Tu ni premišljati, kaj naj storimo, ampak glasno moramo odgovoriti, da bode svet zvedel, kakšni so Nemčurji, ki na smrt pobijajo mirne Slovence in Slovenke.

Prelovšek. Človeka se poloti sveta jeza, če pomisli, da so Nemci nemoteni pobijali Slovence, pobijali šipe na Narodnem domu v Ptuju, razbijali vrata, a policija se za vse to še zmenila ni!!!

Tavčar. Najlepše pa je, da se je župan mesta Ptuj umaknil ter zvrača sedaj krivdo na druge, ko je potreba dati odgovor. Na vse to bi človek ne verjel, da so bili tepeni Slovenci od policajev zmerjani in tepeni, povrhu pa še aretirani. To je vendar nečuveno!

Triller. Naj bi to storil naš župan Hribar! He, to bi bil vrišč! Sicer pa — sramota za Nemce in 20. stoletje!

SEDMI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in župan.

Župan (Nastopi zadaj). Pozno, pozno gospoda! Čemu ne pričnete, ne čakajte na me, saj vam je znano, da sem preobložen z delom. Ne bodem mogel dolgo ostati; težko sem prišel, a gre se za čast naroda!

Tavčar. Toraj najzadnji pride in nas še priganja; (smehljaje) toraj le pričnimo.

Triller. Najbolje je, čas je tudi. —

Vsi (se posedejo v polkrogu po sobi. Kokalj sede za mizo v ospredju. Sede sledeče razvrščeni: Oražen, Triller, Prelovšek, Hribar in Tavčar).

Kokalj (stoječ za mizo). Pozdravljeni odborniki slovenskega društva! Namen današnje seje je, da se posvetujemo kaj imamo storiti na kruta življenja in krvave napade — na cvet Slovenstva, na čestite skupščinarje sv. Cirila in Metoda. — Bridka resnica je, da so bili Slovenci predvčerajšnjim napadeni od pijanih nemških barab — najetih razgrajačev; dame osuvane, tepene in z blatom ometane, ko so mirno došle k zborovanju v Ptuj. — Vprašam Vas gospodje tovariši, kje je bil takrat ptujski župan, ko je druhal pretepavala Slovence, da je bilo slov. občinstvo v smrtnem strahu pred podivjano druhaljo!?

Triller. Kovčeg je pripravljal za potovanje.

Kokalj Ali ni bila županova dolžnost, da varuje s pomočjo policije Slovence, ne pa, da beži v usodnem trenotku in prepusti oblast čez mesto pijani tolpi, da je svobodno udrihala po slov. glavah.

Triller. To bi bila županova dolžnost!

Kokalj. Zatoraj naj bode namen današnje seje, da pokažemo našim sovragom, da nas ni volja prenašati takih batin, obenem pa da pokažemo vladi, da se zavedamo svojih pravic, da nismo zadovoljni z ustavo, ki je za nas samo na papirju; pač pa da hočemo biti enakopravni narod z drugimi narodi. Sedaj gospodje govorite! (Sede in položi nekaj časopisov pred se in polo papirja, na katero piše).

Prelovšek (naglo). Obračunati je potreba s ptujskimi Nemčurji, zadoščenja moramo iskati in tega zahtevajmo najodločneje. Če mi tega ne storimo, podkurimo Nemce v korajži. Ptujski napadi bi se potem obnovili in ne bomo si varni življenja v Ljubljani sami — ob belem dnevu!

Vsi (se šepetajo pogovarjajo, nekateri vstanejo ogorčeni).

Triller. Mislil sem, da se bode kdo starejih oglasil in nasvetoval, kar bi bilo vredno naroda, ki hoče imeti med svetom kaj veljave in ugleda, ki se zaveda svojih pravic. — Ker se nihče ne oglasi, ampak vsak čaka do zadnjega in tovariš, predgovornik tudi ni ničesar nasvetoval in pokazal pota, ki bi nas pripeljal k zadoščenju, hočem po moji skromni zmožnosti nasvetovati, kaj ima storiti žaljeni narod, da dobi potrebno zadoščenje. — In to bi bilo (s povzdignjenim glasom) v imenu vseh Slovencev protestirati proti krivicam in nasilstvu, ki se nam gode — na najvišjem mestu. Opisati zadnje dogodke in pripomniti, da je naš narod sit hlapčevanja, sit krivic, ki se mu gode; da ga je minula potrpežljivost in da si bode sam znal poiskati pravic, če mu jih vlada noče pripoznati! (Govori razburjeno). Če imamo dolžnost plačevati davke, če moramo dajati naše sinove, da se bijejo po vojnah, a nam sovražno avstrijsko, nezmožno vlado, je ravno te vlade prokleta dolžnost, da nas ščiti pred nahujskano drhaljo! (Nadaljuje lahneje). Pri tej priliki, omenim žalostno in bridko resnico, zakaj se Slovenci trumoma izseljujejo v tujino, da si zaslužijo potrebnega kruha, katerega jim domovina ne more dati. Ne mislite gospodje, da pobirajo naši rojaki na tujem denar na cesti. Ne, ne in stokrat ne! Pač pa si ga morajo trdo zaslužiti! In ravno v Ameriki, kjer je na tisoče Slovencev, morajo trdo delati, da si prislužijo najpomembnejše. Kaj mislite gospoda, da bi ti mladi in čvrsti delavci, ki odhajajo v Ameriko, ne imeli doma dosti zaslužka, (vedno glasneje) če bi se tu ne šopiril oholi Nemec?! Najlepša leta in najboljše možke moči žrtvujejo naši rojaki v nevarnih tovarnah in še v nevarnejših rudokopih v tujini in stotine in stotine od njih se ne povrne nikdar več, v preljubo domovino, ker se vsled pomanjkljivih varnostnih naredb v Ameriki ponesrečijo. Zakaj bi na Slovenskem ne imeli službe sami Slovenci, ne pa, da pride na vsacega Slovenca, pet Nemcev! Toraj v tem smislu in opiraje se na ta dejstva, naj se sestavi resolucija in protest ter se naj pošlje na pristojno mesto. (Polagoma sede.)

Vsi. Dobro, dobro! Resnica je!

Kokalj. Da, prebridka resnica!

Tavčar (vstane in govori jako nalahko). Resnica, gospoda, resnica! To verjame vsak in to spoznamo vsi. Največja resnica je, da si morajo Slovenci iskati kruha v tujini, doma pa se šopiri Nemec. Zakaj bi se ne živel Slovenec na lastni grudi, če se tujec lahko živi med nami? (Tu besede natančno povdarja). Vzrok temu je, ker Nemec Nemca podpira in ker je vlada nemška, zato vsiljuje na vsa boljša mesta le Nemce, za nas Slovence pa nastavlja agente v Kolodvorskih ulicah, da spravljajo naše rojake preko morja v Ameriko. — Ponudimo se pri tej zadevi nekoliko dalje.

Kokalj. Opozarjam, da se pri tej stvari ne mudimo predolgo, ker ni na dnevnem redu in ker čas pohaja.

Hribar (gleda na uro). Prosil bi, da kmalu vkrenemo, kar je potrebno, čaka me še obilo posla.

Tavčar (še vedno stoječ). Kmalu končam, vendar smatram zadevo o Amerikanskih Slovencih za zelo važno, ker — dokler se bode mladi in čvrsti svet trumoma izseljeval v Ameriko, ali kam drugam, tem več Nemcev bode prihajalo med nas. Temu pa odpomoremo, če zahtevamo na Slovencem — Slovence v službah! Potem se bodo odprla mesta za vse sloje in marsikdo bode posvetil vse svoje moči v prospeh domovine. — Tega klica ne smemo nikdar preslišati. Zatoraj: dajmo narodu kruha in potem pa lahko zahtevamo, da nas tudi on v boju podpira. Dokler mu pa kažemo pot s trebuhom za kruhom v tujino. Tako dolgo ne smemo nikomur šteti v zlo, če se izseli, sebi in družini v korist. (Sede in šepeta s Hribarjem).

Vsi. Živio, dobro, dobro!

OSMI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Pustoslemšek.

Pustoslemšek (pride tiho v ozadju in sede zadaj med Hribarja in Tavčarja, pridno bilježi, kar se govori).

Oražen (vstane — počasi). Priznam, da trpi naš narod škodo, vendar od tega ima tudi nekaj dobička. Koliko denarja pošljejo rojaki domov, da se rešijo dolgov in pomagajo sebi in svojcem na noge, ko bi prišla drugače marsikatera kmetija — na boben.

Tavčar (naglo in prijazno). Prijatelj, to je ravno zlo v zlu. Če bi bilo doma za Slovence bolje preskrbljeno, da bi si lažje služili svoj kruh, ne delali bi dolga, tako, da bi ne bilo potreba ne bobna, ne — Amerike.

Oražen (vedno stoječ). Vse to priznam; ali na mah se ne more nikomur pomagati. Tudi priznavam, da je med tisoči Ameriškimi Slovenci komaj deset tacih, ki se vrnejo domov zdravi in bogati. Največ se jih vrne bolnih, da tako zadnje dni trpkega življenja prežive med svojci v rojstnem kraju in da končno počivajo v rodni zemlji. (Sede).

Tavčar (vstane). Koliko jih pade v Ameriki — če ne zadeti od sile, pa zadeti od narodne mlačnosti, da pozabijo, da jih je rodila slovenska mati. (Govori trpko). In lahko trdim, da jih odpade nešteto število od Slovenstva — ki se nočejo prizadevati več za Slovence — da odpadejo — kakor pada v pozni jeseni, velo listje raz drevja. — Koliko jih je tudi, ki žele priti še enkrat v domovino, — jo videti še enkrat, pa jim denarna sredstva tega ne dopuščajo. Če se kdo ravno vrne v domovino, se zopet obrne v Ameriko, ker vidi, da gospodari v domovini tujec, tuja vlada, ki nas ne pozna drugje, kakor pri davkih. (Sede).

Triller. Kako pa tudi? Slovenec v Ameriki, navajen tam zlate svobode, se tu, ko spozna kričeče razmere, prav od srca izrazi in ker pove resnico, pride z oblastjo navskriž, ki ga potem vlači po ječah in mu naloži zaporno kazen za več mesecev. Koga naj bi potem veselila tužna domovina? Da tužna, pretužna, si nam lastna gruda! (Sede).

Tavčar (vstane). Konečno se ne sme zamolčati, kake krivice se gode marsikateri družini, koje gospodar živi v Ameriki. Žena, obremenjena z delom, pade kmalu pod težo lastnih skrbi. Denar, ki ga pošilja mož, se razgubi, začenja se potem nekako razskopljivo gospodarstvo in iz tega slede še druga gorja, kakor zakonska nezvestoba, detomori i. t. d. Taka družina je potem za vedno izgubljena. To so toraj posledice tega, ker nas tujec zatira, izkorišča, a tudi bije radi naše pohlevnosti. Te pohlevnosti (ogorčen, s povzdignjenim glasom) pa mora biti enkrat konec, pa tudi vero, da je Nemec Bog, mi pa nič, mora vzeti vrag! Zatoraj, mi naj gospodarimo in služimo na lastni zemlji, katere nočemo odstopiti niti pedi, najmanj pa našemu zakletemu sovražniku! (Sede).

Hribar (vstane). Vse to je res, vendar z lepimi govori ne pridemo do cilja. Ukrenimo kaj, kar bode držalo in polotimo se dela.

Kokalj (sedi). To je naš namen!

Pustoslemšek. Kakor je posneti iz zadnjih poročil, se preganjanje Slovencev čimdalje bolj nadaljuje. Če mi hitro kaj ne ukrenemo, zrastel bode našim nasprotnikom še večji greben!

Tavčar (vstane). Umevno je! Skličimo toraj “splošni slovenski protestni shod”. Tam ukrenemo vse potrebno. Upam pa, da ne bode Slovenca v Ljubljani, ki bi ne pohitel na ta shod.

Hribar (vedno stoječ). To se pravi, skliče naj se shod, na katerem bode govorilo prebivalstvo Slovenske prestolice, to je: bele Ljubljane. Dvigniti se mora glas željenega naroda, da bode odmeval tja do Dunaja; do zlate Prage — do bratov Čehov in do Belgrada — do bratov Srbov. Tu naj se izlije vsa bol, ki jo čuti preganjani slovenski narod. Tu naj izvira studenec narodne navdušenosti, ki naj krepi Slovenstvo širom mej slovenske dežele. Obmejni Slovenci pa naj bodo prepričani, da smo žnjimi, to je, da stojimo, v težkih časih, hrabro ob njih strani!

Vsi. Dobro, Živijo! Gotovo, mi jih ne zapustimo!

Kokalj. Gospod tovariš, to je Vaš stavljeni predlog?!

Tavčar. Da. Naj se skliče takoj jutri večer shod — v odgovor ptujskim napadom.

Kokalj (piše). Naj bi se predlagalo govornike.

Hribar. Naj se ne zabi povabiti okoličane na ta slovenski tabor, kakor: Šiščane, Ižane, Št. Vidčane, Vičane in druge. Jutri naj govori bela Ljubljana in okolica v imenu vsega Slovenstva. (Sede).

Kokalj. Gotovo, povabiti se mora vse, kdor le vtegne priti na shod. Kdo bode pa govornik na tem shodu?

Tavčar. Jaz predlagam tovariša Kokalja!

Vsi. Dobro, dobro!

Kokalj. In zakaj ravno jaz, ko je drugih starejših, bolj izkušenih govornikov dovolj?

Tavčar. Stopite tudi Vi mlajši v akcijo, da se utrdite v boju, nas starejše pa pustite za rezervo. (Vstane). Ste toraj vsi za to, da govori tovariš Kokalj?

Vsi (dvignejo roke). Dobro, dobro!

Triller, Pomagati bode moral tudi tovariš Oražen, kajti jeden govornik ne bode zadostoval.

Oražen (se hoče braniti). Veste, gospoda .......

Hribar. Le lepo tiho in ubogati. Ste slišali tovariša Tavčarja, kaj je rekel? (Ostalim). Toda, gospoda moja, vršiti se mora vse mirno in dostojno. Ni treba hujskanja, ker je ljudstvo že itak razdraženo. Ne prilivajmo toraj olja, goreči grmadi.

Tavčar. Tudi Triller bode pomagal; on zna sukati jezik, ta narodni meč. (Hribarju). Nič se ne boj, da nas Slovence na mah zapusti pohlevnost!

Pustoslemšek. To pač to! Pohlevnosti je treba pokazati vrata, potem postanemo vreden narod večjih narodov.

Vsi (vstanejo in odmikajo stole v ozadje).

DEVETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Pirc.

Pirc (pride iz desne v delavski opravi, zgrbljen, opiraje se na palico, ob kateri mu visi dolg molek. Počasi se pomika naprej in se sili v naduho. Govori glasno, da, kričeče). Božji blagoslov vsem, ki ste pobožno zbrani!

Triller (kakor drugi se ozre v novodošlega). Kaj pa vi očka?

Pirc. Bog mi je vzel pred dvajset leti, oba volička.

Vsi (se smejejo). Ta je gluh.

Triller. Gluhi ste očka menda, (mu vpije na uho) gluhi!

Pirc. Nič, nikamor se mi ne mudi.

Vsi (se smejejo). Ta je gluh.

Pirc. Gospodje le zborujte, počil bi se rad, truden sem, le zborujte, saj nič ne slišim. (Potegne bljižni stol k vratom in se vsede). Gluh sem, kakor kamen, kakor kamen, sem gluh, gospodje!

