Domenek ob valčkih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Domenek ob valčkih
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 7. september 1907 (40/207), 1–2
Viri: dLib 89
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisal dr. K.

Jeza me je kuhala, da je kar vrelo po meni. Vzrok temu pa je bil list »Iskra«. Sicer ne zato, ker bi bil v njem kak napad name. To ne in tega se mi tudi v bodoče ni bati. Kako tudi? Saj veste, da se časopisje bavi samo z osebami velikih pretenzij, to je z možmi, ki imajo vodstvo narodovo v rokah ali pa se pehajo zanj, dočim sem jaz tako skromno revišče, da sem že vesel, če zamorem samega sebe tako voditi, da je meni prav in drugim ne v spodtiko. Temveč jezilo me je, da »Iskra« tako piše, kakor piše.

»Ali se to pravi ljudstvo po časopisju vzgajati, ga umsko in nravsko dvigati, če se piše o samih osebnostih in pikanterijah?« sem rekel sam pri sebi ter v ogorčenem rodoljubju zalučal zadnjo številko »Iskre« po mizi.

Da bi si pa jezo ohladil in pomiril živce, uvidel sem, da mi je treba seči po sredstvu, ki mi je pomagalo še vsekdar, kadar sem se ga v sličnih slučajih poslužil. In to sredstvo je sprehod po tistem delu Latermanovega drevoreda, ki vodi proti Šiški. Zakaj ravno po tej poti, mislim, da ste že sami uganili; če ne, boste pu kmalu na jasnem. Vsaj v tem, da glasba blaži čuvstvenost in pomirjevalno vpliva na razdražene živce, smo vsi edini, kar nas je od narave tako razkošno obdarjenih, da znamo v pravem času in na pravem mestu katero zapeti. Zdaj vas pa vprašam: V katerem kotu naše združene Slovenije se pa muzicira toliko in s tako finostjo glasbenih nijans, kakor ravno ob imenovani poti? Tu imaš godbo od jutranje do večerne zarje, navadno še pa čez. Pa kaj godbo! Ne godbo, ampak godbe, in sicer kar po tri naenkrat. In tako je prav; da lahko nadaljuje druga, kadar opešajo godci prve, in da poprime tretja, ko onemoreta prva in druga. Seve najlepše je že, kadar vse tri obenem zastavijo svoje glasove, kar se, vsa hvala in čast trudoljubivosti proizvajajočih umetnikov, dogaja prav pogosto.

Zato pa res ne vem, zakaj se te godbe ne nastanijo v »Zvezdi«. Tukaj bi bilo za nje pravo mesto. Njih glasovi bi se razdelili po vseh ulicah enako, tako da bi dobil vsak Ljubljančan svoj delež. Če pa že morajo biti v Latermanovem drevoredu, potem pa ne uvidim, čemu se v »Švicariji« in »Narodnem domu« prirejajo koncerti, ko vendar akordi latermanskih godb done tako mogočno, da jih na polno uho uživaš tudi, če sediš v »Švicariji« ali v »Narodnem domu«. Ti koncerti le motijo in ne puste latermanskim glasom priti do prave veljave. In to je vendar škoda. Občinstvo je prikrajšano na užitku, glasbena umetnost pa na učinku.

Saj vendar ni nič veličastnejšega, ko kadar se zamorejo glasovi vseh treh latermanskih godba svobodno razviti. Pete te srbe tedaj in srce ti poskakuje, ko stoječ pod kostanji ali ob kraju šišenskega gozda poslušaš milobne glasove najnovejših melodij, ki tako umetno soglašajo. In kaj šele, ko se oglasijo bobni! To vam je užitek, pravim. Kako ti bami, bomi in bumi dobro denejo človeku! Ravno tako, kakor da bi te božal kdo z lisičjim repom pod pazduho. Zato pa ni čudno, da se ti razburjenost vidno polega, ozlovoljenost ponehava in da postaneš slednjič, ko se oglase za finale še različni zvončki, tako razposajene volje, da bi kar zaplesal po travniku.

