Doma najbolje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Doma najbolje
Izdano: Primorski list 20. junij 1893 (1/12), 90—92
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred desetimi leti bila je v Brdih na pustni torek kmetska ženitnina. Posebnega na tej ženitnim ni bilo, ker sta bila ženin in nevesta uboga. Ženin je imel malo hišico ter zraven nje mal vinograd, v katerem je prideloval dobro vino. Nevesta pa je imela nekaj malega denarja, kateri jej je zapisala za doto njena stara teta, ki je že od, mladih nog služila v mestu. Zakonska je sicer združila ljubezen, ali prave sreče v hišo le ni bilo, četudi sta bila oba še precej pridna. Zakaj da Bog včasih odteguje svoj blagoslov tudi dobrim ljudem, ne moremo umeti, to je njegova skrivnost, ker potov božjih človek razumeti ne more.

Nekaj časa sta mož in žena še dobro skupaj živela. Ko je pa mož videl, da gre vse rakovo pot, postajal je vedno čmernejši, zbadal je svojo ženo, da ni imela nič dote, da je prišla ž njo nesreča v hišo, in druge take reči. Žena je nekaj časa prenašala to besedovanje moževo, da bi se bila pa popolnoma udala v voljo božjo, zato jej je manjkalo prave krščanske potrpežljivosti, ki si tudi v revi ve pomagati in vse prenese zavoljo Boga.

Ana – tako je bilo ženi ime imela je v mestu prijateljico, s katero ste v mladih letih skupaj služili; ta se je odpravljala v Aleksandrijo iskat sreče.

»Kaj, ko bi tudi jaz poskusila svojo srečo v Aleksandriji« misli si Ana; »morebiti bom živela bolj zlahka in ne bo mi treba poslušati čmernega moža«.

Nekega dne reče Ana svojemu možu: »Teta v N. je zbolela in potrebuje dobre postrežbe, jutri moram pogledat, kako jej je, saj veš, da mi je dosti dobrega storila«.

Mož ne pomišlja dolgo, ampak jej hitro dovoli v nadi, da bi Ana po smrti tete mogla še kaj denarja dobiti.

Rečeno, storjeno; Ana se odpravi od hiše, popustivši moža in malo dete, ter gre, – ali pot jej ni bila do bližnjega mesta, tem več naprej čez morje v Aleksandrijo, kakor ste se bili dogovorili s prijateljico.

Pretekli so trije dnevi ali Ane ni bilo še domov; mož si misli, gotovo je teta zelo bolna in mora Ana pri njej ostati; čez teden dni pa čuje ubogi mož novico, da je njegova žena se prijateljico pobegnila v Trst in od tam v Aleksandrijo služit si belega kruha.

Mož si nekaj časa ni vedel pomagati; jezilo ga je vse, in v tej svoji jezi je jel popivati ter zapravljati težko prislužene novce. Pisma od Ane ni bilo nič. Ni se brigala ne za moža, ne za dete, živela je tako, kakor živi toliko zaslepljenih žen in deklet, ki gredo v Aleksandrijo služit kruha, ter večkrat pozabijo Boga in svoje domače. Ali jim pa more ptuje mesto in v njem slabo življenje prinesti prave sreče? Ne, kopljejo li take ženske dostikrat rani grob sebi in svojim domačim, ter napravljajo neizmerno gorja.

Ana je slabo živela celih osem let. Skoro je bila že pozabila svojo domovino, moža in otroka, ali polagoma se je v njej vendar začela buditi vest, ki jej je očitala, da ni prav storila, da ni na pravem potu in da jo ta pot pelje v globoko brezno pogube. Utehe ni našla nikjer, le edina sveta vera jej je še ostala kot rešilna deska sredi morja, potem ko se je potopila ladija. Po dolgem času šla je zopet v cerkev, dobila dobrega spovednika in svetovalca, ki jej je pokazal edino pravo pot do mirne vesti in sreče. Vsa skesana sklenila je Ana iti zopet domov pogledat, kaj in kako se tam godi, pritisnit na svoje srce dobrega moža ter ljubega otroka.

»Toda! Bode li hotel moj mož poznati še svojo Ano?« govorila je sama seboj, »me li ne bo pahnil v stran kot nezvesto ženo? In dete? Kako mu bom pač mogla dopovedati, da sem jaz njegova mati? Ne bo li segalo po drugej materi, ki mu je do sedaj dajala jesti in je učila moliti?«

Težko, sila težko je bilo ubogi Ani iti domov, saj je sama izprevidela, koliko zla je povzročil se svojo lahkomišljenostjo in brezsrčnostjo.

»Gospod je velik,« govorila je vsa skesana, »odpustil mi je greh, vsprejel me zopet za svojo hčer. On mi bo tudi pomagal ter pripravil mojega moža, da me ne bo pahnil od sebe.«

Domov! Kako sladka beseda za otroka, ki je dolgo ločen od svojih roditeljev; domov, ljubeznjivi glas za vojaka po končanej vojski in zmagi; domov, srčni glas za izgubljenega skesanega sina vračajočega se v naročje ljubega očeta!

Tudi Ana je šla proti domu ali le težkim in žalostnim srcem. V živem spominu so jej bili tisti časi ko je kot slaba žena in brezsrčna mati ostavila moža in dete, ter šla iz domovine v ptuji svet, iskat lahkega življenja!

V Trstu je stopila iz ladije, ki jo je pripeljala iz ptujega mesta. Stara znanka, pri katerej se je oglasila, jej v kratkih besedah pove zgodbo njenega doma. »Mož tvoj,« pravi, »umrl je v velikej bedi; ko je videl, da si mu postala nezvesta, udal se je pijančevanju ter je počasi zapravljal svoje premoženje, dokler ga pijača ni spravila v rani grob. Teta u rla je leto pozneje, otrok pa živi pri ptujih ljudeh – očeta je komaj poznal, matere nikoli. To je žalostna povest iz tvojega doma.«

Molče je poslušala Ana pripovedovanje svoje znanke, potem pa je vzdihnila rekoč: »Pravičen si Gospod, poplačal si me, kakor sem zaslužila; vendar ne zavrzi me, vzemi zopet v naročje skesano svojo hčer.« Šla je proti domu, prišla v zelena Brda ali vsprejeli so jo pod streho ptuji ljudje, ker v prejšnji njeni domačiji stanovali so drugi.

Sedaj je od tega deset let. V lepih Brdih obhajala se je še marsikatera ženitnina po starej veselej navadi. Tudi v hiši, ki je bila prej domačija naše Ane, imeli so letos ženitnino, poročila se je hči novega gospodarja. Vse je bilo veselo; po ženitnim pa se je nevesta se svojim ženinom odpeljala na novi dom čez hrib v drugo faro. Tam doli na koncu vasi pa je ženitovanski voz srečala Ana, vračajoča se s polja. V duši so se jej vzbudili spomini nekedanjih dni, ko je tudi ona ostavila isti dom, v kateri se pa ni več povrnila. Gledaje za vozom govorila je sama seboj: »Srečna vsaka, ki ostane v domovini in med svojim ljudstvom išče sreče; z malim zadovoljna, postane gospodinja velikemu in je zvesta mati svojim otrokom.«

Kaj pa se je zgodilo z Aninim sinom? Teta njegove matere zapustila mu je vse premoženje s željo, da bi se šolal. Prišel je v dobre roke v nek zavod v mestu in se počasi pripravlja za svoj poklic. Svojo mater pa ljubi iskreno in obeta jej biti krepka podpora v dnevih njene starosti.