Hribar. To je vendar preveč! Kaj hišnik nič ne pazi, kdo prihaja v poslopje! (Kliče pri densih vratih). Hišnik, Hišnik!

DESETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Hišnik.

Hišnik (se globoko prikloni; ko zagleda Pirca, se prestraši). Kaj želite gospodje?

Hribar (kaže na Pirca). Tega moža odpelji na prosto, klopi je zunaj pod košatimi kostanji dovolj, da se odpočije.

Hišnik (Pircu). Ti nesnaga ti, kje si mi pa ušel, da Te nisem opazil. (Ga sili ven.) Le pojdi z menoj, zunaj je dosti klopi.

Pirc (se brani). Pusti me, šleva! (Proti drugim). Gospodje, zebe me, grozno zebe. Le zborujte, le zborujte, saj sem gluh kakor kamen; nič ne slišim. (Vedno sedi).

Triller. Te nadloge ne bodemo trpeli. Hišnik!

Hišnik (ga vzdiguje). Ven, mrcina!

Pirc. Pusti me, pokora! Pijan si!

Tavčar. Gospoda! (Govori, da ga Pirc ne sliši). Stvar je sumljiva, ta najbrže ni gluh. Bodimo pozorni!

Oražem. Dobro bi ga bilo skušati; zdravniška praksa, mu kmalu vrne sluh.

Vsi (pozorni v ospredju). Pst, pst.

Oražem (gre k Pircu, da ga slednji ne opazi in mu pošepeta na uho).

Pirc (se naglo okrene na Oražnovo stran z vso pozornostjo). Mislite?

Oražen (vesel). Ste ga slišali? To je pravi lopov, špijon deželne vlade. (Ga udari po grbi, da mu slednja zdrkne po hrbtu). Nemarnež! Vohun!

Triller (začuden). Vohun, Pirc?

Vsi (naglo proti njemu obrnjeni.) Deželne vlade vohun! Grdoba!

Tavčar. Lepa vlada, še lepši služabniki.

Hišnik. Ti goljuf ti, alo, ven! (Ga rine skozi vrata).

Vsi (se smejejo). Skupil jo je!

Pirc (se med vrati obrne). Romar — božjepotnik sem, in Vi ga preganjate kot gobovca. Ne bom molil za vas — vi — vi —.

Vsi. Le sami zase molite!

Prelovšek. Podlost deželne vlade!

Tavčar. Taka vlada zamore se obdržati edinole med Slovenci!

Triller (Oražnu). Hitro si ga imel. Hotel je poslušati, kaj vkrepamo. Proti taki vladi neizprosni boj.

Oražen. Seveda! Pojdimo dalje.

Kokalj. Razglas o shodu pa naj preskrbi Pustoslemšek, saj je urednik in bode najbolje ukrenil, da se privabi dosti ljudstva.

Pustoslemšek. Dobro, za-rano v jutro morajo biti gotovi, kaj ne da?

Tavčar. Ne le gotovi, temveč razglasi morajo biti tudi že razobešeni po mestu.

Kokalj. Še nismo gotovi! Treba nam je pri shodu tudi rediteljev.

ENAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Gorindol.

Gorindol (trka na levi. Ker se nihče ne oglasi, vstopi plaho in ker ga nihče ne zapazi, kašlja, da obrne nase pozornost). Herr Purgermajster, Herr Purgermajster!

Vsi (se obrnejo in ga začudeno gledajo). Vi, postrešček, govorite nemško, kje pa ste?

Hribar (stopi k njemu). Prijatelj, vi ste Gorindol, kaj ne da? Ste li tudi vi špijon deželne vlade?

Gorindol. Gorindol, Herr Purgermajster, pred Prešernovem andenknom je moja štacija. Špijon pa ne!

Oražen. Pred Prešernovim spomenikom stojite, pa vas ni strah, da bi vas Prešeren ne zlasal, ko nemškutarite v beli Ljubljani? Ali ne veste, da je bil Prešeren odločen Slovenec?

Gorindol (ves zmešan, ne ve, komu bi odgovoril.). E-e-e

Hribar. Torej gospoda, stvar je končana, lahko odidem.

Gorindol. Herr — — — — —

Triller. (Gorindolu). Vi slišite, ali ne znate slovensko? Kako se pa govori v Ljubljani?

Tavčar (govori s Kokaljem in Prelovškem). Tedaj vi opravite sigurno sami. Reditelje imate?

Prelovšek. Da, s Kokaljem jih bodeva preskrbela, kolikor je v najini moči. Sedaj se pa moram posloviti, gospoda moja. (Vzame klobuk).

Pustoslemšek. Počakaj, do tiskarne greva lahko skupaj. (Se odpravlja).

Tavčar. Ne pozabite na plakate, da bodejo o pravem času gotovi!

Pustoslemšek. Dobro, bodite brez skrbi!

Obadva. Na svidenje! (Odideta zadaj).

DVANAJSTI PRIZOR.[uredi]

Vsi prejšnji, brez Prelovška in Pustoslemška.

Gorindol (v zadregi jecljaje). Nej mi ne zamerja gspudi, k nisem holt hodu v sluvenske šule, tka alstn, tud nisem učen v sluvenski šprahi.

Oražen. Potruditi se morate, da si jo priučite. Za Slovenca je pač neobhodno potrebno, da zna materin jezik.

Gorindol. Bom, bom se potrudu, gspud. (K županu). Gspud žpan! Ena g’spa, ne vem kuk se pišeja, če se ne motm, pa vseglih, nisem ziher — Kuhen- Kuhen, Kuhenstancen, Francenkuhen. Še drugač se pišeja, Kuhen, Kuhen, — kaj je že blu u sred. —

Hribar. Naj se piše, kakor se hoče, povej kaj je z njo, ime me ne zanima!

Gorindol (naglo). Ja že mam! Na-a, na jezik mi je že blu. (Kaže jezik). Nej mi no pumagaja — al vidja, na konc jezika ja imam, e, e, e, Kugeltancen, tancen, tancen, ukul malerija v najbl gvišen šlu. Aha, ja že mam e, e, e. Puheltancen, nak še drgač, deb ga hudiman ga prmejš!

Hribar. Ne vem kaj ti manjka. Ali si ti blede? Povej, kaj je s tisto žensko!

Gorindol. Tista gspa k se pišeja Huftenancen, nak na druga viža — sam djal: na, tle maš ena kronca, pa pejd k gspul žpan, pa jim tkule puvej. Seveda govuri sa pu nemšk. Pa sa djal, Gens gleich zum Herr — — — —

Oražen (v smehu). No, le slovensko povej; kaj je hotela nemškega gospa!

Gorindol. Alstn — — — Se prav, de sa djal, pejd k gspud žpan, pa jim puvej, če ne boja udpravl tisth utruk, k tam v tibuli žuga toučeja, boja tista gspa napravl ena voreng pršverenga, ena gvišna prtožnga.

Oražen. Zakaj pa bo napravila gospa “pršverenga”!?

Hribar. Glej Gorindol, jaz nimam časa, povej hitro kar veš — a sploh me ne zanima, nimam časa.

Gorindol. (Hitro udari z nogo ob tla). Aha, zdaj ja pa mam, — urag, spet mi je ušla, glih na konc jezika mi je bla. Tu je težaun, če člouk kej puzab; pa ta nemška špraha je že tku narudna ........

Triller. No prej si pa rekel, da ti gre s slovenščino težko; poglej kako si sam s seboj v navskrižju!

Kokalj. Kaj pa je gospoda? (Stopi s Tavčarjem bližje). Kaj je tako smešnega?

Hribar. To je bebec, saj nič ne pove. Jaz moram iti, gospoda!

Gorindol (naglo). Prtožnga buja napraul, k utroc tam kukr je biu tist amerikansk cirkus, Balga, pa Balga, tista, ta velka žoga bijeja. Veja no, zavelj tga, ker ta gspa maja enga fidelna k mu pravja Cukerkrajzlčk, k ma črna dlaka, pa majhn gubc. Zdej je pa glih en poba s šlogarjem hotu udart žoga, je pa fidelna zadeu po gube tku, da se je cela ura valu po tleh. Zdaj pa verlonga tista gspa, da morja žoga konfenzirat, pube pa razgnat, de fidl ne pride več v nesreča?

Vsi (se smejejo). Ta je lepa, res prav lepa!

Tavčar. Torej tu v beli Ljubljani naj bi našim otrokom prepovedali vsako prosto uro zaradi enega nemčurskega ščeneta. Gospoda, kam še pridemo?!

Triller (smejoč). Le povej gospej, da naj svojo “prtoženga” pošlje naravnost nemškemu cesarju, da bode rešil ubogega fidelna vsake nesreče.

Hribar. Sedaj Goindol le pojdi v božjem imenu.

Gorindol (odhajaje se priklanja). Alstn, se zahvalm, sluga punižn. — In se prpuročam!

TRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji brez Gorindola.

Hribar (proti Tavčarju). Moje srčno sočutje, dragi tovariš, da je Tvoja gospa soproga prišla med razbojniško druhal v Ptuju.

Tavčar. Ni mi samo za mojo soprogo, ki je bila napadena, pač pa za vse Slovence in Slovenke, ki so morali občutiti, falotstvo ptujskih razbojnikov.

Oražen. Pa tudi gospa Svilkova je bila celo ranjena, če sem prav slišal.

Kokalj. Ubožica, koliko je prestala strahu.

ŠTIRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Hišnik.

Hišnik (pride počasi in se priklanja). Klanjam se, visoka gospoda!

Hribar. Kaj je novega?

Hišnik. Tri gospe so me poslale vprašat, če gospodje še zborujejo; ne, drugač so dejale; če smejo oni ven iti.

Triller (nervozen). Kaj pa vam je danes ljudje, ali ste zgubili res vso pamet?

Hišnik. Oh saj res! Jaz mislim, da so dejale, če bi one smele noter priti, ali pa, če bi kako drugač do njih prišle. Tako, tako so dejale; prosim na vslugo sem. (Se priklanja in globoko oddahne).

Kokalj. Kje pa so tiste gospe?

Hišnik. Na onem voglu, pri stranskem hodniku na desno, če se od leve zavije. Ne, če se od desne zavije, na desnem hodniku, na levem voglu.

Kokalj. Kaj blebečete, kdo vas neki razume. (Gre po dame, odhaja zadaj). Znabiti res kdo zunaj čaka.

Tavčar. Kdo bi le bile? Mogoče odposlanstvo ženskega društva?

Hribar. Mogoče kaki preoblečeni špijoni. Žal mi je, da nisem že prej odšel, predolgo sem se že zadržal; čez glavo imam dela. —

Oražen (gleda na uro). Saperlot, že toliko ura? Jaz moram tudi hiteti.

Tavčar. Menda vaju dame ne preganjajo, potrpita še par minut.

Hribar (Hišniku). Do jutri moraš odstraniti iz glavne dvorane vse stole; gotovo bode toliko ljudi, da bi bili le v napotje. Odnesi tudi iz te dvorane vse stole na podstrešje, ker bode tudi ta dvorana, natlačena ljudi.

Hišnik. Že dobro, gospod, vse bo v redu! Klanjam se, gospod, sluga sem! (Odide).

PETNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji ter gospe, Tavčarjeva, Govekarjeva, Zalaznikova, katere pripelje Kokalj.

Kokalj. Častite dame so čakale na hodniku. Radovedne so, kaj se je ukrenilo.

Tavčar. To je lepo. Ko se vodo zanimale žene za narodni obstoj, imeli bodemo tudi več narodnih in neustrašenih mož. (Sega v roke). Gospa Govekar, kaj ne da? Gospodična Zalaznikova, tudi Vi ste trpeli za narod.

Hribar (pripravlja stole). Prosim častite dame, poslužite se. Jako me veseli, da se zanimate za narodno stvar. (Sedejo okoli dam).

Tavčarjeva (sedeča). Kadar opešate vi borilci, tedaj nastopimo me, vsled tega je treba, da se kaj priučimo.

Triller (ki sedi na levi Tavčarjeve). Jaz sem vedno vnet za žensko volilno pravico; žena, ki se že sedaj zanima za obstoj naroda, bi se potem veliko več. Na splošno pa, čast narodnim borilkam!

Hribar. Dovolite, častite dame, da vas naravnost vprašam, kako je bilo v Ptuju. Ali je resnica, kar pišejo slovenski listi? Oprostite to vprašanje, ker časopisi včasih pretiravajo.

Tavčar. Neverni Tomaž! Cenjene dame, le povejte mu, da bode prepričan!

Tavčarjeva. Ko smo stopile iz železničnih voz, so na kolodvoru pridrvili nad nas upijanjeni možki s palicami. Niti mislile nismo, da velja to nam, a že je pričelo padati po nas. Nekateri so se vrnili v vozove, pa tudi tam ni bilo varno. Druhal je udrla tudi tja. Policije ni bilo nikjer, dasi smo jo klicali na pomoč. Tolpa nam je sledila do Narodnega doma. Med potjo so nas pa obmetavali z blatom in črnilom. Ko smo pa pribežali v Narodni dom, je druhal pričela pobijati šipe. Gospoda, drugo vam bode znano; kajti, kar pišejo slovenski listi, je resnica.

Tavčar (Hribarju). Si čul? Verjameš?

Hribar. To je nečloveško.

Tavčar. Gospodična Zalaznik, ali so tudi vas ranili?

Zalaznikova. Da, marsikatero sem dobila čez hrbet, in če bi me ne varoval gospod Grebenc, bi bila gotovo udarcem podlegla.

Oražen. In vi gospa Govekarjeva? Vi ste jim menda ušli?

Govekarjeva. Res, stekla sem nazaj v železniški voz, toda druhal je pridrvila za menoj in mi strgala obleko. Hujšega se mi ni zgodilo, ker mi je pritekel na pomoč neki gospod, ki me je ubranil pred štirimi napadalci.

Hribar. Zares, nekaj neverjetnega. Toda upajmo, da se nam taka sramotna početja ne obnove! Jutri imamo shod in upam, da se ga udeleže vse zavedne dame, da tam vsi skupaj zahtevamo zadoščenja!

Tavčarjeva. Prišle bodemo polnoštevilno, toda sovražniku odgovorimo odločno!

Oražen. Gospoda, čas hiti.

Tavčarjeva. Oprostite, da smo vas zadrževale, to pač stori naše goreče rodoljubje.

Vsi (vstanejo).

Hribar (Tavčarjevi ponudi roko). Prosim gospa!

Tavčar (Govekarjevi). Izvolite gospa!

Govekarjeva. Prosim gospod doktor!

Triller. Da bi bile vse narodne dame tako zavedne, kot ve častite, potem bi bil slovenski narod na drugi stopnji, kot je danes.

Oražen. (Zalaznikovi). Dovolite mi cenjena gospica!

Triller (odpre vrata ter odide s Kokaljem zadnji).

Vsi. (Odidejo iz prizorišča).

ŠESTNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Hišnik sam.

Hišnik (pokuka pri stranskih vratih). Kaj so že šli? Kar sram me je, da sem bil tako neroden. Na levem voglu desnega hodnika, če se z leve v stran zavije. Oh bedak, pa kaj hočem, ko so me dohtar Tavčar tako zmešali. Ampak sedaj pa bode drugače v Ljubljani! (Si mane roke). Nemške napise bomo sneli, pa bomo obesili samo slovenske. Potem pa tisti tajč po ljubljanskih gasah! Če je bilo le kos gospodične, pa je že po tajčarsko brbrala! To je prav, da bomo nemčurstvu pokazali vrata, bomo vsaj vedeli, da smo Ljubljančanje v Ljubljani!

SEDEMNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Hišnik in Pirc.