Brez šale, kar zaplesal. Četudi sem jaz zelo resen mož, kakor si itak sami lahko mislite, vendar me je zadnjič ob melodioznih valčkih tako ščegetalo po podplatih, da sem kratkomalo prvo pestunjo, ki je porivala voziček mimo mene, pograbil čez pas hoteč se zavrteti z njo po strmini. Sicer se je ta preklicana Micka izvijala mojemu objemu, vendar prepričan sem, da bi se bila končno že vdala, ko bi ne bilo slišati ljutih kletev mojega prijatelja Mrkača, ki se je bližal.

»Kaj pa ti je, Mrkač?« ga sočutno vprašam, bliskoma odtegnivši roko od Micke.

»Hudič!« je grdo zaklel. »Človek gre v drevored, da bi se razvedril in v svežem zraku okrepil živce, pa to peklensko lajnanje mu ne pusti priti do sape. Oglušiti moraš in zavreti ti mora v možganih.« 

Jaz sem pa iz tega, da tako noro sodi o glasbeni umetnosti latermanski, takoj uvidel, da imam opraviti s človekom, ki je hudo bolan na duhu. Zato takoj zažvižgam bližnjemu izvoščku, zgrabim Mrkača za roke, da se ni mogel braniti, ga posadim v voz in ga peljem naravnost na opazovalni oddelek. In tukaj so učeni zdravniki dognali, kakor sem že tudi jaz diagnosticiral, da ima neutralgia cerebralis acutissima, kar je po naše povedano toliko, kakor da je popolnoma neumen. In res, čez štiriindvajset ur je Mrkač zbesnel, čez oseminštirideset pa je bil revež »eine Leiche«.

Mrkačev slučaj nas torej uči, da se sicer čudesa ne godijo v Latermanovem drevoredu, da bi namreč ozdravel tudi tisti, kogar živčevje je vse segnito. Toda kdor je samo nervozen, razburjen in razdražen, tistemu se pa to zdravilišče ne more priporočati dovolj toplo.

Jaz za svojo osebo že moram reči, da se srečnega štejem, ker imam svoj bureau ne daleč od njega. In kako bi se ne? Vsaj mi ne uide noben glas latermanske godbe, tudi če imam okna zaprta. Zato so pa moji živci močni ko telefonsko omrežje in moje čelo vedro ko srpanje nebo.

Če me pa le kdaj razdraži kak klijentček, takrat pa odprem okna na stežaj, da zamore biti učinek krepkejši. In kadar sem prav intenzivnega razvedrila potreben, tedaj grem pa v neposredno bližino sirenskih glasov, da tik ob njih viru krepim svoje živce.

Tako sem storil tudi oni dan, ko me je razjarila »Iskra«.

Razburjen in ozlovoljen sem se sprehajal po omenjenem potu jezeč se, da list, na katerega sem stavil toliko nadej, prinaša tako malo za občinstvo vzgojovalnega čtiva. »Proč z osebnimi napadi, psovkami, pikanteriami in škandali,« sem na tihem vzklikal, »mesto tega pa pouk in moralo!« Ker so pa k sreči ves ta čas igrale vse tri godbe naenkrat, ena svirajoč »Fischerin, du kleine«, druga »Zu Mantua in Banden«, tretja »Radecki je bil en fajn gospod«, njih fortissimo pa so vrh tega krepili v primernih presledkih mogočni akordi harmoničnih bobnov, obračala se je, kakor drugače ni moglo biti, moja razpoloženost vedno na bolje. In ko so slednjič zabingljali še zvončki, izginil je zadnji sled moje ozlovoljenosti in postal sem vesel, da sem se že začel ozirati, ali je kje blizu kaka pestunja, da bi jo zgrabil čez pas in se zasukal z njo po senožeti.