Pirc (prišepa pri stranskih vratih). Kanalje so odšle? Vi krivoverci, Bog vam bodi milostljiv, vrgli ste me na cesto.

Hišnik. Ti si špijon, še enkrat te zakadim vun, le stem razločkom, da te sedaj pahnem skozi okno.

Pirc. Križ božji, imej pamet, to so pagani, da mene kaj tacega dolže. Vidiš, frančiškani dele ta teden odpustke in prišel sem po nje; težko sem prišel sem po nje; težko sem prišel, pa za odpustke se mora človek, že malo potruditi. Kristjan, ki veruješ v enega Boga, poglej sem! (Kaže blesteč cekin). Ali ga vidiš!

Hišnik. Vidim, vidim. Če imaš cekine, pa si kupi pošteno obleko. Ti si, in še enkrat rečem, da si — špijon!

Pirc. Bogu se potoži, ker natikaš poštenemu človeku slabo ime. Cekin poglej, če si človek božji!

Hišnik. Vidim, vidim, je že dobro.

Pirc. Dobro, našel sem ga, našel sem tvojim pragom, izpred katerega si ti romarja podil. Pravičen človek sem, ne želim tujega blaga, za to ti ga vračam, ker vem, da je tvoj.

Hišnik (na stran). Moj ni, jaz ga nisem zgubil. Sedaj je še vprašanje, če bo moj! (Glasno). Pošten človek si, to že vidim.

Pirc. Pametna je bila ta beseda. Na, vzemi ga, po pošteni poti ti ga vračam. (Mu da cekin). Sem še špijon?

Hišnik (na stran). Čimdalje večji špijon!

Pirc. Kaj godrnjaš, zini, če imaš pošteno srce.

Hišnik. Pošten človek ste, Bog mi odpusti greh, ki sem ga napravil.

Pirc. Dobro, vse naj bo pozabljeno.

Hišnik (spravi cekin). Vse pozabljeno, cekin tudi.

Pirc. Sedaj pa k molitvi. — E, kaj pa so imeli gosposki hlačniki, črnobradi grdogledi, škrici prekajeni, dolgopezci neverni!?

Hišnik. Nič nisem slišal.

Pirc. Malo si le poslušal, recimo pri vratih in škilil skozi ključavnico, zato, če zabavljajo čez hišnika, ki z Amerikancem popiva v zborovalni dvorani, s široko razkoračenimi nogami, na stolu.

Hišnik (začuden odskoči). Ti veš? Kdo ti je povedal?

Pirc. Pusti tisto, reci le, da si prisluškoval.

Hišnik (prepaden). Sem.

Pirc. Čez vlado zabavljali?

Hišnik. Gotovo.

Pirc. “Živio, Srbi” klicali, kaj ne da?!

Hišnik. Najbrže.

Pirc (skrivno piše). Čez Švarca zabavljali?

Hišnik. Menda že.

Pirc. Potem si moj prijatelj, molil bom, da se ne pogubiš. Zdrav ostani!

Hišnik (naglo, veselo). Zdrav prijatelj! Poglej, poglej, če ni mogoče na pragu še kak cekin, najbrže sem jih še več izgubil.

Pirc (odhajaje se krohota). Ha, ha! Po odpustke grem, ne bom se na prage oziral. (Odide).

Hišnik (odide za njim, na desno).

OSEMNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Lilica sama.

Lilica (nastopi zadaj, belo oblečena s “punčko” v naročju, poje). Slovenka sem — — —.

DEVETNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Lilica in Hišnik pozneje Radegunda.

Hišnik (iz desne). Kaj pa ti čvrliš? Kdo ti je rekel hoditi sem? Ali mi greš — — —

Lilica. Mama je rekla, da naj grem pogledat, kaj delate, če niste šli v gostilno. (Dene punčko na stol in se igra).

Hišnik. Kaj, v gostilno, ko imam polne roke dela. He, ta le cekin. (Gleda cekin v roki). Ni ga našel ne, ta špijon! To je vladni denar; s katerim me je hotel podkupit, da bi mu izdal, kake tajnosti, Da sem mu povedal, da bo shod, s tem mu nisem razodel nič tajnega, saj bi to jutri itak zvedel iz plakatov. Denar pa dam družbi sv. Cirila in Metoda, in tako bo nemška deželna vlada, nehote podpirala slovensko, šolsko družbo.

Radegunda (pride iz ozadja s cunjo v roki). Ali tako pospravljaš, še celo uro? Kaj ne, pa prorokuješ! Ti hlačon nemarni, ti!

Hišnik. Nič Radegundica, sladka moja, Nemce bo vse ta rogat vzel, smo že tako zapisal in podkrižal. Nič ne bodo več razbijal naših glav. (Jo hoče objeti).

Radegunda (se mu izvije). Nič se ne prilizuj, delaj, delaj, kaj bi vedno norel, daj si že star, pa si še vedno tako neumen!

Hišnik. Kaj praviš neumen? Kar tako štemana ne bodi! Star sem res, v ljubezni sem pa vedno mlaj. Raj te imam, kakor kedaj preje. (Steče za njo).

DVAJSETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Gorindol.

Ko steče Hišnik proti Radegundi, slednja zbeži na desno k izhodu, v tem nastopi naglo Gorindol, da telebne v Radegundo, da ona prestrašena odskoči ter bolestno zakriči in se prime za glavo.

Gorindol. Ja že imam! Kuheltancenmuhel! O, joj!

Radegunda. Oj moja glava, moja glava, ti vragov Kuheltancen — — — —

Hišnik (jo objame). Oj moja revica, al si se hudo, mislim, da ne bo sile?

Radegunda (vrže cunjo iz rok in odide jokaje). Oh, Oh!

Hišnik (popade cunjo in jo vrže Gorindolu). Na, ti nepridiprav. Kuhelteufeltancen! —

Gorindol (se zgrabi za glavo). Au, au, ob zobe sem! Au, au! (Zbeži).

EDEINDVAJSETI PRIZOR.[uredi]

Hišnik. No, tako bodo šli vsi Nemci perkalafur, kakor je šel ta Kuheltancen. (Rine stole skupaj). Sedaj je pa treba v roko pljunit, da bo kaj videt. Če pa bomo v Ljubljani ta pravi Slovenci, bomo pa zapel, tako le: (Poje).

Dolgo smo Nemčurjem kašo
Pihali pohlevni mi.
Oni pa brezbrižnost našo
Smešili so brez skrbi,
In pri tem so se redili
Kot redi se v šumi polh.
Nam pa komaj privoščili
Nekaj shujšanih so bolh!
Saj Slovenec je brezbrižen,
Nemšk podpira rad napuh,
Kakor ovčka je ponižen
za dolžnosti, slep in gluh.

* * *

Vseh stvari pa enkrat konec
Mora bit na vsak način!
Več ne bo nemčurski zvonec
Nam zvonil z nemčurskih lin.
Smo zbudili se iz spanja,
Govori se vsaj tako.
Nemcem naj se več ne sanja
Da ostane status quo!
Kuhltajč le vrag naj vzame
In pa te, k’ ga govore,
Zlasti naše vrle dame,
Naj ga enkrat opuste!

  • * *

Čast pač ni za našo ženo
če gre k Nemcem po klobuk,
Ali stopaj spredaj leno
Al pa zadaj vanjo smuk!
Ne redimo si na grudi
Nikdar več strupenih kač,
Tuje delo naj se studi
Zdelek naj bo le domač!
Kamor prideš, naj odmeva: —
“Svoji k svojim,” kakor grom,
Pa bo kmalo nemška reva
Šla na boben — rom — pom — pom!
“Jež”

Tudi v Clevelandu[1] našem
Naj godilo b’ se tako
Da mošnjičku ne bo vašem
Predlo od Židov grdo zlo!
Trgovino imamo lastno
Ki blaga ima le kaj,
Zatoraj zvest ji bodi častno
Danes, jutri — vekomaj.


Zagrinjalo pade.

DRUGO DEJANJE.[uredi]

Na Marijenem trgu, 20. septembra proti večeru. Na levi v ospredju frančiškanska cerkev za njo St. Petra ulica v kotu na levi v ozadju Prešernov spomenik. V ozadju na sredi frančiškanski most ter se vidi daleč tja po Štritarjevi ulici pred rotovž. Nad rotovžem grad. Na desno in levo v ozadju hiše z drevjem. Na desni strani Prešernova ulica s pošto.

PRVI PRIZOR.[uredi]

Ko se zagrinjalo dvigne, se pomika sprevod občinstva iz desne na levo, prepevajoč pesem: “Hej Slovenci!”; na čelu Dr. Tavčarjeva, ki nese slovensko zastavo z Govekarjevo, Zalaznikovo in drugimi narodnimi damami. Dame mahajo z rutami, možki s klobuki. V sprevodu so vse osebe razun Hribarja, Tavčarja in Oražna. Ko sprevod odide za kulise, koraka četa vojakov na čelu Mayerbuba preko odra, od desne na levo. Ljudstvo hodi sem in tja in začudeno gleda korakajoče vojake. Čujejo se pogosto “Živio” klici. Žandarji pode ljudi iz odra in vpijejo: “Halts Maul!”

DRUGI PRIZOR.[uredi]

Kokalj in Triller (prideta iz desne).

Triller. Toraj tako se bode postopalo v Ljubljani! Kdor bode zakričal “Živio”, bode aretiran! Ali ni to od sile?

Kokalj (razburjen). Od sile, od sile, sramotno je to! V Ptuju so Nemci pobijali Slovence, a v Ljubljani tudi malo manjka. Niti “Živio” ne smemo klicati!

Triller. Vidiš tako je! Slovenci smo povsod zatirani! Nemec pa počenja, kar se mu zljubi. Mi pa, če le z mezincem ganemo, nas že zapirajo, kakor tolovaje.

Kokalj. Da, slabo je. A vendar predsinočni shod je pokazal, da so se pričeli Slovenci zavedati in to je najboljše znamenje za bodočnost Slovenije.

Triller. Obžalovati je le demonstracije, ki so se vršile po shodu. Jaz sem proti vsakemu nasilju. Nemško časopisje sedaj vpije, kakšni tolovaji smo Slovenci.

Kokalj. Prijatelj! Kaj pa Ptuj? Zakaj so Nemci pobijali mirne Slovence? Kdo jih je branil?

Triller. Res je! Nemški listi so tiho o nemških grozovitostih, o nas pa trosijo med svet najpodlejšo neresnico. —

Kokalj. No, potem pa mirno prenašajmo krivice, ki se nam gode; nastavljajmo jim hrbte, da nas bodo svobodno pretepali! Po mojem mnenju: zob za zob! Oni nas, mi njih! To bi bil najlepši odgovor. Čemu bi nas ravno oni bili, pretepali? — — —

Triller. Pst, ne govori tako glasno! Vojaki prihajajo. (Gleda na levo). Poglej, (kaže na levo), kako pode vojaki ljudstvo. (Čuje se “Živio” in povelje “Zurück”). Ali živimo še v ustavni Avstriji? Ali se sme na tak način preganjati ljudstvo, če glasno pokaže, da je slovensko?

Kokalj. Zadnji par šip, ki jih je ljudstvo pobilo na kazini, nas bodo vlačili po ječah! Zaklinjam se prijatelj, da tega ne strpi moja duša, ker bije v mojih prsih slovensko srce!

TRETJI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Prelovšek.

Prelovšek (prileti z desne razburjena). A tu stojita, — prijatelja, — mirno — žandarji pa vlačijo nedolžne ljudi v ječo! To je kakor sodni dan! Kje so bili v Ptuju žandarji in vojaki, ko so Nemci pretepali mirne Slovence?

Kokalj. Povej, kaj se je zgodilo?

Prelovšek. Stal sem pred Auerjevo pivovarno, ko zakliče nekdo: “Živio Slovenci!” Kar se vsuje vojaštvo na nas z bajoneti; kdor ni bežal, jih je dobil, če se je pa pritožil, so ga žandarji vklenili in odvedli v ječo. (Pogleda na desno). Ha, ta prihajajo, le oglejte si jih! —

ČETRTI PRIZOR.[uredi]

(Od desne pripeljejo žandarji dva vklenjena Slovenca in odidejo z njima na levo).

Triller. Toraj je res, kar mi je bilo neverjetno. Gospoda, kaj je storiti?

Kokalj (premišljuje). Seveda, Slovenci moramo biti pohlevni — o — kajpada!

Triller. Le do gotove meje naj gre vsaka stvar; ali bi bilo čudo, če nam zavre kri? Komaj smo glasno spregovorili, že so nad nami z bajoneti.

Prelovšek. Nek mlad poročnik, če se prav spominjam, se piše Mayer, ta smrkavi pobalin, divja s svojim vojaštvom, kakor divja hijena in vsled tega je ljudstvo že do skrajnosti razburjeno (Slišijo se “Živio” klici in žvižgi). Žayer je skrajno aroganten človek, nad ljudmi vedno kriči: “Halts Maul, windisches Gesindel”! Ali bodemo to mirno prenašali; ali se moramo pustiti na lastni grudi preganjati, zaničevati?

Triller. Kje je pa župan?

Prelovšek. Tavčar me je tudi vprašal zanj, pa nisem vedel odgovora. Najbrže bo pri deželni vladi, pri posvetovanju.

Kokalj. Jaz hitim na magistrat in če dobim župana tam, ga prosim, da ščiti ljudstvo pred podivjano soldatesko.

Prelovšek. Če ga dobiš, povej mu, da je Mayerbub udrl v vežo pri Auerju, tam spodil ljudi na ulico, kjer so jih žandarji suvali s puškami, nazadnje pa odvedli v ječo.

Kokalj. Počakajta, takoj se vrnem. (Odhiti).

Triller. In čemu se je poslalo nemško vojaštvo na Slovence? Saj imamo vendar več slovenskih polkov.

Prelovšek. Zakaj? Zato, da izzivajo Slovence, jih pretepavajo in zapirajo. Saj nemška vlada to želi in podpira.

Triller. Da, saj to je sedaj pri vladi v navadi.

PETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja in Pustoslemšek.

Pustoslemšek. (Prihiti z desne s papirji). Za Boga, kaj pa delate tu? Kaj se godi po Ljubljani! Žandarji vlačijo naše ljudi brez uzroka v ječo. Videl sem kako je neki vojak udaril s puško nekega fanta, drugi ga je pa prebodel, da si je fant ležal pobit na tleh.

Triller. Ti žandarji in vojaki niso ljudje, pač pa hijene!

Pustoslemšek (dviga pesti). Na to pa prično ranjenca vklepati. Kaj se je potem zgodilo z njim, ne vem. Odšel sem, ker nisem mogel gledati zverinskega početja tega barbarskega žandarstva. To je grozno! Po meni vse kipi!

Prelovšek. Ali moramo vse to mirno gledati? Ali ni nič krvi v nas?

Triller. Pomagajmo si, a kako?!

ŠESTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja, Hišnik in Radegunda.

Hišnik (Pridrvi z ženo z leve). Joj, joj, joj, kam pa naj greva, če ne domov?

Radegunda (jokaje se drži za bok). Jojmene tle le me je, pa glih na kost!

Triller (in drugi jo obstopijo). Kaj pa je, kaj se je zgodilo?

Radegunda. Žandar me je s flinto sunil, ko sva hotela iti dam.

Hišnik. Ubirala sva jo iz Narodnega doma, kar nas soldati zapodijo nazaj. Potem sem pa dejal žandarju, midva greva domov. Pa ni nič pomagalo, kar vpili so: “Zurück bindiše!” Ubral sem jo, kar se spomnim, da je žena zadaj. Zagledal sem jo ravno, ko jo je nek žandar s puško sunil pod rebra.

Prelovšek. Ali mu niste rekli, da gresta domov, zakaj vas niso pustili naprej?

Hišnik. Zato menda, ker smo Slovenci.

Radegunda. Oj, to me boli!

Prelovšek. Ali ste si zapomnili, kdo Vas je?

Hišnik. Kaj hudimana, ki je toliko zmešnjave. Kanalčki so bili, pa žandarji.

SEDMI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Kokalj.

Od desne pripeljejo žandarji dva vklenjena Slovenca. Ljudstvo kliče: “Živio”! Zadaj pojejo “Hej Slovenci”.

Kokalj (pride z leve zasopljen). Župana ni na rotovžu, kar se sedaj godi v Zvezdi, je pa že preveč! Vojaki pritiskajo ljudi proti kazini, pred kazino pa že čakajo žandarji, ki potiskajo ljudstvo nazaj v vojaške bajonete.

Pustoslemšek. Kar počenja nocoj vojaštvo, to že ni več človeško, pa kje je vendar župan?

Kokalj. Župan je šel k vojaškemu poveljniku. Ta mu je pa naznanil, da župan nima v mestu ničesar govoriti in da je mesto sedaj v rokah vojaškega poveljnika.

Triller. Ni mogoče! To se pravi, da je sedaj nad nami nabrušen bajonet in nabasana puška.

Prelovšek. Naj se zgodi kar hoče, jaz hitim na rotovž, da zvem, kaj se bode ukrenilo. Pobijati se pač ne pustimo. (Odide).

Triller. Škandal! Sramota! To je naša vlada! Smilijo se mi ljudje, ki jih žandarji nedolžne uklepajo.

Pustoslemšek. Kaka razlika, Maribor, Celje, Ptuj ali Ljubljana? Pri nas, kjer je skoraj vse mirno, je vse polno vojaštva. — Drugje pa, kjer se pobija Slovence, — pa nič. —

Kokalj. Gospoda, jaz hitim k deželni vladi, zahteval bodem o tem pojasnila.

Triller. Le idi, pa povej nadutemu Švarotu, kar mu gre. Jaz poiščem pa Tavčarja, da posreduje odstranitev vojaštva.

Zadaj se čuje klice “Zurück Bande, Halts Maul!” Petje “Lepa naša domovina”.

OSMI PRIZOR.[uredi]

Pustoslemšek, Hišnik in Gorindol.

Pustoslemšek. Celo krdelo vojakov stoji z nasajenimi bajoneti pred deželnim sodiščem. (Posluša petje). Da, lepa si naša domovina, a tužna. Čez te hoče gospodariti tujec. A ne udamo se! Če bi imel Samson-ovo moč, kako bi zdrobil te proklete sovražnike v prah.

Hišnik in Gorindol (prideta z leve, spredaj).

Gorindol. Kar živim, ne pomnim kaj tacega.

Hišnik. Žena ni hotela iti domov, spravil sem jo k mojemu prijatelju, jaz sem ji pa komaj ušel. Sedaj, ko hočejo Ljubljano uničiti, naj bi sedel za pečjo, ne tega pa ne, če me prav ubijejo.

Pustoslemšek Kje sta pa bila?

Gorindol. Pr kulodvor, pa je tulk sldatov k listja in trave. Siebenundzvanzgari pa dragunarji na kujneh z golim sablam.

Hišnik. Gospod Kosler so dragonarje povabil na pir. Dal so jim deset faselnov, da ne bojo opešali. Dragonci so pili, kar se je dalo, pa se pridušali, kako bojo po Slovencih klestili.

Pustoslemšek (začuden). Kaj, Kosler je dal vojakom piva?

Hišnik. Pa še kako so pili, kakor žabe, pa ropotali s tistimi sablami.

Gorindol. Pa en uficir je pa djau sudatom: Also, wer “Živio” schreit, den gleich nieder schiessen! Tu sem jaz slišal, pa deb ne smel “Živio” klicat, s tem pa jaz nisem einverstanden. (Odideta na desno “Živio” klicaje).

DEVETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Prelovšek, Tavčar in Oražen.

Prelovšek (prihiti iz leve). Kamor pridem, vse razburjeno, na rotovžu ne vedo ničesar. Vlada odreja vse po svoji volji. Če pojde to tako naprej, ne bodemo vedeli ali, smo v Turčiji, ali na Kitajskem.

Pustoslemšek. Kaj si zvedel?

Prelovšek. Nič, prav nič!

Tavčar in Oražen (prideta skupaj iz leve).

Tavčar. Na vsak način moram jaz do prezidenta, deželna vlada je vzela vodstvo in poveljstvo v roke, toraj je ona odgovorna za vse, kar se zgodi.

Kokalj (z desne). Ničesar ne moremo doseči. Ljudstvo naj gre spati drugače ga bo vojaštvo pobilo; tako so mi svetovali pri deželni vladi.

Tavčar. Kaj si bil tam?

Kokalj. Da, ravno sedaj prihajam od tam.

Oražen. Kdo je v uradu?

Kokalj. Pri prezidentu so: general Girardini in žandarski ritmojster.

Tavčar. In kaj si jim povedal?

Kokalj. Niso mi dali besede. Prezident je rekel, da naj le bodem lepo potolažen, ker ima vso skrb za mesto, vlada in ta le gospod. Pri tem je kazal na generala, ki si je smehljaje vihal svoje brke. General mi je pa rekel, da naj gre ljudstvo spati, potem se mu ne bode ničesar zgodilo.

Tavčar. Seveda spati bi nas gonili, a mi smo zrel narod in se ne pustimo komandirati ne od Švarata, ne od kakega generala.

Oražen. Zakaj mu niste povedali, naj gre spati seganjat ljudi v Ptuj, tja, kjer divjajo Nemci in pobijajo mirne Slovence. Tja naj gre pogumni general!

Tavčar. Ogenj in žveplo nad Ljubljano, to je naloga birokratske Avstrijske vlade, a prestali smo Slovenci še hujše čase in gotovo bodemo tudi te. Prijatelji, pojdite, mirite ljudstvo, da se ne zgodi kaj hujšega.

Gorindol (prihiti z desne prestrašen). Gspudi, vojaki gredo!

Oražen. Svobodno jim, mi jih ne zadržujemo.

DESETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Tavčarjeva, Govekarjeva, Zalaznikova in nekaj drugih pribeže iz desne proti levi, a tu stopita dva žandarja, in jim zakličeta:

“Halt! Zurück! Zdaj se pa čuje ‘U boj.’

Tavčarjeva. Povsodi nas preganjajo. Gospodje, kaj se to ne more zabraniti?

Oražen. Častite dame! Proti bajonetom ne moremo storiti ničesar, toda z vlado bodemo že obračunali.

Zalaznikova. V beli Ljubljani že človek ne sme na ulico, že ga zgrabi vojak.

Prelovšek. Žalibog da je tako, obupati pa ne smemo. Tudi vojaške nasilnosti bode enkrat konec.

ENAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, žandarji in vojaki.

Žandarji pehajo ljudi iz leve proti desni, Oražen, Prelovšek, Pustoslemšek in Kokalj stojijo mirno. Dame se umaknejo na stran, ljudstvo tišči na levo, tam jih pehajo vojaki nazaj. Orožniki na levi: “Stran, proč” ter sunejo ljudi s puškami.

Govekarjeva. Kam naj pa gremo, kamor pridemo, nas vojaki ne puste naprej. To ste živine!

Oražen (na levo). Toraj pustite ljudi naprej, če vidite, da jih od zadaj pode z bajoneti.

Žandar. Halts Maul, sonst schlage ich Sie nieder!

Prelovšek. Protestiram proti takim nasilstvom. Če zadaj pritiskajo vojaki, jim bodete vendar skozi pustili.

Žandar (z nastavljenim bajonetom). “Zurück!”

Vojak. Vorwäras! Marsch! (Ljudstvo kriči in se stiska, ženske jokajo).

Oražen (kriči). Kje je poveljnik? Kaj hočete ljudstvu? Pustite ga naprej! Ljudstvo je vendar mirno!

Prelovšek (proti žandarju). Tacega nasilja ne dopustimo. Ali je to v imenu postave, ali na ta način mirite ljudi?

Tavčarjeva. Gospodje! Ali se nas hoče naravnost pomoriti? Kje je vladni komisar, kje je župan?

Pustoslemšek. Je li to človeško, drezati ljudi z nasajenimi bajoneti?

DEVETNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Mayerbub.

Mayerbub (pridivja na Prelovšku). Was haben Sie da zu reden, Vorwärts Marsch, windisches Gesindel! (Pojdi z golo sabljo ljudi. Ljudje beže, Dame se držijo Oražna).

Prelovšek. Zahtevamo, da se z ljudmi postopa človeško. Psovke vam pa prepovedujemo.

Med tem prepirom se ženske zgražajo nad Mayerbubom, konečno jih Oražen in Kokalj odpeljeta na levo.

TRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Na odru ostanejo Pustoslemšek, Prelovšek, Mayerbub, vojaki in žandarji. Zatem prihiti Triller.

Mayerbub (skoči k Prelovšku in ga zgrabi za suknjo). Was haben Sie gesaht? Sofort zwei Mann her!

Prelovšek. Postopajte z ljudmi človeško, ne razburjajte jih s svojim zverilskim nastopom.

Žandarja (skočita k Prelovšku in ga vklepata).

Triller (in drugi zgrabijo Prelovška in ga hočejo strgati žandarjema). Mi ga ne pustimo, ničesar vam ni storil.

Mayerbub (k orožnikom). Den Mann gleich abführen!

Pustoslemšek (stopi pred Mayerbuba). Welche Ursache haben Sie, den Staats-Ingenieur zu verhaften. Er verlangt ja nur Rücksicht für die Bevölkerung!

Mayerbub. Was geht Sie das an! Marsch! (ga sune s sabljo v hrbet).

Pustoslemšek. Sie, ich bin Reserve-Officier! Da! (Mu poda vizitko).

Mayerbub (raztrga vizitko in mu jo vrže pod noge, vojakom). “Marschieren, Marsch!” (odide z vojaki na desno).

Pustoslemšek. Pobalin! To ti hočem poplačati.

Triller. (Prelovšku, katerega vklenjenega odvedejo). Prijatelj, trpi kolikor moreš, saj trpiš za domovino. Jaz grem k deželnemu sodišču, da te izpuste. (Odide).

ŠTIRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Adamič, Amerikanec in občinstvo.

Od zadaj petje “Kje dom je moj”.

Adamič (pride z Amerikancem z desne, pred pošto obstaneta, kjer mu kaže hiše). No stric, kako se Vam dopade Ljubljana? Lepa je in velika, kaj ne da?

Amerikanec. Yes, yes, Cleveland je še večji, New York pa še večji.

Adamič. Pa vendar se Vam tu bolj dopade, kakor v Ameriki.

Amerikanec, Šur, pa to ni za nič, ko se ljudje eden drugemu tolikanj odkrivajo in priklanjajo. Pa vse le v en gospod, pa gospod!

Adamič. To je vendar olika.

Amerikanec. Yes Sir. Olika, koliko pa imaš od nje. Že leta in leta hodiš v šolo, pa si še nič ne prislužiš, ali je to all right (ol rajt)!

Adamič. Nekaj let, to ni nič. Treba bode še dosti let, predno bodem sam svoj.

Amerikanec. Ne, to ni dobro, — is for nothing!

Adamič. Kaj v Ameriki nimate nič šol?

Amerikanec. So že, pa tam si vsaki takoj denar služi.

Adamič. Oj, — joj. Vidite stric — to je pošta, tam pa kazina, kjer so šipe pobite.

Amerikanec. Pojdiva pogledat. Come on!

Adamič. Ne stric, jaz moram domov.

Amerikanec. All right, pa pojdiva, si pa še jutri ogledava. Come on! (Odideta na levo).

PETNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Lunder in Gorsič.

Prideta zadnja med ljudstvom. Pred pošto se vstavita.

Lunder. Krasno je vspela današnja veselica.

Gorsič. Zelo lepo le predolgo sva se mudila.

Lunder. Draga moja, danes smo praznovali šestdesetletnico tiskarskega društva, to pač ni vsaki dan. Ali niso lepo peli?

Gorsič. Res lepo, kar očaralo me je.

Lunder. In ko bodeva midva mož in ženica, tedaj bodeva vedno prepevala, da nama bode življenje prijetnejše.

Goršič. Dragec, kedaj pa bo to. Oh kedaj?

Lunder. Še kratki dve leti; ko bodem polnoleten, potem bodeš moja, za večno moja zlata dušca (jo stisne k sebi).

V ozadju se čuje petje “Lepa naša Domovina”.

Gorsič. Hitiva proti domu, pozno je, ljubček moj! (Odideta).

Petje vedno glasneje, iz desne se čuje korakanje vojakov.

ŠESTNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Tavčar, Triller in Hribar, pozneje vojaštvo. Vsi pridejo z desne.

Tavčar. Švaro, prezident Švaro je odgovoren za vse posledice, ta zagrizen nemčur. Čemu je vzel županu vodstvo?

Hribar. Jaz sem pri deželni vladi protestiral, več ne morem storiti.

Triller. Naša dolžnost je, da preprečimo to samodržtvo. Gospodar Ljubljane mora biti župan (odidejo na levo).

SEDEMNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Pirc sam.

Pirc (se plazi za županom). Protestiral, protestiral, kaj pak! Ni li od sile, kar počenjajo Slovenci. Vpijejo in kriče, da me je sram, da sem tudi jaz Slovenec. Ne bodeš županil dolgo Ljubljani, ne, odklenkalo ti bode in tudi tebi dolgobradi in grdogledi Tavčur in tebi rasposajeni Triller. (Piše v notic).

Mayerbub (za odrom). Habt Acht! Marschieren, mir nach — Zug marsch!

OSEMNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Ljudstvo se zbira okrog Prešernovega spomenika in kliče “Živio Slovenci”. Med njimi so Pustoslemšek, Hišnik, Gorindol, Danilo in drugi.

Danilo. Bežali pa ne bomo. Dokler mirno stojimo in prepevamo, nam nihče nič ne more. Zapojmo, hej, zapojmo! (Začne peti za njim vsa družba “Hej Slovenci”).

DEVETNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Vsi prejšnji in Mayerbub z vojaki.

Mayerbub (prikoraka z desne z golo sabljo v roki, na čelu vojakov z nasajenimi bajoneti; gredo naravnost proti množici. Petje poneha in ljudje beže). Vorwärts, Vorwärts, slovenisches Gesindl! (Proti vojakom) Zug, halt! Wer “Šivijo” rufen wird, schiessen Sie ihm gleich nieder! (Tu igralec, ki igra Mayerja, odpelje vojake po svoji komandi, po vojaško, kakor se mu zdi potrebno na desno, da on koraka na čelu vojakov, seveda s puškami na ramah).

Mayerbub. Marschieren, Zug marsch! (odkorakajo na desno).

DVAJSETI PRIZOR.[uredi]

Pirc in dva žandarja.

Vsi soje na sredi odra. Pirc pazno posluša, kaj se vrši za kulisami in pozivja žandarja k pozornosti; za kulisami se začuje klic. Bežite, vojaki gredo! Kmalu za tem se čujejo klici Mayerbuba, Schenellfeuer! schiessen! — Ljudstvo beži preplašeno preko odra iz leve na desno in kliče na pomoč. Pomagajte, deset so jih ustrelili. Žandarja stopita k vhodom in nastavita puške, ter ne pustita drugim na oder, kot vojakom, ki streljajo za bežečim ljudstvom iz leve na desno. Mayerbub divja z golo sabljo čez oder.