Toda v tem trenotku mi pride nasproti »Iskrin« urednik Maks Tintožer. Bil je silno prijazen, čemur sem se čudil, ker je sicer vedno mrk in zamišljen. Jaz pa tudi nisem bil grob, ker sem bil, kakor omenjeno, v najboljšem razpoloženju, torej v stanju, ko sem vsekdar pripravljen objeti vse, kar je nežnomladega med lepšo polovico človeštva. Sicer ko sem ga zagledal, me je spomin na »Iskro« in njeno neumno pisavo res zopet nekoliko ozlovoljil, vendar pa, ker so v tistem hipu zaropotali vsi bobni naenkrat in to s tako močjo, da je hreščalo, kakor da bi se svet podiral, razvedril se je zopet moj obraz.

»Kaj pa ti tukaj, Makso?« ga vprašam.

»Izmučen sem; sem se pa prišel semkaj vedrit. Vsaj veš, urejevanje ni kar za psa.« 

»Verjamem, verjamem. No, ampak« — zdaj sem pa že hotel blekniti nekaj proti njegovi pisavi; pa sem se premagal. Nato sem pa rekal:

»Kaj ni tu prijetno in zdravo?« 

»Že mora biti, ker mi je dr. Otrovnik ta kraj nasvetoval.« 

»Kaj vendar!« se začudim. »Ti rečem, bela vrana, dober zdravnik je dr. Otrovnik. Drugi pa, ali nič ne vedo ali pa iz gole sebičnosti bolnikom ne priporočajo tega zdravilišča.« 

Tintožeru pa je ležalo nekaj važnejšega na srcu; zato ni utegnil zabavljati čez zdravnike. Temveč po nekaterih laskavih opombah o mojem izvrstnem zdravju in cvetočem licu ter o mojih lepih literarnih uspehih, mi pravi:

»Da, Jaka Stržen, tebi se godi dobro. Ti imaš vsako leto šest mesecev dopusta. Kako bi bil jaz srečen, ko bi ga imel vsaj nekaj tednov. Sicer bi mi ga šef dovolil, samo namestnika bi si moral dobiti. Toda kje naj ga iščem? Izmed vseh mojih znancev bi bil ti edini nalogi kos. Ti si istih političnih in verskih načel, kakršne zastopa naša »Iskra«, in kar je glavno, v tebi tiči več vatlov dolga žurnalistična žilica, le tebi edinemu bi list z lahkim srcem prepustil.« 

»Tisto že, tisto,« pravim. »Toda jaz se z načinom tvojega urejevanja ne strinjam.« 

»Vidiš, zdaj dobiš priliko, da mi pokažeš, kako naj se ljudstvo po časopisju vzgaja, umsko in nravsko dviga, kakor ti vedno zahtevaš. In če se obnese, te bom posnemal.« 

»Kaj pa?« ga vprašam. »Ali se bom pa smel posluževati tudi tvojega uredniškega koša?« 

»Kolikor boš hotel; koš je brez dna in stoji vedno pri mizi.« 

»In tudi škarij? He!« ga vprašam nadalje.

»Kaj pa da! Se razume. Škarje ležijo vedno odprte na mizi.« 

»No, potem pa že; pa še nekaj« — in zdaj sem si parkrat zamolklo od kašljal — »veš, jaz bi še pač rad avanziral. Zato mi kaže najbolje, da igram na zunaj komedijo političnega netičanemiša, ker le kot tak se morem zatekati k poslancem kateregakoli kluba. Uredništvo »Iskre« je pa le precej izpostavljena služba, in kar je zlasti pomisleka vredno, list ima premalo poslancev za sabo. Vsaj me razumeš, Makso?« 

»Bodi brez skrbi, Jaka! Ker poznam svet in tebe, sem to že tudi premislil. Tvoje sotrudništvo ostane vsem drugim tajno, samo šef bo zanj vedel, in tako boš ti še vedno lahko igral politično vlogo netičanemiša.« 

S tem zagotovilom je bil domenek končan in drugo jutro sem že široko sedel pri uredniški mizi, imajoč pri nogah brezdanji koš, pri rokah pa režeče škarje.

Vendar kako sem kot »Iskrin« začasni urednik vzgajal občinstvo, povem vam pozneje. Poprej si pa moram poživiti živce ob valčkih.