EDENINDVAJSETI PRIZOR.[uredi]

Vse osobje, razun Pirca, ki je pobegnil med množico. Med bežečimi pade par možkih, ki poskušajo vstati in bežati dalje. Nekateri se drže za prsi, noge, i. t. d., obleže končno na odru. Iz desne prileti Lilica ter sleče suknjo in jo položi Borštniku pod glavo. Za tem steče za kulise in prinese vode in daje zaporedoma piti ležečim. (Opozarja se, da se mora ta prizor vršiti v največji naglici).

Lilica (tolaži ležečega). Saj ni nič hudega, kmalu bo boljši.

Hribar, Tavčar, Triller (iz leve zasopljeni). Kaj se je zgodilo, čemu se je streljalo? Vi nas ne pustite naprej (odrinejo žandarja in hite k ranjencem).

Oražen, Pustoslemšek, Kokalj in Jerše (iz desne naglo). Kaj vi nas ne pustite k ranjencem, ki ste jih ustrelili, vi, vi krvoloki.

Ljudstvo (preplašeni in razburjeno pritiska zadaj v ospredje in stiska pesti). Krvoloki! Streljali so, poglejte kri!

Mayerbub (iz desne z golo sabljo z žandarjem in vojakom, ki prikolovratijo s puškami v rokah z leve). “Abtreten” (odidejo z žandarji in vojaki na desno).

Oražen. Kaj so res streljali? (Preiskuje). Gospoda, tu na desni je rana, v prsa je ustreljen, rana je nevarna.

Hribar (k drugemu ranjencu). Tudi ta je ranjen! Skočite k telefonu in pokličite rešilni voz. Hitro, hitro, ker tu se gre za človeško življenje.

Tavčar (pomaga ranjencema). Ali je to človeško, je bilo treba streljati? Kaj tacega človek še ni doživel, da bi se streljalo na nedolžne, bežeče ljudi! (Ljudstvo ogorčeno, možje odnesejo ranjence.)

Hribar. Ljudje, bodite mirni, saj bodemo z krivci že drugje obračunali. Zatoraj, še enkrat, bodite mirni in ne razburjajte se.

Ljudstvo. Morilci, — morilci!

DVAINDVAJSETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Danilo, Adamič, Lunder, Gorindol in Hišnik.

Od leve se čujejo kriki: Ustreljen je, umira! Ljudstvo drvi na desno.

Gorindol in Danilo (prineseta Adamiča na ospredje odra). Tam le pred škofijo je padel, mislim, da mu bo kmalu odleglo.

Hišnik (in nekdo drugi prineseta Lundra).

Vsi (hitijo k prinešenima).

Oražen (preiskuje Lundra). Desna stran skoz in skoz prestreljena. Vsaka pomoč zaman!

Triller (tolaži jokajočo zaročenko).

Goršič (pade pred Lundra, ihteč). Moj Dolfe, moj Dolfe, kaj je s teboj? Poglej me še enkrat.

Tavčar. Nebo! Ti vidiš kaj se godi z našim narodom. Bog, Ti glej krvave žrtve! In iz te krvi, naj se rodi maščevanje za nedolžne žrtve.

Jerše (proti Adamiču). Fantek moli za menoj, hudo si ranjen, Bog naj ti pomaga, nikomur nisi storil nič žalega.

Adamič. Kmalu — bodem — umrl, — kmalu. — Ne — povejte — moji — mamici, — drugače — — umrje — — tudi — — ona — — strahu.

Oražen. Lunder umira. Usmili se Bog slovenskega mučenika!

Jerše. Bog mu bodi milostljiv! (Hiti k Lundru).

Lunder. Slovenci — z Bogom! (Umrje).

Tavčar. Oj z Bogom mučenik, z Bogom mlada duša.

Adamič. Poz-dra-vi-te — ma-mo — in — re-ci-te — jej, — da — sem — ne-dol-žen, — z Bo-gom. (Umrje).

Čez oder marširajo vojaki, njim na čelu Mayerbub. Ljudstvo jim iz vseh grl kriči: Morilci! Morilci!


Zagrinjalo pade.

TRETJE DEJANJE.[uredi]

Prizorišče, kakor v drugem dejanju; v ponedeljek jutro, 21. septembra. Na odru popolnoma tema.

PRVI PRIZOR.[uredi]

Hišnik, Gorindol in Amerikanec.

Gorindol (pride iz leve, pod suknjo drži nemške napisne table). Vse je tih le pogumn sem, Cvetko, da še tu puberema nepotrebne, nemške napise.

Hišnik (prinese malo lestvo). Sedaj, ko je tekla slovenska kri, je naša dolžnost, da odstranimo vse nemške napise, napise naših smrtnih sovražnikov.

Amerikanec. Tu je padel mladi Adamič, nedolžen kot nežno dete v zibelki. Prijatelja! Mnogo sem hodil po svetu, prišel sem iz daljne Amerike, vendar nisem nikjer videl, da bi vojaki morili mirne ljudi.

Gorindol. He, tukaj je pa drugač. Živia zavpi, pa bo žandar z bajanetam nad tabo. In še hujše bo. Slišu sm, da bo vsak ustrlen, kdor bo zabavlu čez murilce.

Amerikanec. Tega sploh ne verjamem ne. Saj je deželni zbor, državni zbor, poslanci so naši možje. Ti ne bodo dopustili, da bi se z nami tako delalo.

Gorindol. Kua boš ti vedu, kua se pr nas gudi. Nemci sa povsod uvečin, ti delaja, kar očeja.

Hišnik. E, ne bode kar tako ne, sedaj že ne. Župan, se pravi: gospod župan, je znan povsodi, na Ruskem, Češkem, Polskem, Hrvaškem, Srbskem in zna vse jezike, ta bo ljudem dopovedal v državnem zboru, kako in kaj in pridobil jih za nas. Takrat bodo pa vsi poslanci glasovali proti vladi, ministri bodo morali odstopiti.

Amerikanec. Šur, tako bode in tako mora biti. Slovenci se bomo še le pokazali!

Gorindol. Bo težk, pa bo vendar šl! Stem je velik pomagan, ker se zna naš žpan u vseh jezikih zguvort.

Hišnik. Ko bodo ministri odstopili, potem pa pridejo v ministrstvo Čehi, Poljaki in Slovenci.

Gorindol in Amerikanec (vesela). Potem bomo dali Nemcem, jim bomo že posvetili.

Hišnik. Potem pa bode vlada naša, saj kar so Čehi, to smo mi, kar smo mi, to so pa Čehi: pa bode ta vlada rekla: Švaro stran — kanalčki stran — nemški napisi stran — nemčurji stran!

Gorindol. Dol z Nemci, dol s zibenundzvanzgarji!

Hišnik (posluša na desni se čuje ropot). Pst, pst! Tiho! Pst!

Amerikanec. Kaj je? Kdo je tam?

Vsi (gledajo na desno — tišina). Nič ni!

Gorindol. Podvizajma se, prislon lestva, tu je nemški napis, ta mora v Ljubljanica.

Hišnik (prisloni lestvo na levi strani). Kdo gre na lestvo?

Amerikanec. Če ne gre drugi, grem jaz. Ti Gorindol pazi, če kdo prihaja, Ti Hišnik drži lestvo. Jedna, dve, tri in doli bo nepotrebni znak nemčurstva v Ljubljani.

Hišnik (drži lestvo). Le hitro in tiho, da ne bode ropota. Žandarji vedno stikajo po mestu. Gorindol, če kaj zapaziš, le hitro naznani.

Gorindol (stopiza kulise na desno). Dobr! Le brzo! Pred kazina je cela tolpa dunajskih žandarjev.

Amerikanec (ki je zlezel na lestvo, trga s hruščem pločevino in jo meče z ropotom na tla). Tu so te nepotrebne spake. Še tam je nekaj podobnega. — Drži lestvo!

Gorindol (prileti na oder). Za božja volja, delajte tih! Žandarji greja!

Hišnik (naglo in proseče). Mirujte, mirujte! Po nas je, še postrelili nas bodo, skočite doli. Ne razbijajte preveč!

Žandarji (za odrom na desni). Kdo je tam, kaj delate? V imenu postave z nami. Vi se upirate. Der verfluchter Kerl! Ich werde dich schon sehen!

Amerikanec (vrže zadnjo pločevino, potem skoči raz lestve). Kaj bosta tako bojazljiva. Trije smo in ne vstrašimo se treh.

Hišnik (pograbi lestvo in hoče oditi na levo). Bežimo, bežimo!

Gorindol. Semkraj greja! Skrima se! (Počene na desno).

Amerikanec (Hišniku). Položi lestvo na tla in se skri k nama. (Počene k Gorindolu).

Hišnik (vrže lestvo po tleh). Oh sedaj nas imajo! Deset let nam nihče ne izbriše. (Z desne se čuje.) Halt, halt! (Dve osebi drviti črez, oder, žandarja za njim).

I. Žandar (se spodtakne ob lestvo in pade, drugi na njega). Was, der Taufel ist wieder da! (Vstajata).

I. Žandar. Die verfluchten Windischen, diese Bagage!

I. Žandar. Das ist schon zu viel. Veš kaj?

II. Žandar. Was? Kaj misliš?

Hišnik. Bog in mati božja, izgubljeni smo.

Gorindol. Po nas je! O, svet Florijan!

I. Žandar. Oba sva neumna osla.

I. Žandar. Skoraj da!

I. Žandar. Kaj pa letava za prazen nič. Živa duša nama žalega ne stori, pa letamo za ljudmi, ko gredo mirno domov.

Amerikanec. Bedaka neumna sta, mar bi mirno spala!

II. Žandar. Befehl je Befehl, če jih več vloviva, več bo plačila; prej bo boljša služba.

I. Žandar. Meni se vendarle vidi vse to prerobato. Služba gor, ali dol, kar je preveč, je preveč.

Gorindol. Ježešta! Vidu me je! Držite me!

I. Žandar. Enega že imam, ta mi ne zbeži!

Amerikanec. Zakaj pa nima vseh treh?

Hišnik. Bog nas varuj!

II. Žandar. Kdo ti ne zbeži?!

I. Žandar. Nek vohun, nek slepar, ki ga še nocoj dobim v roke. Prebrisan dečko je.

Gorindol (se globoko oddahne). Hvala Bogu!

II. Žandar (hoče iti nalevo, zadene z nogo ob lestvo). Kaj pa je vendar tukaj? (Vzdigne lestvo). Ha, tatovi, ulomilci!

Gorindol. Ježešta! Zdaj sma pa preč.

Hišnik. Pomagaj si! Jaz se splazim proč.

I. Žandar. Vidiš, to je gotovo delo onega sleparja.

II. Žandar (prisloni lestvo v ozadje). Naznaniva to takoj našemu Wachtmajstru.

Gorindol (ki se plazi iz odra, zaškrta s čevljem). O jej!

I. Žandar. Halt! (Nastavi puško).

II. Žandar (kakor prvi). Wer da?!

Amerikanec (naglo vstane in zaviha rokave). Kaj hočeta, ponočnjaka?

II. Žandar. Was machen Sie da?

Amerikanec (dregne I. potem II. žandarja s pestjo v zobe, da se zvrneta po tleh). Tu imaš “Berda”!

Hišnik in Gorindol (skočita po koncu). Dol z morilci! (Zbežita na levo).

Amerikanec (zgrabi za lestvo in hiti za prejšnjima). Sedaj poznate Amerikanca.

I. Žandar (vstaja). Himmel, Kreuz, was war das?

II. Žandar (zdihuje). Meiner Seele! Moji zobje! Psi, kdo ste? Das ist doch zu dumm. Oh, oh zobje so mi zbili. (Pljuje). To je bil udarec antikrista, ne človeka. Hitiva, da si spereva usta! (Hitita na desno).

V ozadju se dani. Lahni bliski prešinjajo oder, gromenje v daljavi.

TRETJI PRIZOR.[uredi]

Pirc in Švaro.

Pirc (v črno-rjavi suknji z visokim klobukom, s palico v roki). Dani se, kmalu bode dan.

Švaro (v črni suknji in z majhnim klobukom nemiren in boječ). Hier haben die hitzigen Siebenundzwanzieger geschossen!

Pirc. Hier, hier ist der Platz, wo die patriotische stramm deutsche Männer, mit den leutnant Mayer als Komandant geschossen haben.

Švaro. Nič govort taku glas. Bulje govort krajnsku, de kdu slišat ne mogu, lahku.

Pirc. Dobro, dobro. Če hočete imeti toraj kak spomin od imenitnega večera pa začniva iskati.

Švaro (vzame mali reflektor). Rad bi tu imel enga kugla za spomin na moja komanda, katerkrat sem bil tulk srčan, da sem pustila streljat. (Iščeta po tleh).

Pirc. Ne vem, če bodo krogle tukaj, ker so tja na desno, med ljudi streljali.

Švaro (išče na desni). Anga kugel bi strašnu rada našu. Udelat bi ga dala v medaljon.

ČETRTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja in Hišnik.

Švaro. Ga že mamo. Na, kuk je prijazna ta kugel. Sedaj hitim brž domu. Pazi, če vidiš kaj sumljivi, da mi prec anmeldaš.

Pirc. Važne reči, gospod, važne!

Švaro (ogleduje kroglo, močno zablisne). Mein Abraham und Isaac!

Pirc. Nič hudega ne bo. Na gradu so trikrat ustrelili. (Čuje se klic: V Vodmatu gori).

Švaro. Ali vojaki strela?

Pirc. Ne, ne, saje so se kje v dimniku vnele.

Hišnik (se plazi iz leve na oder). Kdo sta?

Švaro. Ta kugel mi bo pomagal, da rad gvišnu ministr ratala. To smo kunštni, če ministr, ministr. (Odide na desno).

Pirc. Sedaj pa na delo. (Sleče suknjo, jo preobrne in zopet obleče, potlači klobuk in zgrbančena, ter pokvečena spaka je gotova). Kdo bi si bil mislil, da bodem postal še tako imenitna oseba v Ljubljani. Sedaj je vse od mene odvisno. Komur hočem jaz prizanesti, temu se ne bode godilo nič hudega, kogar pa hočem potlačiti v ričet, temu ne pomaga noben svetnik. — Za prezidentom sem jaz prva glava na Krajnskem. Če rečem prezidentu tako pa tako naredi, tako se zgodi. E, vi moji dolgoletni sovražniki, sedaj je prišla ura osvete, sedaj je prišel moj, dolgo pričakovani čas. Sedaj bodem pa navijal počasi, a tudi krepko, kakor navija mežnar cerkveno uro.

Hišnik (gre glasno čez oder in se spodtakne ob napisne table). Kaj pa to? O, dobro jutro, očka! Od kod pa vi tako zgodaj?

Pirc (glasno). Se že dani, že!

Hišnik. He očka! (Mu tuli na uho). Vam je zopet burja sluh odnesla?

Pirc (odskoči, ko mu zatuli na uho). Oglušil, oglušil! Hudo oglušil, odkar se nisva videla. Ni čuda, da sem ob sluh, od tega pokanja. Hude čase imamo, Bog nas varuj!

Hišnik. Hude hude, ampak Vi ste še hujši.

Pirc. Zakaj sem hujši.

Hišnik. Ker prenašate hude čase!

Pirc. O, o. Veš kaj je novega?

Hišnik. Vem, dva so ubili, devet pa obstrelili.

Pirc. Beži, beži, kedaj pa so jih, ali so jih jako?

Hišnik. Nocoj, kaj nisi nič slišal?

Pirc. Nič, nič, v frančiškanski cerkvi, sem ves ljubi dan premolil, proti večeru sem pa zaspal. Ali so bili volkovi, ali medveje?

Hišnik (na stran). Vohun, kako vohuni. (Glasno). Mislim, da oboje, volkovi in medvedje.

Pirc. Čudne reči, povej naravnost, koga so ustrelil?

Hišnik (na stran). Le počakaj lopov! (Glasno). Če nisi nič slišal, ti povem vse, če boš tiho.

Pirc (naglo). Tiho, tiho, o kajpak!

Hišnik (čimdalje bolj tiho). Kanalčki so streljali. Švaro jim je dovolil. Sedaj je pa prišel telegram iz Dunaja, da je Švaro odpoklican, vodstvo Ljubljane ima dobiti zopet župan!

Pirc (razkačen). Lažeš, ni res! Ni mogoče!

Hišnik. Resnica, kakor je resnica, da ti nisi gluh.

Pirc (se dela gluhega). Praviš, da bode Hribar ob županstvo? Prav, prav, grd človek je! Kaj se krega s prezidentom!

Hišnik (hoče iti). Za vas vohune, je seveda grd človek.

Pirc (ga zadržuje). Počakaj, če si prijatelj krščanski; kaj si pravil preje? Švaro, da je odpoklican!

PETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja, Danilo, Pustoslemšek in drugi

Danilo (za odrom). Če ste Slovenci, izobesite v znak narodnega žalovanja črne zastave! Pokažite, da ste Slovenci. Nemške napise odstranite!

Na oder pride več moških, ki kličejo: Ven s črnimi zastavami! Proč z nemškimi napisi!

Danilo. Kdor je Slovenec, sedaj naj se pokaže!

Pustoslemšek. Popis sinočnjih dogodkov izide v večerni izdaji danes ob peti uri. Zatoraj pridite točno ob petih v tiskarno. Naročite tudi vašim znancem, da se Vam pridružijo.

Vsi. Dobro, dobro! Sedaj pa naprej! (Počasi odhajajo).

ŠESTI PRIZOR.[uredi]

Pirc sam.

Pirc. E, tiček Pustoslemšek, te imam (Piše v notic). Zopet imam enega! Kaj enega, celo kopico! Naroča, da naj pridejo po “Narod” prej, nego navadno, ker ve, da ga bo državno pravništvo konfisciralo. Čakaj ti vodja tiskarne, ti moj večni nasprotnik, ti Verbajs, sedaj si v mojih rokah. (Premišlja). A, a, jo že imam. Če gre list ob petih iz tiskarne, se mu ne more nič. A, (vzame uro v roke), ta le kazalec za deset minut poriniti naprej, bode pomagalo, da se napravi vspešna ovadba. Dobro, frančiškanska ura gre zmerom deset minut naprej. Sedaj je pet. Jaz napravim uro po frančiškanski (Gleda na desno), gledam pa na uro deželnega dvorca. V ovadbo postavim neovrgljivi dokaz. “Uro napravil v jutro tega dne, po natančno idoči uri deželnega dvorca. Ha, ha, ha. Vi ste moji, vi ste moji! Ha. (Se kroohota). Odstranjevali so napise, zopet ovadba. Ha, ha! (Krohotaje odide).

SEDMI PRIZOR.[uredi]

Mayerbub z vojaki, Hišnik skrit na levi v ozadju

Mayerbub (z desne prikoraka na čelu vojakov, na sredi odra se vstavi). Zug halt! Rechts um! Ruth! Haute muss ich Euch beloben, ihr habts Euch tapfer benommen, was ich noch immer erwartet habe. Jetzt werden wir in die Kaserne abmarschieren. Wenn Euch die Commision fragt, wer den Befehl gegeben hat zu Schüssen, so beantworten Sie, dass die Leute haben Euch überfallen, mit Steinen und Ziegeln beworfen und mit die Revolvers bedrith, Ich habe Euch den Befehl gegeben tu schiessen und Sie haben mich warscheinlich verstanden “Feuer”. Ihr musst sagen, dass die Steine sind auf uns gefallen und Ihr habts im Gegenwehr geschossen.

Tambor. Herr Leutanant! Ich melde gehorsamm, dass ich habe während des Schiessens die Uhr in der Hand gehabt und aufgepast.

Mayerbub. Sie dürfen dass nicht sagen, sonst wird die Commission nicht glauben wollen, dass die Leute uns überfallen haben. Noch etwas! Wenn wir in die Kaserne kommen, die Hälfte von Euch muss sich marod melden, dass heisst, dass Ihr habt’s Wunden und köperlich beschadigt. Verstanden?!. Habt acht! Links um! Marschieren — Zug marsch! (Odkorakajo na levo).

Hišnik (odhiti na desno spredaj).

OSMI PRIZOR.[uredi]

Adamičeva mati in dve ženski.

Počasi se je popolnoma zdanilo. Raz hiš vise črne zastave; nemški deli napisov so zakriti, ali prebarvani ali odtrgani.

Adamičeva mati (pripeljete jo dve ženici iz desne, vse tri jokajo, na sredi odra se zgrudi na tla, joka in obupano vije roke). Tukaj na tem prostoru je storil moj sin nasilno smrt! O moj Bog, zakaj dopuščaš nasilnosti. Ti večni in pravični Bog! O moj ljubi Bog, daj mi sina, o joj, joj, oh, oh! Moj sin kje si! Moj sin, kaj je s teboj! Oh, oh! Vso noč sem prejokala v skrbeh, da se ti ne pripeti kaj hudega in tolažili so me, da si pri stricu in se vrneš v jutro. Oh, kje si, oglasi se! Oh moj ljubi sin! Saj te niso ustrelili, saj te niso! Čemu naj bi tebe ustrelili čemu, oh!

Ženske (jo tolažijo in ji pomagajo vstati).

Mati. To je moja smrt, življenja je konec. Pridite in ustrelite še mene!

DEVETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Hribar, Kokalj in Pustoslemšek

Hribar (od desne). Ves prostor tega trga sem sinoči preiskal z mestno komisijo, a niti jednega kamna nismo našli, niti ene opeke.

Mati (se obrne na desno s povzdignjenimi rokami). Gospodje! Kje je moj sin!? Dajte mi sina! Oh, oh, kje si drago sinko!

Hribar. Draga mati! Udanost v božjo voljo, premaga vso nesrečo. Menda že mora biti tako. Nič se ne bojte, mogoče še ni tako hudo!

Mati (vstane). Gospod, mislite, da ni umrl, da še živi, povejte, zinite, spregovorite! Oh sin moj, če še živiš, oglasi se!

Hribar. Zgodaj v jutru je še, v bolnišnico ne morete, idite domov in pozneje vas obvestimo o vsem. Le umirite se in pojdite domov.

Mati. Ne, domov ne grem, saj sem komaj čakala jutra, strašna je bila noč. Sedaj grem, grem v mrtvašnico, vem, da mi hočete prikrivati strašno resnico, a jaz grem k tebi, dragi moj prisrčni sin! (Hitro odide z ženama na levo).

DESETI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Tavčar in Hišnik.

Kokalj. Uboga žena, uboga žena!

Danilo. Na vse zgodaj je občinstvo izobesilo žalne zastave! Moj Bog, kako pretresa to mojo dušo!

Tavčar in Hišnik (iz desne). Dobro jutro, gospodje!

Vsi. Dobro jutro in tako zgodaj!

Tavčar. Ni mogoče počivati! Ste li že slišali kaj počenja Mayerbub na vse zgodaj?

Vsi. Kaj, kaj, ta zverina!?

Tavčar. Hišnik (pokaže na Hišnika, ta se prikloni), prisopiha k meni in mi pove, da je Mayerbub tukaj zbral vse vojaštvo in ga učil, kako naj odgovarja komisiji, ki bode vojaštvo zaslišala.

Vsi. Kaj? Govori dalje!

Tavčar. Učil jih je, kako naj govore, da on ni zapovedal streljati, pač pa da so vojaki v veliki razburjenosti vsled frčanja kamenja in opeke ter pokanja revolverjev, sami streljali!

Vsi (vstopijo en korak nazaj in se primejo za glave, počasi). Kaj — — pokanja revolverjev, — — kaj!

Tavčar. Dalje, da naj se jih naznani vsaj polovica bolne in ranjene!

Kokalj. To presega pa že vse meje! Mi bomo nato seveda lepo molčali?!

Hribar. Hišnik! Kje si to slišal?

Hišnik. Tukaj le! (Pokaže, kjer stoji).

Hribar. Si li prepoznal vse vojake?

Hišnik. Seveda sem jih, Mayerbub, pa Zug kanalčkov je bilo.

Hribar. To moram brzojavno naznaniti na Dunaj!

Tavčar. Na Dunaj, na Dunaj, vrana — vrani — — — !

Hišnik. Gospodje, še nekaj! Plazil sem se za Mayerbubom in vojaki ki so odhajali v kosarno. Na poti jih je pa srečala tista stara ženica, ki je Mayerbub pri njej na stanovanju. Rekla mu je “Ti ubijalec, ti morilec, pod mojo streho nimaš več prostora! Grdoba ubijalska” in pljunila je pred njega.

Kokalj. Poštena žena, ki čuti z narodom.

Hribar. Čast ženi!

Pustoslemšek (naglo piše). Tako je!

Hribar. Hišnik, sedaj idi, zapomni si, kar si videl in slišal!

Hišnik. Do pičice si bom zapomnil. Z Bogom! (Se priklanja in odide na desno).

ENAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in Pirc.

Pirc (na desni spredaj se plazi stoka in kašlja ter se zvija). Uf, kakšna nesreča, uf!

Kokalj Poglejte ga, vohuna, sin lastne domovine se plazi po trebuhu, da bi svoje lastne rojake, ovajal nemškutarski vladi.

Pustoslemšek. Pfuj izdajalec!

Pirc (vpije in se dela gluhega). Bog daj vsem skup dobro jutro! Bog ve, če je še kakšna maša pri frančiškanih, rad bi pomolil za sinočne žrtve. (Se približa in prebira molek). Bog jim daj večno luč!

Tavčar. Človeče, nikar se še iz Boga ne norčuj. Nisem mislil, da bi zamogel slovenski sin postati, tako ostuden človek.

Pirc. Nič ne slišim, gospodje! Švaratu, Bog mu daj doveršen kotiček v pekli.

Hribar. Gospodje! Pustimo vohuna, rad bi nas napeljal, da bi zabavljali čez vlado, da bi nas potem zamogel ovaditi.

Pustoslemšek. Grdo, nesramno!

Hribar. Danes ob enajstih je izvanredna seja občinskega sveta. Upam, da bode poljnoštevilna udeležba.

Tavčar. Prav, prav! O, pozabil sem omeniti, da greš k vojaškemu poveljniku in zahtevaš odstranitev Mayerbuba, da ne bode izzival ljudi. Hišnik je pozabil omeniti, da je dotično ženo potem surovo napadel, ter se zakadil v možake, ki so se za ženo potegnili. Toraj za javno varnost je naravnost neobhodno potrebno, da se tega poba odstrani.

Hribar. Dobro! Ti Kokalj greš z menoj, vidva; no Pustoslemšek gre tako v tiskarno, drugi se vidimo na rotovžu. Na svidenje! (Odhaja s Kokaljem na levo, ostali na desno).

DVANAJSTI PRIZOR.[uredi]

Pir sam.

Pirc (gleda za odišlim, sedaj na levo in zopet na desno, potem se zravna pokonci in se glasno zakrohoče). Bedaki, bedaki, mene vodo ugnali, mene? Zopet ovadba! Tavčar in Hišnik sta nesramno lagala! O-vad-ba je — go-to-va! (Piše). Denarce bode deževalo. (Vzame denar iz žeša in šteje). Pet in dvajset, šest in dvajset, sedem in dvajset .....

TRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in žandarja.

Orožnika (na levi opazujeta Pirca).

Pirc (še vedno šteje). Kaj mene to briga, če kliče, da sem narodov ovajalec. To mi celo še dobro de, ker zdaj je že ministrom znano, da se morajo najprej z mano dogovoriti, če hočejo z uspehom dobro naskočiti, ter korenito pohoditi, ta lahkoverni narodič, ki ga vlada Švaro baronič.

Žandarja (naskočita Pirca). Ti rokovnjač, zabavljaš čez vlado, ti cigan, kar takoj z nama! (Ga vklepata).

Pirc. Za vse svetnike božje, mirujte, služabnika mojega gospodarja!

I. Žandar (ga sune s puško). Tu, proklet Slovenec, boš še zabavljal? Na hudič! (Ga obdelujeta s puškama).

Pirc (se zgrudi vklenjen na tla, jokaje). Gospodje, li ne poznate zvestega služabnika. O joj, joj, to boli!

II. Žandar. Danes v jutro si nas ti sedaj pa midva tebe. Na (ga suje). Na, pes stari, pes beraški, tu je dvojno plačilo, na! (Dobrodušno ga sujeta, obadava). Na, na!

Pirc (omagan s povzdignjenimi rokami). In Gottes Namen, schiliessen Sie mir die Hände auf, dann will ich zeugen, wer bin ich, bitte, bitte!!

Žandarja (odskočita). Was bist du dock? Du, Kanalja!

Pirc. Bitte, bitte!

Žandarja (odvzameta verige iz rok). Dokažite, kdo ste, če ne, začneva od kraja!

Pirc (potrt in zdihovaje). Dobro, oh, dobro, sta mi prerahlala kosti. (Iz žepa vzame nekaj papirja in ga poda žandarjema).

Žandarja (bereta, končno odstopita korak na stran). Gospod Pirc!

Pirc (zadovoljen gleda enega, potem druzega, na desno). Kdo sem?!

I. Žandar. Zvesti gospod služabnik mojega gospoda!

Pirc (na levo). Kdo sem?

II. Žandar (trepetajoč). Prezvesti, prečislani, gospod Pirc!

Pirc (na desno). Kanalja! (Na levo). Lopov! (Na desno). Cigan! (Na levo). Rokovnjač!

Žandarja (obadva skočita h kratu k Pircu in ga poljubljata). Odpustite gospod! Odpustite gospod! (Vsi trije v objemu zapuščajo oder na levo).

ŠTIRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Mayerbub, žandarji, Hišnik, Pustoslemšek, Danilo, Gorindol, Amerikanec in občinstvo.

Ljudstvo hodi počasi gor in dol, stika glave in stiska pesti, iz vseh obrazov se bere srd in gnjev.

Danilo. Slovenci, pozor! (Govorniško). Žalostni in resni so današnji časi, oprezni moramo biti vsepovsodi in kadarkoli, da poleg naših sinov, ki nam jih podivjano vojaštvo pod komando judovskih oficirjev strelja, da ne pridemo še ob naše premoženje. Branimo prvo, kakor tudi drugo. Bratje, kolikor vas je, branimo naš rod, in našo posest, da ne zapademo sovragu v pest. Oznanjujte med narodom, kjerkoli imate priliko, da bijemo neizprosni boj vladi in njenim podpirateljem. Eden glavnih stebrov je Kranjska šparkasa, ki podpira s stotisočaki nemško barbarstvo. Ta šparkasa pa dela dobiček z našim denarjem, ki ga imamo naloženega pri njej. Ljudstvo se je jelo zavedati in jemlje v mrzlično hitrico denar iz te nemške šparkase. Ljudje so v strahu, da v najkrajšem času propade. Kako tudi ne. V zadnjič ob času demonstracij je nočni čuvaj iz šparkase pobegnil k svoji ženi, in prepustil celo premoženje brez varuha. Kaj bi bilo, ljudje, če bi v takem času prišlo par tržaških svedrcev in vse premoženje lahko gre s takimi svedrci. Na tak način pridemo ob vse premoženje. Zato v ta prilog in v še mnogo drugih agitujte, da se ves denar naloži v slovenske, varne hranilnice. Če imate kaj bratov, sester, znancev in prijateljev v Ameriki pišite jim, naj dvignejo denar iz te šparkase in ga nalože v slovenske hranilnice. Odslej naprej, naj pošiljajo svoje težko prislužene novce, le v domače hranilnice.

Gorindol in Hišnik (prisopihata iz leve). Mayerbuba peljejo!

Ljudstvo. Mayerbuba! Dol z morilcem!

Gorindol. Na vislice žnjim!

Ljudstvo. Proč z ubijalcem. Dol z vlado! Živela Srbija!

Danilo. Ne kričite toliko, Mayerbub prihaja! Po meni vse vre!

Ljudstvo (čimdalje več ljudi se nabira in kriči na vse grlo). Ubijalec! Morilec!

Hišnik. Na vešala žnjim!

Ljudstvo. Na vešala žnjim!

Pustoslemšek (v sredi med ljudstvom). Slovenci, mirujte! Poslušajte! Tu je prostor, kjer sta naša mučenika izdihnila blage duše, ne umažimo rok na tem kraju z morilčevo krvjo! Stopimo na dve strani, da mu napravimo prost izhod iz mesta! Proč na gre, proč!

Ljudstvo (se predeli na dve strani). Proč žnjim!

Žandarji (pripeljejo Mayerbuba brez sablje, ki jo nese I. žandar. Počasi gredo iz leve proti desni. Dva žandarja ob strani, dva od zadaj z nasajenimi bajoneti).

Ljudstvo (zakriči vse vprek in žuga s pestmi). Mörder! Mörder!


Zagrinjalo pade.

ČETRTO DEJANJE.[uredi]

V mestni zbornici na rotovžu 21. septembra. Po dvorani stoje v štirih vrstah stoli, iz ozadja v ospredje se razširjajoči, tako, da je spredaj na sredi dovolj prostora za nastope. V ozadju na sredi velik stol, pred njim mizica. Poleg mizice v kotu, na desni pisalnik z okroglim stolom. Galerija čez vse ozadje, nad glavnim županovim sedežem. Vsa galerija je ovita v črn flor od vrha do tal, s slovensko zastavo, preko flora od leve na desno, kjer na koncu visi k tlom. Vhodi na straneh. Na galeriji se vidi ljudi, samo od ramen navzgor.

PRVI PRIZOR.[uredi]

Hribar, Triller in Oražen.

Hribar (govori na telefon, pretrgano). V žalne zastave ovita Ljubljana, plače za nedolžnimi žrtvami, ki so pustile svoja življenja, krvoloki soldateski. — Potrti rodoljubi stiskajo pesti, — dvigajo jih, — zahtevajo maščevanja. — Vsak Slovenec se zgraža nad dogodki sinočnega večera. Ob mrtvaškem odru nedolžnih žrtev, pa plače tužna Slovenija. Sinočni prizori! Smrtne rane na mladih prsih. Divjanje vojaštva! — Streljanje! Da, to niso sanje, pač pa bridka resnica. Res je, skušali bodemo vse — Hvala Bogu. Z Bogom!

Triller (sedi potrt v ospredju na desni. Da, včeraj je žela nemška zagrizenost svoje zmagoslavje. — Morilci! Sedaj se neha naša potrpežljivost. Zahtevati moramo pravic, to kar imajo drugi narodi, pravico do življenja. Kaj se bomo res pustiti klatiti, pijanim vojakom!!!

Oražen (potrt sedi v ozadju na levi). Zaman premišljujem, zakaj ležite žrtvi s prestreljenimi prsi na mrtvaškem odru? Zakaj se zvija v bolečinah toliko ranjencev v bolnici? Ali bi se trhla Avstrija zrušila v prah, če bi bela, a tužna Ljubljana ne imela po nedolžnem ubitih in ranjenih?!

Hribar. Tuga se bere na obrazu slehernemu Slovencu, a vendar pustiti je treba na stran vse druge ovire. Skrbimo ob splošnem narodnem žalovanju, da ohranimo mir, da ne oskrunimo spomina naših narodnih mučenikov. Čast zahteva, da žalujemo, a ob jednem pa tudi, da nastopimo na merodajnih mestih, proti krutim morilcem in proti krivcem krvoprelitja.

DRUGI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Tavčar in Goršič

Tavčar (privede Goršičevo v dvorano pri stranskih vratih na levi). Umirite se, draga gospodična. Ves slovenski narod bode dostojno maščeval po nedolžnem prelito kri. Tolaži naj Vas zavest, da je vaš gospod zaročenec prelil svojo kri za narodno stvar, da je žrtvoval svoje nadobudno življenje na žrtvenik domovine!

Hribar, Triller, Oražen (prihite k Goršičevi in jej ponudijo stol). Sedite gospodična!

Goršič (v žalni obleki, s črnim klobukom preko obraza črn pajčelon, in ihte, sede). Oh, oh!

Hribar. Oprostite, draga gospodična, da odpiramo vaše srčne rane, da vam budimo spomin na grozodejstvo prejšnje noči, a stvari na ljubo, povejte nam, kako je to prišlo, da je postal vaš zaročenec žrtev vojaške krutosti!

Goršič (počasi in ihte). Ko sva se z Lundrom vračala iz veselice proti domu, šla sva preko Marijnega trga. Tam je stalo obilo občinstva, prepevaje narodne pesmi. Ves vesel mi je med potoma slikal Lunder najino bodočnost. (Začne ihteti glasneje).

Oražen. Toraj nič hudega sluteč, sta se vračala domov?

Hribar. Uboga žrtev! Uboga žrtev!

Goršič. Ko sva potem šla čez frančiškanski most, začujeva korakanje vojakov. Tedaj so jeli ljudje bežati, na vse strani, ki so stali pred Prešernovim spomenikom. Tudi midva sva stopila hitreje. Zavila sva v šolski drevored, da se umakneva vojakom. Kar na enkrat se sliši za nama pok. Takoj potem je pričel Lunder omahovati. Podpirala sem ga, ko pa prideva pred škofijo, se zgrudi na tla. (Posili jo glasen jok). Dragi Rudolf in odnesli so te mrtvega!

Hribar. Ne razburjajte se, draga gospodična. Zadosti smo slišali. Umirite se, prepustite vso stvar nam, Bogu pa osveto. Grozna je zguba, huda je Vaša srčna rana, a tolaži naj Vas vsaj nekaj, to je — da plaka z Vami cela Slovenija!

Tavčar. Najbolje bode, draga gospodična, da Vas spremimo domov, da še sami ne obolite od prevelike tuge. Dovolj imamo že žrtev.

Goršič. Dal Bog, da bi prelita kri sahnila, dobro za narod in domovino! (S pomočjo Hribarja in Oražna se dvigne, ki jo odpeljeta na levo).

Tavčar (Oražnu). Vzemi ubogo gospodično v svoje varstvo.

TRETJI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja.

Gledata molče za odišlim, ko odidejo, se nasloni Tavčar na prvi stol.

Triller (stopi v ozadje).

Tavčar. Prijatelj! Krčijo se mi pesti, da bi udaril po človeških mesarjih; pa kaj bi pomagalo? Nič! Storiti se pa mora vse, da svet zve resnico o Ljubljanskih dogodkih. Zve naj, da so vojaki — tolovaji streljali na mirne ljudi in sicer na povelje krvoločnega, mlekozobega lajtnanta Mayerbuba.

Triller. Po celi Ljubljani so se godila nečuvena nasiljstva; vojaštvo je divjalo, kakor sestradana zver; seveda pijano Kozlerjevega piva.

Tavčar. Da, svet kaj tacega še ni doživel. Sramota za Koslerja. Njegovo pivo se mora vsakemu Slovencu studiti. Zaoriti mora po širni Sloveniji “Proč z nemškim Koslerjevim pivom! Nam Slovencem se gabi!”

Triller. Tako je, sezimo po domačem izdelku. In kaj naj sedaj stori slovenski narod ob tej nesreči? Bodemo li molčali?

Tavčar. Župan je že odposlal v imenu vsega slovenskega prebivalstva protest na najvišje mesto; opozoril je tudi slovanske državne poslance, da bodejo storili v prid Slovencev svojo dolžnost v državnem zboru. Na najvišjemu mestu se bode morala spregovoriti najodločneja beseda. Slovenski narod mora dobiti častno zadoščenje in krivce mora zadeti stroga kazen. To morajo zahtevati naši poslanci, v imenu človekoljubja in pravice.

Triller. Ti osodepolni dnevi in dogodljaji naj bi zjedinili vse politične stranke v skupno delovanje. Kri nedolžnih naj bi ublažila politična nasprotja.

Tavčar. Upam, da se posreči skupen nastop! Kaj pa glede pogreba, ali se je že kaj vkrenilo?

Triller. Župan je mnenja, da bi vse potrebno oskrbela občina, na lastne stroške.

ČETRTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja, Kokalj in Prelovšek.

Kokalj in Prelovšek (vstopita iz desne). Pozdravljena tovariša v tugi in bolesti!

Tavčar. Kaj se vrši med ljudstvom?

Kokalj. Med ljudstvom vlada grozna razburjenost.

Prelovšek. Ogorčenje je tako, da ne vem kaj se zgodi, če se ljudstvo ne pomiri.

Tavčar. Mirite, mirite, da ne bodo še enkrat pokale vojaške puške!

Kokalj. Mirite. Že dejstvo, da sta dva ubita, sedem težko in več lahko ranjenih, upliva na ljudi, kakor petrolej na ogenj. Najbolj pa boli ljudstvo, ko vidi žrtve na mrtvaškem odru.

Prelovšek. Da, pogled je res grozen in vtis, ki sta napravila na me, na mrtvaškem odru ležeča mladeniča, je neizbrisljiv in mi ostane v vednem spominu.

Triller. Kazinoti pa sedaj triumfirajo v zmagoslavju. (Krči pesti in divja po dvorani). Triumfirajo, da!

Kokalj. Na lastna ušesa sem slišal, da se je neki stotnik sedemindvajsetega pešpolka izrazil: “Schade, dass nicht mehr gefallen sind”. Okolu stoječi so mu na to klicali: “Bravo!” —

Vsi. Krvniki zverine!!

Tavčar. Če je to resnica, potem pošljemo to uniformirano zver v mestno klavnico, da se napije sveže krvi!

Kokalj. Nemški listi sedaj pišejo, da je bila sinoči cela Ljubljana po konci, da se je streljalo na vojaštvo z revolverji, metalo na nje opeko in kamenje. Pri tem seveda odobrava nastop vojaštva.

Prelovšek. Cela Ljubljana priča, da je to ostudna laž.

Triller. Ne bode drugače, kakor da na vse to damo primeren odgovor. Sile ni treba. Bajkotirati vse, kar je nemškega, postaviti slovenski narod na lastne gospodarske noge — to je najboljše sredstvo za vsa žaljenja in krute napade.

Kokalj. Da, tega se moremo polotiti. Poglejmo to “Krajnsko hranilnico”, ta črv, ki se tako globoko zajeda v slovenski živelj. S slovenskim denarjem podpira naše najhujše sovražnike. Zatoraj je treba ljudstvo podučiti, da ga ne podpira, da dvigne svoje uloge iz tega proslulega zavoda in jih naloži v slovenske, v našo Mestno hranilnico, kjer so bolj varni in čigar dobiček ostane med Slovenci. Stem pa tudi razorožimo neprijatelje in jih ugonobimo prej, ko mislijo. Pogin nemškemu stebru! To je prvi korak, ki ga imamo storiti.

Tavčar. Da, ljudi je treba podučiti, da se zavedajo, povedati in razložiti se jim mora naše stališče, kakor tudi stališče Nemcev do imenovane hranilnice. Zabičati se jim mora, da moramo, prej ko mogoče stresti tega črva v prah.

Kokalj. Da, to moramo storiti. Toda gospoda, kmalu bi bil pozabil, da me je zadružni odbor pevskih društev naprosil, da poprosim župana, če jim dovoli skupno pevsko vajo v sosedni dvorani.

Triller. Pevci nastopijo skupno? To bode prizor! Mraz me že sedaj stresa, če mislim na pokopališče, — na uboge žrtve. (Stiska pesti in se prijemlje na čelo). Ah, ah!

Tavčar. Vsaj na videz se umirimo, če prav divja v duši strašni boj. Ti zatoraj stopiš k županu.

Kokalj. Da, mislim, da bode rad prepustil dvorano. (Odide na levo).

Prelovšek. Jaz hitim h kolegom. Z Bogom. (Odide za Kokaljem).

PETI PRIZOR.[uredi]

Tavčar in Triller.

Tavčar. Ne povej županu, da sem prejel iz Dunaja brzojavko, da je naprosil ljubljanski general ministerskega predsednika, da razglasi čez mesto Ljubljano vojno stanje (Vzame brzojavko iz žepa). Radoveden sem, če se ugodi tej zadevi. Bojim se, da!

Triller (razburjen). Obsedno stanje!

ŠESTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnja, Hribar in Kokalj.

Hribar (pride s Kokaljem z leve). Da, da, drage volje dam pevcem dvorano na razpolago. Drugo potrebno sem tudi vse vkrenil.

Kokalj. Hvala, srčna hvala! Takoj sporočim združenemu pevskemu odboru. Potem pa grem obiskati ranjence v bolnico. Z Bogom! (Odide).

Tavčar (spravi brzojavko). Tako tesno mi je pri srcu ne vem kaj še vse pride nad nas.

Triller. To pride vse od prečute noči.

Hribar. Kako naj se živci umirijo, komaj zatisnem oči, že vidim pred seboj uboge žrtve.

SEDMI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji, Tavčarjeva, Govekarjeva in Zalaznikova vse v žalnih oblekah s črnim pajčolanom preko obraza.

Vsi. Klanjamo se, milostljive!

Tavčarjeva. Oprostite, če vas motimo.

Hribar. Prav veseli nas, da nas obiščete, saj nihče ne more dati bolni duši več okrepčila in poguma, kakor ravno čuteče, žensko srce.

Zalaznikova. Vi precenjate, naše slabe moči!

Triller. Naravnost rečeno, občudujemo vas, vrle dame v vašem narodnem čutu in ljubezni. Vsa čast vam!

Tavčarjeva. Najhvaležnejše odklanjamo vsako pohvalo, ker dolžnost naša je, da pomagamo, kjer le moremo. Saj smo Slovenke in ostati hočemo vsikdar!

Govekarjeva. Gospoda, oprostite, ko bi bile me možki, godilo bi se včeraj drugače, Resnica je, da je pri vas možkih, postala — kri — voda.

Hribar. Oprostite, preudaren in odločen nastop o pravem času in na pravem mestu nam da, več zadoščenja, kakor nepremišljeno ravnanje.

Tavčarjeva. Da gospodje! Pravo mesto, pravi čas in zadoščenje. Samo o tem govorite! Kedaj pa pride tisti čas, ko pridemo do svojih pravic?!

Triller. Da, čas hiti, a mi smo sužni istega!

Zalaznikova. Poročati smo vam hotele o ranjencih, katere smo obiskale v bolnici.

Govekarjeva. Oj, reveži koliko trpe!

Tavčarjeva. V srce se mi smilijo ubogi reveži!

Tavčar. Popoldne jih obiščem, upam, da bodem vtegnil! Sedaj povejte častite dame, kako je z ranjenci?

Govekarjeva. Hudi mi je, a povedati moram. Ranjenci leže v posebnim pavijonu. Njih stanje je res žalostno. Smiliti se morajo človeku, ko začnejo pripovedovati na kakšen način so bili ranjeni. Najbolj se mi je smilil dijak Borštnik. Revež ima prestreljene obe nogi. Na vprašanje, kako je bil ranjen, je odgovoril: Bežal sem z drugimi vred. Naenkrat se mi je nekaj zasvetilo pred očmi. Spreletelo me je po vsem telesu in naenkrat čutim, da me zapuščajo moči. Padel sem, a vendar sem bil še pri polni zavesti. Opazil sem, da mi iz noge curlja kri. Kmalu mi je pošel spomin. Le toliko vem, da je prihitela k meni neka deklica in mi podložila svojo suknjico pod glavo. (Si briše solze in ihti).

Hribar. Dovolj, dovolj je tuge!

Tavčar. Milostne, tudi Vas so potrli dogodki zadnjih dni, vsled tega prosim, da se umirite, ne razburjajte se!

Zalaznikova. Ko bi se le človek mogel umiriti!

Tavčarjeva. Pojdimo, drage, čaka nas še obilo delo. Zdravi, gospodje! Pomnite, da smo v zgodovinsko važnih časih; pazite, da vas veliki dogodki ne najdejo, male može.

Dame (odidejo na levo). Z Bogom gospodje!

Vsi (jih spremijo do vrat). Klanjamo se!

OSMI PRIZOR.[uredi]

Vsi prejšnji brez dam.

Ko dame odidejo, zapoje zvonec pri telefonu, ki stoji na pisalniku, ali visi v ozadju na steni.

Hribar (stopi k telefonu). Halo! — Ljubljanski župan — — Klofač, poslanec Klofač! — — Izborno! — — Da Tavčar je tu in lahko govorite takoj žnjim — — Hvala, hvala. (Namigne Tavčarju, in ju poda naušesnik). Poslanec Klofač želi govoriti s teboj.

Ko Tavčar govori na telefonu, se Hribar in Triller živahno pogovarjata v ospredju.

Tavčar (govori na telefon). Halo! — — Tako, tako! Jako me veseli. Radostno vas bodemo pozdravili v žalni Ljubljani. — Prepričali se bodete sami na lastne oči. Počakam Vas na kolodvoru. Na svidenje! (K Hribarju in Trillerju). Klofač nas obišče, češki delegat! (Vzame ruto iz žepa, pri tem mu pade drzojavka na tla). Pomirite se, pomirite se! (Odide na levo).

Hribar. Veliki dogodki, majhni možje! Prijatelj, kako britka resnica. (Zagleda brzojavko in jo pobere). Brzojavka! (Bere). “Dunaj, 21. septembra. Danes je ljubljanski vojaški povelnik zahteval od ministerskega predsednika izjemno stanje nad mestom. Minister se o tem še ni nič izjavil” — Čegava je ta brzojavka?

Triller. Tavčar je nekaj omenil o neki brzojavki!

Hribar. Ni mogoče! — Izjemno stanje v Ljubljani, ko je vendar vse tako mirno! (Odide na levo).


DEVETI PRIZOR.[uredi]

Triller in Pustoslemšek.

Pustoslemšek (pride iz desne). Menda seja še ni končana!

Triller. Ne, vsak čas se še le prične. Je kaj novega?

Pustoslemšek (vzame Narod iz žepa). Izdali smo posebno izdajo Naroda. (Kaže list) in sicer samo na jedni strani, kakor vidite, z imeni žrtev in ranjencev. V kljub temu, da smo se zdržali vsakega komentarja, ga je državno pravdništvo zaplenilo.

Triller (vzame list. Kaj! Ta vest o moritvi je bila zaplenjena! Toraj, še tega ne moremo poročati!

Pustoslemšek. Seveda, zamašiti nam hočejo usta, da bi svet ne zvedel resnice. To je gotovo. Sedaj pa moram v tiskarno, izročite list dr. Tavčarju. Na svidenje! (Odide na desno).

Triller (bere list). Ta vlada ni samo hudobna, pač pa tudi smešna. Ni je dobiti primere, ki bi bila tej jednaka. Seveda vest jih peče, zaradi tega ne sme resnica v javnost. A, mi bodmo skrbeli da postane gospodom v vladni palači vroče na njihovih sedežih. Lok prenapet, poči!! (Odide na desno).

DESETI PRIZOR.[uredi]

Hribar sam.

Hribar (pride z leve potrt, opre se na prvi stol). Moje slutnje so se vresničile. Premalo je še teklo nedolžne krvi, te zverine je hočejo imeti še več! Ni še dosti klanja, sedaj hočejo imeti še obsedno stanje. — Dolgo let že županujem mestu, dolgo let gojim to nežno cvetko, a kar naenkrat se spravijo nad njo ti krvoločni tolovaji in hočejo na mah vse ugonobiti. — Brzojavil sem tudi češkim ministrom. (Na strani se čuje petje). “Človek, glej dogajanje svoje”. Težki, hudi časi so prišli nad Slovence. Prestali pa bodemo tudi te in upajmo, da nam zasije zarja lepše bodočnosti.

ENAJSTI PRIZOR.[uredi]

Med petjem prihajajo občinski svetniki iz leve v črnih oblekah. Nemo se klanjajo županu ter sedejo na svoje prostore. Galerija se prične polniti. V ospredju so Tavčarjeva, Kosova, Cvetličarjeva, Dr. Kokalj, Prelovšek, Danilo, Gorindol, Hišnik, Amerikanec i. t. d.

Hribar (gre na svoj sedež).

DVANAJSTI PRIZOR.[uredi]

Ves občinski svet z natlačeno polno galerijo.

Hribar (pozvoni ter vstane).

Vsi (vstanejo)

Hribar. Častiti gospodje občinski svetniki! Tla našega mesta so oškropljena s krvjo nedolžnih žrtev in po naših bolnica zdihujejo ranjenci. Kri, ki puhti iz mestnega tlaka proti nebu in kliče na osveto, mi je dala povod, da sem vas, cenjeni tovariši, sklical, da v imenu stolnega mesta naše slovenske Ljubljane in cele Slovenije najodločnejše protestiramo proti vojaškemu, krutemu postopanju. Razburjenje zadnih dni se je na mah spremenilo v globoko žalost. Vsled lahkomiselnosti vlade, ki je vzela vzdrževanje miru v svoje področje, je padlo dvoje mladih življenj. (Galerija: morilci!) Srce se mi je trgalo, ko sem videl ležati žrtve v njih lastni krvi. Res smo imeli v Ljubljani resne dneve, toda zgodilo se ni nič takega, kar bi bilo opravičevalo včerajšne dogodke. Slovenskemu narodu niso bila tla nikdar postlana z rožicami, pač pa le s trnjem; toda nikdar še tega ni tako britko občutil, kakor baš sedaj. Padli ste dve žrtvi: Adamič in Lunder. Prvi, petnajstletni dijak, ljubljenec svojih staršev, drugi pa enaindvasetletni Rudolf Lunder, priden in marljiv mladenič. In ti Rudolf! Kakšna nerazumljiva tragika je v tvoji usodi? Ravno si prišel sanjati o srečnih dnevih, o samostojnosti, o domačem, lastnem ognjišču, ko te je zadela kroglja in ti vzela tvoje nadebudno življenje. Dala sta svoje življenje za lastni narod, ki se vode držal načela: “Prost mora biti, prost moj rod, na zemlji svoji, svoj gospod! — ” Zavkazal sem zvoniti po vseh cerkvah ljubljanskih, in jutri, ob mrtvaškem pogrebu bodo gorele po ulicah električne in plinove luči, zavite v črne flore. Položil sem tudi venec na krste z napisom: “Mesto Ljubljana, nedolžnim žrtvam.”

Vsi (sedejo).

Hribar. Želi kdo gospodov besedo?

Tavčar (vstane). Globoka žalost nas obdaja, kakor je rekel gospod župan; toda mestni svet ljubljanski obsoja z vsem srdom in gnevom (s povzdignjenim glasom), katerega zamore roditi človekoljubje in bratoljubje, da se je včerajšnjo noč, nemško vojaštvo pod vodstvom nezrelega in brezvestnega častnika spozabilo tako daleč, da je brez vsake potrebe streljalo na neoboročeno množico. (Galerija: morilci). Ubili so prav kakor v klavnici, dve osebi, deloma še v otročji starosti. Mi jokamo in zdihujemo; ob enem nas pretresa krvava zavest, dda domovina, da država, tema ubogima otrokoma ni dala drugega, kakor prezgodnji grob. Pa ta grob se še ni zaprl, že ga skušajo onečastiti sovražniki našega naroda z lažjo, da so nemške puške morale pokazati, ker je letelo kamenje, ker se je grozilo z revolverji. Te sence mi na ta dva mučenika ne pustimo pasti. Vsi, kar nas je tu, ( vsi vstanejo), slovesno pričamo pred Bogom in pred ljudmi, da sta ta dva, ki počivata sedaj na mrtvaškem odru, pod plaščem zakona zgubila svoje mlado življenje, da sta bila umorjena, ne da bi se le za las pregrešila proti postavi. (Se oddahne. Galerija kriči: Tako je). Posušile se bodo solze tistih, ki so ljubili Rudolfa Lundra, vtihnil bode jok obupanih staršev Ivana Adamiča, ali ta dva groba bodeta še dolgo kričala proti nebu: kričala o tem, kako se je Avstrijska uprava v letu, ko smo praznovali šestedesetletnico cesarjevega jubileja, lahkomiljeno, in pregrešno igrala s človeškimi življenji. (Galerija: Mi ne poznamo te šestdesetletnice). Zahtevamo pa popolno zadoščenje za kri, ki je tekla. Končno stavim predlog, da zahteva mestna občina ljubljanska najstrožjo preiskavo v sledečih točkah (bere): I. Čemu je vlada porabila ravno nemški polk, ko ve, da sovraži vse kar je slovensko? II. Čemu se je izročilo vodstvo zagrizenim oficirjem, ki poznajo le Halts Maul kulturo? III. Čemu se je streljalo na množico, ko je bežala? Ko bodo rešena ta vprašanja, tedaj bodemo govorili dalje v državnem in deželnem zboru ter obračunali z morilci, če prav so še danes na Kranjskem vladni prezidenti (Galerija: Morilci! Morilci! Dol z vlado!)

Dr. Oražen. Ko so padle zadete prve žrtve, me poročnik Mayerbub ni pustil k ranjencem (Galerija: Živina, zver, morilci!) Vprašal sem Mayerbuba pozneje, zakaj je pustil streljati na bežeče ljudi, mi je rekel, da vsled tega, ker so bili vojaki napadeni. Ko sem zahteval, da mi naj pokaže ranjene vojake, mi je pripeljal vojaka, ki je imel črno za nohtom (Galerija: Škandal!) Predlagam (bere): Občinski svet protestira najodločnejše, proti kršenju občinske uprave stem, da je vzela deželna vlada županu vodstvo mesta iz rok, vsled česar je prišlo do tako nečloveških posledic. Ta protest naj se odpošlje na ministrstvo, in državnim poslancem, da zahtevajo na merodajnem mestu zadoščenja. (Galerija: Tako je! To so zverine! Doli z morilci, doli z vlado!)

Hribar. Gospodje, ki so za ta dva predloga gg. Tavčarja in Oražna, naj vstanejo.

Vsi (vstanejo — sedejo).

Triller. Domovina tužna, koprneča v bolesti, išče tolažbe, po kateri se zaman ozira. Ozirala se je zaman, dokler se ni storil čudež, da so se ob mrtvih truplih zjedinili razprti Slovenci, da je iz prelite nedolžne krvi, pognalo seme ljubezni, seme sloge in jedinstva; ako bodejo ostali Slovenci tudi v naprej jedini, bode to najčastnejši spomin našim mučenikom. In to je uteha in tolažba, ki bode celila ranjena srca. V prijetno nadlogo si štejem poročati vam, gospodi tovariši, da se je osnoval iz vsem treh strank skupni odbor, ki bode deloval za blagor in procvit domovine.

Vsi (z galerijo). Dobro, dobro!

Hribar. Želi še kdo gospodov tovarišev besede?

TRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Prejšnji in pismonoša.

Pismonoša (prinese brzojavko, se prikloni in odide).

Hribar. (bere brzojavko). “Opozorjena po Vašo brzojavki, kaj se kuje zoper nesrečno Ljubljano, izražava srčno sožalje nad grozno izgubo slovenskih sinov. Naznanjava, da sva ukrenila vse potrebno, da se ne odredi čez mesto obsedno stanje. Zagotavljava vas, da dokler bodeva midva ministra, ne bode tekla več kri v beli Ljubljani. Fidler, Prašek, češka ministra.”

Vsi. Živio češka ministra!

Hribar. Vedel sem, da nas bratski češki narod ne zapusti v težkih časih. Slava jim!

Vsi. Slava Čehom! Živio, Čehi!

ŠTIRINAJSTI PRIZOR.[uredi]

Vsi prejšnji in Švaro z žandarji.

Ko vstopi Švaro z desne z dvema žandarjema, ki obstojita pri vratih, zagromi galerija: Ven z morilci! Dol žnjimi! Župan zvoni, nemir narašča, občinski svetniki vstajajo in kličejo: Kaj imajo tu žandarji? Z galerije lete na Švarata in žandarje raznovrstni predmeti. Med tem hruščem namigne Švaro žandarjem naj odidejo. Žandarja odideta.

PETNAJSTI PRIZOR.[uredi]

Vsi prejšnji brez žandarjev.

Hribar. Pozivam opetovano galerijo, naj se vede mirno, drugače sem prisilje, jo sprazniti!

Triller (zasopljen). Kri ni voda in stem naj gospod župan računa. Če se je ljudstvo razburilo, ko so se morilci vtihotapili v mestno zbornico, se jim mora dobrodušno odpustiti.

Švaro (se globoko klanja na vse strani). Hochgeehrter Stadtrath Im Namen des Kaiser Franz — —

Obč. svetniki (skočijo po konci). Tu se mora govoriti slovensko. (Galerija gromi: Govori slovensko, morilec!)

Hribar (zvoni in miri). Prosim mir gospoda! Zahtevam, da govorite slovensko!

Švaro (s težavo govori in stoka). Visoka občinska svet!

Obč. svetniki Čujmo, čujmo, ha ha!

Švaro. Prelita krv našega sine fas gospod supan prosim, fsemite fodstvo mesta Lublani v svoja roke.

Oražen (trpko se smejoč). Opozarjam gospode, da ne pozabijo, da smo na Slovenskem!

Švaro (se ne da motiti). Fi ste zmožna mir napraviti, da bo teku als gestern naša krv. Mi smo dober Wachtar, mirna človek. (Poda polo papirja županu i beži na desno).

Galerija (besno kriči: Morilec, lopov, ter meče klobuke in manšete v Švarata).

Obč. svetniki (žugajoč pestmi). Kje si bil včeraj lopov?

Oražen (kaže krvavo manšeto na desni roki). Tu je kri lopov, ki vpije po maščevanju. (Hiti za Švaratom, a ga prestreže dr. Tavčar).

Dr. Triller (se zakadi istotako za Švaratom, a isti zgine na desni). Morilec, kam bežiš!

Galerija Morilec, lopov, stran žnjim!

Zagrinjalo pade.
  1. ^ Beseda ‘Cleveland’ se lahko zameni s krajem, kjer se ta igra predstavlja.

    Glasbo zložil E. M. Trošt.